Knjiga Slovenska V dobah. XYI. XYII veka. c Zimske proste urice o latinsko - kranjski pisracnosti po priliki latinskega jezika vravnani, iz ktere so Možovitskega, Rutenskoga, Poljskega, Českega in Lužiškega jezika z Dalmaškim pa Hrovaškim sorodnost lahko spozna. Pred temi vsemi se nahajajo nektere črtice, Cirilsko pa Glagoliško, in v teh Rutenske pa Možovitsko pravopisje kažoče. Adama Bohoriča. (Do Rimlj. 14. Pogl.) Vsaki jazik spoznati hošte Boga (Cir. i Glag.). Vfaki jesik bode Boga fposnal. Omnis lingua confitebitur Deo. Uaaa ylaaaa iŁofio).oyr[(TeTui rm #ŁQ) . V Vitebergi Leta MDLXXXIIII. * Predgovorček dežele Štajarske, Koroške in Kranjske slavnih velikašev sinovom, vsej viteškega stanu plemeniti mladini. Da je več jezikov znati i prijetno 1 koristno, da celo kaj potrebno, to je jasno kot beli dan. Kaj namreč more bolj veseliti prosto srce kot to, da zna svojo ali druzega bodisi govorečega bodisi pišočega niisel v spodobnem govoru, kteri je misli kazalo, in v prilični besedi razjasniti ali razjasnjeno zreti kakor pred seboj ? Kaj pa je koristnejše od tega, ako razumeš te, ki pripovedujejo o Bogu, o pravu in o naravi, ali spomenike spisane o tistih rečeh, m če moreš zaklad, kteri v njih tičf, vzdigniti in razviti ter ga, kadar je treba. sebi v prid prav obrniti. Naposled kaj je, česar morejo ljudje teže pogrešati, kakor spoznanju oruenjenih reči, po jezikih: kajti brez njihovega pripomočka se niti cerkveni, niti državni nauk, niti posamezne niti javne šole braniti in ohraniti ne dajo. Molčim o tem, da so tisti, kteri potrebnih jezikov ne znajo, tudi tedaj, ko jim je dolžnost govoriti, ne vedoči, kaj se je povedalo, niti kako bi jim bilo odgovoriti, velikrat primorani kakor žabe Serifske obmolkniti ter udati se v veliko, veliko sramoto. In ker se za to trditev nahajajo ne redka prav učeno izdelana pisanja, je tako, da bi se res moglo dozdevati, da tisti, ki bi se trudil še kaj več mirao toga razkazovati, prazno slamo mlati in bolj svojo ubožnost kot premožnost razodčva. Zato, in ker mi je vsakako tukaj povrhu in vsaj sploh nekoliko opomniti o poglavitni rabi ali o poslednjem namenu jezikov: torej hočem to, kar sem si namenil, o Slovenskem meni domačem jeziku (de Slavonica mihi vernacula lingua) in slednjič o povodu te knjižice ob kratkem in po svoji slabi moči zaznamnjati. 0 pravi rabi jezikov pa je najjasnejši sv. Pavla izrek, ki ga sam v listu do Rimljanov navede iz Izaija preroka, takole govoreč: Vsak jezik bo spoznal Boga. In s temi besedami kaže nam sv. Pavel najobširnišo učenost in najslajšo tolažbo, pa tudi pravo rabo jezikov. Kajti v začetku pojasnuje, da bode vedno nekaka skupščina teh, ki s pomočjo prvenjih jezikov Boga prav spoznajo in čestijo. Potem tudi naznanja očituo, da ne prejde ta svet, dokler se pri vseh ljudeh, pri vsakovrstnih narodih ne razodene poprej volja Božja. Iu to je v resnici edina stvar, po kteri se pobožne duše (naj še tako norsko počenjajo zoper cerkev Kristusovo, svet je satan) v vseh bridkostih tega življenja morejo vzdrževati, dokler si iz besede Božje gotovo morejo obetati, da bode enkrat konec nadlogara, in da gotovo pride oproščenje od prejšnjih: in tedaj sicer bode