Perva odgoja otrokova. (Spisal Jos. Ciperle.) 8. Človek ima šest čutov: vid, sllih, voh, okiis, tip in tako nazivani splošni čut. Da vidi, ima očf, da s 1 iši, ušesi; za vohanje ima nos, za okušanje jezik. za tipanje ustni in perste; in da čuti, kožo in živce v nji. Oči, ušesi i. t. d. se imenujejo čutila. Nekova poslovica veli, da je oko zercalo naše duše. In to po pravici. Nevoščljivec ti ne bode mogel zreti premo v obraz; celo otrok, ki si je v svesti kacega pregreška, poveša oči k tlam. Bister pogled oznanja bistrega duha. Notranja radost se leskače prelepo v jasnem pogledi. Kalne oči so vselej znak omračenega duba. Kar smo tii povedali o očeh, to velja, se ve, v ožjem pomeni o druzih čutilih. čuti hnajo vendar še drug važnejši ponien. česar ni videl, česar ni čul človek, tega tudi ne ve. Poglejmo gluhonemcev! Ti so taki ljudje, ki so porojeni gluhi na svet. Slišali niso zatorej nikdar nobene besede, zato ne morejo dati od sebe tudi nikacega glasii. človek, gluh in slep, nima tudi nikacega razuma, nikake pameti. Ako hočemo n. pr. vedeti, kakova je ta ali ona stvar, moramo si jo ogledati na tanko. Ako hočemo vedeti, kakov glas ima ta ali ona pesen ali godba, moramo jo čuti na svoja ušesa i. t. d. Od vseh teh stvari se porajajo v naši duši podobe, ki so več ali menj enake onim stvarem, ki so vplivale na naša čutila. Bolj enake so, čim natančnejše smo si jih ogledali. Te podobe imenujemo predstave. In te so podlaga dušnemu življenju, kakor jed in pijača telesnemu. Zdaj nam je jasen poraen naših Čutov in čutil. Najvažnejše je oko. Ono je sicer jako dobro zaščiteno, a vendar se pokvari prav z lahka. In zato je toliko kratkovidnih in slabovidnih ljudi, moških in — žal! tudi ženskih. Nič ni neprijetnejšega, nego li mlada ženska z naočnicami. A temu je krivo, da dan danes posneraljejo ženske v vsem moški spol. One nosijo uže moške klobuke, moške suknje, na kratko pristrižene lase, one studirajo prav tiste modrosti in učenosti, kakor moški; in zato jim gre nositi tudi naočnice, kakor moškim. In sinovi in hčere teh kratkovidnih žensk bodo prave slepe miši! Najboljše zanje, ako se zarijejo po kertovo živi v zemljo. Ljudje zdaj vse vedo in celo ženske so sila učene! One znajo, kako se sučejo planetje vkrog solnca, od kod prihaja zvezdam svetloba, kaj je luč, kaj svetloba. Vendar tega ne vedo, od kod dobiva naša duša svojo luč, svojo svetlobo. Oči so, ki jo razsvetlujejo, oči so pred vsem drugim, ki jej donašajo brane. A kratkovidne očf ne. In za tega voljo so današnje ženske tako puste, tako merzle, tako napihnene. One bero pač mnogo; in branje razvija duha, to je resnica. A knjige jim le še bolj sesvedrajo um. Molitevne in kuharske bukve naj jim bodo edini izvor raodrosti in učenosti. Kaj nam je storiti, da ohranimo sebi in svojiin otrokom zdrave oči? Varuj jih prahu, mraza, vročine in prežarke svet16 be. To je glavno pravilo. Zjutraj naj se ne umivajo oči s premerzlo vodo. V ta namen je dobro, ako se postavlja voda uže zvečer \ sobo, da se nekoliko ogreje. Svariti imam stariše, naj ne tepo otrok po glavi. S tem se ne pokvarijo lehko samo oči, ampak tudi ušesa. Ako zasluži otrok, da ga tepeš: tepi ga po onera deli telesa, katerega ne smeš imenovati v kaki naobraženi družbi. Ta del je tudi jako občuten, in ne pokvariš ga z lahka. Zaušnice vendar so bile uže pogostoma vzrok gluhosti; in če tudi ni oslepel še nikdo zaradi tega, vendar oči si je pokvaril. Dalje je neka prav brezumna navada razširjena v ljudstvi. Kakov znanec ali prijatelj se priplazi na tihem za herbet, ter ti od zadaj zatisne očf, in ti moraš vgibati, kdo ti jih je zatisnil. To je