KNJIŽNI ZAPISKI IN OCENE Dimitrij Rupel LITERARNA SOCIOLOGIJA SAZU - DZS, Ljubljana, 1982 (Literarni leksikon, 18) Prvi vtis ob branju Ruplove študije Literarna sociologija je, da se avtor v njej ne oddaljuje bistve­ no od svojih idej in naziranj, ki jih poznamo že iz njegovih prejšnjih objav, predvsem iz Svobodnih be­ sed, Besed in dejanj in Poskusov z resničnostjo. V središču pozornosti ostajajo še naprej teme, kot so npr. avtonomija literarnega dela in lite­ rature sploh, misel o tem, da je umetnost vedno v opoziciji do družbe svojega časa, o nezadost­ nosti klasičnega sociološkega ob­ ravnavanja literature, ki si je do­ mišljalo, da je literaturo mogoče razlagati kot odraz družbenih pro­ cesov, in s tem pristalo pri vulgar­ nem sociologiziranju, ter še neka­ tere druge. Predvsem iz knjige Be­ sede in dejanja, kjer prvikrat obšir­ neje govori o literarni sociologiji, že poznamo tudi Ruplove predsta­ ve o njej, čeprav šele fragmentarno nakazane. Literarna sociologija naj bi bila predvsem nekako osvešče­ na in hote osvobojena polaščeval- nosti znanosti in njenega podreja­ nja predm eta sami sebi, ki ima za posledico redukcijo mnogopo- menskosti literarne umetnine na zgolj eno od njenih sestavin, s tem pa je pravo spoznanje celovitosti li­ terarne umetnine že vnaprej one­ mogočeno. Namesto tega naj bi se literarna sociologija bistvu literar­ nega dela približala na način pre­ daje ter odprto in prosto verbalizi- rala literaturi in sociologiji skupne teme. Namesto rigoroznega, racio­ nalno hladnega znanstvenega spoznanja naj bi predaja prinašala pričevanje o novem eksistencial­ nem spoznanju, izkušnji, o novem načinu biti v svetu. Študija, ki jo že­ limo tokrat predstaviti, naj bi bila v celoti posvečena načelnemu pre­ misleku o literarni sociologiji, zato bi normalno pričakovali tudi no­ vosti, povezane s poskusi, in ureja­ nje, dopolnjevanje in sistematizira­ nje dognanj in ugotovitev o literar­ ni sociologiji. Naša misel je, da se lahko vse to uresniči le formalno. pa še pri tem gre bolj za nasledek specifičnih zahtev in namenov publikacije iz okvira Literarnega leksikona kot za naravo predmeta samega. Skušali bomo predvsem prikazati, zakaj je tako, ter istočas­ no preveriti resničnost naše trdit­ ve. Obnovimo si najprej potek Ruplovega razpravljanja. 2e v pr­ vem razdelku pod naslovom Defi­ nicija zariše osnovni krog svojega pisanja. Ugotavlja, da je literarna sociologija nastala zaradi neke ne- samoumevnosti v literaturi, v kate­ ri je pravzaprav utemeljena, da je njeno temeljno načelo analiza lite­ rarnega dela in njegove strukture ter hkrati odkrivanje »za njo« delu­ joče skupinske zavesti, opozarja pa tudi že, da nič in nihče ne sme o- grožati avtonomije umetniškega dela, čeprav se postavlja v opozici­ jo družbi in njenim interesom. Nato omenja začetnike literarne sociologije, predvsem H. Taina (pri prikazu njihovih dosežkov se v glavnem opira na A. Svvingevvo- oda), in nakaže razmejitev literar­ ne sociologije do nekaterih socio­ loških in nesocioloških disciplin, do estetike, literarne teorije, lin­ gvistike, sociologije kulture, socio­ logije znanja in sociologije um et­ nosti. Pri tem si pomaga s citati iz Petroviča, Barthesa, VVilliamsa, Ocvirka, Kosa, Kmecla, Ingardna in drugih, medtem pa še z naveza­ vami in raznimi aluzijami dopol­ njuje v prvem krogu zarisano defi­ nicijo. V drugem poglavju o značilnih dosežkih literarne sociologije je posebej poudarjen pomen Marxo- vih misli o literaturi, zlasti ob opi­ ranju na Pravverjevo knjigo Karl Marx in svetovna literatura. Kritič­ no je omenjen sociologizem Pleha- nova, vendar so upoštevani tudi njegovi odlični prispevki h kritiki utilitarne umetnosti. Avtorje kriti­ čen tudi ob nekaterih Lukacsovih sociologizmih in njegovi apologiji socialističnega realizma, na kratko povzema Goldmannovo razlago povezave med razvojem kapitaliz­ ma 19. stoletja do modernih časov in razvojem romana ter navaja kri- tiko angleških in ameriških socio­ logov. Skicira Hauserjevo usmeri­ tev, opozori na Adorna, češ da je glede moderne umetnosti široko- srčnejši od drugih marksističnih mislecev, da pa tudi ni daleč od normativnega odnosa do literatu­ re (zahteva družbeno angažira­ nost). Med anglosaškimi sociologi omenja Watta, ki mu je literatura le odraz zgodovinskih, družbenih in socialnih procesov, VVilliamsa, ki predlaga preučevanje kulture in s tem tudi umetnosti, ki je hkrati sociologija in estetika, ter ukinja ločevanje med umetniško prakso in drugimi neumetniškimi praksa­ mi (tako naj bi se izognili idealiza­ ciji), nazadnje pa obravnava še Ja- mesona in njegovo poudarjanje potrebe po predvsem notranjem pristopu k literarnim tekstom. Med primeri empiričnih sociolo­ ških raziskav v tretjem poglavju podrobneje spregovori zlasti o Es- carpitu ter navede kritične opom ­ be nekaterih avtorjev k Escarpito- vi sociologiji, npr. da zanemarja »estetsko« v literarnem delu. V četrtem delu je nato govor o slovenski literarni sociologiji, ven­ dar na žalost bolj s poudarkom na njenih začetkih, ne pa na tem, kar se dogaja na tem področju danes, ter s poudarkom na prepoznava­ nju, pri čemer Rupel rajši citira kot analizira. Kot primere začetkov so­ ciološkega načina mišljenja o lite­ raturi na Slovenskem navaja Čopa, Levstika, Jurčiča, Celestina in predvsem Prijatelja ter opozarja na Cankarjevo zahtevo po avto­ nomnem položaju umetnosti in umetnika. Iz obdobja med obema vojnama nato citira Martelanca, Kosovela, omenja pa še Bračiča in predvojne nastope slovenskih marksistov Krefta, Ziherla, Kidriča in Kermaunerja. Nekaj več besed posveti nato povojnemu delovanju Borisa Ziherla in omeni njegovo polemiko z Josipom Vidmarjem, nato samo poimensko navede ne­ katere literarne zgodovinarje in teoretike, pri katerih je po njego­ vem moč najti tudi sociološke ele­ mente, nazadnje pa našteje pred­ stavnike najmlajše generacije slo­ venskih sociologov in še tiste, ki jim lahko pripiše tako imenovane literarnosociološke nastope. Najzanimivejši sta nedvomno obe zadnji poglavji študije, v kate­ rih skuša Rupel oblikovati konsi­ stentno predstavo o literarni so­ ciologiji, zato jima moramo posve­ titi posebno pozornost. V petem poglavju z naslovom Nekateri pro ­ blemi sodobne literarne teorije Rupel še naprej dodeluje osnovni krog svoje definicije: tudi literarna sociologija se mora približati lite­ raturi avtonomno, brez od zunaj vsiljenih interesov, njena naloga pa je odkrivati uporabno vrednost literature in ne njene menjalne vrednosti, se pravi tiste, ki bi nasta­ la v odnosu do trga in omogočala