Istrskemu učiteljstvu. (Izvirni dopis iz učiteljskih krogov Istre.) ,,Soci" štev. 77. popisuje neki kolega trpljenje učiteljstva na Goriškem, od koder iraamo nemalo dopisov v enakem zmislu. Spominja na krasne povišane plače uradnikora (ki jirn jih ne zavidarao, ampak jim ]e čestitamo) i dostavlja, da državni sluge, orožniki, redarji, finančni stražniki, vse, ki nosi c. kr., je bolje plačano nego učitelj na Primorskem (seve, razen Tržaškega), ki raora položiti srednješolski izpit in ki je zavisen od deželnih zborov. Koncern dopisa pravi: nNaj učiteljstvo pošlje deputacijodo presvetlega cesarja." V 18. štev. »Popotnika" pa neki kolega tudi z Goriškega piše najprej o kolegah, ki se nič ne brigajo, katerih obzorje učiteljskega položaja je zelo ozko in ki imajo zaupanje v svoje deželne poslance. Toda (pravi dopisnik) najbolj prazno je tako upanje pri nas, ak^ sami ne tirjamo. Ves deželni zbor nara je nasproten, a tudi naši slovenski poslanci ne zaslužijo naših simpatij. Dopisnik spominja na neka ,,delovanja" in izraze v zmislu Ebenhocha nekojih slovenskih poslancev, po kojih se da soditi v nam neprijaznem zmislu. Koncno spodbuja, naj se vsa učiteljska društva v deželi zedinijo k delovanju ne glede na narodnost. Ko sera to prebral, sem si mislil: No, vendar so dobili »korajžo", napisati in izraziti svojo; ali — bojim se, da »tropo tardi" — ali vendar bolje, zakaj Mmeglio che mai." Da, da, dragi kolege! Vse tisto in še več, kar tare Vas na Goriškera, tare i nas v Istri. Ze pred 10 leti, pri ustanovitvi ,,Zaveze" v Ljubljani, se je predlagalo, naj se vstopi z vsemi učiteljskimi »Zavezami" v Cislitvaniji v solidarno delovanje neozirno na narodnost, da bi dognali, da bi država določila »minimum" učiteljskih plač v posameznih deželah, kar imamo pravico tirjati in vlada pravo dolociti po nam zelo znanera § iz leta 1869. z dne 14. vel. travna. Pa predlog je ostal v manjšini. Zdelo se je to gospodom kolegom preradikalno — baje i onim gospodora kolegom baš z Goriške, ki so ostavili dvorano. Pred leti v Trstu — pri »Zavezinern" zborovanju — je predlog referenta g. Ravnikarja, naj bi država podržavila učiteljstvo — ostal zopet v raanjšini — z ozirom na naše poslance in avtonomne oblasti. Koncno pri zopetnem predlaganju ravno istega referenta v Opatiji pred par leti — se je predlog v istem zrnislu soglasno sprejel — dokaz, da je učiteljstvo rado ali nerado izprevidelo, da po drugem poti ne priderao do izboljšanja svojih zelo bornih plač. Uirektorij ^Zaveze" je stopil v dogovor, kakor rau je bilo naloženo, z drugimi učiteljskimi »Zavezami" v Avstriji, da počne akcijo v zmislu sprejeiega rečenega predloga. — Ali večina »Zavez" je negativno odgovorila; ne sarao nemška — tudi češka. Zakaj ? Zato, ker imajo vse drugačne deželne poslance, nižje avtonomne oblasti in sploh vso drugačno, eni in drugi, narodno inteligencijo nego mi na Primorskem, koji znajo, kaj je šola, zakaj njihovi deželni poslanci skrbijo ne sarao s frazami, temveč tudi dejstveno za grnotno stanje svojega učiteljstva, da zamore to barem stanu primerno živeti. To isto so pokazali z uravnavo in izboljšanjem učiteljskih plač tudi deželni poslanci na Kranjskem. Pa ni rai potreba odgovarjati, da je to zavisno le od boljšega stanja, bogatejših dežel. Ne, zavisno je največ od volje deželnih poslancev, ki znajo, da brez šole, brez pouka ni napredka, ni sploh gmotne blaginje, ki znajo, ne samo znajo, arapak tudi dejstveno podpirajo, da ravno šola, pouk gmotno stanje pospešuje, da je to oboje v ožji zvezi, da krajcar za šolo ni nikdar zavržen in da je le nevednost najdražja stvar! Zato pa učiteljstvo onih dežel ne sili v podržavljenje, ker jim ni take sile kakor nara. In baš naši poslanci ne bi smeli imeti vzroka, biti nasprotnira, da bi