CIRIL
I
METOD str. 2
PESEM DRUŽI LJUDI str. 3
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 3. junija 1999  Leto IX, št. 11
Porabski
dnevi
'99	ČISTA VODA
"Slovenske pesmi bi za nas Slovence takše mogle biti kak lejpa, čista voda. Takša, stera vö s cürka teče... Na žalost, dosta čiste vode je že tasteklo, dosta lejpi pesmi smo že pozabili... "piše Francek Mukič v uvodi Porabske pesmarice. Te misli bi leko bile moto letošnji Porabski dnevov. Vejndrik ranč zavolo toga, naj vse tisto, ka se je pozabile, nazaj naprej pride, so se organizatori tak odlaučili, da na program pozovejo takše pevce pa goslara, steri so eške nej pozabili, kak so inda svejta popejvali ali igrali njine babice, njini dejdeki. Leko ka s tejm volau dajo kakšim mladim tö, ka notstaupo v te skupine, stere skrb majo na tau, ka smo od starcov erbali. Vej pa na erbijo (dediščino) dobra trbej skrb meti. Če človek erbijo zgibi, sam sabé tö leko zagibi.
Nej čüda, če so se gledalcom v programi ranč tisti vidli najbole, steri so sami s svojimi fudami pred njé stanili pa z düšov pa tejlov zašpilati pa zapopejvali. Zatok si pa zaslüžijo, ka je po imeni napišemo: Frančiška Gutman iz Kokolanjščaka, Tone Sukič iz Boreče pa Lajči Nemec iz Krplivnika. Med skupinami (ljudske pevke iz Monoštra pa iz Števanovec, trio gimnazijk iz Monoštra, Laci Korpič pa ženski kvartet, Fantje iz Male Nedelje) so najbole ploskali Goslarom iz Pristave pri Ljutomeri, steri so špilali z žagov, pilov, šticlinom, z motikami, z glavnjikom... Letošnji Porabski dnevi so se
začnili v soboto zvečer, gda je na Verici špilala Gledališka držina Nindrik-indrik. V nedelo smo najprva pejški šli do Čepinec, tau je najbole pasalo tistim, steri so prišli z varašov kak je Somboteu, Mosonmagy aro var, Budimpešta. Med pešači je bila ga. Ida Močivnik, slovenska veleposlanica v Budimpešti to. Čakala nas je lejpa krajina, čisti luft pa dober prejkmurski golaž, za steroga sta poskrbela občina Šalovci pa gasilsko društvo Čepinci. Gda smo iz Čepinec nazaj prišli, je nas počakala pihalna godba Društva upokojencev iz M. Sobote. Pri slovenski meši, stero je služo domanji župnik Štefan Toth, je spejvo MePZ Avgust Pavel.
Letos sta dobila priznanja (kituntetčs) Za Porabje gospaud Ivan Camplin, strni dugo lejt ojdi mešüvat na Gorenji Senik pa gospaud Karel Dončec, lončar na Verici.
Na konci Porabski dnevov je pa ta "čista voda" malo mautna gratala. Vejpa v varaškom Slovenskom daumi sta goslara tak lepau vogrski igrala, kak če bi vse tisto, ka je slovensko, pozabili na Verici, kak če bi tau nej porabski slovenski dnevi bili. Dapa hibo sta nej samo ta dva goslara naredla, bole organizator!, steri tau notprividjo. Kaj takšoga se ne smej več zgoditi.
Organizatori se zahvaljujejo vsejm, steri so pomagali pri programi, najbole domanjim z vesi, Samoupravi na Verici pa Krajevni skupnosti Čepinci.
M. S.
2
Zalavár/Blatograd
CIRIL I METOD
V Zalavári v županiji Zala v vsakšo leto 21. majuša svetijo svetek sv. Cirila i Metoda. Zvüna vesi, na mazevaj so 1985. leta gorpostavili spomenik svetnikoma. Tau je steber, na dva kraja šteroga sta kipa (szobor). Lanjsko leto so te-
va dva kipa vkradnili, vküpzosejkali pa na kile táodáli. Letos 21. majuša so znauva postavili pa posvetiu kufama (bronasta) kipa v Zalavári. Dopoldne so meli v OŠ Cirila i Metoda tekmovanje iz zgodovino županije Zala i naravoslovnih zanimivosti pokrajine Kis-Balaton. Po tistom je bila pravoslavno-protestantsko-kataličanska meša v cerkvi vesnice. Po meši so dühovnik posvetiu nauve kipe, šaularge z vesi pa iz bolgarske šaule v Budimpešti pa so meli kulturni program. Na konci so predstavila županije Zala, Bolgarov na Madžarskom i Slovenske državne samouprave z Gorenjoga Sinika dojdjali svoje vence pri spomeniki.
Zaka smo nesli venec mi tö? Zaka sta sv. Ciril i Metod namalana v cerkvi na
Gorenjom Siniki? Ciril i Metod sta bila slovanska apoštola, vönajšla slovansko pisalo i sta mešüvala v slovanskoj maternoj rejči g pred več kak 1000 lejt. Tistoga ipa so od Blatnoga jezera do Mure i Drave - v Spodnji Panoniji - živeli slovanski narodi, med njimi naši starci, Slovenci tö. Tü je biu knez (fejedelem) Pribina, po tistom pa sin Kocelj. Na prošnjo Koclja je papa II. Hadrijan 869-oga leta imenüvo Metoda za nadškofa (érsek) panonski Slovanov. O zgodovini tisti cajtov je gospaud Jožef Košič tak piso:
... Po smerti Karola Velkoga... so poganski Moravci svojega vojvoda po imeni Pribino pretirali, zato ka se je prouti njihovoj volji püsto okerstiti... Pribina je ... od casara Lajoša I. doubo prece prestrano zemlišče v Panonii. Tou Pribinovo
lastinstvo je od Blatne jezere vösegnilo do Rabe i Müre, od te gori v Optüj, odned prejk Drave i Save do Kupe, tam odned pa doli do Pečüha. Tak so železni i salaski Slovenje tüdi v
Pribinovo deržanje spadnoli i njegovi podložniki bili. Pribina je sproso mešnike od soligradskoga
pišpeka, ki bi slovensko lüstvo vu kerstšanskoj veri podvčili ino okerstili. Tej so Slovenom po slovensko
predgali kerstšanske istine i zato tüdi v svojem apostolskom deli tak naprejdüvali, da je prousto lüstvo skoro zvekšega kerstšansko postanilo... Pribinov sin Kocelj... je tüdi dober skerben gospoud bio za svoje tükašnje Slovene... je prišo k Slovenom med Mürov i Rabov stanüvaj očin v zimi z jagerijov se razveseljevat. Tü se je ešče vnogo poganov najšlo, šteri so najmre več žen majouči, za toga volo nej so k kerstšanstvi pristaupili. Tem je z lejpa vero kerstšansko priporočao, one je pa pohvalo, obatrivao i pokrejpo, šteri so že pervle na pravo vero katoličansko stanili... Evangeliom pri božoj slüžbi so Dühovnicke svojim bole po bulgarskom kak slovensko prestavleni prešteli vu tistom jeziki v šterom sta ga dva barata Ciril i Metod za Slovene naredla
Pribina i Kocelj nemata spomenikav Zalavári. Lejpo bi bilau, če bi mi Slovenci pa Slovaki na Madžarskom vküpsegnili z lüstvom v Zalavári, pa bi vküper postavili spomenik Pribini i Kocelji. Če bi kleti nej samo venec nesli, liki bi mi tö nutpokazali naš kulturni program. O sodelovali so sé predstavnika Države slovenske samouprave Martin Ropoš, Šandor Merkli i podpisana pogučavali z županom vesnice Zalavar Istvánom Berkenyésom.
