Letna plača 2 gold. Družtveniki dobivajo list brezplačno.


USiteljl, dijaki in nepremožni kmetovalci plačujejo le po 1 gld.
SLOVEHSKA

Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Oltseg: Öemu so vsakoletni občni zbori čebelarjev? — Sorodnost čebel in ose. — Med lek o gerlobolu. — Čebelarski sejm. — Dopisi. — Eastlinska ura.
Čemu so vsakoletni občni zbori čebelarjev?
Mnogokrat, skoraj vsako leto, je govorjenje in poročevanje o občnih zborih čebelarjev; tudi letos prinesemo v prihodnjem listu poročilo o občnem zboru toliko bolj, ker zborovanje je bilo letos v naši ljubi Avstriji, v Dunajskem Novomestu. Culi smo že, more biti tudi drugi: Čemu vsakoletni občni zbori, reč s tem vendar ne bo boljša? Na to prašanje je preteklo leto odgovarjal čebelar in vsakoletni zborovalec Rabov po nemških razmerah, poskusimo mi po naših, znabiti vendar komu vstreženo.
Čemu tedaj se napravljajo vsako leto občni zbori čebelarjev?
1. Zato, da vlade in deržave vidijo, da njih podpora ni zastonj. Od začetka so bili občni zbori vstanovljeni bolj za poduk obiskovalcev in pospeh čebelarstva., Pred 30 leti je bilo čebelarstvo še mnogo na nižji stopnji kakor zdaj; poduka in navduševanja je bilo tedaj naj pred treba. Ker so vMde vidile vspeh in bile za podpore prošene, so jo tudi dovolile; posebno tista deržava, v kteri je bilo občno zborovanje, je dajala mnogokrat prav zdatuo podporo, svetinje (medalje) in druge častne pripoznauja. Tedaj je smela tudi po pravici prašati: Mar li vse to kaj pomaga k pospehu čebelarstva? In res je vlada od zastopnikov raznih društev, kterim je dovoljevala potovalno podporo, vselej tirjala poročilo občnega zborovanja. Iz raznih poročil je vlada tudi spoznavala gibanje, rast iu pospeh čebelarstva. Se ve, da je le naravno, ako darovalec in podpornik praša: Kaj pa delate in koliko pomaga podpora k pospehu? Glejte, vsak občni zbor je odgovor na taka prašanje in sicer a) ustmeni, ki se sliši od zborovalcev v raznih obravnavah. Zato pošilja tudi vlada veči delj še vladnega poslanca, da se sam in osebno prepriča od vedenja čebelarjev in znanstvenega pospeha čebelarstva; in b) dejanski v razstavah čebelarskih občnih zborov, kteri so z ustmeno obravnavo raznih prašanj vselej sklenjeni. TCi se razpostavlja vse potrebno ali pomožno orodje za čebelarstvo,
kakor n. pr. razni panji, snaživno ali drugo orodje. Dalje se tii na ogled razpostavljajo razni pridelki čebelarstva, kakor razni med, vosek, razna vina, kisi, medice i. t. d. Gotovo se vspeli in napredek nikjer bolj očitno ne razodeva, kakor na takih razstavah.
2.	Dalje: „Ustmene obravnave in razstave nadomestuj ejo nekako poduk višjih šol." Res, mar li obravnave raznih še temnih prašanj, o kterih govorijo in ktere pojasnujejo naj bolj izvedeni čebelarji, naravoslovci in drugi vsak iz svojega stališča, niso nekakšno predavanje vse-učelišnih profesorjev ali učenjakov? Gotovo, in to je toliko potrebniše, ker nimamo nikjer kake višje šole za čebelarstvo, kakor jib imajo vsi stroki in oddelki kmetijstva. Pa tudi skoraj nikjer toliko poslušalcev, kakor na takih občnih zborih; od 4—500 do tisoč poslušalcev, kakor n. pr. v Pragi, jih je na vsakem zboru. In zadnjič osebno (privatno) prijazno občevanje z največimi mojstri: z dr. Dzierzonom, z Audr. Šmidom i. dr., veliko pripomore k čedalje večemu in boljšemu razjasnevanji nejasnih, dvomljivih reči. Naj jih tudi mnogo ne govori (saj to tudi mogoče ni, vselej mora biti več učencev in poslušalcev kakor učenikov in govornikov), vendar vdeleževanje zborov gotovo za nobenega ni zastonj, posebno pa ne za voditelje društev ali njih poslance. Kar oni lam slišijo, priobčujejo po društvenih listih ter tako donašajo občni zbori dobiček tudi tistim čebelarjem, ki so domd ostali, ki niso ničesa slišali.