prav blizo, in da tako rečem, pred vratrai, kedar namreč godilo se bode češčenje Božje v vsch jezicih. Prava raba jezikova pa se je pričela s prvima začetnikoma človeškega rodu, z Adamom in s Hevo. Mogla sta namreč prva roditelja, v oni nedolžnosti in brez madeža vsakterega greha, prav hvaliti Boga. Kajti volja in srce pa druge dušne moči vse so tako vgajale pravi še sodeči pameti, da sta mogla i lehko i v najviši popolnosti Boga hvaliti in slaviti: in zvrševala bi bila to na vso večnost ter z največo srčno radostjo, ako ne bi bila po satanovi zvijači prekanjena ter istcga tako svetega stanu naveličana satanove zvite laži bolj čislala miino Božje zapovedi, in ako ne bi bila za nedolžnost prejemši pokvarjenost in propast na duši in na telesu, one tolike sreče ter one presladke zveze v hvali Božji, po pravični sodbi Božji, zgubila ter sama sebe z vsim zarodom pahnila v večno pogubljenje. Obropana tedaj vseh tistih tolikih darov sta po padcu delala vse bolj mlačno. Kajti razum, dasi je pred vsemi drugimi dušnimi močmi ostal bolj nepokvarjen, je bil vendar v božjih rečeh popol- noma oslepljen, v drugih pa nekaj malo vidi (dokler ga podpirajo kakor že ona prva načela, iz kterih so stvarjena in se še sedaj stvarjajo vse človeške umetnosti, značene z besedo modrosti ali pravejše modroslovja — philosophiae.) Potem se človeška volja vedno protivi volji Božji. Srce samo gori sovraštva do Boga. Niže moči, ktere se s sploh znanim imenom premične (locomotivae) zovejo, delajo vse bolj leno. Vsled tega tudi človek (v tolikem porušenji — discrasia) tistega namena, za kterega je bil v začetku stvarjen, s svojimi tako zmedenimi in zbeganimi močmi ni mogel več doseči, niti Boga, kakor bi se spodobilo, slaviti in hvaliti. Zatorej bi imel zavržen biti človek z vsim svojim na- sledstvom za vselej. Toda to prežalostno osodo človeškega rodu videč Premilostivi Oče nebeški ni pripustil, da človek sam in tako s človekom slava njegova popolnoma izgine. Torej se s svojim edinim in sovečnim Sinom in s svetim Duhom, vsa presv. Trojica namreč, čudo, posvetuje, kako bi se človeški rod dal spet popraviti ter vnovič vstanoviti češčenje Božje: ter sklene, da Sin, druga oseba v Bogu, na nedopovedljiv način o gotovem času seboj zedini narav človeško ter tako odkupi in v prvotni stan pripravi človeštvo. Zatorej mej Bogom. kot pravičnim sodnikom, in mej revnim pa ob- sojenim človekom srednik postane Sin Božji. Proglasi se obljuba milosti zavoljo Sina, iz žene rojenega. To milost so prvi stariši po veri vedno obračali sebi na prid. Tudi je sveti Duh potem po obljubljeni besedi po padcu še v verujočih vzbujal neka Bogu prijetna opravila in hvaljenja s pripomočjo jezikov (z besedo glasovito — vocali verbo) ter zbiral o vseh časih nekako skupščino, dalje plodeč ono obljubljeno milost: to pa po edinein in priprostem, kajti od Boga prošlem načinu govorjenja. Da se je i ta enojna in jasna govorica v cerkvi Božji v prejšnjih in mnogih stoletjih tudi brez črk in brez go- tovega črkopisja (literatura) rabila in tako ohranila, to je sploh znano. Ker so namreč prejšnje dobe očetje bolj dolgo živeli, se lahko spozna, da so po izročevani obljubi mi- losti, po