Marija Kozar
poenostavljen prepis očenaša
oče naš iže esi na nebesi da svetu se ime tvoe da pridet cesarstvo tvoe da bodet vole tvoe eko na nebesi i na zemi hleb naš nasonštni dažd nam dnes. i ostavi nam dlgi naše eko i mi ostavlem dlžnikom našem i ne vvedi nas v iskuženie n izbavi ni otlonkavaago.
Očanaš, kak sta ga molila Ciril pa Metod
Pismo iz Sobote
VISIKE VODE
Ste vidli? Skur bi nas vode, štere so se zavolo deža razlijale po njivaj, poštijaj in ške gde, ta odnesle. Lejvalo se je, kak če bi nikak škeu za sedem lejt nazaj pa sedem lejta naprej napuniti reke in potoke pa namočiti zemlou. Rejsan, ka pa če je tou nikak rejsan napravo? Ali pa, ške boukše, ka če je rejsan za tou stoj kriv? Sto je tou napravo, ka do naše njive letos slabši pauv mela? Vse tou pa ške kaj vcuj se spitavle naše lüdstvo. Zato pa ka vsikšo pitanje terdja odgovor, se gvüšno na vsikšo pitanje leko nazaj povej. Najbole so se z mlajšimi korile stare mamce, ka je prej tej velki dež zato prišo, ka tej mlajši trno neščejo Boga moliti. Takšo se vejn guči že bar gezero lejt. Tou je nika nouvoga nej. Edni so vedli prajti, ka se je vrejme vküp zmejšalo zato, ka že prejk dva mejseca prejk po našom nebi lejtajo NATO-jovi fligeri. Zavolo nji so se oblaki vküper zgrabili in zlijali na zemlo ške več vode, kak pa ji leko držijo. Tak te Zdaj NATO ne meče bombe samo po Srbiji, liki piščavle tou vodeno nevolo na nas tö. Tistim, ka je nej zadosta nej Boug pa nej NATO, pa pravijo, ka je za vse vküper krivo leto 2000, stero je Zdaj že več nej tak daleč. Cejli té dež je sploj ške nika nej, pravijo. Gda tö slejgnje leto premine, pravijo, te te kumaj vidli, ka so visike vode!
Tej slejgni si znam brodijo, ka se cejli svejt vtopi, kak se je vtoupo te, gda je Noe delo tisto velko barko. Če bi vsikši poslüšo pa vörvo moji tašči Regini, trno čedni ženski, bi gvüšen biu, ka de leta 2000 ranč tak. Brž bi se, kak una, začo včiti plavati, če ške ne vej. Meni je vseedno. Lipou pri mejri živim te svoj Žitek pa gledam naše pavre, steri že vejo, ka tou leto gvüšno cejli pouv odajo. Zavolo visike vode de ga tak malo, ka njim ranč bilje doma ne ostane.
Miki
Porabje, 3. junija 1999
3
Štenje
ŽUNA
Gregor Strniša (1930-1987) je biu slovenski pesnik, šteri je piso drame tö. Pesmi je začno pisati že v gimnaziji. Od 1949 do 1951 je biu v vauzi, gde je Sto sam sebe zaničati. V njegovi
pesmi i dramaj sledik dostakrat Srečamo motiv samomora (öngyilkosság). Strniša je piso igre za radio i pesmi za mlajše (Kvadrat pa Pika, Potüvanje z bršljanom, Jedca Mesca), v drügi polovici 60. let reči za plesno muziko.
Gregor Strniša je za svoje delo daubo več nagrad. Eno leto prva liki je mrau je daubo Prešernovo nagrado.
Najbaukše pesmi so vödali v knjigaj Oko. S te knig je pesem Žolna (žuna):
Sredi lesa Rdeča kapica sreča hudega volka.
Deklič od straha zamiži, jo strah začara, spremeni.
Les zašumi. Oči odpre: gozda ni in nje ni več.
Ni deklič, je črn ptič, v vasi samih starih hiš.
je koč, kar je imel les dreves, za vsako par kosmatih ušes.
V vsaki blaga babica, nobena pa ne odpre vrat.
Marija Kozar
Pesem druži ljudi
14. majuša je Drüštvo upokojencev iz Murske Sobote organizirati) koncert zborovskega petja od Mure do Rabe. V grajski dvorani v Murski Soboti so nas sprejeli z napisom "Pesem ne pozna meja". Tau neprestano leko potrdijo vsi pevci, steri pesmi s svoje domanje krajine z velkim veseljem raznašajo zvön meje. Tak: je tüdi MePZ A. Pavel z Gorenjoga Senika, steri je dostakrat pozvan v Slovenijo, v Italijo pa v Avstrije. Organizatorji tega koncerta so redno poskrbeli zatau, naj kvalitetni program leko nüdijo domanji lidam. Na koncerti sta sodelovala dva zbora, domanji zbor društva upokojencev, MePZ "Vladimir Močari" pa Porabski zbor z Gorenjoga Senika. Obadva zbora sta se pošteno pripravila. Za program sta izbrala takšne pesmi, stere tak vsebinsko kak melodično pozitivno vplivajo na človeka s sterokoli strani meje. Gvüšno, ka Obadva dirigenta velko brigo mata zatau, naj pevci s
svojimi čistimi glasauvi vsebola zadobijo publiko. Tak brodim, steri smo je čüli, smo bili fejs zadovolni. Program sta popestrila dva mladiva glasbenika, Barbara Grebenar z Dolenjoga Senika je igrala na klarineti, domačin Igor Benko pa na klaviri. Na konci koncerta se je oder napuno s pevci. Dva zbora sta vküper zapopejvala pesem Pozimi pa rožice ne cveto z dirigentko Marijo Trifus, Micika v püngradi... pa, z dirigentom Francem Zverom. Porabski pa soboški glasauvi so vküper tak lepau zveneli, ka je ške luft zdrgeto.
Predsednik drüštva upokojencev g. Jože Vild nam je pa s svojim Slavnostna gučom skurok skuze prštölo v oči, gda je poudarjal lepoto pa vrejdnost petja. Obadvöma zbora iskreno čestitamo.
