SEZONA 1951-52
ŠTEVILKA 2
16 ir
GLEDALIŠKI UST
PREŠERNOVEGA GLEDALIŠČA V KRANJU
VVILLIAM SHAKESPEARE:
(I)ejde l/Ouidj&itkz
^Pttmitta dat 16. oktobra 1951
W i 1 i a m Shakespeare:
Komedija v 14 slikah. Režiser: Andrej Hieng, k. g.
Prevedel: Herbert Grun. Inscenator: inž. Ernest Franz.
Osebe:
j dva windsorska gospoda
Sir John Falstaff ■
Fenton, mlad gospod Shallovv, vaški sodnik Slender, njegov stričnik Ford Page
Sir Hugh Evans, vvaleški duhoven Doktor Caius, francoski zdravnik Krčmar pri „Hlačni podvezi" Bardolph "j
Pištol i Falstaffovi spremljevalci Nym
Robin, Falstaffov paž Simple, Slenderov sluga Rugby, sluga dr. Caiusa Gospa Ford ....
Gospa Page ........................
Ana Page, njena hči •
Gospa Quickly, postrežnica dr. Caiusa
\
J
Janez Grašič Franck Trefalt Metod Mayr Lado Štiglic Ivan Fugina Mirko Cegnar Marijan Cigoj Joža Kovačič France Trefalt Janez Eržen Jože Pristov Milan Vertovšek Andrej Perne Lojze Kralj Jelka Žagarjeva Nika Juvanova Mara Černetova Anka Cigojeva Klio Maverjeva
Pageovi in Fordovi služabniki itd.
Prizorišče: Windsor in okolica.
Inspicient: Jože Kovačič. — Tehnično vodstvo: Lado Stigln Odrske mojster: Janez Kotlovšek. — Razsvetljava: Mirko Cegnar
Sceno izdelala gledališka mizama in slikama. — Kostume izdelala po osnutkih Mije Jarčeve gledališka krojačnica.
Risba na naslovni strani predstavlja Shakespearov pečat.
Shakespearove Vesele Windsorke
Vesele Windsorke so v več ko enem oziru izjemno delo Shakespearovega; stvariteljstva. Nastale so v letih med 1597 in 1599, vsekakor po Henriku IV. Anekdota pripoveduje, dh je dala zanje pobudo sama Elizabeta, ker se je navdušila nad Falstaffom v Henriku IV. in želela videti debelega viteza kot zaljubljenca. Bojda je Shakespeare, da bi kraljičini želji ugodil, kratko malo sedel in v štirinajstih dneh napisal našo komedijo. Nič nas ne sili, da bi ne verjeli temu izročilu. Res se namreč zdi, dai je komedija bolj ko katerokoli drugo njegovo delo (morda z edino izjemo „Sna kresne noči") namenjeno prav v prvi vrsti za dvorjansko zabavo; tudi vložek v 5. dejanju, ki proslavlja vvindsorski grad in red hlačne podveze, podpira to pojmovanje, četudi nekateri razlagalci po drugi strani trde, da tega vložka ni napisal Shakespeare sam. Z domnevno naglico pisanja se da tudi razložiti, da jfe pisana komedija skoraj vsa v prozi, s čimer se zopet loči od ostalega opusa. A ne samo s tem. To je edino Shakespearovo delo, katerega zgodba je skoraj docela izvirna, plod njegove fantazije; edino, ki temelji vseskez v meščanskeem svetu; in edino, ki jc dosledno in v vseh odtenkih trdno postavljeno na realna tla običajev in razmer njegove sodobnosti. Po slogu in značaju skrajno nasprotje Hamleta, je vendar svojevrstna dopolnitev poetove najgloblje izpovedi, če gledamo njegovo delo kot pričevanje o zgodovinskem razvoju: Hamlet je najvišja apoteoza in razlaga: duha meščanske epohe, Vesele W,indsorke pa so popolna upodobitev tvarne vsakdanjosti te iste meščanske družbe. V okviru situacijske komedije po stari, trdni in častitljivi shemi se nam tu pokaže tudi igra o prvih zmagah „novih ljudi", meščanov, nad nekdanjimi neomejeni gospodarji. Zakaj osleparjeni Falstaff ni samo pijanec, požeruh in prevarant, ampak tudi vitez, obubožan plemič. — Toda Shakespeare ne bi bil Shakespeare, če ne bi bil v to ljubeznivo burko vključil vsaj nekaj momentov globoke človeške resnobe in najtenkočutnejšega psihološkega upodabljanja: Fordovi ljubosumni monologi bi bili vredni Moliera, le s to razliko, da je isti problem prikazan tu manj žolčno, saj mu je že v naprej odbita ost, ker si Ford ženino nezvestobo le umišlja. S pristno Shakespearovo konciliantnostjo (ki jc bolj pristen izraz njegovih najglobljih nazorov kakor vse kasnejše ljudomrzne in pesimistične izjave) se pa na kraju celo igra o prelisičenem lisjaku Falstaffu izteče pomirljivo in spravljivo. Vse se konča — v tem Shakespearovem najbolj „realističnem" delu — srečno, skoraj ko v pravljici.
