VSEM NAROČNIKOM „DUHOVNEGA ŽIVLJENJA“ DVAJSETI LETNIK „DUHOVNEGA ŽIVLJENJA“ JE ZA NAMI. MNOGO BOGATE HRANE NAM JE NUDIL IN MNOGIM ROJAKOM JE BIL ZVEST KAŽIPOT PREKO DUŠNIH NEVARNOSTI ŽIVLJENJA. — TO BO SKUŠAL BITI TUDI V NOVEM LETU 1953 ŠTEVILO SODELAVCEV SE JE ZNATNO POVEČALO, TAKO DA BO LIST PRAV GOTOVO PRIDOBIL NA PESTROSTI IN ZANIMIVOSTI. — V LEPEM UPANJU, DA BODO VSI DOSEDANJI NAROČNIKI LISTU OSTALI ZVESTI IN PRIDOBILI ŠE NOVIH, HOČEMO VSTOPITI V NOVO LETO 1953 ZAUPAJOČ NA BOŽJI BLAGOSLOV IN RAZUMEVAJOČE SODELOVANJE VSEH PRIJATELJEV LISTA XX. LETO, NOVEMBER-DECEMBER UN JUBILEO EXTRAORDINÄRIO El martes 28 de octubre del ano en curso, los catölicos de Buenos Aires y de todo ei pais hau vivido nna jornada jubilosa: era el dia en que S. E. Keverendisima, ei Carde-nal Priniado y Arzobispo de Buenos Aires, Dr. Santiago Luis Copelio recordo con intima emcciön el cincuentenario de su ordenaciön sacerdotal. Este gran acontecimiento, que ha puesto de manifiesto todo el eariiio y al'ecto que se profesa a quien a traves de toda una vida de celoso apostolado tue distinguido con la pür-pura eardenalicia, ha sido procedido por una Serie de actos de earacter conmemorativo que, en el domingo de Cristo Key, 30 de octubre, culminaron con la solemne clausura del 11° Congreso Eucaristico Arquidiocesano. La vida y obras del Cardenal Copelio «o caben en los estrechos limites de una ligera semblanza. Necesita de la trondoza amplitud del libro. La sola enumeracion de sus traba-jos znal kot prijetno zeleno iz zemljepisnih kart. KOT UREDNIK Srečno sem dobil vse pravice in se poslovil od domovine. Prevz. g. škof so mi odrinili 100 dolarjev za prve korake v tujini. P. Kazimir mi je nakazal 1000 Din, s katerimi sem poravnal nekatere račune v domovini, izseljenski komisarijat mi je dal brezplačno vožnjo na francoski barki Marsilja, in tako sem 1. marca 1936 prijadral v Buenosaireški pristan. Ko sem se v dveh dneh razgledal na svojem delovnem polju, sem se takoj zavedel, kaj me čaka. Prav tiste dni se je Buenos Aires mrzlično pripravljal na slovesen sprejem kardinala dr. Santiago Luis Copello, letošnjega zla-tomašnika, ko se je vračal iz Kima kot prvi argentinski kardinal. Slovenska skupnost se je prvič afirmirala leta 1934, ob priliki velikega evharističnega kongresa in je bilo nujno, da se primerno predstavi tudi ob tej priliki. Toda kaj naj storim neznanec in tujec v teku petih dni? čeprav nisem imel nikoli posla z uredniškimi deli — bil sem pač dopisnik časopisov v domovini — sem se zavedel dolžnosti: izdati je treba „Duhovno življenje“, č. g. Kastelic je hil tedaj v domovini in je D. ž. zastalo že cele tri mesece. Izdal je S številki v odsotnosti urednika g. Milko Peljhan, ki je bil uradnik I). ž. Z njim sem se torej pomenil o položaju in dognal, da tiskarna hoče denarja, predno se kaj drugega naredi. No, to je bila mala stvar. Saj sem imel dolarje; plačal sem zadnji dve številki, kateri sta bili na upanju. Bolj nevšečno je postalo nato, ko je bilo treba misliti na vsebino botloče številke. Toda kdor zvezde šteje, nikoli ne ve, kdaj bo dodelal. . . Zato sem raje kar zagrabil za delo in — eno dopoldne in eno noč — pa je bilo gradivo za stotretjo številko gotovo. Potem pa z g. Peljhanom v tiskarno, kjer sem se upeljal v uredniške posle. V treh dneh je bila številka tiskana, nato »eni povabil g. Laknerja in tako smo v treh odpremili 32 strani in omot obsegajočo stotretjo številko D. ž., jaz pa sem s tem dnem postal urednik. V uredniškem predalu g. Kastelca sem dobil precej gradiva, škarje so bile najbolj koristna uredniška priprava, moje izkušnje iz Zagreba pa so bile nadvse dobrodošle za zbiranje koristnih misli in člankov za D. ž., pisano predvsem slovenski skurmosti v Argentini, potem pa tudi vsemu slovenskemu zamejstvu. Kmalu sem prišel v stik z rojaki in začel širiti krog nlačujočih naročnikov. Naročnina je bila tedaj samo 1 pes letno (preje je bilo D. ž. tednik in je bila naročnina 5 pesov). Ker so bili tiskarski stroški malenkostni, sem ravnotežje prhko vzdržal. Tako sem vozil skoro eno leto. Nato se je vrnil č. g. Kastelic, ki je prišel iz Evrope poln velikih načrtov. Prinesel je tudi nekaj denarja. Z veseljem sem mu izročil revijo, katera je pod njegovim vodstvom povečala obliko. Izdal je tri obširne številke, v obliki knjige, med katerimi eno s podnaslovom „Slovensko dekle“. Toda denar je kmalu potekel in č. g. Kastelic, ki je bil odličen urednik, a ni imel tolike spretnosti za računske posle, se je zakopal v prevelik dolg in ni mogel nadaljevati v zamišljeni obliki. Prosil je mene, naj jaz rešim situacijo. Ni mi bilo prijetno, toda skupna slovenska zadeva je več kot sentimentalni osebni oziri, zato sem spet zgrabil in v skromni obliki začel izdajati D. ž. z naročnino 2 pesa letno. Ko sem ob koncu leta 1937 spet uravnovesil D. ž. in je tudi rajni gospod Jože ozdravil svoje finance, sem spet njemu prepustil revijo, katere je izdal 6 številk v povečani in obogateli nakladi. Tedaj je bilo D. ž. brez dvoma na višku svoje prve dobe. Gospod Jože je bil zmožen urednik, širokega obzorja, z odličnimi zvezami, s finim okusom in prijetnim pisanjem. Toda upravni posli zahtevajo gospodarskega postopka, katerega pa rajni g. Jože ni imel. če je imel sto, je potrošil stopet. Predno je bilo konec leta 1938, je spet zmanjkalo kredita. Spet je bilo D. ž. v krizi in sem moral spet jaz na pomoč. PO ARGENTINI SEM IN TJA Prevzel sem D. ž. in ga uredil po svoje, kakor sem najbolje mogel in znal. G. Kastelic Dvajseto leto obstoja ,,Duhovnega življenja“ je st^lo h \oncu. Vsa\ urejen člove\ na \oncu leta pregleda račune in naredi načrt za bodoče leto. T^aši računi v prete\lem letu' Mnogo in mnogim smo dolžni. Bogu najprej za vso pomoč pri listu. Brez njegovega blagoslova stvari ne rode. Potem pa ljudem. Precej jih je bilo t0 leto, \i so z mnogimi žrtvami, brezplačno, izpostavljeni \riti\i bral' cev, iz samega idealizma pisali in nam odkrivali lepote sveta, nevid' nega zemeljskim očem. Še več jih je bilo tak.ih, \i so nepoznani od hiše do hiše ponujali list, da bi ta\o raz' širili dobro stvar. In velijo je bilo \ončno tistih, l{i so se \ljub mogoče veli\im žrtvam naročili na list. Vsem omenjenim je bil list dolžni\. Zato vsem: Bog plačaj! Kaj pa v bodoče? Vedno bolj jasno je, da ostaja slo' vens\i tis\ čedalje bolj edina vez med Slovenci v begustvu. Zato pa mora biti ta vez trdna, močna, da nas bo še dolga leta, če bo treba, vezala v enotno skupnost ob naših vers\ih in narodnih idealih. Iz tega dejstva sledi prošnja vsem zgoraj omenjenim in še vsem drugim, \i dosedaj iz \aterega\oli razloga niso sodelovali pri listu: sodelujte vsi Slovenci v zamejstvu! Razširite \rog pisateljev in pesni\ov, naročni' \ov in bralcev — to je naš cilj za leto 1953. Potrudili se bomo dati čimbolj o\usno, močno duhovno hrano. A prav zato potrebujemo sodelovanje vseh slovens\ih piscev v svobodi. Povabili bomo \ar največji \rog \ sodelovanju. Tudi to imamo v načrtu: vsa\ mesec naj potr\a nova števil\a ,,Duhovnega življenja“ na vrata slovens\e hiše. Pri vsem c\upaj nam Bog pomagaj! je ostal kot sodelavec, toda vodstvo sem pre. vzel definitivno jaz. Tekom dveh let sem spoznal ljudi in deželo. S potovanji po notranjosti eem si nabral primernejšega gradiva In sem tako skušal dati domači ton in privlačno vsebino reviji, katera naj bi služila moji glavni nalogi, da ohranim slovenske priseljence v Argentini Bogu in narodu. Od 500 naročnikov, katere sem našel, je revija narastla na 2000. S5 naročnino 3 pesa letno je izkazovala samo tolik primanjkljaj, da sem ga mogel kriti z mojimi osebnimi dohodki, ki sem jih imel od mojega kaplanskega dela. Med tem je završala vojna vihra. Gospod Jože je izginil na Akonkagui. Politični dogodki v domovini so začeli zanašati nemirno vzdušje tudi med nas. Toda I). ž. je pridobilo zaupanje vseh pametnih rojakov, zato sem tiste čase lahko vozil. Ljudje so željno čakali vsake številke in je deževalo priznalnih pisem in tudi kak prispevek za tiskovni sklad, kadar sem za to prosil. Vojna je začela vplivati tudi na tukajšnje gospodarstvo. Vse se je začelo dražiti. Seveda je to kmalu zadelo finance D. ž. Upravo so vodile častite šolske sestre. Izdatki so bili kar najbolj nizki, toda pojavljati so se začele težave. Pa ni bilo skrbi. Saj so vsi rojaki smatrali I). ž. za nekaj svojega. Ko smo leta 1939 praznovali 500 letnico sv. Gore, je prvič padla misel, da se priredi festival, dobrodelna veselica. Izkazalo se je, da je ta način najprimernejši za kritje izgube in smo od tedaj dalje priredili vsako leto veselico, ki je vselej prinesla toliko, da je D. ž. nadaljevalo svoj normalni tek. Draginja je pa rastla in je po prevdarku z resnimi naročniki prišlo do sklepa, da se naročnina dvigne na 5 pesov letno in je na ta način D. ž. nadaljevalo svoje delo skozi težke čase, kateri so prišli nad vse Slovence po letu 1943, ko je bratomorno sovraštvo zaneslo ne-edinost tudi v Argentino. Tedaj je ostalo D. ž. na braniku pravega slovenstva. Ko sz vso previdnostjo začel nakazovati sliko dogajanja v domovini, so se začeli telefonični in pisemski napadi in grožnje. Toda D. ž. je vršilo svojo veliko nalogo vse dotlej, dokler niso ljudje začeli dobivati od doma jasnih poročil, in go prihajali s pismi in mi govorili besedo zahvale, da sem v prvih časih zmede vedel in upal povedati pravo resnico. Tako smo prebrodili težka leta do 1948, ko je prišel iz domovine novi izseljenski val, s katerimi je prišlo tudi več oseb, ki so bile bolj poklicane za uredniške posle, kot jaz, ki sem služil za to delo le, v kolikor je bilo treba reševati trenutni položaj in nisem čutil želje po takem udejstvovanju. Zato sem z letom 1948 z veseljem prepustil ,,Duhovno življenje“ drugim rokam z željo, da bi vršilo svojo veliko nalogo prijatelja, svetovalca in vodnika slovenskim rojakom v tujini, zlasti pa v Argentini. JANEZ HLADNIK „Duhovno življenje" v prihodnjem letu „Duhovno življenje“ se je razvilo v izrazito duhovno revijo. Prvi del njegovega imena je vzeti v pomenu verski, versko-nraven, nabožen. Ni pa to navaden nabožni list, marveč je višje stopnje. Prizadeva si dvigati duhovno kulturo med Slovenci na vseh popriščih verskega življenja. Po sili razmer je „Duhovno življenje“ postalo iz lista za slovenske izseljence v Argentini verska revija za vse Slovence v izseljenstvu, pa tudi v zamejstvu sploh. Zemljepisne meje so padle. Po vseh kontinentih so raztreseni slovenski ljudje; povsod hiti za njimi „Duhovno življenje“. V domovini ni danes nobenega slovenskega verskega lista, še „Oznanilo“, majhen list, ki je bil dobesedno list, je moral prenehati. V zamejstvu imamo Slovenci nekaj verskih listov, a po obsegu in obširnosti snovi je „Duhovno življenje“ prvi. Ta izredni položaj, ki ga ima naša revija, pa ji začrtava smer jn nalaga posebne dolžnosti. Duhovna revija je vsakemu katoliškemu narodu, ki hoče biti napreden, nujno potrebna. Tako je potrebna kot vsakdanji kruh za teles no življenje. Brez take revije narod v našem času ne more ostati katoliški. Verski tisk danes ohranjuje vero v ljudstvu. Pod tem verskim tiskom pa ni umeti le molitvenikov in drugih nabožnih knjig, marveč v prvi vrsti dobre verske liste. Tak list obravnava namreč aktualna verska, nravna in cerkvena vprašanja. Prinaša protistrup proti duhovnim zastrupitvam, ki se dogajajo dan za dnem. KAKOR V ZASTRUPLJENEM OZRAČJU NAMREČ ŽIVIMO. Preden se zaveš, si že poln bacilov, ki ti povzročajo verske dvome, ti skušajo omajati vero in z njo temelj nravnega življenja, če ne jemlješ v roke verskega lista, ki krepi tvojo dušo, hitro podležeš bacilom. že večkrat smo zapisali, da je danes treba vero PROUČEVATI, če hočeš, da si jo ohraniš. Ne more vsakdo študirati debelih knjig, ki na znanstven način obravnavajo verska vprašanja. A tudi potreben ni vsakomur tak strokoven študij vere. Toda nekaj pa mora brati in premišljevati o svoji veri vsak izobražen katoličan, če hoče, da bo v današnjem brezvernem ali celo veri sovražnem okolju ohranil svojo vero. Stalno prebiranje člankov v dobri verskj reviji mu pri tem veliko pomaga. Težko si je predstavljati, da bi si mogel na kak lažji način pridobiti vei'sko znanje, ki ga prav za sedanje razmere potrebuje. Ne gre pa v življenju samo za to, da vero ohraniš, da znaš sebi in drugim verske dvome razrešiti, še manj gre samo za to, da znaš nasprotnika osmešiti in pobiti, marveč gre pred vsem za to, da po veri TUDI ŽIVIŠ. „Vera brez del je mrtva,“ pravi pismo. Ta dela pa ne pomenijo le posameznih dobrih del, ki bi jih dodajal k veri,, marveč moraš iz vere živeti, kot uči apostol Pavel. Vero moraš ustvariti v življenju; življenje nam mora potekati iz vere. Tudi za ta namen nam verska revija silno koristi. Prinaša nam različne pobude za naše življenje po veri. V reviji naletiš na značilno Kristusovo besedo, že dolgo nisi mislil na njo. Sedaj te pa čudno pretrese. Zamisliš se. Dobra misel se ti vzbudi: ali bi ne kazalo drugače živeti. Bolj resno, bolj globoko. Ko je sicer vse tako plitvo, Kristus pa je toliko storil zürne. Ob eni sami Kristusovi besedi imaš pred očmi kar celo reformo svojega življenja. Zadel si na trenutek milosti božje. Srečen človek, in dvakrat srečen, če ta trenutek ne ostane neizrabljen. Bogoslovno razmišljanje ti pove, da te je Bog čakal s svojo milostjo prav na tistem mestu članka. Kakor je čakal z živo vodo milosti Samarijanko pri Jakobovem studencu. Verska revija ti pokaže na zglede svetnika, konvertita ali kakega drugega človeka, kako Bog deluje in kako naj človek odgovarja na božje delovanje. Opomni te na cerkveno liturgijo v času, ko revijo bereš. Opomni te na nravne nupake, nasvetuje ti asketične vaje. Z zgledi iz katoliškega sveta ti dviga katoliško zavest, polagoma te nauči, da znaš čutiti s Cerkvijo. Geslo „povej mi, kaj bereš, in povem ti, kaj si“ velja tudi glede branja verske revije. Sto in sto pobud na vseh no-priščih verskega življenja dobiš v verski reviji. Cela skupina ljudi, vse prebivalstvo kake župnije ali mesta v celoti, da, vse ljudstvo se more preokreniti po dobri verski reviji. Da vpliva versko in moralno slab tisk, je znana stvar. Koliko ljudi je že po njem prišlo ob vero in poštenost! Toda tudi dober tisk vpliva. To se večkrat premalo upošteva. Tudi dober tisk silno močno vpliva. Zlasti pa verski tisk, ki je vreden tega imena. Mnogokrat je povod za nrave čudeže spreobrnenj. Zato ima v resnici katoliško ljudstvo veliko vrednoto, če ima dober verski tisk. „Duhovno življenje“ je NAŠA VERSKA REVIJA, Poslanstvo verskega lista hoče širiti med vsemi slovenskimi izseljenci, naj žive kjer koli po svetu. Prizadeva si, da bi to jto-slanstvo vršila dobro. Seveda se ji to vedno ne nos eči. Dostikrat se ji ne posreči. Sicer, komu pa se vedno. Sprejmimo „Duhovno življenje“ takšno, kakršno je po razvoju nastalo, in ga skušajmo v ljubezni zboljšati. Naj ne bo v naših očeh najslabše že zaradi tega, ker je naše. S P-utirano ostro kritiko ne bomo dosegli zboljšanja; prej nasprotno. Naša revija mora ZASLEDOVATI TOK DUHOVNEGA ŽIVLJENJA MED SLOVENCI. Ti pa stoje v znamenju reforme, ki jo je začrtal slovenski katoliški shod v izseljenstva v avgustu leta 1952. Ta katoliški shod je s prstom pokazal na življenjski materializem, ki je najhujša nevarnost za slovenske kato. liske izseljence. Naglasil je proti materializmu živo potrebo po krščanskem idealizmu. Domov. . . (S koroške zemlje) Zato bo tudi naša revija v nrihodnjem letu v UVODNIH ČLANKIH GOVORILA O KRŠČANSKEM IDEALIZMU. Obravnavala bo njegove osnove v naravnem redu, ki so prednost duha pred snovjo, neumrljivost duše, svobodna volja in odgovornost pred Bogom. Nato pa bodo članki razpravljali o sestavinah nadnaravnega reda, v katerih se giblje ideal krščanskega življenja. Tu bomo najprej zadeli na razliko med ooojnima redoma, med naravnim in nadnaravnim, ali kakor drugače pravimo, med naravo in nadnaravo. Ta razlika je za umevanje krščanstva osnovnega pomena, a se je vendar tako malokdaj praktično zavedamo. Takoj nato pa bo treba govoriti o „neznanki" v našem času. Ta neznanka je POSVEČUJOČA MILOST BOŽJA. Znani nemški bogoslovec Schreben pravi, da je največja škoda, ki se je napravila v S:)..stoletju, ta, da se več ne ceni božja milost. Sredi dvajsetega stoletja pa moramo ugotoviti, da se je škoda še povečala. Božja milost je čisto izpadla iz cenika vrednot. Kdo jo še pozna? Postala je neznanka. še celo reformo nravnega življenja hočejo mnogi izpeljati mimo nje. Kolikšna zabloda je ta nesrečni naturalizem, ki se v nadnaravnem svetu zanaša le na naravna sredstva in se ravna le po naravnih metodah. NADNA. RAVNA BOŽJA MILOST, RAČUNANJE Z NJO, ŽIVLJENJE V NJEJ, SKRB Z\ NJO, RAST V NJEJ, JE BISTVENO ZA KRŠČANSTVO. Brez tega ni krščanstva. O vsem tem in v zvezi s tem z vlogo Kristusa, Marije in skrivnostnega Kristusovega telesa nas bodo seznanjali uvodni članki naše revije v prihodnjem letu. Razpravljali bodo torej o krščanskem idealizmu z dogmatične strani. Druga skupina člankov nam bo risala ZNAČILNE SVETOPISEMSKE POSTAVE iz Stare zaveze. Pred nami se bodo vrstili Abraham, Mojzes, David, Salomon in tako dalje. V vsaki številki bo stalo pred nami eno od teh značilnih postav, čuda veliko imajo povedati tudi našemu času. Kot protiutež 30 zamišljene v tretji skuoini člankov ŽENSKE BIBLIČNE POSTAVE. Za IZOBRAŽENCE so namenjeni članki, ki so bodo havili s teološko analizo Lukovega evangelija. Po Injsodi Ernesta iRenana je Lukov evangelij najlepše pisana knjiga na svetu. Pod obna analiza pokazuje čudovite pisateljske sposobnosti grško izobraženega Luka, ki je s Pavlovo širino opisal Kristusa. Teološka analiza nam v Lukovem tekstu odkriva neslutene globine, ki jih navadno branje prezre. Ti članki bodo mogli biti za marsikoga koristni. Dali bodo tudi obrnem s članki iz prejšnjih dveh skupin reviji biblično noto, ki je doslej ni imela. S težkim vprašanjem O TRPLJENJU se bo na osnovi svetopisemske knjige o Jobu bavila posebna vrsta člankov. Zopet nova vrsta na nam bo tolmačila OSNOVNE SESTAVINE ASKETIČNEGA IN MISTIČNEGA ŽIVLJENJA. Mesečni LITURGIČNI PREGLEDI nam bo do kazali liturgične posebnosti in najbolj značilne svetnike prihodnjega meseca. Tu in tam bo še kratko opisan kak moderen konvertit ali svetnik. To nam torej ponuja „teoretični“ del i>ri. hodnjega letnika; to je tisti del, ki se ga nekateri boje, češ da je vedno pretežek. Prihodnje leto bo zelo zanimivo, kakor morete razbrati iz povedanega. Splačalo se bo počasi prebrati in premisliti te članke. Marsikaj boš iz njih zvedel. Ne bo ti ža] za tmd. Seveda se ne bo dalo vsc tako povedati, da bi mogel razumeti brez truda. DRUGI DEL revije bo prinašal krajše povesti, pestra poročila z doma in katoliškega sveta, ocene aktualnih filmov in knjig, razne zanimivosti, imel bo stanovske kotičke (za očete iji matere, za fante, za dekleta, za organizacije) in otroško čtivo. S tem lažjim delom bo revija na bolj indirekten način vršila svoje poslanstvo. Pestra in prijetna vsebina tega dela naj bi revijo priljubila tudi tistim, ki bi le zaradi člankov jz prvega dela ne segali po nji. Nisem naštel vse vsebine prihodnjega letnika. Nikakor ne! Le na glavni del sem 00-kazal. Iz povedanega pa si more vsakdo vsaj po vrhu predstavljati, kaj se mu obeta v novem letniku „Duhovnega življenja“. Vsakdo bo mogel najti v njem kaj zase. DR. ALOJZIJ ODAR, glavnj urednik „Duhovnega življenja — 422 — Škof Slomšek in slovenski tisk Slomšek je bil zelo znan pridigar. Ljudje so ga radi poslušali In so sodili, da govori, „kakcr da bi rožice sadil“. Pa tudi rad je pridigal. Saj je tako mogel sejati med ljudi seme dobrih naukov. Kljub temu pa, da se v pridiganju ni omejil le na cerkev, kjer ,ie služboval, jn na vernike, katerim je bil postavljen za nadpastirja, ni bil zadovoljen z uspehom, ki ga je mogel doseči s samo govorjeno besedo. Bil je tako prešinjen z dušno-pastirsko vnemo in z gorečo ljubeznijo do svojega ljudstva, da si je iskal širšega delovnega torišča. In našel ga je v celem slovenskem narodu in še posebej v njegovi mladini, ko se je poleg ustnega poučevanja posveti! tudi pisanju. Najprej je Slomšek objavil nekaj prevodov t'iii'. Schmidovih povesti za mladino in izdal vrsto nabožnih knjig za iazne stanove. Od zadnjih sta najbolj znana molitvenika za fante in dekleta: „življenja srečni pot“ in „Krščansko devištvo“, ki sta doživela celo vrsto izda j. Tako je z njima in z drugimi knjigami Slomšek z dejanji ovrgel trditev, da „slovenskih knjig nihče ne kupuje“. S temi besedami so se namreč izgovarjali založniki, ko so se branili izdati njegovo prvo delce. Pozneje so se za njegove spise trgali, ker so se tako dobro Prodajali. Teh in drugih knjig, ki jih je dajal slovenskemu ljudstvu, na Slomšek ni nrevajal in i isal sam. Iskal je sodelavcev, zlasti med duhovniki, med katerimi je imel mnogo sošolcev Ln učencev iz časa lastnega študija In spi-i itualstva v celovškem bogoslovju. Prosil jih je za spise, pošiljal jim je gradivo za prevajanje, zbiral je včasih zelo okorne izdelke in jih jo likal ter popravljal in končno priobčil v kaki knjigi. V takem zbiranju gradiva in šolanju sodelavcev je bil Slomšek morda še Večji kulturni delavec, kakor pa z izvirnim delom. To vzgojo sodelavcev je opravljal zavestno in namerno, saj je v eni izmed knjig, hi je nastala v takem sodelovanju („Dejanje svetnikov božjih“), tudi izpovedal: „Kakor v občestvo svetnikov verujem, tako obsežno (= skupno, sodelujoče) delo ljubim, kajti sdfužena moč veliko premore in veliko jih 'ahko stori, kar bi jednemu bilo pretežko.