država večji vpliv dobila nad uciteljstvo, ako imajo pred očmi siromašno stanje dežele, zakaj v slučaju podržavljenja bi priskočile z uravnavo plač tej deželi na poraoc bogatejše. In vendar, kakor se je slišalo tuintara izustiti kojega našega slovenskega poslanca, ne bi jim bilo to povseči! Zakaj neki ne ? No, zaradi tega, ker jim je do tega, da imajo tudi oni pri šoli svojo besedo in da slovenski učitelj — nemalokrat se dogodi — da občuti od svojega poslanca ali župana, bodisi na Goriškem ali v Istri, hujši absolutisticni pritisk, ki nasprotuje učitelju in občmstvu, nego od svojega nasprotnika, le ako hoce značajno braniti svoje učiteljsko stališče. Vsled tega so se pa tuintam med učiteljstvom sporodili »cucki", katerih premer duševnega obzorja je jako tesen in ki slepo kimajo brez posebne razsodnosti, kar pa je v kvar učiteljskim težnjarn in tudi narodnemu napredku ne donaša nič dobrega. Kakor to.ej na Goriškem, takisto je tudi v Istri; jako se motijo oni kolege, koji pričakujejo od naših sedanjih deželnih poslancev — bodisi tudi slovenskih —poboljšanja gmotnega stanja. Dobro je vsaj to, da so mnogi kolege izgubili vero v te poslance in da se je število onih, ki so jira slepo vse zaupali, zelo skrčilo. In ako tudi Vam, to trdim, gospodje poslanci, kafceri izmed učiteljstva kima, le recite rau kar v obraz, da tega šo sam sebi ne verjame in da se le tako hulji zato, ker nima odločnosti. Taki učitelji so na samem še hujši do Vas nego oni, ki Vam odločno odgovarjajo, ali kaj pišejo. — Odgovarjali mi boste: No, pa slovenski poslanci bi že kaj storili, ali kaj se hoče od njih zahtevati — so v manjšini, torej ne morejo. Temu odgovorim, da smo mnogi učitelji Istre prišli do prepričanja, da tudi, ako bi bili takovi naši slovenski poslanci v večini v deželnem zboru v istri, bi ravno toliko storili za učiteljstvo, kakor sedanja italijanska večina in najbrže še manj.*) Poslanci, kateri pravijo: ,,Ko bo naše ljudstvo izprevidelo, (kmet videl) da mu šola koristi, da učitelji store svojo dolžnost (torej do sedaj ne še!), bode samo od sebe reklo, naj se učiteljem poviša plača." Tega pa niti češki kraet ni rekel, ki v odmorih z Olivijern v roki kosi travn, ne pa da bo rekel istrski. Drugi zopet: da naj se da vsem učiteljem in učiteljicam enaka plača brez ozira starosti in reda t-. j. 500 gld. Tretji, da dežela ne more, pač pa.naj si s stranskimi zaslužki pripomore učiteljstvo. Kaj ne, dragi kolega — glej, da svoje raoči posvetiš šoli in ako pa hočeš, da si kupiš hlače, pa pojdi si zaslužit, prodaj se korau posamezniku za hlapca. Da se sploh naši slovenski poslanci podpisejo za predlog Bbenhocha, ki nam hoče še to raalo neodvisnosti oropati, to, dragi kolega, ne dvomi, čeprav so uverjeni, da naše šole niso brezverske; v tem oziru so nara že boljši italijanski poslanci. Ali kaj se hoče, proti onerou vendar ne bodo, brez kojega znajo, da niso nič. In kako so se že veselili nekoji — zmage Ebenchoha?! ln učitelj naj-bi si sam sgbi grob kopal! Vidi se, da se našim slovenskim poslancem v Istri zdi, da so že zadostili popolnoma dolžnostim do učiteljstva, ako tuintam vstanejo in zahtevajo šol. Za onega pa, ki v šoli dela in trpi, se malo pobrigajo, kako se rau godi; bodi pa že glede stanovanja ali plače. Povdarjenje, da je finančno stanje Istre tako, da ni mogoče učiteljstvu pomagati, ni umesten, ni zadostiven dokaz. V Istri je doklad za šolstvo 14°/o. Ako pa bi še toliko naložili, bi bilo še le polovica proti drugim deželam glede davkov na šolstvo. In ako bi hoteli tu navesti štatistiko, bi prišli uprav do ironičnega rezultata, da tupatara izda kmet veo ovčarju, ki mu pase ovce, kakor pripade od svojega sina plačila na učitelja. Tako pride od odrasle osebe v Istri 87 kr. (to je toliko kolikor 2 