brezumna in za tvoje oči kvarna šala. Oči stiskati, praskati, sploh imeti preveč opraviti ž njimi je brezpametno in kvarno. Za oči je naposled strup, ako gledaš predolgo v solnce, v mesec, v ogenj, na sneg; tudi ne beri, ne piši in ne šivaj na solnci, niti ne v somraki. (Somrak - Zwielicht.) Oči se tudi izpridijo z naočnicami. Nekdaj so nosili naočnice samo profesorji in drugi učeni in modri možje. Ti so bili častitljivi starčki, ki so vse življenje žertvovali učenostim. A prišla so nekatera v duhi uboga zijala, ki so hotela imeti tudi tako učeno in častitljivo lice, kakor ti učenjaki. In šli so k naočničarju, ter si kupili naočnic, jih nateknili na nos, ter se šopirili ž njimi, kakor sraka s pavjim perjem. Ljudje so jih s perva tudi gledali, čudom se jim čudili in jih častili, ter rekali: »Glejte, ta človek je jako učen, ker nosi naočnike!" — A pokvarili so si oči, ter so bili prisiljeni pozneje nositi naočnice. Tako je še dan danes. Z okenčino se začenja in s slepoto končava. In ženske, ali niso te tudi ,,ženijalnejše", ako nosijo steklo na očeh? Omenjal sem uže v prejšnjem poglavji, da se otrok pogostoma koplji. A varujmo se, izmivati mu oči z isto vodo, s katero smo mu očedili njegovo telesce. V tej vodi se je namreč posedla vsa nesnaga, ki se je deržala njegovega telesca, in lehko je na takov način, da je pride kaj v oči. Tudi ne briši mu oči z isto otiračo, s katero si mu brisal druge ude. V to naj ti služi čista platnenina ali goba. 0 ušesih, nosi in jeziki velja z nekateriini izjemami vse to, kar sem povedal o očeh. Vendar o tipi naj pregovorim nekoliko obširnejše. Tipamo namreč izlasti s persti in z ustnicami. Zato je pervi uvet za razvoj temu čutu pogosto umivanje omenjanih organov. Žalostna resnica je, da se prav ta čut najbolj in malo ne povsod zaneraarja. A vendar je tako važen. Po noči in v temoti nam je on edini kažipot, edini vodnfk. Kaj nam je zatorej storiti? Razvijajmo ga uže v pervi mladosti. Začenjajtno ž njim pri otroki, ki ima stoperv tri leta. Se ve, tip se ne razvija prenaglo, treba je časa, treba je poterpljenja. Položi pred otroka razna terda trupla: les, železo, kamenje i. t. d. Naj potiplje večkrat te snovi, naj jih stiska, naj jih skuša razdrobiti. Ne bode šlo. Njegova moč je preslaba, snovi so preterde. Zavij otroku omenjana trupla v ruto. Naj skuša sedaj določevati s tipanjem, kje je železo, kje les, kje kamen. S perva se utegne motiti. A treba je časa, treba poterpljenja, in skoro bode se privadil izverstno določevati stvari, ki so zavite v še tako debelo ruto. In čim natančnejše ti pove, kaj je to, kar je otipal sedaj, tem bolj je razvit njegov tip. Pozneje mu daj v roko mehkejša trupla: vosek, volno, kruh i. t. d. Tudi to naj potiplje večkrat. Zavfj te snovi spet ruto *), in spet naj ti določeva kje je to ali ono. Ko se je temu privadil, zavij mu nekatere mehke in terde snovi v ruto, in spet naj ti določi, kaj je to, kar je otipal, kaj ono **). Marsikdo poreče: to je preveč za otroka, ki je jedva dorastel tretje leto. Jaz odgovarjam: ako je triletnemu otroku to težavno, je šestletnemu kar nemožno. Čim mlajši je otrok, tem mehkejšo, tem občutnejšo kožo ima na telesi, in zatorej tudi na perstih. Tedaj je čas, vzgajati in razvijati ta čut; ko se koža terdi in je menj občutna, takrat prepozno. Toliko o tipi. Pameten vzgojitelj bode vedel, ali mu je razširjati te vaje, ali jih kerčiti. Ali pomniti je treba najprej: Treba je časa v to, treba je poterpljenja. Prehiteti se ne da nič. (Dalje prih.) *) Umejc se, da imajo imeti te snovi vse enako velikost. **) Dalje je treba paziti, da otrok ne vidi, kaj si zavil v ruto.