Brezi ijskre_____________
MePZ A. Pavel je za dva dni že pa leko išo popejvat prek meje. Pozvani so bili v Bo-
rečo. K tomi so že vcuj navčeni, ka so dostakrat pozvani, tomi se veselijo tü. Nej tak, gda nemajo se s čim odpelati. Takšna kaštiga se je eške nigdar nej zgodila z eno skupinov nej. Leko pa povejm, ka mejsečno najmenja 2-3-krat se moramo brigati za kakšen kombi ali avtobus. Zdaj smo tü meli dva kombija, Zakoj bi pa brlanckali z velkim avtobusom kaulek, gda je ta ves vsevküper 15 km-ov od Gorenjoga Senika. Samo, ka sé je eden nikak nej Sto nut-vužgati. Pa kak se je vsigdar gvüšno pa pontoško nutvužgo! Zdaj je pa nej daubo tisto ijskro, od stere bi se leko zagnau prejk po brgauv do Varaša. Žau nam je vsem, steri smo kakoli majčkano krivi pauleg te ijskre. Eške sreča, ka se je ijskra vužgala v glavej pevcov. Težko, depa vküp so sprajli telko avtonov, ka so v zadnjoj minuti taprišli, kam so se napautili. Baug plati vsakšomi, steri kaj djau zatau.
K. F.
Koncert pri sv. Ani
Vsako leto mejseca maja organizerajo srečanje cerkveni pevski zborov v Boreči pri kapejli svete Ane. Organizator toga srečanja je g. Ciril Kozar iz Martinja. Ne pozabim, gda smo bili prvič, smo zabloudili. Ta kapejla je v lejsi na samem. Lansko leto je še po starom bilou, letos nas je pa že presenetila (meglepett) pot k cerkvi, potem okolica, cerkev, nova mrliška vežica (ravatalozó) in lejpi park. Na kratko povedano, čüdovita je Zdaj ta lejpa romarska cerkev. Vidi se, da lüdje lepau čuvajo dediščino (örökség). G. župnik Ivan Camplin so povedali, da je ta cerkev Zdaj lepša, kak gda je nauva bila. Zato so leko (hvaležni petrovskomi Župani, ki je tü pa tam kloncko, da bi vse tou obnoviti. Župan so nas prosili, naj povejmo še drügim, naj obiščejo te lejpi park, steri se bo leko imenüvo park sv. Ane. Po koncerti smo na konci vsi vküper zapeli: "Spet kliče nas venčani maj. " Rada spejvam, zatok sam se čütila, da sam v nebesi, ker toliko lejpi Marijini pesmi sam leko čüla na ednom mesti. Zato sam ponosna (büszke) na naš zbor, ka mi tü mamo dosti mladi, ki se v nedelo Popodneva pa gdakoli odpovejo drügim zabavam (szórakozás), pa dejo na koncert ali k sv. meši spejvat.
Po koncerti so pevske zbore lepou pogostil!. Prva kak smo šli domau, smo šli v cerkev sv. Ane in zapeli več pesmi. ("Povsod Boga, ljubljena Mati, Spet kliče nas venčani maj. ") Z bogatimi spomini smo se vrnili domou. Nas so že na drügo leto tü pozvali, naj bi ta tradicija eške tadale živela.
Te pa pevke in pevci vsej tej zborov: Na svidenje za leto dni!
Vera Gašpar
Porabci v Budimpešti z goričkimi plesi
1. majuša je samouprava 18. okrožja (kerület) vküper z manjšinskimi samoupravami v Budimpešti cejlodnevni kulturni program organizirala. V okrožji žive 10 manjšin, med njimi Slovenci, steri so lansko leto tü ustanoviti svojo samoupravo. Predsednik slovenske samouprave je Ferenc Kranjec, podpredsednik Jožef Karba, člani so ške Elizabeta Kranjec, Feri Hanžek pa Eva Terplan.
Organizatorji (szervezők) so vöponücali dobra vrejmen, kulturni program so meli na prostom, nagnauk na več mestaj. V glavnom programi so se notapokazali Poljaki, Grki, Bolgari, Armenci, Nemci pa Slovenci. Iz Porabja je pozvana
bila sakalovska folklorna skupina pa njigvi goslarge Najda, Mirko pa Jure iz Murske Sobote. Sakalovski folklorni so trifrtale vöre programa dali. Plesali so koreografije od vodje skupine Elizabeto Kovač, goričke plese, stere ji je navčila Marija Rituper iz Murske Sobote, vmes so pa še goslarge zašpilati par lejpi prekmurski naut. Ta skupina, stera ške samo tretjo leto dela, že ma takšen program, s sterim se gdekoli leko predstavi. Gda so se na oder (színpad) postaviti, Priznam, ka sam fejs ponosna (büszke) bila na nji. Majo lejpo nošo, držijo se kak svejča, pazijo na vsakši stopaj. Plešejo karažno -najbole podje - za dobra
volau poskrbijo goslarge. Istino, ka sam se malo bojala, ka se oder vküper porüši pod njimi, ka se je tak gibo es pa ta, ka se je ške meni vrtilo Spodkar na mekoj travi. Goslarge so misliti, ka so na kakšom ringišpiti, nej čüda, če je na konci že vsem trejm lagvo bilau.
Člani slovenske samouprave so nam Popodneva za lejpi program poskrbeli. Gda smo si s fanjskim obedom napuniti želodce, so nam v tau velkom Varaši pokazati najbole ijrašnje zidine. Za te prijeten, lejpi den se njim zahvalim v imeni vsej, steri smo leko gostovau pri njij.
K. F.
Porabje, 3. junija 1999
4
OD
SLOVENIJE...
Dobro sodelovanje med slovensko policijo in FBI
Generalni direktor ameriškega zveznega preiskovalnega urada (FBI) Louis J. Freeh je po pogovorih v okviru enodnevnega obiska v Sloveniji, torej le mesec dni pred obiskom ameriškega predsednika Billa Clintona, potrdil odlično sodelovanje med slovensko policijo in FBI ter drugimi ameriškimi ustanovami za varstvo zakonitosti in javne varnosti. Izrazil je tudi upanje, da bo njegov obisk prispeval k nadaljnji krepitvi sodelovanja med policijami, ki je še zlasti pomembno zaradi narave sodobnega kriminala, ki postaja vse bolj mednaroden, kot tudi zaradi dogodkov na Kosovu, zaradi katerih se Slovenija sooča z vse močnejšimi migracijskimi pritiski.
Slovenski premier na obisku v Estoniji
Predsednik slovenske vlade Janez Drnovšek je ob koncu prvega uradnega obiska v Estoniji skupaj z gostiteljem, predsednikom estonske vlade Martom Laarom, ugotovil, da imata Slovenija in Estonija podobne cilje. Premiera sta v Tallinnu izrazila veselje, da sta obe državi v prvem krogu kandidatk za članstvo v Evropski uniji, pri čemer pa sta izrazila tudi pripravljenost za okrepitev sodelovanja med državama, med katerima sicer ni odprtih vprašanj.
