Duh mesta: Jana Vernig, odbojkarica Nova rubrika: Dijaško oko Novo mesto: omejeno mesto Potlač: Leteči cirkus Anton Podbevšek Novo mesto, 7. februar 2007, številka 5, letnik 10, cena 1,88 EUR (450 SIT) KNJIŽNICA MIRANA JARCA Rozmanova 26 8000 NOVO MESTO Poštnina plačana pri pošti 8101 Novo mesto M Glavni trg 14 1^0^ 8000 Novo mesto E-mail: novi.medij@siol.net ib Investbiro UPOŠTEVAMO KARTICO OBRTNIK OBRTNIKU! Podružnica Žužemberk tel.: 07 / 36 91 960 [(infotehna) Glavni trg 20, Novo mesto tel.: 07 39 30 600 zavarovalnica tilia d.d. novo mesto Ulica Mirana Jarca 33, Novo mesto 07 332 81 97 Pleskarstvo Tomazin d.o.o. Gorenja vas 9a 8220 Šmarješke Toplice GSM: 041 619 625 Podbevškova 1, Novo mesto : \j2SSiSSZ 07 371 98 00 To IVI a S PRODAJA IN SERVISIRANJE RAČUNALNIŠKE OPREME PRODAJALNA LOČNA, Seidlova 48 Tel.: 07/30 20 190 • www.tomas.si ftilliili Hibi Ulica stare pravde 15 Novi trg 11, Novo mesto tel: 07/ 33 26 722 nvtel: 041 671 480 AVTOŠOLA >Vzhod sreča zahod« Četrtek, 22. februar 2007 FATIMA SPAR & THE FREEDOM FRIES ob 21.00 O LokalPatriot fakulteta za uporabne družbene študije faculty ofapplied social studies Nova Gorica Informativni dnevi bodo v petek, 09. 02. 2007, ob lOh in 15h ter v soboto, 10. 02. 2007, ob lOh na naslednjih naslovih: Nova Gorica: velika dvorana Mestne občine Nova Gorica, Trg Edvarda Kardelja 1, Nova Gorica Ljubljana: Dunajska cesta 104, Ljubljana Novo mesto: predavalnica na RIC (Razvojno izobraževalnem centru), Ljubljanska cesta 28 (nova lokacija v Centru Yello v Bršljinu) INF9TEHNA Holding an Essence. KONVIKT/Agencija polnega senisa FUDS FASS www.fuds.si Tel. (05) 333 00 80, dekanat@fuds.si, referat@jiids.si I in skup iGRaDe! Mm m KULTURNI mMm CfNTFR IANI /A TRDINE I P iaRja, ob 20. uri novo mesTo TVO ŠT6VILK to, novinar 24 ur, Sneguljčica in jistrska tablica) Ra ema: »ca, as I uem KeKom ^ masKe čaKaio K A SOLSKI CENTER Novo mesto Želiš izvedeti več o izobraževalnih programih na naši šoli? Vabimo na informativni dan, ki bo potekal v prostorih Solskeaa centra v petek, 9. februarja 2007 in v soboto, 10. februarja 2007. OCCCOfflJIPLRJtKSO^—toAiCUjCKsTr SPREHODI SE. +t+++t++t++++++++t+ +tttt.+ttt«+tt+tt++t++ Zažvižgaj, Lojze! Uroš Lubej Za nogometne sodnike pravijo, da so najboljši tisti, ki se jih igrišču sploh ne opazi. Igra teče sama od sebe, žvižg slišimo samo tedaj, ko si ravno pri sebi rečemo “Prekršek!”. Dober sodnik ve, kdaj je treba “pustiti prednost” in kdaj namesto rumenega kartona dvigniti prst v opozorilo. Avtoritete na igrišču si ne vzpostavi s pretiranimi posegi, ki motijo igro, ampak s tem, da dogajanju sledi in nekako pusti, da se pravila uveljavijo v lastni samoumevnosti. V mesecih po izvolitvi novega župana imamo podoben občutek, le da ga spremlja nekaj nelagodja. Županovega “žvižga” sploh ni slišati, za razliko od drugih občin je župan sklical zgolj eno sejo občinskega sveta, pa še ta je bila namenjena pravzaprav temu, da se izpelje tisto, kar bi se moralo zgoditi že na konstitutivni seji, ki jo je sklical še veliki mag Kovačič. Novega župana razen na protokolarnih dogodkih skorajda ni opaziti. Kak cinik bi dejal, da je najboljša tista oblast, ki ne dela nič ter s tem ne naredi škode in pusti, da se pozitivne energije spremenijo v pozitivne tokove. Tako kot nogometni sodnik pusti igri, da teče. PARK© [PRENOSE SLOVE«SKEC,k ŠPORTA ) /-•'■V—N — , [VPRASfivOE te le: \ /W LftHkO MIRNO UVRSTILI V _f 7 KOMEDHA AH TRA^EDIOAT \ j KULTURNI SPORED Mr. K In res. Novomeška občina kot da še nikoli ni živela v tako pozitivnem vzdušju kot v mesecih, ki so sledili ustoličenju nove oblasti. Vrstijo se novinarske konference in dogodki, ki občino kažejo v najlepši luči: podjetje Krka je znova nadkrililo lastna pričakovanja in pognalo delnice še nekoliko višje, Adria podarja v humanitarne namene, Revoz čaka na prihod množice novinarjev iz Evrope, ki bodo spremljali začetek novih proizvodenj. Infotehna, malo podjetje velikih razsežnosti, je tako rekoč v neposrednem stiku z evropsko komisijo, T-media je postavila občinske spletne strani na svetovni ravni, v Novo mesto je prišel minister za znanost Zupan in dal nekaj upanja za dolenjsko univerzo, odprli smo smetišče najvišjega razreda in proglasili športnike leta. Medtem ko gospodarstvo, izobraževalni, športni in komunalni sektor delujejo s polno paro, je politična sfera tako rekoč mrtva. Novomeška občina je med najmanj delavnimi, če jo motrimo zgolj z vidika tega, kolikokrat je župan sklical mestni svet. Prave seje v Novem mestu sploh še nismo imeli. Mestni svet Ljubljane se je medtem sestal že na štirih sejah, dveh rednih in dveh izrednih. Dobro, tam so itak izredne razmere, bodo rekli. A tudi v občinah, ki si jih novi župan jemlje za zgled, so bolj dejavni kot pri nas. V Celju so potekale že štiri seje, prav tako v Kopru. V Novi Gorici so tudi že opravili tri seje. Število sej se nam lahko zdi zgolj birokratski podatek. A na sejah občinskega sveta gre za to, da se odobri ali ne odobri tisto, kar naredi občinska uprava pod vodstvom župana: marsikatera stvar v naši občini je življenjsko odvisna od tega, ali bo župan pripravil, občinski svet pa požegnal ta ali oni “papir". No, naša uprava se pred občinskim svetom še ni razgalila. Ali kdo sploh kaj dela? Nova oblast je nemara narobe razumela, kaj pomeni sto dni miru. To ne pomeni, da lahko sto dni vedri, ampak načeloma to, da ji mediji in opozicija podari določen čas. Ne le za to, da prevzame vajeti v svoje roke in v miru naredi načrt dela, ampak tudi zaradi tega, da se prve poteze oblasti jemljejo v nekoliko bolj pozitivnem duhu kot tiste, ki jih oblast stori, ko je že krepko zakopana v svojem koritu. Nič ni narobe, če si ljudstvo malce odpočije od politike. Vendarle - od volitev je že minilo sto dni in čas je, da se obljube začnejo uresničevati. Od gospoda Muhiča in njegove ekipe torej upravičeno pričakujemo, da bosta odprla svoje karte in začela partijo vladanja. ILIIIUI regionalni mesečnik številka 5, letnik 10,7. februar 2007 ISSN 1408-7189 Kontakti: Park Glavni trg 6 8000 Novo mesto tel: 07 393 08 12/m-tel: 031 626 326 e-mail: park@park-on.net spletna stran: www.park-on.net gospodar spletne strani: Marko Dvornik I J Naročila, distribucija: 07 393 08 12 Trženje: 07/ 393 08 12 07/ 393 08 00 park@park-on.net odgovorni urednik: Uroš Lubej uredništvo: Rasto Božič, Marijan Dovič, Nejc Gazvoda, Sandra Hrovat, Iztok Kovačič, Aleksej Metelko, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj, Gregor Sečen, Mitja Simič, Damir Skenderovič, Bariča Smole, Damijan Šinigoj, Jure Švent, Marko Vide urednik rubrike Fotopub: Boštjan Pucelj naslovnica: Kreator ®, foto Boštjan Pucelj lektorica: Nina Štampohar tajnik uredništva: Boštjan Volk prelom: Hg filmi: Grafika Novo mesto d.o.o. tisk: Tiskarstvo Opara, Mali Slatnik naklada: 1000 izvodov ustanovitelj: Društvo novomeških študentov izdajatelj: Založba Goga, Novo mesto direktor: Gregor Macedoni SPREHODI SE. Naročnina se plačuje za obdobje od naročila do konca tekočega letnika (julij 2007) Prekinitev naročila ie možna s pisnim preklicem m sicer 10 dni pred koncem naročniškega obdobja (1. juNj 2007) Naročniki imaio 10% popust, študentje m dijaki 20%. Naročnina za tujmo znaša 35 EUR, z letalsko dostavo 40 EUR. Tekoči bobki na levi in desni ter šport Damir Skenderovič, foto Boštjan Pucelj Toda bistvo športa in zmagovanja ni v tem, da daš preveč ali premalo, ampak da daš vse. Slovenija je v zanimivem političnem obdobju. Levica trdi, da ni v krizi, in ugotavlja, da je v krizi le toliko, kolikor je desnica na oblasti. Hja. Desnica na oblasti pa je nestrokovna, destruktivna, nekooperativna in protialternativna. Poleg tega je vpeta v stalni gverilski boj z duhovi kontinuitete, ki so v resnici le duhovi lastne kontinuitete, kar seveda tega velikega, neskončnega, apokaliptičnega boja ne dela nič lažjega, preglednega in manj shizofrenega. In ker je poleg vsega desnica nagnjena še k banaliziranju in uravnoteževanju vseh nivojev in podnivojev slovenske substance, levici potemtakem ni lahko. Toda bolj ko je slovenski levici težko, bolj so njene napovedi in pričakovanja optimistična. Bolj ko so njene napovedi in pričakovanja optimistična, bolj depresivno in apatično je levo in neopredeljeno volilno telo. Jelko Kacin, denimo, kar poka od navdušenja nad samim seboj in nad svojo branjevsko retoriko. Odhod vseh pomembnejših'članov iz stranke in tretjinska nezaupnica njegovemu vladanju v stranki ga ne skrbi. Po njegovem prepričanju ima stranka pod njegovim vodstvom vse možnosti, da postane resna alternativa in da bo prepričljiva in uspešna tudi v prihodnosti. Merila uspešnosti so seveda relativna, toda, kot kaže, bo za LDS velik uspeh, če bo čez dve leti presegla prag parlamenta in morebiti po retoriki postala alternativa Jelinčičevemu SNS. Še veliko bolj so optimistični pri Socialnih demokratih, kjer se odkrito veselijo svoje politične prihodnosti. Oslabljena LDS pomeni močnejši SD. Natančneje, del skrajno obupanega in dezorientiranega volilnega telesa LDS se steka v SD, trend kapljanja pa naj bi se nadaljeval tudi med neopredeljenimi volivci. Predsednik stranke žari od zadovoljstva, njegova konstruktivna, državotvorna, kennedyjevska drža in pa koketno spogledovanje z desnico se mu je, tako vsaj mislijo v SD, končno obrestovalo. Na naslednjih volitvah pričakujejo celo dvajsetodstotno podporo volivcev. Na srečo je ob takšnih napovedih velik del nezadovoljnih levih in neopredeljenih volivcev, ki še ni storil samomora, pripet na močna pomirjevala in nič manj močnejše romantične komedije z Meg Ryan. In če se vrnemo na začetek. Slovenska levica je definitivno v krizi. Ena od klasičnih značilnosti kriz je tudi ta, da tisti, ki je v krizi, trdi ravno nasprotno, namreč, da je vse v redu; trend gre navzgor; prihodnost je svetla; kdor je z nami, ni pred nami; na naslednjih volitvah bomo zagotovo dosegli dober rezultat; levica ni v krizi, je pa desnica na oblasti; ... Skratka. Slovenska levica zadnje čase spominja na nastope slovenskih športnih reprezentanc zadnje čase. Človek vedno dobi občutek, da bi vsi v reprezentanci in vsi okoli nje, vključno s strokovnim in polstrokovnim vodstvom, vrhovno organizacijo in nacionalno televizijo lahko dali več od sebe. Pa se zdi, kot da tega nočejo. Kot da jim ni do tega. Kot da bo zmaga po kakšnem čudežu že prišla sama od sebe. In, da ne bo pomote, tudi desnica zgleda kot slovenski reprezentančni šport. Le da je v tem primeru obratno. Zgledajo tako, kot zgledajo slovenske reprezentance, ki dajo preveč od sebe. Toda bistvo športa in zmagovanja ni v tem, da daš preveč ali premalo, ampak da daš vse. Ko daš vse od sebe, si že zmagal, že imaš pozitivni kredit za naprej, pa četudi trenutni rezultat ali rezultati kažejo drugače. V nasprotnem primeru pač prej ali slej naletiš na ekipo, ki te sesuje kot »gajbo«, če se seveda - kar je sploh značilnost slovenskih reprezentanc - že prej ne sesuješ sam vase. Ko bo v slovenski politični prostor vstopila nova, močna in organizirana stranka, se bo zgodilo točno to. Levica se bo sesula sama vase, desnica pa ... |h|o|m|o|s|a|p|iSe|n|sI Tri Ezopove za vsakdanjo rabo Mitja Sadek, foto Boštjan Pucelj “Pusti jih, kajti ti so polni in sesajo le še malo krvi. Če jih odstraniš, pridejo novi in mi popijejo vso preostalo kri.” Potem ko smo Slovenci prvič v svoji zgodovini doživeli narodno spravo ob oltarju sv. Evra, ki je zasenčil celo Božička in dedka Mraza, in potem ko smo ravno tako prvič praznovali ekonomski praznik par excellence, so naša srca spričo pomanjkanja vsakršne globine docela otopela. A da prehod na vsakdanjo raven, h kateri nas žene družbenokritični premislek, ne bi bil pretrd in preboleč, sem se odločil ublažiti ga s pomočjo nadvse prikupnih basni. Da, to so tiste basni, ki jih je naš šolski sistem nesramno izrinil med osnovnošolsko mladež, ker so za najstnike očitno že preveč banalne, kaj šele za starejše, ki s temi izmišljenimi pravljicami nočejo imeti niti opravka. Basni so zaradi nenavadne oblike dialogov iz sveta favne postale žrtev podcenjevanja modernega človeka, ki mu manjka ravno to, česar imajo basni na pretek: vsebina. Večina ljudi ne ve, da so basni pisane za odrasle glave in da v skritem jeziku sporočajo osnovne človeške arhetipe. Vsekakor zelo primerno čtivo za čas, ki našo pozornost obrača predvsem na nepomembne malenkosti, obenem pa nam prikriva bistvo stvari. Basni so nam lahko tu v pomoč, da spet zagledamo gozd, ki ga prej zaradi preštevilnih dreves nismo niti dobro videli. Prva basen je notranjepolitična. Nekoč so žabe ugotovile, da je v njihovi državi preveč svobode. Odšle so k Jupitru in ga prosile za kralja. “Če bomo imele kralja," so si mislile, “bo ta vzpostavil red in disciplino." Jupiter je poslušal njihovo prošnjo, vendar je žabam v mlako vrgel le hlod, ki je glasno začofotal. Žabe so sprva od strahu otrpnile, sčasoma pa so ugotovile, da je to navaden hlod, in so spet postale predrzne. Nejevoljne so odšle k Jupitru zahtevat drugega kralja. Jupiter jih je uslišal in jim poslal kačo, ki je požirala eno žabo za drugo. Obupane so žabe še tretjič romale k Jupitru, a njegov odgovor je bil neizprosen: dobile ste, kar ste hotele, žabice male. Kdor se ne zna disciplinirati sam, potrebuje v ta namen drugega. Tudi mi smo hoteli odločno oblast - očitno se nismo znali urediti sami - in smo jo dobili. Odločna oblast nam zdaj izrisuje življenje po svoji meri: sugerira nam število otrok, meri naše stanovanje, razporeja nam sosede, udari po grešni kadilski roki in nam zaveže nemoralni jezik. Končno red, v katerem se znajdemo. Naslednja je o napuhu. Nekega dne je zajec pred orlom pribežal h govnaču in ga prosil za azil. Govnač je bil namreč sveti hrošč ali skarabej. Skratka, mogočni orel ni spoštoval azila svetega hrošča, ampak je zajca požrl. Pri tem pa je podcenil govnača, ki je splezal na drevo, kjer je gnezdila orlica, in ji razbil jajca. To je naredil večkrat, dokler se ni orel pritožil pri svojem zaščitniku Zevsu. Ta je dovolil orlici, da je zvalila jajca v njegovem naročju. Toda to govnača ni zaustavilo. Odletel je na Olimp in vrgel Zevsu v naročje kepo govna. Ta ga je hotel stresti s sebe, pri tem pa so mu na tla padla jajca in se razbila. Mogočni orel ni spoštoval majhnega hrošča, zato je sam sebi škodoval. Oblast, ki krši osnovne človekove pravice, med katerimi je tudi pravica da azila, si s tem koplje jamo, v katero bo sama padla. Oblasti, ki ne spoštuje majhnega človeka, ne morejo rešiti niti bogovi. Oblast, ki prikroji družbo po meri bogatejših, bo na koncu samo sebe razkrojila. Zadnja basen bodi terapija za vse, ki težko prenašajo preveliko slo oblastnikov po davkih. Lisjak se je nekoč ujel v past. To so izkoristili klopi, ki so ga napadli in mu sesali kri. Prijazni jež ga je hotel rešiti zajedavcev, toda lisjak se je pomoči branil: “Pusti jih, kajti ti so polni in sesajo le še malo krvi. Če jih odstraniš, pridejo novi in mi popijejo vso preostalo kri.” Ker se družbenemu izsesavanju nikoli ni in ne bo dalo povsem izogniti, je bolje trpeti na pol site kot sestradane parazite. Bolje je prenašati stare kot nove oblastnike, kajti zadnji se še niso nasesali. To nam ostane žal kot edina tolažba. Damir Skenderovič, foto Hg Jana Vernig je ena najboljših odbojkaric, kar jih je imela in jih ima Slovenija. Pri dvanajstih letih je že sedela na članski klopi novomeškega kluba, leto kasneje je že igrala v prvi postavi. S šestnajstimi je prvič zaigrala za reprezentanco, pri dvajsetih je odšla igrati v tujino za najmočnejše klube v najmočnejših ligah Evrope. V vseh ekipah je bila napadalka, ki je dosegala največ točk. V vseh ekipah je bila igralka, ki so ji trenerji najbolj zaupali, ko so se odločale tekme. V vseh ekipah je hotela odločiti tekmo. Danes je pri devetindvajsetih na razpotju. Ali nadaljevati z odbojko, kjer je že dosegla vse, kar lahko doseže slovenska odbojkarica, ali se vreči novim življenjskim izzivom naproti. Izzivom, ki so do sedaj morali biti potisnjeni na stran in ki se jih bo brez dvoma uspešno lotila. Konec koncev, kaj je življenje drugega kot tekma. Ko se tekma odloča, ko se življenje lomi, se ti pač ne sme zatresti roka. In Jani se ne trese. Zakaj se ukvarjaš z odbojko in ne recimo z manekenstvom? Verjetno je največji razlog ta, da je moj oče igral odbojko in da sva s sestro že kot majhna otroka hodili z njim na treninge. Tam sva se igrali in že zelo zgodaj vstopili v odbojkarski svet. Takrat je bila odbojka tudi zelo popularen šport v Novem mestu, na tekmah je bila dvorana vedno nabito polna, prihajale so ekipe iz cele Jugoslavije pa tudi tuje ekipe, tako da je bil ta svet zame velika dogodivščina in sem si vedno želela, da bi igrala odbojko in v odbojki tudi uspela. Zaradi svoje višine sem imela tudi dobre izhodiščne možnosti, poleg tega sem zelo hitro napredovala, kar me je dodatno motiviralo, saj veliko igralcev predčasno odneha. Zelo zgodaj, že v petem razredu, sem prišla v klub, kjer sem trenirala s pet let starejšimi dekleti, nisem pa še igrala. V sedmem razredu sem bila že v prvi postavi, v osmem pa v članski reprezentanci. Verjetno sem bila najmlajša reprezentantka v celi slovenski zgodovini. Vse to me je zelo motiviralo, tako da sem si želela igrati še v tujini, kar mi je tudi uspelo. Vedno so se mi dogajale stvari, ki so me še bolj potegnile v odbojko. Ti je oče, ki je bil tudi odličen odbojkar, veliko pomagal pri treningih? Ja, veliko. Na začetku smo sicer imeli razne trenerje, ampak to je bilo bolj amatersko. Ko pa je oče videl, kako sva s sestro motivirani in kakšno željo imava, da bi dobro igrali, je prevzel trenerstvo, tako da je bil moj trener kar nekaj let in me je tudi zelo veliko naučil. V oporo mi je bil tudi kasneje, ko sem šla v tujino, recimo pomagal mi je pri sestavljanju pogodb, ker takrat sama o tem nisem nič vedela. Brez njega v odbojki gotovo ne bi tako uspela. Kaj bi počela, če ne bi bila tako dobra v odbojki? To je dobro vprašanje. Ravno sedaj o tem razmišljam, ker bo počasi treba zaključiti športno kariero. Poskušam se spomniti, kaj sem si poleg odbojke še želela početi kot otrok. Vedno sem si želela študirati arhitekturo, vendar je to zamujeno. Spomladi bom diplomirala na ekonomiji, tako da bo prihodnost povezana z njo. Bi si pa želela podobno življenje, kot sem ga imela v športu. Da življenje ne bi bilo monotono, da bi se veliko družila z ljudmi, da bi spoznavala nove ljudi, da bi bila stalno v stiku z njimi, da ne bi bila zaprta v prostoru z računalnikom. To bi se mi zdela kazen, nekaj popolnoma nasprotnega od mojega stila življenja. V bistvu točno vem, česa si ne želim delati, ne vem pa še, kaj bi delala. Mogoče projekte, projektni managment... to bi mi bilo zanimivo. Delo mora biti dinamično, poleg tega sem ambiciozna in si želim biti tudi po odbojki dobra v tistem, kar bom delala, in narediti uspešno kariero. Vendar je to verjetno laže uresničiti v večjih mestih. Ne vem, koliko je v Novem mestu priložnosti za takšen način življenja. Bi šla živeti drugam? Ko sem živela v tujini, sem živela v velikih mestih in sem pogrešala Novo mesto. Pogrešala sem mir, pogrešala sem Slovenijo. Sedaj, ko sem v Novem mestu, pa na neki način pogrešam utrip velikih mest, malo več dogajanja, bolj dinamičnega življenja, da čisto vsak sosed ne ve, kaj delaš. Ni idealne rešitve. Če bi dobila v Novem mestu tako službo, da bi bila z njo zadovoljna, bi ostala tu. Tukaj mi je všeč, ker je mir, ni kriminala, lepa narava..., všeč mi je tudi, ker so ljudje prijazni. Ni pa izključeno, da bi šla živet kam drugam. V bistvu je sedaj vsa Evropa blizu. Kam? Ne vem, tja kjer bi imela lepo življenje (smeh). Oziroma tako: šla bi tja, kjer bi imela službo, s katero bi bila zadovoljna, kar je tudi pogoj za zadovoljno življenje. Kje bi to bilo, ne vem. Če bo v Novem mestu, bo super. Všeč mi je tudi Španija, ki je krasna država. Tam sem živela tri leta in sem se zelo dobro počutila. Koliko si bila stara, ko si šla profesionalno igrati v tujino? Stara sem bila dvajset let. Ni mi žal, da sem šla tako mlada, čeprav je bilo na začetku kar težko. Pred tem nisem imela nobenih večjih odgovornosti, naenkrat pa sem jih morala prevzeti. V profesionalnem športu je tako, da te najamejo samo zato, da narediš rezultat. Jaz pa sem šla v bistvu igrat odbojko in se lepo imeti. Potem pa sem kar na enkrat dobila breme, da moram dobro igrati, da moram zmagovati. To je bila težja stran. Po drugi strani pa imam lepe izkušnje, spoznala sem veliko zanimivih ljudi iz celega sveta, ogromno sem prepotovala. Za vse skupaj mi ni nič žal, vse bi ponovila še enkrat. Nisem pa, recimo, imela študentskega življenja z žuri in podobno. Zamujeni študentski žuri niso nekaj, za kar bi moralo biti človeku žal. Vsaj po mojih izkušnjah... Jaz tega pač nisem imela pa tudi hitro sem morala sprejeti odgovornosti in postati samostojna. Tako daleč stran nisem imela niti staršev, niti prijateljev, nikogar ob sebi. Morala sem zaživeti sama, kar je bilo mogoče tudi dobro, saj mi je bilo zgodaj jasno, da ni vse postlano z rožami, da moraš včasih tudi sam rešiti kakšen problem. Kljub profesionalnem športnem življenju od rane mladosti naprej si pred diplomo. Kako ti je to uspelo? Na začetku kariere sem imela zaradi vseh obveznosti probleme s šolo. Takrat nismo imeli športnega oddelka, ni bilo napovedanega spraševanja. Tako je šport slabo vplival na mojo šolo. V tujini sem ob igranju še študirala, čeprav mi je bil faks v samo breme brez užitka. Toda danes, ko se odločam o tem, ali bom še igrala ali ne, sem zelo vesela, da bom diplomirala, saj mi to predstavlja alternativo. Poleg tega sem se v tujini stalno trudila, da sem se dodatno izobraževala, naučila sem se tudi jezikov, španščino, recimo. Upam, da se mi bo to zdaj obrestovalo. V vseh ekipah si bila nosilka igre, pa najsi je šlo za klube ali reprezentanco. Od tebe se je vedno pričakovali največ. So to hudi pritiski? Včasih sem imela tremo, sedaj pa je nimam več. Nobene treme nimam pred nobeno tekmo. V ključnih trenutkih na tekmi želim, da se igra na mene. Za mano je že toliko let odbojke in toliko težkih tekem, da me v trenutku odločitve ni več strah. Enostavno najbolj zaupam sebi. Veliko igralk ne more sprejeti te odgovornosti in imajo tremo ali pa jih je strah, da bodo v ključnih trenutkih zgrešile. Jaz o tem ne razmišljam več, pa se mi včasih zgodi, da naredim napako in zaradi mene izgubimo tekmo. Vendar ponavadi v odločilni situacijah reagiram še bolje kot v nepomembnih in naredim tisto, kar moram narediti. To so trenerji v tujini tudi najbolj cenili pri meni. Da sem dala točko takrat, ko se je drugim zatresla roka. V Novem mestu je to mogoče še bolj očitno, ker imamo zelo mlado ekipo in sem od drugih igralk starejša šest, sedem let. Razlika je v letih in v letih igranja. Je velika razlika med igranjem odbojke v Sloveniji ali v Španiji in Franciji? Nedvomno je v Sloveniji laže igrati, ker je nižja raven igranja. Veliko laže je dati točko tukaj kot v Španiji. V tujini gledajo samo na rezultat, ni pomembno, kaj si ti kot oseba. Oni te kupijo zato, da daješ točke. Dokler si uspešen, si kralj, ko nisi uspešen, se te znebijo po zelo hitrem postopku. Zato se moraš iz tekme v tekmo dokazovati. Sta pa obe ligi glede kvalitete, organizacije in vloženega denarja na veliko višjem nivoju, kot je naša. Poleg tega pri nas država in občine zelo malo vlagajo v šport, zato so klubi odvisni predvsem od sponzorjev. Če ima klub močnega sponzorja, lahko naredi rezultat, sicer ne. Večinoma pa vsi športi životarijo. V našem klubu, recimo, se gleda na vsak tolar. Imamo ogromno idej, vendar vsaka ideja stane in tu se zgodba konča. Za to mi je žal. Ko sem se vrnila v Novo mesto, sem si zelo želela, da bi imeli čim boljše rezultate in da bi bila odbojka čim bolj popularna, pa je to tako težko, ker se vse konča pri denarju. Kaj pa razlika v plačah igralk pri nas in v tujini? V tujini sem zaslužila toliko, da sem si tu kupila hišo. V Sloveniji bi lahko igrala celo življenje, pa ne bi nikoli zaslužila toliko. Pri nas igrajo mlade igralke, dokler so študentke. Potem se zaposlijo, ker od odbojke ne morejo živeti. Oziroma, lahko, dokler aktivno igrajo, ne morejo pa nič