3.	Še skoraj boljša šola za zborovalce, kakor so ustmene obravnave, so izverstne razstave. Prve so znanje, druge so dejanje: Besede mičejo, izgledi vlečejo. Kes, tri se razstavlja vse, karkoli more čebelarja zanimati od pervega malega začetka do naj umetnejšega dela.
Tii se trudijo in prizadevajo posamezni mojstri in društva, da naj boljše razstavijo. Tii se vidi vse, kar je potrebnega, ali kar le pomožnega. Tu se lahko primerjajo, kakor nikjer tako, razni panji in drugo orodje, da se vidijo napake in koristi. Tii se vidijo pridelki čebelarstva ter uči občudovati marljivost naših ljubih živalic, pa tudi umetnost in razum čebelarjev. Tii spoznavamo razna plemena čebel, čujemo njih razne zmožnosti ali marljivosti; slišimo, kaj čebelarstvo podpira ter pospešuje in kaj ga zaderžuje. — Bad bi od razstave še prav živo podobo pridejal, pa ne vem, mi bode.li ratalo ali ne. Glej, razstava je navadno na kakem vertu. Nekoliko prostora je pokritega, če ni znabiti ravno pripravne sobe zraven, da orodje po dežji ali solncu škode ne terpi; nekoliko prostega, da imajo čebele potreben izlet. Tu stoji nekdo ter panje, kmalo tega kmalo druzega, od vsih strani pregleduje, s povšetom premerja od zgoraj in od zdolaj, po dolgem in po širokem. Spet drugi si zapisuje to in uno — Bog znd, kaj; kmalo se čudi, kmalo zmajuje, kmalo tudi orodjiče tje verže ter mermra: „Vse nepotrebno, vse le igrača, vse vkup nič." V tem kotu jih stoji po kakih pet, šest in več čebelarjev ter enega zvesto poslušajo ali pa drugi za drugem govorijo: počasno, hitro, navdušeno, mlačno, kakor je ravno komu kljun zrastel. Eden poskuša medmetalnico, drugi razkriva lonec za loncem za izkuhovanje voščin; spet tretji poskuša razna vina, medice i. t. d., četerti pregleduje razne časnike, knjige ter si nekaj zapisuje. I. t. d., i. t. d., dokler zvonec ne zapoje ter kliče k zborovanji. Vse popusti zdaj.svoje delo v razstavi ter hiti v zborovalnico, kakor čebele v panj. Bodi zadosti. Zakaj pa vse to? Za golo radovednost gotovo
ue, ampak vse za poduk: eden potrebuje tega, drugi druzega; ta išče česa za-se, drugi za svoje društvo in društveni list. In tako je vsakoletni občni zbor pravi Čas in kraj učenja in poduka. „Mnogo jib veliko ve, nobeden vsega", pravi prigovor. Po besedah in spoznanji Dzierzona samega, tedej naj večega mojstra, je še mnogo temnih reči v čebelarstvu, ki potrebujejo razjasnenja; kdo bi hotel tedaj toliko prevzeten biti, da bi si domišljeval vse vedeti? In če bi bil, bil bi neumnež ali slaboumnež, ne pa tovarš umnih čebelarjev.
4. In zadnjič, taki letni zbori s svojimi obravnavami iu razstavami imajo pa še drugi namen. Vsako verospoznanje, vsako društvo si prizadeva če dalje bolj rasti ali če dalje več udov imeti, sicer bi moglo kmalo odmreti in nehati. Tako tudi čebelarji in čebelarska društva.
Društva čebelarska iu čebelarji sploh hočejo rasti, se množiti in čedalje več udov ali saj pripoznanja dobiti. „Ni vasi brez vodnjaka", pravi prigovor in čebelarji dostavljajo: „Ni vasi brez čebelnjaka," pa še več jih mora biti, z enim nismo zadovoljni.