Iz Shakespearovih sonetov
Prevedel Janez Menart
Veliki mojster svetovne drame je bil tudi genialen lirik. Samo sončni lesket njegovih dram je kriv, da zvezdne svetlobe njegovih liričnih pesmi včasih ne vidimo. Eden vrhov vse svetovne poezije je knjiga njegovih 154 ..Sonetov", v katerih opeva ljubezen do „črne dame" in do prijatelja, »zlatolasega angela". Oba sta ga prevarala: njega je poslal z ljubezenskim sporočilom k njej, prijatelj pa jo je izdajalsko pridobil — zase. (Znanost še do danes ni razjasnila, kdo sta bila junaka Shakespearove osebne ljubezenske tragedije; sam ni izdal skrivnosti njunega imena.) Vrh te pesnitve je 42. sonet, v katerem z nadčloveško odpovedjo obema odpušča, češ: njega si vzljubila zato, ker je moj prijatelj, in v njem ljubiš tudi mene, zakaj on in jaz sva eno. 66. sonet pa je izraz najglobljega življenjskega razočaranja: le ljubezen ga še zadržuje, da se ne umakne v samomor. Ta sonet je znamenit zlasti še po tem, ker je zelo podoben Hamletovemu slavnemu monologu »Biti, ne biti",
X L 11
Da ona tvoja je, še ni vse zid, čeprav sem jo zares iskreno ljubil; da ti si njen, je mnogo bolj hudo, ker tvojo sem ljubezen s tem izgubil.
Naj bo! — saj vaju v to ljubezen žene: ker veš, da jaz jo ljubim, ti jo ljubiš; in ona prav tako zaradi mene pusti, da jo zaradi mene snubiš.
Če te zgubim, je vsa ljubezen njena; ko njo zgubim, jo ti z njo vred dobiš — ostanem sam in sprejmem na ramena zaradi mene meni stesan križ.
A glej veselje: — sladka laž v izgubi! — s teboj sva eno — ona mene ljubi.
L X V I
Hlepim po smrti, ki slconča vse to — maj gledam mar Zaslugo — beračico in prazni Nič — povzdigovan v nebo V in Vero — strto z lažno govorico
in zlato Čast — s prezirom opljuvano in žensko Čednost — v Cipo spremenjeno in čisto Nrav — iz zlobe- opsovano in Moč — z mlahovim vodstvom oslabljeno
in Pesništvo — prisiljeno v molčanje in Znanost, ki Norost jo nadzoruje in glas Preprostosti — nazvan čvekanje in Dobro, ki vladarju Zlu hlapčuje —
Utrujen od tega bi rad zaspal, če ne bi ti, moj dragi, sam ostal.
Notranjščina Shakespearovega gledališča (Globe Theatre) z odrom po kasnejši rekonstrukciji.
