510
veljstvo s častniki in jih pomeče v morje ... A kaj zdaj? Pozivljejo druge ladje, naj se upro. A le malo se jih odzove. Bombardirajo obrežje in hočejo ropati, da si ohranijo življenje, car pošlje nad nje celo bro-dovje, ki pa noče streljati nanje, in slednjič priplovejo skesani v rumunsko luko Konstanco, kjer jih razorožijo in ladjo vrnejo Rusiji. To je nevarno, še bolj, kot vojska z Japonci, ker kaže, da je upor že daleč zašel v armado in mornarico. Če je Roždestvenskij imel take mornarje, se ni čuditi, da je bil tako grozno poražen pri Cušimi.
Medtem pa zborujejo zemstva v Moskvi. Policija jih hoče razgnati, a predsednik pravi: „Ne pokorim se nikomur razen carju!" Policija se umakne, car pa dvomi in odlaša. To je popolna revolucija. Kak bo konec?
Vladimir Sergejevič Solovjev. Izšla je popolna izdaja zbranih spisov tega velikega ruskega modroslovca, ki si je stavil nalogo, dvigniti ruskega duha versko in moralno, in mu je ravno vsled tega kazal pot h katolicizmu.
Jezuitje na Ruskem. Arheografska komisija v Peterburgu je izdala »Pisma i donesenija Jezuitov o Rusiji XVII. i načala XVIII. veka". V Rusiji so bili večinoma jezuitje iz čeških dežela, in jako zanimiva so pisma, ki so jih pisali domov o ruskih razmerah. Sprejemali so jih tam včasih blagohotno, včasih neprijazno. Raznesli so o jezuitih pravljico, da imajo čudežen vid in da vidijo 100 vatlov daleč skozi zemljo — kako nevarni ljudje! Hrana je bila silno poceni, a obleka grozno draga. Mnogo bridkih izkušenj so imeli jezuitje z odpadniki; odkupovali so nesvobodne ljudi, zlasti Tatarje, in jih izpreobračali, a ti so večinoma odpadali. Sicer so si pa jezuitje pridobili ugled v vseh slojih s svojo učenostjo in z deli usmiljenja; podarjali so zdravila in stregli bolnikom.
A. V. Polovcov, arhivar carskega dvora v Peterburgu, je umrl tu- pred kratkim v 56. letu starosti. Polovcov je zbral za svojega življenja obilno literarno-historičnega materiala iz življenja carja Petra Velikega; v zadnjih letih svojega življenja se je pečal zlasti z dobo Aleksandra I. in Nikolaja I. Znamenita je A. V. Polovcova razprava o bivanju Petra Velikega na Holandskem, ki je skrbna in podrobna študija o holandskem življenju na koncu XVII. stoletja.
Aleksej P. Vladimirov, ruski pisatelj, je umrl v Peterburgu dne 11. februarja 1905, star 76 let. Vladimirov je bil rojen v Kinješmu, študiral jena moskovski duhovni akademiji in kot pedagog gojil zlasti otroško literaturo Zraven tega je prevajal mnogo iz angleščine. L. 1865. gaje poklical grof Muravjov v Vilno, kjer so mu izročili nalogo, da uredi 100.000 zvezkov knjig, ki so bile konfiscirane, ko so zapirali po zadnji poljski vstaji vse katoliške samostane v Rusiji. To velikansko delo je A. P. Vladimirov izvrstno dokončal in tako sestavil znano vilensko javno knjižnico.  Od
tega časa je ostal v Vilni kot profesor ruskega jezika in literature in je pridno podpiral najznamenitejše ruske časopise z obilnimi deli, zlasti monografijami. Narodno-gospodarsko vedo v Rusiji je zadela velika izguba s smrtjo izbornega njenega so-trudnika Nikolaja Aleksandrova Karvšev a, bivšega docenta politične ekonomije na moskovskem in jurjevskem vseučilišču in poznejšega profesorja statistike v Aleksandrovem liceju v Moskvi, ki je tukaj umrl dne 19. febr. 1905. N. A. Karvšev je bil eden izmed najtalentiranejših in najplodovitejših na-rodno-gospodarskih pisateljev in izboren statistik, kateremu se ima zahvaliti dolga vrsta ruskih listov za mnoga dragocena dela. Slavna je bila njegova stalna narodno - gospodarska rubrika v reviji „Rus-skojebogatstvo", marsikatera njegovih statistik je dala povod plodovitim debatam in vnetim akcijam v najrazličnejših gospodarskih podjetjih. Katekizem Kary-ševovih nazorov so njegove „Ekonomičeskija besedv", ki so izšle v mnogih izdajah.