Slovesnost ob 8. obletnici pekrskih dogodkov
Pri izobraževalnem centru v Pekrah pri Maribora, kjer se je Slovenska vojska že mesec dni pred agresijo na Slovenijo odločno uprla oboroženemu diktatu Jugoslovanske ljudske armade, je bila 22. maja proslava v Spomin na t. i. pekrske dogodke, ki si jih je mestna občina Maribor izbrala za svoj Spominski praznik. Več kot tisoč zbranih, med katerimi so bili veterani, vidni predstavniki političnega življenja in Slovenske vojske ter številni Mariborčani, je po pozdravu mariborskega župana Borisa Soviča nagovoril predsednik države Milan Kučan.
NémarKejp (15)
Pekeu pun - nebesa prazna
Nistarni dobri Ftiči v Vogrskom parlamenti senjajo o tom dobro velkom ftiči. Té totemistični sveti ftič Arpádovoga pleinena se zove Turul. Stoji (že skor leti? ) v Tatabdnyi. Obrnjen je proti južni krajom. V škramblaj stiskavo velko ostro sablo. sveti ftič sveti z očami. Misli na nekdešnjo madžarsko sveto Krono.
V morji plava Riba Faronika. Na hrbti nese Zemlo. Riba Zemljonosilka. Pravi, če una ednok zamajutne s svojim repom, te de se zemla trosila, de konec sveta. Če se obrne na hrbet, de svet pogübleni. Mimo nje plava Jezoš, pa ji pravi, naj sveta don ne zaniči, že zavolo nedužni mlajšov pa noseči žensk nej.
Takši Turulov-Fligarov gnesden dosta vidimo. Po zraki več samo té stvori lejčejo. Bogine ftiče so preminole. So pregnane. So zbežale. So v begunski taboraj - pod šotoraj. Pekeu je pun. Nika več ne füčkajo. Samo jočejo. Na tüma - na skrivma. Fligargep a samo drnjarijo, sejajo smrt pa prt (na mrtvece). Na nedužno deco pa noseče matere tö.
Zvüna pa vsefele čüdne stvarine koracajo-rogačejo-dünčejo. V Taszar so Prišli Sršeni (F/A-18) s svojimi smrtnirni žalci, po Albaniji lejčejo čemerasti Kačini pastiri (Apache) s 16 žalci, po lufti švigajo grde čüdne črne oglate tovanske ribe (Stealth), na zemli Gosenice (tanki) brožijo dragi pov, po Srbiji rdeči Kokotke gorijo, merikanarska Sova srbski guči, Vuk najprva tuli, ka je njim lüknjo najbole demokratična na sveti, gda ma Sloboden Milostni Peklenšček milostivno pove, ka je slobodno oditi iz njinoga luksuznoga Krtinjeka, se začne Srbija-Srdija, ruski Medved mrnjavi, kinejzarske Kače sičejo, madžarski Škürci škarce brüsijo pa Obade pošilajo proti Vojvodini...
Ka je to? Noetova barka se je na glavo postavila? Celoga sveta cirkuse pa živalske vrte so na stežen odprli? Riba Faronika Letalonosilka se po hrbti škraba?
Bi nej leko kakše načiše variante vönajšli? Taszar - tesar, Sršeni-rženi, Kače-bače, Totem-modem, Sova-Soba, Obed - obed, Rapist-trapist, zApache-i se špilati - apače se špilati, Gosenica - Goskica, Škof (Stealth) - skavt, Skürec Odürec -Méren Djürec, Fligar - Flegar, Slobodan - Sloboden, katastrofa-Kata strofa...
De tretja bojna? De konec sveta? Riba Faronika se nika kitöni.
Faronika-Veronika, Zaman si si sposodila svoje ime od egipčanski faraonov! Uni so tö samo mislili o sebi, ka so Bogovge. Pravo riba je Kristuš, Riba-Bog, šteri je pri tebi plavo. Svet de pogübleni samo na Sodni den! Tačas pa do lüdje dosta mogli trpeti, če té čüdne Sküšnjave nedo pregnane.
Depa kam? Če pa je pekeu že pun!?
Turul, turul, grugru, püsti ti svoje peroti - v miroti!
Besedilo in posnetek: Francek Mukič
Ne morem si pomagati, depa...
... te dni mi neprestanoma edna, že več kak 40 lejt stara zgodbica odi napameti. Tau je pa tak bilau, ka sam prišla po šolaj sploj mlada v Porabje v edno ves na eden Urad (hivatal). Vasnice so največkrat vodili takši lüdje, šteri so nikše šaule nej meli. Bili so pa ali za tau ali za tisto volo vöodebrani za prednje. Med tejmi lüdami je tü velka razlika bila. Nistarni so za svoje delavec, za lüdi dobri bili, nistarni so pa tak mislili, ka je Zdaj prišo njigvi cajt, Zdaj leko kralüjejo, kak škejo. Tau pa našim Starejšim lüdam ešče gnesden nej trbej tomačiti, kaje tau njim znamenüvalo. No, da bi se držala tistoga, ka sam vam obečali je bilau etak: Naš "Šef je tü takši človek biu, šteri je popravom ranč pisati pa šteti nej znau, depa on je bio "ŠEF". Mi, mladi, tü pa tam kaj vönavčeni, smo pa pelali Urad. Pelali, pelali. No, tau je pre-tiravanje (túlzás). Slüžili smo, tau je pravica. Pa smo slüžili dosta takšoga, ka so nam tej "čedni" šefi zapovedali. Naše "düše" so se pa največkrat branile prauto nepoštenim pa hüdim ukazom. Znanje smo si pa zatok mi nej küpili nej za šonko pa nej za pejnaze. Etak smo pa začnili tüj pa tam protestirati prauto lagvim ukazom. Ge je ovak nej šlau, te smo si norca delali iz šefa, depa tak, ka je on tau nej opazo. Zgodilo se je, da je naš velki főnök odišo po vesi. Cejli den smo trpeli za toga volo. Iskali so ga od okraja, od županije pa vejga Baug, Sto vse nej. Cejli den smo lažali, depa naslednja nam je tau tak zavrelo, ka smo vküp segnili pa smo za našoga főnöka napisali edno pismo. Tau smo vedli, ka on na konci delovnoga dneva pride nazaj pa de spitavo, ka je bilau. Tak je bilau. On pride pa nas naprej gemle, ka je, kak je bilau cejli den. Mi smo vse povedli pa smo
ma pred oči potisnili našo pismo, naj go tak nagnauk podpiše, ka je tau sploj važno (fontos). On je pa vzeo pero pa je zašrajbo svoje ime, ka je vse bilau, samo nej njegvo ime. Tak se je podpisavo. Samo ka je te človek tau pismo nej prešto, samo go je podpiso.