Gotovo v naši bogati Avstriji in naši ljubi Sloveniji ni kraja, da bi ne bil bolj ali manj ugoden za čebelarstvo; tedaj naj se tudi goji, naj raste in naj se množi, gotovo — na škodo domovine ne bode. Kaj pak, da vsak ne more biti čebelar; nekteri nimajo veselja, drugi ne spretnosti, tretji znabiti ne časa, i. t. d.; pri takih naj pa saj raste pripozuanje iu spoznanje, da čebelarstvo ni igrača, ali terma tega in druzega, ampak koristen oddelk kmetijstva, v blagor posameznim in deželi. Kdo pa bolj to spoznanje širi in pospešuje, kakor ravno občni zbori? Povsod se je v okolici število čebelarjev namnožilo, kjer koli so bili občni zbori. Toraj tudi želimo, naj bi se bolj na to pazilo, da bi se občni zbori v več in raznih krajih napravljali in tako ljudem priliko dajalo, da vidijo in če dalje bolj spoznavajo, kaj je čebelarstvo, kak včin ima ua kmetijstvo, kak dobiček in blagor donaša posameznim in deželi sploh. Zlasti je želeti, da bi pri nas, v mnogojezični Avstriji vsako ljudstvo, ki govori enak jezik, imelo svoje glavno čebelarsko društvo, ktero naj bi napravljalo ne tje v en dan, kakor pravimo, ampak po vodilih kmalu tii, kmalo tam svoje občne zbore, dokler pridejo vsi veči okraji na versto. Čehi, ki navadno povsod z izgledom svetijo, so ta korak že storili ter imajo svoje občno društvo, ki obsega muogo poddružnih društev po deželi. Tako pride red in z redom korist.
Želeti je toliko bolj zedinenja, ker drugače se še dolgo dolgo let ne bode vpeljalo (saj pri nas ne) umno čebelarstvo s premakljivimi satniki. In vendar je gotovo, da s starim kopitom dandanes ne moremo napredovati in tudi napredovali ne bomo.
Iz do zdaj rečenega je odgovor na prašanje: Cemu so vsakoletno občni zbori? jasen in vsakega lahko prepriča, da so potrebni in koristni, da jih tedaj ni treba zmanjševati, ampak bolj in bolj pomnoževati.
Konečno ponavljamo že izrečeno željo: Naj bi se v Avstriji čem pred tem boljše osnovalo občno ali centralno društvo čebelarsko za vse cesarstvo, ktero naj bi napravljalo vsakoletne občne zbore zaporedoma po vseh deželah. Še boljše bi bilo, če bila bi vsako leto po dva občna zbora: pervi na spomlad, drugi ua jesen. Res, nekaj več podpore bi bilo treba, pa dobiček bi bil ves drugačen, mnogo veči, kakor zdaj.

Sorodnost čebele in ose.
Že nekaj časa sim straši darvinizern tudi po muogo čebelarskih listih. (Kdo je bil Darvin in kaj je po njem imenovan darvinizern, glej št. 3 tek. leta). Po namišljenem nauku darvinizma ste si čebela in osa v tesni sorodnosti in sicer kakor hči in mati: čebela namreč ima oso za svojo mater. Opira se ta nauk na enakost jajčic čebelnih in osnih, ki je neki tako velika, da se tudi z drobnogledom ne zapazi kak razloček. Kavno tako si je podobna zalega obojega plemena, saj o pervem začetku; tedaj je gotovo, da je osa mati čebele. (Zakaj pa ne čebela mati ose? Zato ne, ki se z darvinizmom ue strinja, da bi slabejše od boljšega izhajalo, tedaj tudi ne, da bi osa od čebele izhajala). Nekaj skušeuj o tem naznauuje nek g. Felsmau v „Bnw-Centralbl.", ki jih uašim slovenskim čebelarjem priobčimo.
Že več časa, pravi imenovani gospod, me življenje iu delovanje osd zanima in moram spoznati, da me je dotično opazovanje marsikaj o živalskem življenji učilo; tedaj bil bi tudi rad izvedel, mar li res je čebela hči ose?
Vadil sem se toraj posebno v premestenji jajčic in zalege iz ene celice v drugo, ali tudi iz enega panja v druzega. Za poskušnjo sem si naredil močen umeten roj in potem iščem in najdem osnih gnjezd na izbero na solnčni strani hišnega podstrešja.