Gerasim Artemjevič Ezov, člen ministrskega sveta, za narodno prosveto, poznavavec armenske zgodovine in pisatelj, je dne 13. jun. umrl v Petro-gradu. Ezov je bil po rojstvu Armenec. Rodil se je 1. 1835. in je svoje študije izvršil v Lazarevskem zavodu vzhodnih jezikov. Po svoji učeni disertaciji „Vnutrennij byt drevnej Armenii" je postal magister armensko-perzijske književnosti. Ezov je opravljal razne državne službe na Ruskem in je bil zelo delaven tudi na literarnem polju. Bil je sotrudnik listov: „Severnaja Pčela", „Sovremennik", »Otečestvennija zapiski". Kritika zelo hvali njegove spise: »Pregled armenske periodične književnosti", „0 znanstvenih razmerah Evrope k Aziji", „0 proučevanju perzijskih magov, Ezinka, armenskega pisatelja V. stoletja" itd.
Maloruski jezik in slovstvo v „College de France". Kakor poroča „Kijevskaja Starina", je začel v Parizu v znanstvenem zavodu »College de France" gosp. Louis Leger predavati o maloruskem jeziku in o zgodovini maloruskega slovstva. Profesor Leger je prevel v francoščino »Letopis Nestorov" in se posebno zanima za arheološke izkopine na Ukrajini. Pri prvem predavanju je bilo kakih 20 poslušavcev, izmed katerih je bilo nekoliko mladih francoskih slo-vanofilov.
Rusinsko gledišče v Lvovu je postalo vzrok hudega razpora v literarnem domačem svetu. En del Rusinov samih vstaja proti stavbi in trdi, da Rusini še niso zreli za lastno gledišče, ker nimajo zadostne dramatične literature, niti umetnikov, niti občinstva. Boji se, da se ne bi zapravljal narodni denar, in priporoča, naj bi do sedaj nabrano vsoto rajši darovali za zasebno rusinsko gimnazijo ali za zemljiško banko. Teh nazorov so se poprijeli tudi možje, ki vživajo visoko spoštovanje, na prof. dr. Ivan Franko in prof. Gruševski. Tem nasproti trdijo drugi, da zahteva že narodna čast Rusinov gledišče v Ga-
511
liciji in zlasti v Lvovu, da se ravno s to institucijo dokaže mešani značaj mesta, ki je stolica kraja, čigar pretežna večina prebivalstva je rusinska. Ko bi tudi ne bilo drugih rusinskih dramatikov, so imena kot Karpenko, Kropivnickij, Janovska porok nadaljnega razvoja, ki ga pa more — in v tem imajo branitelji gledišča gotovo prav — edino gledišče podpirati: ono vzbudi domačo dramatično produkcijo, vzgoji si igravce in občinstvo, in kar je glavno, poda ga-liškim Rusinom kulturno središče in bo tako najboljše sredstvo, da se razširi narodna zavest tudi med onimi vrstami, pri katerih nima dostopa narodna literatura.
Reforma srednjih šol. V „Vestniku českych profersoru" piše profesor dr. Fr. Drtina o reformi srednjih šol v Avstriji. Pri reorganizaciji šolstva naj bi se omejil in pomnožil pouk v realnih znanstvih. Realko je treba za to dopolniti, da bo imela osem razredov, in uvesti v njo modrosiovje kot obvezen predmet. Dobri prevodi iz klasikov naj seznanijo realce s staro rimsko in grško kulturo. Na gimnazijah se naj poučuje biologija, higijena, nekaj prava in narodno-gospodarskih ved. Z latinščino naj začne gimnazija šele v tretjem, z grščino v petem razredu. V prvih dveh razredih bodita gimnazija in realka skupni, v tretjem razredu pa se naj uči gimazijec latinščine, realec pa francoščine. Zrelostni izpit naj gimnazijca in realca usposobi za vseučilišče in za tehniko.