privarčevati. Odbojka je še vedno večinoma na amaterski ravni, s tem, da ima vsak klub kakšno profesionalko. Vendar ste kljub vsemu novomeške odbojkarice dobre tudi v evropskem merilu. Ko smo pred kratkim igrale za evropski pokal, smo igrale z dobrimi ekipami. Dve od njih smo premagale, z eno pa smo za las zgubile. Pa nimamo niti približno takšnih pogojev za delo, niti približno takšnega proračuna. Pri njih, recimo, imajo po tri trenerje na klopi, ki stalno snemajo, tako da lahko potem ekipa popravlja napake. Me imamo najeto dvorano za trening samo uro in pol na dan, dopoldne pa sploh ne moremo trenirati, ker so dvorane zasedene s šolarji. V tujini se trenira vsaj dvakrat na dan. Kljub temu se lahko kosamo s tujimi ekipami, kar pomeni, da - glede na pogoje - dobro delamo. Všeč mi je tudi, da v Novem mestu delamo z vsemi selekcijami, da se res poskuša pritegniti mlade zraven. Imamo program mini odbojke za deklice tretjega in četrtega razreda, pa vse do članske vrste. Večina klubov se temu izogiba, ker je z mladimi veliko dela, saj generacija da samo eno vrhunsko igralko, ali pa še to ne. Kolikor je meni znano, že nekaj let ne igraš več za slovensko reprezentanco. Zakaj? Vsako leto sem morala Zvezi plačati, da sem lahko igrala v tujini. Potem pa so me še začeli izsiljevati, da če nočem igrati za reprezentanco, moram plačati še več. Takrat se mi je vse skupaj uprlo. Pa po naravi nisem materialistka. Za reprezentanco sem rada igrala in nisem nikoli razmišljala o denarju, samo o rezultatih. Oči- Bilo je grozno, ker sem bila celo življenje v formi in sem vse počela z lahkoto. Na igrišču sem se počutila kot tjulenj. tno jim sploh ni šlo za interese odbojke, pač pa so videli priložnost, da od mene iztržijo denar. Zaradi takšnega odnosa ne igram več za reprezentanco in mislim, da tudi ne bom nikoli več igrala. Torej, v reprezentanci ne bi več igrala pod nobenimi pogoji? Če bi se ljudje v Odbojkarski zvezi spremenili in če bi se spremenil način razmišljanja, potem bi mogoče še igrala. Dokler pa na vrhu organizacije ostajajo isti ljudje, ki so mi delali škodo, ne bom. Dolgo sem bila član reprezentance, bila sem tudi kapetanka. Zato mi je po eni strani žal, ker imamo konec koncev veliko dobrih igralk, ki igrajo tudi v tujini, in bi lahko naredili dobro ekipo. Toda dokler reprezentanco vodijo osebni interesi in so vsi zadovoljni s stanjem, kakršno trenutno je, iz tega ne bo nič. Mislim tudi, da je to problem večine slovenskih reprezentanc, ne samo ženske odbojkarske reprezentance. Predvsem pa je po moje treba na odgovorne položaje postaviti mlade ljudi z novimi pristopi in novimi energijami. Dobri rezultati so torej posledica dobrega in kvalitetnega dela celotne organizacije, bodisi kluba bodisi reprezentance. Za dobro in kvalitetno delo z igralkami pa je verjetno najbolj odgovoren trener? Všeč mi je trener, ki ga imamo v klubu, čeprav nisem hitro zadovoljna. Večina trenerjev je starejših, nekdanjih igralcev, ki jih je povozil čas in ki trenerski posel opravljajo samo zato, ker jim je to edina možnost preživetja. Naš trener je mlad in odprt za dobre ideje, strokovno podkovan in zelo delaven. Všeč mi je, da se zelo posveča pripravi treningov, daje profesionalen, da svoje delo opravlja z veseljem in da ima rad odbojko. S takim pristopom pridejo tudi zmage. Glede na to, da že toliko let igraš odbojko na vrhunskem nivoju, so poškodbe verjetno sestavni del tvojega življenja? Ja, doma imam rentgenske posnetke čisto celega telesa. Razni zlomi, počene kosti, natrgane mišice. Nisem imela ravno sreče s poškodbami. Poleg vseh klasičnih odbojkarskih poškodb sem imela počen celo bobenček, ko me je igralka med igro po nesreči brcnila v uho. Poškodbe so pač slaba stran vrhunskega športa. Vsak vrhunski športnik ima neko šibko točko. Nekateri imajo kronične probleme s hrbtom, drugi s koleni, tretji z gležnji. V tujini sem trenirala od pet do šest ur na dan. Ce izračunaš, koliko je to skokov, ti je jasno, da se ta obremenitev mora nekje poznati. Poleg tega se v poklicnem športu premalo časa posveča preventivi. Zadnja leta se sicer dela več na tem ravno zato, ker so vsi športniki stalno poškodovani. Vendar je v športu rezultat še vedno v ospredju, pred preventivo in sanacijo poškodb. Kako pa nosečnost vpliva na življenje vrhunske športnice? Ko sem zanosila, sem igrala v Granadi. Zgodilo se je med sezono in trenerja bi kmalu kap. Bil je popolnoma zgrožen. Po svoje ga razumem, ker se mu je podrl koncept igre, moral je najti novo igralko ... Uprava kluba je to dejstvo na začetku še nekako sprejela z razumevanjem, ker sem pač ženska in ker sem bila v letih, ko se takšne stvari dogajajo. Problem pa je nastal, ko sem rodila in se odločila, da bom šla v Novo mesto, ker sem vedela, da bom imela tukaj več časa za otroka. No, takrat je tudi uprava izgubila vsakršno razumevanje za tovrstne probleme športnic (smeh). Upam, da so se sedaj že malo pomirili (smeh). V bistvu se mi zdi, da imamo vse ženske probleme zaradi nosečnosti, ne samo športnice. Kako pa zgleda vrnitev na parket po porodu? Težko. Zelo, zelo počasi sem začela trenirati tri mesece po porodu. Šla sem na vsaki tretji trening. Bila sem popolnoma izven forme, nisem mogla narediti niti enega »tre-bušnjaka«, nisem mogla skočiti. Prav neverjetno. Bilo je grozno, ker sem bila celo življenje v formi in sem vse počela z lahkoto. Na igrišču sem se počutila kot tjulenj. Rabila sem kar nekaj časa, da sem se vrnila v formo, veliko več kot po poškodbah. Pri poškodbah sem lahko ves čas vsaj nekaj počela in na ta način vzdrževala fizično pripravljenost telesa. S fizioterapijo sem začela že dan po operaciji, pri nosečnosti pa zadnje tri mesece s tistim velikim trebuhom nisem mogla početi nič. Sicer pa sem med nosečnostjo zelo uživala in nisem nič pogrešala odbojke. Celo razmišljala sem, da bi že takrat nehala igrati, vendar sem sčasoma spet dobila željo po odbojki. Že prej si omenila, da razmišljaš o tem, da bi po tej sezoni končala kariero? Ne morem reči, da je to zagotovo, toda vedno bolj se nagibam k tej odločitvi. Zdi se mi, da je prišel čas, da se umaknem. Mogoče danes v odbojki ne vidim več tega, kar sem videla včasih. Ne vidim več novih izzivov. V Sloveniji sem dosegla vse, kar sem lahko in kar sem si želela. Rezultate lahko edino še ponovim. Rada bi začela nekaj novega, neko novo vizijo, da si najdem nove cilje, da začnem delati na nekem drugem področju. LDS s prvimi pobudami in vprašanji županu Novomeški LDS je kot edina stranka že na drugi seji občinskega sveta predstavil prve pobude in vprašanja. Tomaž Levičar je predstavil pobude oziroma vprašanja v zvezi z razvojem plovbe po Krki, evropsko prestolnico kulture, občinskim časopisom, racionalizacijo občinske uprave, s pripravo splošnih aktov občine, o arhivu občinskega sveta v lokalni knjižnici, podatkovni bazi krajevnih skupnosti, pešpotmi v Ragovem Logu in Portovalu, programu izgradnje otroških in športnih igrišč in gradnji državne kolesarske mreže. Mojca Novak je občinski upravi postavila vprašanje, zakaj še niso uresničeni sklepi v zvezi s sporom z Adrio, d.o.o., podala je pobudo o ureditvi svetilne signalizacije in zaprosila za predstavitev zadnje ocene zunanje presoje v zvezi s certifikatom ISO 9000. Janez Pezelj pa je župana pozval, naj predstavi aktivnosti v zvezi z delitveno bilanco z drugimi občinami. Mestna občina Novo mesto in RS sta v letu 2006 sprejeli dokumente, na podlagi katerih se je lahko začelo izvajanje plovbe po reki Krki na odseku reke Krke v Novem mestu. Levičar je med drugim predlagal, da občina začne aktivnosti za kvalitetnejšo ureditev pristanišč in začne pogovore z vlado o izvajanju plovbe skozi celo leto tudi na odseku med Irčo vasjo in Bršljinskim potokom. Ministrstvo za kulturo je leta 2006 objavilo razpis za izbiro slovenskega mesta, ki bo leta 2012 evropska prestolnica kulture. Glede na to, da gre za projekt, ki je lahko za Novo mesto pomemben v luči razvoja njegove infrastrukture na področju kulture, je Levičar predlagal, da se ustrezne službe občine zadolži, da v času do konca februarja letos pripravi razpisno dokumentacijo. Levičarja je tudi zanimalo, zakaj občina krši odlok o izdajanju občinskega časopisa (časopis je v nasprotju z veljavnih odlokom izšel le enkrat) ter kdaj bo izšla naslednja številka. V svojih predvolilnih nastopih je sedanji župan Muhič večkrat napovedal, da namerava kot župan odločno pristopiti k racionalizaciji občinske uprave, predvsem pa da bo zmanjšal število zaposlenih na Mestni občini Novo mesto, ki je v mandatu župana Boštjana Kovačiča močno zraslo, namreč za prek 30 %. Trenutno šteje novomeška občinska uprava že okoli 100 zaposlenih. Župan Muhič je napovedal, da bo število zaposlenih zmanjšali za okoli 30 ljudi. Levičar je župana prosil, da seznani občinski svet, na kakšen način, kdaj, predvsem pa katere kadre namerava obdržati. Občinski svetnik predlaga, da občina v letu 2007 v gozdovih Portoval in Ragov log uredi vsaj po eno pot skozi gozd, ki bo uporabo omogočala tudi invalidom, materam z vozički in za druge, ki se teže gibljejo po slabo urejenih površinah. Levičar je županu predlagal, da predstavi program izgradnje in obnove otroških in športnih igrišč v občini v letu 2007 in da se ob tem v prihodnjih letih posebno pozornost nudi igriščem ob vrtcih, ki potrebujejo prenovo igral. Levičar je občinsko upravo prosil za pojasnilo o informacijah, ki jih je zasledil v medijih, da namerava država v bližnji prihodnosti začeti gradnjo državnega kolesarskega omrežja. Med odseki, ki jih bo gradila prednostno, pa ni odsekov na našem območju. (Uroš Lubej, foto Boštjan Volk, več na www.park-on.net) 2. seja občinskega sveta: Kadrovska komisija izvoljena Občinski svet je na drugi seji izvolil kadrovsko komisijo. Župan je poleg tega svetnike seznanil s sklepom o začasnem financiranju občine, občinska uprava pa je svetnike seznanila tudi s prenovo spletnega portala mestne občine. Nekaj občinskih svetnikov je podalo tudi prve pobude in vprašanja. Župan je od svetniških skupin prejel 13 predlog za kadrovsko komisijo. Martina Vrhovnik (SLS) je od kandidature po tem odstopila, Francki Kek (AS) pa je pred glasovanjem pozval občinski svet, da ne glasujejo zanj, ampak za Janija Kramarja. Po tajnem glasovanju so bili izvoljeni naslednji svetniki in svetnice: Ana Bilbija (DeSUS), David Štefan, Rafko Križman (oba ZzD), Boris Dular (LDS), Matjaž Engel (SNS), Ivan Grili, Bojan Kekec (oba SDS), Igor Perhaj (SD), Jani Kramar (LzD). Od evidentiranih kandidatov pa niso bili izvoljeni Franci Kek (AS), Alojz Zupančič (NSi) in Adolf Zupan (LzG). Kadrovska komisija mora izvoliti predsednika, edini kandidat je Rafko Križman, ter do naslednje seje pripraviti predloge za kadrovsko sestavo ostalih delovnih teles občinskega sveta ter nadzornega odbora in občinske volilne komisije. Kadrovska komisija je eno izmed bolj razvpitih teles občinskega sveta, saj je njena glavna naloga, da razpravlja in občinskemu svetu predlaga odločitve v zvezi s kadrovanjem, (več na www.park-on.net) Mestna Tabela meseca Cene najbolj popularnih pijač v najbolj popularnih barih v mestu Kava z mlekom Pomarančni sok Malo pivo Lokal EUR SIT EUR SIT EUR SIT 1 Bar pri vodnjaku 1 239.64 0,70 167,75 1,70 407,39 2 Krokar 1 239,64 0,70 167,75 1,60 383,42 KavkaBar 1 239,64 0,70 167,75 1,60 383,42 Atmosfera 1 239,64 0,70 167,75 1,60 383,42 Verona 1 239,64 0,70 167,70 1,60 383,42 6 Lira 0,95 227,66 0,75 179,73 1,60 383,42 7 Slon 0,90 215,68 0,65 155,77 1,60 383,42 8 Totalček 0,90 215,68 0,70 167,75 1,60 383,42 9 Bigstar 0,85 203,69 0,70 167,75 1,50 359,46 10 LokalPatriot 0,70 167,75 0,50 119,82 1,50 359,46 občina Novo mesto na črni listi ZPS Parkiranje za vsako naslednjo uro od začetne dalje na javnih parkiriščih v Novem mestu se je 1.1. 2007 povišalo za 60 odstotkov in se je zaradi tega uvrstilo na četrto mesto na črni listi nesorazmernih podražitev storitev v letu prehoda na evro Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS). Na mestni občini Novo mesto so podražitev ob uvedbi utemeljevali s tem, da so hkrati znižali cene javnih prevozov in da je oba ukrepa treba razumeti v smislu spodbujanje uporabe mestnih avtobusov in reševanja prometnih težav v mestnem jedru. Na črni listi je tudi podjetje Mobitel, ki je cene naročnin nekaterih paketov zvišalo za 20 oziroma 10 odstotkov. Ura parkiranja po drugi uri s 1. januarjem 2007 stane 240 sit/1 EUR. Na črni listi se je ob istem pojasnilu mestne občine znašlo tudi parkiranje v javni garažni hiši Novo mesto (povišanje za 43,8 odstotka). Sicer pa je bil “zmagovalec" črne liste Pošta Slovenije, ki je ceno odprave pošiljke na nov naslov povišalo kar za 164 odstotkov. Parkiranje se je znatno podražilo tudi v Ljubljani. Mobitel je ceno naročnine na enotni paket zvišal za 20 odstotkov glede na februar 2006. Za približno 10 odstotkov pa so se zvišale tudi cene naročnin na Itak paket, SOS paket in Penzion paket. Podjetje Mobitel je v sporočilu za javnost 24. novembra lani zapisalo, da se cene storitev ne bodo spreminjale za več kot odstotek. V dodatnem pojasnilu za ZPS pa so dodali, da so v mislih imeli celoten strošek uporabnika, ne le naročnino. (Uroš Lubej) Opomba: V Veroni ter v Baru pri vodnjaku imajo od 6.30 do 9.30 nižje cene kave: v tem času kava z mlekom stane 0,80 eur. (Pripravil Boštjan Volk) Športnik leta 2006 Jana Vernig, Tomaž Nose, Center za ravnanje z ŽOKTPV letos najbolj prepričljivi odpadki odprt Jana Vernig, Tomaž Nose in ženski odbojkarski klub TPV so zmagovalci letošnje prireditve Športnik leta 2006. Prireditev je potekala 24. januarja v športni dvorani Marof, zmagovalke in zmagovalce pa je izbrala 102-članska komisija, na rezultate pa je delno vplivalo tudi glasovanje po elektronski pošti. Med posameznicami so bile poleg Jane Vernig še naslednje kandidatke (po vrstnem redu rezultatov): Sabina Šehič, Jasmina Kajtazovič, Mateja Šušteršič, Mija Rangus in Lea Jerman. Med posamezniki poleg zmagovalca Dejan Sitar, Miha Plot, Marko Mihelič, Igor Primc in Mirko Vorkapič. Med športnimi klubi pa Lokostrelski klub Varing Novo mesto, Kolesarski klub Adria Mobil Novo mesto, Atletski klub Krka Novo mesto, Moški odbojkarski klub Krka Novo mesto, KTBK Scorpion Novo mesto, Šahovsko društvo Krka Novo mesto. Prireditelji so podelili tudi priznanja posameznikom za delo v športu, priznanja najboljšim športnim kolektivom v podjetjih in organizacijah ter še nekatera druga priznanja. Prireditev v organizaciji novomeške agencije za šport poteka od leta 1986. Med moškimi je posamični naslov največkrat osvojil Igor Primc (6), sledijo Sandi Papež (3), Gorazd Štangelj, Jure Zrimšek in Jani Brajkovič (2), Bogdan Fink, Bogdan Ravbar, Igor Kogoj, Matjaž Smodiš, Matjaž Vrhovnik, Tomaž Nose pa so naslov osvojili enkrat. Med dekleti imata največ naslovov letošnja zmagovalka Jana Vernig in Katka Božič (4), tri naslove sta osvojili Mateja Udovč in Sabina Šehič, dva naslova je osvojila Lavra Kastelic, po enega pa Greta Hren, Marjeta Sajevec, Nataša Podkrižnik, Darja Tratar in Tanja Klemenčič. Kar 11 naslovov je v klubski kategoriji osvojil kolesarski klub Krka, sedemkrat so slavili košarkarji Krke, dvakrat odbojkarice TPV in po enkrat atletski klub Krka in odbojkarski klub Pionir. (Uroš Lubej, foto Peter Klinc) Partnerji CVŽU podpisali pogodbo o sodelovanju RIC Novo mesto (nosilec projekta), Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj, Ljudska univerza Kočevje, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Knjižnica Pavla Golie Trebnje, Ljudska knjižnica Metlika, Knjižnica Ribnica - Miklova Hiša, Zavod RS za zaposlovanje, OS Novo mesto, Razvojni center Novo mesto, LokalPatriot - MCD, ter Društvo novomeških študentov so 1. februarja podpisali pogodobo o nadaljnjem sodelovanju pri projektu Center za vseživljenjsko sodelovanje (CVZU). Vesna Dular, direktorica RIC Novo mesto, je projekt CVŽU označila kot uspešen, saj so bili uresničeni cilji, ki so si jih zastavili: širitev obstoječe dejavnosti informiranja in svetovanja za odrasle, širitev dejavnosti borze znanja, uvajanje in delovanje e- točke, uvajanje in delovanje točk za samostojno učenje, razvoj koncepta in delovanje mobilne informativno svetovalne službe za Rome ter vzpostavitev enotnega spletnega portala za podporo V sredo, 31. januarja je minister za okolje in prostor Janez Podobnik odprl odlagališče nenevarnih odpadkov Leskovec pri Velikih Brusnicah, zgrajenega v sklopu prve etape prve faze regijskega projekta CeROD. Sodobno odlagališče odpadkov bo s kapaciteto preko milijona m3 zadostovalo potrebam regije za dobo 25 do 30 in celo več let. Center bo zgrajen ob obstoječem Odlagališču nenevarnih odpadkov Leskovec. Projekt je bil preko ministrstva za okolje uvrščen na seznam projektov, katerih izgradnja naj bi se sofinancirala tudi s sredstvi evropskega sklada ISPA. Podpis finančnega memoranduma o sofinanciranju med Evropsko komisijo in Republiko Slovenijo v višini 4.971.500 (1.191.370.260 SIT) je bil dne 21.1.2002. To je bil prvi projekt na področju ravnanja z odpadki v Sloveniji, ki ga je podprla Evropska unija preko fonda ISPA. Skladno s finančnim memorandumom je prvotni obseg projekta razdeljen na dve etapi. Prva etapa obsega sanacijo in zapiranje obstoječega odlagališča ter izgradnjo novega odlagališča preostankov komunalnih odpadkov, izgradnjo komunalne infrastrukture za potrebe obratovanja CeROD in tehnično pomoč za nadaljnjo projektno obdelavo tehnologije in postopkov obdelave preostankov komunalnih odpadkov ter pripravo investicijsko-tehnične dokumentacije za izgradnjo potrebnih objektov in naprav II. etape projekta. Druga etapa pa zajema izgradnjo potrebnih objektov za mehansko-biološko obdelavo odpadkov in/ali več podcentrov za predelavo odpadkov. (Uroš Lube, Boštjan Volk) dejavnosti mreže CVŽU in promocije učenja z IKT. V sklopu projektnih aktivnosti so se povezovali tudi z nekaterimi drugimi pomembnejšimi projekti v regiji. Zgovorni so podatki, ki kažejo število udeležencev in število opravljenih ur v nekaterih od navedenih aktivnostih. V letu 2006 so imeli v dejavnosti informiranja in svetovanja, ki je financirana iz projekta CVŽU Dolenjska, skupno 1483 udeležencev. V enakem obdobju beležijo tudi 273 udeležencev v dejavnosti informiranja in samostojnega učenja. Med glavnimi nalogami projekta CVŽU Dolenjska letošnjega leta je predvsem promocija CVŽU Dolenjska v celotni JV regiji ter ponujanje brezplačnega spletnega učenja. V letu 2007 bodo iz sredstev projekta nekaj več kot 200 odraslim omogočili brezplačno spletno računalniško izobraževanje. (Uroš Lubej, Boštjan Volk) mrwTW]iw^ r 11 i^i>f^c^n^ii^Tg=^i ^ SPREHODI SE. Nove občinske spletne strani Pa smo jih dočakali ’ ) Mestna občina Novo mesto Mestna občina Mozilla Firefox Še v letu 2005 je novomeška občina objavila razpis za prenovo svojih spletnih strani. V začetku leta 2007 je projekt z objavo doživel prvi epilog. Kot je pojasnil župan Muhič, se je v letu 2006 intenzivno delalo na prenovi. Stroški prenove so 8 000 evrov in so ostali v okviru razpisne vrednosti. Namen prenovljenih spletnih strani je združiti čim več občinskih informacij na enem mestu, jih narediti dostopne uporabnikom spleta ter izboljšati komunikacijo med občani in občinsko upravo. Spletne strani www.novomesto.si je izdelalo podjetje T-media v sodelovanju z delavci občinske uprave. Nove strani so prenovljene vsebinsko in tudi tehnološko. Na spletnih straneh je sedaj več tisoč dokumentov in slik. A pravo delo se za občinske uslužbence šele začne. Vsebine je namreč moč ažurno dopolnjevati; spletni sistem T-medie “Aurora bx” omogoča občinskim delavcev dodajanje vsebin, ne da bi bilo potrebna hirerarhična odobritev objave. Na spletnih straneh najdemo med drugim predstavitev županovega programa v prihajajočem mandatu, predstavitev pomembnih projektov in nalog mestne občine, katalog upravnih postopkov in mnoge druge, za občane zanimive in pomembne stvari. Pred letom dni je nekdanji župan zaradi žaljivih in nemoderiranih vsebin (kritiki so dejali, da predvsem zaradi nenehnih kritik na njegov račun) ukinil občinski spletni forum. Sedaj občina forum znova uvaja, pri čemer bo žaljive vsebine preprečil urednik (katerega ime v času novinarke konference še ni bilo v celoti znano). Namen občine s spletnimi stranmi je prav tako približati občino tujcem. Manjša zagata je v tem, da se, ko na spletni strani kliknemo “english” ali “deutsch”, odpre stara spletna stran v izbranem jeziku. Kdaj bo tudi nova spletna stran dostopna tujcem, na novinarski konferenci nekako niso znali odgovoriti, se bo pa to vsekakor zgodilo, saj je svetovni splet tako ali tako nenehen “work in progress”. Občina načrtuje, da bo prek spletne strani v kakem letu dni možno tudi spletno poslovanje z občino. Sedaj je možno natisniti kakšen obrazec, vendarle moramo še vedno do občinskega (fizičnega) okenca, v kolikor želimo kakšno stvar urediti. Skratka, pot je končana, potovanje se začenja. (Uroš Lubej, Boštjan Volk) 0 0 ... tokrat se je raje stran obrnil. Barčica po Krki kaka Da, dobili smo tapravo mestno ladjico. In ne samo to, dobili smo tapravo mestno rečno pristanišče. In, ou je, dobili smo tudi tapravo mestno mlakužo. Ob novem pristanišču naše barčiče se - nekdo je pač stvari domislil v vseh ozirih te besede - se nabira vse tisto, kar najbolj plemenitega priplava nizvod naše rjave lepotice. Pravzaprav so mestni načrtovalci ubili dve mušici z eno potezo: dobili smo ladijske prevoze in še čistilno napravo obenem. (Uroš Lubej, foto Boštjan Pucelj) •\v* lil II111II11 ... Obisk Komornega orkestra Tartini v Toscani (Foto Rasto Božič) |p|r|o|s|t|o|r| Novo mesto: omejeno mesto Mitja Simič, foto Boštjan Pucelj Niti vhod do upravne stavbe Ministrstva za obrambo v Ljubljani (t. i. Pentagon) ni tako zamrežen. ll/JH So stvari in dejanja, ki se človeka držijo že od nekdaj. Eno takšnih je tudi postavljanje ograj. Sprva je človek postavljal nekakšne prepreke, ki so njegovo bivališče varovale pred sovražniki in raznimi divjimi živalmi, ki bi utegnile ogroziti njega in njegovo imetje. Tudi danes ograjo pojmujemo predvsem kot nekaj, kar postavimo okrog določenega zemljišča z namenom preprečevanja prostega prehoda - tako ven kot noter. Seveda pa ima lahko ograja tudi številne druge namene, kot npr. varstvo pred padci v globino, označevanje posesti itd. Z zvišanjem stopnje enakopravnosti in demokratičnosti neke družbe je potreba po poudarjenem ograjevanju ljudi ali njihovega imetja običajno padala. Tako so med drugim padla srednjeveška obzidja in tako je konec koncev padel tudi Berlinski zid. Ograj pa se ne bomo nikoli popolnoma znebili, saj sodobno življenje vedno znova izumlja potrebe po novih vrstah ograjevanja - npr. obcestne varnostne ograje, protihrupne ograde itd. Tako je raznih ograj in ograd dandanes veliko več kot kdaj koli prej, vendar pa je vsaj njihov namen praviloma precej bolj human. Ograje v mestnem prostoru, poleg že omenjenih varnostnih namenov, običajno ločujejo zasebne površine od javnih, kar je razumljivo. Razumljivo je tudi, da so ograjene določene državne ustanove, kot npr. vojašnice ali zapori, čeprav te potem za mesto kot življenjski prostor predstavljajo nekakšne sive lise oz. mrtve cone. Mnogo manj pa je razumljivo, da se ograjujejo tudi ustanove, katerih osnovni namen je služiti javnosti. In prav to se po novem dogaja v našem mestu. Ko se je za staro zapuščeno in razpadajočo novomeško porodnišnico našla nova javna namembnost, ki sodi v mestno središče (prostori upravne enote), verjetno ni nihče pričakoval znižanja javne dostopnosti tega predela in odtujevanja javnih površin mestu. Namreč - prostor med stavbama porodnišnice in pošte je bil resda več let zanemarjen, je pa bil v takrat veljavnih prostorskih aktih opredeljen kot javna zelena površina (park). Upravna enota je od samega začetka dala vedeti, da je ta prostor zdaj njihov in da jih zanima zgolj čim večja površina asfaltiranih parkirišč okoli stavbe, pa čeprav je po veljavnih normativih investitorju potrebno zagotoviti le parkirišča za uslužbence, za vse ostale pa zadostuje možnost parkiranja na javnih parkirnih površinah. Na osnovi trmastega vztrajanja spomeniškovarstvene službe se je do