“ Ko si je s knjigo „Blaže in Nežica v nedeljski šoli“, kj je prvič izšla leta 1843, pridobil tudi sloves izvrstnega poznavalca šol- skih zadev in vzgojnih vprašanj sploh, in ko je postal škofijski šolski nadzornik za lavantinsko škofijo, ter se mu je tako razširil uradni delokrog, je Slomšek iskal nove možnosti, da kaj stori za izobrazbo svojega ljudstva. Ni se zadovoljil več s posamezno -..dajanimi in prodajanimi knjigami. Ustanoviti je hotel društvo za redno izdajanje dobrih slovenskih knjig in je 1845 vložil prošnjo na Ilirski gubernij v Ljubljani. A ni uiu uspelo, prošnjo so mu zarinili, česar ni nihče pričakoval. Slomšek je sicer o tem nekoliko grenko poročal svojemu prijatelju, a takoj se je potolažil: „Društvo so nam zatrli, še vedno pa nam je dovoljeno, da izdajamo knjige za naše ljudstvo.“ Vendar na je z naslednji.n letom ustanovil „Drobtinice“, ki naj bi redno izšle vsako leto. Predstavil jih je z besedami: „Podam vam za novo leto nekoliko drobtinic duhovske (duhovne) hrane, ki so iz moje ino iz ptujih krušene pobrane, da se ne izgubijo ino potratijo, ampak ohranijo za vsakdanje potrebe. . . “ V teh besedah je Slomšek zopet odkril nekaj svojega vzgojnega nazora. Ohraniti je hotel tudi vse drobce slovstvenega dela, ki jih pri knjižnih izdajah ni mogel uporabiti, a se mu je zdelo škoda, da bi jih zavrgel. Ti drobci so bili nabrani v njegovi krušnici in v tujih. To je moglo pomeniti, da so to bili njegovi sestavki in prispevki sodelavcev. Lahko pa je pomenilo še nekaj več, namreč da ni bilo vse izvirno, kar se je priobčilo. V tem pogledu je Slomšek vedno rad povabil vsako dobro misel, naj jo je dobil kjersibodi. Pri branju si je izpisoval zanimive misli pisateljev in z njimi je gradil lastne pridige in spise. V „Vajah cerkvene zgovornosti“ (navodilih za pridiganje) je izrecno učil: „Imaš izgledov na sprebero, posnemi, kar se ti dobro zdi; tudi mojstrsko delo tako doveršeno ni, da bi se ne dalo popraviti. Si pa gradiva dovolj nabral, le tako lično ga uravnaj, da ho tvoje lastno, z enega vlito delo. Tudi zidar nabera mnogovrstnega gradiva, kterjga v svojo stavbo tako modro zazida, da se ptuje blago ne pozna.“ To se pravi: izberi in posnemi, kar je dobrega, na tudi popravi, kar se popraviti da. Slomšek je celo za svoje pesmi znal najti pobude pri drugih piscih. Pri tem na vendar ni ostal pri izvirniku, temveč ga je z lastno ustvarjalno silo povsem preoblikoval in dosegel celo boljšo prepesnitev. „Veselja dom“ je značilen jn iiner za način, kako je Slomšek tuje predloge oblikoval no svoje: dobil je od nj>h pobudo in vzel iz njih to, kar mu je prijalo, vse drugo pa je izpustil in nadomestil z lastnim; v našem slučaju je storil to v toliki meri, da je njegova prepesnitev bolj strnjena, bolj iz enega kova ter v večji meri vzbuja vtis resničnega in neposrednega doživetja ko izvirnik sam“ (Janko Glaser). V takem primeru je težko reči, ali je nova stvaritev izvirna ali ne. Sicer pa bomo naj-brže morali ponovno pretehtati svoje nazore o izvirnosti in se otresti oboževanja, ki nas često opraviči, da priobčimo namesto kake čvrste misli drugo bledejšo, ker da je „izvirna“, ali pa še češče, da ne napišemo in ne povemo ničesar, ker nam manjka navdiha, ki ga v praznoti lastne duše ne moremo pričakovati. Velikani prejšnjih časov niso tako mislili. Slomšek je torej pisal in zbiral in posnemal in vse priobčeval tudi v „Drobtinicah“. V prvem delu so te prinašale gradivo za duhovnike, med katerim je izšlo mnogo Slom. škovih jjridig. Drugi del je vseboval tudi življenjepise slavnih jn manj znanih ljudi, v katere je zlasti Slomšek, ki jih je največ napisal, znal spraviti mnogo vzgojnih iskric in poročil o šolskem delu; bili so živi vzgledi, postavljeni slovenski mladini v posnemanje; gotovo ne bi bilo napak, ko bi tudi danes ne pozabljali na to vrsto beriva. Tretji in četrti del sta prinašala zgodbe, prilike in basni, največ vzgojnega značaja, ki jih je bilo mogoče brati tako doma kot v šoli. V petem razdelku je bilo „Ogledalo za šolo in domačo rejo otrok“, ki je vsebovalo razne vzgojne sestavke. V šestem oddelku, „Slovenska ger-lica“, so izhajale pesmi, nakatere s priloženimi napevi. V nekaterih letnikih je še sedmi oddelek prinašal različno drugo blago. Kakor rečeno, je Slomšek zbiral in priobčeval poleg svojih tudi sestavke svojih učencev in sodelavcev. Vendar je glavno breme dela nosil sam. Uredil je jirva dva letnika, nato je prepustil uredništvo drugim, ko je postal škof, toda še vedno je tudi sam pregledoval nabrano gradivo. Natusal pa je tudi skoraj sam ves prvi letnik, sodeloval mnogo pri naslednjih in zlasti pred smrtjo pripravil \ečino gradiva zopet sam. še po njegovi smrti so „Drobtinice“ živele od njegove zapuščine. Slovenci smo že tedaj znali kaznovati tistega, ki je pokazal kaj volje do dela, da smo mu naložili vse delo in sami ostali ob strani. V takih okoliščinah ni čudno, da so „Drobtinice“ začele kmalu hirati. Slomšek sam je imel obilo drugega dela kot škof, sestavljal je slovenske šolske knjige, motili so ga dogodki leta 1848, ovirala ga je težka bolezen in pa staral se je. Kar je napisal za „Slovensko gerlico“v „Drobtinice“ za leto 1852, je do neke mere pač veljalo tudi za vse ostalo njegovo delo: „Se grlo mi postaralo, ne moreni gladko peti;da vmerla gerlica ne bo, imate vi začeti.“ A kljub vsemu prizadevanju Slomšku ni uspelo, da bi vzgojil močno skupino učencev. „^Drobtinice“ so s težavo vendar izhajale redno do Slomškove smrti (z izjemo let 1859—1860, ko je zaradi selitve škofijskega sedeža v Maribor izšel en sam letnik, kar je opravičil sam „Drobtincam starešina“ — Slomšek), izšle so še redno dvakrat po njegovi smrti, nato so izdali skupen letnik za 1865 in 1866, za tem še enega za 1869, s tem pa so „Slomškove Drobtinice“ (kakor jim je bilo ime od 1863 dalje) prenehale izhajati. Za petindvajsetletnico Slomškove smrti (1887) jih je skušal obnoviti Fr. Lampe, prejšnje veljave pa si niso mogle več dobiti. Vzrok za to je bil tudi ta, dasmo Slovenci med tem nekoliko odrasli, da je bilo laže izdajati liste in knjige jn da je zaradi tega izhajalo mnogo drugih publikacij. Kakor je Slomšek povedal že spočetka, so bile „Drob-tince le začetek prihodnje učenosti. . ., le semena nekdanje (= bodoče) žetve“, in to svojo nalogo so dobro opravile. Nato pa so umrle naravne smrti, kakor umre vsaka ustanova jn vsak človek, kadar nima več prave naloge na svetu. Slomšek je nekaj časa mislil tudi na ustanovitev cerkvenega lista „Filoteja“, a so ga prehiteli v Ljubljani « „Slovenskim cerkvenim listom“, poznejšo „Zgodnjo Danico“. Sicer se je še ukvarjal z mislijo, da bi ustanovil tak list, „Sveto nedeljo“, na do ustanovitve ni prišlo. Dozorela pa je druga Slomškova zamisel in pokazala izredno življensko silo. Kakor hitro so se politična vremena nekoliko zjasnila, se je zopet spomnil društva za izdajanje dobrih knjig in je to svojo misel sporočil Andreju Einspielerju in Antonu Janežiču. Prvega je celo povabil k sebi, da sta se natančneje pomenila o zadevi. Tako je nastalo društvo, poznejša Družba sv. Mohorja, ki ni le izšla iz Slomškove zamisli in se ustanovila po njegovi pobudi, ampak je v prvih letih tudi živela o ZDRAVA MARIJA NJEN POČETEK, VSEBINA IN POMEN Zdravamarija je molitev, ki jo katoličani združujemo z očenašem. Kdo tega ne ve! Kdo je ne pozna! Ali si sploh morete misliti katoličana, kj bi ne znal moliti zdravamarije? že v najnežnejših letih smo se je naučili. Takoj ko so prstki nod materinim vodstvom znali, čeprav še zelo nerodno, zarisati križ na čelo, preko ust in prsi, je prišla na vrsto zdravamarija. še nisi mogel izgovarjati vseh besed v molitvi, a že si jo molil. Nato si jo ponavljal že neštetokrat. Dal Bog, da bi se z njo na ustnicah tudi ločil s sveta. Ni katoličana brez zdravamarije. Toda prva naša molitev je kljub temu OČENAŠ. Saj ga je sestavil sam Jezus Kristus. Na žalost le preradi pozabljamo na to. Očenaš je Kristusov molitveni obrazec. Dva evangelista, Matej in Luka nam o tem poročata. To besedilo očenaša, kakor ga danes molimo, je vzeto iz evangelija sv. Mateja, besedilo iz Lukovega evangelija je nekoliko krajše (prim. Mt. 6, 9-2 in Lk 11, 2-4). Pove pa nam Luka, kako je do tega očenaša prišlo; Matej tega ne poroča. Takole začenja pripovedovati Luka: ,.Nekoč je (Jezus) na nekem kraju molil, in ko je nehal, mu je rekel eden izmed učencev: ‘Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.’ In rekel jim je. ‘Kadar molite, govorite: Oče. . . “ Nato je povedal očenaševo ‘besedilo.“ Očenaš je v resnici klasična molitev. V njej ni nič praznega „blebetanja“. „Pri molitvi ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani zaradi svojih mnogih besedi. Ne postanite njim podobni,“ je opozarjal Kristus svoje učence, preden jih je naučil moliti očenaš (prim. Mt. 6, 7-8). V očenašu je vse silno preprosto, a ob enem za čuda globoko. Tudi otrok razume očenaš, a do dna ne pride tej molitvi niti najgloblji mislec. Js v resnici prava božja mojstrovina. Bolj primerne molitve si ni mogoče misliti. Vse, kar od njegovega dela in njegove podpore. On sam je pregledoval rokopise, pa tudi gmotno je društvo podpiral. Ko si društvo ni upalo izdati „življenje svetnikov“, ker je bilo tako izdanje predrago, ga je izdal Slomšek sam in je mnogo izvodov podaril društvu. Pri društvu je izdal tudi svojo pesmarico, „šolo veselo lepega petja za pridno šolsko mladino“, v kateri so izšle mnoge pesmi, ki jih še danes pojemo, kadar še pojemo. Sicer pa se o pomenu Mohorjeve družbe za nas Slovence tukaj ne moremo razpisovati. Je najlepši Slomškov spomenik in edina njegova knjlžna ustanova, ki se je obdržala do danes. Tako je — v glavnih obrisih prikazano — Slomškovo delo za slovenski tisk. Naj je bilo izvirno ali ne, naj je vsikdar pogodil najboljšo rešitev ali ne, enega mu ne moremo očitati: da bi svojih talentov povsem ne posvetil svojemu narodu. Morda ni bil velik po svoji usvarjalni sili in zmožnosti, to se pravi po nadarjenosti; bil je izredno velik po svoji delavnosti in prizadevnosti. Za uspeh in sodbo pa niso toliko važni talenti, zlasti če ostanejo skriti in neizrabljeni, kakor delo, ki ga je kdo opravil. Zato pred zgodovino Slomškov zagovor ni težak. Mi pa se učimo pri Slomšku. V smislu njegovega nauka posnemimo, kar se nam dobro zdi, jn popravimo, če on v čem ni najbolje zadel: „tudi mojstersko delo tako doveršeno ni, da bi se ne dalo popraviti“, žalostno in malo častno za nas bi bilo, če ne bi znali ničesar bolje napraviti ko Slomšek. Po njegovem času smo vendar preživeli Slovenci celo Stoletje včasih krepkejšega, včasih šibkejšega duhovnega življenja, ko smo se mogli marsičesa naučiti, česar se Slomšek ni mogel. Pa tudi naš sicer neprostovoljen izlet po svetu, naj bi nam bil bolj v prid, kakor pa v kvar. Prav tako se prešinimo z njegovo vero v združeno, sodelujoče delo, „kajti združena moč veliko premore in veliko jih lahko stori, kar bi jednemu bilo pretežko“. VINKO BRUMEN postavljajo ljudje ob njej, je le nerodno ponavljanje očenaša, je le jecljanje otroka, ko hoče posnemati odrasle. Katoličani z očenašem združujemo zdravamarijo. Redko kdaj molimo očenaš sam. Večkrat ponavljamo zdravamarijo kot očenaš, pri rožnem vencu n. pr, na deset zdravamarij en očenaš. Toda takoj moramo ugotoviti, da z zdravamarijo ne jemljemo vrednosti oče-našu, kakor nam hoče včasih očitati protestantska stran. Nikakor ne! Očenaš je (io-spodova molitev. Priznamo mu prednosti, ki jih nima nobena dinga molitev. Zato ga radi molimo. Toda z njim danes prav tako radi združujemo zdravamarijo. Ta molitev je namreč katoliško nadaljevanje očenaša. POčETEK ZDRAVAMARIJE Očenaš je sestavil Kristus sam in ga po-\edal učencenn kot molitveni obrazec. „Vi torej takole molite,“ jim je rekel, kot pravi si. Matej. Po laiku pa jim je rekel: „Kadar molite, govorite.“ Cel očenaš je Kristus povedal ob eni in isti priliki, in povedal ga jim je kot molitveni obrazec; celo naročil jim je, naj ga uporabljajo, čisto drugačen pa je nastanek zdravamarije. Po vsebini se deli zdravamarija na dva dela. Prvi se začenja z besedami „Zdrava, Marija, milosti polna,“ drugi pa z besedami „sveta Marija, Mati božja“. Po izvoru besedila se deli zdravamarija na tri dele. Sestavljena je namreč iz besedi, s katerimi je pozdravil nadangel Gabriel Devico Marijo v Marijin0 svetišče pri Gospej Sveti — na Koroškem Nazaretu, dalje iz besedi pozdrava, ki ga je izrekla Elizabeta Mariji pri njenem obisku, in končno iz besedi, ki jih je dodala ljudska pobožnost oziroma Cerkev. Nadangel Gabriel je nozdravil Marijo takole: „ZDRAVA, MILOSTI POLNA, GOSPOD S TEBOJ, BLAGOSLOVLJENA TI MED ŽENAMI!“ (Lk 1, 28). Iz Elizabetinega pozdrava so besede: „IN BLAGOSLOVLJEN SAD TVOJEGA TELESA“ (Lk 1, 42). Ostalo pri zdravamariji je iz ljudske pobožnosti in od Cerkve. Torej ves drugi del: „SVETA MARIJA, MATI BOŽJA“ pa do konca, in v prvem delu imeni MARIJA in JEZUS, pivo za prvo besedo iz angelovega pozdrava, in drugo za zadnjo Elizabetino besedo. Ves prvi del zdravamarije je torej vzet iz svetega pisma, tudi imeni Jezus in Marija. Naziv Mati božja v drugem delu izraža versko resnico razglašeno v efeškem cerkvenem zboru leta 431; njemu sledeča prošnja pa je izliv vere v vsaniogočnost Marijine priprošnje. Rekli smo, da danes katoličani dodajamo očenašu zdravamarijo, sestavljeno iz gornjih delov. Navada dodajati očenašu zdravamarijo je iz 13. stoletja; to se pravi: v tem stoletju se je na splošno uvedla. Več pokrajinskih cerkvenih zborov j/, tega stoletja ukazuje, naj pridigarji uče vernike poleg očenaša in apostolske vere še zdravamarijo. Prvi takšen odlok je izdal pariški škof Odon leta 1198. Obsegala pa je takrat zdravamarija le prvi del današnje, torej besede iz Gabrielovega in Elizabetinega pozdrava. Končavali so zdra. vamarijo z besedami: Jezus Kristus, amen. Glasila se j« torej tedanja zdravamarija takole: „Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus Kristus, amen.“ Tako so molili do leta 1500. Kartuzijanski red, ki je ohranil staro liturgijo, še danes moli tako. V začetku 16. stoletja na so nekateri cerkveni redovi začeli dodajati prošnjo „sveta Marija“, kar so kmalu sprejeli na splošno. Papež sv. Pij Yr. je že leta 1568 ukazal, da se mora pri uradnih cerkvenih molitvah moliti zdravamarija v sedanji oblika. Okrog štiristo let torej katoličani molijo zdravomarijo, kakor jo mi poznamo že iz otroških let. VSEBINA ZDRAVAMARIJE Očenaš in zdravamarija sta najbolj običajni molitvi katoličanov. Očenaš, ki ga je sestavil in učil moliti Jezus Kristus sam, in zdravamarija, ki se je polagoma uvedla v Cerkvi in dobila dokončno obliko pred štiristo lieti. Obe molitvi sta se zelo priljubili. Glede očenaša je teo samo po sebi umevno, saj ga je učil božji Učitelj sam. A tudi priljubljenost zdravamarije veren katoličan lahko razume, saj pomeni ta molitev hvalo božje Matere in prošnjo k Njej, ki je obenem naša nebeška mati. Lahko je torej razumeti, zakaj katoličani radi molijo ob očenašu še zdravamarijo. Težje pa je razumeti vsebino zdravamarije; vsaj nekoliko globlje prodreti vanjo je težje kot pri očenašu. Zato ne bo odveč, če se pomudimo pri njeni vsebini. 42B — Prvi del zdravamarije je sestavljen iz Ga-brietovega in Elizabetinega pozdrava. Sporočil nam je ta dva pozdrava samo evangelist sv. Luka v prvem poglavju svojega evangelija. Evangelij sv. Luka je izredno lepo literarno delo. Po mnenju Ernesta Renana je sploh najlepše napisana knjiga, kar jih je. V Lukovem evangeliju samem pa sta nedvomno najlepši poglavji prvo in drugo, ki govorita o Jezusovem rojstvu in njegovi mladosti. Sredi prvega poglavja nam evangelist pripoveduje, kako je nadangel Gabriel oznanil Mariji Jezusovo rojstvo in kako je potem Marija obiskala Elizabeto. Od tod so vzete besede, ki sestavljajo prvi del zdravamarije. Luka je bil velik pisatelj z mogočno umetniško silo. Pisal je v lepem grškem jeziku, ki je skoroda nedosegljiv. Slikovitost grških besedi v p: e vodu obledi in njihova izrazna moč v tujem jeziku oslabi. Gornja dva dogodka iz prvega poglavja pa sta še v prevodu čudovito lepo podana, kaj šele v izvirnem grškem jeziku, kakor ga je uporabljal sv. Luka. O dvojnem angelovem prikazanju nam poroča omenjeno prvo poglavje. Nadangel Ga. biiel se prikaže duhovniku Zahariji, da mu oznani rojstvo Janeza Krstnika, in se prikaže Mariji, da ji naznani spočetje in rojstvo Kristusovo. Obe prikazanji popisuje sv. Luka čudovito vzporedno. Rilo bi trefla primerjali obe poročili besedo za besedo, da bi spoznali, koliko presega po svoji vzvišenosti oznanjenje Mariji oznanjenje Zahariji. Duhovniku Zahariji se prikaže angel v jeruzalemskem templju na desni kadilnega oltarja, kjer je bil po judovski tradiciji prostor za angela. Tam angel pričaka Zaharijo, ga sprejme v avdijenc« kot višji nižjega in mu pove sporočilo. Angel ga ne pozdravi in se mu ne predstavi, marveč poskuša le pomiriti njegov strah, nato pa takoj začne s poročilom. Ko se Zaharija nekaj ustavlja, mu diktira kazen. Drugače se vede angel nasproti Mariji. Ne počaka jo v templju, marveč se sam poda na njen dom v Nazaret. Ne začne diktirati naročila, ki ga ima za Marijo, marveč izreče najprej čudovito lep in globok pozdrav. Tu se pričenja naša zdravamarija. „ZDRAVA.