profit. Ce ima literatura predvsem menjalno vrednost, potem služi in­ teresom zunaj sebe in je le umet­ nost kot odraz družbe, zato je pra­ va, avtonomna umetnost vedno nevarna družbenemu manipulira­ nju in z njim v nasprotju. Naloga avtonomne literarne sociologije pa je odkrivanje takšne nezaželene in nepriznane literature, ki naj se ji svobodno, a samokritično predaja. Fenomen predaje prevzema Rupel od Wolffa, v podkrepitev navede nekaj citatov in sklene, da rezultat predaje ne m ore biti in ni obvlado­ vanje v smislu zahodnoevropskega koncepta znanosti, temveč m ora li­ terarni sociolog »narediti nekaj novega, kar pomeni, da je literarna umetnina zanj priložnost, da pre ­ uredi svoje dotedanje koncepte« (str. 93). V šestem poglavju, posveče­ nem literarni avtonomiji, se prvot­ ni krog avtonomije še razširi: tudi umetnik je v trenutku svoje um et­ niške kreacije avtonomen, »od vse­ ga drugega neodvisen«. Šok je vmesna stopnja med stanjem umetniške koncentracije in zbuje- nostjo iz tega stanja, posredovano s takim ali drugačnim interesom, ki se vmeša med ustvarjalca in lite­ rarno delo. Postavi se pa problem, kako sploh upravičiti sociološko ubadanje z literaturo, če je vse do zdaj bil govor predvsem o nujnosti avtonomije umetnosti, torej ravno o njeni neodvisnosti. Načelu avto­ nomije umetnosti se Rupel seveda noče odpovedati. Namesto tega uvede kopico metafor, ki naj bi po­ nazorile avtonomni položaj litera­ ture: je most, je beg, je lov, njeno sidro je zasidrano v tekoči, bežeči vodi, je bolj brod kot most, je pu ­ stolovščina, lov brez jasnega cilja, pesnik pa lovec, ki naseljuje pra- j zen, odprt prostor s svojo pesmijo, r Toda presenetljivo je, da potem-t pristavlja, da literarna sociologija, literature v tem prostoru ne more dohajati. Ce hoče Rupel obdržati možnost sociološkega pogleda na literaturo, mora nujno načeti sam pojem avtonomije in ga zrelativizi- rati. Tako pravi, da je treba vedno pojasniti, glede na kaj sta literatura oz. literarni ustvarjalec avtonom­ na, ter pojasniti, od kod prihaja šok, ki meče umetnost iz njene av­ tonomije in umetnika iz njegove umetniške koncentracije; ker pa se tudi posameznik prej ali slej ne­ kam vključi, zanima literarno avto­ nomijo predvsem čisti trenutek iz­ stopa in osame. Če pa je pojem av­ tonomije relativen, potem obstaja­ jo tudi pogoji bivanja avtonomije. Potem ko Rupel zavrne možnost obstoja avtonomije zunaj družbe ter izjavi, d a je tudi avtonomija kot opozicija družbi, ki so jo uvedli ne­ kateri marksisti, preveč romantič­ na, ponudi še tretjo možnost, ki jo povzema po Schutzu: pesnik in li­ teratura ter družba so povezani že zaradi jezika in preko jezika, ki je rezultat dela »kolektivne zavesti«, literarni jezik pa je na vrhu hriba, katerega izohipse tvorijo drugi je­ ziki; tako je literatura v samem sre ­ dišču družbe in hkrati v njenem vrhu. K tej doda Rupel še svojo me­ taforo o slonokoščenem stolpu kot umaknjenem in odmaknjenem pri­ bežališču umetnosti od vsakdanje resničnosti, a jo že takoj racionali­ zira: stolp je duhovna konstrukcija par excellence, ki pa je hkrati tudi družbena konstrukcija, saj jo po- družblja jezik-stolp kot del družbe. Eden najvažnejših atributov avto­ nomnosti umetniškega dela je nje­ gova mnogopomenskost, v kateri naj bi