Opomnim, da osna matica ne zalega svojih jajčic na dnu celice, kakor čebelna, ampak jih prilepljuje na steni celice nekoliko od dna; jajčica so nekoliko večja kakor čebelna, iu žolto-bele barve. Na nasprotni celični steni visi kapljica pitanca ravno tako visoko, kakor jajčice. Pitauec je previdljiv, precej gost in praznege okusa.
Iz takega gnjezda sem vzel naj pred prav mlado zalego ter jo prenesel reduo po vsih pravilih in previdnosti v dve matični zibelki mojega umetnega roja. Da zibelki niste bile stari, ampak ravno kar in sproti po meni spraz-njeni, se ume samo po sebi. Ni bilo dolgo, kar so čebele ptujo zalego iztergale ter iz panja iznesle. Predejal sem potem že malo starejo zalego; čebele so ji ravno tako malo prizanesle. Ker tedaj z zalego ni šlo, sem poskušal z jajčici. Prenesel sem osne jajčica v matične zibelke in v celice navadnih čebel. A tudi v tem primerljeji osni zalegi ni bilo prizanešeuo, brez milosti je bilo vse iz satovja iu iz panja izbacneno. Vsaka poskušnja mi je tedaj spodletela.
Naj toraj drobnogled darvinista nobenega razločka med čebeluimi in osnimi jajčici ni mogel najditi, čebele so ga naglo našle in kakor hitro so zapazile goljufijo, tako hitro so jo tudi vničile; tedaj mora razloček vendar le biti med osnimi in čebelnimi jajčici in med osno in čebeluo zalego, sicer bi tako zaderžanje čebel ne bilo mogoče!
Mar Ii se ne dajo čebele nikoli goljfati, da bi ptuja jajčica ali ptujo zalego gojile? Če se dajo goljufati ali ne, ne vem; to pa vem, da čebelna jajčica in zalego iz ptujega panja, tudi ptujega plemena (n. pr. laške čebele) rade sprejemajo in gojijo, če je oboje nepoškodovano in previdno prenešeno.
Naj bo tedaj zaterdovanje nevernih darvinijanov še tako lepo (na papirji), naj bode za nevedneže še tako slepljivo in verjetno, v resnici in de-
janji je vse drugačno. „Slov. Čebela" dostavlja: Naše čebele se ne dajo preslepiti, naj se tudi naši čebelarji po goljufnih besedah glad-ko-olikanih, pa brezvernih darvinijanov ne dajo nikdar preslepiti!
-M-
Med — lek o gerlobolu.
Že večkrat smo opomnili, da med kot notranje zdravilo pomaga o grlobolu (vratni bolezni), če se vkuhan po malem oživa ali z medeno vodo gergrä, in izpljune. Iz Zbora na Ogerskem se pa poroča, da med pomaga tudi kot obliž v nevarnem gerlobolu (difteritis), bolezin, ktera dandanašnji kot nalezljiva toliko otrok, sem ter tje tudi odraščenih pomori.
Češkemu čeb. listu „Bnnvater" se namreč piše: „V našem kraju, kjer že nekaj časa nevarni gerlobol grozno gospodari ter je že mnogo otrok po-davil, se med z dobrim vspehom rabi kot obliž. Kakor hitro se namreč kako zuamenje te bolezni prikaže, se vriba med po vratu, potem se namaže med na debelo na močen pivni papir ter se kot obliž na vrat naveže. Poskušali so ta domač pripomoček po nasvetu nekega zdravnika zlasti po vaseh, kjer ni dalječ nikjer nobenega zdravnika, ali zarad revšine si ne upajo zdravnika poklicati. Vspeli je bil toliki, da, kjer uiso pravega časa zamudili, ni noben otrok več umeri; zdravnikom pa jih je že mnogo pomerlo.
Naj bi se toraj ta lahki domač pripomoček v enakih boleznih poskušal, zraven se ve da zdravniška pomoč tudi ne zametala. Zlasti pa naj bi naši zdravniki pridno pomoček poskušali ter tako zdravniško dognali, koliko se je na ta pomoček zanašati in kako ga rabiti. Reč in nevarnost bolezni je vredna marljivih poskušenj.