“ Angel pozdravi Marijo z običajnim vzhodnim pozdravom, ki pa nikakor nima tistega tovariškega in manj spoštljivega tona, kot nam zazveni iz našega prevoda. Grški izraz na tem mestu bi dobesedno morali prevesti z „veseli se“. Več torej pove kot zdrava ali pozdravljena, kakor se navadno prevaja v druge jezike, če je kdaj poziv bodi pozdravljena in veseli se bil na mestu, je bil tu. Bolj polno ni še nikoli zazvenel, še nikoli ni bil uvod v važnejši dogodek. Ta angelov pozdrav tudi ni zamrl, ko je utihnil njegov zvok. Vsak dan se ponavlja in se bo ponavljal vso večnost. Zdrava, Marija, pozdravljena, veseli se, izbrana za mater božjo! „MILOSTI POLNA.“ Ko v zdravamariji ponavljamo ti dve besedi, se navadno ne zavedamo, za kaj pri njima gre. Vse prehitro zdrči-ta preko naših ust, da bi mogli vsaj zaslutiti V cerkev gredo. . . njuno pomembnost. V današnji bogoslovni znanosti o Mariji se pa dobro zavedajo vloge, ki ju imata ti dve kratki besedi. V njima je namreč dokaz, da je bila Marija brez madeža izvirnega greha spočeta, da je bila celo življenje brez vsakega osebnega greha jn da ,ie bila s telesom v nebesa vzeta. O Adamu pravi sv. pismo, da je s pravimi imeni poimenoval vse živali in ptice pod nebom in vse zveri «a polju (1 Moj a, 20). S tem hoče povedati, da poimenovanje ni bilo samolastno, marveč je ustrezalo naravi stvari. Take so bile stvari, kakor jih je imenoval. Bolj točno kot Adam je zadel nadangel Gabriel. Njegov izraz milosti polna ne pomeni le ene izmed Marijinih lastnosti, marveč Marijo samo. Ta naziv pristoji samo Mariji, jo individualno določa in označuje nje posebnost. Pomeni: Marija = milosti poina. Grška beseda na tem mestu pomeni, da je Marij-, narejena iz milosti, da je stvar milosti, da je ustvarjena milost sama. Slovenski prevod napravljen po latinskem se grškemu izvirniku dosti dobro približa, toda vsega tega le ne more izraziti, kar vsebuje grški deležnik preteklega časa, kecharitomene. Angelov naziv „milosti polna“ noče reči, da je Marija ob angelovem prihodu prejela polnost milosti ali da jo bo kdaj pozneje prejela, marveč je bila že taka pred angelovim prihodom. Tudi ne pove ta izraz, da je bila Marija prej kdaj napolnjena z milostjo, marveč označuje STANJE. Ko se Marija pojavi v božjih načrtih, je milosti polna. Marija je isto kot milosti polna. Zato je razumljivo, đa cerkvena liturgija obrača starozavezne tekste o ustvarjeni božji modrosti, dobroti in lepoti n» Marijo; tako n. pr. znano mesto iz Pregovorov 8, 22.85, ki ga beremo kot berilo na praznik brezmadežnega spočetja (8. dec.) in na praznik rojstva bl. I). M. (8. sept.); mesto se začenja : ,,Gospod me je imel v lasti v začetku svojih potov, preden je kaj storil od početka.“ Marija je čudež božje milosti. Ker ima vsa zunaj lloga le toliko vrednosti, kolikor ja božje in na Boga naravnano, zato ima Marija prvo mesto v stvarstvu, daleč pred vsemi drugimi stvarmi. V izrazu „milosti polna“ je zajeta tudi lepota Marijinega telesa in njene duše. Ljubkosti miline pravimo gracija, ta beseda pa najprej pomeni milost. Marija je gracija, ljubkost. miline, ustvarjena lepota sama. Kot človek se je Marija rodila kot drugi ljudje. Pred rojstvom kot oseba ni bivala. Bivala pa je v božji ideji kot milosti polna, kot ustvarjena lepota sama, ki jo bo nekoč Bog ustvaril v otr oku Joahima in Ane. Ker je Marija milosti polna v pomenu, kakor smo razložili, ni mogla imeti izvirnega greha, če bi ga bila imela, bi ne bila milosti polna. Oziraje se na zasluženje Jezusa Kri. stusa je bila po posebnem edinstvenem privilegiju vnaprej obvarovana madeža izvirnega greha, kakor se glasi verska resnica o njenem brezmadežnem spočetju, spravljena v sklad z versko resnico o vesoljnem Kristusovem odrešenju. Ker je Marija milosti polna in zato brez madeža izvirnega greha spočeta, je bila tudi, takoj ko je nehala na zemlji živeti, s telesom v nebesa vzeta. Ker je milosti polna, ni imela niti najmanjšega osebnega greha ali nepopolnosti. „GOSPOD S TEBOJ.“ Gospod s teboj ali mir s teboj je znan orientalski pozdrav. V vsakdanji rabi rabijo bolj mir s teboj, ob slovesnejših priložnostih pa Gospod s teboj. Pomeni na ta pozdrav željo, naj bi božje varstvo spremljalo človeka. V angelovem pozdravu Mariji pa besedi Gospod s teboj ne moreta imeti tega pomena. Bili bi namreč popolnoma odveč. Bitju, ki mu je lastno to, da je „milosti polno“, ni treba želeti božjega varstva. Taka želja bi le oslabila vsebino izraza „milosti polna“. Angelove besede Gospod s teboj moreta torej pomeniti le UGOTOVITEV, da Gospod je z Marijo. Zato je čisto prav, da v slovenskem besedilu zdravamarije izgovarjamo: Gospod JE s teboj. „S tabo je resnično Bog,“ je hotel zatrditi angel Mariji. „Ne samo ta trenutek, ko s teboj govorimo, ampak vedno. Bog JE s teboj. Ker si milosti polna, je s teboj.“ Te besede so naraven poklon angela Mariji. Ker je Marija milosti polna, je v najtesnejši osebni zvezi z Bogom. Angel je to videl in se poklonil z ugotovitvijo „Gospod je s teboj“. Kaj bolj primernega ni mogel reči. „BLAGOSLOVLJENA TI MED ŽENAMI.“ V tem nazivu pove angel drugi zaključek iz tega, ker je Marija milosti polna. Prvi je bil ugotovitev, da je z njo Gospod in je ta „je“ vzeti v najpolnejšem pomenu besed«. Drugi zaključek pa je dviganje Marije iz ženskega rodu. „Blagoslovljena si med vsemi ženskami.“ Po besedi sami veliča angel Marijo le v ženskem rodu, ne pa v človeškem sploh. Toda že od nekdaj so v Cerkvi pravilno gledali v tem veličanju nasprotje Evinemu prekletstvu. Kakor je prekletstvo, ki ga je Eva zaslužila, formalno veljalo le za njo, dejansko pa je zadelo ves človeški rod, tako tudi angelovo veličanje ne izvzema Marije le iz vrst žensk, marveč jo dviga nad ves človeški rod. še to pove angelova beseda, da bo zveličanje prišlo ijo ženi Mariji, kakor je prokletstvo prišlo po ženi Evi. Marija je nasprotje Eve. Z besedno igračko je to povedal sv. Avguštin, ko je EVA spremenil v AVE. Eva je ime pogube, ave pa je pozdrav novega upanja, daniva pred soncem Kristusom. Iz dejstva, da je rešenje sveta prišlo po ženi Mariji, pa je sv. Bernard napravil pravilo: „mož se ne dvigne razen po ženi“. Marija je vrnila ženski čast, dostojanstvo in ustrezno mesto v človeškem rodu, kar je vse zapravila Eva. Vinila pa je Marija veliko več, kot je bilo zapravljeno. Zato je v resnici blagoslov ženskega rodu, ona, sama, edina blagoslovljena med vsemi ženami. Zveza med Bogom in Izraelom kot predstavnikom duhovnega človeštva se v stari zavezi primerjiT zakonski zvezi. Bog se je poročil s človeštvom. Vrh človeštva in njegova predstavnica v tem obdobju božjega načrta, ko se začenja odrešenje, je Marija blagoslovljena med ženami. Gospod je z njo, z milosti polno. Tu umolkne angelov pozdrav. S tem so tudi končane angelove besede v zdravamariji. Molitev sama sicer kar preprosto nadaljuje „in blagoslovljen je sad tvojega telesa“, toda te besede so vzete že iz Elizabetinega pozdrava, ki se je izvršil nekaj dni za angelovim, a ne več v Nazaretu v Galileji, marveč v Judeji, najbrž v kraju Ain Karim, kakih sedem kilometrov južnozapadno od Jeruzalema; iz Nazareta do Jeruzalema pa je stoštirideset kilometrov. Preden pa sta se tam srečali Marija in Elizabeta, je Marija znova zaslužila veličanje. „Blagor ji, ki je verovala,“ je rekla o njej Elizabeta. Marija je namreč po angelovem pojasnilu, kako se bo dalo združiti v njej devištvo z božjim materinstvom, sprejela božjo ponudbo, da postane božja mati. V polni zavesti, za kaj gre, je odgovorila: „Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.“ Tedaj se je izvršilo učlovečenje druge božje Osebe; naše odrešenje se je začelo izvrševati. Molitev zdravamarije ta najvažnejši del iz angelovega razgovora z Marijo molče predpostavlja in le ugotavlja učlovečenje. „IN BLAGOSLOVLJEN JE SAD TVOJEGA TELESA.“ Angel je Mariji kot dokaz, da „pri Bogu ni nič nemogoče,“ povedal, da je spočela njena sorodnica Elizabeta v letih in stanju, ko to po naravnih zakonih ni mogoče. Marija se je takoj odpravila obiskat Elizabeto. Ko je stopila v njeno hišo, „je bila Elizabeta napolnjena s Svetih Duhom,“ — poroča evangelist, — „in je vzkliknila z močnim glasom: ‘Bla. goslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! in odkod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Zakaj glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu.“ (hk 1, 38-44). Po svetopisemskem poročilu je Elizabeta prva med ljudmi počastila Marijo mater božjo. Za Marijino skrivnost je zvedela po razodetju Svetega Duha, Marija sama je ni nikomur razodela, še Jožefu ne. Elizabeta po božjem navdihnjen ju najprej ponovi zadnje besade iz angelovega pozdrava: „blagoslovljena ti med ženami,“ nato pa nadaljuje: „in blagoslovljen sad tvojega telesa“. Te zadnje besede zajamejo že Jezusa in Marijo. Pokažejo v polno na dostojanstvo Marijino. Mati Jezusova je, ta na je Bog, „moj Gospod“. Marija pa je „mati mojega Gospoda“, častitljiva duhovnikova žena se začudi: „Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?“ V očeh sveta je bila Marija mlada komaj poročena žena iz skromnih razmer v skromnem Nazaretu, ki jiri Judih ni bil na dobrem glasu. Kakih trideset let pozneje bo odgovoril Natanael Filipu, ki mu bo povedal, da so našli Jezusa iz Nazareta, ki je tisti, „o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki,“ samo to: „Iz Nazareta more biti kaj dobrega?“ (Jan 1, 46). V očeh ljudi je bila takrat Marija mlada galilejska ženska. Samo Elizabeta je vedela, kako je z njo. Na glas je izpovedala svojo vero vanjo. „Blagoslovljena ti med ženamj in blagoslovljen sad tvojega telesa.“ Dan za dnem ponavljamo za Elizabeto te besede. Dobro vemo, v kakšen neizmeren blagoslov vsega človeštva je bil in je še in bo vso večnost „sad Marijinega telesa“. JEZUS je naraven zaključek prvega dela zdravamarije, ki je sestavljen iz Gabrielo vib in Elizabetinih besedi. Najsvetejši imeni vsebuje ta del, ime Marije in Jezusa. Poveličuje Marijo in Jezusa; zvezo med njiina nakaže; poseže v sredo nauka o učlovečenju. Zato ni čuda, da se je molitev tako priljubila vernemu katoliškemu srcu. Cerkvene molitve so navadno sestavljene iz dveh delov, iz nagovora in prošnje. V nagovoru se obračamo navadno na Boga Očeta, se sklicujemo na kako veliko versko resnico, v prošnji pa povemo, česa od njega želimo. Taka sestava molitve je zelo naravna. Saj tako ljudje sploh prosimo. Ganiti hočemo tistega, ki ga prosimo, svojo prošnjo utemeljimo in končno povemo, kaj bi radi. V tem slogu je sestavljena tudi zdravamarija; ima nagovor in prošnjo. Nagovor je tukaj dolg; obsega ves prvi del zdravamarije, ki smo si ga ogledali besedo za besedo. Sedaj pride na vrsto priprošnja, ki pa je zelo preprosta; pred prošnjo pa se še enkrat obrnemo na Marijo. „SVETA MARIJA, MATI BOŽJA.“ Kratko povzamemo vsebino prvega dela, Marijino sve. tost in božje materinstvo. Ime Marija ni bilo izvirno za mater božjo. Bile so že, pred njo druge Marije. Toda sveta ni nobena Marija tako, kot je mati božja. Pri njej ima naziv vse drugačen pomen kot pri drugih svetnikih. Kes je, da ni po svojem bistvu sveta, kot je to samo Bog, vendar pa presega po svoji svetosti vsakega svetnika posebej in vse skupaj. Marija je za Bogom najsvetejša. Pri Mariji moremo razlikovati različne prednosti in opravila, ki jo odlikujejo pred drugimi ljudmi. Izvir vsega tega pa je njeno božje materinstvo. Zato povemo največ o Mariji in jo označimo najpopolneje, če ji rečemo, da je mati božja. Njeno razmerje do posameznih oseb v presv. Trojici je s tem najbolje opredeljeno. Je pa to razmerje nekaj edinstve. nega v zgodovini človeštva. V takem razmerju je samo ona in more biti samo ona. Silno je pritegnjena k presv. Trojici, čeprav je ostala človek. „PROSI ZA NAS GREŠNIKE.“ Vere v moč Marijine priprošnje katoliškim ljudem ni treba posebej dokazovati. Vsak narod pozna posebna milostna Marijina svetišča, kraje, kipe in podobe, na katerih in po katerih siplje Marija svoje dobrote na posebno obilen način. Tam uslišuje prošnje kar otipljivo. Pa tudi sicer, čeprav bolj na tihem, je uslišala Marija že brez, števila prošenj. Vera v moč Mailijine priprošnje je pa tudi utemeljena v umskih bogoslovnih razlogih. Marija je vedno mati Kristusova, tudi v nebesih. Njenim prošnjam se Sin ne ustavlja. Marija pa je tudi naša duhovna mati. Ni križu je Kristus sam to nakazal. Njegovi bratje smo, udje njegovega skrivnostnega telesa; zato Mariji posebno blizu. Sodelovala je s Kristusom pri našem odrešenju. V nebesih nam razdeljuje milosti; nobene ne prejmemo brez nje. Kolikor besed, toliko razlogov za uspešnost Marijine priprošnje. Za sebe, ki sm0 grešniki, prosimo Marijo. S tem hočemo reči, da jo prosimo zlasti nadnaravnih milosti in dhhovnih dobrot. Da bi se storjenih grehov v resnici skesali, za nje zadostili in se v prihodnje greha varovali. Taka prošnja zlasti je Mariji všeč. Saj je v skladu z njenimi sporočili v Lurdu, Fatimi in drugod. „ZDAJ IN OB NAŠI SMRTNI URI.“ Z otroško p.eprostostjo naštevamo, kdaj naj Marija prosi za nas. Takoj sedaj! Njene priprošnje močno potrebujemo. Vsak dan bolj to čutimo. Prihiti nam na pomoč takoj! Prav posebej pa ob naši smrtni uri. Lahko je razumeti, zakaj zlasti tedaj. Saj se bo v tisti uri odločala naša večnost. Kolektivno prosimo: „ob naši smrtni uri“, mislimo pa vsak na svojo smrtno uro. AMEN. Tako je in tako bodi. Zatrdilo in prošnja. POMEN ZDRAVAMARIJE 1' stari krščanski cerkvi so molili apostolsko veroizpoved in očenaš, zdravamarije niso poznali. Odraslim kandidatom za krst so zaupali besedilo veroizpovedi in očenaša pri tretji skupni katehezi ali skrutiniju, kakor so rekli, ki se je vršil v sredo po četrti postni nedelji. Izvršilo se je to s posebnim slovesnim obre. ). že sredi preteki ga stoletja neznani pisatelj v posebni knjigi opisuje rusko Marijino češčenje in njene čudodelne ikone (Slava Bogorodici Mariji, Moskva 180(5). Glavne teh jkon se časte v najlepših ruskih Mariji posvečenih svetiščih, kamor se je ljudstvo vedno v množicah zgrinjalo na božjo not. Najodličnejše teh božjih {loti so no veličastnosti svetišča in po zatipali ju ljudstva tele: Naša Gospa v Kastromu, v Vladimiru (stolna cerkev Marijinega Vnebovzetja iz srede 13. stoletja), v Kazanu, v Smolensku, v Moskvi (patriarska cerkev Ma- rijinega Vnebovzetja in druga Marijinega Oznanjenja, obe iz 16. stoletja), v Kijevu, v Novgorodu, v Grebenskaja, na Herzonezu, Naša Gospa Armenska, Naša Gospa Georgij-ska (cerkev v Moskvi iz 17. stoletja). V Marijinem češčenju krščanski vzhod na vseh poljih, v liturgiji, v delih umetnosti, besedne, upodabljajoče, glasovne in stavbarske, na milostnih krajih, božjih poteh, zanosno tekmuje z zapadom. V pripravi na sveto daritev v vzhodni liturgiji moli duhovnik, ko si odpira vrata k oltar, ju: „Blagoslovljena Mati božja, ki vate zaupamo. Odpri nam vrata usmiljenja, da se ne pogubimo. S tvojo pomočjo naj bomo rešeni vseh nadlog, saj si rešiteljica ljudstva krščanskega.“ Marija je rešiteljica krščanskega ljudstva. Tudi vzhodni ločeni bratje jo tako časte. Prav to iskreno češčenje vzbuja upravičeno upanje, da jih bo na poti rešitve privedla v pravo cerkveno edinost. Ruski konvertit šuvalov o tem napoveduje: Marija je vez, ki druži vzhod in zahod, ter bo storila, da bodo vsi, ki jo ljubijo, en bratski rod. DR. FRANC GNIDOVEC ®i MAIiDM (U) M (L O Inl CVETLIČNI LONČEK Ko je oni večer cvetličar v moji četrti zelo ifiarljivo pomival kamenita tla svoje trgovine, je opazil nekega mimoidočega, kako je paz Ijivo ogledoval izložbeno okno. . . nato vstopil.. . in nič kaj zadovoljno vprašal: — Kot vidim, nimate nobenih geranij več? — Ne, nobenih več. — Jaz bi namreč rad. . . — - So že minile; doba je proč. . . — Kako? . . . minile, kako proč. . . doba!. . Pa vidim toliko cvetlic... vrtnic, klinčkov marjetic, zakaj ni geranij?. . . — Smo jih prodali, radi mraza. — Radi mraza? ... So pozeble? . . . Me pač ne boste prepričali, da ne bi sredi Pariza. . . v 20. stoletju našel lončka geranij! . . . — Mi je prav žal. . . jaz jih nimam več. — Strašno! . . . Cvetličar nadaljuje s pomivanjem, dasi je utrujen od dnevnega dela. — Moja pokojna žena je bila vsa nora na geranije. . . rdeče. . . žive. . . navadne. . . debelostebelne! . . . Ali imate kaj drugega, kar bi jih nadomestilo?... —• šopke vseh cvetlic. . . — Razen geranij? . . . —- Jasno!... Saj iz geranij ne delamo šopkov, — Šopke? Ti se takoj posuše! . . . Jaz bi Križ — naše poslednje upanje. . . rad lonček, ker cvetlični lonček se lahko za liva... in vzdrži dolgo. ,— Vzemite si torej lonček krizantem. . . Imam zelo lepe! . . . Mož se obotavlja... in si drgne brado. . . — Krizanteme so žalostne, — Seveda. . . za na grob!. . . — Končno. . . Dobro! . . . Naj bo! . . . In po dolgem iskanju si je mož izbral Ion ček krizantem, ki ga je že nervozni cvetličar zavil v velik bel papir s sliko svoje hiše. Tega moža sem poznal. . . bil je moj faran, sicer malo poznan. . . srečal sem ga na ulici z lončkom cvetlic v naročju. In bil je še vedno pod vtisom svojega razočaranja. Pripovedoval mi je ves prizor in nato rekel: — Moja uboga žena pač ne bo zadovoljna! Pa prav nič!. . . Kot skrben župnik sem ga hitel tolažiti. — Saj je vendar toliko drugih reči, ki j: bodo zdaj mnogo bolj prav prišle kot gern nije! . . . — Kaj neki ? . . . — Na primer, vsak dan kratka, pa prisrčna molitev zanjo. . . obhajilo. . . naročiti ka ko mašo za večni mir in pokoj njene duše. To je več vredno kot vse cvetlice iz cvetličarne . . . Tedaj sem odvil papir, da vidim predmet vsega prepira. Krizanteme so bile ogromne kot zeljnate glave in z „vražjimi kremplji". — Koliko ste dali zanje? Dvanajststo frankov. . . O, jaz ne sko parim!... So bile tudi po 800 in po 1000 frankov. . . Vzel sem to, ki je bila najlepša! Uboga moja ljubljena žena, kj ni mogla dobiti geranij! . . . Saj razumete? . . . — Da. . . razumem. . . Toda, dovolite, da vam povem, da ni ničesar lepšega in vrhu tega bolj uspešnega, kot navadna maša, ki se bere za tiste, kj so nas ljubili v življenju. - Seveda, vi nimate radi cvetlic! . . . — Oprostite, dragi gospod... Jaz jiii imam zelo rad! Vsak dan jih imam na pi salni mizi. Mislim, da jih je Bog ustvaril zato tako lepe, da bi pokazal z vso nežnostjo, kakšno mora biti v življenju naše prijateljstvo med nami. Toda spričo smrti. . . spričo neskončne skrivnosti večnosti, so pa brezpo membne v primeri s tem, kar bi vi mogli in morali storiti . . . — Namreč. . . — To kar vaša ljubljena pokojna žena najbolj potrebuje?... molitve! Mož sicer posluša, pa gleda, v daljavo. . . Nima volje, da bi me ubogal. . . Moliti?. . . Prejemati obhajilo?. . . Naročiti maše. . . To je zanj kitajščina. Toda ker hoče biti vljuden s svojim župni kom, išče lepe besede: — To je ,zelo )epo, kar mi pravite. Toda, če bi vi vedeli, kako je ona ljubila geranije! . . . In je odšel... po tlakovani cesti med avtomobili in motorji, ki so metali svojo žarko luč v nočno temo. Previdno je pi Piskaj na svoje srce cvetlični lonček, kot bi se bal, da se mu ne ubije, ko je vendar najvišji simbol njegove velike ljubezni. . . # Jaz sem tudi nadaljeval svojo pot in na tihem zmolil molitev za to tako ljubljeno ženo, ki je ostala brez vsake verske pomoči pred božjim sodnim stolom. Toda nič ne pomaga! . . . Njen mož bo postavil cvetlični lonček na njen grob... In to bo vse!... Vse!. . . Uboge verne duše v vicah! . . . PIERRE L’ERMITTE — VINKO VEDRA SMRT Uoluik leži popolnoma sam v svoji sobi, v kateri vlada težko vzdušje. . . ,,Ne odpreti okna,“ mu je bil rekel zdrav' nik, „sicer se umorite.