danes vendarle ohranilo nekaj dreves, odstranjena in manjkajoča drevesa pa so bila nadomeščena z novimi. V projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja o ograji okoli »posestva« upravne enote še ni bilo sledu, saj ji je kljub njenim težnjam nasprotoval tudi takratni investitor Servis skupnih služb vlade. Potem se je zamenjala vlada in uradni investitor je postalo ministrstvo za javno upravo. Konec leta 2006, tik pred otvoritvijo novih prostorov Upravne enote, pa se je okoli obnovljene stavbe pojavila visoka kovinska ograja »kasarnišega« videza. Ni jasno, na osnovi kakšnih kriterijev se stavba javne uprave skupaj z okoliškim prostorom v središču mesta lahko tako zamreži, zaklene in zavaruje kot nekakšna kasarna? Podobnega primera v Sloveniji verjetno ne bomo našli. Niti vhod do upravne stavbe ministrstva za obrambo v Ljubljani (t. i. Pentagon) ni tako zamrežen. Je to novi trend tolikokrat poudarjene nove, človeku prijazne državne uprave? Pred kom le se mora neka javna služba tako zelo zavarovati - pred lastnimi uporabniki, pred meščani? Če bi stavbo zavarovali, ko je bila še prazna in razpadajoča in so se v njej zbirali brezdomci in narkomani, bi mogoče takšen ukrep še razumeli. Zdaj pa res ne! Takšna ograja v središču mesta je vse prej kot mestotvorni dejavnik, poleg tega pa še izrazito kvari podobo tega prostora ter deluje neprijazno in odbijajoče. Konec koncev takšna ograja tudi ni zastonj. Njeno vrednost se meri v desettisočih evrov. Torej so bila javna sredstva v tem primeru porabljena zato, da se je znižal javni standard v mestu in da se je javnosti omejila možnost svobodnega gibanja sredi mesta. Res nenavadno udejanjen javni interes! Sicer pa s sedanjo situacijo verjetno ni zadovoljen nihče. Meščani smo z ograditvijo ostali brez javne zelene površine, upravna enota pa je s parkovno ureditvijo parkirišča ostala brez določenega števila parkirnih mest. Torej situacija, ko je volk lačen in koza obžrta. Sočasno pa se je enak tip ograje pojavil tudi na drugem koncu mesta - ob Kandijski cesti nasproti Mercatorjeve trgovine. Tu gre sicer za parkirišče pri podjetju TPV, vendar pa ni jasno, zakaj je bilo potrebno kar naenkrat lepo staro ligustrovo živo mejo nadomestiti z visoko kovinsko ograjo neposredno ob pločniku. Takšne poteze ob eni glavnih mestnih prometnic v neposredni bližini mestnega jedra znižujejo kakovostni nivo urbane podobe mesta na nivo industrijske cone ali kasarne, namesto da bi Kandijsko ulico oblikovali v smeri kakovostne urbane ulice npr. z dvostranskim drevoredom, kakovostno arhitekturo in živahnim življenjem ob njej. Da so ograje res zelo prirasle k mentaliteti tega mesta, ne moremo spregledati niti ko se gremo sprehajat ob Krki na Župančičevo sprehajališče od Pugljeve ulice do Loke. Najprej se pod Bregom sprehajamo sredi najrazličnejših mrež in žic (celo bodečih) na obeh strani poti, pa čeprav naj bi bile po zakonu brežine rek javno dostopne. Le kratek del je potem brez ograj, ko se spet znajdemo ob ograjah športnih igrišč. Župančičevo sprehajališče torej žal bolj spominja na Pot ob žici kot pa na romantično sprehajališče ob zelenih brežinah reke. In kot kaže, zgledi vlečejo. Pred kratkim smo lahko v osrednjem dolenjskem časniku prebrali, da o popolni ograditvi območja razmišljajo še v eni ustanovi, namenjeni javnosti - v Dolenjskem muzeju. Razlog naj bi bila kraja bakrene pločevine s strehe. Žalostno je, če se deviantnim pojavom v sodobni družbi res ne da izogniti drugače kot tako, da se vsi ogradimo z visokimi ograjami, ki preprečujejo vsak prehod, in da smo na današnji stopnji civilizacije res tako nemočni, da nas pred »vestnimi nabiralci barvastih kovin« rešijo le še dovolj visoke mreže. S takšno logiko strahu pred napadom ustvarjamo vtis, da je Novo mesto mesto kriminala in nemoči. Če to mesto vidi svoj razvoj v postavljanju novih ograj in novih omejevanjih gibanja, potem res nima prijazne prihodnosti. Odprimo se! IslolJol l|o|v|o|o|k|o| Manj kot nič Marijan Dovič, foto Boštjan Pucelj Vsak tolar, plačan za to napravo, je bil vržen skozi okno; natančneje, bolje bi ga bilo vreči skozi okno. V načelu ne maram daril. Morda zveni čudno, a je res. Ne maram razmišljanja »kaj bi«, ne maram paničnega iskanja primernega objekta v zadnjem hipu, ne maram nakupovanja, ne maram zavijanja in dekoriranja; ne maram vsega tega, v čemer marsikdo resnično uživa. Ne maram razočaranih pogledov tistih, ki menijo, da bi morali biti obdarovani. Ne maram mučnih situacij, ko je očitno, da obdarovancu darilo ni všeč ali pa ga že ima. Ta moj odpor do obdarovanja se da psihološko razložiti: morda sem ignorantski, sebičen in len, drugi me ne zanimajo in ne dam veliko na njihove želje in potrebe. Toda v resnici nisem pretirano navdušen niti nad prejemanjem daril. Sem in tja se res zgodi, da me kdo prijetno preseneti. A takšni dogodki so v manjšini. Če gledam statistično, je večina investicij zgrešenih. Doma imam robčke, pregrinjala, posode, pladnje, slike, kipce, vazice, čipkice, knjižice... ki jih nisem želel. Sploh jih ne maram, ne vem, kaj z njimi. Morda jih ne rabim, morda mi preprosto niso všeč. Nikoli ne bodo videli sončne svetlobe: kopičijo se v škatlah, predalih, v kleti. Danes vsesplošno priznana matematična logika bi nam morala hitro pojasniti, kaj se dogaja. Namreč, strinjali se boste, da vsi živimo v nekih stanovanjskih objektih: naj je to mini garsonjera, stanovanje ali razkošna trinadstropna vila, vsako bivališče ima neko kvadraturo K, ali natančneje, nek volumen V. Prej ali slej se ta volumen zapolni - s pohištvom, opremo, predmeti, dekoracijami itd. V tem trenutku je treba preklopiti na ekonomski govor in začeti razmišljati o inputu in outputu. Input nam pove, kaj v hišo prihaja: dnevno to zajema gore hrane in pijače, poleg tega pa še nove obleke, čevlje in knjige, nove smučke, računalnike, telefone in drugo elektroniko. K temu dodajmo še darila in recimo kupe revij in propagandnih materialov. Na neki točki postane jasno, da je treba povečati output, če naj se ne zadušimo v inputu; z drugimi besedami, treba se je znebiti odvečne krame, če hočemo volumen V razbremeniti funkcije skladišča in ga uporabljati za to, čemur je pravzaprav namenjen, to pa je najbrž ugodno bivanje. Brž ko nam je ta osnovna slika jasna, postane tendenca nenehnega povečevanja zakladnice predmetov v lasti vprašljiva. Imeti veliko stvari je pač luksuz, ki trči ob ekonomsko realnost volumna V, ki smo ga sposobni zagotoviti za naše skupno bivanje. Količina sokovnikov, siroreznikov, odčepovalnikov, mešalnikov in multipraktikov, ki bi jih lahko imeli v kuhinji, trči ob realno danost površine kuhinjskega pulta, ki nam je na razpolago, in omar za njihovo deponiranje. Rekli boste: kaj ima to opraviti z darili? Obdarovanjska evforija zadnjih desetletij je le eden od izrazov trenda splošnega kopičenja produktov, ki ga prej nismo poznali. Ne da bi opazili, nam oglaševalski obrat postopoma podtika nove in nove prilike za nakupovalno obdarovanje. Takšno obdarovanje večinoma nima kakšne posebne kreativne ali čustvene vrednosti; pač pa v vsesplošni inerciji dobiva poteze samoumevne obligacije. Rastoč življenjski standard in nizke cene množičnih produktov zagotavljajo vsesplošno dostopnost in možnost nekontroliranega kopičenja. Konflikt med interesi oglaševalcev in dejanskimi potrebami kupcev pa ne eskalira v trgovini, temveč šele pri vprašanju volumna V. Če pomislite, koliko vaših znancev se v svojih bivališčih dobesedno utaplja v predmetih, boste vedeli, kaj mislim. Toda tole moraliziranje o poznokapitalističnem kopičenju bom moral zdaj pustiti odprto in se vrniti k izhodišču - k naslovu tele kolumne. Ta se glasi: manj kot nič. Morda ste že uganili: z vidika ekonomike bivališča obstajajo tudi predmeti, katerih vrednost je manj kot nič. To lahko utemeljimo s preprostim izračunom: na leto porabim za vzdrževanje bivališča z volumnom V vsoto X. Če mi nek predmet v bivališču ne koristi, temveč me moti in mi zaseda prostor P ali ga kazi, ta predmet ni vreden recimo vsoto Y, kolikor je nekdo plačal zanj, temveč njegovo realno vrednost R izračunam po enačbi P: R = V: X. Ta vrednost je seveda negativna, saj je takšna tudi vrednost X. Posebej do izraza lahko pride tale obešenjaška aritmetika, če imaš v bivališču otroke. Letni dotok grdih in nezaželenih objektov je lahko večji ali manjši, prav zanesljivo pa je, če izvzamemo letna vrha ob otrokovem rojstnem dnevu in decembra, konstanten, torej se z rastjo otroka arzenal objektov linearno povečuje. Seveda večine ne vržeš stran, saj ne moreš biti do otroka tako prekleto trdosrčen - morda se bo pa revež s tem tako lepo igral, poleg tega je nekdo za to plačal. Ne da bi hotel, se nekoč lepo, z občutkom urejeno bivališče sprevrže v poliestrsko bojišče, po katerem se valijo pisane plastične kreature, plišaste beštije in cele serije slaboumnih igrač. Z vidika zgornjih ugotovitev potemtakem tudi nad množičnim projektom obdarovanja vseh otrok v novomeški občini, ki jih že dolga leta izvaja Društvo prijateljev mladine Mojca, ne bi smeli biti pretirano navdušeni. A ne bodimo tako trdosrčni in zapeti, raje natančneje poglejmo, kaj se tu dogaja. Ker smo blagonaklonjeni in dobre volje, ne bomo kritizirali množičnega druženja, prireditve, igrice; saj je vse kar v redu, otroci se zberejo na kup, veselo pričakujejo, in na koncu vsakdo od Dedka Mraza osebno prejme darilo. Zadnje decembrsko darilo je bilo nekaj posebnega: otrok ni dobil navadne igrače, temveč, kot bi rekli, igračo z didaktično-vzgojno funkcijo. Naše zanimanje je zbujeno, zato hitro odpremo škatlo: iz nje pokuka - računalnik. Odlična, že kar briljantna domislica: otroka bomo hitro in neboleče popeljali v svet računalništva, obenem pa se bo naučil še angleščine. Prekrasno, kar tri muhe na en mah so padle: mulec se bo zamotil, da bomo lahko brali časopis, osvojil bo računalniške veščine (vemo, brez tega ni dobre službe) in se naučil komunicirati v prevladujočem globalnem jeziku (brez angleščine pač ni uspeha). Če je slučajno star dve ali tri leta, se bo ob tem lahko naučil še abecede, malih in velikih črk, in si izbrusil glasbeni posluh. Naravnost genialno, bi lahko rekli. Toda, kot vemo, Teutel steckt im Detail. In v detajlih zadevščina vse manj navdušuje. Ko jo vključiš, najprej iščeš gumb za stišanje. Ta ne obstaja, zato moraš pristati na huronsko vpitje. Raziskuješ dalje: recimo najprej vklopiš vajo iz posluha. Naprava reproducira nekakšno kruljenje, kateremu naj bi malček pripisal tonsko višino. Neuporabno, tudi če obvladaš osnove glasbene teorije. Gremo dalje: učimo se abecedo. Naprava spet reproducira nekakšno kruljenje, ki naj bi ga prepoznal recimo kot »a« ali »g«. Seveda angleški (?). Nimam se za slabega govorca tega jezika, a pri tej vaji pogosto zgrešim. Ne le, da naprava ni sposobna zagotoviti akustičnega minimuma (beri: brez hreščanja), ampak je tudi angleška izgovorjava popačena z nekakšnim akcentom daljnega Vzhoda, odkoder je mašina priplula k nam. In tako dalje, a nadaljnji elaborat sploh ni potreben. Vsak tolar, plačan za napravo, je bil vržen skozi okno; natančneje, bolje bi ga bilo vreči skozi okno. Obstaja namreč tudi negativna vrednost sama po sebi (torej brez upoštevanja zgornje enačbe) - v nasprotju s splošnim prepričanjem, da je nekaj bolje kot nič. Več kot očitno je, da bi se morali organizatorji tovrstnih dogodkov glede izbora primernih daril resno posvetovati s kakšno kompetentno ustanovo. L Dolga senca naroda Marko Vide, foto Boštjan Pucelj Ali našo senco resnično sestavljajo iste stvari, kot jih sovražimo pri Romih, a nas je preveč strah in sram, da bi si to priznali? »Ne vrag (senca), temveč sosed bo mejak.« Znani švicarski psiholog Carl Jung je v začetku prejšnjega stoletja razvil danes splošno znano tezo o temni strani človekove osebnosti - senci. Jung je trdil, da ljudje vse misli, občutke in ostale dele sebe, ki jih imamo za nesprejemljive, samodejno potlačimo v podzavest, kjer se razvijejo v neodvisen del osebnosti, imenovan - senca. Ta neodvisen in nezaveden del ne miruje, temveč stremi k temu, da se izrazi in ozavesti. Eden izmed načinov izražanja sence se imenuje projekcija in se kaže v tem, da na druge ljudi projeciramo tisto, kar smo sami v sebi potlačili, skrili, zasovražili. Deloholik tako zasovraži lenobneža, lenobnež deloholika, meščan kmeta, kmet meščana, verski gorečnež nevernika, nevernik verskega gorečneža in tako naprej. Takšno sovraštvo in nestrpnost, ki ju čutimo eden do drugega, torej velikokrat več pove o nas kot pa o prejemniku naših občutkov. Ali kot je dejal Jung, svojo senco najhitreje spoznamo tako, da ozavestimo tisto, kar pri drugih ljudeh najbolj sovražimo. Senca držav Fenomen sence pa ni omejen le na posameznike, temveč je razširjen tako na družine, skupnosti kot tudi na cele države. Večina državljanov ZDA tako na primer iskreno verjame, da živi v najbolj demokratični in svobodni državi na svetu, katere cilj je širiti blaginjo in svobodo v vse obubožane in zatirane dele sveta. Sami sebe vidijo kot idealno državo in narod, ki mu ni ničesar očitati. Po drugi strani ZDA nosijo dolgo senco, ki jo lahko vidimo, če pogledamo, kaj ta država najbolj sovraži in česa najbolj obtožuje druge narode. Irak in Iran sta bila tako obtožena razvoja orožja za množično uničevanje - a največji arzenal tega orožja ima prav ZDA. Kitajsko po istem načelu ta država večkrat obtožuje grobe kršitve človekovih pravic, mučenj in številnih usmrtitev - a nihče ne vidi večmilijonske populacije zapornikov v ZDA, grobega kršenja človekov pravic v oporišču Guantanamo ter smrtne kazni, ki jo ta država še vedno izvaja. Če bi si državljani ZDA tako dodobra ogledali svojo lastno senco, bi videli, da njihova idealizirana predstava o sebi le ni tako idealna, kot so si mislili. Senca Slovencev Če si želimo po istem principu ogledati senco slovenskega naroda, moramo le ugotoviti, kaj je tisto, kar nas Slovence najbolj moti pri drugih. Kaj je tisto, kar najbolj sovražimo in česar enostavno ne moremo sprejeti? Poglejmo si na primer čustva, ki jih večina Slovencev goji do romske populacije. Tisto, kar nas najbolj moti pri njih, je domnevna lenoba, neupravičenost do socialne pomoči, kraje in podobno. Kaj nam torej to pove o nas? Ali našo senco resnično sestavljajo iste stvari, kot jih sovražimo pri Romih, a nas je preveč strah in sram, da bi si to priznali? Ali tudi mi nosimo v sebi lenobo, izkoriščamo socialne in druge oblike pomoči, ko do nje nismo najbolj upravičeni? Ali res delamo s polno močjo vseh osem ur na dan, za katere smo plačani? Ali ne skušamo na različne načine pretentati naše poslovne partnerje in državo? Ali ne goljufamo, kadar imamo možnost? Ali ne odlašamo s plačili do zadnjega dne in ali ne bi raje videli, da nam sploh ne bi bilo treba plačevati vseh teh položnic? Ali si ne želimo zgraditi svojega domovanja brez tega, da bi se pri tem morali spopadati s kupom birokracije in večletnimi krediti? Ali nismo raje brezposelni, kot pa da bi za drobiž opravljali monotona dela? Ali ne telefoniramo med vožnjo, ne upoštevamo omejitev hitrosti in včasih ne vozimo pod vplivom alkohola? Ali nismo nikoli odpeljali odpadnega materiala na divje smetišče? In če vsega tega res ne počnemo, ali ni v nas potlačen del, ki si želi početi ravno to? Če bi iskreno pogledali v svojo senco, bi videli, da si s tistimi, ki jih sovražimo, delimo veliko več, kot pa si mislimo. Še več, delimo si točno to, kar pri njih sovražimo. Oni tam, črni, leni, grozni, umazani - smo mi. So naša senca. So točno tisto, kar nočemo in ne moremo sprejeti pri sebi. In tu ne gre le za Rome. Romi so le eno izmed ogledal, ki je nam Dolenjcem blizu. Isto vlogo igrajo tudi druge marginalizirane skupine, kot so homoseksualci in lezbijke, klošarji, kaznjenci, duševni bolniki, punkerji, hipiji, bosanci in vsi drugi, ki nam gredo na živce, ki se nam gnusijo in ki jih sovražimo. Le ljudje Seveda smo vsi le ljudje in vedno bo obstajal nekdo ali nekaj kar nam ne bo všeč. To je naša pravica in sami se lahko odločamo kako in s kom bomo preživljali svoj čas. Če nam nekdo ali nekaj ni všeč, se lahko vedno umaknemo in živimo naprej svoje življenje brez njega. Toda kadar imamo opraviti s projekcijo naše sence bomo opazili, da se ne moremo kar tako umakniti. Naša projekcija nas tako močno vplete v življenje drugega, da se ne moremo izogniti razmišljanju o tem ali onem, ki nam gre na živce. Ne moremo se izogniti pritoževanju, kritiziranju, sovraštvu. Jezni smo, ker vidimo, da lahko ti ljudje izživijo dele nas, ki smo jih mi potlačili. Gledamo in ne moremo verjeti, da se tla ne odprejo in jih ne pogoltnejo. Ne moremo verjeti, da jih Bog ali družba ne kaznujeta. Jezni smo, ker si globoko v sebi želimo početi iste stvari, vendar si jih ne upamo. “Zakaj lahko Cigani gradijo na črno na tuji zemlji? Zakaj lahko kradejo, mi pa ne smemo? Zakaj jih nihče ne kaznuje? Zakaj se zemlja ne odpre in jih pogoltne??! Kje je pravica?! Kje?!!« Jezni smo in jih sovražimo. »Proklete kradljivce zafuk#$/!&!!« Hočemo jih uničiti, kaznovati. Postanemo kot majhni otroci, ki jim starši ne pustijo početi stvari, ki bi jih radi počeli, hkrati pa vidimo, da jih sosedovi otroci lahko. Nazaj k celosti Sovraštvo pa na žalost ne razreši našega problema, saj na ta način le potiskamo lastno senco globlje in globlje. Tudi če bi uspeli pregnati ali uničiti tisto, kar sovražimo, bi kmalu našli nekaj drugega, na kar bi lahko projicirali našo senco, saj ne bi storili nič drugega kot zaradi lastnega odseva v jezi uničili ogledalo. Ce bi tako izselili vse Rome, bi pozornost kmalu usmerili na Bosance in v njih našli iste probleme. Če bi izselili vse Bosance, bi našli klošarje. Če bi izselili vse klošarje, bi našli nekoga drugega, dokler ne bi ostali sami in bi bili tako končno prisiljeni se soočiti s tistim, kar smo pri drugih tako sovražili - potlačene dele sebe. Delo s senco zahteva, da ne izživljamo svojega sovraštva, temveč da prepoznamo, kaj se dogaja, in da skušamo zavestno sprejeti ter integrirati tiste dele sebe, ki smo jih potlačili v podzavest. Tako ne bomo več obsedeni z drugimi in s tistim, kaj počnejo ali ne počnejo. Šele ko nam bo to uspelo, bomo postali celi, in šele takrat bomo vsem priznali pravico, da so kakršni so in da živijo, kot želijo živeti. In da hkrati nam pustijo živeti, kot si želimo živeti. Darila Bariča Smole, foto Boštjan Pucelj Obdarili so nas tudi s kalkulatorčki, pozabili pa so dodati kovinske metre za izmero stanovanj. Pa so minili prazniki, razvlečeni, kičasti, plastični, skratka, čisto izpraznjeni bi bili, če ne bi bilo nekaj dragih ljudi, katerih bližina nam je ljuba. Pa še zimo smo si človečnjaki zapravili in na Grenlandiji tečejo izpod snega potočki, v mojih cvetličnih lončkih pa pritlikavi tulipani že nastavljajo popke, čeprav jih skušam ustaviti s pokrivko iz smrečja. Prazniki naj bi bili tudi čas daril. Otrokom smo vzeli tisto pravo veselje, ko nekatere obdarujemo kar večkrat. Trije darovalci so se naselili pri nas, pravijo jim dobri možje. Če jih je že toliko, da so množina, kje so pa dobre žene? Kakšna darila pa so nam prinesli in kakšna želim za mlado leto vam? Slovenci naj bi s prvim dnem letošnjega leta dobili darilo - evro, vsaj tako je bilo slišati iz nekaterih komentarjev pa tudi videti je bilo, ko da se je nekaterim nekaj prikazalo in so se slikali v prvi minuti novega leta ob bankomatih, da so bili videti kot pečeni mački. Kakšne prednosti navadnemu sleherniku nova valuta prinaša, sem občutila prvi letošnji delovni dan ob pol šestih zjutraj na bližnjem kiosku, kjer sem za 190 tolarjev pripravila star drobiž za Delo (ker so ob sredah v njem Književni listi); pa je bilo za en tolar in 71 centov premalo. Še dobro, da je bilo še nekaj kovine v žepu. Drugo darilo je bilo opozarjanje, naj se temeljito pripravimo, tudi penzionisti, ki so dobili svoje decembrske pokojnine dosti pred novim letom, naj ne zapravljajo. Hvalevredna skrb, ni kaj, le tega niso svetovalci vzeli v zakup, da so tudi tisti, ki so sedaj še zelo mladi, preživeli tri vrste denarja oz. vrednotnic (dinarje, bone, tolarje pa še z markami so barantali) in je evro zanje že četrta, upokojenci pa imajo tako natanko premerjeno, kako dolg je njihov kovter. Kakšen paternalizem (saj vem, da veste, samo spomnim naj vas: pokroviteljski, zaščitniški odnos nadrejenih do podrejenih z namenom prisiliti jih k pokorščini). Obdarili so nas tudi s kalkulatorčki, pozabili pa so dodati kovinske metre za izmero stanovanj. O prazničnih osebnih darilih ni kaj dosti povedati. Tisti, ki so hoteli obdarovati otroke, so se srečevali s poplavo plastičnih smeti, in kdor hoče, da njegov otrok ne bi igral igric, za katere je treba dokupiti novo grafično kartico ali ne mara grobosti in stupidnosti, se je moral po nakupih odpraviti že dosti prej in se pošteno potruditi. Jaz sem se ob tem v nekem našem mestu ob meji srečala še s “solidnim” poslovanjem neke modelarske trgovine, ki je imela tudi ob obratovalnem času zaprta vrata, in s sestavljivimi modeli Kolumbovih barkač ni bilo nič. Sem nekaj podobnega potem dobila v neki gasilski(l) trgovini v Ljubljani. Ob tem sem se nehote spomnila, kako so enaindevetdesetega in še prej govorili, kako bo vse drugače, ko bo vse zasebno. In je res. Jaz sem dobila eno lepo darilce že pred novim letom, ko me je prijatelj sredi noči rešil pred tem, da bi ostala sama sredi mrzlega mesta, ker nisem mogla odkleniti volana svojega avtomobila. Dal mi je čas, energijo, človečnost. Ni mi dal nečesa zato, da bi kaj dobil nazaj. Nisem dobila darila, ki bi pričalo o tem, kako mogočen je. Čisto majhna darilca, žal velikokrat dana zato, ker se tako spodobi, so prihajala tudi po polžji, elektronski in telefonski pošti. Bila so bolj ali manj izvirna, velikokrat od kje prepisana in na silo pametnjakarska. Najbrž so bili tudi moji dogovori bolj slamnati. Ob tem sončnem dopoldnevu moja glava bolj jasno razmišlja in za vas naj zapišem nekaj želja - darilc: bodite čarovniki. Načarajte čas zase in za druge. Naučite se ustaviti. Želim vam dni, ki vas bodo učili in kalili, ne pa da vas kot našega predsednika nauči šele bolezen. Želim vam, da se ob večernem pogledu v ogledalo nasmehnete in rečete: “Saj so bile težave, ampak dan je bil vseeno lep.” Konec koncev je vsak dan vaš in noben več se ne vrne. Želim vam toplih bližin; da bi videli v vsakem, ki vam je blizu, posebnega človeka, kakršen v resnici je. Želim vam, da delate lepo sami s seboj, da ljubite tako, da nikogar ne boli, da dajete brez razmišljanja, da se borite za vrednote, ki ste si jih ustvarili, ne pa da ste r... (ups, mislim reči pragmatiki). Da bi vas obdajala tišina, v kateri se boste slišali, da izbirate, če vam je izbira na voljo, ne pa da greste za tropom. Želim vam, da kdaj pa kdaj doživite tudi poraz, če je to cena za vaš pogum. Želim vam, da se več smejete, četudi na lasten račun, da s svojo dušico delate kot s porcelanom, da ste bolj sproščeni in manj napeti, da se trmasto uprete terorju reklam in ponujenih ničvrednih vzorcev. Želim vam tudi malo konvencionalnosti pa tudi nebrzdane prešernosti, ki odvezuje vozle, ki so nam jih zavezali drugi ali pa smo si jih nafecljali sami. Želim vam, da bi prepoznali krhkost in z njo, lepo ravnali. Želim vam ustvarjalnost, in da bi izpolnili svoje talente, kakršni koli že so. Želim vam dobrih vprašanj, pa da bi verjeli vase in se hkrati ne precenjevali. Želim vam veliko žlico za življenje, pa da bi z njo iz sanjskega testa zamesili dober kruh. Želim vam ranljivost, da ne boste hodili miže mimo pomoči potrebnih, rada bi, da bi bili sovpleteni v življenje svojih najbližjih in tistih, ki vam niso čisto blizu. In da bi rekli bobu bob, kadar je to treba, in ne bi čakali, da se bo treba zbrati ob polnočnih ognjih. Potem bo tudi “ablast" manj paternalistična. Kaj pa želim njej? Ja, vse dobro: da bi se ji godilo tako, kot se je vsaki prejšnji. L |k|l|o|p|c|a| Gregor Macedoni, foto Boštjan Pucelj Sreča pa se lahko tudi spremeni, zato naj odgovorni dobro razmislijo, kaj bodo storili, da bo vsak ob omembi Novega mesta pomislil na mesto, ki ljubi godspodarstvo. V začetku decembra je bila v finančnem dnevniku objavljena