Andrej Hieng:
Nekaj režiserjevih opomb
Shakespearova umetnost se neverjetno gibko podaja vsakršnemu režiserskemu prijemu. Mislim, da je večina novodobno x	dramatike odrsko-oblikovalno trši oreh. Neizmerno snovno boga-
stvo omogoča dokajšnjo svobodo dramaturgu in kdor je leda j kol: stal pred problemom črtahja teksta v modemi konverzacijski igri ali pa v Shakespearu, bo moral priznati, da so možnosti bistveno različne. Z nepopolno primero bi realistično dramo priličil urejenemu gozdiču, morda parku, ki mu izguba slehernega drevca skazi lice; Shakespeare nasprotno, je kakor ogromna goščava, kjer s posekom posameznega drevesa ničesar ne izpremeniš. Ta gnetlivost ogromne Shakespearove dramatske gmote, ki se pokaže že ob dramaturških posegih, je tudi režiserju v korist, v korist scenografu in seveda tudi igralcem.
Shakespeare nikakor ni neka čudna, redkim izbrancem namenjena dragotina, kakor so to po naših krajih skušali dokazati neki gojenci avstrijskih konservatorijev. Teoretična in praktična prizadevanja dr. Bratka Krefta so tudi" pri nas nekoliko razbila takšno miselnost. „Strah pred Shakespearom" se počasi izgublja in upati je, da sc bo veliki Anglež sčasem udomil tudi po manjših gledališčih. Morda bo naša uprizoritev vsaj do neke mere pripomogla do tega; smoter, ki smo ga vseskoz zasledovali ob pripravljanju Veselih Windsork, je bil ta — spri jat el j iti Shakespeara in publiko.
Osnovna misel: Shakespeare je ljudski, plebejski avtor. Zavoljo tega je vsako pretirano artistično prizadevanje — bodi v pogledu govora, odrskega kretanja ali mizanscene — vsakršna leporečna tendenca in vsakršna poetizacija protivna duhu večine njegovih del. Igralčeva svoboda, njegov prirodni komedijantski nagon naj nc bo zavrt s coklo prevelike obrzdainosti in s strahom pred banalnostmi. Tako si je režija že takoj spočetka izbrala pot približne improvizacije, ki bodi osnova končnemu aranžmaju; skušala pa je vzpodbujati, kar se le da, veselje do močnih, celo grobih poudarkov v komičnih pasažah — v enaki meri pri govoru in pri gibanju. V koliki meri nam je to uspelo, je seveda vprašanje — po sredi zija tisti večni prepad med zamislijo in uresničenjem. Windscrke so režiserju precej težke zlasti zavoljo neke svoje posebnosti, ki takšnemu enotnemu načrtu kakor smo ga bili zastavili nčhchno izpodjeda temelje. Risba značajev je namreč V njih zelo neenotna. Poleg povsem „modcrne“ psihološke študije o značaju ljubosumnega Forda, poleg realistično očrtanih likov obeh žena in mešetarice Quickly, nastopa v tem delu nekaj oseb,
Češki igralec Vendclin Budil kot Falstaif v Veselih VVindsorkah
ki se zde pobrane naravnost iz improvizacijske komedije, oseb, ki jih je bil avtorjev brzeči čopič naslikal v izredno grotesknih ■razmerjih. Izravnati taka nasprotja se mi zdi malone nemogoče — v nekem smislu tudi nepravilno. V omenjeni neenotnosti prav gotovo tiči neki teatralični čar, ki ga velja izkoristiti (kontrast kot sredstvo za dosego večje dinamičnosti in večje slikovitosti tudi na odru ni nič novega). Režija je torej poizkušala karakteristike vseh likov čim močneje poudariti. V tem se ni plašila skrajnih mer.
Poleg te smeri, ki smo jo zasledovali glede igralske interpretacije, se nam je zdelo važno dati delu odrsko enotnost; pozonšče naj omogoči delu nepretrgan potek dogajanja. Scenografija inž. Ernesta Franza je nudila režiserju čvrsto oporo. Uvedba, prologa in vezalca je bila potrebna zavoljo nekih tehničnih ovir (namestitev pohištva in elementov za markiranje), predvsem pa zavoljo tega, ker je zgodba dela na takšen način še jasnejša, Sc bolj razvidna.