litra nžbiča") na leto za troške šole (v Trstu z okolico pa 2 gld. 55 kr.), a na učitelja ne pade niti 60 kr. od osebe one vsote. Marsikoji učitelj, učiteljica v Istri bi bil zadovoljen bolj kakor s sedanjo svojo plačo, da bi mu dal vsak otrok sold na dan, ko pride v šolo. In to je velika požrtvovalnost staršev, kaj ne, gospodje — velik davek za pouk in vzgojo. Mati bi tudi pri soli štedila za 1 kr., samo da se znebi svojega *) Saj večina slovenskih deželnih poslancev v Istri ne gleda toliko na šolo nego na orglanje in pa, da se v njihov rog trobi, naj bo pa prav ali ne, in da učitelj za nje okrog teka in jirn gladi pot ter slavo poje. Pa so že začeli tudi takovi ,,cucki" izpregledovati. Tako je na Bperiferiji". rnalega za tiste ure izpod nog. Ko pa odraste, saj ga raora že vlada priganjati v šolo — in zraven dobi knjige od države »gratis", ki so tnogoče več vredne, kakor je marsikoji oce plačal davka za šolo. Manjkalo bi še tramvajev, da bi otroke v šolo in iz šole vozili, učiteljeva soproga pa bi jim naj po šoli še kotel kave skuhala in razdelila. Slišalo se je tudi, da je v prejšnjih letih iz šolskih doklad preostajalo na leto 18000 do 20000 gld. *A za podpore o boleznih itd. medučiteljstvom je bilo vedno 2000 gld. določenih na leto. A sušca meseca letos so vodstva šol prejela okrožnico, glasečo se, da je vis. dež. zbor odklonil od vis. c. kr. dež. šol. sveta predlagano svoto 2000 gld. za učiteljske podpore pro 1898. — vsled česar naj izostanejo vse prošnje. In s tem je bila marsikoja prošnja obenem rešena še iz prejšnjega leta 1897. — še iz raeseca vel. srpana. Tako, ti učitelj prosvete in pijonir naroda (kakor te radi časih v navdušenosti nazivljajo) lahko mirno ,,crkneš", ne da bi koga nadlegoval s prošnjo, ti in tvoji otroci in soproga, ki ti pomaga nositi sladko brerae učiteljskega stanu v mukah s teboj, da ti pomaga reva preživeti otroke deželnega služabnika, čez kojega ima pa tudi država svoje pravo. Ce ti je soproga kaj donesla ali pa če imaš koga, da ti poraaga, izhajaš že za občo prosveto. Ko ti pa to poide in zadnji kos soproginega perila, pa le podaj se kam hlapčevat, da si kaj kupiš. da ti izdelana, utrujena, jetiko si pridobivša soproga ne umrje na slami. Manjšina v deželnem zboru je bila proti šolskirn taksam; in mi učitelji smo tudi proti taki svoti, ker vemo, kaj je beda. Ali lepo prosimo, ker znamo, da je treba za šole denarja, je-li taista manjšina motivirala kak drugi predlog za dobavo potrebne svote? In ko se je odbilo 2000 gld. za podpore — se je li kdo naših oglasil?!! Res, da bi bilo zarnan, ali pokazali bi bili vsaj voljo; saj tudi pri drugih predlogih vedo \n znajo, da propadejo. Da, za vse je dovolj novcev, le za vzgojo, pouk — za to ni denarja, tu je treba štediti! Boljših razmer je treba na tern polju, da bode imela šola boljši uspeh. Proučevati je treba tudi knjige vzgojne vsebine, da se bode znalo ceniti pravega, vestnega učitelja. A, žalibog ravno v nas Slovencih, koliko je dam novejšega kroja, ki pa niso prečitale v svojem življenju najraanjše knjige o vzgoji. In potem, ko otrok doraste za šolo, si mislijo, kako inteligentnega otroka pošljem jaz v šolo; v resnici pa je križ in težava ž njim. — Pravijo tudi: seljak nema, nema! Vendar je bilo citati ne davno tega, kako ljudstvo pijančuje ob nedeljah. Pouka, pouka manjka, ki je trajna vrednost; pouk pa naj se plača, in naj se ne pusti učiteljstva v največji bedi! In končno, ako pa dežela res' noče zaslužno plačati svojega učiteljstva, naj pa kar vse šole zapro — ali pa naj jih kar mežnarjem poverijo — pa bo vse dobro. Dragi kolege! Govorim Varn iz srca ob 11. uri, da ini učitelji moramo zahtevati (ker čakali in prosili smo dovolj — s to placo ne moremo umreti, to nam tudi pripoznajo painetni