lestvica največjih slovenskih izvoznikov. V oči mi je, kot zavednemu lokalpatriotu, takoj padla pogosta omemba Novega mesta kot sedeža družb na vrhu lestvice Top 100 izvoznikov. Novo mesto je sedež kar trem družbam prve deseterice (1. Revoz, 4. Skupina Krka, 10. Adria Mobil). Vsi, ki smo navajeni prisotnosti in vpetosti teh gospodarskih velikanov v vsakdanjik našega mesta, morda temu podatku ne bi posvečali prevelike pozornosti. Vseeno pa je pogled na tabelo zanimiv zaradi nekaterih drugih primerjav. Noben drug slovenski kraj nima več kot enega predstavnika v prvi deseterici (Novo mesto pa kar tri, kot sem uvodoma poudaril). Po prvi deseterici se Novo mesto nekaj časa ne pojavlja (do 79. mesta), ima pa na koncu iestvice spet lepo zastopstvo, tako da v celotni stoterici nastopa 6-krat (poleg naštetih še: 79. Urša Slovenija, 93. TPV, 99. Arsed). Omenjeni podatki kažejo, da lahko brez dvoma govorimo o Novem mestu kot gospodarsko močni regiji, ki je vpeta v današnje globalno gospodarstvo. Lahko bi vnovič poudaril že večkrat slišano zgodbo, da Novo mesto sicer ima gospodarske velikane (v evropskih merilih srednje velika podjetja), vendar ima zato manj srednjih in malih podjetij, kar pa lahko pomeni večjo ranljivost v primeru neželenih tržnih sprememb. V nadaljevanju želim bolj usmeriti pozornost na nek drug poudarek. Med kampanijo pred jesenskimi volitvami je bilo večkrat, ne samo v Novem mestu, slišati, da je cilj taka razvojna dinamika kot jo imata Celje in Koper. Pa se vrnimo na lestvico Top 100 slovenskih izvoznikov. Celje se pojavi na lestvici 5-krat, prvič pa šele na 28. mestu, ki ga zaseda Cinkarna Celje. Še slabši je Koper, ki se pojavi zgolj 2-krat, in sicer ima najvišje uvr- ščeno podjetje, Luko Koper, na 35. mestu. Če bi merili torej zgolj gospodarske kazalce (ne samo med velikimi izvozniki, tudi v drugih kategorijah gospodarske razvitosti je Novo mesto pred Celjem in Koprom), se Novemu mestu ne bi bilo treba primerjati z nikomer. Morda zgolj z Ljubljano, ki ima zaradi dejstva, da je prestolnica, že zagotovljeno monopolno prednost, ki je še tako dobri gospodarski velikani ne morejo izničiti. Toda primerjavo s Celjem in Koprom v predvolilni kampanji smo vsi razumeli in nihče ji ni oporekal. Omenjeni mestni občini zaznamuje nekaj drugega. Obe sta se v zadnjih letih razvili v izrazito razvojno naravnani okolji. Kar se kaže v širokem spektru infrastrukturnih, visokošolskih in raziskovalnih projektih. To pa so temelji, ki bodo po mojem prepričanju nekoč pripeljali tudi do točke, ko se bodo razmerja v gospodarski razvitosti lahko spremenila. Ko je leta 2006 predsednik uprave in generalni direktor Krke Jože Colarič povabil vodstvo Mestne občine Novo mesto (župana in svetnike) na obisk podjetja, ta ni izzvenel zgolj kot vljudnostno povabilo na predstavitev nove vodstvene ekipe, temveč je bila občinska stran priča zelo jasno izraženi poslovni viziji, strategiji in posameznim ključnim razvojnim ciljem, ki so pomembni tudi za Novo mesto. Krka je predstavila nekaj konkretnih pričakovanj na področju prometne infrastrukture, vendar je bilo sporočilo jasno: »Krka je novomeško podjetje in glavni razvojni projekti bodo v naslednjih letih povezani z vlaganji prav v tem mestu«. To je bilo izrečeno, kar pa je tudi brez izreka jasno, je dejstvo, da bo mestna oblast od take lokalpatriotske poslovne strategije zgolj pridobivala (delež od davkov, dotacije kulturi in športu itd.), ni pa nadaljnji gospodarski uspeh Krke v ničemer odvisen od dobrega dela občinskega vodstva. Vsaj kratkoročno ne. Predstavljajmo si obratno situacijo. Župan povabi ključne predstavnike novomeškega gospodarstva. Kaj jim lahko predstavi? Zadnje volitve so prinesle velik spekter obljub, tudi iz ust tistih, ki so bili izvoljeni. Toda, na žalost smo volilci slabši nadzorniki kot lastniki kapitalskih deležev v podjetjih. Zelo težko bomo videli, da bi neki direktor ob začetku mandata nanizal cel kup »obljub« in dočakal svoj konec mandata brez njihove uresničitve. Marsikateri politik pa je za neuresničitev obljub nagrajen z novim mandatom. Kaj torej manjka povprečni občinski politiki (kamor lahko štejemo tudi novomeško)? Poleg postavljenih smernic razvoja in seznama »želja« tudi konkreten akcijski načrt. To si seveda želim kot občan, enako pa si zasluži tudi gospodarstvo, ki deluje v naši občini. Večina realizacije občinskih razvojnih projektov je bolj odvisna od spleta okoliščin (pozitivnih ali negativnih), kot pa aktivnega upravljanja tveganj pri izvajanju. Kako si lahko drugače predstavljamo, da nas za večino najpomembnejših infrastrukturnih projektov priganjajo iz Ljubljane, da ne bomo zamudili vseh rokov in posledično pomembnih sofinanciranj. Naj omenim samo dva primera. Tretja os je pomemben nacionalni projekt, ki je del širše evropske zgodbe. Na srečo trenutno ni nobene alternative, da bi se omenjeni projekt izognil Novemu mestu. Kaj so cilji omenjene prometne infrastrukture v ostalih razvojnih vidikih Novega mesta, pa nimamo pojma. Vse, kar zna Novo mesto povedati na to temo, je, da naj se za omenjeni projekt izkoristi že pripravljeni koridor vzhodne ali zahodne obvoznice. In tako bo ob srečni okoliščini narejena še ena kljukica. Drugi primer je regionalna čistilna naprava. V 4 letih (glede na evropske predpise pa več kot 6 let) nismo uspeli določiti dolgoročne strateške lo- kacije. Samo lokacije, kajti 90 % sredstev investicije bosta dali EU in država! Zadnjo minuto smo potem potrdili nadgradnjo obstoječe čistilne naprave, ki ne bo regionalna in je sredi urbanega področja. In če se nam taki primeri dogajajo na ključnih prometnih, komunalnih in ekoloških področjih, kako bodo izvedene šele manjše zastavljene naloge. Morda sicer bolje, ker ne zahtevajo toliko strateškega načrtovanja in usklajevanja. Vendar brez dobrega širšega okvira oz. okolja tudi druga, manj pomembna področja ne morejo napredovati. In tu se vrnimo k gospodarstvu. Današnje odlično stanje je posledica pravilnih strateških odločitev izpred več desetletij, ko so vizionarji, kot sta bila Andrijanič in Levičnik, postavljali velike zgodbe skoraj iz nič. Njuni nasledniki so znali pravilno opredeliti nove strategije glede na vsakokratne okoliščine. Zato so za današnje stanje v veliki meri poleg današnjih izvajalcev zaslužni prav nekdanji strategi. In prav današnja uresničitev »strategije« na ravni lokalne skupnosti je tista, ki bo pomembno podprla ali zavrla prihodnji razvoj gospodarstva v Novem mestu. Prometna, komunalna in energetska infrastruktura so temeljni pogoj za globalno uspešno poslovanje. Poleg tega pa ni nepomembno, kdo bo pripravljen delati v tem okolju. Predvsem tisti, ki bodo tudi svoje bivanje videli v Novem mestu. To pa je že spet lahko nova tema, ki odpira številna področja, med drugim tudi visoko šolstvo in raziskovalno dejavnost. Vsekakor ima danes Novo mesto srečo, da gosti gospodarstvo, ki ljubi to mesto. Sreča pa se lahko tudi spremeni, zato naj odgovorni dobro razmislijo, kaj bodo storili, da bo vsak ob omembi Novega mesta pomislil na mesto, ki ljubi gospodarstvo. 1k|u|p|u| Infotehna sodeluje v evropskem projektu Novomeško podjetje Infotehna sodeluje v projektu evropske komisije Izkušnje v podjetjih, v okviru katere se uradniki generalnega direktorata evropske komisije seznanjajo z delom v malih in srednje velikih podjetij v evropski uniji. Uradnica evropske komisije je v ta namen od 22. do 26. januarja 2007 obiskala Infotehno. Infotehna se je po besedah direktorja Čeda Jakovljeviča prijavila na razpis zaradi tega, da dobijo informacije o tem, kakšni so pogledi evropske komisije na podjetništvo, in da prenesejo evropskim politikom svoje poglede. Ena izmed osrednjih nalog Generalnega direktorata za industrijo in podjetništvo je promoviranje konkurenčnosti malih in srednje velikih podjetij, ki predstavljajo 99 odstotkov vseh podjetij v evropski uniji. Da bi evropski uradniki razumeli in učinkovito zadovoljili pričakovanja evropskih podjetij, morajo poznati njihove posebnosti in potrebe. Pobuda Izkušnje v podjetjih jim to omogoča na zelo konkreten način - s praktičnim delom in spoznavanjem razmer na terenu, kar bodo lahko uporabili pri oblikovanju politik in instrumentov, namenjenih malih in srednje velikih podjetij. (Uroš Lubej, Boštjan Volk) Zupan odstopil z mesta predsednika uprave Tilie Nadzorni svet novomeške Tilie je sprejel odstopno izjavo Adolfa Zupana, dosedanjega predsednika uprave. Adolf Zupan je odstopno izjavo pojasnil s spremembami v skupini Pozavarovalnica Sava, ki vplivajo na način upravljanja odvisnih družb. Zupan je Tilio vodil do konca leta, mandat pa bi mu potekal septembra 2007. Z novim letom je vodenje Tilie prevzel Primož Močivnik, sicer dosedanji član uprave. (Uroš Lubej, foto Boštjan Volk) Krka zadovoljna s sabo Uprava Krke je na novinarski konferenci predstavila ocenjene nerevidirane poslovne rezultate družbe Krka za leto 2006, ki jih je na včerajšnji seji obravnaval in kot izredno dobre ocenil tudi nadzorni svet družbe. Po besedah predsednika uprave Jožeta Colariča so v delniški družbi, ki v začetku letošnjega leta beleži dodatne rasti cene delnice, prodali za 586,1 milijona EUR (140,5 milijarde SIT) izdelkov in storitev, kar je za 20 odstotkov več kot v letu 2005. Doseženi čisti dobiček družbe v višini 113,0 milijonov EUR (27,1 milijarde SIT) je za 21 odstotkov večji kot leto prej. Prodaja skupine Krka je prav tako večja za 20 odstotkov in znaša 667,4 milijona EUR (160,0 milijard SIT), čisti dobiček pa po prvih ocenah ne bo bistveno odstopal od dobička družbe. Poslovni izid skupine Krka bo objavljen v začetku marca. (Uroš Lubej) Adria Mobil darovala v humanitarne namene Ob zaključku humanitarne akcije, ki je potekala od februarja do decembra 2006, so v Adrii Mobil ob zaključku leta sklenili, da zbrana sredstva v višini 2500 evrov podarijo Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. 8. januarja 2007 je na sedežu Društva potekala svečana predaja čeka, ki ga je generalna direktorica Adrie Mobil Sonja Gole predala predsedniku Društva paraplegikov Jožetu Okornu. Februarja 2006 je Stanislav Lukšič-Luka v Adrii Mobil predstavil svojo knjigo z naslovom Moja zgodba je Adria. V knjigi je opisal razvoj podjetja, ki se je začel v sredini šestdesetih let prejšnjega stoletja, pomembne in prelomne dogodke, ki so zaznamovali podjetje, ter glavne akterje, ki so se zapisali v zgodovino Adriine zgodbe. Predstavitev knjige je hkrati pomenila začetek humanitarne akcije, s katero so v podjetju želeli pomagati eni od ustanov v lokalni skupnosti, saj, kot pravijo, “v Adrii Mobil želijo aktivno sodelovati in ohranjati družbeno odgovornost, ki jo čutijo do lokalnega okolja.” Društvo bo zbrana sredstva porabilo za izvajanje posebnih socialnih programov za paraplegike (prevozi in pomoč pri nakupu tehničnih pripomočkov) in dokončanje opreme v stanovanju, ki je namenjeno začasnemu bivanju njihovih članov. (Uroš Lubej) Damijan Šinigoj Ako pa kdaj zavohate koga, ki se je utopil v maliciji, vanj nikar ne vrzite čevlja! Eden od vzrokov, da sem skoraj povsem nehal gledati televizijo, so tudi reklame. Z nekaj redkimi izjemami so namreč tako zelo zelo bebave, da se ob vsakem reklamnem bloku prav zbojim za svoje zdravje, ker mi pritisk dvigne do neba. Ne razumem ljudi, ki zmečejo ogromne denarje za televizijsko minutažo, za vsebino jim pa povsem dol visi. Halo? Nekaj časa je bila zelo vsiljiva reklama za tuno, bebava do nezavesti. Ne poznam sicer razloga za takšno idiotsko reklamo, domnevam pa, da ima kaj opraviti s psihologijo. Kakor, naredimo bebavo reklamo, res bebavo, potem pa jo ponavljajmo do nezavesti, za televizijsko minutažo dajmo nekaj milijonov evrov, ljudje se bodo razburjali, a se jim bo tako zapičila v podzavest, da bodo v supermarketu to konzervo z našo tunino kupili, kljub temu da je nimajo na nakupovalnem spisku. To bi bilo vsaj smiselno, če je res, pa ne vem, bi bilo treba vprašati kakšnega psihologa. Za tistega, ki na tv Slovenija financira reklamo za deodorant malizia, pa predlagam vsaj psihiatra. Res. Namreč, imamo moškega, ki se po prhanju želi nadišaviti z malizio (čeprav v tem kontekstu s težavo uporabim besedo »nadišaviti«, ker ta poceni kemija zame pač ni dišava!), ker je nima, se odpravi v nočni klub (ali kaj za vraga je tisti prostor, tako obupno zastarel, da se mi kar milo stori) kar brez nje. K njemu pristopi neka blondinka, opravljena kot v filmu Nori Max iz prejšnjega tisočletja, in ko zavoha, da na njem ni napršene tiste poceni kemije, vanj vrže čevelj in zavpije: »A ne uporabljaš malicije? Kakšen moški pa si?!« Pravzaprav niti ne zavpije, tekst bere moški v ozadju, bere pa ga, kakor da bere osmrtnice. Grozljivo! Najprej, zastarel film, verjetno jim je zmanjkalo denarja, da bi ga po nekaj letih posneli še enkrat s sodobno kostumografijo, drugič, blondinka, ki vrže čevelj v človeka, ki je ravnokar prišel spod prhe, je res blondinka. Halo!? Ko sem odhajal služit vojsko desetletja nazaj, se še nisem bril. In sem kot vsak povprečen Jugoslovan zavil v trafiko(!) po brivnik in kolonjsko vodo. Trafikantka mi je prodala britvico za nekajkratno uporabo in neko kemijo v plastični posodici. Ali je bil Brion (no, vsaj ime je bilo izvirno!) ali pa Črna mačka. Ko sem se prvič napacal s tistim po licih, sem seveda nemudoma ugotovil, da tako smrdeti, kakor je smrdela velika večina vojakov, pač nočem, in sem uporabljal le milo in vodo. In to toplo priporočam tudi vsem ostalim. Voda je zakon, dišava, če že, pa naj ne bo uniformirana. Ako pa kdaj zavohate koga, ki se je utopil v maliciji, vanj nikar ne vrzite čevlja! Če že ne boste odšli domov bosi, obstaja velika verjetnost, da se bo tudi čevelj navzel tiste dišave in boste imeli velike težave, preden se je znebite... P.S. Koliko zadeva stane ne vem, ker je nisem kupil, pa ne zato, ker Parkov proračun ne bi prenesel stroška nakupa, le bal sem se, da bi me kdo videl s to zadevo v nakupovalnem vozičku! Iztok Bončina Albanija iM mm. l^lfegi; J tj j * J kwyJ m% I Resnična zgodovina Slovenije (Narod z najdaljšo zgodovino v srednjeevropskem prostoru V.) Slovenec, osti jarej! Aleksej Metelko K /")» Osti jarej! Ostani zdrav, mlad! Končno smo prišli do spektakularnega odkritja Mateja Bora. In kaj je tako spektakularnega v tem, kar odkril? Uspelo mu je nekaj, kar ni doslej še nobenemu venetologu, namreč, s pomočjo slovenščine in ostalih slovanskih jezikov je odkril slovnična pravila venetščine, ki v bistvu odgovarjajo slovenski slovnici. Odkril je celo poglavje venetske gramatike, ki nesporno dokazuje, da ima slovenščina korenine v venetščini. Gre za t. i. Atestinske tablice, ki so dobile ime po mestu, kjer so jih našli (Este, ki leži jugozahodno od Padove v Italiji, včasih imenovan Ateste). Kot bomo videli, se imamo Boru zahvaliti tudi za mnoge ostale rešene probleme, ki so venetologom povzročali glavobole. Anagrami in palindromi Kot že omenjeno, je Bor razrešil številne venetske napise in v njih našel celo anagrame in palindrome, ki pričajo, kako pretkani so bili naši davni predniki. Anagrame so uporabljali, ker so dali napisu večjo magično moč, ker so imeli dvojen pomen in bili tako skrivnostnejši. Le taki napisi so imeli moč nad hudimi duhovi. V DAN DONASTO... REJTIJAI (v dan (dar) donašam ... Rejtiji) je mogoče brati tudi kot VDAN DO NAS TO...REI Tl JAJ (vdet ob nas tu v raj ti pojdi). Rejtijai je božanstvo v Rejtiji, vdet pa pomeni vložen v grob. Podrobnih razlag tega in ostalih napisov, ki jih je podal Bor, na tem mestu ne bom povzemal, saj bi presegle namen pisanja. Veneti so poznali tudi dosti zahtevnejšo obliko, namreč palindrom, torej besedo, stavek ali verz, ki ima, če ga beremo naprej ali nazaj, isti ali drugačen pomen. Na neki atestinski žari je napis UKONAHAL K NOS (ukončal ki nas), ki ga lahko beremo tudi nazaj SON K LAHAN OKU (sen da lahan oku). Razumljivejši prevod bi se glasil: Ti, ki si nas ukončal, daj, da bo sen očesu lahak. Beremo lahko pa tudi kot UKONA HAL K NOS (ukonča smrt ko nas), in če temu dodamo anagram v obratno smer (daj da bo sen očesu lahak) vidimo, da imamo v enem napisu smiseln palindrom, poleg tega pa še anagram. Nekateri napisi nakazujejo, da je Slovenec rad veseljačil že v pradavnini: DAR O TLA (dar od tal) in nazaj AL TO RAD (ol ta rad). Še danes za vinskega bratca pravimo, da ga rad. Globoki venetski napisi Kot je to vidno iz naslednjega napisa na nekem vrčku, pa kaže, da so se zavedali problema veseljačenja: VO TO KLUTIARI ZVJAH STO (v tej čutari je zdrah sto). Kako globoke misli so imeli, nam razkrije naslednji napis na atestinski žari: V OUGON TAJ, O, STINAJ (v ogenj ta, o, iztli), V OUGON TAJ TOT I ONAJ (v ogenj mora sleherni (ta in oni)). Ali pa tale: V OUGON TAJ VUGISON JAJ (v ogenj ta ugašeni naj gredo), BRIGDINAJ JEGO (brige njegove). Kot vemo, ima še danes beseda ugašati v slovenščini in ostalih slovanskih jezikih preneseni pomen - umirati. Ogenj pa že iz pradavnine ni bil le ogenj, temveč tudi božanstvo. Na tem mestu velja opozoriti, da so venetologi bili prepričani, da so napisi na žarah imena, kot je to na večini etruških in kasnejših rimskih. Kot pa je dokazal Bor, temu ni tako. Res se imena pojavljajo na mlajših napisih, ki so nastali pod vplivom romanizacije, vendar pa tudi takrat venetska izročila niso povsem zamrla. Kako pretkano so izražali svoje mnenje o rimskih zavojevalcih, nam morda priča naslednji napis: KANTA RUMANNA DONASTO REJTIAN (pokapivši Romana žrtvujem jaz Rejtijan). Opazimo, da je pri besedi Rumanna en n odveč, ali pa tudi ne, namreč če besedo razdelimo na dva dela, dobimo naslednje: KANTA RUMAN NA DONASTO REJTIAN, ki pričara popolnoma drugačen pomen (pokopavajoč Romane, Rejtijan ne žrtvuje (bogovom)). Je v tem napisu tudi namig, da so Veneti imenovali sami sebe tudi Rejtijani, v odnosu do drugim pa Slovenuci, kot že vemo. Na nekem piramidastem nagrobniku je napis: JEGO RAJTEVIOJ LOR (njega viteštva, »voditeljstva«, žara), katerega anagram nam da še drugi pomen: JEGO RAI TE VIJOJ LOR (njega k raju tedaj zavij duša). Venetologom je izjemno uganko predstavljal napis na neki bronasti skodelici, toda nam, ki izhajamo iz praslovenskih in praslovanskih izhodišč, je napis razumljiv brez velikega truda: ALKOMNO METL ONŠI KO SENO GENE SVIL KE NIZ HOR VIONTJE DO NAS AN (Lakomno je (po)metel vase, ki je sčm gnaje zavil, ko je niz gor potujoč do nas on (prišel)). Ob venetskih cestah pa so stali kamni, ki so popotnika opozarjali, svetovali in mu želeli srečno pot še naprej. Abrakadabra V vseh evropskih jezikih znana magična beseda ABRAKADABRA je, kot vse kaže, venetskega izvora. Kakor piše v slovarju tujk, gre za kabalistično besedo brez pomena, za skrivnosten, lepo zveneč nesmisel. Bor se malo za šalo malo za res sprašuje, ali je bilo vedno tako in ali gre za eno samo besedo. Besedo je obravnaval kot venetski palindrom in prišel do naslednjih zaključkov: A BRAČA DABRA (pri vraču dobrem), ARBA DA ČARBA (izruje da črva). Smiselnost potrjuje tako jezikovna analiza, ki jo je podal, kot tudi to, da je črv še danes sinonim za bolezen. Zanimiva pa je tudi slovenska ljudska glasba, ki ima tako kot legende izredno stare korenine. Nekatere slovenske pesmi imajo svojevrsten ritem, ki ga razen Slovencev, Srbov ali Lužiških Srbov in deloma Rusov ne pozna noben drugi slovanski narod. Najmočnejše področje tega ritma je na slovenskem zahodu, v dolini Reziji, ohranjen pa je tudi v obrednem plesu pod lipo na koroški Žili. Na veliko presenečenje pa ga najdemo razširjenega po vsej Franciji. Kot vidimo, čaka nadobudne raziskovalce še veliko, veliko dela, da bomo končno bili seznanjeni s stvarno slovensko zgodovino. Ali lahko kdo po vsem tem trdi, da so jezikovne sorodnosti naključne? Zelo težko. Tudi ni več dvom o tem, da so bili Veneti Slovani in da smo Slovenci potomci Venetov ter smo tu že od predrimskega časa. Atestinske tablice in ostali dokazi to nesporno dokazujejo. Za konec še k besedni zvezi, ki jo že dobro poznamo - OSTI JAREJ. Najbrž ste se že večkrat spraševali, kaj naj bi to pomenilo. Gre za napis na bronasti situli, ki so jo našli v Škocjanu na Krasu leta 1911 in pomeni Ostani zdraV, mlad! Atestinska tablica, s katere je Boru uspelo dešifrirati oblike in izpeljanke glagola jekat (Vir slik: Matej Bor, Veneti, naši davni predniki). V ogenj ta ugašeni naj gredo, brige njegove. Drugačnost Denis Pucelj, foto Boštjan Pucelj A ko smo končno starejši, hočemo izgledati mlajši. A nikoli ne izgubimo želje po tem, da smo drugačni. Na klopi pred najljubšim lokalnim lokalom zagledam brezdomca. Oblečen v raztrgane hlače, razcapan pulover in plašč, prekrit z blatom, si je prižgal cigareto in srknil požirek vina. Nekateri pomislijo, daje brezdomec ubogi revež, ki se mora bojevati za svoje življenje. Drugi si pa ob pogledu nanj mislijo, da je to človek, ki po svoje uživa življenje. Brezdomec me je pogledal in se nasmehnil. A kaj ta njegov nasmeh pomeni? Mogoče mi je prebral misli in mi je v tem nasmehu dal svoj odgovor. Da, drugačen je in imel je nesrečno življenje, sicer ne bi tukaj zdaj sedel na klopi. Seveda se moramo potruditi, da ne postanemo brezdomci, da uspemo v tem našem malem življenju in, posledično, se prilagodimo delovanju družbe in postanemo del nje. A vendar, a je bolje biti del večine ali biti izjema in izstopati? Toda, takoj ko začneš izstopati, postaneta možni dve poti: lahko ti sledijo ali pa te izobčijo. Tveganje je ogromno, nagrade in kazni pa nimajo meja. Eni so ovce, nekateri so voditelji. A kdo je pripravljen biti voditelj? Preveč se bojimo posledic. Ljudje dobro vemo, da je vse minljivo, a vendar, zakaj ne naredimo logične povezave in ugotovimo, da so tudi posledice minljive. Veliko ljudi je strah reči, kar hočejo. Zato tudi ne dobijo tistega, kar hočejo. Kakšne so posledice, če se oblačimo drugače kot večina mladih? Saj bit pubertete je vendar biti drugačen, biti takšen, da si te drugi zapomnijo, in čeprav naj bi se po zunanjosti razlikoval od njih, si še vedno po notranjosti jim skladen. A delaš to zavestno ali podzavestno; to je odvisno od tebe. Mladostnika poganja želja po rasti, tako osebnostno kot v centimetrih. Prvi nesmisel, ki se nam pojavi v odraščanju, je neverjetna želja po tem, da najstnik zgleda starejši. A ko smo končno starejši, hočemo izgledati mlajši. A nikoli ne izgubimo želje po tem, da smo drugačni. Vsaj navzven, če že ne navznoter. Če želimo biti drugačni le navzven, a nismo zaradi tega plehki? Oziroma če nas družba klasificira kot drugačne samo na podlagi tega, kako smo oblečeni, kaj nam to pove o moderni družbi? Ali kos oblačila definira človeka? In če nimamo najnovejšega puloverja s podpisom slavne oblikovalke ali pa nesmiselne torbice, ki je črne barve, a vendar jo krasi napis »pink bag«; a mogoče kaj zamujamo? Družba vendar po nobenih logičnih in etičnih zakonih ne bi smela izločevati ljudi zaradi drugačnosti. A to se dogaja in je del vsakdana. Dela se pritisk na posameznika, ki je del skupine. Skupina naj bi uravnavala njegovo delovanje. Če se posameznik odloči delovati drugače kot skupina, je izločen in postane del druge skupine. V glavi se mi poraja vprašanje; ali je v današnjem svetu sploh možno, da obstaja neki posameznik, ki res ne spada v nobeno skupino? Drugačnost potemtakem sploh ni možna. Te skupine so resda redke in imajo manj pripadnikov, a vendar niso sami. Zdi se, kot da je naša družba preveč plehka, da bi se sploh ozirala na drugačnost, povezano z notranjostjo. Ampak v svoji notranjosti najdemo razloge za spremembe družbe. Mi predstavimo, kaj leži v naši notranjosti, in če dovolj dobro argumentiramo, podpremo to našo razlago, nam začenjajo ljudje slediti. Ljudje začnejo govoriti, da so tolerantni do drugačnosti. To pomeni, da nekoga toleriraš oz. zadržiš svoje mnenje za sebe, dovoliš tako drugačnost. Tolerantnost je največja bedarija današnjega časa. Čeprav ne govorimo nič proti drugačnosti, imamo svoje mnenje, ki je proti temu. Tolerantnost je zame prikrito sovraštvo. Spominja me na hladno vojno; čeprav ne pride do spopadov, je ozračje še vedno naelektreno in ostro. In vse prej kot pa prijetno in toplo. Vse tiščimo v sebi in naenkrat izbruhne iz nas. In ko izbruhne, so posledice