Poglavitni očitek bo šel po vsej priliki na rovaš tega, da Windsorke — to »najbolj realistično Shakespearovo dc,lo" — niso uprizorjene zgodovinsko verno, se pravi, da uprizoritev ni naglasila časovnih in celo žanrskih značilnosti, ki jih tekst hrani. Bil sem v tej stvari mnenja, da so življenjski običaji meščanov Elizabetinske dobe vendarle tolikanj odmaknjeni razumevanju današnjega človeka, da bi bil vsak trud, te običaje oživeti na odru — pri nas — jalov, odveč; rajši sem se odločil ohraniti čisto Shakespearovo neukrotljivo, pri rodno, včasih celo surovo komiko, ki je čas ni iz jedel.
Zapiski iz kranjske gledališke zgodovine
(Nadaljevanje)
Po prevratu leta 1918 je življenje v Narodni čitalnici nenavadno oživele. Dočim so preje vsi odbori ugibali, kako bi pritegnili k sodelovanju vse sloje, se je to po vojni doseglo brez truda. Število članov je nenavadno narastlo in delo je oživelo v vseh odsekih. Odbor se je v polni meri zavedal, da sc Čitalnica v novi državi ni preživela in da ni izgubila svojega pomena. Še več — zavedal se je, da je v povojni dobi, dobi materializma in posurovelosti, kot kultumo-presvetno društvo neobhodno potrebna.
Prvi občni zbor po vojni se je vršil 28. decembra 1918. V tej dobi, zlasti pa leta 1919, ko sc je odločevalo o usodi naših bratov ob Seči in onkraj Karavank, je tudi Čitalnica posegla v politično življenje. 4. januarja 1919 je poslala Narodni vladi v Ljubljani resolucijo, v kateri je odločno zahtevala, da vlada energično in z vsemi sredstvi nastopi proti italijanski pohlepnosti po naši zemlji.
Od 4. do 8. junija 1919 so se vršila v društveni dvorani Čitalnice pogajanja o premirju na Koroškem med zastopniki Jugoslavije in Avstrije. Čitalniški pevski zbor je na konferenci navzočima delegatoma generalu Majstru in dr. Žerjavu priredil podoknico. Tudi za časa koroškega plebiscita se je Čitalnica z zastavo in zborom udeležila raznih taborov na Koroškem.
Zelo dostojno je proslavila Čitalnica stoletnico smrti našega prvega pesnika Valentina Vodnika dne 25. januarja 1919. Poleg slavnostnega govornika dr. Ivana Preglja, je na akademiji nastopil čitalniški moški zbor in dramatični odsek z igro Malomestne tradicije. Istega leta je 22.\ februarja priredila Cankarjev večer, na katerem so sodelovali Oton Zupančič, dr. Ivan Pregelj, Fran Albrecht in Hermina Valenčičeva, dne 19. oktobra pa spominsko slavnost cb priliki 50-letnice Jenkove smrti.
Kakor nekdaj, tako je Čitalnica tudi po vojni vedno skrbela za Jenkov in Prešernov grob. Leta 1921 je dala oba groba na novo preurediti in skrbela za njiju okrasitev s cvetjem vse do leta 1927, ko je prevzelo groba v oskrbo Kolo jugoslovanskih sester.
V sezoni 1938-39 je dostojno proslavila 90-letnico smrti dr. Franceta Prešerna, v sezoni 1940-41 pa 140-letnico njegovega rojstva. Poleg Vodnika, Prešerna in Jenka pa se je Čitalnica ob spominskih dnevih spominjala tudi vseh ostalih, za naš narod zaslužnih mož, med drugimi zlasti največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. V proslavo 5-letnice njegove smrti je dne 20. 12. 1923 priredila slavnostno akademijo, 50-letnico njegovega rojstva pa je proslavila dne 26. 5. 1926 z uprizoritvijo njegove farse Pohujšanje v dolini Šentflorjanski v režiji Ivana Fugine. V spomin na 10-letnico pisateljeve smrti so člani odra priredili dne 11. 12. 1928 Cankarjev večer, na katerem so po slavnostnem govoru recitirali njegova dela in uprizorili dramatizirane odlomke iz Martina Kačurja. Za 20-letnico njegove smrti so v sezoni 1938-39 uprizorili v režiji Ivana Valenčiča njegove Hlapce. V sezoni 1930-31 pa je proslavila Čitalnica 60-letnico rojstva našega ljudskega pisatelja F. S. Finžgarja z uprizoritvijo njegove narodne igre Divji lovec v režiji Doreta Kerna.
Prav slovesno je proslavila Čitalnica 60-letnico svojega obstoja in dela na kulturnem polju dne 1. in 2. septembra 1923. Dne 1. septembra se je vršil v nabito polni dvorani Sokola slavnostni občni zbor, ki se je zaključil z uprizoritvijo Cankarjeve drame Kralj na Betajnovi v režiji Milana Skrbinška. 2. septembra je ob veliki udeležbi domačinov in gostov, po lepem govoru prof. Maksa Pirnata, odkrila na Drukarjevi hiši spominsko ploščo gorenjskemu slavčku Simonu Jenku. Povorka je nato krenila na pokopališče, da se pokloni genijema obeh pesnikov dr. Prešerna in Jenka, popoldne
Prizor iz komedije „Kar hočete" v režiji znanega nemškega režiserja Gustafa Griindgensa (Norec, vitez Tobija, Marija).
pa se je vršila v parku pred Narodnim domom, ki je bil še v gradnji, ljudska veselica.
Prostori, katere je imela Čitalnica v Mayrjevi hiši, že pred vojno niso več ustrezali. Veliko pretesni pa so postali po vojni. Ideja o zidanju skupnega doma z-a vsa napredna društva, ki je že leta 1908. izšla iz čitlniških vrst, se je lota 1922 uresničila. Pričeli so zidati Narodni dom in 10. januarja 1925 je imela Čitalnica v njem svojo prvo sejo. Prva prireditev v novih prostorih je bil njen koncert dno 27. junija 1925.
Na pobude Čitalnice se je 9. in 10. oktobra 1929 ob sodelovanju vseh kulturnih društev iz Kranja vršila spominska svečanost ob
priliki 10. obletnice koroškega plebiscita. 9. oktobra se je vršila v gledališki dvorani akademija, na kateri je govoril dr. Simon Dolar, člani odra pa so uprizorili Gosposvetski zvon, dramatizacijo istoimenske Aškerčeve pesmi. Nastopila sta tudi čitalniški orkester in fantovski pevski zbor. 10. oktobra pa se je vršila žalna svečanost za padle koroške borce.
V letih tik pred proslavo 70-letnice je delo v posameznih odsekih precej popustilo. Prenehalo, je veselje do dela tudi v glavnem odboru. Vzrok temu je bil predvsem materialnega značaja. Čitalnica je morala plačevati zadrugi Narodni dom visoko najemnino, dohodki pa so bili v sled nezanimanja kranjskega meščanstva za njene kulturne prireditve majhni. Prišlo je celo tako daleč, da je na zadnjem občnem z bom pred proslavo dne 16. 2. 1933 razpravljal odbor o likvidaciji društva. Do tega pa vseeno ni prišlo.
Dne 1. in 2. julija 1933 je Čitalnica v novih prostorih slovesno proslavila 70-letnico svojega obstoja ob ogromni udeležbi domačinov in gostov iz vseh krajev. Dne 1. julija se je vršila slavnostna akademija, dne 2. julija dopoldne slavnostni občni zbor, po njem povorka po mestu, ki je krenila na pokopališče, kjer se je poklonila spominu umrlih Čitalničarjev in položila venca na grobova pesnikov Prešerna in Jenka. Po promenadnem koncertu in slavnostnem banketu se je popoldne vršila velika ljudska veselica v parku okoli in v vseh notranjih prostorih Narodnega doma. Ob tej priliki je bila v prostorih Narodnega doma odprta tudi razstava. ki je obiskovalce poučila o zgodovini in delovanju Narodne čitalnice v Kranju, obračun svojega dela pa je izkazala v jubilejni brošuri, ki jo je sestavil Ivan Fugina. Iz nje je razvidno, da nobeno kranjsko društvo ni v pogledu vzgoje in izobrazbe naroda toliko sterilo kot Narodna čitalnica. Kot kulturno-prosvetno društvo se v 70-tih letih ni preživela ampak je bil njen obstoj naravnost potreben. Svoje poslanstvo je vršila z nezmanjšano vnemo naprej vse do nemške okupacije v letu 1941.
Po prvi svetovni vojni je delo v dramatičnem odseku nenavadno oživelo. Prva uprizoritev je bila že 31. 12. 1918. (Vražja : ni sel), intenzivno pa je pričel odsek z delom v sezoni 1919-20, ki sv je v naslednjih sezonah še stopnjeval. K temu je nemalo pripomogel dotok novih ljudi, ki so se z ljubeznijo in veseljem lotili dela ter znali vzbuditi veselje do dramatike med doraščajočo mla-:;.no. 17. januarja 1920 si je sestavil odsekov odbor nova pravila. Točka 2 teh pravil se glasi: Namen dramatičnega odseka je gojiti dramatično umetnost in posploševati med ljudstvom srni i zn ni o Ozirati se hoče dramatični odsek predvsem na jugoslovans; n ost, ker se zaveda, da je kot kulturno društvo pokličan tvr'J: vez med Srbi, Hrvati in Slovenci ter stvarjali iz našega, še nc
edinega naroda dobre, zavedne in izobražene Jugoslovane. — Ta pravila so se v poznejših letih večkrat izpopolnila in popravila. Na izrednem občnem zboru 14. septembra 1923 se je na predlog Metoda Mayrja izpremenil tudi naslov odseka v Gledališki oder Narodne čitalnice v Kranju. Samostojno je deloval Gledališki oder do občnega zbora Narodne čitalftice dne 16. 2. 1933, ko sta se gledališki in matični odbor zopet združila.	(Nadaljevanje sledi.)
Iz gledališke pisarne
Gledališke odre obveščamo, da izposoja dramska knjižnica Prešernovega gledališča v Kranju vsa dramska dela po en izvod v prepis za dobo enega meseca. Kavcija za vsak izvod znaša din 300, izposojnina din 100. Knjižnica posluje vsak dan — razen nedelje -od 9. do 12. ure.
* * *
Gledališka pisarna posluje vsak delavnik od 9. do 14, ure. Telefon št. 355 in št. 450.
* * •
Predprodaja vstopnic pri gledališki blagajni se vrši:
a)	na dan pred predstavo od 13. do 15. in od 18. do 20. ure;
b)	na dan predstave od 13. do 15. ure in dve uri pred predstavo;
c)	za nedeljske predstave je predprodaja od 11. do 12. ure ter dve uri pred predstavo.
Vstopnice lahko rezervirate tudi telefonično vsak dan od 9. do 14. ure. (JTelefon št. 355.)
Rezervirane vstopnice dvignite najkasneje na dan predstave do 12. ure.
• * *
Naše obiskovalce vljudno prosimo, naj ne hodijo v dvorano v površnikih, z dežniki.i. dr., ampak naj vse to odlože v garderobi! Obenem jih prosimo, da prihajajo k predstavam točno!
Lastnik in izdajatelj: Uprava Prešernovega gledališča v Kranju. Predstavnik: Lojze Gostiša. Urednik: Ivan Fugina. Tiska: Gorenjska tiskarna. Vsi v Kranju. — Naklada 600 izvodov. Obseg pole.