rabi onega edinega jezika pa brez pripomočka kterega črkopisja med seboj se vedno vzbujevali ter ono obljubo o prihodnjem žene sinu vseskozi do naslednikov poro- čevali. Ta ostala in tolikanj izvrstna dobrota, namreč raba edinega in s samim Bogom skupnega jezika, po toliko in tolikih zgubljenih darovih Božjih, kakor je bila sprevelika, tako je nasprot omilovati in obžalovati, da je zavoljo predrznosti ljudi okrajšano bilo (da tako rečem) njim i življenje, in da je o zidanji stolpa Babilonskega nastala zmešnjava jezikov, pač pravična kazen božja, da je iz enega čistega in prostega storilo se jih več in to nedovršenih, in tako edinega onega prvega in svetega jezika čistota pri premnogih naslednikih se zgubila, in da-je pravo češčenje Božje po mnogih krajih bilo ne samo zadržano, terouč da je skoro popolnoma prenehalo. Pa dasi je pripoznati, da je ona razlika jezikov bila zaslužena kazen, vendar je božja usmiljenost spoznavati spet v tem, da ined onimi po vesoljnem svetu ter po raznih pokrajinah njegovih pogostnimi človeškimi selitvami oni prvi in sveti jezik vendar ni bil niti zatrt niti pokvarjen: temuč se je dasi v negotovih selih in tudi brez knjig in brez gotove pisave pri ljudstvu Božjem nepokvarjen ohranil: dokler ni sledujič Bog, v deželo dolgo že in pred mnogimi veki obetano svoje ljudstvo vodeč po voditelju Mojzesu, na gori Sinaju deset zapovedi spisavši svojiin prstom Mojzesa kakor učitelj učenca in to skozi celih štirdeset dni o gotovem črkopisji pod- učujoč po Mojzesu spisati dal tudi pentatevha (petoknižja) ter ga naslednikoin posvetil v gotovem, namree v istem jtrvem pa mej vserai najstarejšem ia najsvetejšem, od pre- svetega Boga prošlem jeziku. Tedaj še le so misli duha, po vzgledu Boga, kteri je prvi i Adamov i potlej tudi Mojzesov govoreči (ako se namreč tako reči srae) učitelj in slovničar (vocalis Magister et Grammaticus) postal, po gotovem črkopisji in po besedi, ktero imenujejo Ebrejsko, po onem Ebreju, ne obretniku (kajti to je povse pripisovati Bogu, kakor vže povedano) arapak po slavitelju, jele se zapisovati v razodevanji in razširjevanji hvale in slave Božje. Ostala je ta pisava in govorica pri Ijudstvu Božjem, o kterem je Bog hotel, naj bode pentatevha nekako posebni varuh. A ona občevanja z vnanjirai ljudstvi pa pozneje bolj pogostna preseljevanja v Babilonijo in drugam so provzročila, da se je oni sploh sveti jezik Ebrejski nekoliko oddaljil od svojega izvirka i po pisavi i po izreki. Od tod je nastala druga govorica, ktera se zove ali Sirska ali Kaldejska, za prve in druge samovladije. In poznej so tudi posamne samovladijo postavile svoja posamna narečja, po poglavitnem stolnem mestu, v posebni jezikovi rabi, tako Grki Grško, Latini Latinsko. In tako se je zgodilo, da za Ebrejskim in Kaldejskim jezikom Grški in za tem Latinski, so še sedaj štirje poglavitni jeziki, kteri se štejejo in so tudi najstarejši ter najpotrebniši, da jih veš in znaš. In dasiravno so, kedar je satan tako hotel, na svetu poznej nastajale ogrorane prekucije in so zruševana in zbijana bila kraljestva in cesarstva: dasiravno so Ijudje bili ali izganjani s svojih sedežev ali so vdarjali jo v drugih dežele in so po hudih nesrečah sesedala se kraljestva, ter zato razno medlo se vse, mešale se višine z nižinarai, in vsled tega stvarjale se nekako brezštevilne posebne govorice: je vendar Bog v onih tolikih zmešnjavah po svoji neizmerni usmiljenosti, modrosti in previdnosti, na čuden način, Ebrejski, Kaldejski, Grški pa Latinski jezik v bukvah popisan vedno ohranil ter jih še sedaj ohranjuje cele: da bi ti jeziki bili kot ravnalo in pravilo drugiin reččm in da bi iz teh, kakor iz vrelcev v druge jezike nekako pretakale se premnoge knjige, obsegajoče nauk o Bogu, poštene in koristne postave, zdravilne leke, ter tudi druge vede in uraetnije, kako so dopovedovati pa prav obravnavati in razdeljevati vse stvarf. Tako se še sedaj po posebni dobroti Božji daje nam sveto pismo Ebrejsko, ktero je na več kot kraljevske stroške Ptolomeja Filadelfa neumrlega spominja kralja Egiptovskega prvikrat preloženo bilo v Grški jezik. Kajti Jožef oni sin Gorijonov v Judovski povestnici posamezno našteva tiste kraljevske stroške, kteri znašajo, ako jih smemo računiti, vsoto nad 50 milijonov zlatov, ali ako ho6e kdo povedati bolj po latinski, dala bi ona vsota — supra quinquagies millena millia aureos, vel si libet quingenties centena millia aureos: — vsoto, pravim, ktera nikoli nobeni vseh kraljev, ljudstev in časov, kar jaz vem, v letnem dobičku ali dohodku ni enaka. Te stroške je oni neumrli junak daroval celo za sami stari zakon, kteri ima v sebi 24 bukev, kaj ne bi bil hotel storiti, ko bi tudi novi zakon in ko bi tako došlo mu bilo celo sv. pismo? Takrat torej je prvič, pravim, Ebrejsko sv. pismo postalo Grško, kterim bukvam so pridejale se druge knjige novega zakona, spisane v grškem jeziku. Zatorej se je tudi celo latinsko sv. pismo, preloženo po trudu bodisi Hieronima bodisi kterega drugega, zvati jelo z imenom stara prestava. In tako se nahaja ne le sv. pismo Ebrejsko, Kaldejsko, Grško in Latinsko, ki si je na veliko korist vsega krščanstva lahko tudi bolj revni človek omisli za srednjo ceno: ampak na prodaj je zdaj v tern stoletji tudi sv. pisnio v Nemškem, Španjskem, Francoskem, Laškem, Ogerskem, Českem, Poljskem, Rutenskem in Možovitskem (Mofhovitica) jeziku. A samo našim ljudem Kranjcem ali Slovencem (Carniolanis seu Slavis) še ni došla ta tolika sreča, da bi je imeli celo v svojem narečji. Kajti čeravno je čestitljivi mož g. Primož Truber novi zakon in druge pripravne knjige, in to, kakor sem vže oinenil, tudi v Kranjsko narečje nedavno i marljivo i spretno prestavil iz lastnih in čistih virov: bilo je vendar trcba, kedar onega raoža vže bolj resna doba in nadložna starost tlači ter v močeh zapušča, da so drugi dosnovali, kar je celemu sv. pismu doslej manjkalo ter ostalo za prestavo, pa izdali celo Kranjsko ali bolje Slovensko sv. pismo (Slavonica Biblia). Prikazala se je torej ta poslednji čas prevelika in neizrekljiva milost Božja tudi našim ljudem. Napočil je tisti veseli dan, kedar tudi Kranjci in Slovenci (Carniolani et Slavi) lahko vidimo in slišimo kranjski govoriti Boga samega, očake, preroke, aposteljne in evangeliste. In za to toliko usmiljenost in dobroto edinemu večnemu Bogu bodi hvala in slava včkoma. Amen.