hude. Kako daleč si upamo, da smo drugačni? In kar je najpomembneje; ali je sploh vredno, da smo drugačni? Z vidika, da ne lažemo sebi, je odgovor seveda da. Mogoče celo spremenimo celotno strukturo družbe. Ne pozabimo vendar Hitlerja, ki je svoje mnenje vsilil vsem in naenkrat je bilo par milijonov mrtvih. Drugačnost nosi s sabo svojo težo; poglejmo njene pozitivne in slabe strani in poglejmo, kaj nam ta drugačnost prinaša dobrega k delovanju družbe, tako kot pravi Durkheim. Saj družba smo vendar mi. Šel sem mimo brezdomca in mu dal par centov, saj ima tudi brezdomec koristno vlogo v družbi; le kdo drug pa bo pridno pospravljal prazne steklenice vina na ulicah. In le kdo ve, kako bo moderna družba čez 100 let sprejemala drugačnost. A dam roko v ogenj, da ne z odprtimi rokami. If8o|k|u|sI Znosen Nejc Gazvoda, foto Boštjan Pucelj Na Net TV sem ujel izbor za lepo sosedo. Ker se čutim dolžnega, da spremljam slovensko TV produkcijo (in ker so globoki dekolteji in lepo oblikovane zadnje plati v mojem življenju redkejše kot plošča slovenskega izvajalca na omari Zorana Jankoviča), sem tako nekaj minut pred televizijo krvavel iz oči. In ugotovil, da so naše lepe sosede vse po vrsti -prijazne, simpatične in trmaste (tista iz Grosupljega se je v eni sapi označila kot trmasto in neodločno, s čimer je dokazala, da obvlada slogovno figuro duhovitega nesmisla). Vsaka od lepih sosed se je namreč označila vsaj za simpatično in samozavestno, če ne že za prijazno ali trmasto oziroma komunikativno. Tista iz Kamnika je rekla, da je po horoskopu levinja in s tem zaključila svoj opis, ker je že to dovolj za popoln opis njenega karakterja. Vse skupaj me je po nekaj minutah začelo blazno zabavati. Odkril sem najbolj precenjene lastnosti Slovencev - smo simpatični, samozavestni in komunikativni. Seveda, spet prehitro sklepanje. Samo - naredite test. Vprašajte kakšnega znanca (če je mlad, je to še posebej zabavno), kaj se mu zdijo njegove pozitivne lastnosti. Grem stavit, da bo vsaj kakšna od teh »miss« lastnosti prišla na plan. In tako se je zgodilo, da so drugače čisto lepe lastnosti človeka zgubile svoj pomen. Kajti ni vsak simpatičen. In komunikativen. In prijazen. Ogromno ljudi je hudobnih butljev, ki z vsakim atomom svojega telesa vzbujajo odpor. V čem je torej trik? Preprosto - te lastnosti so najlažje. Elementarne. Tako zelo preproste. Če si namreč mladenka, ki ji finale za lepo sosedo pomeni vrhunec njenega življenja, potem boljših lastnosti namreč nimaš, pa če jih iščeš z lučjo pri belem dnevu. Trik je v tem, da ženskam, ki kažejo dekolteje in migajo z ritjo, te lastnosti najlaže pripišeš. Če je lepotica v družbi še tako odvratna, butasta, neprijazna - gotovo se bo našel kak tip, ki mu bo simpatična in prijazna iz čisto preprostega razloga - rad bi ji zlezel v hlačke. In tako pridemo spet na tisto sveto resnico, ki gre takole: si tak, kakršnega te vidijo drugi. Hkrati pa je na pladnju takoj nova »parola« - važno je, da se dobro počutiš v svoji koži in se ne oziraš na druge. Oh, stereotipi, srce mi vztrepeta od sreče, da obstajate. Najbrž vam je že postalo jasno, da nekako nimate izbire - če se sebi zdite simpatični in prijetni, ni važno, za kakšnega vas imajo drugi. Če ste drugim simpatični in prijetni, sami sebi pa se zdite ravno nasprotno, tudi to ni problema, saj mnenje večine šteje. In In smo v začaranem krogu, kjer simpatičnost in prijaznost vedno priploveta na gladino, kot truplo. smo v začaranem krogu, kjer simpatičnost in prijaznost vedno priploveta na gladino, kot truplo. Ni namreč bolj preproste lastnosti, da si jo pripišeš oziroma da jo pripišeš drugim. Spomnim se, ko smo pisali neke dobre želje na liste za sošolce v srednji (prej pa tudi osnovni) šoli. Idejo je dal moj osnovnošolski razrednik Branko Šuster in je tako kot vsi ostali njegovi pedagoški prijemi na nadpovprečnem in zapomljivem nivoju: na list papirja vsak sošolec o vsakem napiše kakšno pozitivno lastnost. Še vedno imam ta list obešen na steni, čeprav nisem ravno sentimentalen tip. Pa gremo preštet, kolikokrat sem simpatičen: enkrat. Dobro, pretežka beseda za osnovno šolo. Kaj pa prijazen? Dvakrat. Zabaven? Štirikrat. Rad pomagam? Trikrat. Pameten? Štirikrat. Ena lastnost o meni govori tudi o tem, da nič ne vzamem zares, če me kdo zafrkava. Glede na zatrte travme, ki jih nosim sabo iz osnovne šole, bi prej rekel, da moja pijanska agresija izbira prav iz hodnikov OŠ Grm. Samo je pa lepo refrazirano, a ne? Zmaga pa zadnja vrstica, ki pravi sledeče -Ima veliko dobrih lastnosti. Torej prištejte plus ena k simpatičnosti, prijaznosti in pripravljenosti pomagati. Branko Šuster je imel vedno najlepše namene. Iz podivjane kopice prepotentnih komaj najstnikov je znal izvabiti čuda stvari, med drugim tudi te listke, za katere bi stavil, da jih večina mojih sošolcev še vedno ima. In prav je tako. Morda res komu pomagajo, ko je v krizi in jih po toliko letih prebere. Žal pa bi morali narediti ravno obratno - napisati bi morali vse lastnosti. To je seveda v neskladju z namenom tega lista - vprašanje je, če bi si ga sploh kdo shranil. In Šuster je rekel, da o vsakem laže povemo slabe stvari kot dobre. Tu pa se ne strinjam. Če v nekom ne najdeš dobrih stvari, poveš slabe. In če bi kdo enkrat dobil list svojih slabih lastnosti, bi se prekleto zamislil. Vsaj jaz bi se. Kajti vsa simpatičnost in prijaznost sta huda potuha. Kaj ko bi raje o missicah rekli, da preprosto nimajo talentov? (In ne, Nina Osenar, to, da si podpovprečna pevka in da so tvoji joški v ameriškem Playboyu ne šteje, žal). Ali pa tistemu, ki se razglaša za prijaznega, da je preveč vsiljiv in zoprn? Ali pa o tistem, ki je komunikativen, da naj vsaj za minuto na dan zapre gobec? To je problem teh lastnosti - s sabo nosijo paleto podtonov, ki pa očitno v svetu, kjer bo samo ena lepa soseda in kjer je črnec, ki v filmu kadi cigareto, bad guy, res ne pridejo skozi. In ravno to, da smo tako »barviti«, nas dela človeške. Napake nas delajo zanimive. Slabe karakterne lastnosti nas naredijo vredne pogovarjanja. Se ne strinjate? Vsaj zase vem, da bi se stokrat raje pogovarjal s tečnim in nesramnim človekom, ki ima kaj povedati in je v življenju kaj dosegel, kot s simpatično in prijazno lepo sosedo, ki mi pred faco trese z joški. Dobre lastnosti ne naredijo človeka. Skupaj s slabimi pa smo to, kar smo. Preprosto - zanimivi. In ne, Nina Osenar, tudi tvoj falseto smeh ne šteje za dobro lastnost. Vrni lento. Takoj. PS: Naj izkoristim tale prostor še za zahvalo učitelju Šustru, zaradi katerega je proces šolske socializacije veliko bolj znosen. Ne simpatičen, prijazen, zabaven, lepši. Znosen. Morda se ne zdi pozitivna beseda, a v sebi nosi vse, kar potrebuje. Zato se bom od zdaj naprej poimenoval za znosnega. Lepa lastnost. Ali slaba? Naj presodi tisti, ki me pozna. Ah, kako se z zadnjim stavkom ujameš v lastno past... Milili NSK Garda obvarovala APT 15 K GARDA N 5 K ČARI V sklopu premiere novomeškega gledališča so 22. decembra v čelnem krilu poslopja odprli APT fotogalerijo. Otvoritvena razstava NSK Garda, delo likovne skupine lrwin, po zasnovi zelo blizu umetniškim izhodiščem teatra, je na simbolni ravni delovala kot varuh projekta Anton Podbevšek Teatra. Prinesla je ne toliko tehnično izpiljen, kot simbolno pomenski prikaz dobrega ducata fotografij vojakov različnih armad ob straži zastave izmišljene države NSK. APT fotogalerija je naslednica na tem mestu v sedemdesetih letih delujoče galerije novomeškega Foto kino kluba. V prvi polovici osemdesetih se je na pobudo novomeških ljubiteljev fotografije zbrala skupina mladih fotografov in obudila njeno delovanje. Novomeški fotografi, najvidnejši med njimi Bojan Radovič, so z njo dosegli zavidljivo raven. Skupaj z beograjsko Happy New Art Gallery sta bili to edini foto galeriji v nekdanji skupni državi. Skozi galerijo so šli vsi pomembni jugoslovanski avtorji in nekateri tuji fotografi. Ko je prišla do stopnje, ko bi morala biti nadgrajena, se je konec osemdesetih oziroma v zgodnjih devetdesetih njena zgodba končala. V sklopu gledališča APT kot vizualnega inštituta so jo vnovič obudili. Njen umetniški vodja je Bojan Radovič. Po njegovih besedah je »program delovanja galerije praktično končan. Pripravili bomo od šest do sedem raziskovalno zastavljenih razstav. Raziskovale bodo meje fotografije, medija, ki je v ustvarjalnosti zelo široko prisoten. Fotografija tudi ni več samo domena fotografov. V poletnem obdobju bomo v času Fotopuba priredili razstavo Toše Dabca, pokojnega zagrebškega fotografa. Razstava bo potekala ob petnajstletnici hrambe arhiva Toše Dabca v Novem mestu. Namreč, v času hrvaške vojne so zaradi varnosti njegov celoten zagrebški arhiv preselili k nam. Kustodinja razstave NSK Garda je bila Marina Gržinič. Serija teh fotografij je bila prvič v celoti predstavljena v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici, 15.-16. septembra, kot del projekta Spot 2006, v organizaciji Bojana Radoviča - Hiše fotografije Novo mesto. Razstava v gledališki foto galeriji je bila na ogled do 20. januarja. (Rasto Božič) Nova predstava v APT V petek, 26. marca, je v Dvorani novomeške pomladi v Anton Podbevšek Teatru potekala druga premiera novomeškega gledališča. Intimni plesni spektakel SUN CITY je nastal v soprodukciji med novomeškim teatrom in Fičo baletom iz Ljubljane. Koreoograf predstave je Goran D. Bogdanovski. Bogdanovski je o predstavi zapisal naslednje: “SUN CITY je vez med vsakdanjim življenjem in plesom, intimni plesni spektakel, celovečerna plesna uprizoritev za sedem plesalcev, ki s svojo različnostjo pokrivajo skoraj vse plesne zvrsti. Eno od izhodišč za razmišljanje je bila pozitivna literarna utopija iz 16. stoletja The City of the Sun italijanskega dominikanskega teologa, filozofa in pesnika Tommasa Campanelle. Prvi korak, ki nas je postavil v sončno mesto, pa iskanje skupnega jezika ter vprašanje, ali sta v taki postavitvi individualcev razumevanje in ljubezen sploh še možni? Razvili so se moški in ženski principi, zgodbe o ljudeh in o njihovih ekstremnih medčloveških odnosih ter tudi individualne izpovedi in kolektivna gibanja, v katerih se skozi ples manifestirajo različne spremembe energijskih in emocionalnih polj. Del glasbe v živo izvaja skupina Suns of Arqua (VB), ki pod vodstvom Michaela VVadade producira eno bolj eklektičnih in navdihujočih glasb danes.” V predstavi plešejo Dejan Srhoj, Magda Reiter, Željko Božič, Teja Reba, Kristina Aleksova, Sebastjan Starič in Jurij Konjar. Ponovitve predstave bodo še v marcu. (Uroš Lubej) Novo mesto je stopilo med slovenske gledališke centre. Delovati je začel Anton Podbevšek Teater. Da je končno zaživel, kaže že njegova nočna zunanja podoba. »Zahvaljujem se vsem kolegom, ki so sodelovali pri prvem projektu. S prvo potezo so prekrižali zemljo in zrak in s to gesto naredili Novo mesto za novo mesto slovenskega in evropskega gledališča,« je 21. decembra po prvi premieri Anton Podbevšek Teatra dejal njegov ravnatelj, umetniški vodja ter režiser uprizoritve Brechtovega dela Galileo Galilei Matjaž Berger. Nagovor je zaključil z besedami Williama Shakespearea: »0 tem, kar veliki počnejo, mali blebetajo.« Ob tem je posebej počastil predsednika uprave novomeškega podjetja Krka, ki je prispevalo sredstva za nakup lučnega parka in ozvočenja ter mu izročil samurajski meč. »V rokah imam samurajski meč. Da si samuraj, pomeni, da služiš nekomu, in vsem Novomeščanom se absolutno v absolutni veličini poklanjam. Moram pa reči, da obstaja mož, ki je v najbolj dramatičnih okoliščinah in v najbolj praznem mestu tabule rase prekrižal ta prostor in mu dal luč in zvok. Na tem mestu se mu klanjam, to je gospod Jože Colarič.« Občinstvo si je uprizoritev ogledalo s sedišč na nekdanjem odru. Uro in petdeset minut dolga predstava je potekala na mestu nekdanjega parterja, za nastop je režiser izrabil tudi balkon in avlo. Prizorišča so med seboj povezana, nastopajoči prehajajo iz enega prostora v drugega. Novo uporabljeni prostor je dobil z izrabo svetlobe, senc in zvoka povsem nove razsežnosti. Tudi kamniti stebri, podporniki balkona, so vključeni v predstavo, ki je sicer potekala brez kulis in pod podpori pičlih rekvizitov. V glavni vlogi Galilea je prepričljivo nastopil Pavle Ravnohrib, ob njem: Katarina Stegnar, Mateja Rebolj, Alenka Avbar, Miha Brajnik, Gašper Jarni, Igor Štamulak, Rok Kunaver, Uroš Potočnik in Dejan Pevčevič. Ostali nastopajoči in sodelavci so bili: Irena Yebuah Tiran - mezzosopran, Leticia Slapnik Yebuah - vibrafon, Jure Novak - dramaturgija, casting in asistenca režije, Peter Penko - glasba, Alan Hranitelj - kostumografija. Vlado G. Repnik - scenografija, Gregor Luštek - koreografija, Tatjana Stanič - lektoriranje, Jaka Šimenc - luč, Simon Žižek -zvok, Luka Mirjan Simšič - maska, Miran Šušteršič - tehnično svetovanje. Med občinstvom prve premiere je bilo opaziti znane obraze dolenjskega gospodarstva, nekdanjega in novega župana, občinske svetnike in tudi goste iz prestolnega mesta. Občinstvo je igralce in režiserja nagradilo z večminutnim ploskanjem. (Rasto Božič) CTRL C - simbolna govorica konceptualizma V »zimskem« nizu Simulakrovih razstav v Narodnem domu smo na predpraznični četrtek s prostorsko-elektronsko postavitvijo CTRL C dobili dober odmerek konceptualno umetnostnega pristopa, kakršnega v Novem mestu dotlej nismo bili deležni ne vajeni. Nova galerija prinaša nove zasnove in drugačne prikaze. Tokrat je ponudila le zamisli in osnutke, ozaveščala je občinstvo ter ga vzpodbujala k drugačnemu zaznavanju. »Tako kot je bilo v 18. stoletju pomembno razumeti boga, moramo danes razumeti tehnologijo,« je bila ena izmed misli vodilnega spletnega umetnika, hackerja in pionirja tovrstnega ustvarjanja Vuka Čosiča. Tokrat je v vlogi kustosa izbral štiri primere, ki se simbolno pomensko in v odsotnosti likovnega jezika dotikajo fenomena kopiranja, predvsem njegove uspešnosti v času digitalne tehnologije, ki je vsakega izmed nas naredila, zavedno ali nezavedno, za pirata in kršitelja avtorskih pravic. Današnji s tehnologijo zaznamovani svet težko loči kopijo od izvirnika, »razstava je namenjena razkazovanju relativno sveže, zadnjih deset let karakteristične metode digitalne umetnosti in zmožnosti kopiranja,« je še dejal. Razstava, v kolikor jo lahko tako imenujemo, prej dogodek, katerega informacije razbiramo z računalniških zaslonov, prinaša zapis Čosičevega znanega projekta Documenta X Done iz 1997. Predstavljena je še serija kopij italijanske skupine 010010111010101.ORG, ameriška potegavščina Rtmark - The Yes Men, Gatt.org in podvig hrvaških aktivistov Gordana Karabogdana in Nikice Klobučarja - Enigma objekta. Večmedijska razstava je bila odprta do 15. januarja. (Rasto Božič) lUilllll Kulturno leto 2006 - ocena Rasto Božič ...na koncu pa so le ugotovili, da se jim ponuja nova steza za parado bolj ali manj uspelih modnih umotvorov. Letos štiridnevno rajanje na Rock Otočcu Letošnji Rock Otočec bo tokrat prvič potekal štiri dni. Začel se bo v četrtek, 5. julija, ko bo oder v celoti namenjen mladim skupinam, ki se bodo na festival uvrstile prek predizbornih natečajev. Predizbori za četrtkov dan bodo potekali v Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Rok za prijavo mladih glasbenih skupin je 15. februar, sporočajo organizatorji in opozarjajo, da so vstopnice že v prodaji. (Uroš Lubej, foto Gašper Gobec) Tartini zaključil novomeško koncertno leto Od ustanovitve pred tremi leti novomeški Komorni orkester Tartini redno pripravlja božično-novoletni koncert v Kulturnem centru Janeza Trdine. Zasedba, ustanovljena kot komornogodalni sestav, ki po potrebi programa skupino dopolnjuje s pihali in trobili, je na zadnji četrtek leta 2006 nastopila ob združenem mešanem pevskem zboru novomeške Orglarske šole in sv. Jakoba iz Vavte vasi. Pod dirigentskim in umetniškim vodstvom Aleša Makovca so zapeli tudi solisti: sopranistka Irena Yebuah Tiran, altistka Urška Damiš Burger, tenorist Aljaž Farasin in basist Zoran Potočan. Skupaj so izvedli tri Mozartova dela: Simfonijo št. 40 v g - molu K 550, Kronungsmesse K 317 in Laudate dominum K 339. S tremi dodatki so v dobro napolnjeno dvorano vnesli tudi nekaj prazničnega vzdušja, zvezda večera je bila Irena Yebuah Tiran. Novomeško-topliški akademski slikar Jože Kumer je za nastop oder opremil s petimi olji, med njimi tudi z Mozartovim portretom. Komorni orkester Tartini uspešno nadaljuje začrtano pot. Združuje dolenjski ter širši komorno glasbeni potencial. Pri tem ne gre prezreti vloge organista, zborovodje, ravnatelja Orglarske šole patra Hugolina Satnerja Novo mesto in dirigenta Aleša Makovca, ki na Akademiji za glasbo v Ljubljani študira orkestralno dirigiranje, lani pa je končal študij sakralne glasbe. Makovac je tudi dobitnik študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo leta 2005. Oba zbora, solisti in Komorni orkester Tartini so na povabilo italijanskega društva Clara Harmonia s sporedom Mozartovih del v soboto 27. januarja nastopili v baziliki toskanskega mesta Poggibonsi. V nedeljo dopoldne so koncertirali v sienski stolnici. »V Italijo smo se odpravili na povabilo toskanskega glasbenega društva Clara Harmonia. Gostovanje so podprli Mestna občina Novo mesto, Škofija Novo mesto, Javni sklad za kulturne dejavnosti RS Novo mesto, orkester Tartini je prispeval tudi nekaj lastnih sredstev,« je povedal Aleš Makovac. (Rasto Božič) Ko skozi lečje dosežkov ocenjujemo minulo novomeško kulturno leto, je prva ocena odlično. V kulturnem pogledu je bilo lansko leto plodno in v marsičem prelomno. Prav gotovo po številu pridobitev. Spomladi je zavekala galerija sodobne umetnosti Simulaker, kljub finančnim težavam skozi leto nadaljevala z razstaviščnim delom in v naše podeželsko gnezdo vnesla več novih spoznanj o umetnosti. Tudi Dolenjski muzej se je nekoliko prenovil in mestu z obnovljenim Jakčevim domom dal nove galerijske prostore. Za ravnanje z Jakčevo zapuščino je bil sicer grajan z nekaterih akademskih položajev, z vidika obiska in izrabe slabo obiskanega prostora pa je mesto obogatil. Prav tako je mestno galerijsko ponudbo popestrila vnovična obuditev foto galerije v Anton Podbevšek Teater. Zadnja leta s Fotopubom utripajoča generacija bo s foto galerijo dobila novo raziskovalno točko in oprijem. Kaže, da mesto dobiva širše zastavljeno fotografsko politiko, ki bo združila dokumentarno snovanje Fotopuba in raziskovanje Radovičeve Hiše fotografije. Vrh lanskih dosežkov pomenita tudi zagon in premiera Anton Podbevšek Teatra, katerega umetniška zasnova, naziv in zaščitni znak sta med za silo pomeščanjene podeželane vnesla veliko nemira, na koncu pa so le ugotovili, da se jim ponuja nova steza za parado bolj ali manj uspelih modnih umotvorov. Kakorkoli, gledališče vsaj ne bo samevalo in delilo usode večine novomeških kulturnih ustanov ter razstavišč. Dogajalo se je tudi na likovnem področju. Vrh je ponudil 7. Bienale slovenske grafike, ki pa v izobraževalni, umetniško naglušni mestni srenji ni našel pravega odziva in se ni mogel pohvaliti z dobrim obiskom. Dvesto šestdeset let delovanja Gimnazije je bil primeren trenutek za razmislek o tem. Tudi v drugih oblikah kulturne dejavnosti so ustvarjalci naleteli na mešan odziv. Založba Goga je obeležila petdeset knjižnih in dvajset glasbenih izdaj, pa se večina medijev, s tem ne merimo le lokalno, ni kaj prida odzvala. Novomeško glasbeno prizorišče je v lanskem letu slovensko občestvo obdarilo z desetino glasbenih izdaj, nihajočih od svobodnih oblik jazza, do z etno motivi obogatene glasbe ter trdega in pop rocka. Dejavni so bili tudi pevski zbori, bilo je sicer nekaj spodrsljajev, in izvajalci tako imenovane resne glasbe, med katere v Novem mestu štejemo Komorni orkester Tartini, simfonični orkester glasbene šole in delno Pihalni orkester Krka. Tudi KC Janez Trdina je lani ponudil nekaj odmevnih gostovanj tovrstnih glasbenikov. Skozi leto je v mestu potekala vrsta kakovostnih glasbenih nastopov, festivalov in abonmajev ter sklop Jazzintyja. Ustaljenim prirediteljem se je pridružil nov zavod Tovarna. V poletnih mesecih je še iskal prava izhodišča, za katera je upati, da bodo v novem letu ob že uveljavljenih organizatorjih glasbenega delovanja in snovanja dala boljšo in bolj usklajeno ponudbo. Uskladitev je v množici kulturnih prireditev nujna. V mestu raste kulturna ponudba in lani se je pogosto dogajalo, da so se otvoritve razstav ali nastopi prekrivali. S tako časovno neusklajeno politiko se že tako pičlo in kakovostno občinstvo drobi. In ko smo že ravno pri kakovostnem občinstvu, novi teater ponuja tudi akademijo za vzgojo mladega občinstva. Zagotovo poteza, ki bo večkrat nebogljeni publiki dala prava izhodišča in merila. Zadrega našega občinstva se kaže že pri tako vsakdanjih zadevah, kot je obisk koncerta. Lep del Novomeščanov še vedno ploska med posameznimi stavki »klasičnih« del, po drugi strani jih je strah s spontanim aplavzom nagraditi jazzovske ali tej glasbi sorodne ustvarjalce. Naša rubrika tokrat ponuja brezplačen nasvet. Rešitev zadrege prinaša list z navadnim koncertnim programom. Tudi glasbeno slabše podkovani poslušalec lahko na njem prešteje stavke in med odmori šteje; prvi, drugi, tretji, in pozor - zaploska! i|k|r|o|sRk|o|p| Danijel Brezovar: Nekaterih se ne vidi Rasto Božič, foto Boštjan Pucelj Rojstvo Anton Podbevšek Teatra je v veliko pogledih povezano z Danijelom Brezovarjem, Novomeščanom, doma iz Kamene, rojenim leta 1956, profesorjem fizike in tehnike. V krog novomeške kulture je stopil v zgodnjih osemdesetih letih. Bil je med prvimi pobudniki foto galerije, sodeloval je pri zidavi temeljev, ki so omogočili razvoj novomeške fotografije. Dvajset let kasneje je pristopil k projektu gledališča, vodil je postopke za njegovo uresničitev. Pripravil je vso potrebno dokumentacijo za vzpostavitev sodobnega gledališkega prostora in tlakoval pot inštitutu vizualne kulture, kot si ga je zamislil Matjaž Berger. Kdaj ste prišli v zgodbo hiše novomeškega gledališča? V hišo Doma kulture sem stopil leta 1983 ali 84, ko sem obiskal gospo Stašo Vovk. Prišel sem se pogovorit za prostor foto galerije, delovala naj bi v spodnjem delu, v tako imenovani mali dvorani. Kako vas je zaneslo v fotografske kroge? Bil sem član alpinističnega odseka. Nekatere člane nas je zelo zanimala fotografija. Sprva bolj planinska in alpinistična. V zgodnjih osemdesetih letih, 1983 ali 84, smo v Dolenjskem muzeju pripravili odmevno predavanje z diapozitivi. Vzpodbudilo nas je, da smo začeli o fotografiji razmišljati malo bolj poglobljeno. Kasneje sem v Dolenjskem muzeju organiziral še večjo razstavo planinske fotografije Jake Čopa. Potem sva z Gregorjem Čampo začela razmišljati, da bi bilo dobro obuditi novomeški Foto - kino klub. In naprej? Ideja je rodila iskanje. Skušali smo ugotoviti, kdo je bil zadnji predsednik kluba, iskali smo informacije in podobno. Prišli smo do Marjana Dvornika, zadnjega predsednika, za sodelovanje smo prosili Jova Grobovška, pa zaradi obveznosti ni mogel, nakar smo prišli do Bojana Radoviča. Ta je bil pripravljen sodelovati le, če bi organizirali fotografske razstave. Tako se je rodila foto galerija. Pripravili smo obsežen program z desetimi ali več razstavami na leto ter raznimi dogodki. Po dveh razstavah je šel Radovič k vojakom. Galerijo sva medtem vodila z Gregorjem Čampo in nekaj člani takrat ustanovljenega foto kluba. Med njimi so bili Marko Švent, Mitja Pelko, Stojan Golob itn. Potem se je Bojan vrnil, dejavnost pa je zamrla konec osemdesetih. Pravzaprav se je vlekla še v zgodnja de- Želim, da bi Novo mesto gledališče sprejelo za svoje. Od vsega začetka je bil njegov namen povezovati vse ustanove, ki se vežejc nanj, in mislim, da se ta vloga vse bolj kaže. vetdeseta, ko je imel Bojan te prostore v podjetniškem najemu. Kasneje ste se znašli med pobudniki gledališča? 