-1-
Čebelarski sejni.
Sejm o jesenskem križevem tednu je tudi sejm za čebelarje. Navadno se več ali manj mož snide na tergu pred frančiškansko cerkvijo ter ugiblje, kakošnja naj bo letos cena za med. Prodajalcev je navadno mnogo, ali kupcev le malo — vsih pet perstov navadno ne pride na versto, da vse sošteješ. Da se toraj kupci možko deržijo ter vsemu ugibanji posmehujejo, se lahko ume. Prav za prav bi tega skoraj ne mogli sejma imenovati, ampak le shod čebelarjev po nekdanji stari navadi. Da tudi postavljeni ceni nobeden veliko veljave ne pripisuje, je navadno ter bilo je tako tudi letos.
Dopolüdne se je med prodajal in kupoval po 17 gld., tudi po 18 gld. dunajski stot (cent); a popoludne ga ni hotel nobedin več tako plačevati; pala je cena na 15, cel6 tudi le 14 gld. cent.
„Novice" pri tej priliki prekupcem svetujejo, naj domä med ja po nizki ceni plačujejo, da ne bodo zgube imeli, kakor lansko leto."
Naj se nam za zelö ne jemlje, če tu opomnimo, da se nam svet prav nepotreben zdi. Prekupci se navadno vedč dobro čuvati, da sami škode nimajo, pač pa se ravno tako navadno sliši, kako brezvestno vbogega pridelovalca stiskajo. Tako je pri vseh rečeh, tako tudi pri medu. Pač mogoče, da se

je komu primerilo, da je zgubo imel — kupčija je kupčija — a to so bolj primerljeji; žalibog pa je navadno, da le premnogokrat prodajalci zdihujejo. Kakor vsako leto, je vedela „Čebela" tudi lansko leto od tega pripovedovati, ker iz Kranjskega in Štajarskega ji je dohajalo več takih dopisov. „Slov. Čebela" želi vsakemu svoje: prekupcem pošten dobiček, ker brez tega ne morejo kupčevati; pridelovalcem pa tudi pošteno ceno, ker brez tega ni veselja do dela in potem tudi ne vspeha.
-i-
Dopisi.
Iz St. Vida pri Zatični meseca avgusta. Nič posebnega ne morem o letošnjem čebelarstvu „Slov. Čebeli" poročati. Če rečeni, da smo imeli navadno in večinoma neugodno vreme, slabo pašo in malo rojev sem ti vse povedal. Na ajdo imamo še zadnje zaupanje in potem bomo račun sklenili
—	Bog zna, mar li z dobičkom, ali z zgubo!
Ali neke nesreče, ki se je na spomlad pri nas primerila, pa ne morem zamolčati. Zarad lanske slabe letine, so mogli čebelarji sploh med kupovati; ali na tolikrat priporočano previdnost so marsikteri pozabili, taki pa še naj bolj, ki ničesa ne čitajo in tudi za čebelarsko društvo ne porajtajo. Tii ne mislim nobenega osebno, ampak hočem le grajati nekako vnemarnost, ki večkrat vse prezira.
Kakor sem ravno kar rekel, mnogo čebelarjev je moglo med kupovati za pitanje in mnogo jih je bilo tudi neprevidnih, a naletela sta le dva. Kupila sta nekje v Ljubljani — nevem pri komu, pitanca ter navadno svojo lačno čedo pitala. Ali bolj kakor sta pitala, bolj slabi so bili panji. Če dalje slabeje so letali in nekateri kar prenehali. Začneta pregledovati in glej gnjila zalega povsod! Dobila sta bila mažo namesti medü in goljufa namesto poštenjaka. Bila sta reveža v kratkem času ob 47 panjev. Pomislite, kaka škoda: 47 panjev — plemenjakov na spomlad zgubiti! Sem ter tje je še kdo kak panj zgubil, kdor je tistega pitanca kaj dobil. Oj neprevidnost
—	oj nesramni goljuf!*) Govorilo se je mnogo, da bode preiskava po okrajni gosposki, da bo tožbo s prodajalcem, a zdaj je vse potihnilo in menda druzega ne bo, kakor da bota vneta čebelarja veliko škodo terpela, ktere njima ne bo nikdo povernil.