“ Zato vdihava bolnik že tolikokrat vdihovan zrak. S svoje postelje opazuje cele bataljone mno-gobarvnih nerabnih stekleničic. Vidi vbriz galke. . . škatljice obvez. . . kralja, 90% „alkohol“, ki načeljuje vsemu... napačne za piske temperature, s katerimi so ga hoteli varati, zjutraj in zvečer. .. In na tleh, v kotu, kot v zasedi, eskadron zaprtih sesalk in razmetanih ostankov leka'1-niške armade, mobiliziranih z velikimi stroški, samo da se zapre pot smrti. . . *5 Toda smrt bo kljub temu prišla! Bolnik to ve. Pa ne pove tega tem, ki stoje ob njem, da bi jih ; - ne mučil in da bi se izognil vsem mučnim lažem. . . On čuti, da je smrt skrivoma prišla glo boko v njegovo življenje... in si pripravila Prostor, odkoder bo zadala zadnji naskok ter zgrabila svoj plen in ga s svojimi koščenimi in ostudnimi prsti odnesla daleč od življenia prot; veliki skrivnosti. . . * Dobro; naj le pride ta smrt, kot pride spanje po trdem dnevu. . . Celo apostol Pavel se je utrudil življenja. . . .Zadosti mu je tega težkega tovariša. . . tega tvarnega, čutnega, zahtevnega, nasilnega, ki se je vsak čas pripravljen pogajati s sovražnikom . . . podajati se v nevarnost. . . tega služabnika, ki noče biti suženj, temveč vedno sanja postati nasilen učitelj, ki potepta vse to, kar ga prekaša . . . <0 In ta blagodejna možnost reči vsem, ki oskrbujejo to telo: peku, trgovcem, kroja- čem, lekarnarjem, .zdravnikom, ranocelnikom: „Jaz sem vam zelo hvaležen. Toda ne potrebujem vas več, nič več...!“ . . .Kot buba, pustim svoje umrljive ostanke zemlji. In moja duša bo, slednjič prosta, poletela proti blestečemu kraju Luči in Miru. . . .Tudi jaz mislim na močno evangeljsko ženo, ki se je smejala pred krinko smrti. . . Et ridebit in die novissimo. . . . ..Jaz se ji sicer ne bom smejal, pač pa ji bom kljuboval. . .“ Tako čaka bolnik spokojno, da se vsi okoli stoječi čudijo. Res je sila miren. Popotnik je končal svoje življenje. . . Uredil je vse telesne zadeve. . . prejel poslednje zakramente. . . Ločitev od tistih, ki jih ljubi, je le navidezna. . . Zveza med Vid uim in Nevidnim je trajna. . . Mrtvi so bolj živi, kot živi zemljani. . . Zanj se resnično pripravlja novo rojstvo dies natalis. . ., rojstvo, katerega se drugače zaveda kot prvega. . . Rojstvo v bolesti; toda rojstvo, častitljivo, slovesno, ki ni v ničemer podobno temu tvarnemu rojstvu na zemlji. Slednjič je to vstop v Določno. . . Je vzcve-tenje vsega bitja... brezpogojna gotovost daleč proč od zank in vrtincev človeških strasti. & Bitka je končana... Zmagal jo je... O, brez dvoma bo prišel v božje naročje z ranami, ki še niso zaceljene... Toda velika in mogočna molitev Cerkve se bo dvigala, kljub viharjem, prav do srca Odrešenika: . . .Ti, ki si odpustil Mariji Magdaleni. . . ki si na novo dvignil prešuštničo. . . . . .Ti, ki si rekel razbojniku, križanemu ob tvoji strani: ,,še danes boš z menoj v raju . . . “ • ■ .Ti, ki nisi poteptal stenja, ki še tli. . . In nisi poteptal trsa, čeprav je bil že zlom Ijen. . . Usmili se moje revščine! . . . # Glej, zaradi tega je ohranil bolnik pokoj pred smrtjo. Njegovo upanje je napolnjeno z nesmr,-nostjo. V polsnu svojega smrtnega boja že vidi zarjo dneva, ki se ne bo končal. . . __ ___ __ ___ __ ___ __ ____ _ __ ___ __ ___t In ko je končan zadnji boj, opazite veliko vedrost njegovega obličja, ki je postalo mar-mornato. . . Vse se je izvršilo v redu. Truplo v zemljo. . . Duša v nebo. . . Blagor umrlim, ki umrjejo v Gospodu! . . . PIERRE L’ERMITTE — VINKO VLOGA CERKVE V TUJINI CERKEV — MATI CEKKEV DAJE NADNARAVNO ŽIVLJENJE Mati nam je dala največjo naravno dobrino, življenje. Vse, kar si v teku let prisvojimo, se nabira in gradi na življenju, če bi ne imeli življenja, nam nobena druga dobrina ni dostopna. življenje je celo osnova in podlaga za nadnaravne dobrine, če bi nam mati u? bila dala življenja, bi tudi otroci božji in dediči nebes ne mogli postati. Kolikor bolj doumevamo materin delež pri našem naravnem razvoju in nadnaravni povzdignjenosti, toliko večja je mati v naših očeh. Kar je mati za nas v naravnem pogledu, to je Cerkev v nadnaravnem. Ona je delilka nadnaravnega življenja. V Cerkvi smo se prerodili v otroke božje. Od krsta dalje nam je Cerkev nadnaravna mati, ki nas je po čistem in deviškem rojstvu iz vode in Svetega Duha dala Kristusu za večno življenje. Ko govori sv. Pavel o zakonu kot zakramentu, pravi, da je velika skrivnost, in sicer v Kristusu in Cerkvi. S tem je hotel nakazati notranjo naličnost alj podobnost med Kristusom in Cerkvijo na eni strani ter možem in ženo na drugi. Kakor zveza med Kristusom in Cerkvijo nikoli ne preneha, tako se tudi zveza med možem in ženo ne sme pretrgati. Kakor Kristus svojo Cerkev ljubi, tako naj tudi mož ljubi ženo. Kakor je zveza med Kristusom in Cerkvijo vir vseh milosti, tako je tudi zakramentalna zveza med možem in ženo v.'.' vseh tistih milosti, ki jih zakonca potrebujeta za bogoljubno zakonsko življenje. Kakor je zveza med možem in ženo podlaga za naravno rodovitnost, po kateri se množi človeški rod. tako je zveza med Kristusom in Cerkvijo podlaga za nadnaravno rodovitnost, po kateri se širi kraljestvo Kristusovo na zemlji. Resnica o nadnaravnem materinstvu Cerkve je tako utrjena in splošna, da je Cerkev na florentinskem cerkvenem zboru 1439 proglasila za versko resnico, da zunaj Cerkve ni zveličanja. Kdor se torej zveliča, se zveliča samo zaradi tega, ker je postal poprej otrok matere sv. Cerkve. To velja tudi za pogane. Saj morajo tudi oni vsaj po krstu želja najprej priti v stik z dušo Cerkve, ki je Sveti Duh in tako postati njeni otroci. Zato je splošno poznan in verovan izrek: Ne more imeti Boga za Očeta, kdor nima Cerkve za mater. Ko gremo po svetu, imamo mater sveto Cerkev povsod. Potrudimo se najprej, da bomo imeli do nje prisrčno in otroško razmerje. Kadar nam bo manjkala telesna mati, se zatecimo k duhovni materi Cerkvi. Pri njej se v molitvi in razmišljanju krepimo, kadar bi nas hotel premagati občutek osamljenosti in zapuščenosti. Veliko nam je dala telesna mati, ko nam je dala življenje, še več nam je dala duhovna mati Cerkev, ko nas je rodila za nadnaravno življenje. Kamor koli že pridemo, pomnimo, da smo prinesli s seboj nad- naravno življenje in da nas zaradi njega mati Cerkev povsod prijazno sprejme za svoje otro-ker ter nam povsod deli svoje darove in blagoslove. Kjer je mati, tam je dom. Kjer je mati, ni občutka tujine. Mnogokrat se bo komu zdelo, da je od vseh zapuščen in pozabljen. Tuja zemlja, tuja mesta, tuji ljudje, tuje in ne ljubo delo za vsakdanji kruh, ki se mu bo zdel vedno grenkejši. Ko bodo prišli talci trenutki in bo srce trpelo in krvavelo zaradi osamljenosti, zapuščenosti in občutka neprijazne in mrzle tujine, tedaj se zateci v cerkev in obudi živo misel, da si v prostranem domu svoje nadnaravne in duhovne matere Cerkve, da si njen otrok in da s prav tako pravico iščeš tolažbe v njenem domu kot vsi drugi ter da nimajo drugi nič več in mč manj pravice v tem domu kot ti. Pomisli na svoje nadnaravno življenje v duši ter vzklikni v molitvi: „Ljuba mati Cerkev in neve sta Kristusova! Dvigni me v svoje naročje! Naj ne samo verujem, ampak tudi občutim, da sem tvoj otrok! Daj, da v tvoji materinski fjubežni premagam ves mraz in hlad tujine ter vso zapuščenost, ki se me loteva. Naj iz nadnaravnih višin sije v moje srce tolažba tvojih ljubečih besed! Naj jih moje srce hvaležno posluša, da bo potolaženo in ute šeno, kot je oilo v otroških letih v naročju telesne matere!“ Tolažba in mir se bosta naselila v srcu. Neljube sence, ki so plašile voljo, se bodo umaknile, V miru in odločnosti se bo noga napotila spet v svet in roka prijela za vajeno delo. V srcu pa te bo grela toplota materine ljubezni. CERKEV VZGAJA Naloga matere je, vzgajati. Ona uči prve gibe, korake in kretnje, uči izgovarjati prve besede, nadzoruje začetno gladko govorico, svari, opominja, kara, priporoča, svetuje in, če treba, tudi kaznuje. Kakor skrbna telesna mati, tako vzgaja tudi Cerkev. Na veliko načinov se javlja, pazi, govori, priporoča in svari. Enkrat po molitveniku, drugič 'po pridigi, tretjič po dobrem verskem listu, četrtič po dobri knjigi, petič po spovedniku, šestič po dobrem verniku, sedmič preko tvoje molitve, osmič po družbi in razmerah, devetič po kakem bodrilnem pismu itd. Vse je lahko ena in ista govorica in vedno prihaja končno iz istega vira. Cerkev je prostrana in vseobsegajoča. Ko gre mlad in neizkušen človek v svet, potrebuje ali vsaj bi potreboval skrbne matere, da bi mu svetovala prve korake, ga opozarjala, svarila, bodrila in dvigala. Toda Cerkev jo prav za prav lahko nadome-stuje. V njenem nauku, zavarovan v njenem zavetju, se uči ločiti pravo od nepravega, dobro od slabega. Posebno v začetku je človek tega vodstva potreben, dokler se v spoznavanju ne osamosvoji in utrdi. Mlad in neizkušen človek je nepreviden, neodločen in Slovenski begunci v špitalskem taborišču v procesiji leta 1952 slepo zaupljiv. Zato je izpostavljen mnogim zanjkamt če pa se voditi Cerkvi in če se zateka v njeno zavetje, se bo zanjkam sorazmerno lahko izognil. Mnogi izseljenci se prav za prav zaradi tega največ izgubijo, ker v začetku niso znali hoditi v velikem svetu. Kdor si je takoj v začetku izbral Cerkev za vodnico in vzgojiteljico, ta je v dobrih rokah. Vse, kar bi mu telesna mati lahko pomenila, mu nadomesti tudi duhovna mati Cerkev, še več. Saj je njena govorica modrejša, izkušenejša in globlja. CERKEV HRANI Materina naloga je, da otroka hrani. Nikoli ne bomo mogli izračunati, koliko truda, časa, premišljevanja in dela je v to položila, človek se navadi materine dobrote prejemati kot nekaj samo ob sebi umevnega. Skoro nikoli ali vsaj zelo redko in površno se vprašamo, kako znamo ceniti materino delo in skrb. šele pozneje, ko vsega tega več ni, se spomnimo in navadno nam hvaležnost pride na misel šele v trenutku, ko že ni več prilike zanjo, da bi jo izkazovali. In vendar moramo prav materini skrbi za izdatno in dobro hrano pripisovati, da smo rastli, bili odporni zoper bolezni in bili dobre vpije. Hrani z resnico Kakor telesna mati tako tudi duhovna mati skrbi za hrano svojih otrok, Najpraj nas hrani z resnico. V začetku nam daje po malem, ker veliko ne prenesemo Nato deli več. Njene zaloge so tako velike, da jih nihče ne more izčrpati. Naša naloga je pred- vsem ta, da skrbimo za zdrav in dober tek. Komur se tek upre, bo začel pešati in hirati. Kdor tek ohrani, bo napredoval in rasteh Hrano nam deli Cerkev na različne načine in po različnih potih. Včasih nam jo kaki znan ci dostavljajo, drugič katerakoli verska organizacija, tretjič organizirana begunska skupnost, četrtič prejmemo morda kar na tujem in v tujem jeziku. Glejmo v vseh teh ponudbah duhovno hrano matere Cerkve! Ob njej se bo obnavljal in svežil notranji duhovni svet. Ob njej se bo večala naša odpornost zoper laž in zmoto. Ob njej bomo tudi dobre volje, človek, ki se zaveda duhovnega sveta resnice v sebi in ve, da je zanj dobr0 poskrbel, ima nek mir, neko odločnost in neko zadovoljstvo, da zunanje težave laže prepaša in uspešneje premaguje. Notranji svet resnice je v nas nekak dom, v katerem se dobro počutimo in v katerega se zatekamo, kadar zunaj doma ne najdemo in ne čutimo. Za ra notranji dom, ki nam bo pogosto nadomesto-val zunanji dom, bodimo hvaležni materi Cerkvi! Z njeno pomočjo ga ohranjajmo in iz popolnjujmo! Hrani s tolažbo Mati Cerkev nas hrani s tolažbo. Tudi to je važna duhovna hrana. Tolažilne so mnoge njene resnice. Vse zunanje težave se dajo laže prenašati, če jih v notranjosti podpirajo tolažilne resnice naše vere. V težavah nobena stvar ni bolj tolažilna, kakor če se vmišljamo v življenje nazareške družine, v križev pot našega Odrešenika in bridkosti ’ža- lostne Matere božje. Tolažilni s0 mnogi praz niki. Potrudimo se do vseh globin izčrpati njih vsebino in prejemali bomo tolažbe več. kot je sproti potrebujemo. Koliko ljudi je na ta način v Cerkvi pilo tolažbo, ki jih je krepila zdaj kot hladilna pijača v vročih urah boja za obstanek, zdaj kot topel požirek v mrzlem nerazumevanju okrog sebe. Treba je samo dobiti zaupen dohod v kamrice človeških src, da se ti Vse to razodene. In ko je človek sam v podobnem položaju, tedaj je prav, če gre tolažbe iskat tja, kjer so jo že tako mnogi našli. — Tolažilen je po sobno zakrament sv. spovedi. Pri spovedi se te vsakokrat skrivnostno dotakne Sveti Duh Tolažnik. On prežari in poveliča besede, govorjene v spovednici, in po njih vliva tolažbo v srce za skrbi naravnega in nadnaravnega življenja. H a n j /, milostjo in sv. Rešnjim Telesom Najboljša in naj dragocenejša hrana, s katero nas hrani naša duhovna mati Cerkev, pa sta milost in sv. Rešnje Telo. Z zakramenta!! in zakramenti ureja, dviga, očiščuje in posvečuje našo notranjost. V sv. obhajilu nam daje Jezusa samega. Kadar posebno čutimo, da nam manjka zemeljskega doma, tedaj ja najboljša protiutež zavest, da je Jezus v nas in z njim košček večnega doma ter predokus utešenosti vseh hrepenenj, v katerih zdihujemo pregnani in objokani otroci Eve. Cerkev v tujini (San Justo pri Bs. Airesu) POTA K CERKVI Naše razmerje do matere Cerkve ni s tem izčrpano, če ga gledamo in razmišljamo samo od strani Cerkve. Videli smo, da nam je Cer ' kev prava mati, ki nas neguje, vzgaja in hrani. Naša dolžnost pa je, da se trudimo tudi za to, da bi bili dobri otroci, ki njeno nego vanje, vzgojo in hrano radi prejemajo ni svojo notranjost njenemu delu z veseljem odpirajo. Tako je od obeh strani prizadevanje in pi ihajanje drug k drugemu. Cerkev nam na različne načine prihaja naproti in prav tako ji moramo tudi mi na mnogih potih na proti priti, šele na ta način se zadovoljivo srečamo, će je že v rednih razmerah to neogibno potrebno, je potem v izseljenstvu se mnogo bolj. Po petih potih ali vezeh se skušajmo materi Cerkvi približati, ji svojo notranjost odpreti in se z njo zvezati: a) Spoštovanje Pi’vo je spoštovanje, ki postavi Cerkev v primerno višino nad nami. To je potrebno, ker je božja ustanova in ker nas sicer ne bi mogla vzgojno oblikovati. V tujini postane človek nehote trd, prisekljiv in zbadljiv. Vendar ne pustimo tem lastnostim prestopati cerkvenih meja. Sveto spoštovanje naj nas navdaja ob nauku in zapovedih, ob pridigah in pobožnostih. S svetim spoštovanjem glejmo na osebe, kraje in stvari, ki so s Cerkvijo v zvezi! če stopimo nedeljsko popoldne v cerkev, ko ni drugih vernikov v njej, nas, ne da bi se morali posebej zbrati, kar nekaj prevzame. Prevzame nas velikost prostorninskih razmerij, resnost in nadzemeljski dih slik, blesk ol tarja, tiho in skromno utripanje večne luči z njenim skrivnostnim sijem, vonj po kadilu in oltarnem cvetju, prosojna svetloba in dolge sence, ki se prelivajo mimo svetlih sončnih pramenov in povzročajo tesnobno igro mraka in svetlobe, s katero ustvarjajo v srcu občutje, da se nahajamo na meji zemskega in nadzemskega, časnega in večnega, človeškega in božjega. Nehote se vse to gledanje in podoživljanje strne z neštetimi asociacijami slišanih pridig, preklečanih molitev in opravljenih božjih služb na tem prostoru. Sveto spoštovanje se porodi iz tega občutja, ki mu ogovarja samo zavest, da je tu hiša božja in svet kraj, na katerem se nebeško dotika z zemeljskim in kjer Bog navezuje stike s človekom. Tak0 nekako naj se porodi spoštovanje v srcu, ko se misel dotakne Cerkve kot božje ustanove, njenega nauka, za povedi, zakramentov, zakramentalov in oseb, ki zaradi posvečenja smejo zajemati iz božjih vrelcev in pretakati nadzemske vire v zdrob-ijive človeške posode. če naletimo na človeka, ki ga cenimo zaradi znanja, modrosti, kreposti, dobrote in svetosti, nas tudi sprelet} sveto spoštovanje. V občutku lastne majhnosti gledamo k njemu navzgor. Njegova beseda in njegov zgled pa se usidrata v nas z obveznostjo, ki sama od sebe ponavlja, da drugače biti ne more. Spre- jemamo ju n veselo raidovoljnostjo in hvt-ležnostjo ter komaj čakamo prilike, da se moremo spet znova napajati ob njem. Tako in še neprimerno bolj naj se nam vzbuja spo štovanje ob cerkvi, ker je božja ustanova. Njene besede imajo še vse večjo kot samo človeško veljajo, ker so zajete iz večnostnih globin božjega razodetja. Če v sebi gojimo čustva take pripravljenosti in svete spoštljivosti, mnogo več slišimo, veliko več. ohra nimo in se neprimerno bolj oblikujemo. Zoper vse nasprotno in kvarno bomo pa tako utrjeni in zavarovani, da se bo že pred durmi naše notranjosti odbilo. b) Ljubezen Drugo je ljubezen, ki nam Cerkev pribil ža, v kolikor jr« spoštovanje oddaljuje. Oboje mora biti. Ljubezen naj se budi v našem srcu že zaradi tega, ker nas Cerkev ljubi. Njena ljubezen je sveta, odrešilna in posve-tilna. Ljubezen naj se budi v našem srcu tudi zaradi dobrin, ki jih po Cerkvi prejemamo in ki so vse ljubezni vredne. V tujini se bo marsikaj, kar spada v območje zemeljske ljubezni, zožilo. S tem tudi srce postane rado ozko in ljubezni revno. To se pa ne bo zgo dilo, če bo prazne prostore napolnila živa in goreča ljubezen do matere Cerkve. Vsak izmed nas je že gotovo imel priliko, da je bil v bližini ljubljenega človeka. Kajne, kako rad je ?jil poleg njega, kako je z veseljem poslušal njegove besede, s kakšnim ra zumevanjem so pronicale v dušo in kakšen odmev so našle! Nekaj podobnega nas mora prevevati, kadar stopimo v cerkveno svetišče ali kadar se z mislijo ali spominom dotaknemo božje ustanove, matere sv. Cerkve. c) Pokorščina Tretja je pokorščina, ki je poroštvo zrna ge cerkvenega nauka in zapovedi v naših dušah. Najprej glejmo, da bomo cerkven nauK poznali. Potem vedimo, da bomo slišali mnc-ga oznanila, ki osebno in na videz lahko prijetno zvenijo, pa nasprotujejo cerkvenemu nauku na tem ali onem področju, življenje je prostrano in razkristjanjeno. Bodimo priprav-ijeni, da bomo marsikaj videli,kar ni v skladu s cerkvenimi zapovedmi. To nas ne sme premotiti, da bi se še sami zavrgli. V tujini je človek rad nekoliko zagrenjen, trmast in uporen. Vse to naj se pred cerkvenim naukom in zapovedmi ustavi. V ponižni pokorščini bo dimo vdani otroci matere Cerkve! Kolikor več bo spoštovanja in ljubezni, toliko lažja bo pokorščina. Zato se trudimo, da bodo to kreposti vzporedno napredovale! č) Hvaležnost četrto je hvaležnost, s katero se sproti spominjamo lastne nevrednosti. Danes vidimo pogosto doraščati ljudi, ki jih ne moremo biti veseli. Nekateri jemljejo vse darove, tudi nadnaravne, z brezobzirno samoobsebi umetnostjo. Namesto da bi se sami podredili višjim dobrinam, si jih oni podrejajo. S tem se izgubi sveta spoštljivost in prava hvaležnost. Najvišje in