314
Slovstvene stvari.
Kaj pomenja latinska beseda „j ecatio"?
Prošnja do latinskih filologov.
Na Koroškem so našli rimsk kamen, kteri ima po mojem in gosp. pl. Jabornekovem berilu ta dobro ohranjeni napis:
DRIPPONIO Maximo et Juniae. C. F. BATEIAE Uxori C. Maximia. C. Filio Juniano Decurioni Virunensium de-
functo Romae in 1ECATIONE ANN. XXX. Fi. DRIPPONIAE MaximiF. SVADRAEann. XXXVIII.
V kakošnem stanu je ta „Deeurio Virunensium" v Rimu umrl?   Kaj pomeni beseda jecatio?   Jaz je ne morem v nobenem latinskem besednjaku najti.   Utegne biti barbarska ali provincialska. Imena D r i p o n oddripam,   dri pijem,  lacerare,  Bateja  od  bat, batja, stirps, stipes, Stamm, Stammvater, dalje Sva-dr a, od korenike svad, contendere, dissociare, so čisto slovenska.   Pri  besedi jecatio  na jacio —ječi — jactum  misliti  se  bo težko  dalo,   ker Latini  so no-mina stvarjali iz supinov, zato iz jacio: jactus, jac-tura itd. V nominujecatio toraj imamo iskati glagola: ječo, avi,jecatum; tega pa nisem bil srečen še najti pri nobenem latinskem pisatelju.   Znamenito je, da stoji „in jecatione", toraj je izražena okoliščina smrti. Ja-bornek misli, daj ecatio bi utegnilo pomenjati: „Meu-terei", al Latin to poznamlja s ,,tumultjns, seditio, factio, conjuratio, con s pirati o". Ce ni latinska, ponujam   slovensko:  jekam,  jeknuti,   po Belo-stencu z: razmezgnujem,   razmrvljujem,   raz-druzgnujem,  hitam,  hrupam,  lupam  s čim ob zid, kamen, drevo itd.,   da ubijem, poterem.    Tako je utegnil res  „Decurio Virunensium"  o priložnosti kakošne morije, halabuke, jeknutja v Rimu raz-druzgnjen, razmrvljen, raztreščen biti. Primeri še srbsko: jeknem, ingemisco, intono, jektanje, ječanje, tu-multus, sonitus, j e k a,  sonitus.    Pojmovi:  tu mul tu s in sonitus se vjemajo, primeri: buka in halabuka, Larm inAufstand, kramola ravno s tema pomenoma, dalje   lat.:   tumultus   in  turba   tudi   s   pomenoma: Larm in Aufstand, tako tudi: jekam, jeknem v pomenih:  tumultuare,  sonare in allidere, bučiti in raz-treskati, razdruzgnoti.   Ako se v latinščini ta beseda ne najde, gotovo je iz jezika Noričanov in Turišča-nov,   in ker le  eaina slovenščina nam daja prikladni zmisel,  daje  to  nov  dokaz,   da  soNoričani in Turiščani bili Slovenci.   Omenjena rodbina je mogla biti pogumna in boježeljna, ker imena: Dripon, Svadra,   izrazujejo  razderivni  značaj  dripanja in s vaje, in Bateja —orožja bata, s kojim se v jeki*) pobija.
Prosim vse slovenske rojake, kteri so učitelji latinščine, naj preiskujejo pomen in početek besede: jecatio, in svoje preiskave oznanijo v „Novicah".
Na Ponikvi 20. septembra 1869.
Davorin Trstenjak.
* Slovenska slovnica za prvence, spisal And rej Praprotnik —je ravnokar na svetlo prišla. „Pa že le spet slovnica! — slišimo kakega ugovarjati — „mar
*) Obilo dokazov, da se vjemajo pojmovi, kričanja, vikanja, ječanja, buke, halabuke in vstaje, morije, punta, lahko najdeš v J. Grimmovem spisu: Ueber die Namen des Donners.                  Pis.
315
nimamo slovnic že dosti in se preveč". Brez pogleda v Praprotnikovo slovnico je res nekako upravičen ta ugovor; al kdor pregleda to novo slovnico, priznal bode rad, da to delce ni brez potrebe pomnožilo slovenskega slovstva. Ce tudi v obče nikakor nismo edinih misli z graškim lehrertag-om, da le učitelji znajo skladati prave šolske knjige, smo vendar v takem primer-ljeji, kader je učitelj na vsako stran kos svojemu predmetu, kakor je tukaj s slovnico, prav zato, da učitelj, ki razume svoj nalog in iz večletnih skušenj temeljito ve, kako naj se mladini deli nauk, piše šolsko knjigo. Zato radi rečemo: dobro došla Praprotnikova slovnica za prvence! Sicer bi ta tudi naši drugi mladini in odraslim v mestih in po kmetih, ki ne hodijo več v šolo, pa želijo materni svoj jezik pravilno govoriti in pisati, dobro vstrezala ta slovnica, ktera na 82 straneh, tedaj na kratki poti, pelje do pravilnega znanja onega, ki le to želi, da se mu razjasni, kar gaje mati jezika učila. — V Miličevi tiskarnici v Ljubljani in pri izdatelju se slovnica dobiva po 30 kraje.
* Računice za male realke od prof. Iv. Tušeka je izišel II. del. Vpeljana je ta računica v vse hrvaške in slavonske male realke. Z dopisom od 29. maja t. 1. št. 1568 je to računico tudi cislajtansko ministerstvo za nauk in bogočastje potrdilo za dalmatinske in primorske male realke.