ljudje, ki jih ni še prevladala pristranska strast), da nas plačajo tako, kakor nam zagotavlja državni paragraf. Dopovedati raoramo jasno na najvišem mestu, kako se nam godi, kako po mačehovsko skrbi dežela za nas! Zahtevati moramo, da nam dežela ne krati zasluženega kruha. Vplivati mora tu kdo drugi, da se izvede oni paragraf, od koder je prišel. Krivično bi bilo, ako bi se raislilo, da se niso i za nas življenske razmere zelo, zelo poostrile. To raora zvedeti vlada i Njegovo Veli- čanstvo. Pripravljalo se je že pred par leti, da bi se poslala učiteljska deputacija Nj. Veličanstvu. Ostalo je le pri adresi. Vidi se, da Nj. Veličanstvo je za svoj jubilej pospešil ugodno rešitev plac državnira uradnikora. Upanje je veliko, da bi tudi za uborno učiteljstvo izrekel svojo mogočno besedo. Odlašati pa ne smerao, ampak nujno se lotiti dela in ga tudi še pred 2. grudnom energično izvesti. Vidi se zdaj tudi, da nam je treba učiteljske deželne zveze brez ozira narodnosti. Šlo bi bitreje; ker pa tega ni, predlagam nastopno: (sedaj ni časa misliti, kakšen nacin bi bil bolji). Učiteljstvo ljudskih šol v Istri (obeh narodnosti) naj odpošlje še v tem letu deputacijo na Dunaj pred Nj. Veličanstvo, kjer naj predloži umljivo, krepko obrazloženo izjavo bednega in mučnega stanja učiteljev v Istri s prošnjo, da bi se cesar milostno sporanil v tem letu tudi teh siromakov, da on blagovoli ukazati s svojo mogočno besedo, da se enkrat dejstveno izvede oni drž. šol. paragraf, ki nam zagotavlja stanu primerno eksistenco! Deputacija se raora predstaviti tudi predsedniku ministrstva in naučnemu ministru. Javijo naj se oni učitelji, ki se čutijo sposobne za ta častni posel (ne da bi šli samo Dunaj gledat) in sicer pod pismorn s šifro: ,,Upanje 1898" ali pa ,,Speranza 1898", poste restante Kozina. Izberejo se potem štirje: 2 slovanska in 2 italijanska učitelja iz dežele. Vse troške jim plača učiteljstvo vse Istre. Kako bi se to nabralo? Predlagam ta način: Predsedniki učit. društev napravijo koj okrožnico s kratkira uteraeljenjera na vse ude dotičnega učit. društva in neude (med učiteljstvom) v onera okrožju. Predsednik naj gre hitro od enega do drugega ter vsak, ki se je podpisal (in to se mora, če je Še učitelj) naj dopošlje forint oriemii svojerau predsedniku. Ako ima kdo koga v bližini, ki ne ume tega, naj mu dopove; ako bi se pa našel kakov ,,cucek", naj se ga z imenom objavi v wPopotniku" ali v ,,Učit. Tovarišu". To vse je treba, da precej zvedo in počnejo delati italijanski tovariši v soglasju z nami (ako ne bi hoteli, pa pošljerao Slovani sarai). Pozivlja se gosp. Valentič, učitelj v Ricmanjih, kakor predsednik, da se takoj poda v Milje do ondotnih bližnjih italijanskih tovarišev, recirao do gosp. Cortesija, da bi taisti takoj pocel akcijo med istirai svojimi italijanskimi tovariši z okrožnico ali sploh po dogovoru. To vse dobe v roke predsedniki učit. društev, kateri imajo koj in brez prig-ovora pričeti delo. Jaz zmatram, da je s tem akcija zapričeta in menim, da sem storil svojo dolžnost do svojega stanu. Glejte, da ne pade odgovornost na katerega, ki je ne bi storil. Govoril sem ob 11. uri. Če sem se komu zameril s tem, nič za to, naj bo pa ljudstvo boljše! To je torej naše zadnje upanje, ali pa naj nam država preskrbi druge službe. V Istri že manjka slovenskih učiteljev, drugi tudi ne pridejo. Ako se nas hoče še dalje zmatrati za sužnje in nepotrebne, pa prosimo drugam; eden za redarja, drugi za financarja, tretji za slugo, spet drugi za dacarja ali ,,portirja" v mesto itd. To bo najboljše označenje ob zatonu 19. stoletja — naših istrskih očetov. — Ta način bi svetoval tudi Goriškim kolegom. Vi pa, kar Vas je gospodov gospodarjev v šoli, le po meni sedaj in, tovariši, poraagajte jim! Dixi. f$