najsvetejše se poniža v vrsto sredstva. Kvarne posledice se pokažejo v nekaj letih, gotovo pa v drugem rodu. Drugi se pri vsaki priliki sklicujejo na svoje zasluge in skušajo svoja ,,dobra dela“ izkoristiti za zemeljska ugodja, To so nevarni ljudje, ki zaradi snovnih koristi uskočijo v kateri koli tabor. Ljudje, ki bi šli s tem duhom po ,svetu, ne bodo vzdržali, tudi. če se jim morda danes navaja cela vrsta dobrih zunanjih del, po katerih se na splošno merita notranja vernost in nravnost, d) Opravljanje obveznosti Peto je redno opravljanje obveznosti, ki jih vera in Cerkev zahtevata ali nalagata. Prihod na tuje je za vsakega preskušnja. Najprej se ne znajde in je že zaradi tega verjetnost večja, da se vezi potrgajo. Nato se pridruži občutek tujine, ki mu brani združiti se z občestvom nepoznanih vernikov. Končno je večkrat tuje občestvo samo mlačno ter mu zaradi tega manjka človeške, življenjske in občestvene privlačnosti. V teh stvareh si mora vsak sam priti na, čisto. Najprej morajo biti v redu izpolnjene tiste stvari, ki so pod grehom zahtevane. To so samo po sebi majhne zadeve, ki zadevajo molitev, obisk maše in prejem zakramentov. Vsak pa se mora pri tem vprašati, če bo ob izpolnjevanju teh malenkostnih zahtev vzdržal. Ako bi videi, da mu ne zadostujejo, mora iz svoje dobre volje vsaj toliko dodati, da bo nasprotnim silam okrog sebe kos. Kdor se v začetku prepusti, da ga dobe v svojo oblast, je izgubljen, če pa v začetku prav steče, je navadno za vedno rešen. Včasih si vest morda takole vprašajmo: Izseljenec je po naravi marsikaj izgubil Na poti izgubljanja se ga loteva nek razdiralni občutek, ki se zaključi s sklepom: če mi je usoda izbila iz rok že toliko vrednot, naj gredo pa še zadnje, ki so mi ostale, isto pot. Ta zaključek je naravno razumljiv, a ni pravi. Izpodbijati ga moraš z nasprotno mislijo: Kar je mogoče, hočem ohraniti. Najvišjih in najvažnejših vrednot mi sploh nihče ne sme in ne more vzeti. Kot otrok božji hočem živeti v božjo čast in delati za svoje zveličanje. Tega pa ne morem, če nispm obenem dober otrok Cerkve, ki mi je na tujem mati in dom. Kakor mi ona na mnogo načinov nasproti prihaja, tako ji hočem tudi jaz po mnogih zanesljivih potih naproti prihajati. Zato vem, da se bova gotovo srečala. In ko se srečava, bo ne samo Bogu všeč, ampak tudi zame najbolj prav. CERKEV — DOMOVINA CERKEV DOMOVINE Z DOLOČENO POKRA-JINO NE MORE NADOMESTITI Izseljenec je odtrgan od domovine. Naj si še tako dopoveduje, da mu ni za njo in da njeno izgubo lahko prenaša, vendar neka vrzel ves čas obstoja in neka rana nenehno kljuje. O domovini se da laže misliti in še laže s srcem čutiti kakor govoriti in pisati, če kljub temu poskušamo tudi o tem govoriti, delamo to zaradi tega, ker iščemo v izseljenstvu primernega nadomestila. V nekem pogle-du naj bi nam Cerkev postala nadomestilo tudi za domovino. Ko izrečem besedo domovina, mi notranji pogled splava najprej v določeno pokrajino, ki je nekoč obdajala moj dom in mojo mladost. Pogled se širi. Razširila ga je šola in Cerkev je skrivnostni Kristus, ki seje. . . Da bi mu bili mi dobra zemlja! izobrazba. Meje je pa vendarle težko začrtati. Kar se zaznamuje na zemljevidu, velja bolj za državo, ki se ne krije z obsegom domovine. Za enkrat naj morda zadostuje nedoločen pojem, da je domovina razširjen dom, ki mu je meje težko natančno zarisati. Ali nam more Cerkev nadomeščati domovino v opisanem smislu? Odgovor se glasi: Ne! Pokrajina je enkratna in se nikjer na svetu ne da podvojiti. T0 bolečino je pač treta nase vzeti. Domovine kot pokrajine pač ni. Ohranjujemo jo samo v duhu in spominu. A ta duhovna podoba vedno bolj bledi. CERKEV V NEKEM SMISLU VENDARLE NADOMEŠČA DOMOVINO Namesto rojakov — bratje in sestre v Kristusu Domovina so poleg pokrajine tudi rojaki. V njih je torej tudi del domovine, če gre več izseljencev iz enega kraja na tuje, nesejo s seboj in v sebi košček domovine. Na njih in v njih se vse življenje drži nekaj, kar dehti po nekdanji domovini. Toda ta domovina je okrnjena in se vedno bolj izgublja. Rojaki so maloštevilni, novega dotoka ni in še ti, ki so, se vedno bolj razpršujejo. Ali more Cerkev tu na kak način nadomeščati izgubljene zveze z rojaki? Odgovor se glasi: More, a naloga ni lahka. V novi za-vezi je občestvo vseh vernikov v Cerkvi božje kraljestvo na zemlji, -izvoljeno ljudstvo koc nekdaj Izraelci v stari zavezi, bratje in sestre v Kristusu ali sveti, kot so se v prvih desetletjih imenovali. Ta nova povezanost v Kristusu ustvarja poleg rojakov po krvi in narodnosti višjo povezanost v veri in milosti in more dati zavest pripadnosti k novemu občestvu, ki ne gleda na kraj, jezik, narod ' nost in socialni položaj. To je imel pred očmi sv. Pavel, ko je oznanjal evangelij v Mali Aziji, Grčiji, Makedoniji in Italiji in poudarjal svojim vernikom, da ne sme bili več ne Grka, ne Rimljana, ne barbara, ne svobodnega, ne sužnja, ker so vsi eno v Kristusu. Na žalost je ta zavest v naši dobi močno upadla. Vzroka sta dva: Najprej je v splošnem krščanska zavest močno popustila. V ospredje so stopili sodobni nacionalizmi, ki so postavili med narode iste vere naravnost poganske pregraje. AR ni značilno in obenem poniževalno za kristjane, da si skavti kot skavti po vsem svetu dopisujejo in pomagajo, da vzdržujejo filatelisti prijateljske in družabne stike po vsem svetu, da se prostozidarji po vsem svetu podpirajo in da je trenutno komunistična bratska zavest na mnogih področjih močnejša kot krščanska? Nacionalizmi so tako stopili v ospredje, da vsaj v Evropi ni mogoče imenovati kraja, kjer bi različne narodne manjšine na istem ozemlju tudi v cerkvenem pogledu mirno, zadovoljno in nemotena skupaj živele. In vendar, če je naša vera živa, je Cerkev v pravem pomenu domovina, zgrajena na višjih osnovah, kot so kri, jezik, kraj ali stanovska povezanost. To zavest v sebi kar gojimo, ker je morda tudi v nas nekoliko premrtva. To zavest v drugih vernikih iščimo in kolikor moremo, tudi budimo. V vseh je gotovo ne bomo našli. Včasih bodim0 pripravljeni prav na bridka razočaranja. Krivico pa bi delali, če bi zaradi tega nad vsemi zdvomili. Katoliške zavesti je gotovo še več, kot nam jo je na prvi pogled mogoče ugotoviti. Včasih človek naravnost ostrmi, ko sliši katoliško zavest poudarjeno in v dejanju izvedeno v preprostem človeku, ko bi mislil, da presega njegove umske sposobnosti. Pazimo, da se sami narodnostno preveč ne zapremo in zožimo in imejmo odprte oči, pa nam bo namesto rojakov cela nepregledna množica vernikov v mnogočem višja domovina, ki bo lepo dopolnjevala izgubljeno. Namesto domačega jezika, mišljenja in čustvovanja — skupen latinski jezik in katoliško mišljenje in čustvovanje Domovina je v isti govorici, mišljenju in čustvovanju. öe človek dalj časa živi med ljudmi, ki govore tuj jezik, in se nato vrne v kraj, kjer sliši domačo govorico ali samo na ulici ujame razgovor v domačem jeziku, tedaj mu kar nehote srce zaigra in godi se mu, kakor da ga je neznan lek poživil. Tedaj sprevidi, da je tudj v govorici košček domovine. — če živiš dalj časa med ljudmi, ki govore tuj jezik, pa naj se še tako z njimi razumeš, naj te upoštevajo, spoštujejo, za svet sprašujejo, se vendar v mišljenju nikdar tako ne ujamete kakor z domačim človekom. V besedah in stavkih zvene še neke druge strune, ki se ne dajo lahko opredeliti, in prav po tleh se najde najhitreje!, laže in pri-srčneje pot za zbližanje misli. Ko si to doživel ali okusil, tedaj razumeš, da je tudi v mišljenju rojakov košček domovine. — če živiš dalj časa med ljudmi, ki govore tuj jezik, okušaš nek drugačen način čustvovanja, ki ga posebno ugotavljaš v intimnih razgovorih, močnih doživetjih in razburjenjih, če nenadoma naletiš spet na rojaka in z njim kaj podobnega podoživljaš, tedaj se ti odkrije razlika čustvovanja, ki jo je težko ali sploh nemogoče opisati, ker se da kvečjemu slutiti. Pa čeprav gre za tako majhne stvari, vendar človek silno čuti, da je eno domače, drugo Pa tuje. V govorici, mišljenju m čustvovanju je košček domovine. Naše vprašanje je, ali Pa-n more tudi v tem pogledu Cerkev nuditi kako nadomestilo? Odgovor se glasi: Da! Do neke mere. Vera nas namreč vse tako oblikuje in predela, da se v nekaterih stvareh popolnoma ujemamo. Popolnoma na vseh področjih seveda tega ne občutimo. Prav tako pri enem manj, pri drugem bolj. če sami nismo preozki in preveč zapeti, da si ne onemogočimo zaupljivega razmerja, tedaj se nam bližnji, tudi če je tujec, prej odkrije in zaupa. Marsikatere skupnosti So osnovane na skupni človeškj naravi, a še več jih temelji v enakem verovanju, istem prizadevanju in istem vzgojnem oblikovanju Cerkve. Za človeka, ki zna latinsko, je prihod v Cerkev, prihod v domovino. Saj posluša isto govorico, ki jo je slišal doma, in jo prav tako razume, kot jo je razumel doma. Celo če ne zna latinsko, pa je bjl morda doma cer- Cerkev 1— Jezus, Dobri pastir kveu pevec, bo z veseljem poslušal pevski zbor in srce bo uživalo ob glorijj in kredo, kakor da lije s kora v ušesa sama domača govorica. če pride v družbo versko bolj zainteresiranih ljudi, tedaj se bo začudil, koliko sorodnost v mišljenju in čustvovanju bo odkril. Za vse to gre zahvala Cerkvi, ki je tudi v tujini možna nuditi košček domovine. Namesto domače zgodovine — zgodovina razodetja in katoliške Cerkve Domovina je v skupni zgodovini. Prj tem mislimo navadno na narodno zgodovino. Toda izvoljeno ljudstvo nove zaveze ima tudj zgo-dovino božjega razodetja in zgodovino katoliške Cerkve za svojo zgodovino. Pojdimo v cerkev in si ogledujmo slike! Vse nam je znano j n polno spominov se nam budi iz otroških ali šolskih let. Tudi v tem nam daje Cerkev košček domovine. Namesto naravne domovinske ljubezni — nadnaravna krščanska ljubezen Domovina je v ljubezenski povezanosti rojakov. Rojaki ene domovine se ljubijo ali bi se vsaj morali med seboj ljubiti. Ljubezen jih povezuje in združuje y stremljenju za enotnimi cilji in nalogami. Ljubezen jih nagiba k vzajemni pomoči Ljubezen jih uči čutiti, sočustvovati in prenašati žrtve. Vse to jih prekuje v enotno mislečo in hotečo skupnost, ki se v vsej mnogoličnosti vendarle čuti kot eno nedeljivo telo. Izseljenec je od, narodnega telesa odtrgan in če samo to misli, je res kakor veja, ki se je odkrehnila od drevesa. Prej ali slej se mora posušiti. Toda kot udje Cerkve smo udje skrivnostnega telega Kristusovega in v (ej novi mistični skupnosti je največja in najvažnejša zapoved ravno ljubezen, če se sami narodnostno ne zapremo ali utesnimo, bomo fucu na ta način našli košček domovine. V marsikakšni primeru nam verjetno razočaranje ne bo prihranjeno, Toda našli bomo tudi sijajne izjeme, ob katerih bomo strmeli in se sami mnogo naučili. IVamesio vse domovine — delna v izseljencih Domovina je v izseljencih. Mnoge vezi, k' so jih vezale nekdaj z domovino, so sicer pretrgane. Toda skupen spomin na nekdanji dom, isto verovanje in pripadnost k Cerkvi ter ista izseljenska usoda so podlaga za prisrčno sožitje v tujini. Tudi v izseljencih je košček domovine, če so povezani v Cerkvi, je prav v tem najboljša podlaga, da se ne bo razpršila ali raztopila v brezmejnem morju tujega -življa Če vse koščke domovine zberemo in pazi mo, da se nam ne porazgube, nam je s tem podan precejšen del domovine, za kar ima v največji meri neposredno ali posredno zaslugo ravno Cerkev. Poskusimo v nakazanih smereh iskati in dopolnjevati, pa bomo vrzel, V slovenskem bogoslovju v Adrogne (Argentina) se pripravljajo na sveto delo novi služabniki Cerkve ki je nastala z izseljenstvom, dobro premostili, in rano, ki bi sicer kljubovala, kolikor toliko lepo pocelili! Iz prepričanja, da bo narodno, versko in nravno za vsakega prav, če bi se oklenil nakazanih smeri, so bile podane tele misli. Naj bi sad obrodile! .Iz knjižice ,, O vlogi Cerkve in duhovnika v tujini“, ki jo je napisal prot. Pavel Slapar in je izšla 1. 1949 v taborišču Spittal. HRENOVKE, ŽOGA IN ŠČITEK ,,Dve hrenovki in pivo!“ Sedej je na visokem stolu ob postrežni mizi na postaji podzemeljske železnice. Med čakanjem si je trebil zobe in se oziral po ljudeh. Majhne, neumne oči, skrite v tolstem obrazu, so opazovale mimoidoče. Naprej počesani la sje so dajali obrazu otročji izraz. Priklical je prodajalca časopisov. Preletel je smešnice, se glasno smejal, pa spet naročil dve hrenovki jn pivo. Ob smehu se mu je obilni trebuh smešno dvigal in padal. ,,Koliko prodate na -dan?“ je nagovoril natakarja. „Koliko vam plačajo?... Pa imate še kako drugo službo? . . . Prokleto je to slaba. In pa —• hrenovke so stare. Ne vidite, kako so mršave? To morajo biti napete, da se razkoljejo, ko se jih človek le dotakne z zobmi. Tudi gorčica nima prave barve.. In pivo mora biti ledeno, da človeka v čreva za zebe, ko ga spije. Dajte, še kaj prinesite! Saj nimate menda samo hrenovk. Kaj pa še imate? Kaj pikantnega, kaj močnega, ne nosite mi bledih, omlednih stvari, človeka mora zapeči, zazeb-sti, privzdigniti ga, take jedi so nekaj vredne. Še nekaj. Oprostite, a yi nimate poklica za natakarja. Za bufet so bledi, suhi možiclji slaba reklama. Natakar naj bo debel, močan, rdeč človek, če malo surov, nič hudega. Ob takem gost ne izgubi apetita. In to je glavno. Tudi ni nujno, da ima natakar metuljčka pod vratom in štiri gumbe na rokavu. Vdite, to so problemi. Kaj bi s knjigami, sajami, učenostjo in umetnostjo. To ni vse skupaj nič. Poišči si dobro kapljico, okusno klobaso in pa miren kotiček z mehko posteljo — to je modrost življenja. Dajte še kaj mo krega, saj se bom zadušil v tej vročini.“ Nedelja. Ob osmih zjutraj. Vrsta pri avtobusni postaji Zadnja v vrsti stoji dekle dvaindvajsetih let v platneni, redko pleteni obleki brez rokavov, z rdeče pobarvanimi nohti na rokah in nogah, z visoko pri striženo frizuro. V levici drži mrežo z rdeče-rumeno .zeleno kopalno žogo, zavitkom cigaret in denarnico, v desnici športno revijo. Ob enajstih dopoldne. Kopališče. Vse polno kopalcev in kopalk. Dekle dvaindvajsetih let sedi v rumeni kopalni obleki v družbi treh moških na deskah za sončenje. Vsi štirje ližejo sladoled in se menijo o seksualni vzgoji mladine, emanci-paciji žensk m filmskih zvezdah. Ob treh popoldne. Nogometno igrišče. Dvaindvajsetletno dekle sedi v družbi dveh znancev na tribunj v svetlozeleni športni obleki. Pravkar si je nažgala cigareto. Igra je divja. V splošno kričanje tudi dekle vpije: ,,Daj, podaj levemu krilu, obrni se, klada, zabij! Mečkač! Le kje si prekrokal noč, da nič ne spraviš iz seb3. Daj ga, pritepenca, prevrni ga, surovino!“ Ob osmih zvečer. Plesna dvorana Dekle dvaindvajsetih let se vsa razigrana razgovarja s črnolasim kavalirjem o najmodernejših plesih. Pogledi j': uidejo zdaj pa zdaj drugam, ali je ne bo vendar kdo drugi od mize povabil k plesu. Ustnice ima namazane z nekoliko temnejšo rdečo barvo kot zjutraj. Ob desetih zvečer. Pred kinom. Nocoj vrte filme le za starejše. Ljudje se prerivajo skozi vrata. Vsak s svojo vstopnico, vsak z željo v srcu, da bi bil film čim bolj odkrit, brez ovinkov, tako, kor stvari so. Z isto željo v srcu se preriva med gnečo dvaindvajsetletno dekle v lepj večerni obleki. Daleč po polnoči. Doma, v svoji sobi. V obleki se vrže na posteljo in prižge cigareto. Kako truden dan! Kopanje, nogomet, ples, kino. In jutri spet delo. Jezno vrže še skoro celo cigareto skozi okno: „Hudič naj vzame vse skupaj!“ Potem ugasne luč Na vlaku, železniški voz je močno natrpan. Sedežj so vsi zasedeni, dokaj potnikov stoji. Postaja. Med zadnjimi vstopi duhovnik. Nagonsko se zapičijo oči vseh vanj. Niti eno oko ni prijazno, prizanesljivo. Oni v kotu se obrne vstran, drugi pljune predse. Druga postaja. Nekaj jih izstopi, novi vstopijo. Ko se vlak že pomika, skoči vanj sedemnajstletno dekle v lepi karirasti obleki. Mlada, postavna mladenka črnih las. Na prsih se ji sveti majhen ščitek: kongregacijski znak. Vsi sopotniki jo že vidijo, kako se bo izmuznila mimo duhovnika tja v kot voza. Pa ne. Sredi voza obstoji, prav blizu duhovnika. Ponosno vzravnana, z veselim obrazom, z očmi, gledajočimi naravnost predse. Ni je sram duhovnika. Nasprotno, ponosna je, da se sme ob duhovniku voziti. Vlak drevi. In v enem od vozov stoji dekle. Ponosno, lepo dekle s svetlim ščitkom na prsih, dekle, vredno življenja, ki ga živi. čič JOJMEHE, narobe sveti Vse gre po zlu, — \o da spočet bil bi v pe\lu! — Ljubi moj bratec, — ne zdihuj! Nisi \rilatec, \rivdi tuj! A\o v tem ve\u svet ni zdrav, — tudi v tvojem te\u ni vse prav! KINO, KINO z mavričnimi očmi bazilisl^a zapeljivo se blis\a v raztrgano mestno temino. Ka\or čebele v panj zaljubljeni pari vro vanj v nenasitljivi samoprevari. Izbica moja, tujins\o domača rjavkasto steno od njega obrača. 0\ence njeno odbija vabilo strupeno re\lamnega soja. Bel zastor ček kot sramežljiva veka zagrinja moj ozki prostorček-Kot nežna, tenka zapreka poljublja mojo tihoto, kakor dlani Matere božje objema mojo samoto, polaga me v Lojeno vznožje. Pod razpelom v kotu kot solza krvava zubeljček rdeči vztrepetava . . Po žuljih in potu težaškega dneva obseva mojo tiho bolečino: domovino, ki s trnovim vencem, enaka mučencem, \i zanjo prelili so kri, v mojem srcu sameva vse dni. . . BOGDAN BUDNIK I oi(§PiuiiMO jJigtmščiG« öez gorice je noč polagala belo baržunasto odejo. Tiho, neslišno so padali izpod poveznjenega neba težki kosmi snega. Nosili so na zemljo mehkobo pobožnega miru, da je polnil doline med bregi. Prek vrhov so plali drgetajoči sunki pojočih zvonov, kot da so na poti skozi sveto noč odprtim dušam goričancem razdajali odmev neba. Samo pritajeni pisk sanjajoče ptice v mla-dolesu je trznil v vseobsežnost pokoja in tenek curek vode v zasneženem tolmunu je drobil mehki mir noči. Skozi migetajočo kopreno snežink so mežikale rdečkasto rumene luči razsvetljenih oken po bregeh, kot da so vabile, angele miru, ki so nosili čez gorički svet blagoslov ljubezni. Potlej je od nekod iz ozke doline pod Kä-menščakom komaj slišno odjeknilo: „Sveta noč, blažena noč. . . —“ Odmev pesmi se je dvigal in ugašal v gostoto noči.------- Novakov Ivek kleči na klopi za mizo in gleda skozi okno. Zdaj pa zdaj huškne v steklo, da raztopi zaledenelo sapo, in pase oči na migetajočih snežinkah, ki pred oknom plešejo v siju luči. Ne čuti, kako ga kolena že skelijo. Sesa prst in zamišljeno mežika, kot da ga blesk snežink prijetno draži v očeh. čaka, kedaj ge bodo po zasneženi poti navzgor po slivju začele zibati luči mašarjev, ki bodo šli k polnočnici. To noč Novakov'Ivek ne misli na oni žalostni dan, ko so odnesli mamo na svčtinsko pokopališče in je poslej bilo tako mrzlo in prazno v njegovi duši. Ne misli na žalost samotnih ur ob potoku, kjer je poslej pasel Ptičkove krave, ki so take rade uhajale v sosedovo koruzo, in jih je zato vedno dobil z bičem čez pleča. To noč so njegove misli ožarjene in vesele kot živi ples velikih snežink v siju luči. Vrtijo se in prehitevajo, da mu kri trepeta v koncih prstov. Izpod čela se ozira po sobi, če se bodo domači kmalu oblekli in napotil čez bregove, kamor so tako čudežno lepo vabili komaj slišni zvonovi. Potlej bo šel tudi on. . . Vse je lepo premislil. Samo strah mu je še nekoliko drgetal v udih, kadar je pomislil na pot skozi tiho noč. Toda nocoj je sveta noč in med bregovi prebivajo samo dobri duhovi in angelci božji, ki stresajo na gorice bele kosmiče dobrote in miru. . . — česa bi se torej bal. . . ? Potlej se na dnu Slivja utrne lučka. Zažari in zatrepeta kot v miru noči izgubljena kresnica. „Hrgova mati že gredo,“ skoraj vzdihne Novakov Ivek. Zdaj ve, da se bodo za Hrgovo materjo spustili skozi Slivja in prek zasneženih goric roji migetajočih svetilnic, kot da so se bele snežinke sprijele v žareče kristale in romale proti cerkvi na vrhu, kjer brnijo zvonovi. . . In potem . . . Novakov Ivek ves drhti ob prečudežni misli. Letos Ivek tudi ne sili k polnočnici. Kleči na klopi za mizo in samo gleda skozi okno, pred katerim plešejo snežinke. . . „Oh.. .