Pa ka mislite, ka je tam pisalo? Tau smo ma napisali, ka te pa te do njega na glavnom trgi v vesi obešavali. Gda je pa prišo tisti den, te smo ma povedli, naj se pakiva. On pa pita, ka kama. Mi pa: "Vej pa gnes do vas na glavnom trgi obešavali. " Pa smo ma pismo pod naus potisnili. Tak nauri je pa zatok nej bio, včasin je gor prišo na tau folišijo. Sram ga je gratalo pa je minau tak, ka smo ga tri dni nej vidli. No, njega je sram gratalo. Pa leko - če z gnešnjom očami gledamo - bi ga ranč nej trbelo tak fejst sram biti.
Vej pa gnes, 1999. leta, gda vönavčeni gospaudje pa gospe vodijo naš rosag, gnes se ranč tak godi. Če bi meni stoj tau pred 40. lejtami pravo, bi kaj nej vedla. Liki gnes? Gnes, gda vsakši ma visoke šaule, Univerze pa vejga Baug, kakše šaule nej, gnes se takšo tü zgodi. Prej pri stranki FIDESZ, ki so gnes pri nas na vladi, so trge čedni napisali edno pismo v Merko, ka prej naj mesto gnešnjoga amerikanskoga ambasadora pošlejo ednoga drugoga. Tau ranč nemo razpravlali zakoj. Te so pa nistarni člani te stranke tau pismo podpisali. Med njimi v našoj županiji trge tü. Gda je pa "rabuka" nastanila za volo toga, te so tej eni podpisniki tak prajli, ka so oni rejsan podpisali tau pismo, depa pismo so nej pršteli. No, Baugi vala. Zatok smo pri nas telko aldüvali na šaule, ka smo gnes itak tam, gde pred 40 lejtami. Ali, ka je tau? Naj mi nekak povej!
I. Barber
Porabje, 3. junija 1999
5
Ka je gnesden rejdko čüti
Če človek gnes kaj takšoga čüje, ka so lüdje zadovolni, srečni, se radüjejo svojmi žitki pa svoji usodi (sors), tau je po mojem rejdko. Zatok pa človek skurok ne vörvle tomi.
Zakoj pa te misli etak ta pa nazaj obračam, tome je zrok tau, da sam etognauk v Traušči ojdla pa sam najšla takšo držino, takši zakonski par, steri me je s svojim vadlüvanjom v mišlenje spravo. Pa nej samo v mišlenje, liki v radost tü.
Marija (Majči) Lang-Dančeč, pevka varaškoga slovenskoga pevskega zbora pa njeni mauž Rudi v Traušči živeta. Večkrat stoj tak pravi, ka je prej med Slovence dobra priti zatok, ka so prijazni lüdje. Sto pozna Majčina, dobra zna ka je njau videti tü lepau. Napona sé drži na smej, če pa kaj povej, te pa njene reči človeka "baužajo". Njeni mauž Rudi je nej Slovenec, depa njigva dva se ranč vküp šikata. Videti, ka se razmejla.
Gda sam te ge najoprvin vidla v zbori, sam te kama nej vejdla djati. Drugi so mi povedli, ka si iz Slovenske vesipa ka si Slovenka.
"Dja sam iz Slovenske vesi od Lang familije. Bola boš pa znala, če tak povejm, ka sam sestra Lang Joškana, školnika, šteri je v 50-60-aj lejtaj na G. Seniki včijo. Moj daum mi je gnes napona na pameti. Sploj dobre stariše sam mejla pa ranč tak brate pa sestro. Sestra ešče gnes tam žive, Baugi vala. Zatok sam rada, ka tam žive, ka deca ešče gnes mamo priliko "domau" titi. Na svejti je najlepšo, če ti nej trbej pozabiti svoj dom, svojo rojstno ves.
Kak je bilau doma? Lepau, kakoli ka smo dosta delali. Tri brate mam, oni so se vsi tadala včili. Müva s sestrov
pa nej. Rano sam že prišla v fabriko, v ciglence. Gda sam pa tam delo končala, te hajde domau, pa doma na mezevaj smo delali z držinov. Moj oča so tü v kosino fabriko ojdli, depa oni so ešče prva domau prišli kak, povejmo, dja. Na mezevaj sam pa vse delala, ešče sam orala pa vlačila tü. Tau pa morem povedati, ka smo mi v držini vse meli. Moj oča so sploj dober pa flajsen človek bili, so nam vse pripravili.
Spominjam sé na tiste lejpe večere, gda smo kukarco pa goščice lüpali pa perge čejsali. Z lampami pa z očami smo gledali pa poslüšali starejše ženske, kak so tam pripovejdale. Od vsakše televizije je tau lepše pa baukše bilau. Čüli smo etakšoga reda od čaralic, bilau je tak tü, ka smo se včasin bojali domau titi. "
Gda sam prišla, me je najoprvin sprejo tvoj mauž Rudi, pa sam tak čütila, ka je rad, ka sam prišla. Gda si spoznala svojoga moža? Pa gde?
"Kak sam že prajla, sploj mlada sam začnila ojdti v Varaš v ciglence. Rudi je tü tam delo, etak sva se spoznala. Če pa nazaj mislim na tista lejta, gda sva se že oženila, gda sva živela v Máriaújfaluni, gda sva mela deco, samo telko leko povejm dosta-dosta sva delala. Sledkar sam dja, pa on tü, v židano fabriko prišla. Po
fabriki pa ranč tak kak doma, na mezeve, pa največkrat sam večer v desetoj vöri začnila na drugi den obed küjati. Mela sva dva deteta, sin Gabor je gnes 37 lejt star, čerka pa 29. Za njija, za držino smo naprajli vse, včasin prejk mera. Tau smo se že od starišov navčili. "
Kak si pa prišla do toga, ka spejvam v varaškom slovenskom zbori? "Schwarcz Aranka, štera mi je doma gnauksvejta sausadica bila, me je zvala popejvat. Ona je dobra znala, ka sam že v šauli lepau znala popejvati pa sam ji napamet prišla. Gnes bi ma pa nišče nej mogo odegnati od zbora. Leko dem po svejti, preživim lejpe-lejpe dneve. V živlenji sam z držinov samo gnauk bila vleta na Balatoni. Tisto mi je ostanilo nepozableno. Ovak sam pa nej mejla priliko dosti počivati. Vala Baugi, gnes mi je ležejše pa lepše. Pa v tejm je zbor tü nej na slednjom mesti. "
Rudi, vi samo sedite tüj pa nam dvorite, depa dosta negučite vcuj. Ka vam pomeni tau, da žena odi spejvat, na probe, pa je večkrat nej doma?