bil zajet celoten kozmos, mnogopomenskost pa je v notranji zraščenosti umetnine in je - tu m ora Rupel spet uporabiti metafo­ ro - kot vrh gore, dostopen iz vseh smeri, od katerih n o b en a -d o m n e ­ vamo, da tudi ne pot literarne so­ ciologije - ni prava, temveč so pra­ ve šele vse skupaj. Zaključek študi­ je je najbolj enigmatičen. Avtorjeva misel poteka nekako takole: kakor v ljubezni tudi v umetnosti ne gre za poistovetenje, temveč za združe­ vanje sebe z drugim, tako naj bo umetniška avtonomija mesto radi­ kalne socializacije (tu ne pove, združevanje koga in česa), zato je avtonomija umetnosti kriterij (ali bistveno določilo) prave literarne sociologije, ki noče služiti ideologi­ ji in poobčevati vse posamezno, ampak hoče analizirati vse medse­ bojne odnose (tu ne pove, katere medsebojne odnose) in poskuse ter pogoje ukinjanja avtonomije. Če se zdaj po namerno nekoli­ ko obširnejšem povzetku knjige ponovno ozremo na študijo kot ce­ loto, se v njej jasno zarisuje njeno lastno idejno (ideološko) polje. V osnovni definiciji sicer Rupel na vi­ dez povzame klasično izhodišče sociologije literature in vzpostavi značilne osnovne elemente: lite­ rarno delo (njegova struktura), »za njim« delujoča skupinska zavest (družba) in (literarna) sociologija kot preučevalec tega razmerja. Re­ lacija posebnega, ključnega pome­ na za literarno sociologijo je relaci­ ja med umetniškim in »skupinsko zavestjo«; to je avtonomija umet­ niškega dela. Rupel torej takoj uve­ de nov pojem, avtonomijo literar­ nega dela, ki je najvišja zahteva, nujnost in pogoj umetnosti in tudi sociologije, ki se z njo ukvarja. Po­ jem je uveden kot teza, zakon, ak­ siom, ki se ne dokazuje. Avtonomi­ ja spričo svojega izrednega pome­ na na novo konstituira celotno ideološko polje Ruplove sociologi­ je, pri tem pa se bistveno modifici­ ra tudi osnovni krog prvotne defi­ nicije. Oglejmo si, kako se to zgodi. Avtonomija je postavljena kot tisto najvišje, k čemur mora umetniško delo stremeti, vse, kar deluje kot ovira tej avtonomiji, pa je negativ­ no. Kot smo opozorili že v obnovi študije, bi res dosledna avtonomi ja pomenila pravo neodvisnost, tudi neodvisnost od družbe, s tem pa bi bila vsakršna možnost sociološke­ ga preučevanja že vnaprej onemo­ gočena. Zato mora Rupel pojav av­ tonomije zrelativizirati, kar tudi stori. Toda ugotavljanje neodvis­ nosti glede na nekaj nujno predpo­ stavlja tudi svoje nasprotje, odvis­ nost od nekoga oz. od nečesa, torej avtonomija ni le avtonomna, am­ pak je tudi, oziroma celo pred­ vsem, neavtonomna; in le kot taka je za literarno sociologijo zanimi­ va, saj le-ta, kot pravi sam Rupel, čiste avtonomne umetnosti ne more dohajati. Avtonomija je lah­ ko samo utopična, »je duhovna konstrukcija par excellence«, kot priznava sam avtor (str. 100). Ce pa avtonomija objektivno ni mogo­ ča, je možna subjektivno, kot (av­ torjeva) subjektivna volja in zahte­ va; to pojasnjuje nenehno prisot­ nost angažiranega, polemičnega tona v Ruplovem pisanju, ki zapol­ njuje in nadomešča odsotnost drugačne utemeljenosti. Ruplova literarna sociologija je torej uteme­ ljena v notranji protislovnosti av­ tonomije literarnega dela, zato je razumljivo, da je Ruplov projekt li­ terarne sociologije, ki naj bi se pri­ marno ukvarjala z vprašanji