Iz rumunske književnosti. Kot se je trudil pred osemintridesetimi leti „Convorbiri Literare", da zanese v rumunsko književnost novih struj, ravno tako nalogo si je postavil sedaj bukareški književni dnevnik ,,Samanatorul". Velik del rumunske inteli gence je vzgojen popolnoma v pariškem duhu in francoskem jeziku. V književnosti so se dosedaj deloma trudili očistiti jezik tujih primesi, vsled česar jim je pa postajal književni jezik vedno bolj nerazumljiv in nerumunski, deloma so si prizadevali zanesti zlasti v leposlovje narodno mišljenje in čuvstvovanje. Okoli lista „Samanatorul" se je zbralo lepo število nadarjenih pesnikov in delavnih pisateljev. Med njimi ima največji pripovedni talent gotovo M. Sadovean. — Bil je še mlad, ko je obrnil pozornost literarnih krogov nase. Njegovih petnajst povesti (Povestiri, Bucuresti 1904) kažejo redko nadarjenost. V prvi vrsti se odlikuje Sadovean po svoji pesniški fantaziji in po krasnem opisovanju narave, kar je redkokdaj pri istem pisatelju združeno. Najrajši opisuje preproste ljudi z velikimi bolmi in čuvstvi. Skoro pri vsakem njegovem delu opažamo močan lokalen kolorit in naraven razvoj dejanja. Posebno lepi so njegovi dialogi, v katerih ni nobene besede preveč. Vse pa riše v nekoliko potezah, živahno in jasno. — Vasile Alecsandri je bil eden izmed najbolj znanih ru-
munskih pesnikov. Posebno so lepe njegove patriotične pesmi, za oder pa si je pridobil zaslug s svojimi deli, kot so: „Despot Voda", „Fontana Blanduzici" in „Ovi-din", ki so vedno na repertoarju. Alecsandri, ki je umrl kot sedemdesetleten starček 1. 1890., je bil prvi in najpridnejši nabiratelj rumunskih narodnih pesmi. Razven tega je Alecsanaii spesnil epos „Dumbrava rosie" ter zložil dolgo vrsto pesmi, navdahnjenih z visokim idealizmom in skromnim optimizmom. Jakob Regruzzi trdi, da je on ustvaiil rumunski književni jezik, pesnik Eminescu pa ga slavi kot „kralja pesmi — vedno mladega in vedno srečnega". — Con-stanca Hodoš, ki je pred nekoliko leti obrnila pozornost občinstva nase s svojimi povestmi, je izdala dramo „Zlato" (Aur! Bucuresti 1904), katero so igrali z uspehom v narodnem gledišču. To je narodna drama, katere snov je zajela iz ene svojih novel in ki nam slika rumunske narodne tipe s Sedmograškega. Jezik v njej je čist in bogat. Odlikuje jo fina psihološka analiza in izvrstna ter naravna karakteristika oseb.
C. Hans Christian Andersen. 2. aprila je minilo 100 let po rojstvu slovečega danskega pisatelja pravljic H. Ch. Andersena. Rojen je bil v Odensee-u na otoku Fyen; njegov oče je bil čevljar, mati perica. V mladih letih je veliko potoval po svoji domovini, po Nemškem, Francoskem, Španskem, Laškem, Grškem in po Vzhodu. Po potovanju se je naselil v Kodanju, kjer je živel do smrti. Izpočetka je pisal razne spise, drame, romane, novele, ali popularen je postal šele, ko je 1. 1835. objavil prvo zbirko svojih pravljic. Dickens imenuje Andersena največjega pravljičarja sveta. Kakor zlata nit se vleče skozi Andersenove pravljice globoko, otroško versko čuvstvo, ki, kakor sam pravi „veže most upanja z večno ljubeznijo in neskončnostjo ..." Zato morejo citati njegove pravljice otroci vsake starosti, dasi so, kakor je njih pisatelj sam rekel, pisane za odrastle V te pravljice je Andersen vlil vse svoje življenske izkušnje, žalostne in vesele, resne in poučne. — Andersenov značaj ni bil brez sence. Znal je krasno pisati za otroke, otroško dušo je poznal skozinskoz, ali postal je nervozen, kedar so matere pripeljale svoje ljubimce v njegovo hišo Zlog njegovih pravljic ni brez napak in ne odgovarja predpisom šolskih pedantov, a vkljub temu je klasičen zgled za tiste, ki ga proučujejo. Vsi so iz njega črpali: Bjornson, Jakobson in drugi, in še zdaj črpajo iz njega poljudni pisatelji vseh narodov.                                                            Fr. Št.
Stara slovenska „zibalka".
Le prav  malo   napevov  starih  pesem  („Eno je dete rojeno",  „Žalost grešnik poj Marije" in še par drugih) se nam je ohranilo. Zato pač zasluži ta sle deča redka drobtinica starega slovenskega petja, da se reši pogina.