1991. sva se spoznala z Matjažem Bergerjem, potem sem kot koordinator sodeloval pri praktično vseh njegovih velikih projektih. V rokah sem imel vse niti organizacije. Kaj vas je gnalo k sodelovanju? Na neki način prijateljstvo z Matjažem. Pravzaprav me je k projektom povabil on. Postali smo utečena ekipa, s katero je bilo laže izpeljevati določene stvari. Leta 2004, ko je bil Matjaž povabljen k projektni skupini za ustanovitev gledališča, se je pokazala možnost za polpoklicno gledališče. Župan (Boštjan Kovačič, op. avt.) me je novembra 2004 imenoval v to projektno skupino z nalogo, da poženem projekt naprej. Pognali smo ga praktično od čistega začetka, ko je kazalo, da je zadeva že mrtva. Poklical sem Janeza Pipana (ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča in nekdanjega novomeškega gimnazijca), predsednika projektne skupine, dobil sem se s Slavkom Ge-gičem, takrat vodjo oddelka za družbene dejavnosti. Dogovorili smo se, kako naj bi stvari tekle naprej. V februarju 2005 smo sklicali projektno skupino in pripravili vse gradivo. Aprila je bil osnutek odloka že na seji mestnega sveta. Na majski seji je bil predlog odloka o ustanovitvi gledališča sprejet. V juliju me je župan (B. Kovačič) imenoval za vršilca dolžnosti, da sem poskrbel za direktorja. Menil sem, da bo trajalo le nekaj mesecev, po načrtu naj bi bil direktor imenovan nekje oktobra 2005, vendar se je zavleklo. Prvi razpis za direktorja je bil neuspešen, potem je šel drugi razpis, vmes je bila zagotovitev finančnih sredstev. Določene stvari so se vlekle še s pogodbo, tako daje Matjaž Berger šele 1. junija 2006 formalno sklenil pogodbo za mesto direktorja. Kako ste se uskladili znotraj projektne skupine? Šlo je za dva različna vidika gledališča. Prvi se je zavzemal za samostojno profesionalno ustanovo, drugi za delovanje v okviru KC Janeza Trdine in postopno osamosvajanje. Večina je bila za prvi predlog, takrat je bilo tudi predlagano, da je sedež gledališča v Domu kulture. Pri iskanju lokacije smo razmišljali tudi o Sokolskem domu, morda bolj primernem, vendar zaradi gradbenih razlogov, statike in ohranjenosti neustreznem. Na koncu smo ugotovili, da je izbrana lokacija za začetek delovanja najbolj primerna. Po Bergerjevi zasnovi je APT inštitut vizualne kulture z gledališčem, foto galerijo, art kinom in akademijo. Od vsega napovedanega ne deluje samo še kino? Kino je res velik problem. Od vsega začetka smo v koncept gledališča vključili tudi art kino s filmi takih zvrsti, ki jih ne moremo videti kjer koli. To bi bila neke vrste kinoteka, ki bi ljubiteljem filma omogočala vrhunski užitek. S tem je povezano tudi vprašanje dvorane. Stari kino je imel 275 sedežev, na predstavo pa je prišlo do dvajset, v dobrih primerih morda trideset gledalcev. Tako velika dvorana je bila popolnoma nepotrebna. Ideja o mini kinu je bila prisotna že sredi devetdesetih let, vendar ni bila uresničena. Art kino bo imel dvorano z do petdeset udobnimi sedeži. Ne bo samo kino, temveč večnamenska multimedijska dvorana. V prostoru zanj še vedno deluje najemniška galerija. Kako se bo odvil ta klobčič? Klobčič je dosti zapleten, vendar po zadnjem pogovoru z gospodom Muhičem (novim županom) moram izraziti upanje, da se bo relativno hitro odvil. Muhič je povedal, da sta z gospodom Kraljem dosegla dogovor o preselitvi galerije. V lanskem juniju smo najemniku povedali, da prostore potrebujemo za lastno dejavnost. V zameno smo ponudili zaodrje, ki ga je v začetku sprejel. V ureditev prostora smo tudi investirali približno 1,7 milijona tolarjev (7094 EUR), ko bi moral podpisati pogodbo, pa se je premislil. Rekel je, da bo sam našel prostor in se do 1. septembra izselil. Danes smo 2. januarja 2007, najemnik je še vedno tukaj. Čeprav je dobil odobrene prostore od mestne občine že septembra, se ni strinjal z višino najemnine in se je ves čas pogajal. Zaradi tega imamo zelo velike probleme. Zaposlenega imamo vodjo filmske dejavnosti, ki tako nima dela. Tudi ne moremo izvajati zastavljenega programa. To je velika ovira, ne moremo upravljati s celotno stavbo. Upamo, da bomo zaplet čim prej rešili. Naš drugi najemnik se bo po dogovoru do konca tega meseca izselil iz kletnih prostorov, namenjenih za gledališko kavarno. Kako bo z umetniškim vodstvom kina? Tako kot pri foto galeriji, kjer smo se dogovorili z Bojanom Radovičem, bomo tudi pri kinu skrbno pripravili program. V operativnem smislu ga bo vodil Jani Kovač, jasno pa je, da bodo pri oblikovanju sporeda sodelovali ravnatelj in drugi poznavalci filmskega medija, ki jih v Novem mestu kar nekaj. Obrnili se bomo na Stojana Pelka in podobne ter skušali ustvariti čim boljši filmski program. V umetniškem smislu so vloge v hiši razdeljene, vi ostajate koordinator? Sem koordinator projektov. Skrbim, da se vsi naši sklopi premikajo naprej. Do sedaj sem skrbel, da sta investicija in obnova prostora potekali čim bolj normalno in da so bili vmes zagotovljeni pogoji za nemoteno produkcijo. Skrbim tudi za operativni del financ razen računovodstva, za kadrovski del in za stvari, povezane s predpisi. Teater trenutno zaposluje vodjo filmske dejavnosti, ravnatelja, vodjo lučnega parka in zvoka ter gospodarja hiše. Jaz sem zaposlen le za štirideset odstotkov, ostalo sem zaposlen kot učitelj fizike v osnovni šoli Mirna Peč. V APT sem zaposlen le za določen čas, do septembra, potem bomo videli, ali je koordinator še potreben. Trenutno imamo razpis za poslovnega sekretarja, ugotavljamo pa, da bo potrebno opraviti spremembo sistemizacije, ker se kažejo nekoliko drugačne potrebe, kot je bil zamišljeno. Z ostalimi sodelavci in ustvarjalci bomo morali še kar nekaj časa sodelovati na podlagi avtorskih pogodb. Premiera gledališča je za nami. Kakšni so prvi odzivi? V zvezi s premiero nisem slišal negativnih kritik. Nekaj pripomb je bilo na prostor. Da se malo manj udobno sedi in podobno. Mi smo v danih okoliščinah naredili maksimum. Prostor smo oblikovali kot enoten gledališki prostor, ki ga lahko uporabljamo in premikamo na različne načine. Da smo se odločili za tak zaščitni znak, je trajalo dlje časa. Po številnih pogovorih je prevladalo mnenje, da je najbolj ustrezen. Nekih pretiranih negativnih reakcij ni bilo, vsaj v javnosti ne. Je pa logično, da se mnenja delijo. V gledališče ste vložili veliko zanesenjaštva, truda in upanja. Pravite, da se septembra vaša vloga izteče. Kako boste nadaljevali? Ne vem. To bova z ravnateljem videla v jeseni. Bolj me vleče šola. Ne želim je pustiti, bom pa ob njej pomagal po svojih močeh. Je pa tovrsten delavnik zelo naporen, vzame veliko energije. Temu primerno se moraš organizirati. Vsekakor ostajate zvest privrženec gledališča. To vsekakor. V projekt smo vložili toliko veliko dela, sodelovalo je ogromno ljudi. Vsak je dal svoj delež, žal se potem nekaterih ne vidi. Je pa res, da sem med vsemi postopki in dokumenti naletel na naklonjene ljudi, ki ti maksimalno pomagajo in ti dajo tudi vzpodbudo za dobro delo in njegov smisel. Na konču je tudi rezultat tak, kakršnega si želiš. Želim, da bi Novo mesto gledališče sprejelo za svoje. Od vsega začetka je bil njegov namen povezovati vse ustanove, ki se vežejo nanj, in mislim, da se ta vloga vse bolj kaže. Upam, da mu bo publika naklonjena in da bodo gledališču naklonjeni tudi vsi, ki o njem odločajo v finančnem in tudi kakšnem drugem smislu. kIrIaItIkIeI Novo mesto - kulturna prestolnica Evrope? Novo mesto je pred dvema letoma potrdilo pristop k projektu Kulturna prestolnica Evrope. Zgodba ni zaživela, kot je bilo predvideno, zato je mariborski župan Franc Kangler 28. decembra sklical sestanek županov mestnih občin vzhodne Slovenije, ki se ga je udeležil tudi novomeški župan. »Sprejeli smo dogovor o sodelovanju pri kandidaturi za nominacijo za evropsko kulturno prestolnico leta 2012. Odločil sem se za sodelovanje, kajti na podlagi tega bi dejansko imeli možnost pridobiti določena sredstva za ureditev nekaterih mestnih kulturnih spomenikov. V nadaljevanju se bomo sodelujoče mestne občine - Maribor, Murska Sobota, Velenje, Ptuj in Novo mesto - opredelile za določeni segment kulturne dediščine. Prva prijava za določene projekte je že letošnji 15. marec. S tem projektom se bomo vključili v povezavo evropskih zgodovinskih mest in prestolnic. Novo mesto bi bilo nekakšno regijsko središče tega, s tem da je nosilec celotnega projekta Maribor,« je pojasnil župan Alojz Muhič. 25. januarja so župani petih občin v Mariboru že podpisali pogodbo o prijavi za kandidaturo, občina Maribor pa mora kot nosilec nominacije do 28. februarja oddati prijavo. Poleg Maribora se za organizacijo evropske prestolnice kulture 2012 samostojno potegujeta še Celje in Ljubljana. (Rasto Božič) Med domišljijo in realnostjo V predavalnici Dolenjskega muzeja je od konca lanskega oktobra na ogled arheološka razstava Dediščina Ostrorogega Jelena. Z mislijo na slovito trilogijo Janeza Jalna, Bobri, so jo oblikovali na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU Ljubljana. Razstava prek različnih strokovnih pristopov in metod ponuja zelo širok vpogled v življenje in kulturo najzgodnejših graditeljev manjših stalnih naselbin na Ljubljanskem barju od konca mlajše kamene do zgodnje bronaste dobe. Zasnovana je poučno, v njenem okviru je bilo tudi več predavanj. 10. januarja je kustos za prazgodovino Narodnega muzeja Slovenije Peter Turk v Dolenjskem muzeju predaval o Bobrih Janeza Jalna med pisateljevo domišljijo in arheološko realnostjo. Soočil je vidike arheološkega poznavanja kolišč in predvidevanega prazgodovinskega vsakdana, ki jih je Janez Jalen uporabil v svojem delu. »Pisatelj je bil v času pisanja Bobrov zelo dobro seznanjen s tedanjimi arheološkimi ugotovitvami o koliščarskem življenju. Kar dela Jalnovo pripoved še posebej dragoceno, je živo popisovanje koliščarskih karakterjev,« je dejal. Nanizal je vrsto ugotovitev, poselitev, nekdanje prebivalce Ljubljanskega barja pa je predstavil v poljudni obliki, močno razlikujoči se od ustaljenega suhoparnega arheološkega poročanja. Dal je tudi zanimiv pogled na Slovenijo v prazgodovini. »Če želite spoznati, kako je Slovenija izgledala pred pet tisoč leti, stopite v najbližji gozd. Namreč, takrat je bila en sam neprekinjen gozd, kasnejši človekovi posegi pa so oblikovali kulturno pokrajino, kot jo poznamo danes.« Peter Turk se je dotaknil tudi nekaterih mitov, povezanih s tako imenovanimi koliščarji, kot na primer Argonavti. Dejal je, da praktično nimamo niti ene sledi, ki bi napeljevala na tedanje povezave z egejskim svetom. Janez Jalen se je v knjigi večkrat zanašal na licentio poetico, pesniško svobodo. Kljub temu knjiga velja za zgled dobre poljudne ponazoritve arheoloških dognanj, marsikdo pa se je zaradi nje odločil za študij arheologije. (Rasto Božič) Tišina Gorazda Šimenka Strukture, raziskovanje prostora, prosojnost, krhkost, odtenki zelene in modre, črnobela grafika, meditacije, abstrakcija, ciklusi, razvoj izraznega jezika, so vtisi, porojeni ob ogledu del zadnjih sedmih let - grafik, akrilov in risb s tušem - grafika in slikarja Gorazda Šimenka. »Moje izhodišče je okvir oziroma rob okvira slikovne ploskve. Od tukaj naprej potem gradim. Moja orodja so predvsem ploskev in robovi. Med delom se skušam čim bolj sprostiti. Z nekoliko agresivnimi in abstraktnimi potezami ustvarim ozadje, potem prek ozadja s ploskvami zgradim dokončen prostor,« pravi. Na pred kratkim odprti razstavi v novomeški Galeriji Krka je soočeno več pogledov na njegovo ustvarjanje. Razstava je tudi prikaz umetniške rasti, od strukturno zapolnjenega omejenega prostora do minimalističnega iskanja v neskončnem prostoru. Avtorjev likovni izraz se medtem opazno osvobaja in čisti skoraj do skrajnosti. »Med temi fazami in skrajnostmi je opazno zorenje motivov na slikovni ploskvi,« pojasnjuje Šimenko. Leta 1967 se je rodil v Ljubljani, trideset let kasneje je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je nadaljeval magistrski študij. Za njim je vrsta razstav. Po besedah umetnostne zgodovinarke Tatjane Pregl Kobe sodi med najvidnejše domače grafične ustvarjalce. Razstavo so v Galeriji Krka kot prvo letos odprli 23. januarja. Dela Gorazda Šimenka so razstavljena do 27. februarja. Otvoritev je začinil jazzovski kvartet Next Musič Ensemble, sestavljen iz slušateljev graške akademije. (Rasto Božič) E Regija znanja in razvojnih priložnosti? »Univerza v Novem mestu je predvsem gospodarski projekt,« meni minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Jure Zupan. 24. januarja se je udeležil programske in prostorske konference o visokem šolstvu v jugovzhodni Sloveniji, v KC Janeza Trdine sta jo priredila novomeški župan Alojz Muhič ter novomeško Univerzitetno in raziskovalno središče. Poleg ministra in župana so na konferenci sodelovali še direktor URS Novo mesto Borut Rončevič, ki je ministru predstavil regijsko prizadevanje za razvoj visokega šolstva. Ob tem je poudaril sodelovanje z državo, predvsem v luči decentralizacije visokega šolstva. Marjan Blažič je orisal dosedanje zametke in razvoj visokošolskega izobraževanja v Novem mestu, Peter Novak pa je predstavil projekt kampusa oziroma univerzitetnega središča. Po ministrovih besedah je ustanovitev univerze v Novem mestu odvisna od konkretnih gospodarskih in izobraževalnih projektov širše regije, ki so tudi predpogoj za pridobitev sredstev iz evropskih strukturnih skladov. »V ta namen je treba zagotoviti ustrezne izobraževalne programe za potrebe gospodarstva,« poleg tega je pogoj za pridobitev evropskega denarja, »že tekoč projekt, kar je v primeru Novega mesta prednost.« Minister je večkrat poudaril, da se univerze ne da ustanoviti čez noč. Dvomi o petletnem roku, bolj primerno in uresničljivo se mu zdi obdobje desetih let. Pojasnil je, da je glede ustanovitve univerze v Novem mestu že bila opravljena analiza stanja ter potreb. »Na podlagi sredstev iz evropskih strukturnih skladov bo lahko regiji pri ustanovitvi univerze pomagala tudi država. Nakazana usmeritev je popolnoma v smeri, ki jo Evropa želi; zainteresirana so podjetja, okolje in država. To je pravilna strategija. Če gledamo iz evropskih stališč, lahko ta projekt povsem podpremo.« Zupan je navedel tudi približne sheme, po katerih se tovrstni projekti financirajo v Evropi - program razvoja visokošolskega in raziskovalnega prostora bi dobil sedemdeset odstotkov iz državnih sredstev, kampus bi dobil petinsedemdeset odstotkov evropskih sredstev, ostali delež bi si delili država in regija. Za raziskovalno razvojno dejavnost bi petinpetdeset odstotkov prispevalo gospodarstvo, petnajst odstotkov Evropa ali država, trideset pa raziskovalec. »Vse navedbe so zelo na pamet,« je še dejal. Po besedah Boruta Rončeviča naj bi pri razvoju izobraževalnih programov dali poudarek predvsem naravoslovno-tehniškim programom. »Na poti do ustanovitve univerze bo že sedaj treba zagotoviti realno raziskovalno dejavnost, ki bo lahko financirala sama sebe, svoje znanje pa uspešno prodajala konkretnim potrebam gospodarstva.« Župan Mestne občine Novo mesto Alojz Muhič pa je dejal, da univerza v Novem mestu ni več vprašanje, ampak dejstvo za celotno jugovzhodno Slovenijo. Ta zajema kočevsko-ribniško območje, Dolenjsko in Belo krajino, skupaj dvajset občin z okrog sto štirideset tisoč prebivalci, projekt naj bi bil odprt tudi za potrebe Posavja. Glede na zastavljeni projekt naj bi postali regija znanja in razvojnih priložnosti, kar je tudi ključni cilj sedanjega Univerzitetnega in raziskovalnega središča. V sklepnem delu konference se je oglasil direktor podjetja Begrad Franc Panjan in napovedal, »da bo dolenjsko in belokranjsko gospodarstvo v kratkem ustanovilo lastno gospodarsko zbornico. Zbornica ustanovitev univerze v Novem mestu ne bo le podpirala, temveč kar zahtevala.« (Rasto Božič) Vitez bo jeseni jahal Dekan Visoke šole za tehnologije in sisteme (VITES) Peter Novak je na novinarski konferenci predstavil program in cilje novega visokošolskega programa na Dolenjskem. Jeseni se bo na izredni študij lahko vpisala prva generacija študentov. Šola je lani decembra “po dveh letih in pol truda” od sveta za visoko šolstvo ministrstva za znanost dobila soglasje za izvajanje javno veljavnega programa Tehnologije in sistemi, ni pa še prejela koncesije države, ki bi pomenila sofinanciranje rednega študija. Šola bo tako zaenkrat izvajala zgolj izredni študij. Izvajanje rednega študija namerava šola zagotoviti v naslednjem obdobju, v kolikor bo prejela koncesijo. Šola še nima konkretnih dogovorov z dolenjskimi podjetji o tem, da bi sofinancirali njene programe, vendar po besedah dekana pogovori o sodelovanju potekajo. Uvodni pogovori o možnih oblikah sodelovanja s podjetjema Krka in TPV že potekajo. Dekan je napovedal tudi pogovore s Trimom iz Trebnja. Od Revoza Novak pričakuje moralno podporo. V okviru Visokošolskega središča bo v kratkem ustanovljen tudi Inštitut za tehnologije in sisteme. Pouk bo potekal v prostorih Visoke šole za upravljanjene in poslovanje, poleg tega so mestno občino Novo mesto zaprosili za uporabo prostorov, kjer je dosedaj posloval RIC (medtem se je RIC odselil). Poleg tega bo del pouka potekal na Šolskem centru. Dekan Peter Novak je napovedal visoko uspešnost novega programa. “V Ljubljani in Mariboru zgolj od 7 do 8 odstotkov študentov konča program v rednem roku. Če bi tovarne delale s tako uspešnostjo, bi propadle. Če bomo pri nas vpisali 60 študentov, naj jih približno 60 tudi konča. To bomo zagotovili s spremenjenim načinom dela učiteljev.” VITES bo angažiral tuje profesorje k preverjanju znanja svojih študentov, kar naj bi bil porok, da je znanje na tej šoli na visoki ravni. Vsebinsko bo šola pokrivala tehnološke postopke in sisteme, procesne tehnologije, avtomatizacijo in robotiko, energetiko, gospodarjenje z okoljem in podobno. Dekan je poudaril, da je učni program v tretjem letniku izdelan modularno, kar pomeni, da bo šola proizvajala široko paleto specialistov. Učitelji, ki bodo poučevali na Vitesu, ne bodo le iz vrst habilitiranih strokovnjakov, ampak tudi iz tujine in iz vrst “visokostrokovnih kadrov”, ki delajo na Dolenjskem v praksi. “Mi ne bomo šolali znanstvenikov, ampak ljudi, ki bodo vedeli, kako se kaj naredi," je dejal Peter Novak. (Uroš Lubej, Boštjan Volk) II M III Otroški dispanzer v novih prostorih Sredi jeseni so v prenovljenih prostorih otroškega dispanzerja Zdravstvenega doma Novo mesto začeli zdravstveno oskrbo najmlajših, 15. decembra so pridobitev tudi uradno odprli. Obnova za 120 kvadratnih metrov povečanega otroškega dispanzerja, skoraj tolikšno površino je pridobila tudi preventivna ambulanta za šolske otroke, pomeni zaključek obnove primarne zdravstvene dejavnosti. Vsa sredstva, 90 milijonov tolarjev za nakup opreme in obnovitvena dela, je zagotovil Zdravstveni dom. »Investicija je bila načrtovana že v poznih devetdesetih letih in sestavni del večletnega projekta razvojnega načrta Zdravstvenega doma. Dobili smo prostore, ki bodo kvalitetno prispevali k zdravstvenemu varstvu v preventivi, ki predstavlja več kot tretjino naše dejavnosti. Ob tem bi poudaril tudi že lepo utečeno sodelovanje med šolskim in otroškim dispanzerjem. Med letoma 1979 in 82 se je Zdravstveni dom lotil temeljite obnove. Po več kot petindvajsetih letih kasneje smo bili soočeni z dejstvom, da moramo prostore osnovne pediatrije prilagoditi potrebam. Projekt je trajal zadnji dve leti. V letošnjem juniju je bil zaključen javni razpis in za izvajalca izbran Begrad, opremo smo nabavili pri Sanolaborju,« je ob otvoritvi povedal direktor Zdravstvenega doma Emil Balažič. Otvoritev so načrtovali za začetek novembra, a se je zaradi sprotnih pomanjkljivosti zavlekla. Med rušenjem so se napovedala dodatna dela in obnovo podražila za sedem milijonov tolarjev. Poleg tega je v začetku oktobra nagajalo tudi izjemno deževno vreme. Po obnovi otroškega dispanzerja se nameravajo lotiti še obnove psihiatričnega oddelka, prostorov zobotehnike ter Centra za odvajanje odvisnosti od drog. V Zdravstvenem domu tudi upajo, da bo novomeška občina ob stavbi Zdravstvenega doma čim prej izpeljala izgradnjo novih parkirišč in poslovno parkirnega objekta z 250 parkirnimi mesti. (Rasto Božič) Veneti osvojili Novo mesto V četrtek, 1. februarja, je v mali dvorani KC Janeza Trdine potekalo predavanje z naslovom Venetska teorija in etnogeneza Slovanov. Tematika: kako in kdaj se je začelo razmišljati o Venetih kot naših prednikih, pregled avtohtonističnih teorij s poudarkom na teoriji paleolitske kontinuitete, stališče zgodovinarjev in znanstvene javnosti. Uvodnih 60 minut je predaval Robert Petrič, sledila je razprava pod vodstvom Antona Perdiha. (Uroš Lubej) Nova slikarska spoznanja Marjana Maznika Kot uvod v novo razstavno leto so 16. januarja v Kulturnem centru Janeza Trdine odprli razstavo domačega, občinstvu dobro znanega ljubiteljskega slikarja Marjana Maznika. Maznikova slikarska dela so v dolenjskem kulturnem prostoru prisotna od poznih sedemdesetih let. Znan je kot krajinar, njegovo oko se je pogosto ustavljalo ob vedutah Novega mesta, s čopičem je na platno nanašal podobe, ujete ob Krki in pod Gorjanci. Po upokojitvi se je njegova slikarska strast močneje razvnela. Zadnja leta skuša skozi lastne podobe ujeti tudi zmuzljivost časa, dinamiko dogajanja in gibanje. Skozi ta pogled lahko tolmačimo njegov zadnji prikaz družinskih in ostalih portretov ter upodobitve športnikov. Nekajkrat se celo zdi, da njegov pogled drsi še dlje in skuša ujeti čustvo prostora. Razstavljene slike, akrili in dva akvarela, odražajo nov slikarski pogled in kakovosten odklon umetniškega izraza. Na otvoritvi je umetnostni zgodovinar Jožef Matijevič dejal: »Maznik se s slikarstvom ne ukvarja poklicno, je pa že zdavnaj prerasel ljubiteljsko raven in dosegel lasten ustvarjalni izraz. Svoj likovni jezik je utrdil v zrelih letih. Avtor, ki je bil pri svojem delu vseskozi vznesen občudovalec narave in dinamičnega dogajanja v njej, se je v zadnjem obdobju srečal z novimi in zanj izjemo pomembnimi spoznanji o toku in obstoju lastnega bivanja. Nova razstava je v njegovem opusu nekaj povsem novega« Številno občinstvo je ob razstavi pozdravil tudi direktor KC Janez Pezelj in povedal, da v KC prirejajo likovne razstave že od leta 2003. Maznikova je štiriindvajseta po vrsti, letos pa jih bodo pripravili še najmanj pet. Razstava je na ogled do konca februarja. (Rasto Božič) Svetovalno središče Novo mesto obvešča, da so izšli razpisi Ministrstva za šolstvo in šport ter Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo za vpis v šolsko leto 2007/08: -Razpis za vpis v srednje šole in dijaške domove, -Razpis za vpis v dodiplomske študijske programe na javnih in koncesioniranih visokošolskih zavodih in -Razpis za vpis v višje strokovno izobraževanje. Informacije v zvezi z izobraževalnimi programi, vpisnimi pogoji, roki za oddajo prve prijave ter svetovanje o izobraževanju glede na vaše interese in možnosti ter pomoč pri izpolnjevanju prijavnih obrazcev dobite v Svetovalnem središču Novo mesto na Ljubljanski 28 v Novem mestu. Pokličete nas lahko tudi na številki 07-393-45-52, 031-701-191. Rasto Božič, foto Boštjan Pucelj Umetnostni zgodovinar Jožef Matijevič je ob njeni lanski pregledni razstavi v galeriji Dolenjskega muzeja dejal, da gre za linijo novomeških grafikov: Božidar Jakac, Vladimir Lamut, Branko Suhy in Nataša Mirtič. »Mogoče imam samo srečo, ker je, tako kot v slikarstvu, res nastala generacijska luknja. Po generaciji Kumra, Orača in Marinča v Novem mestu ni bilo mlajših vidnejših in aktivnejših ustvarjalcev. Nehote sem padla v to luknjo. Mogoče te v tako majhnem mestu prej opazijo. Če pogledam ljubljanske kolege, imajo nekako več možnosti za bliskovit uspeh in preboj. Takšno mesto, kot je naše, pa ti ponuja idealne pogoje za počasno in premišljeno delo. Tako sem tudi sama začela. Delala sem in delala, nakar so me začeli počasi opažati, da sem prišla do tega mesta, v katerega sem postavljena. Tukaj je bolj tek na dolge proge. Umetnost vidim kot dolg proces. V Ljubljani odličen grafik težko pride do take razstave, kot jaz v Dolenjskem muzeju. Če me ne bi povabili, se sama tega ne bi upala. Nisem toliko samozavestna, da bi rekla, sedaj sem pripravljena za tako veliko razstavišče. Da gre za dolgotrajen proces, se vidi tudi na razstavi. Osem let razvoja in likovnega jezika,« je iskreno in skromno ocenila laskavo pohvalo. Nataša je leta 1973 v Novem mestu rojena umetnica, šolana slikarka in tehnično dovršena grafičarka. Odraščala je v Straži in Dolenjskih Toplicah, obiskovala novomeško srednjo gradbeno šolo, kot slikarka končala Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in se do leta 2001 med magistrskim študijem pri profesorju Lojzetu Logarju izbrusila v grafiki predano ustvarjalko. Razstavlja od leta 1998, za njo je nekaj samostojnih in več skupinskih razstav. Na posebnem mestu je 6. Bienale slovenske grafike, na katerem je dobila Nagrado Novega mesta. Kot svobodna umetnica živi v Novem mestu, grafični atelje ima na Selih pri Dolenjskih Toplicah. Delno je zaposlena še kot osnovnošolska učiteljica likovne vzgoje. Je poročena, njena mala Neža bo kmalu dobila družbo. Pogled izza očal in zadrego preganjajoči smeh izdajata veselo, duhovito ter življenju predano osebo. Poleg družine, glasbe in knjig je os njenega življenja grafika. »Grafika je tehnološko počasna tehnika. Leži mi tudi osebnostno. Delo je počasno. Umakneš se v atelje, na pol meditiraš. Za slikarstvo sem malo neučakana in zelo samokritična. Nikoli nisem znala potrpežljivo čakati, da bi v slikarstvu prišla do razvoja likovnega jezika. Pri grafiki pa moraš zelo sistematično razmišljati. Še vedno te lahko kaj preseneti in tudi takoj ne moreš ukrepati, popraviti kot na primer pri slikarstvu. Velikokrat moraš premisliti ter odložiti matrico in šele po več mesecih ali tudi letu ugotoviti, kaj manjka. Slikarstvo te hitro zapelje.