"Morem povedati, ka ji iz srca želejm, naj se ešče dugo-dugo dobra počüti v zbori. Müva sva v živlenji -kak je že ona tü prajla - sploj dosta delala. Dosegnila sva
pa, da na gnes mava mir, blajženo deco pa vnüke pa živiva sploj dobra. Kakoli ka je penzija nej velka, müva, kelko nam je potrejbno, vcuj prislüživa, pa sé te ranč ne mantrava. Tak dobra, kak gnes nama de, nama je nigdar nej šlau. Baug naj nama da dobra zdravje, pa de te vse vreda.
Takšo živlenje sva zadobila, ka sva si nigdar nej senjala. Mir mava, dobra živeva, telko delava kelko nama dobra spadne. Zadovolniva sva z živlenjom. "
Mislim ti tü tak čütiš, Majči, kak tvoj Rudi. Velko delo je pa tau tü, ka eden mauž dovoli ženi, ka leko tüj pa tam ta de. Tak je?
'Tak je. On je rad, da mam priliko tü pa tam ojdti. Tau pa zatok tü morem povedati, ka gdakoli kama dem, njega ne njam samo tak doma. Naprej sküjem, spečem, tak ka se brigam za njega.
Pa je tau eške nej vse. Tüj v cirkvi sam tü člen Cerkvenega zborčka - od 6 članov smo 4 Slovenci - pa odim na pokapanje tü, tam tü mi spejvati. Vala Baugi, ka sam eške zdrava, ka se razmej va z možom, da mam priliko za kaj takšoga, ka me veseli, ka sam si gdasvejta nej mogla privauščiti. Samo naj nama zdravje slüži. "
Tau pa iz srca želejm njima.
I. Barber
... DO MADŽARSKE
Seja predsedstva Zveze Slovencev
25. maja je zasedalo predsedstvo Zveze Slovencev, ki je ob pripravah na Porabske dneve razpravljalo tudi o prošnjah za finančno podporo raznim institucijam, društvom in samoupravam. Samouprava v Števanovcih je prejela za prirejanje Vaškega dneva 60 tisoč, OS I. Szechenyi za izlet slovenskih učencev po Sloveniji 60 tisoč, Upokojensko društvo Sakalovci za izlet 30 tisoč, Narodnostna sekcija madžarskega etnološkega društva za izdajo drugega zvezka o etnologiji Slovencev na Madžarskem 150 tisoč forintov.
Prireditve
*	6. junija prireja Samouprava v Števanovcih t. i. Vaški dan, ki se bo začel ob 11. uri s povorko od kulturnega doma do bivšega pionirskega tabora, kateri sledijo športne prireditve. Po kosilu (ob 14. 30) pa bodo nastopile domače in gostujoče kulturne skupine.
*	5. in 6. junija bo gledališka družina Nindrik-indrik nastopila na republiški reviji ljubiteljskih gledaliških skupin v Ljubljani.
*	5. junija bo na avstrijskem Koroškem prireditev Pesem ne pozna meja, katere se bo udeležil Mešani pevski zbor A. Pavel z Gornjega Senika.
Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi torek ob 13.25 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v torek,
8. junija 1999. Ponovitev naslednjo sredo,
16. junija, ob 17. 00, na 2. programu.
Društvo za vaški turizem
18. maja so v Monoštru ustanovili lokalno sekcijo Društva za vaški turizem, ki ima v Železni županiji približno 130 članov. Društvo namerava izdati prospekt, ki bi vseboval vse prenočitvene možnosti na podeželju ter organizirati tečaje za ljudi, ki se ukvarjajo s kakršnokoli obliko turizma na vaseh.
Porabje, 3. junija 1999
6
Brat je dal živlenje za našo družino
Mamika pa atek
Rad mam starejše lüdi. Leko, ka eške bole kak mlajše. Zaka? Nevem. Zato ka so mladi od zvüna lepi, stari pa od znotra? Mogoče. Zvünejšnja lepota mine, notrejšnja pa je vöčna.
Babike - mamike - babice. Ja pa nej, pa mladost fukne.
Žmeten Žitek so meli pa don zadovolna živejo na tom püklavom sveti. Nam mlajšam je že dosta leži. Pa smo don dosta bole nezadovolni. Mi od zvüna že tö grši gratüjemo. Bog dragi, smo že kaj lepši znotra? Tihince tak prisrčno sprejem, tö samo starejše lüstvo zna, kakšo nas gor primlili strina Ljudmila Perger v Okoslavcih pri G. Radgoni. Vem, vem, ka v Sloveniji ženskam pravijo, ka „gospa”, ka je bole fajno, bole gospočko povedano, kak „ strina ”, depa reč strina se bole šika za lüdi, o šteraj zdaj pišem.
Gospa je zvüna doma, strina pa znotra prebivajo.
To je tö lepota, če strina majo automatski telefon, šteroga je nej trbej v roki držati, pa don tak telefonerajo, ka roko cuj k vüji držijo...
To je tö „ stara bečka šola ”, ka so na konci tistomi, šteri je z mikrofonom bolancko pred njimim obrazom, daliglažek na pot, ka je un prej z drugimi nej mogo piti. Dje, ka telko zoplejče sé pa ta s tistim lüknjastim granatlinom? To je tö düšna vrlina, ka gda so sé čeli den že fejst vönadelali, pa te smo se mi proti večeri primlatili k njim pa je prosili, naj nam malo pripovedajo pa nikšo njim pesem s Slovenski goric zospevajo, se jim je nikanej vnožalo. Malo so si
vacalek opravili pa smo leko začnili gor jemati na magnetofon.
Profesionalci pa prva pet mesecov probajo. Sto je te zdaj profesionalec?... Strina so nam tak na vlaki spevali, kak če bi celi žitek drugo ranč nej delali, liki samo popevali. Vsakša njimpesemje mela dajer v melodiji.
Nej so samo strina meli mamiko, liki uni so tö mamika. Mamika od Valerije Perger, štero kak višjo pedagoško svetovalka vsakši pozna v slovenskom Porabji. Valerija ranč tak lepo speva kak njena mamika. Pa se ranč tak smeje... Dobri stariške dajo vse, ka majo, svojim mlajšom. Eške glas pa smej tö. Eške živlenje tö. Najprva z rojstvom pa sledik eške ednok. Mamike so li mamike.
* * *
„Našega ateka nejga več, ka bi nas s citrami spremljali... Gda je človek stari, te tisto pomni, kaj je v mladih letih bilo. Potlej pa dostikrat kaj pozabi... Ja, če drüga nemaš, te maš spomine... Gda sta atek pa mamika pela, smo se mi otroci včasi jokali. Tak se nam je lepo zdelo (videlo). Mi smo okoli peči sedeli in nam je lepo bilo... Mamika pa atek sta tak pela:
Mamica moja je strašno bogata.
Nima zlata in je vendar vsa zlata.
Zlate so njene oči, zlati so njeni lasje, Zlate so njene besede, zlato je njeno srce.