Z Borovniške okolice konec septembra. Letina se nam je letos sploh dobra obetala, a bode pa komaj srednja. Belo ali sterneno žito je bilo dobro, jesenske pridelke pa nam bo deževne vreme menda zelö vničilo.
Prav tako je tudi z našim čebelarstvom. Rojiti čebele res niso liotle, saj od začetka nikjer ne, pozneje pa sem ter tje; meseca jidija so bile pa sploh dobre, sem ter tje prav težke. Nekaj jim je dala smereka, nekaj log in ajda na Mahu; nadejali smo se prav izvrstne letine, a varali smo se. Mo-krotna jesen nam je vsega tega kriva; kar so imele medü popred, so ga povžile same in za odgojevanje zalege; ker so na pozni ajdi malo dobile, so panji zdaj po izleženi zalegi silno lahki. Naravnost moram spoznati, da nisem
*) Mogočo je, cla prodajalec ni goljuf, ampak nevednož, ker ni sam čebelar. Vred.
toliko srečen, kakor čebelar, ki jako čez slabo letino v „Novicah" toži, in vendar je dobil od 36 panjev 7 centov medü, Kes, bilo bi lahko boljše, a vendar blizo po 20 funtov medü na panj drug k drugemu skoraj ne moremo slabe letine imenovati, ampak imenujemo jo lahko srednjo, znabiti tudi dobro; pri meni pa in marsikje še take ni bilo. Tolažimo se spet z boljšim pridelkom v prihodnjem letu! *)
Z Ljubljanske okolice konec septembra. Vse je letos čebelarjem obetalo dobro letino. Na spomlad smo se pač jako motili pričakovaje zarad prelepe zime zgodnjih in dobrih rojev. Ker se je vreme drugo polovico aprila na slabo obernilo ter tako tudi meseca maja ostalo, nismo ne le ne — zgodnjih rojev dobili, ampak prav nobenih. Še le okoli sv. Urbana se je kateri panj domislil, da je čas veselih rojev ter je rojil, naslednikov pa malo imel. Še le drugo polovico meseca junija iu pervo meseca julija so začele dobro rojiti, ali bolj prav, noreti. Po tri, celč tudi štiri roje je marsikateri panj dal, se ve da, kakor navadno, v nesrečo panja in čebelarja. Naj pred je bila nadloga z oplodovanjem mladih matic; po dvakrat, trikrat se je nekaterim rojem in izrojencem mlada matica zgubila. Kako so taki panji slabeli nekaj zarad pozgube starih čebel, nekaj zarad pomanjkanje mladih, si je lahko misliti. Da so zakasnjeni poznički in oslabljeni izrojenci pašo le v loncih čebelarjevih imeli, se tako ume. A vkljub tem nezgodam so vendar panji napredovali bolj kakor bil bi marsikdo pričakoval; gojili smo nade, da za izdani pitanec dobimo obilno povračila.
O znanem sejmu v Kranji, še bolj pa o sv. Lovrenciju na Igu, so čebelarji, kdo zna, na kake razloge se opiraje, sploh prerokovali dobro pašo na ajdi, kar je marsikatere premotilo več panjev nakupiti, če ravno so bile čebele letos drage, kakor nikoli tako. Perve dni po veliki Maši, tedaj na pervi ajdi, je bilo vreme še dokaj ugodno iu čebele so si tako hitro pomagale, da se je po vsih panjih med v zadnjih satovih vidil. Ajda je bila letos res tako medena, da že dolgo let ne tako; a kaj pomaga! Sv. Jerneja teden, naj boljši teden za čebelarje, je začelo po malem deževati; vmes je bilo ali hladno ali vetrovno, zarad česar se je pogubilo premnogo čebel. In tako je šel ves naš up po vodi. Le zarad dobre paše so čebele v malih lepih trenutkih vendar toliko dobile, da so se saj plemenjaki lahko dobivali ter ni bilo treba po dva vkup devati, kakor lansko leto. Medü za prodajo pač ne bo; komaj smo potrebnega pitanca dobili, marsikateri tudi tega ne.
Po stari čebelarski blagoserčnosti se zdaj tokižimo, da bilo bi lahko še slabejše; da pri jako neugodnem vremenu je še dosti dobro; da drugo leto bode boljše, i. t. d. Naj bi se nam že enkrat nade spolnile!