* Novakov Ivek se kar vzpne. Skozi ples snežink žari medli odsev svetilnic, ki ge zibajo čez obzorja in nad globokimi klanci. Moj Bog, koliko jih je! Snežinke jih ne morejo zakriti, žarijo in trepetajo skozi noč kot posvečene duše pobožnih. Ozke doline med goricami kar zažarijo. Visoke sence goričancev, ki gredo k polnočnici, padajo na migetajočo steno padajočega snega. „Sedaj bodo šli tudi naši,“ se sprosti v Novakovem Iveku. Zdrsne s klopi in se zamotovili na sredo izbe. Za trenutek obstane kot izgubljen, omamljen od lepe misli; potlej se naglo spomni: „Lahko noč...“ In steče skozi priklet v zadnjo hišo. Kar oblečen se skobaca na ležišče za pečjo, širi oči in gleda v črni strop, po katerem pleše sij leščerbe v kotu. Stara prevžitkarica Ana ležijo na postelji v kotu in poltiho pregibajo ustnice. Novakov Ivek sliši, kako se njih pobožna molitev od-leplja nekje iz globine njihove notranjosti in polni tiho vzdušje sobe. Tako leži in prisluškuje božajoči mehkobi Anine molitve in odmevu zvonov, ki so plali čez bregove.. . Vsa njegova notranjost je polna drgetajočega nastrojenja, kot da se je nieS0V0 srce spremenilo v živo pričakovanje nečesa neskončno lepega. . . Ko gazda zapre duri in se zadnja luč izgubi v temnem slivju, se Novakov Ivek spusti z ležišča. Stopi preko sobe in se vzpne na prste, da bi se lahko sklonil tik nad ušesa prevžit-karice Ane. S trepetajočo dlanjo jim gre narahlo preko čela. „Babica . . .“ Prevžitkarica se zdrznejo, kot da jih je nekdo poklical iz bližine božje. . . „Babica... — Sedaj grem...“ Prevžitkarica Ana samo narahlo prikimajo. V njih pogledu je toliko dobrote in razmeU-čane miline, da jim oči zažarijo kot oživljeni kristali.. . ,,Se ne boš bal,“ tiho vprašajo. ,,Ne, babica. . . “ Po prstih stopi proti vratom in skozi temni priklet v kuhinjo. Prižge svetilnico. Odmakne duri in zagazi v mehko, belo snežno odejo, ki jo je noč natkala na vinske bregove. Visoko drži svetilnico, da se ne bi zbal dolge sence, ki je bežala pred njim skozi noč. Pred vrbžčami, ki jih je sneg pritiskal čisto k potoku, zaobrne preko brvi proti gozdu. Črna debla rogovilastih bukev in hrapavih borov strmijo vanj kot okamenele pošasti. Novakov Ivek bi se zatrdno zbal in zbežal po dolini nazaj navzdol, če bi preko bregov ne peli zvonovi, kot da je velik dan. . . Dviga svetilnico in hiti v breg, da mu vroča sapa topi snežinke, ki se mu lovijo na odprta usta. Pri kuči pod goricami obstane. Tako tiha stoji pod drevjem in tako nemo gledajo ugasla okna v noč, da se ga loteva drgetajoča groza... In vendar čuti, da nad črnim molkom doma lebdi vabljiva, božajoča toplota. . . Pripre oči. . . — Njegove misli plavajo, kot da so se odpravile na romanje v raj...--------- Nad pisanim bregom prhutajo metulji. Dvigajo se in padajo, kot da je rahla sapa odtrgala nekje v božjih vrtovih zlate liste in jih poslala na obisk belim marjeticam in rdečim kresnicam in plavim .zvončnicam na Novakovi plazüti. Marijine solzice blestijo v soncu in drobni mezinec proži bele kite božjemu soncu v dar. Na stari jablani trka črna žolna in pisani detelj kriči na robniku gozda, žolti drozg zavija v senci, nevidna penica pa poje drobno pesem sreče, ki plava nad vinskimi bregovi. Mehka materina roka pelje Iveka skozi visoko travo, ki jo valovi sapa. V njegovih pšeničnih laseh žari sonce, da v materinih očeh odseva vlaga sreče. . . ivek ne ve, kaj se dogaja z njim. Samo čuti, da ga začarana prelest sreče dviga pod nebo... — Sedaj pa stoji kuča sredi tihega Slivja pokojna kot umrli spomin. . . Drobna okenca gledajo v noč kot s preplašenimi in v samoti zaradi groze osteklenelimi zrkli. . . Samo sve. tonočni zvonovi trkajo v njih medle oči in boječi odsev Ivekove svetilnice liže mrtvi mil samote. . . Za slemenom na nahižu pa so v skrinji spravljene jaslice. Polomljeni hlevček, bele ovčke, kravica, pastirčki, osliček, sveti Jožef, Marija in mali, drobni Jezušček v koritcu. . . Novakov Ivek ve, kje so. . . Stari Ani je povedal, da ve, kje so. .. Stopi na zasneženo postenje in pritisne na zarjavelo kljuko. Ve, kako je treba pritisnili, da se vrata odmaknejo. . . Grozničavo zahreščijo spočiti tečaji. Potlej je zopet vse tiho, mrtvo. . . Samo preplašena podgana zbeži preko prikleta v kuhinjo, ki zeva v noč. . . Ne, iveka ni strah. . . Na podstrešju v skrinji so jaslice . . . Zoprno škripa stara lestev pod njegovimi nogami, ko se vzpenja na nähiz. Kot da ga mrtvi dom straši iz groba spominov. .. Novakov Ivek pa se ne boji. . . Stopi preko škripajočega podstrešja in sl z rokami dela pot skozi gosto pajčevino, ki visi izpod tramov. Poklekne in odpre zaprašeno skrinjo. „Oj. . Beli Jezušček z zlatim kolobarčkom okoli glavice zablešči v koritcu, kot da se mu jo zares nasmehnil iz samega raja. . . Z drhtečo roko ga prime in nese čisto blizu ustnic. „Jezušček. . . “ Potlej ga položj za predpasnik blizu srca. . . Tako narahlo, kot da je živ. . . Boža ovčke in kravico in oslička in jih zlaga v predpasnik. Potlej pobere hlevček in pastirčke in svetega Jožefa in Marijo. . . Počasi, previdno zapre skrinjo, kot da je položil pokrov preko pobegle lepote. . . Spusti se po lestvi v priklet, pripre duri in gre v noč.. . Težko premika noge... Kot da ga izpod snega lovi tisoč lovk in zadržuje v umrlem domu. . . Skloni glavo in se zaleti navzdol. Krili z rokami, da svetilnica opleta okoli njega kot frfotajoča vešča. Puli noge iz snega in hiti v noč, skozi katero pojejo svetonočni zvonovi... Hiti, samo hiti, kot da mu za petami sledi živa groza. . . Kleca. . . Drsa skozi sveži sneg in niha v prazno . . . skozi gozd, na zasneženi pašnik, čez potok. . . Kot da ga je opijanila neslutena groza. . . Lovi ravnotežje, pada na kolena in se dviga. . . Za potokom zdrsne x nasipa in pade v jarek. . . Zarije glavo v sneg in s svetilnico zamahne predse. . . Za hip obleži kot omamljen. . . Potlej se dvigne in teče, teče. . . Ne sliši več zvonov, ki pojejo čez zasnežene bregove. . . Sam0 teče sko.zi snežinke, ki mu padajo na oči in v odprta usta. . . Prevžitkarica Ana še vedno poltiho molijo na ležišču . . . „Babica... — Prinesel sem jih... — — Glejte! Tudi midva bova imela jaslice. . .“ Bele ovčke, kravico, oslička in hlevček zloži na mizo. „Glejte, babica. . . “ Prevžitkarici Ani se svetlikajo oči. , , „Kje pa imaš Jezuščka. . , ?“ Novakov Ivek seže za predpasnik. . . Roka mu otrpne. . . Prsti zatrepetajo. . . „Jezušček. . . Jezušček. . .“ Tipa, išče, trepeta. . . „Jezušček. . .“ Mrtveča vročina mu burkne r glavo, da se strese po vsem telesu. . . „Jezuščka sem •— izgubil. . .-----“ Kolena se mu zašibijo, na oči mu leže pekoča, meglena vlaga. . . „O oh. . . “ Pograbi svetilnico, odmakne duri m plane nazaj v noč . . . Za bregovi se je zbudil veter. . . V sunkih mu nosi snežinke naproti, da ga režejo v obraz. .. Novakov Ivek pa pokleka v sneg in z ro- kami rije po mrzli mehkobi. . . Ničesar več se ne more spomniti. . . Samo zabrisane stopinje lovi in išče v noč. . . Po štirih drsa 'naprej. . . Prestavlja sve-tilnico in z rokami tipa okoli sebe. . . „Je — je — zušček. . Mrtveči strah ga omamlja. . . Plazi se mu proti goltancu in ga davi. . . Novakov Ivek pada na obraz; kot da se je vsa noč okoli njega spremenila v svinec in mu sedala na tilnik. . . čuti topo omrtvelost, ki polaga v njegove ude brezupno nemoč. . . Potlej se spomni, da je za potokom zdrsnil z nasipa in padel v jarek. . . Vzpne se kot bičani plamen. . . Zamotovili se naprej. . . Nemoč omrtvelice ga duši v prsih, otrpli udi klecajo, prsti na rokah mu odmirajo. . . Veter ga maje, da pada v globoki sneg. . , Dviga se in kleca naprej. . . ’ Potlej se zruši na kolena. . . Obstane, kot da se lovi za vročo sapo, ki mu sika iz prsi. . . Ne more se dvigniti. Po štirih leze naprej proti nasipu. Plazi se navzgor kot pohabljeni močerad. Sope; stoka v nemoči. . . „Oooo — o • . . “ S komolci se preriva naprej. Potlej se prevrne vznak in zdrsi v jarek. Za hip obstane kot odmrli kos bilke. Leži vznak in sliši, kako veter prinaša nad dolino tiho pesem zvonov. . . Razprostre roke in v telo mu lega tako čudovito lep pokoj, da bi bele snežinke ujemal v odprte oči in gledal v raj. . . Roka mu drsi po vzpetini navzdol. Skozi sneg si utira pot in pada v ledeno mehkobo... „Oj,“ se Novakov Ivek strese po vsem telesu. „Jezušček. . . Izgubljeni Jezušček... —“ Njegova dlan počiva na belem Jezušku, ki leži v koritcu. Skuša preganiti prste, da bi ga objel in prinesel blizu ustnic. . . Ne more. . . Prsti so trdi, otrpli. . . Novakov Ivek se prevrže na stran in ujame Jezuščka med otrple dlani. . . Dvigne ga blizu ust in diha vanj, kot da bi hotel oživeti otrplega ptička... „Jezušček. . . Jezušček. . diha vanj. In mu je tako lepo, da pozabi na prevžit-karico Ano, ki poltibo molijo na ležišču. . . Niti ne poizkuša se dvigniti. .. Kot da s; je v njegovo dušo spustil kos sprotoletnegft raja pod mrtvim domom. . . Leži vznak in med zmrzlimi dlanmi tišči izgubljenega Jezuščka... Diha vanj, huška v mrzli, beli košček lesu med dlanmi. . . Počasi. . . vedno bolj počasi. . . Svetilnica dogoreva... in ugasne... Sunki vetra nosijo preko zasneženih goric tiho, drgetajočo pesem svetonočnih zvonov. . . STANKO KOCIPER Pot iz sinagoge v Karmel . 10. maja 1940 je vdrla nacistična Nemčija v nepripravljeno Holandsko. Strašno bombardiranje Rotterdama, brzi pohod oklopnih oddelkov in splošen preplah so deželo v štirih dneh spravili na kolena pred osvajalcem. Holandska je za pet let nehala biti samostojna država. Blizu nemške meje, nedaleč od mesta Lim-burfga, stoji samostan karmeličank. Pravzaprav ne stoji več. Bombardiranja druge svetovne vojne in fronta, ki je valovila.preko teh krajev, to ga je spremenilo v prah in pepel. Sedaj ga obnavljajo, da spet postane žarišče molitve in pokore za tamošnje ljudi. Sicer ta samostan ni bil edina žrtev strahot zadnje vojne, če ga omenjamo, storimo to zato, ker se je 2. avgusta 1942 tam odigral eden zadnjih prizorov v življenju žen.e, ki se je rodila kot judinja z imenom Edith Stein, se spreobrnila h katolicizmu, vstopila v strogi karmeličanski red in dokončala svoje življenje 'nekje na Poljskem, v enem od strašnih taborišč za uničevanje judovskega naroda. Bilo je torej omenjenega 2. avgusta, ko je vdrla zloglasna Gestapo v samostan in zahtevala, da Edith Stein, z redovniškim imenom sestra Terezija Benedikta od Križa, odide z njimi. Na razpolago so ji dali le deset minut časa. Edith Stein je še enkrat pohitela v kor, se vrgla na kolena pred Jezusa v tabernaklju in se poslovila od redovne skupnosti z besedami: „Molite za me!“ Se nekaj časa so ji lahko sledili. Najprej so jo zaprli v koncentracijsko taborišče v Amersdorfu. Od tam je pisala: „Znanost križa se da priučiti le, če križ sami nosimo. Zato vzklikam: „Pozdravljen križ, moje edino upanje!“ Nato so jo prepeljali dalje proti vzhodu. 6. avgusta, na prvi petek, je velik konvoj Judinj, po velikj večini spreobrnjenih h katolicizmu, prispel na poljsko mejo. Od tam je sestra Terezija poslala svoje zadnje sporočilo, pisano s tujo roko: „Gremo proti Poljski. Pozdrave — sestra Terezija Benedikta od Križa.“ Kje je končala svoje življenje, ne vemo. Morda v plinskih celicah taborišča v Ausch-witzu? Morda. Pa nas to ne zanima, kajti, kot pravijo karmeličanke iz Kölna, — „me je ne iščemo več na zemlji. Ona je ori Bogu, ki je sprejel njeno žrtev in jo bo razlil na njen narod, za katerega je toliko skrbela, trpela in darovala svoje življenje.“ Zanima pa nas, kako si jo je Bog našel sredi judovskega naroda in jo privedel k luči prave vere. ŽEJA PO RESNICI 12. oktobra 1891 je zagledala luč sveta v Breslavu v šleziji. Pred njo se je rodilo šest bratov. Bila je torej najmlajša v družiui in zato ljubljenka vseh. Družina je bila globoko verna in zvesta judovskim postavam. Zlasti mati je bila čudovito zasidrana v svoji veri: Bila je zares „mulier fortis“ — močna žena, o kateri tako pohvalno govori sv. pismo stare zaveze. Ko je imela Edith komaj tri leta, je oče nenadno umrl — in mati je vodila vse podjetje naprej, kot da se nj ničesar zgodilo. Vsako soboto jo je mati jemala s seboj v sinagogo. Govorila ji je o judovskem Bogu s srcem, polnim navdušenja in globokega prepričanja. Doma so slike iz svetega pisma krasile stene in Talmud, .knjiga obredov, je vodila življenje te judovske družine. In vendarle, kljub vsem naporom, mati ni uspela. Njena hčerka je pri študiju v gimnazijskih letih in na univerzi zgubila vero v osebnega Boga. še je spremljala mater v sinagogo, pa le iz spoštovanja do nje, ne pa iz prepričanja. Le ena žeja ji je ostala: žeja po resnici. Iz Breslaua je odšla k slavnemu mislecu tistega časa, k Edmundu Husserl v Göttingenu. Značilno za to novo filozofsko šolo je bilo teženje po objektivnosti in logično, dosledno mišljenje pri iskanju resnice. Prav taa način znanstvenega dela je mladi judinji silno ugajal. Postala je ena najbolj delavnih sodelavk omenjenega Husserla in že tedaj postala slavna širom na okrog. Nekaj ji je tedaj dalo misliti. Večina njenih tovarišev iz skupine, ki se je zbirala okrog Husserla, je prešlo v katoliško vero. Eden za drugim so se podvrgli sladkemu Kristusovemu jarmu. Le ona je ostala neomajna. A resnico je neprestano iskala še naprej. Leta 1916 je odšla s prof. Husserlom, ki je bil imenovan za' profesorja na univerzi v Freiburgu in Breisgau, na novo službeno mesto. Postala je njegova desna roka. Leta 1917. je doktorirala z odličnim uspehom. BOG POSEŽE VMES Tako je prišel odločilni in za Edith zgodovinski oktober 1921. Preživljala je počitnice v hiši Konrada Martina sredi bavarskih alp. Gospodar je imel obširno knjižnico in Edith je stalno brskala po njej in prebirala, kar ji je ugajalo. Nekega dne ji pogled obvisi na precej obširni knjigi: ,,življenje sv. Terezije, spisano od nje same“. Začela je brati. Ure so tekle in ko je knjigo odložila, se je svitalo. Pa ne samo v naravi. Tudi v njeni duši je postalo na mah jasno. ,,To je resnica,“ je vzkliknila, še isto jutro je odšla v bližnje mesto in si kupila katekizem in misal. Brez odmora je študirala in primerjala obe knjigi. Nato se 3e odločila, da prisostvuje sv. maši. Prvikrat je vstopila v katoliško cerkev. Pa se ji je zdelo vse popolnoma naravno in razumljivo. Sama pravi: ,,Vse mi je bilo jasno, kajti'dobro sem predelala katoliški nauk Po maši sem šla k župniku in ga prosila, naj me krsti. Začudil se je častitljivi starček in hotel vedeti, če vero, v kateri hočem živeti, kaj Poznam. Le eno sem odgovarjala: „Vprašajte me!“ In ko je duhovnik končal z izpraševanjem, se ni mogel več upirati. Zmagala sem.“ Na novo leto 1922 je Edith Stein prejela sv. krst. Za patrono si je izbrala sv. Terezijo, ki jo je privedla v naročje katoliške Cerkve, še tisti dan je prejela sv. obhajilo, ki ji je postalo dnevna dušna hrana do smrti. SREČANJE Z MATERJO Nad vso srečo, ki jo je obdajala, pa je visel temen oblak: kaj bo dejala njena dobra mati? Od nežne mladosti pa vse do krsta je ostala z njo tesno povezana. Stalno ji je dopisovala, strastno jo ljubila. Kako bo odgovorila ta vzorna judovska žena na njen drzni korak? Ali jo bo še sprejela? Ali je ne bo vrgla iz hiše? Sama ji je hotela povedati resnico, Srečanje je hilo prisrčno. Polni ganotja sta se objeli. Nato pa se je zgodilo: Edith je padla pred materjo na kolena in priznala: ,,Mama, sem katoličanka!“ Ni bilo ne kretenj, ne vika, ne onesveščenja. Toda prvič v življenju je Edith Stein videla jokati svojo mater. Vendarle, mati svoje hčerke ni zavrgla. Nasprotno! Počasi jo je začela občudovati. Sprememba, ki jo je doživela Edith v sebi, se je odražala tudi navzven in vplivala kot neka skrivnostna nadnaravna moč na vse, ki so z nj0 prišli v stik. Tudi uboga stara mati jo je čutila. Sama globoko verna, je občutila, — ne da bj mogla doumeti — svetost, ki je izhajala iz hčerke, in morala je priznati, kljub bolečini, da ni bila zmožna nasprotovati milosti, ki je v hčerkini duši delala čudeže. Na materino-željo jo je večkrat spremljala v sinagogo. In ko jo je mati opazovala v njeni zbranosti: „Nikogar še nisem videla moliti tako zbrano kot Edith!“ SREDI SVETA, RA NE OD SVETA Spreobrnjenje je čudovito vplivalo na Edith. Ni si želela več slave. Delovati je hotela v Gospodovem vinogradu. Zato se je odpovedala fribuški univerzi. Odšla je v Speyr in postala profesorica na dekliški gimnaziji, ki so jo vodile dominikanke. Istočasno si je izprosila dovoljenje, da sme prisostvovati nabožnim vajam, ki jih opravljajo redovnice. Kadar so te Bogu posvečene žene med četrto in peto uro zjutraj vstopale v kapelo, je „gospa doktor“, kot so jo učenke imenovale, že klečala v svoji klopi. Bila je polna Boga. Našla je resnico in več ni potrebovala. V letih, ki jih je preživela v Speyru, j0 je osvojil veliki duh sv. Tomaža Akvinskega. Plod tega dela je bila leta 1929 knjiga, ki jo je poklonila svojemu prvemu učitelju Husserlu in ki je nosila naslov „Husserlov nauk o pojavih in filozofija sv. Tomaža Akvinskega“. Ta knjiga jo je napravila svetovno znano. Vabila na konference so deževala. Köln, Heidelberg, Freiburg, Zürich, Praga, Dunaj so mesta, kjer je pustila globoke sledove s svojimi predavanji. Vendarle je vsa slava ni izmaličila. Mogla se je vračati vedn0 znova v samoto samostanskih zidov. In tam se je umirila. In tam je spoznavala iz dneva v dan bolj, da je vse Baško jezero. V ozadju Kepa ničevo, razen Boga ljubiti in Mu služiti. Leta 1928 je Edith Stein prvič doživela lepoto obredov velikega tedna v staroslavai nemški opatiji Beuron. Od tedaj se je tam pogosto mudila. Tamošnji opat, Don Rafael Walzer, je postal njen duhovni voditelj. In jo je prepričal, da se mora vrniti v svet, kajti Bog hoče, da svojih darov ne zakoplje, ampak uporabi za rešitev duš. Ubogala ga je. Poslovila se je od prijaznih dominikank in se nastanila leta 1931 pri svoji materi v Bresauu. In je prestavila „Quaestiones disputatae de Veritatae“ sv. Tomaža Akvinskega. Prvič je bilo, da je delo izšlo v nemškem jeziku jn ji prineslo soglasno priznanje. Njen sloves je deloval čarobno tudi v samem Breslauu. Pridružili so se j(i mladi ljudje, zlasti taki, ki so želeli postati katoličani. Mnogi so se pod njenim vplivom spreobrnili, tudi njena sestra Roza se je odločila za katoliško vero. Le mati je bila nedostopna za vsak dokaz. Več univerz sj jo je želelo za profesorico. Surejela je mesto pedagoginje v Miinstru v Vestfaliji. Zdelo se je, da jo čaka bleščeča univerzitetna karijera. Tedaj pa je Bog posegel vmes. Odločil si jo je za se. ŠE ENKR AT MATI -Leto 1933 ni obetalo nič dobrega. Prihod Hitlerja na oblast je Jude vznemiril Poznali so že njegovo stališče, izraženo v knjigi „Mein Kampf“. In tako je prišlo. 