OB LETOŠNJEM SEDEMNAJSTEM VLAKU BRATSTVA IN ENOTNOSTI
S prvim transportom
Z lefošnjim vlakom bratstva in enotnosti je 5. junija obiskalo Slovc-nijo 1800 gostov iz Srbije, kj so tradicionalno bratstvo in prijateljstvo še poglobili. Letošnje srečanje je bilo še širše tudi zato, ker se gostje iz Srbije niso ustavili le na Gorenjskem in Štajerskem, od koder so leta 1941 sprejeli 9000 izgnancev, temveč so jih sprejele vse slovenske ob-čine in tudi naša. K nam je prišlo v goste 13 udeležencev, ki jih je naj-prej sprejel predsednik občine Ivo Samec, potem pa so bili deležni iz-jemne gostoljubnosti predslavnikov Papirnice Vevče, ki so jim razka-zali tovarno in predstavili svoje delo. Od tu so gostitelji goste odpeljali na ogled Urha in drugih krajev naše občine. Bilo je prisrčno lepo.
Tudi našdopisnik Marko Marion jcbil sprvim transportom pregnan iz Mari-bora v Srbijo. Kako je doživljal to pregnanstvo, nam je prav za to priložnost kratko opisai. To je le ena od 9000 zgodb.
13. aprila, ko stara Jugoslavija še ni kapitulirala, so prišli SS-ovci in aretirali mojega očeta, ga odpeljali v mariborsko jetnišnico in od tam v prehodno taborišče v meljsko kasar-no. Po približno enem mesecu in pol so prišli po mojo mater, mene ter mojega brata. Aretiral nas je moj ¦bivši sošolec Franc Verzel v sprem-stvu dveh SS-ovcev.
Okrog polnoči so prišli po nas in nas priključevali grupam, ki so jih priganjali iz sosednjih hiš. Ko so nas nabrali dovolj, so nas strpali v ka-mione, kjer smo se stiskali kotsardi-ne. S seboj smo smeli vzeti le po pet-deset mark in ročno prtljago. Našo hišo so zapečatili. Ko smo prišli v ta-borišče, so nas poniževali. Prišli srao
v stik z očetom. Posameznikom s^ odvzemali dragocenosti in denar. če so imeli več kot 50 mark. Nekega dne, 7. junija, so nas zopet natrpali v ka-mione in šli smo. Ugibali smo, kam. Vsismobili, kolikor jebilotomogo-če, veseli, da smo se obrnili proti jugu.
Peljali smo se do Sl. Bistrice, kjer so bili predori porušeni od jugoslo-vanske vojske, ki se je umikala. Tu so nas pretovorili v živinske vagone, kjer je pisalo 30 vojnika ili 6 konja.
Nas je bilo približno 330. Z nesnago in preperelo salmo prekrite vagone smo najprej kolikor se je dalo poči-stili in nato smo šli. Na začetku in na koncu vlaka so bili vagoni prvega ra-zreda, kjer so se namestili SS-ovci, ki so nas spremljali in stražili, da ne bi kdo pobegnil. Značilno je, da smo vso pot prepevali. Zvečer smo prišli v Zagreb. kjer so nas pogostile žene hr/aškega Rdečega križa s čajem in kruhotn. Čim so zvedele, da smo pregnanci in ne povratniki, ki so se vračali v Hrvatsko, so izignile kot kafra.
Neznansko dolgo smo potovali do Sl. Broda, kjer sem imel brata inže-nirja v tovarni vagonov. Prosil sem enega izmed meščanov, da bi šel po njega. Res je prišel tik preden so nas odpeljali od ladij s katerimi so nas prepeljali v Bosanski brod, kjati mo-stovi so bili porušeni. Ko smo se ža-lostni poslavljali od brata, ga je eden izmed vojakov udaril s puško čez ra-mena. Iz Bos. Broda smo neznansko dolgo potovali do Sarajeva. Od tod pa v tovornih vagonih v Višegrad, kjer so bile obmejne formalnosti in prišli smo v Srbijo. Tu smo dobili kruh in vodo in odpeljali smo se v Arandjelovac, kjer so nas nemški vojaki predali Srbski državni straži.
Ti so bili bolj človeški z nami. V Arandjelovcu nas je čakala velika množica Ijudi. ki nas je sprejela. Srbski pravoslavni pop je imel ugvor, v katerem nam je v tolaibo dejal: »Sada ste slobodni,« potem je malo pomislil in rekel: »koliko smo i rai slobodni!«
Nekaj dni zatem so nas prepeijali v Jagodino tj. današnje Svetozarevo, kjer nas je čakala zopet množica ljudi, ki so nas prepeljali z izvoščki na svoje domove. Od žalosti in od vese-Ija so nam tekle soJze. toso biJe solze prijateljstva. To mi je ostalo v traj-nem spominu.«
S. G.