Dostavek vredništva. Še nekaj malih in kratkih dopisov smo prejeli: ker nam pa prostora za vsakega posebej pomanjkuje in se večkrat enake misli ponavljajo, jih priobčimo skupno s sledečim: PoročUa vsih se strinjajo v tem, da letos je bilo na spomlad prav malo rojev in da povsod so začele čebele prav pozno rojiti. O rojih pa imamo razna poročila. Po nekterih
*) Dopisovalec ima prav: Po 20 funtov na panj drug k drugemu se ne more imenovati slaba letina. V Ljubljani je nek čebelar poderl 59 panjev in medü je dobil nekako — tri cente! Kako bi so potem pa tak pridelek imenoval?	Vredn,
.1_._

krajih so čebele drugo polovico junija in pervo meseca julija prav močno rojile in še preveč, toliko bolj, ker je bilo veliko prepozno. Po drugih krajih
pa tudi pozno niso rojile in ostalo je največ plemenjakov jalovih.
-*-
Rastlinska ura.
Za kratek čas in zabavo naj povemo našim bralcem tudi kaj druzega, kakor le od čebel iu medu, ali bolj prav, pomanjkanja medü in sicer danes nekaj, kar naj bolj na čebele upliva iu to je gotovo vreme. Naj boljša paša nam ne pomaga nič brez lepega, ugodnega vremena. Kaj čuda tedaj, da čebelarji so gostokrat tudi vremenski preroki — le škoda, da mnogokrat krivi preroki!
Dasiravno je vremena le Eden gospodar, so vendar ljude od nekdaj vreme radi ugibali. Stari Rimljani so opazovali razue živali in ptice ter prerokovali prihodnje reči in tudi vremena. Čebelarji, kakor nekdaj, tudi dandanašnji radi opazujejo svoje živalice, čebele ter prerokujejo jasno ali deževno vreme; „Slov. Čebela" je že sama enkrat nekaj k temu pripomogla, ter pripovedovala, kako se čebele obnašajo, če ima nastopiti po dežji lepo vreme, ali po lepem vremenu deževje, viharji, i. t. d. A danes o tem „čebela" ne bode govorila, ampak o drugi zanesljivi uri (saj prodajalec tako zaterduje), o rastlinski uri.
Rastlinska ura, kaj pa je to? Obljubim, da ne veste! O leseni, železni ali medni (mesingasti) uri ste že gotovo culi, ali o rastlinski — pač težko kdaj! Ce gospodinje opazujejo svojo kuretino ter iz zaderžauje vreme prerokuje, če čebelar opazuje svoje čebele ter ravno tako prerokuje, kdo bo zameril vertnarji ali rastlinoslovcu, če opazuje svoje rastline ter gre med preroke! In res zapazili so, da so nektere rastline jako občutljive, kar vreme tiče. Že več časa pred spremenom vremena se gibljejo ter razširjajo ali zapirajo svoje cvetne časice, peresca in liste. Dolgo opazovanje je rodilo vodila in po teh vodilih se je osnovala ura, ktera kaže lepo ali deževno vreme — tedaj rastlinska ura.
Takih rastlinsko-vremenskih ur je že davnaj in mnogo po svetu. Marsiktera zvita glavica si je take prilike in ljudske radovednosti polastila ter razne vremenske ure izdajala. Nektere so bile nekaj vredne, nektere tudi nič; le visoko doneča imena (večinoma tuja) so rabnost in korist rastlinskih ur nado-mestovati mogle. V novejši dobi izdeluje rastlino-vremenske ure kmetijsko-vertnarski odbor v Frauendorfu na Bavarskem iz neke kanadske pahovke ter jih razpošilja na vse kraje. Po tej uri se izve vreme kakih 24 ur pred, kakor nastopi. Kazavec kaže prihodnje vreme, kakor pri uri navadne ure. Vse vkup je pod steklom in lepem okrovom, da je za sobo čedno orodje.
Cena je dvojna, po kakovosti unanjega izdelka, ter velja bolj priprosta 90 kr., lepše izdelana pa 1 gld. 80 kr. Za poštnine prosto pošiljanje je priložiti 30 kr. Naslov je „Vereins-Centrale in Frauendorf, P. Vilsliofen in Baiern."
IBMM'