Vse tö bogastvo mi vsak dan poklanja, Kadar ljubeče nad mano se sklanja, Kadar me boža, poljublja gorko,
Nihče na svetu, nihce na svetu bogat ni tako.
Mamica moja je strašno bogata,
Nima zlata in je vendar vsa zlata,
Za vse zaklade na svetu ne dam,
Mamice svoje, mamice svoje, tak rada jo imam.
Atek so mrli 60. leta, ko je Valerija približno leto dni stara bila, mamika pa 65. Mamika so bili stari 44 let, gda sam se jaz narodila. 37 let so stari bili, gda so se
ženiti, sem na toti (té) naš breg. Atek pa so bili 5 let mlajši. Tri sestre so bile, pa nišo imele očé pa ne matere in so bile pri tetici, oni so bili njihova mati. Tetica so nej radi bili, ka so si mamika pet let mlajšega vzeli. Pa so pravili: Ne ženi se, ka de se po točki trati (travniki) paso!... Pa se je nej... Nas je pet otrok bilo. No, ena sestra je mrla, ka je samo osem vür živela, dva brata pa sta v nemški vojski pala (spadnila)... In tak sam se jaz oženila, vači bi vse propalo. Moj mož je bia 43 let organist pri Sv. Juriji. ”
Vi ste tö spevali v cerkvenom zbori?
Ja, ja, seveda. V cerkvi pa vseposedik. Še zdaj pojemo,
sicer nega več organista, so pa zbori. Mladi majo zbor, nečak od mojega moža vči. Zaka vi tak radi spevate? „To je petje. Ja, tö mamo v sebi in nemremo nači, ne,
moramo peti... Zadnjič so peli pri meši tak lepo, da Alejuja, aleluja, aleluja, da sam se morala jokati!... Mi s pokojnim možom smo tüdi peli to. ”
Vi bi morali biti kakšna operna ali ovaška pevka... „Vete kaj, brata sta odišla v vojno, mi smo bili tak ubogi (siromački). Atek so bili molarski majster, meli so puno pomočnikov, in so jih Nemci vse mobilizirali, tüdi naša dva brata... Atek so betežni gratali, od tega, ka so nej mogli nič več delati, so več kak leto pa pol samo ležali. Eden brat je bija 23 let star, gda je (s)padno, drugi pa 21!... Brat Ivan je bija 13 mesecov v bolnici (špitalaj), ka je dobo v Rusiji na fronti
šplitar v plüča, in potem so ga znovič odpelali na fronto. Gda je prišel domov na obisk, sam mu pravila, naj ostane doma. Je pravo, ka nemre, ka bi te nas odpelali v lager v Strnišče (Kidričevo) pri Ptuji pa bi atek tam mrli!... On se je žrtvoval (goraldüvo) za nas, ka je znovič v nemško vojsko šel... 80. leta smo dobila iz Münchena od Rdečega križa, ka je 45. leta umro. So napisali, naj jim ne zamerimo, da nam znovič povzročajo rane, toda naša dolžnost je, da vam moramo sporočiti (napisali) žalostno vesi... Pri Berlini je (s)pado, tam so Rusi celo nemško vojsko uničili, vse je mrtvo bilo, še zdravniki pa saniteci... Pa tudi moj brat. ”
Za konec nam, prosim, zospejvajte eške eno vašo pesem. Leko kakšno sodačko tö, če ste že o bojni pripovedovali. Takšo povejmo, ka so fantje, vašim brata tö, spejvali, gda so v bojno šli.
„Nič so nej peli, da so žalostni bili... Najina brata sta bila v katoliški organizaciji telovadca (športnika), igralca, pevca, tamburaša, vse, nega guča!... In na zadnje?!?... Na žalost, tako je živlenje... Te gda je Ivan ranjeni bija in je bija doma, 44. leta, je sedo na okni, v šplitarom v plüčaj, pa je igro na orglice (igarco) tak lepo!... ”
Oj, ta vojaški boben, ti boš meni zadnji zvon,
Oj, ti mi boš zazvonil, kadar jaz umiraI bom.
Bom, bom, bom, bom, bom, bom, bom, Bom, bom, bom, bom, bom, bom, bom, Oj,  ti mi boš zazvonil, kadar jaz umiraI
bom...
Fr. M.
Porabje, 3. junija 1999
7
Milivoj M. Roš
Škrat Babilon in štrki
Vsikšo sprtoletje, gda je že tisti čas, ka priletijo nazaj k nam štrki, škrat Babilon že trno žmetno čaka. Včasi se sedemkrat na den tö zdigne visiko v nejbo in gleda ta doj prouti Afriki, če že letijo nazaj domou. Bilou je pa neka lejt nazaj čüdno, pa ške bole kak čüdno vrejme. Štrkov je nej pa nej bilou nazaj na domanje roure in električne sojé. Škrat Babi-
lon je biu že trno žalosten. Tak rad bi že vküper s štrkami lejto kouli nad krajino in njim nastavlo črve, žabe pa kakšo ribo tö, dapa... bole je odo glejdat, če sé po nebi nad Afriko že vidijo njuve peruti, menje je vido. Gvüšno so zamüjali že dva kedna. Lagvo vrejme pa sé je vleklo in vleklo tadale. Štrki pridejo domou vsikšo leto in so prišli tou leto tö. Dapa bili so do kraja zmantrani, tak ji je zdelo mrzeu veter. Kak vejmo, najprlej priletijo moški štrki, ka za svoje žene vrejd vzemejo gnejzda. Ali bili so tak trüdili pa slabi od duge in žmetne poti, ka so se samo doj vseli na stara gnejzda in počivali, počivali. Škrat Babilon ji je Žalostno gledo in se brž zgučo sam s sebov, ka sam ne smej biti žalosten, liki mora štrkom pomagati.
Štrk je lačen, tou nej šala! Brž trbej njemi nika dati, mogouče kebre na šalati. Kak če bi migno, so začali kouli gnejzd lejtati velki masni kebri, tak ka so štrki samo stegavali klün in drugoga za drugim požirali. Gda so se nageli, njim je mouč nazaj prišla in so iskali vejke pa süjo travo. Gnejzda so se začala popravlati. Malo po tistom so začale ojditi domou njuve žene tö. Škrat Babilon je lejto med njimi in njim spejvo v štrkovoj rejči zalüblene pesmi.