umet­ niške avtonomije, lahko realiziran samo kot svoje protislovje: pred­ met postane tako ravno neavtono- m ija-odvisnost literarnega dela in umetniškega ustvarjanja nasploh in njegovih manifestacij, to pa po­ meni, da v Ruplovo literarnosocio- loško obravnavanje prikrito in ne­ kontrolirano vdira ravno tisti ključni element teorije odraza, ki se mu ves čas skuša izogniti. Avtonomija umetniškega dela in ustvarjanja kot relacija med družbo in literaturo ter literarnim ustvarjalcem je torej (edini) pravi predmet Ruplove literarne socio­ logije. To pa pomeni, da določa tudi znanost in metodo, ki se z njim ukvarja. Zato Rupel avtonomijo razširja tudi na literarno sociologi­ jo: sledn ja si mora tudi sama priza­ devati za avtonomijo in se bližati li­ teraturi avtonomno, osvobojena interesov sfer zunaj same sebe. Ob polnem upoštevanju avtonomije li­ terarnega dela pa se mu seveda ne more bližati s kopico že vnaprej iz­ delanih občih pojmov - tako pravi Rupel - kot je sicer navada znanos­ ti, ki se tako polašča svojega pred­ meta in si ga podreja. Če nadaljuje­ mo njegovo misel, lahko rečemo, da avtonomno literarnosociološko spoznanje zato ne more in ne sme biti obče, ampak je lahko samo del­ no, parcialno. Ker pa smo za avto­ nomijo literarnega dela že dognali, da obstaja lahko le kot (avtorjev) duhovni konstrukt, torej le po nje­ govi subjektivni volji in zahtevi, tudi delnost literarnosociološkega spoznanja ne more biti nič druge­ ga kot subjektivnost prav tega. Subjektivnost je nekako tiho vse­ bovana tudi v predaji, ki jo uvaja Rupel kot nov način dela literarne sociologije, zato se avtorju, ki sicer vedno vztraja pri formulacijah, da literarna sociologija dela to in ono, ko govori o predaji, simptomatič­ no zapiše naslednje (str. 93): »V bistvu mora tudi literarni sociolog, da bi zaslužil to ime, pri stiku z li­ terarno u m e tn in o -če se ji ni samo predal (ali pa še to ne) - 'narediti nekaj novega’, kar pomeni, da je li­ terarna umetnina zanj priložnost, da preuredi svoje dotedanje kon­ cepte, je 'iztočnica' za novo spozna­ nje, nova iznajdba.« (Podčrtala A. K.) Takšna vloga subjekta nujno vodi tudi k misli o posredovanosti predm eta sociološkega obravna­ vanja s subjektivno zavestjo. Toda značilno za ideološko polje Ruplo­ ve literarne sociologije je, da se pravzaprav ne more spustiti v raz­ mislek in obravnavo subjektivne posredovanosti sociološkega spoz­ nanja, saj bi bil tako še vedno go­ vor o možnostih in mejah občega spoznanja, ki pa se mu Rupel že vnaprej odreka, in bi se razprava kljub vsemu še vedno gibala v ob­ močju racionalnega mišljenja. Na­ mesto te si Rupel izbere čisto d ru ­ gačno pot. Avtonomno literarnoso­ ciološko raziskovanje avtonomne literarne umetnine je možno samo na način predaje in ljubezni, saj le tako ne dela sile literaturi. Ljube­ zen pa je združevanje, in ker je »av­ tonomija mesto radikalne sociali­ zacije« (str. 104), je tudi mesto lju­ bezni, tisto mesto, kjer se dogaja združevanje in s tem ljubezen sub­ jekta do literature. Zato lahko be­ sedo predmet uporabljamo samo pogojno, saj si literarna sociologija literature ne jemlje kot predmet, temveč se z njim združuje, ljubi. Nadzor nad predmetom se tako ukinja, sociologija se z njim prav­ zaprav staplja v eno. Ljubezen seveda