9. aprila je izšel odlok, ki prepoveduje pouk in izdajanje knjig vsem, kj niso arijskega pokoljenja. Edith je razumela. Njena univerzitetna delavnost je bila onemogočena. Povabili so jo v Južno Ameriko. Odklonila je. V prepovedi nemških oblasti je videla božjo voljo. 12 let je hrepenela po samostanskem življenju. Prilika je sedaj prišla. In nekaj časa se je njen duhovni voditelj upiral. Nato je pristal Edith bo vstopila v Karmel v Kolnu. Treba je bilo pripraviti mater na odločitev. Prvo septembersko nedeljo jo je dobra starka — 84 let je že imela — nenadoma vprašala: „Po kaj greš v Köln?“ — „Da bom živela s karmeličankami,“ je bil odgovor. Mati ni rekla ničesar. Le roke so se ji pričele tresti. In težka mora je legla na vso hišo. 12. oktobra, na židovski šotorski praznik in Edithin rojstni dan, je bodoča karmeličanka zadnjič spremljala svojo mater v sinagogo. Med potjo ji je mati zastavila vprašanje: „Ali je mogoče biti veren tudi v judovski veri?“ „Da, če kdo ne pozna boljšega nauka.“ ,,In ti,“ je vzdihnila mati, „zakaj nisi ostala zvesta našim izročilom? Nočem ničesar očitati Jezusu. Saj je možno, da je bil dober človek. A le zakaj se je hotel napraviti Boga?“ Nato je prišlo slovo. Znanci so prihajali in odhajali. Končno je ostala z materjo sama. Solze so ji bruhnile iz oči. Tisto noč nista spali niti mati niti hči. V TIHOTI KARMELA 15. oktobra 1934 je Edith Stein umrla za svet. Nadela si je obleko sv. Terezije Avilske in postala sestra Terezija Benedikta od Križa. Tudi v samostanu je mogla nadaljevati s posebnim dovoljenjem karmeličanskega generala s svojim filozofskim delom. Tako je nastala knjiga v dveh zvezkih: „Ustvarjeno in večno bitje“, ki pa ni zagledala belega dne. Ostala je pod razvalinami samostanskega zidovja. 14. septembra 1936 — na praznik povišanja sv. Križa, ko je obnavljala svoje redovne obljube, je nenadoma začutila, da ji stoji mati ob ■ strani. Njeno doživetje ni bilo brez podlage. Nekai dni nato je zvedela, da ii ie mati umrla. 87 let je spolnila, vse življenje zvesta judovski postavi. še to srečo je doživela, da se ji je pridružila sestra Roza. Nato so se zanjo začele tegobe. Kot judinja je morala s sestro zapustiti samostan v Kölnu.. Odšla je v Holandsko, da v samostanu Echt pri Limburgu nadaljuje s svojim bogomiselnim življenjem. Tu jo je našla leta 1942 Gestapo in odvedla ne-znanokam. smrti naproti. V POSMRTNI SLAVI Edith Stein je končala svojo zemsko pot. Težka je bila. Odpovedati se je morala veri svojih očetov, odreči svoji materi, zavreči svetne časti, da je mogla najti resnico in se združiti z Jezusom. Danes ji tega ni več žal-Darovala se je, da bi njen rod postal spet božji rod. Trpela je, da bi moderna mladina po univerzah spet našla Boga. Umrla je, da bi sedanja materialistična doba zgubila svoj čar in bi vse človeštvo našlo resnico v Bogu, kot jo je našla ona. JOE JUCK VERA BO ZMAGALA 6. VEKA SLOVENSKEGA NAHODA Na mizi imam odprte Prešernove poezije in po 5 letih življenja v misijonih med pogani spet berem pesnitev: ,,Krst pri Savici“. Doživljam lepoto te pesmi kot še nikdar prej. „Krst pri Savici“ je najlepši biser slovenskega pesništva in morda najlepši v svetovni poeziji sploh. Prav gotovo bo pa v 'slovenski poeziji ostala ta pesnitev trajne vrednosti in morda se ne bo nikdar več našel slovenski pesnik, ki bi po lepoti in globini misli presegel Prešernovo pesnitev ,Krst pri Savici“. Kajti ta pesnitev ima tri zagotovila, da bo ostala prva v slovenskem pesništvu. Prvo zagotovilo: Spesnil jo je največji slovenski pesnik klasične poezije France Pr e šeren. Drugo zagotovilo: Opeva po prirodni slikovitosti najlepše slovenske kraje: Blejsko jezero. Bohinjsko jezero s Triglavom v ozadju in slap Savice. Pesnik sam se tega zaveda, ko poje: V dnu zad stoje snežnikov velikani, polja, ki spred se sprosti, lepotije ti kaže blejski grad na levi strani, na desni griček se za gričem skrije Dežela Kranjska nima lepš’ga kraja, ko je z okolšč’no ta podoba raja. Tretje zagotovilo: Opeva največjo in najlepšo vrednoto, ki jo zmore slovensko srce. vero in žrtev, ki jo narekuje vera. Naravne lepote slikovite Gorenjske, silna vera in žrtvujoča se ljubezen blejskega dekleta Bogomile pa junaška, borbena vera in kot slap Savice silna narava gorenjskega fanta Črtomira se združijo v eno in dajejo pesnitvi poseben čar. Bogomila z zaobljubo čistosti žrtvuje sebe za Cerkev in Črtomira; Črtomir pa postane duhovnik — velik slovanski misijonar. Nihče ni lepše opisal vere in ljubezni slovenskega dekleta kot Prešern. Prenekatero slovensko dekle lahko poje z Bogomilo: „Kar dni odločenih mi bo na sveti, Bogu in tebi bom ostala zvesta, v nebesih čakala bom pri očeti čez majhen čas deviška te nevesta, dokler žalujejo po teb’ oteta krdela, prideš k meni v mesta sveta. O, čakaj, mi dopolni prošnjo eno! pred ko se loč’va,“ Bogomila pravi, „da mi v skrbeh ne bo srce vtopljčno, pred ko greš v Oglej čez goro zeleno, da laže se bridkosti v bran postavi, se pričo mene odpovej zmotnjavi, dokler te posveti krst se zamudi, voda je blizu in duhovni tudi." Taka je že tisoč let vera slovenskih deklet in mater. Njih vera je tako močna, da se ne ustrašijo nobene žrtve, kadar je treba reševati slovenske fante greha in nevere. Najbolj so srečne, kadar vidijo slovenske sinove kot duhovnike in misijonarje, ki širijo vero. V Bogomili je pesnik Prešern za vedno ovekovečil vero in ljubezen slovenske ženske duše. Kot slap Savice silni gorenjski fant Črtomir je pa kakor apostol Pavel, ki je iz najbolj zagrizenega Juda in preganjalca Cerkve postal največji — kot nenehno valujoči valovi voda — neugnani misijonar. Prešern ni mogel lepše popisati ognjevitega gorenjskega fanta, kakor da ga je primerjal s slapom Savice: Slap drugo jutro mu grmi v ušesa, junak premišlja, kak bolj spodaj lena voda razgraja, kak bregove stresa, in kak pred njo se gore ziblje stena, kak skale podkopuje in drevesa, kak do nebes leti nje jeze pena — „Tak se zažene, se pozneje vstavi mladenič,“ Črtomir pri sebi pravi. Črtomir vse te silne energije slovenske duše po krstu izrabi za misijonsko, apostolsko delo, za širjenje vere med slovanskimi pogani. Slovensko dekle, ki jo ljubi, ga pridobi za vero in krst: Molče v to prošnjo Črtomir dovoli, z duhovnom bliža slapu se Savice; molitve svete mašnik, on z njim moli, v imenu krsti ga svete Trojice, so na kolenih, kar jih je okoli, se od veselja svet’ obraz device, ki je bila podpora vere krive, je opravljala službo bog’nje žive. Razlagajo, ko pride v Akvilejo, mu sveta pisma, prosta zmote vsake. Postane mašnik, v prsih umrjejo nekdanji upi. Med svoje rojake Slovence gre, in dalje čez njih mejo. Do smrti tam preganja zmot oblake. — Domov je Bogomila šla k očetu, nič več se nista videla na svetu. France Prešern je tako ovekovečil slovensko dušo slovenskih mašnikov in misijonarjev. Kakor da beremo zgodbo o Baragu, ki se je odpovedal graščini, ljubljeni zaročenki Anici in šel med Indijance do smrti preganjat zmot oblake. Vera slovenskih fantov in mož je že tisoč let močna in delavna, trdna in blaga, globoka in živa, kakor so naše reke in potoki, gore in polja. Vera slovenskega naroda se bo- gato in pestro izživlja kakor je bogata in pestra duša slovenska Vera slovenskih ljudi zna biti nežna in čuteča kakor jo opeva Simon Gregorčič; pa tudi borbena, neizprosna in silna kakor jo je slovenski javnosti pokazal kladivar Mahnič. Zdi pa se, da je vero slovenskega naroda še najbolje dojel svetniški škof Martin Slomšek v pesmih in povestih, še boij pa v pridigah. Vera slovenskega naroda je živa in preprosta, junaška in odločna, trdo se žrtvujoča, pa tudi borbena kakor je treba. Pokristjanjenje Slovencev Ko so se naši predniki Slovenci po odhodu Longobardov leta 586 naselili na Sedanji slovenski zemlji, ki je bila prej last rimskega imperija, so bili še vsi pogani. Pač pa so našli nekaj ostankoi'i tem razvoju sodelovali, o vplivih, ki naj bi ga povzročili in usmerjali, ne pove descehdečna teorija ničesar. O tem govorijo lamarkizem, darvinizem in mutacijska teorija, ki torej niso nič drugega kot teorija o činiteljih, ki naj bi pri descen-denci konkretno sodelovali. LAMARKIZEM LAMARKIZEM, tako imenovan po svojem zamislecu Lamarku, bi mogli imenovati tudi teorijo o dedovanju pridobljenih lastnosti. Tiči namreč, da se znaki, lastnosti in svojstva živih bitij spreminjajo pod vplivom vnanjih okoliščin; pod vplivom okoliščin naj bi se pojavila potreba po neki spremembi; ta potreba povzroči, da se razvije nek znak, neko svojstvo, neka lastnost, oziroma v določeno smer, in NARAVNI IZBOR ali SELEKCIJA. Pod vplivom vnanjih činiteljev nastajajo na bitju spremembe, ki se jih polasti kot činitelj naravni izbor ter jih vodi k višjemu in popolnejšemu. Posledica teh dveh činiteljev naj bi bila prilagoditev bitja novim okoliščinam; ADAPTIOGENEZA; ker pa nastajajo spremembe v različnih okoliščinah, nastaja pod vplivom izbora pestrost oblik; TIPOGENEZA. Darvin se je pri svoji toriji opiral na izkustva, ki so jih pridobili rejci malih živali in živinorejci. Ugotovil je, da so n. pr. različne pasme zdaj živečih golobov nastale pravzaprav iz izvorne divje pasme, goloba skalarja. Razlike med noedinimi pasmami so zelo velike; skoro tolikšne, da bi jih mogli smatrati za samostojne vrste. Vsaka pasma, oziroma vsak poedinec ima nekaj svojskega, kar odgovarja ali ne odgovarja željam in zamisli rejca, ki izbere med mnogimi oblikami za pleme ono, ki mu najbolj odgovarja. Neodgovarjajoče zavrže, oziroma od razploda izloči. Tako ravna pri vsakem novem zarodu. Z izbiro nadaljuje, dokler ne doseže zaželjene oblike. Tako dela razumen človek. Darvin je sklepal, da se vrši v naravi prav tak izbor, selekcija, naravni izbor, ki ohranja le za življenje najsposobnejše; v tekmi za obstoj poginejo manj sposobni. Tak proces naj bi se vršil neprestano. Posledica so nove oblike, ki se od prejšnjih vedno bolj in bolj razlikujejo in oddaljujejo. Zato nastane po naravnem izboru toliko novih oblik, kolikor je različnih okolij. Tako razmišljanje odgovarja sicer dejstvom, ki jih opazujemo v naravi, ne upošteva pa težav, ki se ob njem javljajo. Opazovanje po navskrižnem ojjrašenju, oziroma oplojenju dobljenih potomcev nas pouči, da moremo po izboru dobiti nove oblike, ki pa niso nič več in nič manj kot nove pasme, ne pa nove vrste. Razlike, ki se javljajo, niso tolikšne, da bi zabrisale znake prvotne vrste in ustvarile nove, ki bi bile dedno utemeljene ter vrsti lastne. Pa tudi novi znaki in lastnosti, ki jih pri takih potomcih opazujemo, so tako malenkostni in neznatni, da so za bitje v naravi brez pomena. Končno pa se more razviti le to, kar je v bitju dedno osnovano; nastali znaki in lastnosti imajo le tedaj pomen, če se popol- noma razvijejo; neznatni nastavki in začetki niso le brez pomena, temveč včasih celo kvarni. MUTACIJSKA TEORIJA Tema dvema teorijama je dodal De Vries še tretjo: MUTACIJSKO TEORIJO ali TEORIJO O MUTACIJAH. De Vries je s poskusi dognal, da se pojavijo na potomcu nenadne in celo znatne razlike, po katerih se razlikuje od prednikov. Razlike so tolikšne, da bi mogli smatrati nove oblike za nove vrste, če bi ne vedeli, da so izšle iz neke znane vrste. Značilno je, da med izhodiščno vrsto in novo obliko ni nikakih pryehodov; vsi potomci so enaki in dajo enake potomce. Te mutacije slone na nenadni spremembi dediščine v jedru zarodnic. Kaj povzroči to mutacijo, spremembo, ni znano; vemo le, da se dajo tudi umetno zbuditi (z obsevanjem, z raznimi kemikalijami, strnili, toploto itd.). O tako dobljenih mutacijah pa vemo tudi, da često niso umestne, smotrne, koristne, včasih so celo skaze (n. pr. zrezrogo govedo, krivonoge ovce itd.). Umetno izzvane, kakor naravno nastale mutacije nastopajo nenadoma, brez prehodov, često so neznatne, redko pozitivne, večinoma negativne. Končno računa tudi ta teorija z naravnim izborom, ki odgovarjajoče ohranja, neodgovarjajoče pa izloča. Vsaka teh teorij ima nekaj v svoj prilog, pa tudi nekaj proti sebi. Nihče ne more trditi, da so možnosti razvoja s temi teorijami izčrpane; verjetno so še druge, nam danes neznane. Kar priznajo tudi katoliški naravoslovci, je, da je v naravi nek razvoj; pravijo pa, da za tak razvoj ni dovolj le zunanji vpliv, niti notranji, v bitju delujoči princip, temveč, da je potrebno oboje, na eni strani sposobnost organizma razviti nove oblike, sprejemati vplive, ki prihajajo od zunaj in jih spojiti z notranjim formativnim principom, na drugi strani pa vnanji faktorji. STALIŠČE KATOLIČANOV Oglejmo si končno stališče katoličanov na-pram descendenčni teoriji. Kaj uči sv. pismo? V prvi Mozesovi knjigi, v Genezis beremo, da je Bog ustvaril svet z vsemi na njem živečimi organizmi v šestih dneh. Ako si ogledamo v luči naravoslovja to, kar nam sv. pismo o stvarjenju sveta pove, pridemo do sledečih podatkov: 1. Brezlična, neurejena, neorganizirana, z vodo pokrita in v temo zavita zemlja. 2. Pojavi se svetloba; menjavata se noč in dan. 3. Voda se loči od zemlje; nastaneta kopno in morje. 4. Pojavijo se zelišča in drevesa. 5. Zvezde postanejo vidne. 6. Pojavijo se vodne živali in ptice. 7. Pojavijo se kopne živali. 8. Nastopi človek. Iz vsega sklepamo torej: bil je čas, ko ni bilo na zemlji živih bitij. Radi okoliščin, v ka-terih je bila tedaj zemlja, nam je to umljivo; predvsem tema; listno zelenilo vsebujoče rastline, ki so predpogoj vsega nadaljnega življenja, so navezane na svetlobo, zlasti na sončno svetlobo, živali in človek so popolnoma odvisni od takoimenovanih autotrofnih rastlin. Kakor hitro pa so bile okoliščine ugodne, so se pojavili še drugi organizmi. To pojavljanje ni nenadno, temveč poteka po vrsti; najprej zelene rastline, nato šele živali in med temi najprej vodne in v zraku živeče ter končno kopne živali. Zadnji je človek. Živa bitja so torej nastopila v neki določeni dobi zemeljske zgodovine. Odtlej, tako si moremo misliti, teče življenje neprestano naprej, vedno višje, vedno popolnejše, že zgodaj so se ločila živa bitja v dve carstvi: v rastlinsko in živalsko carstvo; vsako teh gre v svojo smer; čim višje, tem večja je oddaljenost in razlika med njima. Po nauku descendenčne teorije bi torej veljal »v naravi izrek: “Panta rei”, vse se spreminja, vse je v toku, v neprestanem dogajanju. Narava ni okostenela. Kar gledamo in opazujemo danes, je le trenutno stanje nekega neprestanega razvijanja. To velja za poedinca, pa tudi za vse stvarstvo. Potemtakem so vrste neko trenutno (počloveško izraženo) stanje, v katerem se nahaja živi svet. Iz tega izvajati svetovnonazorske konsekvence ni pametno, zlasti ne konsekvence materialistične nastrojenosti. Prav descendenca ne govori v prilog materializma; zahteva namreč nek principium movens, ki ga pa materializem odklanja. Razvoj v naravi priznava ogromna večina naravoslovcev in modroslovcev, odklanja pa mehanistično in materialistično pojmovanje; tudi darvinizem in z njim brezciljne, slučajne mutacije. Descendenca terja neprestano razvijanje, spopolnjevanje v organizaciji organizmov, k višjemu, popolnejšemu. Ako ne priznamo v tem razvoju nekega principa, ki vodi in usmerja ves razvoj k določenemu cilju, te- daj je vse govorjenje o razvoju k večji pestrosti oblik in primernejši organizaciji (tipo-geneze in adaptiogeneza) prazno marnjanje. Zato so darvinizmu v znanstvenem svetu ure štete (v kolikor ni že sam po sebi prešel v zgodovino). Moderna dognanja so z njim v po-polni opreki. Iz povedanega pa sledi tudi, da razvojna teorija ne nasprotuje krščanskemu gledanju na svet, ne katoliški veri in miselnosti. Brez-dvoma ne nasprotuje krščanski veri mnenje, da so živa bitja srxisobna prilagoditi se zahtevam okolja, da jim je ta sposobnost lastna, položena v naravo. Tudi ne mnenje, da stremi vse stvarstvo po spopolnjevanju. Tako nazi-ranje ne nasprotuje poročilu Genezis, ki pov-darja le, da je Bog ustvaril svet in torej tudi vsa živa bitja ter vse v njih in okoli njih snujoče sile. Znanost, jn to je njena naloga, naj bi skušala dognati, kako se je to ustvarjanje pravzaprav vršilo. Zato ni razloga za nasprot-stvo med vero in znanostjo. Nespametno, da, naravnost zlobno in imena znanosti nevredno je, označevati poročilo sv. pisma kot bajko; noben resen znanstvenik ne bo tega storil zato, ker ne odgovarja njegovemu okusu, oziroma njegovi svetovnonazorski nastrojenosti; ta nima z znanostjo ničesar opraviti. Prav tako ni pametno zavračati razvojno teorijo kot nekaj, kar naj bi bilo proti veri in proti krščanskemu svetovnemu nazoru. Resen človek res ne vidi, iz katerega razloga naj bi si znanost in vera nasprotovala. Obe stremita, da dosežeta resnico, ki pa je ena, namreč: BOG. DR. MJHERčIč „SOCIALNI KANON" Iz cerkvenega prava je vzeto to ime. Kanon pomeni sicer več stvari, a tu ga jemljemo v pomenu cerkvenega zakona ali postave. Da so cerkven zakon ločili od državnega, so ga v bizantinskem cesarstvu začeli imenovati KANON, državnemu na so rekli NOMOS. To razlikovanje so sprejeli tudi na latinskem zapadli; za državni zakon so uporabili latinsko besedo lex, iz katere je današnja italijanska legge, kasteljanska ley in francoska loi; za cerkven zakon pa so ohranili neprevedeno grško besedo kanon, le naglas so potegnili z drugega zloga na prvi. Ime kanon se je za cerkveni zakon ohranilo do danes. Po njem se tudi cerkveno pravo imenuje kanonsko pravo. Pomeni pa nam danes kanon cerkveni zakon v celoti ali pa posamezen členi v njem. Danes so namreč zakoni razdeljeni v kratke odstavke, ki jim navadno pravimo členi. V cerkvenem zakonu se torej tak člen imenuje KANON. Obče cerkveno pravo rimsko-katoliške -ili zapadne Cerkve je enotno urejeno v cerkvenem zakoniku iz leta 1917. Ta zakonik šteje 2114 kanonov, številko 1524 med temi nosi ta, ki mu pravimo „socialni kanon“; nahaja se v imovinskopravnem oddelku cerkvenega zakonika, ta oddelek šteje kanone od 1495 do 1551. Pod nravnim vidikom se katoliška Cerkev deli na zapadno in vzhodno Cerkev. Obe sta sicer ena Cerkev pod poglavarstvom enega ter istega rimskega papeža. Obe izpovedujeta isto vero in živita po isti morali ter uporabljata iste zakramente. Obe sta hierarhično urejeni. Imata pa različno obliko liturgije in različen pravni red. Oboje skupaj imenujemo obred. Zato govorimo o zapadnem in vzhodnem obredu v Cerkvi. Zapadna Cerkev ima že od leta 1917 dalje na moderen način kodificii'ano vse svoje obče pravo, vzhodna Cerkev pa take sološne kodifikacije še nima. Pač pa ji jo pripravljajo. Posamezni oddelki te vzhodne kodifikacije so bili že razglašeni in so že stopili v veljavo. Tako je bilo 9. februarja 1952 razglašeno redovniško in imovinsko pravo, ki šteje skupaj 325 kanonov, na imovinsko pravni del odpa. dejo od tega kanoni 232 do 301. Kodifikacija vzhodnega cerkvenega prava se izdeluje po istem sistemu, ki je sprejet v kodifikaciji zapadnega cerkvenega prava, torej v zakoniku iz leta 1917. Vzhodni kanoni se po redu in besedilu, kolikor se le da, ujemajo z zapadnimi kanoni. Razlike so le v tem, kjer so jih narekovale posebnosti vzhodne Cerkve ali kjer se je pokazala potreba zbolj. Sati zapadni kanon. Socialnemu kanonu 1524 v cerkvenem zakoniku zapadne Cerkve ustreza kanon 272 vzhodnega imovinskega prava, ki je bilo razglašeno, kakor rečeno, 9. februarja 1952, torej pet in trideset let za zapadnim zakonikom. Vsebina socialnega kanona je taka, da posebnost zapadne ali vzhodne Cerkve nanj prav nič ne vpliva. Ker i)a se besedili v obeh navedenih kanonih ne ujemata, je zato razumljivo, da je besedilo mlajšega kanona v stvarnem pogledu dopolnilo starejšega, čeprav seveda v strogo formalnem oziru ni„ zakaj en kanon velja za zapadno Cerkev, drugi pa za vzhodno. Vzhodni kan. 272 je daljši kot zapadni kan. 1524. Vsebuje dva paragrafa, med tem ko zapadni ni razdeljen. Prvi paragraf vbodnega kan. 272 je najprej dobesedno prepisan zapadni kan. 1524, nato pa ima nov odstavek; prav tako je nov njegov drugi paragraf. Ker Je torej vzhodni kanon širši od zapadnega, bom izpisal vzhodnega. Iz besedila samega bo tudi jasno, zakaj se ta kanon imenuje socialni. BESEDICO §, 1. Vsi, zlasti pa kleriki, redovniki in upravitelji cerkvene imovine, morajo najetim delavcem dajati pošteno in pravično plačo; skrbeti morajo, da bodo ti v primernem času zadostili verskim dolžnostim; na noben način jih ne smejo odvračati od skrbi za domače življenje in od varčevanja; tudi jim ne smejo nalagati dela, ki bi presegalo njih moči in se ne bi skladalo z njih starostjo in spolom; vrh tega morajo paziti, da ne bodo pri izvr. Sevanju dela kako drugače trpeli škodo nravnost, zdravje, pravice osebe ali človeško dostojanstvo delavcev. § 2. Dušni pastirji naj si prizadevajo tudi s pomočjo gospodarjev, kolikor je mogoče, primerno poučevati delavce in jim pomagati, da bodo duhovne dobrine kar najbolj cenili, ljubili družino in skrbeli za svoje in svojih bodoče potrebe.