Eden štrk pa je Zaman Čako na svojo ženo. Nej pa nej se je mogo včakati. Vsi drugi štrki so že bili vküper, samo un je z žalostnim klünom glejdo ta prouti sunci, stero je že pomali vgašüvalo. Škrat Babilon je brž v pamet vzeo, ka je nika nej vrejdi. On včasi začüti, ge se nabejra žalost. Zato je fudno v štrka, ka se je zdigno visiko pod oblake in vküper sta iskala njegvo ženo, če se njoj je kaj Zgodilo. Sunce je ške slejdnja posvejtilo po krajini, gda sta jo zaglednola tam kre lejsa, kak brezi moči sedi in ne more tadale. Ka pa je bilou najüjše pa je bila lisica, stera se je že pripravlate, ka skoči na njou. Škrat Babilon se je spüsto kak kamen z neba, zavado lisico v glavou, ka je brž odbejžala nazaj nut med drejve. Po tistm je pomali začo fudati v štrkine peruti. Tak rejsan pomali, in pogledni, tak pomali se je začala zdigavati čidale više. Čista nika je nej zamajnola, samo tak raznok ji je držala in Babilonova sapa joo je nesla prouti gnejzdi. Tak je ške slejdnja štorkla priletejla domou.
Ljubljanski dijaki v Porabju
Šola se predstavi________
Srednja šote za elektrotehniko in računalništvo se nahaja v samem središču Ljubljane in sicer v stavbi, ki je tudi pomembna arhitektonska stvaritev iz druge polovice 19. stoletja. Tu je bila sprva realna gimnazija, po kateri je stavba tudi dobila svoje ime: Realka. V tej gimnaziji so poučevali ali se v njej učili mnogi znani Slovenci.
Leta 1959 so se na Realki zaprte vrata gimnazije. Tako je dobila svoj dom Srednja elektrotehniška šote. Elektrotehniškim programom se je v zadnjem desetletju pridružil tudi program računalništva, z letom 1998 pa so se ponovno odprli tudi gimnazijski oddelki in sicer oddelki tehniške gimnazije. Ti dajejo sedaj skupaj z elektroteh-
niškimi in računalniškimi oddelki dijakom možnost pridobiti vso poglobljeno naravoslovno, elektrotehniško in računalniško znanje, kakršno zahteva hitro se spreminjajoči čas.
Najboljši dijaki na nagradnem izletu__________
V letošnjem šolskem letu smo za dijake, ki so na katerem koli področju dosegli vidnejše uspehe, organizirali nagradno ekskurzijo v Porabje. Ekskurzijo smo organizirali ob pomoči Centra za šolske in obšolske
dejavnosti. Dijake, ki so se odrezali na raznih tekmovanjih iz znanja, športa, jezika, podjetništva, novinarstva oz. so izdelali kvalitetne raziskovalne naloge, smo želeli seznaniti s Slovenci, ki živijo v Porabju. Priznati moramo, da se zelo redko odpravimo na Madžarsko, v Porabju pa še nismo bili. Prav zato smo se tega srečanja še posebej veselili. In ne zastonj, ob dobri podpori pri vodenju, ki nam ga je nudil Center šolskih dejavnosti iz Ljubljane, smo se podali preko Prekmurja na mejni prehod Hodoš. Po prečkanju meje smo se odpeljali kar naravnost v Monošter, kjer nas je pričakal predsednik porabskih Slovencev in nas seznanil z gospodarskim in kulturnim življenjem tukajšnjih prebivalcev. Bili smo presenečeni	nad
Slovenskim informacijsko-kulturnim centrom in nad skrbno izbranimi eksponati v Muzeju. Zelo lepo nam je ostal v spominu tudi lončar z Verice. Tako pristnega prikaza izdelo-
vanja lončarskih izdelkov še nismo imeli možnosti videti. Dijaki so se seznanili tudi z domačo obrtjo - izdelovanjem papirnatih rož. Pot do Slovencev v Porabju je bila zavita in dolga, kar nas je tudi prisililo, da smo se morali kar hitro obrniti nazaj proti Ljubljani. Ob tem pa smo sklenili, da se bomo ob prvi priložnosti zopet oglasili, hkrati pa se še enkrat zahvaljujemo za prisrčen sprejem.
V imenu udeležencev ekskurzije zapisala
Tonja Janša, prof.
Materinski dan
Prvo nedeljo maja smo praznovali materinski dan, ki je bil povezan z razstavo cvetlic iz papirja. Stopili smo v lepo okrašen kulturni dom. Na mizah in na steni smo videli zelo lepo izdelane šopke iz papirja. Okoli miz so sedele mamice in babice. Najprej jih je pozdravil župan s toplimi besedami. Potem so nastopili otroci iz vrtca. Lepo so recitiral in peli pesmice. Za njimi smo pa prišli mi, osnovnošolci. Recitirali smo, peli in plesali. Potem j vsak otrok z eno papirnatno rožo pozdravil svojo mamico. Nazadnje so nam predstavili tete, ki izdelujejo te cvetlice. Hvala za lepa rožice!
Balaž Bajzek 4. r OŠ G. Senik
Porabje, 3. junija 1999
PORABSKI DNEVI 29. in 30. MAJ VERICA - ČEPINCI
Od 23. do 27. junija 1999 Mednarodni obrtno-podjetniški sejem v Monoštru v OS Istvan Szechenyi. Odprt vsak dan od 9. do 19. ure
1999. június 23-27-ig Nemzetközi kisipari vásár lesz Szentgotthárdon a Széchenyi István Általános Iskolában. A vásár naponta 9-19 óráig tart nyitva.
NIKA ZA SMEJ
Prejk potoka
Vince so že stari pa bola boječi. Etognauk so k (h)čeri steli titi, samo ka bi mogli kaulag potoka kraužiti, tau se njim je pa daleč vidlo. Takšo mislili, ka do šli prejk potoka pa so že tam. Zatok so pa pitali policaj a, gde je potok najbola plitev, ka bi leko prejk stapali. Policaj pokaže na edno mesto, Vince začnejo v potok stapati, depa že so sé do šinjeka pogrozrnili pa etak krčijo: "Ti bedak, tau je tebi plitvo? "
Policaj pa: "Ge sam ne razmejm, kak se je tau leko Zgodilo. Vej je pa recam samo do podjasa bila ta voda. "
Norc pa pismo
Dva norca si pripovejdala. Eden pita drugoga: "Ka si pa delo včara večer? "
Te drugi pa: "Pismo sam piso. " "Pa komi si piso? "
"Komi, komi? Sam sebi. "
"No, pa ka v pismi stoji? " pita te prvi.
Te drugi pa: "Ka stoji v pismi? Ka stoji? Ti si tü takši norc! Kak bi vedo, ka piše v njej. Vej sam go pa ešče nej daubo. "
Tau ja
Janči etognauk v ednoj kompaniji sedi, gde si od alkohola pripovejdajo. Kak je alkohol na kvar človeki pa tau pa tisto. Janči pa Zdaj etak pravi: "Vejte, dobri moji padaške! Pri meni edna kapla alkohola ne smej na sto priti. "
Padaške ga gledajo pa ga pitajo: "Pa te ti rejsan nika ne piješ? "
"Kaj pa nej, " pravi Janči. "Samo na tau skrb mam, gda lejvam, te mi ne smej edna kapla nej na Sto spadniti. Tau bi bijo najvekši kvar na svejti. "
I. B.
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine