Tea Fatur
Bogu da, kdor daje v božje ime
...       ;-                           (Narodna)                    .            
Oi> Bistrici je stal nekdaj velik rnlin, ob njem uboga koča. in pred kočo staro razpelo.
V mlinu so se ortela noč in dan kolesa, ošabna mlinarica je merila noč in dan žito. Stara osebenka iz koče, uboga Urša, je presejaoala cez dan v mlinu moko, zvečer je predla za mlinarico. Zaslužila je nu teden merico žita in na leto vatel platna. Vendar je delila JJrsa od svoje revščine popotnim, mlinarica se je izgooarjala z revščino.
Mlinarica se je redila, Urša je hujšala. Kristus na razpelu pred kočo je bil uedno bolj izjeden od vetrov in izpran od dežja. Gleda nekega dne Urša Križanega in se prestraši:
»O Ijubi moj  Kristus! Kaj da si tako shujšal? Pridi, revček,  k meni na kosilo. Kokoško imam, regrata in jagod. naberem.« Urši se zdi, da kima Križani: Pridem!
Vesela kuha in peče Urša. Poldan zvoni v daljni vasi, Urša po-krije mizo z lepo opranim vatlom platna in čaka.
Pa pričota berač in prosi v »božje ime«. Že tri dni ni imel toplega v ustih. Urša stoče: »Kosilo sem pripravila Gospodu Kristusu. Pa ta revež je tudi lačen .. . Že Dem.« Urša da beraču glavo in bedro.
Komaj da odčota berač, že pritava ob palici slepec in toži, da je
lačen. Urša mu da perutnici. Komaj je odtaual slepec, že pristoka h
koči berač, ki nima desne roke in se mu vleče mrtva noga za njim.
Urša mu da zibko in hrbet kokoši in se tolaži: »Bedro je debelo,
dovolj bo še za pouabljenega.z
Urša čaka in čaka, gosta pa ni. Stopi h križu in potoži: »Ljubi gospod Kristus! Kaj da ne prideš?«
Križani spregovori: »Duša draga! Že trikrat sem bil doma pri tebi. Meni da, kdar do v mojem imenu. Za, plačilo pa naj ti bo: Kar koli boš jutri zjutraj začela, to bos delala ves jutrišnji dan.«
Urša priporoči zoečer Bogu uboge duše in nič ne premišljuje, kaj naj bi začela drugi dan. Ko se zbudi, priporoča spet Bogu uboge duse in se spomni, da ima raztrgane rokavce. Dobro bi bilo, če bi zalegel vatel platna za nove. V tej skrbi gre k skrinji in premeri platno. A glej čudo! Vatel za Datlom ji sili pod mero... Platno se giblje, zvija v bale. bala za balo polni kočo ... Platno sili skozi okno, pokriva .streho, obvija kočo ... Vrsa meri in meri: »Oblekla bom vse reoeže.« Ko zazvoni zdraoomarijo, se ustavi platno, Uršn zaspi utrujena. Mlinarica je čakala ves dan na Uršo. Zuečer ustavi kamne in gre do koče. Tam obstane kakor okamenela: osa koča je pokrita z lepim pražnjim platnom, po tleh ležijo bale in Urša spi na kupu bal. Ali so nanesle vile neumni Urši tako bogastoo?
Mlinarica prebudi Uršo, ki izoe prečudno nooico. Prijemlje se za glavo: »Ti reva trapasta! Pa pooabiš tako imenitnega gosta?« Hitro si naredi v svoji lakomni duši načrt.
Gre, nakolje puranov in gosi, mesi in peče, naloži mizo in stopi do kriia, se pretvarja:
»Gospod Kristus! Kaj se ogiblješ moje hiše in se ponizujes, hodiš v ubogo kočo k trapasti Urši? Pripravila sem, kar premore mlin. Pridi!<
78
Mrtev les oživi, Kristus pokima: »Pridem!«                     '    '    -
Miza v mlinski gornici se šibi, vino se peni. Mlinarica o svileni obleki čaka na pragu. Prištorklja kruljav berač in prosi »v božje ime<. Lačen je. Mlinarica se razjezi:
y>Tak postopač! Kaj sem zate prečula oso noč ob kuhi in peki?<
Komaj odštorklja prvi berač, prisanta drugi, pritaoa tretji. Mlina-rica jih ozmerja, podi.
Poldne mine, gosta ni.
Mlinarica gre h križu, se razburja: »Zakaj ne prideš? Juha bo pre-siana, meso zapečeno, cvrtje prižgano.«
Mrtev les oživi, Kristus spregovori:                               \<_ i/s ¦  ¦ .
»Saj sem bil pri tebi, pa si me napodila z metlo.«                   ';   \ -'
»Kdaj vendar, gospod Kristus?«                                               ',' 'L'
»Prišel sem trikrat. Kruljav, slep, šantav.€                         ,.'''.
»Bili so postopači...«
Resno jo posvari Kristus: »Kaj ne oeš, da daje meni, kdor daje o mojem imenu?«
Mlinarica se presiraši: tako je premišljevala, s kakim delom bi začela drugi dan — zdaj pa ne bo nič... Potuhne se, prosi:                i
»Odpusti, gospod Kristus! Delila bom, dajala. Praoičen si in ne boš škodoval ubogi, nevredni vdovi... Poglej, koliko sem ii pripra-vila, daj mi milost!...«
Kristus prikima: »Kar koli začneš zjutraj .. .«
»Bom delala ves dan,« dokonča vesela mlinarica, hiti domoo, si misli:
»Pridi ali ne pridi — mar mi je!. .. Beračem da bi dajala gosja bedra? Raje pojem sama.«
Z mnom zaliva pečenko, s pogačo »e posladi. Premišljuje, kako naj ugane. Pa potrka na vraia: '\    y>Dajte, mlinarica, lačnemu reoežu skorjo kruha!«                        ","
y>Kaj!« se zadere mlinarica, »sama nimam kaj jesti. Pojdi x> božjeth imenu.«
Mlinarica gloda gosje bedro, ga zaliva z vinom. Potrkalo je drugič na vrata: »Dajte, mlinarica, lačnemu siromaku, da uam pride sreča o hišo.€
Mlinarica vrže obrano kost d vrata, vpije:                                   .
»Sreča pride že brez iebe, potepuh!«
Pa ie potrkalo tretjič: »Dajte, mati mlinarica, o božje ime! Že tri dni hodim lačen, dajte, ker ne veste, kdaj oas pokliče gospod Bog na sodbo.«
Mlinarica Iresči prazen bokal v orata, vpije:
»Nesramni čeljustnik! Zdaj me opominja na smrt! Nisi jedel že tri dni, pa stradaj še naprej, jezik ti umazani.«
Vsu noč se premetava mlinarica po postelji in premišljuje, sklene: »Tolarje bom umila, potem bo vedno več tolarjeo, če jih uminam oes dan, jih bo za par lojternic«
Da bi tolarje umila, je njena prva pot s škafom po vodo. Ko zlije oodo na tolarje, začne voda naraščati, vreti, teče preko sklede, lije po tleh, napolni sobo, zalije mlinske prostore, grgra, mrmra, se doiga in doiga ... Mlinarica skače, vpije, a vedno več vode priore iz njenega skafa. Mlin se trese, se dviguje, se razmaje . . . Voda je odnesla mlin in skopo mlinarico.
79