« Poznavalci pravijo, da je za njeno delo značilna večkratna izraba matrice, nekakšna reciklaža grafičnih plošč. Večkrat iz tega nastanejo nizi grafik. »Dvom je vedno vodilo za premike. Včasih tudi strah, da delo ne bo uspelo. Po drugi strani je to izziv. Naučiš se nekaj novega o svojem jeziku, ga razvijaš, iz tega se sčasoma izvije rdeča nit. Recimo s kombiniranjem starih plošč. Ko matrico odtisneš in označiš grafike, jo moraš praviloma uničiti. Sama jo dejansko uničim s tem, da delam naprej in jo nadgrajujem.« Osem let že živi v Novem mestu, atelje ima pri starših. Ustvarja v okolju, kjer je odraščala. Zanimivo je, da je obiskovala srednjo tehnično šolo. Več novomeških trenutno kulturno izstopajočih mlajših imen ni obiskovalo, kot bi samoumevno sodili, gimnazije, temveč srednjo tehnično šolo. »Kaže, da od tam izhajamo bolj praktiki. Že v osnovni šoli sem veljala za dobro risarko. Ta sposobnost je prišla bolj do izraza na srednji šoli. Za gradbeno šolo sem se odločila ravno zaradi risanja, vendar tehnično risanje ni bilo to, kar sem želela. Bila sem v kar manjši stiski. Razredničarka Lubejeva je spoznala mojo željo in svetovala, naj za pomoč povprašam slikarja Jožeta Kumra, pred leti učitelja na tej šoli. Potem sva ga z mamo obiskali. Jože me je sprejel, nakar sem skoraj vsak konec tedna zahajala k njemu. Skoraj me je sprejel v družino. Veliko mi je pomagal in nikoli ni hotel ničesar v zameno. Ne vem, kaj na rečem? Čudovit človek! Ko sem pri njemu začela, še nisem imela nekega namena in vizij po akademiji.« Kumer jo je na neki način usmeril. Nataša pravi, da tudi po akademiji ni vedela, kaj točno hoče. »Po akademiji se moraš znajti sam. Dobiš akademski naziv, pa ne veš, kaj bi z njim. Imela sem Zoisovo štipendijo in sem se vpisala na specialko. Tako sem tudi malce odložila skok v realni svet.« Skok Nataše Mirtič je uspel. Tudi pred nekaj leti ugotovljeni diabetes zanjo ni ovira, le utrdil jo je. Njena umetnost je postala sestavni del našega kulturnega okolja, vstop v njen svet sta čast in privilegij obenem. IIIII11 Škofija dobila monografijo Novomeški pustni ples Pri založbi Družina je konec lanskega leta kot posledica 10. junija lani razglašene škofije izšla zajetna monografija Škofija Novo mesto. Novomeški in širši javnosti so jo v dvorani škofije, v nekdanji proštiji, predstavili 12. januarja. Strokovne prispevke za barvno monografijo velikega formata so prispevali trije ugledni avtorji; dr. France M. Dolinar govori o prizadevanju za ustanovitev škofije, osrednji del knjige zajema zajetni zgodovinski oris dr. Staneta Grande, naslovljen Onim pri bogu, sebi in zanamcem, dr. Robert Peskar pa se je posvetil umetnostni podobi novomeškega kapitlja in umetnostnemu značaju območja škofije v Novem mestu. Za večino avtorskih in dokumentarnih fotografij je poskrbel v Ljubljani delujoči Novomeščan Zvone Pelko. Knjiga na zgovoren in likovno razkošen način, s poudarkom na veri, predstavlja pestro zgodovino in bogato sakralno kulturno dediščino območja Novega mesta ter novo nastale škofije. Na predstavitvi je zgodovinar dr. Stane Granda dejal: »Pobuda o monografiji me je razburila, ker sem videl možnost, da bi se stvari lotili na nek nov način. Namreč, ozemlje novomeške škofije v zgodovini nima nekega skupnega imenovalca. To je bil velik izziv. Po drugi plati imamo zelo dobro raziskano zgodovino samostanov in novomeškega kapitlja. Poizkušal sem dojeti neka sorazmerja med antiko, ko se pojavi krščanstvo. Rad bi opozoril, da so v za- dnjem času arheologi našli veliko pozno-antičnih cerkva, ki jih še ne znamo prav umestiti v zgodovino. Gre za vprašanje kontinuitete med krščanstvom v pozni antiki in v srednjem veku. Tukaj se stvari spreminjajo in so zadrega, ne samo pri nas, ampak tudi v Avstriji. Tudi odkritje škofa Andreja okoli leta 680 v Celju, kaže na tezo, da bi lahko tukaj bolj samozavestno govorili o neki kontinuiteti, in to sem skušal ugotoviti.« Umetnostni zgodovinar dr. Robert Peskar pa je monografijo ocenil za »pomemben dosežek v poznavanju širše preteklosti tega območja. Knjiga, po mojem, vsaj še nekaj časa ne bo presežena,« je dodal. (Rasto Božič) Društvo za spodbujanje družabnega življenja Naprej nazaj bo na pustno soboto, 17. februarja, ob 20. uri v dvorani Narodnega doma v Novem mestu že četrto leto zapored priredilo Novomeški pustni ples. Kot vsako leto je tudi letošnji ples tematski, tema pa nosi naslov Kraljestvo številk. “Tema ponuja mnogo asociacij, na podlagi katerih lahko obiskovalci pripravijo kostume - od zelo neposrednih, kot so npr. denar, športni dres, domine, registrska tablica ipd, do bolj posrednih, kot so npr. Bill Gates, Sneguljčica in sedem palčkov, metuljček cekinček, bonbon 505 s črto, James Bond itd. Seveda so dobrodošle tudi maske, ki s temo niso povezane,” priporočajo v Društvu Naprej nazaj - društvu za spodbujanje družabnega življenja, ki organizira dogodek. “Temo smo izbrali v sodelovanju z znanim novomeškim fotografom Boštjanom Pucljem in si naslov Kraljestvo številk »izposodili« od njegovega istoimenskega projekta, v katerem želi s serijo fotografij prikazati, da smo svet okoli sebe (najbrž) zaradi lažjega obvladovanja spravili v številke, začne pa se že pri rojstvu, kjer vsak dobi zapestnico z zaporedno številko. Pucelj bo prisoten na pustnem plesu, kjer bo na zabaven način ovekovečil vse maske.” Za živo glasbo bo skrbela brežiško-krška zasedba KUT GAS, ki repertoar črpa iz glasbene zakladnice 70-ih let. Zabavni program, v katerem se bodo zvrstile predstavitve mask in zabavne igre na temo številk, bo povezoval Franci Kek. Za hrano in pijačo bo poskrbljeno. Vse maske se bodo ves večer lahko potegovale za nagrade v različnih kategorijah. Izkupiček vstopnine pa bo namenjen prenovi enega izmed prostorov Narodnega doma, kjer Društvo Naprej nazaj v sodelovanju z lutkarskim društvom Taus Teater letos pripravlja presenečenje za lutkarskih predstav željne novomeške otroke. (Uroš Lubej) Rokodelske tržnice tudi letos Akcija društvo za razvijanje idej je 15. januarja organizirala prvo letošnjo Rokodelsko tržnico. Tržnice bodo potekale skozi vse leto vsak prvi delovni ponedeljek v mesecu. Rokodelci na tržnici prodajajo svoje izdelke, predstavljajo svojo dejavnost in obiskovalcem tržnice omogočijo sodelovanje pri izdelavah. Na tržnicah so prav tako na voljo Novomeške sladkosti - Julijini poljubčki, Trdinovi klobučki in Rudolfove kronce ter čaj. »Rokodelske dejavnosti oblikujejo določen prostor, mu dajejo prepoznavnost, obenem pa so se ohranjala, preoblikovala ali ustvarjala na novo tako v preteklosti kot tudi danes. Torej, rokodelstvo je treba negovati, vzpodbujati, predvsem pa dati rokodelcem možnost in priložnost, da se predstavijo trgu. Akcija društvo za razvijanje idej se s tovrstnimi projekti zavzema za širjenje rokodelskih spoznanj in izdelkov, za kvalitetno ponudbo in predvsem predstaviti izdelke kot kakovostne, dekorativne in uporabne v vsakdanjem življenju ter s tem razbiti romantično-nostalgični odnos do dediščine in rokodelstva, ki se vse prepogosto kaže v stereotipih,« menijo organizatorji. »Omenimo naj tudi to, da so izdelki predstavljenih rokodelcev vrhunske kakovosti, in sicer tako po materialih in tehnikah kot tudi po oblikovni strani. Večina rokodelcev je za svoje izdelke prejela tudi mnenja oz. certifikate kakovosti, ki jih podeljuje Obrtna zbornica Slovenije. Vsekakor pa gre pri vseh za vrhunske (ustvarjalne) mojstrovine.« »Rokodelska tržnica je namenjena najširšemu krogu ljudi. Z njo želimo prispevati k izboljšanju ponudbe družabnih prireditev v Novem mestu, k oživljanju starega mestnega jedra in nenazadnje k spremembi navade odhajanja Novomeščanov na tovrstne dogodke v predmestje in druge kraje. Poleg tega pa želimo predstaviti tiste rokodelske dejavnosti, ki so se ohranile, preoblikovale ali pa ustvarile na novo, skratka pokazati raznovrstnost rokodelske ustvarjalnosti. Projekt se odvija v sodelovanju z Mestno občino Novo mesto,« sta sporočili Alenka Lamovšek in Vera Jačimovič. (Uroš Lubej) Boris Cavazza kvartet KC Janeza Trdine, 8. december Od Franclna možgani LokalPatriot, 15. december Dan D Kut Gas Športna dvorana Marof, 22. december LokalPatriot, 28. december Pesmi pritegnejo, čeprav včasih z rahlo prežvečenimi motivi. Zaradi slabega odziva odpovedanemu pomladanskemu koncertu je sledil poznojesenski poizkus. Tudi tokrat je novomeško občinstvo komaj zmoglo prestopiti kultur-nourbani prag, ki ga loči od okoliškega do-mačijsko-zidaniško-gostilniškega nivoja. Le petdeset glav je bilo posajenih po sedežih prazne dvorane. Pa bi si naivnež mislil, da jih bo vsaj zaradi Cavazzinega igralskega in tabloidnorumenega slovesa kaj več. Jok! V Podgorju odpovejo vsa znana pravila, pogosto tukaj tudi težnost ne prime, kot bi morala. Kljub porazno slabem obisku so Cavazza in glasbeniki vseeno zavzeli nastopno ploščad. Ob spremljavi članov znanega Fake Orchestra; Igor Leonardi - kitara, Nino de Gleria - bas, Aleš Rendla - bobni in Primož Fleischman - saksofon se je igralec, predavatelj, poet, interpret, scenarist in režiser predstavil tudi kot glasbena duša. Predstavil je praktično vse pesmi z lani izdanega albuma 11 korakov in nekaj novih, neobjavljenih pesmi. Pri podvigu je za sodelavce izbral vrhunske glasbenike in enega najbolj ustvarjalnih kitaristov pri nas. Igor Leonardi je uglasbil vsa Cavazzina besedila in jim dal neizbrisen pečat svetovljanskosti. Verjetno bi brez njega zadani projekt izzvenel v tako značilno slovenskem, pustem teatraličnem spogledovanju s šansonom in končni izid vrhoval v rusko-cirkuško kabaretnem dojemanju glasbe. Leonardi je izrabil bogato glasbeno znanje in pesmi postavil na pisane osnove swinga, boogieja, sambe, tanga, reggaeja, šansona itd. Poigral se je z mediteranskimi in afriškimi vzorci, njegova glasba je polna namigov in svetlobe. S Cavazzinim toplim, čutečim, razmišljajočim, duhovitim, šansonjerskim in prav nič gledališko vznesenim podajanjem se krasno ujame. Sicer besedila poetično ne presegajo domačega povprečja. Pesmi pritegnejo, čeprav včasih z rahlo prežvečenimi motivi. Cavazza ni pevec, ima pa bogate odrske izkušnje. Kar je pohvalno, nastopu se pomanjkanje občinstva ni poznalo. Ob glavnemu liku je blestela Leonardija kitara. Vse je ostalo v predvidljivem okviru. Po uspešnih predstavitvah Pofranclje-vanja, prvenca skupine Od Franclna možgani, smo po Ljubljani in Mariboru dočakali še novomeški nastop. Ob dobrem obisku in najstniško pretiranem navdušenju privržencev je šentjernejsko-novomeško-pri-morska zasedba zasedla oder in izvedla dveurni nastop. Rock/dub/jazzy (kon)fuzija in vmes še kaj je najboljša oznaka za koncert. Izzvenel je v glasbi s plošče in nekaj prispevki ki od zastavljene smeri niso odstopali. Še največji odklon je pokazal zaključni dodatek, skupino je odpeljal v du-bovsko smer spontanega ustvarjanja. Škoda, da je zasedba nastopila le kot kvartet. Odsotnost flavtista in saksofonista Martina Klančiča se je močno poznala. Ostali štirje glasbeniki Jure Duh, Dejan Slak, Primož Malenšek ter Jaka Berger so izvrstno uigrani instrumentalisti, vsak zase je izoblikovan izvajalec in ustvarjalec. Kljub temu je zasedba brez pihalca delovala okrnjeno in manj barvito. V tej obliki je bila le tolkalsko nadgrajen trio in kot tak omejen v izrazu. Glavna teža je ležala na kitaristu, edinemu pravemu solistu. Sicer je tudi ostala trojica dodajala lastne iskre, vendar se kam dlje ni spuščala. Vse je ostalo v predvidljivem okviru. Res je, da je skupina predstavljala ploščo, zanimivo pa bi jo bilo slišati v polni zasedbi, brez obremenitve in obenem omejitve. Razumljivo je tudi, da gre za prvenec in izid večletnega snovanja. Plošča je prej dokument iskanja izraza kot pa izčiščenega glasbenega osnutka. Okrnjeni Od Franclna možgani so nas s koncertom vpeljali v lasten ustvarjalni svet. Pokazali, kako nastaja duhovito in poznavalsko zastavljena glasba. Med njenimi ustvarjalci teče kemija. Vsakega izmed članov privlači določen glasbeni slog, skupaj jih uspevajo zložiti v izviren izraz. Čeprav se skupina rada pohvali s spontanim ustvarjanjem, tega na odru ni bilo toliko občutiti. Ob odsotnosti petega člana je skupna zvočna slika delovala skoraj istozvočno in se na trenutke v klubskem hrupu združevala v zgolj ritmično utripajočo gmoto. Prepričljivo in vnovič močno predvidljivo. Čeprav se je nekaj govorilo o Dvorani Leona Štuklja, je na koncu predpraznični koncert skupine Dan D pristal v marofski dvorani dvomljivega slovesa. Doslej še niso uspeli izdelati ozvočenja, ki bi v tem prostoru zmoglo dati od sebe spodoben zvok, no, tokrat vsaj prenaglas ni bilo. Tudi pri vhodu so postavili nekaj poljskih kemičnih stranišč, pri katerih je proces odtakanja oviralo zgolj čakanje v vrsti. Medtem je spodaj, v tričetrt napolnjeni dvorani, potekala večurna rock zabava. Začeli so jo ogrevalci občinstva I.C.E., po štajersko-avstrijsko-pop-rockersko in dokaj osladno nadaljevali Šank Rock, nakar so oder zavzeli domači ljubljenci. To je bil prvi nastop Dan D z novim basistom Nikolo Se-kulovičem pred domačim občinstvom in bojda zadnja izvedba programa, ki smo ga na odrih spremljali vse od izida zadnjega albuma Katere barve je tvoj dan? Enourni nastop skupine Dan D je brez gostov potekal izčiščeno, brez evrovizijsko vzajemnega pridiha ter v znaku uspešnic zadnje in prejšnjih plošč: Plešeš, Ko hodiš nad oblaki, V naravo, Čas... Nekaj je bilo tudi ponovitev najbolj priljubljenih hitov. Zdi se, kar je v odmevu popolnoma neakustične dvorane težko zanesljivo dognati, da je skupina z novim basistom dobila trši zvok in trdnejšo podlago. Zvenela je zbito, prepričljivo in vnovič močno predvidljivo. Izvedbe se praktično niso razlikovale od posnetih izvirnikov. Malo zahtevnejši poslušalec bi si želel na odru nekaj več ustvarjalnosti, improvizacije in solo izletov, ki jih razumljivo pogreša na ploščah. Čeprav med nastopajočimi teče pozitivna elektroliza, katere energijo Tokac nesebično usmerja pod oder in jo razdaja poslušalstvu, vmes ni ustvarjalnih isker, ki naj bi zaznamovale koncerte vrhunskih rock zasedb, kakršna je Dan D. Mogoče bo novi basist uspel dodati ali vzpodbuditi tudi to doslej pogrešano noto. Dan D sicer pripravlja nov album. Izšel naj bi nekje sredi pomladi, kaj bo prinesel, bomo slišali na kakšnem izmed prihodnjih nastopov. Skupina je tako instrumentalno kot vokalno delovala sveže in vpeljano. Začetki Kut Gasa v sredini devetdesetih so bili obetavni. Izdal je dva odmevna albuma, široka zasedba je stregla z dobro odigrano avtorsko glasbo, ki je pop-rocku dodajala močno rhythm and blues noto. Potem je na prelomu tisočletja, jasno, razpadla. Ko sem skupino lani ali predlani po dolgem času vnovič poslušal v živo, sem se spraševal, za kaj sploh gre. Vase zagledani pevec se je spakoval v polomljeni angleščini, v popolni odsotnosti avtorstva pa je za silo skrpana zasedba preigravala povampirjene rhythm and blues standarde. No, očitno se je zadeva v zadnjem času močno spremenila. Enajstčlanska, na odru LokalPatriota razgrajajoča zasedba je bila pravo nasprotje mojega donedavnega vtisa. V debeli uri smo se izvrstno zabavali ob uživajoče izvedenem sporedu, resda površinsko izbranih r/b uspešnic, vendar odigranih z žarom in ritmičnim zanosom. Skupina je tako instrumentalno kot vokalno delovala sveže in vpeljano. Novi pevec in obenem kitarist obvlada vlogo in prav nič ne teži, temveč skuša zabavati ter nevsiljivo razlagati. Ritem sekcijo poganja močan motor, nanj se naslanja vokalna spremljava in pihalski trio. Zasedba zveni, kot se za tovrstno glasbo spodobi. Večer je začela s počastitvijo spomina pred kratkim umrlega botra soul-funka. Po več izvedbah uspešnic Jamesa Brovvna je šla po zimzeleni poti od Eddija Floyda do Stevija VVonderja, K.C. & The Sunshine Banda do Dobbie Brothers, ipd. Kut Gas se je pri izvedbah držal preverjenih receptov. Bolj kot ustvarjalna skupina je deloval barsko zabavljaško. Da se zna glasbe lotiti tudi na ustvarjalnejši način, je vidnejše nakazal le pri izvedbi hita gansko/britanske skupine Osibisa, Sunshine Day. Peljal jo je skozi izvorni highlife funk in nadgradil s sambo, ter zaključil s cha chajem. Škoda, da pri ostalih izvedbah ni uporabil kakšnega podobnega obrazca. Zasedba se zadovoljuje zgolj z razvpitimi uspešnicami, pod površje bogatega in ustvarjalnega sloga njen pogled ne seže, tako ostaja zgolj na ravni plesnega veseljačenja. Ocena: 4 Ocena: 4 Ocena: 4 5: čista poezija II4: prek slušnega kanala v srce j j 3: ušesa vredno j j 2: tudi to je zvok //1: prispevajte za slušni aparat Ocena: 3 Ocenjuje Rasto Božič Foto Rasto Božič lili IIIII Tadej & Playfulness To be free Multimedija 2006 Koga želijo navdušiti, Angležev že ne! Neil Young & Crazy Horse Live At Fillmore East 1970 WB/Nika, 2006 Pomemben mozaični del za poznavanje Youngovega opusa. U2 18 Singles Universal/Multimedia, 2006 Plošče, kot je Osemnajst singlov, so obvezni stranski izdelki velikih zasedb. Lani zagnana novomeška založba Multimedija je doslej postregla s tremi ploščami novomeških skupin: Dom za sanje, Wet Bed in Tadej & Playfulness. Prve in druge smo se že dotaknili, tokrat nas zanima zadnja, izdana dokaj nenajavljeno, izdelek basista Tadeja Rozmana, prekaljenega člana in sodelavca številnih dolenjskih zasedb. Snemalni soustvarjalci so odraz njegovega širokega zanimanja, po drugi plati glasbena zasnova odkriva izredno ozek pogled. Tako rekoč sanjska zasedba; Tadej Rozman - bas, vokal, Tokac - klaviature, vokal, kitara, Peter Dekleva - kitara, Tina Marinšek - vokal, Dušan Obradinovič -bobni, Mare Grubar - bobni, vse skupaj v Tokčevi produkciji, je spravila skupaj povsem povprečno ploščo. Prej plehek plesni plošček kot jasno zasnovani album. Plošča prinaša komaj šestintrideset minut disko-idnega popa. Vrsto enakozložnih pesmic, pri katerih so besedila zgolj okras in puhlice. Za nameček so zapisana in odpeta v polomljeni angleščini. Vedno se mi zastavlja vprašanje, zakaj besedila v jeziku, ki ga ne obvladaš? Koga želijo navdušiti, Angležev že ne! Mogoče naivneže, naivke, žrtve modnih in rumenih časopisov, gledalce plehke televizije, generacije utapljajoče se v morju coca-cole? Po naslovih sodeč je to ciljno občinstvo. To Be Free, Beauty, Free Love, Temple Of Love, predvsem ne smemo mimo Sex Is Great: »Sex is good, sex is great /1 think of you and I masturbate /...«takšne iskrenosti ne najdemo tudi v verzih najgloblje poezije. Besedila v pop glasbi so pač taka, kot so. Včasih je celo dobro, če jih ne razumemo. V nasprotju z njimi je glasbena podlaga skladb solidno zastavljena in izvedena, čeprav predvidljiva in pogosta. Slišimo razne funkoidne vzorce, na trenutke spominjajoče na osladno pop produkcijo novega vala, ostarelega Jamesa Brovvna ali blede odmeve Earth, Wind & Fire itd. Vse izvedeno tehnično brezhibno, na nivoju. Manjkajo le iskren naboj, čvrsta ideja in ustvarjalna iskra, kar pa niso nujni pogoji za uspešno predvajanje na domačih radijskih postajah. V čez štiri desetletja razpeti glasbeni karieri kanadsko-ameriškega glasbenika, folkerja, rockerja in za nekatere tudi očeta grungea Neila Younga se je nabral niz uspešnih in manj uspešnih plošč. Med njimi je tudi vrsta raznih poizkusov, neizdanih albumov, studijskih in koncertnih posnetkov. Young vse skrbno hrani in v časih, ko upanje v pop glasbo spet vračajo preverjena stara imena, sledi nekaterim sodobnikom, ki so začeli izdajati skrite in pozabljene glasbene dokumente. S pred nekaj leti začeto serijo »bootlegov« je prvi med njimi gotovo Bob Dylan, Young pa je že tako pred časom začel oznanjati izdajo mamutskega »box seta«. Kaže, da je začel skromneje. Prvi je minulo jesen izšel koncertni posnetek iz leta 1970, nastal v sloviti koncertni dvorani Fillmore East, kjer so posneli vrsto zgodovinskih koncertnih plošč rock glasbe, recimo skupine Allman Brothers pa Franka Zappe itd. Skozi dvorano so šla največja imena pop glasbe, kar daje slutiti tudi ovitek Youngovega albuma. Posnetki se večidel navezujejo na Young-ov drugi samostojni album Everybody Knows This Is Nowhere iz leta 1969. Nastali so v času snemanja njegove naslednje mojstrovine After The Goldrush in sodelovanja s kvartetom Crazy Horse. Skupina je pomembno zaznamovala Youngovo glasbeno pot, tako slogovno kot tudi prijateljsko. Dve leti kasnejši heroinski smrti Dannyja VVhittena, kitarista Crazy Horsea, in prav tako mamilom zapadlega Brucea Berryja, njihovega roadija, sta Younga povsem potrli in dali neposreden povod za koncertno turnejo in še dva velika albuma, Tonighfs The Night in On The Beach. Koncertni posnetki zgodnjega obdobja samostojne Youngove kariere so pomemben mozaični del za poznavanje njegovega opusa. So dokument razvoja ene izmed pomembnejših figur sodobne popularne glasbe in obenem pogled v Youngovo rock-ersko osnovo. Kmalu po teh posnetkih se je Young usmeril v bolj mehke vode ameriškega folk/rocka, šele več let kasneje se je vrnil na pot, ki jo je zastavil s Crazy Horse-om. V šestindvajsetih letih glasbenega delovanja so irski rockerji postregli s tremi preglednimi ploščami. Prva zbirka uspešnic v slogu The Best Of se je dotikala osemdesetih let, druga je obravnavala devetdeseta, zadnja prinaša pregled celotne poti in dodaja dve novi mali plošči. Četverec U2 je skozi slaba tri desetletja postregel z neštetimi uspešnicami. Vse bi težko stlačili na osemdesetminutno ploščo, tako so se pri založbi odločili za resnično najbolj razvpite, primerne za nevsiljivo, toda še vedno dovolj dinamično poslušanje med vožnjo z avtom. Povprečni znanec glasbe U2 bo v tej zbirki našel vse, kar potrebuje: Beautiful Day, I Stili Haven’t Found What l'm Looking For, Pride, Where The Streets Have No Name, Sunday Bloody Sunday, Vertigo ... in dva nova prispevka. Prvi je prirejena izvedba teme škotskih punkerjev Skids, The Saints Are Corning. Z njo so U2 poskrbeli, pač letom primerno, da jim bo prisluhnil tudi zgodnji najstniški naraščaj, in jo posneli z ameriškim triom Green Day. Poleg tega so jo delno preoblikovali, da namiguje na posledice hurikana Katrina, in s tem pridobili pozornost ameriškega občinstva. Je mogoče pri tem zaznati tržne vzgibe? Zagotovo. Občutek nekoliko ublaži drugi dodatek, značilna U2-jevska, po božje zasanjana himnična uspešnica Window In The Skies, čeprav mogoče nekoliko preveč tehnološko obdelana. U2 je vsekakor ena izmed največjih planetarnih rock zasedb. Doslej se je neštetokrat dokazala in jasno je, da skuša dodatno zaslužiti s kompilacijami. Skupina se tudi stara in počasi spreminja v rock mastodonta, zato je razumljiva skrb za mlado občinstvo. Plošče, kot je Osemnajst singlov, so pač obvezni stranski izdelki velikih zasedb. Poznavalci jih ne potrebujejo, za ostale, le skozi medije in radijsko predvajanje spoznavajoče poslušalce, so dobrodošle. Prihranijo prebijanje