ni racional­ na, zato je tudi Ruplova literarna sociologija razvezana racionalne kontrole (s strani znanosti), njeno literarnosociološko spoznanje pa je pravzaprav subjektivno pričeva­ nje o lastnem literarnem erotizmu, ali kot z drugimi besedami ugotav­ lja Aleksander Zorn v recenziji Po­ skusov z resničnostjo, »spoznanje je zavezano le še avtorju samemu« (NR, 1982, št. 22, str. 645). Spozna­ nje je zato lahko uresničeno pred­ vsem prek metafore, ki ima v Rup­ lovem pisanju nadvse pomembno mesto, na kar smo opozarjali že v obnovi študije. Metafora je spričo svoje zveze z literaturo razbreme­ njena racionalnosti, njena združe­ valno povezovalna moč pa lahko združuje in povezuje racionalno si­ cer nepovezljive bregove. Značilno pa je, da pogosto, če ne celo naj­ večkrat, metafori sledi komentar, ki jo racionalizira ter jo tako um e­ sti v specifično ruplovsko literar­ nosociološko polje, s čimer se vzdržuje njegova dvojnost ter pre­ prečuje razvezanost v zgolj litera­ turo. Z vlogo metafore smo se že ne­ koliko dotaknili značilnosti Ruplo­ vega pisanja. Zdaj pa moramo omeniti še eno, in sicer citiranje. Ob svojem razglašenem odporu do »poobčevanja posameznega« kot literarni sociolog na delu Rupel se­ veda ne sme ponoviti iste napake, ki jo očita drugim, in npr. podredi­ ti kake sociološke teorije svojim lastnim občim pojmom, temveč jo m ora povzeti v njeni posamezno­ sti, torej jo lahko kvečjemu citira. Citat sicer ne more zajeti vse celote neke misli, lahko pa, in to je pred ­ vsem njegova naloga, ponazori av­ torjev subjektivni vtis o njej. Pri tem lahko funkcionira na dva nači­ na: kot impulz za vzpostavitev ne­ kega problema ali pa kot njegova rešitev in celo dokaz. Citati torej simbolizirajo tisto, kar nastaja »za njimi«, se pravi, nastajanje in razvi­ janje avtorjevih subjektivnih do­ gnanj na osnovi znanega mu in prebranega gradiva, pa naj gre za literaturo, filozofijo ali za (sociološ­ ko) »znanost«, kar velja seveda tudi za tukaj obravnavano študijo. Ce smo sklepali pravilno, smo zdaj pripeljali razpravljanje o Rup­ lovi študiji do tiste točke, ko m ora­ mo ugotoviti, da v njej v bistvu ne gre za načelni premislek o literarni sociologiji, kot smo na začetku še nekoliko naivno domnevali, tem­ več da se študija že ves čas piše kot literarna sociologija, torej tako, da se v njej manifestirajo vse značil­ nosti literarne sociologije, o kate­ rih je bilo prej govora. Tavtološ- kost Ruplovega literarnosociolo- škega polja je s tem dokončno skle­ njena. Vsako gibanje v njem se zato dogaja le kot nenehno kroženje o- krog vedno istih tem. V študiji o- pravljena sistematizacija se zato realizira zlasti na način večje raz­ vidnosti in razkritosti Ruplovega ideološkega postopka in je zanimi­ va predvsem po tem, manj pa zara­ di svojih teoretičnih dosežkov. Po vsem navedenem zdaj lahko skle­ nemo naše razmišljanje z ugotovit­ vijo, da študija pravzaprav prebija okvire Literarnega leksikona in ubira od vseh dosedaj objavljenih zvezkov najbolj svojo pot. Alenka Koron Mihail Bahtin TEORIJA ROMANA Izbor in spremna beseda Aleksander Skaza. Prevod Drago Bajt. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1982 (Marksistična teorija kulture in umetnosti) Izid dveh obsežnejših knjig Bahtinovih teoretskih in 1'ilozof-