skozi lepo število albumov. V zbirki treh naborov uspešnic skupine U2 ni zadnja plošča nič posebnega. Pač še ena v nizu plodne kariere. Delo: 2 / Oblika: 2 Delo: 4 / Oblika: 3 Delo: 3 / Oblika: 2 Ocenjuje Rasto Božič park Park išče nove sodelavce, park@park-on.net estavracija Tango Osnovni podatki Restavracija Tango se nahaja v sklopu kompleksa Hotelov Otočec. Za vse tiste, ki morda še niste obiskali »legendarne« diskoteke v kletnih prostorih samo podatek, da gre za lokacijo ob avtocesti Ljubljana - Obrežje, ki je, v smeri Obrežja, približno 9 km oddaljena od novomeškega mestnega središča. Primerno predvsem za vse mobilne študente, ki se dnevno vozijo domov v Šmarješke Toplice, Škocjan ali Krško ter tiste, ki se želijo za hip umakniti mestnemu vrvežu. Nizka ocena ni toliko posledica oddaljenosti kot odročnosti. Trenutno razpoložljiva cestna povezava je v katastrofalnem stanju. Še najboljšo cestno podlago boste imeli, če se na Otočec odpravite čez Ratež. Res, da v Tangu niso nič krivi, a kaj hočemo. Če bi bil še december, bi Dedku Mrazu pisali, naj nam DARS nakloni nekaj več pozornosti... S parkirišči, glede na lokacijo in dejavnosti s katerimi se ukvarjajo, seveda nimajo težav. Upamo si trditi, da gre med ponudniki študentske prehrane za tistega z največjim številom parkirnih prostorov. Če vas obrok utrudi, lahko parkirajo tudi vas. Na izbiro so vam grad, hotel in bungalovi. Zagotovo največja zagata Tanga, je poleg lokacije, natančneje njene dostopnosti, njegov delovni čas. Morda je slednji primeren za tranzitne ali hotelske goste, nikakor pa ne za študente, ki se odpravijo na pot na Otočec. Bog ne daj, da prej delovnega časa ne poznajo. Ta je za študente vsekakor neprimeren. Presodite sami: ponedeljek zaprto, od torka do petka odprto od 6.00 do 14.30 in od 18.00 do 21.30, ob sobotah odprto od 6.00 do 1.00 ter bo nedeljah odprto od 6.00 do 21.00. Cena bona je 2.23 EUR (535 sit), njegova vrednost pa 4.59 EUR (1.100) sit. Količnik med njima (2.0) je med slabšimi. Parametri ga uvrščajo v zgornjo tretjino cenovnega razreda. Kljub vsemu smo mu dodelili visoko oceno, saj za svoj denar ob vrhunski postrežbi dobro jeste v odličnem okolju. Če bi bila ob vsem tem večja še izbira »študentske« prehrane, bi mu kljub ceni dodelili najvišjo možno oceno. Splošni vtis Pod to točko navadno podrobno opišemo lastnosti jedilnih in ostalih uporabnih prostorov gostinskega lokala, čistočo le teh in posebej še urejenost sanitarij ter strokovne in karakterne lastnosti gostinskega osebje. V primeru restavracije Tango to ni potrebno saj za ličnost, urejenost, čistost, prijaznost in strokovnost lahko zapišemo le - čista 5. Do sedaj se je to zgodilo le v primeru kitajske restavracije Guang Dong Prva, a je za študentsko pojmovanje Restavracija Tango na tem področju vseeno dodaten korak pred konkurenco. Plus 5-ko odnese edino nerodno urejen vhod, ki bolj kot na restavracijo, spominja na turistično agencijo. Morda edina res prava restavracija med vsemi ponudniki študentske prehrane v Novem mestu. Hrana Kljub dejstvu, da v Tangu študent zagotovo ni najpogostejša stranka, bi od restavracije takega kova vseeno pričakovali nekaj več izbire. Zgolj dva osnovna menija in več vrst juh je premalo. Seveda lahko izbirate med vsem kar imajo na meniju, a boste razen med predjedmi in testeninami težko našli kaj, kar bi lahko naročili brez potrebnega doplačila. Ob našem obisku tudi nismo bili deležni solatnega bifeja, čeprav smo temu razkošju že bili priča tudi kot študentski gostje! Glede na ponudbo in zmožnosti so precej prilagodljivi. Možne so variacije znotraj že pripravljenih menijev, lahko pa vam tudi katero od »a la cart« jedi zmanjšajo na porcijo, ki cenovno zadosti vrednosti bona. Postrežba je vrhunska. Mize so lepo aranžirane, stoli so udobni, prti segajo do tal, pribor pa je nadstandarden. Že omenjeno prijazno in strokovno osebje vam postreže s servisom o kakršnem lahko pri drugih ponudnikih študentske prehrane le sanjate. Ugaja tudi ravno pravšnja količina obrokov. Poizkusili smo vse tri različice juh (goveja, gobova, zeliščna) in obe različici glavnih jedi (pečenka z domačimi njoki in mesna lazanja). Z izjemo lazanje, ki je bila preveč testena in vsekakor preskromna z mesom in paradižnikom, so bile vse jedi odlične, nekatere celo vrhunske. Vhodne sestavine so pristne, končni okusi pa odlični. Zunaj serijska je tudi ponudba sladic, ki so po formi in vsebini daleč nad običajnim študentskim povprečjem. Sklep Če vzamemo v zakup, da v Tangu na cestne povezave zagotovo nimajo vpliva, potem kot največjo slabost vsekakor velja omeniti precej nenavaden delovni čas. Študentom slednji nikakor ne more biti pogodu, še bolj pa preseneti dejstvo, da se boste ob sicer za obratovanje povsem običajnih popoldanskih urah lahko znašli pred zaprtimi vrati. Tudi to je očitno Evropa... Če na cestne povezave (in morda tudi na delovnik, ki ga diktira hotel) nimajo vpliva, tega zagotovo imajo pri številu dnevno ponujenih menijev. Od restavracije kot je Tango upravičeno pričakujemo kakšnega več, vsaj tistega za vegetarijance. Pri vseh ostalih točkah lahko govorimo bolj ali manj v presežnikih. V Tangu se boste počutili vsaj malo gosposko, zagotovo boste v dobrih rokah in odlično boste jedli. Pri nas, ki bolj kot na vnos kilokalorij prisegamo na gastronomske užitke, to vsekakor veliko šteje. Odločitev ali si boste za kvaliteten obrok vzeli nekaj časa in se odpravili na krajšo pot ali boste obedovali nekje v mestu, prepuščamo vam. Sami se bomo kljub slabim cestam zagotovo večkrat odpeljali na Otočec. Pa četudi čez Ratež... Restavracija Tango Osnovno: Splošno: Užitno: lokacija 2 prostor 5 izbira 3 parkirišče 5 čistoča 5 prilagodljivost 4 delovni čas 1/2 sanitarije 5 postrežba 5 cena in vrednost bona 4 osebje 5 izvedba 4/5 Skupna ocena: 4 Mi kamionarji smo kurbe! Enkrat sem na televiziji gledal enega modela, mislim, da mu je bilo ime Martin L. Kralj, čeprav ni bil pravi kralj, ki je nekaj razlagal o tem, da je imel sanje. Ja, seveda, saj jih imamo vsi, ni tako?! No, ta model niti ni tako pomemben za mojo zgodbo, itak so ga potem enkrat ustrelili, hotel sem le povedati, da ima vsak človek svoje sanje. Res. Gledal sem recimo film o moškem, ki je celo zaplodil otroka, pa se je na stara leta spremenil v žensko. Kristus. Menda je celo življenje sanjal, da bo ženska. Transamerica ali nekaj takšnega, celo za dva Oskarja je bil nominiran. In cel film je samo o tem, kako hoče ta ženska, pravzaprav moški, pravzaprav bivši moški, svojemu sinu povedati, da je pravzaprav njegova mati in oče. Al kaj že?! Eh ... No, tudi jaz sem imela svoje sanje. Pravim, da sem jih imel, ker jih nimam več. Sem si jih izsanjal. Uresničil. Pa čeprav na stara leta, a saj veste, kako pravijo, da skoraj ni še nikoli zajca ujel, komaj ga pa je! Ne, ok, to velja za nekaj drugega, jaz sem bolj mislil na to, da je sanje uresničiti bolje vsaj pozno kot pa nikoli. No, jaz sem svoje uresničil. Saj pravzaprav niso bile zelo visoke ali nedosegljive, a je kljub temu kar trajalo. Sem začel nekaj kakor knjige pisati pa scenarije, silili so me tudi, da moram prevajati, za časopise sem pisal in podobno tlako opravljal, čeprav pri tem nikoli nisem užival (to zdaj že lahko priznam!), čisto zares pa sem živel v sanjah. Na, celo tole rubriko, ki jo pravkar berete, pišem že skoraj sedem let, redno, zaradi nje sem skočil s padalom z le petminutnim treningom prej, skočil v reko sredi februarja, jahal konja, letel z reaktivcem in balonom, se boksal, romal na Brezje, se potapljal v Egiptu, čistil dimnike, pofrezal Bariči njivo, se s kolesom spustil z Gorjancev, se zalepil s super lepilom na strop, se v žogi spustil po dolini, visel z vrvi, se dričal po toboganih, dokler si nisem ogulil riti, taboril pozimi na snegu, prespal v igluju, pobiral smeti s komunalci po Novem mestu, streljal glinaste golobe s puško in pištolo v tarčo, lovil velike ribe po Komatih, jadral, poleti sem celo smučal čez Glavni trg! Vse to samo zato, ker je nekoč v davni preteklosti obveljalo, da sem pisatelj! Še sam ne vem, kako se je to zgodilo, ker vse, kar sem si od nekdaj želel, je bilo le, da postanem tovornjakar. Ja! Prav ste prebrali. Enkrat sem bil že zelo blizu. Ko je Milan Kučan, takrat je bil še predsednik Slovenije, na nekakšni proslavi rekel, da so danes dovoljene sanje, sem stekel domov in si nemudoma obul bele nogavice, da bi postal šofer kamiona, pa so mi že naslednji dan v roke potisnili puško. Od sanj ni bilo nič, vozil sem lahko le kombi, kar pa mojih želja ni potešilo. Sem bil prav jezen, nič ne tajim. In ker sem imel ravno puško v roki in ker je bilo dovoljeno streljati po sovragu in ker sem na nekomu moral sprostiti svoje frustracije, je bila vojna kratka. Ja, bil sem zelo jezen... Če se zdaj mogoče smejite ali pa ne razumete ali pa nejeverno odkimavate z glavo, vas nič ne obsojam. Vsi pač nimamo enakih sanj. Kam bi pa prišli, če bi bili vsi tovornjakarji!? Saj bi koledarjev z golimi ženskami zmanjkalo, lepo vas prosim! Aja, ko smo že pri tem, iščem erotičnoartistični koledar iz leta 1987, se spomnim, da je bila na njem ena blondinka, ki mi je še posebej padla v oko. Ampak ni zelo pomembno, če ga ne najdem, bom v kabino svojega tovornega vozila obesil kakšnega novejšega, čeprav je res, da današnje nagice niso enake. Kvaliteta pada, tle ni kej. Galofaks generacija pa to! OK. Vrnimo se k sanjam, ki jih ima vsak človek. Jaz sem svoje uresničil. Zbral sem ves pogum in vse Parkove honorarje za deset let nazaj, ki sem jih vestno hranil, dolgo dolgo prepričeval ženo in potem - skočil. Kupil sem si tovorno vozilo. Piaggio APE 50. S pokritim kesonom. Z lučmi, s trobljo, z brisalcem, rikvercem, s pepelnikom. Ima vse, kar imajo veliki. Manjka mi le še tisto, saj ne vem, kako se mu reče, tisto, kar piska, ko voziš v rikverc. To moram še nabaviti, pa kakšno večjo oziroma močnejšo trobljo. Od kakšne velike ladje, recimo, ali pa od vlaka. Potem bom car. OK, še erotičnoartistični koledar in tablico. Ne, registracijsko že imam, je rumene barve, nabaviti rekel. Ko bom oblekel bele nogavice in v usta vtaknil zobotrebec in s tavelikim ključem pobrkljal po ušesni luknji, se bodo usrali od strahu, vam povem. Življenje bo lepo. No, še lepše, čeprav vem, da je naš tovornjakarski kruh trd. A sladek! Na začetku bom prevažal Parke do naročnikov, kar mi bo vzelo kakšnih pet ur na mesec za vseh šestnajst, plačilo je dobro, pa še dovolj časa za šušmarjenje bom imel. Če mi bo kaj časa za kaj še napisati ostalo, v kar sicer dvomim, se pa tudi tukaj še kaj oglasim... mišoferikadklizistavimolanceŠini foto Boštjan Pucelj moram tablico z imenom, da se tovornjakarji lahko kličemo med sabo. Ime sem že izbral, jasno. APE po italijansko pomeni čebela, a ker mojemu tovornjačku ne bi pasalo žensko ime, sem ga poimenoval čebelček Joško. Naj se ve. Majhen, a gajsten. Dobro, bo še nekaj težav, to vem, a se ne bojim. Registrirati moram podjetje za mednarodne prevoze. To bom mimogrede, ker je naša birokracijo zdaj menda človeku prijazna, vsaj tako trdi minister Virant. Če bodo kaj komplicirali, se pa usedem v mašinco in zaprem cesto proti Ljubljani, bodo že videli, s kom imajo opravka. Mene ne bo noben jebal, kdor nima časa, je enkrat nekdo Ilustracija Gašper Klančar FOTZAC- lokalno trobilo Preimenovanje gledališča in menjava ravnatelja Novo ime: Leteči Cirkus Podbevškovga Tončka (LCPT) Prva premiera predstave »Žival z bombami« že pred vrati - Art direktor in ravnatelj Cirkusa ter predsednik ljudske stranke Lojz Turk’sm navdušen nad novim zavodom - Župan Alojzij Muha na veliko uresničuje predvolilni program - Nova delovna mesta za občinske tehnološke viške Po mukotrpnih usklajevanjih, premlevanjih, glasovanjih, obstrukcijah in konstrukcijah je občinski svet na predlog ljudske stranke in njenega predsednika Lojza Turk'srna s konsenzualno večino razglasil novo ime novomeškega gledališča: Leteči cirkus Podbevškovga Tončka (LCPT) in izvolil novega ravnatelja - Lojza Turk'srna. Predlagatelj, predsednik ljudske stranke, pojasnjuje: »V naši stranki smo znani po poštenju, tudi izven meja naše občine. Novo ime smo zavodu dali v dobrobit kmečkega, kh, kh ... se opravičujem, novomeškega ljudstva. Dosedanje delo ravnatelja Matjaža Inseratorja preprosto ni zadovoljilo potreb tukajšnjega gledalstva: dali smo novo ime, nova vsebina bo sledila sama po sebi. Nekaj, kar vsi razumemo, he, he, he. S tem dejanjem ne kršimo koalicijskih predvolilnih obljub, ampak jih samo načelno in pokončno izpolnjujemo.« Občinski svet je na mizi imel več predlogov za ime: »Tončkovga Cirkus Leteči Pod-bevšek« (TCLP), »Podbevškovga Leteči Cirkus Tončka« (PTCL), »Cirkus Podbevšek Tončkovga Leteči« (CPTL), navsezadnje pa je »zaradi udarne kratice« zmagal zgoraj omenjeni predlog. Na očitke novinarjev Upokojenskega lista, da novi zavod pomeni veliko finančno obremenitev in negospodarno trošenje občinskega proračuna, je odgovarjal župan Alojz Muha: »To seveda ni res! Z ustanovitvijo tega zavoda bo občina na letni ravni celo zaslužila. Matematika je preprosta: astronomske vsote, ki jih je občina porabila za plače Občinarjev na eni strani in za honorarje umetnikov na drugi strani, bomo z novo politiko zavoda prepolovili.« Načrt občine je naslednji. Kot igralski kader bo občina postopno zaposlovala občinske uslužbence, ki jih je po izračunih strokovnih služb preveč za okrog 110 odstotkov. Na novinarsko vprašanje, ali ne gre pri tem preprosto za to, da se davkoplačevalski denar iz ene nepotrebne malhe prelije v drugo nepotrebno malho, je odgovoril novopečeni ravnatelj Turk'srn: »Pod mojim modrim vodstvom ne bomo najemali igralcev od drugod, pač pa se bomo naslonili na kakovosten domači kader, ki ga je več kot preveč na občini in v firmah v večinski občinski lasti in občinskih zavodih. Sami zastonj vrhunski igralci in pozerji! Pričakujemo pa tudi velik prihodek od prodanih kart!« Modro in varčno politiko bodo v zavodu začeli uresničevati takoj: »Že jutri,« je dejal ravnatelj, režiser, glavni igralec in glavni stranski igralec ter nadaljeval: »Vpremierni predstavi nastopa sam preverjen in izkušen igralski kader z občine, tako da za uigravanje kljub zahtevnosti cirkuškega »komada« nismo porabili veliko časa. Gre za priredbo Podbevškovega Človeka z bombami, Žival z bombami. Teoretično in fizično zelo zahteven cirkus. Do sedaj je razneslo samo tri igralce, kipa seveda ne pomenijo velik strošek ali izgubo za LCAP ali, bog ne daj, za občino. V vsakem primeru je to veliko manjši strošek, kot če bi razneslo najetega ljubljanskega igralca, kakšnega Kavaco. Gre, nasprotno, za načrtno politiko našega zavoda, s katerim se bomo postopno znebili odvečnega občinskega kadra.« »Naj vam na koncu in v trenutku navdiha ob tako veličastnem dogodku navržem še pametno misel znamenitega Slovenca Francoisa de La Roshefocaulda iz sedemnajstega stoletja: Velika neumnost je hoteti biti moder sam. Hvala.« Ljudje bodo končno lahko v resnici umirali za umetnost, obenem pa bo, kot je zahteval veliki filozof Platon, umetnost postala tudi družbeno koristna. spDnanrji 2. MESTO 1 .MESTO ® mmir^ 5LURTCH SONY • Potlač, lokalno trobilo • Direktor: Dr. Novšek • Ureja Urad za raziskovanje rudnin in izgubljanje časa: Jebul in Big Fak (suspendiran) • Oddelek za ideološko indoktrinacijo in fizični razvoj: razpuščen • Specialna enota: Šizi (poveljnik), Metadoni (v.d. fizični), Bacek in Kečap Tomasso (topovska hrana) • Tajnik: Nacek Pacek • Servis: Trixy Deelight • Glavni štab: Rotovž • e-mail: NI. IStSi 'SmšM Milili VRTEC CICIBAN NOVO MESTO v Ragovska ulica 18, 8000 Novo mesto y DOLENJSKIM£/Z£/ Muzejska 7, Novo mesto s KNJIŽNICA^ Rozmanova 26/28, Novo mesto tel: 07 393 46 74 < z B 2 v J A C Kj Zarja d.d. Stanovanjsko podjetje Prešernov trg 5 Novo mesto fVO GIMNAZIJA NOVO MESTO ] Seidlova cesta 8 8000 Novo mesto Srednja šola ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM Ulica talcev 3 Tel.: 07 332 15 27 GOSTILNA IN SLAŠČIČARNA JAKŠE Drska 44, Novo mesto tel,: 07/33 77 310, 33 77 311 GSM: 051 311 331 >r gostisce-kos@siol.net gostišče ZIDANICA KOS NA TRŠKI GORI Šmarješka c. 26, Novo mesto, Tel.: 07 33 70 540 Bistro in pizzeria Kaval Panda d.o.o. Velike Brusnice 13 tel.: 07 30 85 623 Gostinstvo Franci Tratnik s.p. Smednik 12 8274 Raka II Krneki Frizerski salon Jure Kandijska 19, Novo mesto /LEPOTNI ATiTT?l Frizerstvo, solarij, liCenje, pedikura Milana Majcna 9, Novo mesto vo, solarij, ličenje, p telefon 07 332 45 10 TOASOn ŠOLA TUJIH J EZ I KOV tel: □ V/ 3 □ 85 3 B 2 , WWW.TONSaN.SI , K N J I j N I C A Kidričeva ulica 2, 8210 Trebnje tef.: 07134 82 lil www.tre.sik.si OŠ Bršljin ) Kočevarjeva 40, Novo mesto ^ŠOiA (e-maii: os.brsljin@guest.arnes.si Osnovna šola CENTER Seidlova cesta 7 8000 Novo mesto rti* Osnovna šola GRM Trdinova ul.7, 8000 Novo mesto Tel.: 07 39 35 900 Dijaški dom Novo mesto Šegova ulica 115 8000 Novo mesto ir EKONOMSKA ŠOLA Ulica talcev 3/a 07 39 33 264 HOTEL ** (BELOkRANJCU) Kandijska cesta 63, NM tel: 07/30 28 444 www.pribelokranjcu-vp. si PUB PRI VODNJAKU Glavni trg 3, Novo mesto / Frizerstvo in ladjarstvo K0BREEK Ljubljanska 80, tel.: 07 33 26 028 (Smolenja vas 3, tel.: 07 33 44 118 R '-Renata ‘Peterk s.p. ‘Bršljin 22, ‘Hovo mesto Ul: 07/30 23 384 frizers/fe salon MH^LAN Trženje in servis računalniške opreme Ljubljanska 8, Novo mesto tel.: 07 33 21 638 Plesni center Dolenjske Novi trg 7, Novo mesto gsm: 041 754 911 RIC Novo mesto /IjA Novi trg 5, Novo mesto tel" 07 39 34 550 Razvojno izobraženim WWW.ric-nm.si center Sovo mesto Šolski center Novo mesto Šegova 112 (Novo mesto Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije v______Območna enota Novo mesto__J Visoka šola za upravljanje in poslovanje Dodiplomski visokošolski programi Na Loko 2, Novo mesto tel.: 07 39 30 020 OŠ Brusnice Velike Brusnice 101, Q V. Brusnice KULTURNI CENTER JANEZA TRDINE KC Janeza Trdine Novi trg 5, Novo mesto O M & loii O/Kiarjatur CKezine cNew mesto Novo mesto OŠ Šmarjeta Šmarjeta 1, Šmarjeta ___Jfc V tel.: 07 38 44 180 4: GASILSKO U&EVAUil CSKTO HOVO MESTO Mestna občina Novo mesto Seidlova 1, Novo mesto VSeidlova cesta 29, 8000 Novo mesto,/ SLS. Slovenska ljudska stranka Mestni odbor Novo mesto I HI I L— KOSTANJEVICA NA KRKI Galerija Božidar Jakac Grajska cesta 45, 8311 Kostanjevica na Krki r Tel.: 07/49 87 008, Fax: 07/49 87 335 P" Ogled razstav in stalnih zbirk: vsak dan razen ponedeljka od 9. do 18. ure. McDonalds Ljubljanska 27 Novo mesto park novomeški regionalni mesečnik Gostilna Bučar TUDI ŠmihefH Novo mesto' ŠTUDENTSKA Tel.: 07 33 75 325. asm: 031 647 084 KOSILA Prepih Gornja Težka voda 19, Stopiče tel.: 07 30 89 404 PREPIH KAVKA PUB I DOBRA KAVA IN DOBRO VZDUŠJE. Primož Polak s.p. Ljubljanska cesta 26 (TC HEDERA) 8000 Novo mesto • tel:07/33 28 041 DELOVNI ČAS Ponedeljek - srede 7h 23h Petek in sobota 7h 03h Četrtek 7h 01h Nedelja 16h 23h iGkfilPStPjKSt www.lokalpatriot.si lokalpatriot@lokalpatriot.si Panda d.o.o. KZ Krka, Dom, vrt in kmetijstvo tel.: 07 33 56 360 krka TO TA L PIZZERIA DOLENJSKI UST Vaš četrtkov prijatelj že $j} let! Sodelujte v anketi na jtMHBs&sa iVVAViVV; Jj} (07) 39 30 500 TOTALCEK p VARNOSTMI INŽENIRING PA^MA Uf^emiva^'*u,at,va tel./fax: 07 33 44 220 mob.: 041 649 277 PARMA Rudi IVANČIČ s.p. Mala Cikava 17c, 8000 Novo mesto Cvetličarna Cvetnik Ljubljanska 27, Podbevškova 4, VfTi Novo mesto ^ ' Prešernov trg 6, Novo mesto tel.: 07 33 74 370 Lwww.student-nm.com fflŠT ITUD€NTSKI SERVIS NOVO MESTO Lubcon d.o.o. Adamičeva 26 Novo mesto tel.: 07 33 80 760 |> ’§ I LUBCONl Študentski servis ^ ^ CT www.noua.si ©GO ©OO O©© ni^m|fljl nrn projektiranje, načrtovanje, oprema, design Ljubljanska cesta 26, 8000 Novo mesto tel 07 30 -79-811,041 671-321 Tl ■ Itak Novo mosto d.o.o. mjlu: 07 NAŠE DELO: STANOVANJSKE STAVBE INDUSTRIJSKE STAVBE JAVNE STAVBE ŠPORTNI OBJEKTI URBANISTIČNO NAČRTOVANJE PROSTORSKO NAČRTOVANJE S O R E X d.o.o.____________________________ Foersterjeva 10, 8000 Novo mesto I e-mail: info@sorex.sl, www.sorex.sl I ^Samolepilne etikete « Foto papirj WWW.R3l_-PRQDUCTiaN.CPM Vse na enem mestu: izleti, potovanja, sejmi, letovanja, zimovanja. letalske vozovnice za posameznike in skupine! Sl KOMPAS NOVO MESTO d.o.o. tel. 07/39 31 520 PONUDBA SKORAJ VSEH AGENCIJ NA ENEM MESTU NOVO MESTO - www.loging.si |____ INDUSTRIJSKI MONTAŽNI OBJEKTI ZP IMS Rozmanova ulica 10, Novo mesto Tel.: 07 33 71 470,041 643 969 e.mail:dpm.mojcal@siol.net www.drustvopm-mojca.si Društvo prijateljev mladine "Mojca”Novo mesto_______________ 'A Robert s elektronik d.o.o. Novomeška 79, Straža tel.: 07 30 84 840 RIIBJERT/S 30 let pn^Nt r ROLETARSTVO MEDLE d.o.o.| |Cl/vC 8000 Novo mesto • Podbevškova ulica 31 • tel.: 07/3 930 930 E-mail: roletarstvo.medle@siol.net OKNA - VRATA - SENČILA NmSi ft Nova Slovenila * Krščanska ljudska AflV i N3 d.o.o. Krajčeva 17 Novo mesto n SOPHOS SOPHOS ANTI-VIRUS Pooblaščeni distributer za Slovenijo www.sophos.si NOVO MESTO, SEGOVA 90, TEL.: 07/33 75 960, FAKS: 07/33 75 961, e/mail: kodassiol.net I VODENJE KNJIGOVODSTVA ZA PODJETJA IN | SAMOSTOJNE PODJETNIKE ZA DOMAČI IN TUJI Tl KNJIGOVEŠTVO KELBIČ PAVEL S.P. Delavnica: Pod Trško goro IS, Tel: 07/3325-7IS Doma: Mestne njive 6, Tel, 07/ 3325-926 v GSM 041/726-644 > 3TAV Izbrane informacije d.o.o. Postani krfirDucOsid iMral (KMmn Mi, M. Mmfr/rtrtM) Razvoj mn pnrmki grem p mrl Tel: 07 393 56 16 • www.3tav.si '/7 DSMMdDflBSTOID ■^9 Marjan LUKŠIČ s.p. Košenice 92, Novo mesto, Tel./fax: 07 33 47 015, gsm: 041 720 102 OŠ Dragotin Kette šegova lt 7,8000 Novo mesto T: 07 373 0850. F: 07 373 0860 T*4Mi ror rtflVJE. Tajnistvoos.dk@guest.arnes,si dragan Sobar «.p. Klektroiiuulacije Ragovuka2 8000 Novo me«to Tel. ftx : 07 / 334 12 93 Mob: 041 /616 762 Jt Cirafika novo mesto d.o.o. Tuš market Brusnice Panda d.o.o. tel.: 07 30 85 623 ž^ACER Prostorsko načrtovanje, projektiranje in varstvo okolja Novo mesto, d.o.o. VISI DESIGN studio, FOTO studio, AV studio 041 66 14 55 ^ Tt ^ HRANILNICA LON 00 d.d., Kranj PE Novo mesto TEL.: 07 337 10 10 Slovenska demokratska stranka SDS Mestni odbor Novo mesto Real d.o.o. Novo mesto Kočevarjeva 2, 8000 Novo mesto ^ Športi d.o.o. Košenice 83, Novo mesto ' EKONOMSKE, ORGAN IN SVETOVALNE STI Jožica Barbo - Hraš IZAI dah lar, CIJSKE j rvE ■p. m Ji Foersterjeva ulica 10 8000 Novo mesto tel 07 3382 900 http://www harlem.si/ tinrlnm računalniški inženiring SALON »MASAŽE Matjaž BUČAR s.p. Glavni trg 2 Novo mesto Tel.: 041 736 495 PONUDBA DARILNIH BONOV 1 D ID - INTERIER DESIGN d.o.o. ARHITEKTURA & DESIGN GERMOVA 3, 8 000 NOVO MESTO t: +386(0)7 393 20 80 f: +386(0)7 393 20 89 e: info@id-clesign.si w: www.id-design.si LDS LIBERALNA DEMOKRACIJA SLOVENIJE GALERIJA KRALJ Prešernov trg 3 h>nr>yi"ivT specializirana ---J----------— TRGOVINA S PERILOM ri (v trgovski hiši Bršljin) 7P/D JJ tel.: 07/393-17-96 LISCA VZAJEMNA Jaz zate, ti zame. steklarstvo »»"El* ^ Vidmar Tei.:073379090 dacomm KERAMIKA CEMENTNI IZDELKI BREZNIKAR Straža 13,8232 Šentrupert efe Tel.: 07/ 34 34 690 Fax: 07/ 34 34 6911 Mobitel: 041 427662 (ivemtimi AttHcm Trgovina in servis z računalniško opremo Tel: 07/30-99400, http://www.belbled.si J»kč»v« 12. Novo maato * 07-1M44S1 ***** * ECDL * ***->* POOBLAŠČENI TESTNI CENTER V-MAK d.t.e. timak@siol.net {$${!£ ih* e UtVMni Tel.: 07 393 06 30 Nad mlini 70, ^8000 Novo mesto ZAPIS PLUS Podjetje za poslovne storitve d.o.o. - Vodenje poslovnih knjig - Poslovne študije in načrti - Podjetniško svetovanje Tel. 07 33 70 150 ‘Fax. 07 33 70 151 e-mail: zapis@insert.si faSS TRGOVINA Z GLASBILI' WWW.BOBENCEK.COM Muzejska 4, Novo mesto Tel.: 07 33 79 960,041 685 167 Fax: 07 33 79 961, info@bobencek.com 00000000S00G Marjan Kovačič s.| Polaganje, brušenje, lakiranje, ponudba več vrst eksotičnih parketovJ TuEIntcrlcr+siol.net Prisojna pot 4, Novo mesto Tel. 041 652 747 parketarstvo.kovacic@siol.net inte L>lK www.kik-interier.si RIER ‘tUeIsIpIa kNAUf SANITARNI KABIN IN GARDEROBE! MAVČNE STENE IN OBLOGE (Armstrong SPUŠČENI STROPI fermacell anidiiM pleMt NAPUŠČI IN PODSTREŠJA Kik Interier d.o.o., Bršljin 18 a, 8000 Novo mesto, tel.: 01/33 21028,33 22 944, GSM: 041612 505 PARK 2006/2007 III895/2006/2007 llllllllllllllllllll 200701507,5 cobiss o Založba uuua o a t, (0 D 31