“ Do zadnjega podpičja v prvem paragrafu (do „vrh tega. . .“) seže besedilo kan. 1524 zap. kan.; vse drugo je v vzhodnem kan. 272 novo. PRIPOMBE K SOČI Al,NEMI’ KANONU Navedeni kdnon govori o skrbi za delavce. Prvi del naglasa dolžnosti delodajalcev, drugi pa posebno skrb dušnih pastirjev za delavce. O razmerju med delodajalci in delojemalci ne govori zgolj s pogodbenega stališča, tudi ne stališča zgolj naravne pravičnosti. Känon se obrača na krščanske gospodarje, ki jih veže nasproti uslužbencu tudi četrta božja zapoved. Skrbeti morajo za delojemalca tudi kot človeka in kristjana. Kanon veže kot cerkveni zakon vse kristjane; v kolikor pa le ponavlja naravno božjo postavo, je vsebina obvezna za vse ljudi sploh, ne kot cerkven zakon pač pa kot razlaga božje postave. Razumljivo pa je, da se kanon pred vsem obrača na „klerike, redovnike in upravitelje cerkvene imovine“. Ti bi pred vsemi morali spolnjevati dolžnosti in biti drugim v zgled, žalostna skušnja nam pripoveduje, da to posebno opozarjanje cerkvenih ljudi ni brez po. dlage. Večkrat se namreč v tej stvari nauk ne ujema s prakso. Mnogo zgledovanja in pohujšanja je zaradi tega že nastalo. Najprej je treba dajati POŠTENO IN PRAVIČNO plačo. Kdor tega ne dela, ne izpolnjuje temeljne dolžnosti, ki jo ima kot delodajalec. Katera plača se mora imeti za pravično in pošteno, določajo državni socialni zakoni, delovne pogodbe, obče mnenje, splošno ekonomsko stanje in tako dalje. Cerkveni zakonik ne določa, katera plača je taka, marveč le opozarja na dolžnost plačevati pošteno n pravično plačo. SKRBETI, DA BODO V PRIMERNEM ČASU ZADOSTIM VERSKIM DOLŽNOSTIM. Danes se velikokrat pozablja na to dolžnost gospodarjev. Tudi v izrazito katoliških vrstah se pozablja. Delavčeve verske dolžnosti se smatrajo za tako zasebno stvar delavca, da gospodarju niti na misel ne pride, če jim je delavec zadostil ali ne. Delavci sam! se morajo danes potegovati za to, da jim delodajalci dado priložnost za izpolnitev verskih dolžnosti. Gospodar se ne more izgovarjati, da naj delavec izven službenega časa zadosti verskim dolžnostim, če hoče. Njegova dolžnost je poskrbeti, da bo delavec to mogel storiti „v primernem času“. NE ODVRAČATI SKRBI ZA DOMAČE ŽIVLJENJE. V delovno razmerje delavce stopi zato, da si preskrbi sredstva za domače življenje. To je torej pred delovnim razmerjem. NE ODVRAČATI OD VARČEVANJA. Tudi ne iz kakih višjih nagibov. Delavčeva dolžnost je biti varčen, da more spolniti obveznosti, ki jih ima do svojih in do sebe. Zato ga ne sme gospodar ood nobeno nretvezo odvračati od varčevanja. NE NALAGATI DELO PREKO MOČI. Delavec ni suženj gospodarjev. Treba je z njim ravnati po človeško. Od delavca zato gospodar ne sme zahtevati, česar ta ne zmore. To ne velja le za težaško delo, marveč tudi za druge vrste dela. NE DELO, KI SE NE BI SKLADALO L NJIH STAROSTJO. Kadar se zaposlujejo mladoletni, je treba paziti na to prepoved. Pri tovarniškem delu navadno v modernih državah že zakon poskrbi, da se mladoletnikom ne sme nalagati delo, kj ni v skladu z njih starostjo, vedno pa ni tako. Zlasti pa se greši v tej stvari uri zaposlitvah, ki niso tako pod očesom zakona, kot je tovarniška. NE DELO, KI SE NE BI SKLADALO .-; SPOLOM. Känon opozarja tu zlasti na žensko sramežljivost, pa tudi n šibkost ženskega organizma, ki ne zmore tako težkega dela kot moški. Komunizem, da mimo grede omenimo, je tudi v tej stvari žensko „«enačil“ 7, moškim. Ženske so stavbni delavci, rudarji, kovinarji, vojaki... DA NE BODO KAKO DRUGAČE TRPEDI ŠKODO NRAVNOST, ZDRAVJE, PRAVICE OSEBE ADI ČLOVEŠKO DOSTOJANSTVO. Od vseh strani skuša kanon zavarovati delavca. Najprej za njegovo NRAVNOST. Sicef je ta zavarovana že s prejšnjimi prepovedmi; tu na je na novo in na splošno. Delodajalec je v vesti obvezan skrbeti, da pri delu ne bo kako trpela škodo nravnost njegovih delavcev. Torej ne sme biti brezbrižen za to, kako so delavci in delavke pri delu med sabo pomešani, kako se med sabo obnašajo, ali so med njimi take osebe, ki druge pohujšujejo, moralno kvarijo ali ce!6 za greh zlorabljajo. Nadalje mora paziti gospodar, da ne bo trpelo ZDRAVJE delavcev. V vesti je torej dolžan izpolnjevati higienične predpise glede dela in delavnice. Delavec je oseba. Kot osebi mu greda PRAVICE, ki jih stari vek ni poznal, pač pa so prišle do izraza v zadnjem stoletju. Te pravice se pri delu ne smejo žaliti. Gospodar mora poskrbeti, da jih ne bo kdo pri njegovih delavcih žalil. Pred vsem pa jih seveda ne sme žaliti on sam. Med te pravice štejejo zlasti svoboda gibanja, telesna svoboda in du. hovna svoboda. Končno mora paziti delodajalec, da se ne bo nri izvrševanju dela kako žalilo ČLOVEŠKO DOSTOJANSTVO DELAVCEV. Delavec ponudi gospodarju kot človek svojo delovno silo, toda človeško dostojanstvo hrani. Za gospodarja uporablja svojo delovno silo, zato je čisto naravno, da mora ta poskrbeti, da se pri delu ne bo zlorabljalo delavčevo človeško dostojanstvo. Känon je pozoren na vse strani, od katerih bi se mogla zgoditi delavcu kakšna škoda. Z njim so sankcionirani vsi zakoni in predpisi, ki na pameten način ščitijo delavca in mu nudijo odškodnino za nezgode in bolezni. Različna delavska zavarovanja so v popolnem skladju z duhom tega cerkvenega zakona. Dvakrat napačno je torej, če se včasih cerkveni ljudje za svoje uslužbence tako otepajo državnih socialnih predpisov, sklicujoč se pri tem na pravico cerkvene avtonomije, na preveliko breme socialnih dajatev in podobno. Prav tako je napačno, če podpirajo posedn-.ioče kroge v upiranju proti socialnim pridobitvam delavskih slojev. Drugi paragraf socialnega kanona našteva POSEBNE DOLŽNOSTI, ki jih imajo dušni pastirji do delavcev. O splošnih dolžnostih dušnih pastirjev do vernikov govori cerkveni zakonik zlasti v poglavju o žuonikih. Samo «Ive določbi o teh dolžnostih naj izpišem. Pokažeta nam namreč, nazorno, čeprav v pravnem jeziku, a prav zaradi tega še bolj učinkovito, kaj naj bi bil župnik po uradni cerkveni zamisli. Prva določba se glasi: ..ŽUPNIK MORA VRŠITI BOGOSLUŽJE, DELITI VERNIKOM ZAKRAMENTE, KADAR JIH ZAKONITO PROSIJO, SVOJE OVCICE POZNATI IN BLODEČE PREVIDNO VODITI NA PRAVO POT, UBOŽNE IN BEDNE OBJEMATI Z OČETOVSKO LJUBEZNIJO IN KAR NAJBOLJ SKRBETI ZA KATOLIŠKO VZGOJO OTROK“ (kan. 407, 1). Druga do-ločba pa nravi: „Z VESTNO SKRBJO IN VELIKO LJUBEZNIJO MORA ŽUPNIK PODPIRATI V SVOJI ŽUPNIJI BOLNIKE, ZLASTI UMIRAJOČE, JIH SKRBNO KREPITI Z ZAKRAMENTI IN NJIH DUŠE PRIPOROČATI BOGU“ (kan 468, 1). Takšen naj bi torej bil župnik, ki je prvi dušni pastir v župniji. Glede delavcev na socialni kanon nalaga dušnim pastirjem še posebne dolžnosti. Poučevati morajo delavce in jim pomagati v treh rečeh. Prvič, da bodo VISOKO CENILI DUHOVNE DOBRINE. Delavec je v borbi zv svoje pravice in za svoje življenje v veliki nevarnosti, da zgubi z vidika duhovne (nad-naravne) dobrine in da zapade življenskemu materializmu. A7 li). stoletju se je izvršil škandal, da je delavstvo odpadlo od Cerkve (Pij XL). Zato je razumljivo, da mora iti prva skrb delavskih dušnih pastirjev za tem, da vcepijo v delavcih in v njih ohranjujejo visoko spoštovanje do duhovnih dobrin. Drugič morajo dušni uastirji poučevati delavce in jim pomagati, da bodo LJUBILI DRUŽINE. Družinsko življenje je pri delavcih še nrav posebej v nevarnosti. Treba je vse storiti, da se razkroj družinskega življenja pri njih zaustavi. Tudi delavec mora začutiti, da je zadnji ostanek zemeljskega raja v družini. Tretjič morajo dušni nastirji poučevati delavce in jim pomagati v tem, «la bodo skrbeli „ZA S47OJE IN S\TOJIH BODOČE POTRE. BE“; to se pravi, v skrbi za potrebno ekonomsko eksistenco in socialno pozicijo. Kanon pravi, da naj se dušni pastirji prizadevajo, primerno poučevati delavce in jim pomagati glede omenjenih treh stvari. Poučevati in pomagati. Pod ta pomagati spada tudi ustanavljanje primernih organizacij. Dušni pastirji naj pri tem delu stopijo v stik tudi z gospodarji, kolikor je mogoče. Saj se njihova dolžnost na terenu srečuje z dolžnostjo gospodarjev. Obojni morajo skrbeti za blaginjo delavcev, ki je duhovne in tvarne narave. Papeške socialne okrožnice in socialni nagovori zlasti sedanjega papeža dajejo podrobne pobude za odpravo socialnih krivic v svetu, za zbližanje med raznimi socialnimi sloji in za dviganje krščanske kulture, človeka vredno življenje in zadovoljnost med delavci. Sredi najbolj zemeljskega dela cerkvenega prava, v n/tgovem imovinskem pravnem delu se nahaja socialni kanon, ki je nravi biser krščanskega socialnega mišljenja in čustvo, vanja. DR. ALOJZIJ ODAR — 4 RS — SOCIALNI APOSTOLAT I. Sklepi Socialnega dne posebno toplo priporočajo SOCIALNI ŠTUDIJ. Temu namenu naj v prvi vrsti služijo študijski socialni krožki, ki so se v okviru „Družabne pravde“ vršili že dosedaj, a s<* se na pobudo Socialnega dne pričeli organizirati tudi drugod, kjer so veČie skupine naših izseljencev. Dosedaj poročajo o osnovanju študijskih socialnih krožkov oz Mendoze, iz Mar del Plate, iz Clevelanda in New Torka. Pričakovati pa je, da bodo sledili še marsikje drugod — povsod, kjer je naš živelj in so ljudje prave volje, ki se žele po svojih močeh izobraziti v socialnih naukih. Obširno je polje za preučevanje socialnih načel, kakor nam jih podaja že narava sama, potem na jih razsvetljuje krščanska morala in razlaga socialni nauk Cerkve. Seveda bo uspeh veliko odvisen od tega, da se povsod med našimi ljudmi najde kdo, ki stvar pogumno vzame v svoje roke in študijski krožek organizira.,Hvala Bogu, kažejo že prvi početki, da so med našimi izseljenci možje, ki so po besedah napcža Pija XII. „razumni in široko razgledani, trdne in vztrajne volje, ki se ne plašijo pogumne socialne delavnosti. Zlasti pa taki možje, ki jih pri njihovih načrtih in izvedbi vodi globok čut odgovornosti in sveto spoštovanje pred božjimi postavami. Kajti ako gospodarski red, ki ga gradimo, ne bo iskreno uravnovešen z moralnim redom. . ., potem se ne bo razvijal v pravilno smer. Nasprotno: bolj ko se bo razvijal, bolj se bo oddaljeval od ijrave poti.“ (Radijski govor 24. decembra 1941.) Zato se študij naših socialnih krožkov tesno naslanja na nauk Cerkve, zlasti na papeške socialne okrožnice. Pod požrtvovalnim vodstvom voditeljev socialnih krožkov bo med slovenskimi izseljenski živelj bolj in bolj prodiral socialni duh, čut za odgovornost, za pravičnost, za medsebojno povezanost in bratsko sodelovanje. To bo najlepši in najbolj blagoslovijo,, sad, k, ga bodo delo, žrtve in zgled te delavne ljubezni med našimi izseljenci obrodili. II. Vendar študij ni sam sebi namen. Naši ljudje se posvečajo socialnemu študiju, da bodo mogli USPEŠNEJE PRISPEVATI K ZGRADITVI BOLJŠEGA DRUŽAB. ŽIVLJENJA. V razmerah y kakršnih živimo, kajpada ne moremo misliti na to, da bi započeli kakršne kolj tehnične in gospodarske reforme. Nismo ne nositelji ne gibalo gospodarskega reda, v katerega smo bili postavljeni. Naša gospodarska in finančna moč je tako malo pomembna, da skoraj nismo činitelj, ampak le predmet v gospodarskem procesu dežel, po katerih smo raztreseni. Toda socialno naobražen človek more vedno PROPAGANDNO vplivati v dobrem smislu na krog, v katerem živi. Naj bo kdorkoli i„ karkoli, vedno more nastopati kot pravi SOČI ALNI APOSTOL. Na vsak korak se moremo prepričati; kako resnične so besede Pija XII.: „Doba, v kateri živimo, je polna težkih zablod. Prav res je žalostno gledati, kako nastajajo in zopet propadajo mnogi filozofski sistemi, ne da bi vsaj malo izboljšali ljudske nravi. . . Biti priča, kako se v mnogih deželah vlada ne v blagor skupnosti, temveč v korist poedin-cev. . . In gledati, kako se mnogokje postavljajo gospodarski in socialni sistemi, ki bolj ogrožajo poštene kakor nepoštene ljudi.“ (Okrožnica Menti Nostrae, 23. sept. 1950, točka 119). Ede,, takih zmotnih družabnih sistemov je brez dvoma BREZBOŽNI. KOMUNIZEM. Boriti se proti komunizmu je gotovo naloga socialnega apostolata, kakor se glasi tudi sklepna resolucija našega Socialnega dne: „Proti ko-muističnemu brezboštvu, njegovemu krvavemu nasilju „ad poedinci in družbo ter njegovi zviti in lažnivi propagandi velja boj nas vseh in povsod!“ Kakor komunizem še daleč ni iz mode, tako tudi boj proti njemu ni brezpredmeten in odveč. Velik del slovenskih izseljencev je osebno izkusil zločest komunizma. Kot žrtve te velike zablode morejo naši ljudje z veliko veljavo pričati sredi tujega sveta o komunističnem zlodejstvu. čas ni ne omilil ne spremenil komunističnega nasilja in njegovih ciljev. Zato je treba, da vztrajamo v dosedanjem trdnem, odločnem, brezkompromisnem zadržanju proti tej veliki nevarnosti za celotno človeško družbo. „So nekateri,“ pravi sedanji papež, „ki se napram zvijačnim komunistom, ki v prvi vrsti hočejo vzeti vero tistim, katerim so obljubljali pozemsko srečo, — kažejo ne samo neodločni ampak naravnost popustljivi. In vendar je apostolska stolica na osnovi novih toza- (leviuli dokumentov jasno pokazala not, katere se je treba držati in ki je ne sme nihče omalovaževati, ako hoče spolniti svojo dolžnost.“ (Menti Nostrae, točki 12Ü, 123.) Hilo bi napačno, ko bi kdo rekel: Zame je zadeva s komunizmom končana. Sedaj sem tu, ostalo me ne biiga! Takšna brezbrižnost do komunizma, ki je našo domovino spravil v toliko nesrečo in ki more še tudi druge na. rode pahniti v isto gorje — bi ne bila opravičljiva. Bila bi v nasprotju s krščanskim prepričanjem in nezdružljiva s človeškim pono-som in spoštovanjem, ki ga je sleherni dolžan do samega sebe. Danes sociologi dokazujejo, da je komunizem kot nauk zmotna in lažna filozofija, pre-računjena na lahkovernost nepoučenih množic. V verskem in moralnem pogledu je komunizem to, kar kaže zgodovina llusije in vseh dežel, ki so padle pod njegovo tiranijo. To je zgodba krvavega nasilja, deportacij, koncentracijskih taborišč in prisilnega dela. Socialno in gospodarsko pa ga označujejo na-silne razlastitve, diktatura enega razreda, splošno zasužnjenje in obča beda. Leon XIII. je pred več ko sedemdesetimi leti označil komunizem kot KUGO. (Quod Apostolici Mune-ris, 28. dec. 1878.) Zgodovina komunizma v zadnjih tridesetih letih je žalostno izpričala točnost Leonove označbe. Ali more biti na-pram takšni socialni kugi kdo brezbrižen in ravnodušen? V naši dobi se celi narodi organizirajo proti komunizmu. Ako se kljub temu v svobodnem svetu najdejo številni pristaši komunističnih nazorov, so nepovoljne socialne razmere in gospodarsko nevravnovesje le delen vzrok tega pojava. Glavni vzrok komunističnega osvajanja je žilava, nad vse spretna, jeguljasto okretna in zvijačna propaganda, ki si zna nadeti kakršnokoli masko in se poslužiti sredstev, o katerih misli, da jo vodijo do cilja. ^al je le malo samostojno mislečih ljudi na svetu. In tako naivneži nasedajo komunistični propagandi, ki nastopa v vlogi boja za svobodo in proti „fašizmu“, pod čemer je mišljena vsaka politična akcija, ki ne služi komunizmu. Tudi smelih nacionalnih in patriotič-hih gesel se ne plaši, kjer mu to kaže. širokogrudno ponuja svojo roko na levo in desno, Posebno kakšnim preplašenim katoličanom, ki 80 vedno v strahu, da ne bi zaradi svoje pripadnosti rimskemu katolicizmu veljali za do-'°lj patriotične in nacionalno zanesljive. Na letošnjem komunističnem kongresu v Moskvi Se je sam Stalin povzpel do trditve, da itali- Z naših planin janski in francoski komunisti najbolje služijo svoji domovini, ako zvesto slede moskovskim direktivam! Zlasti pa prija komunistični propagandi, da se diči z oljkovo vejico miru. Kar naprej prirejajo „mirovne kongrese“, da z njimi prikrivajo svoje vojne osvajalne namene. Koliko slišimo ropotati proti Združenim državam Severne Amerike in njihovemu imperializmu, a to le zaradi tega, ker Amerika preprečuje komunistične osvajalne načrte! Komunisti hočejo ribariti v kalnem. V parlamentih, po časopisju in na javnih trgih kriče o miru in preklinjajo vojsko. Istočasno pa grade najsilnejši vojni aparat, ki ga je kdaj svet videl in ki je tudi že na delu na Koreji, v Indokini, v Maleziji, v Tibetu ie v neštetih revolucijah po vseh delih sveta. Proti tovrstni nemoralni in lažnivi komunistični propagandi je treba postaviti krščansko socialno propagando resnice, trdnih načel in jasnih krščansko orientiranih pogledov na sodobne kulturne, socialne in politične razmere v svetu. Vseka kor pa se socialni aiiostolat ne more omejiti le na pobijanje komunizma, še važnejše je ŠIRJENJE KRŠČANSKEGA SOCIALNEGA NAUKA, kar bodo mogli zopet storili samo tisti, ki bodo o krščanskih socialnih resnicah poučeni. „Krščansko socialni nauk je edini, ki more prinesti ozdravljenje tako silno razširjenemu socialnemu zlu,“ pravi sedanji papež (Men i nostrae, točka 119). Ako temeljito preučimo samo obe glavni socialni okrožnici „Herum — 4C1 — Ilovar um“ in pa „Quadragesimo anno“ In zraven še socialne poslanice sedanjega papeža Pija XII., potem najdemo v njih označene vse poteze sodobne socialne krize kakor tudi njene vzroke in nam ni potreba segati po drugih učiteljih dvomljive veljave, ko nam Cerkev sama v tolikem bogastvu nudi polno resnico. Sodobni nauk Cerkve je skozi in skozi napreden, sodoben, brez primesi kake neopravičene konservativnosti. Cerkev se ne plaši nobenih socialnih reform, niti ne preosnova družabnih ustanov, ako je to v korist splošne blaginje in v skladu z naravnimi zakoni. Prednost cerkvenega socialnega nauka je tudi v tem, da je nepristranski. Cerkev ni vprežena v noben politični ali socialni režim, ne veže se na nobeno določeno obliko vladavine in ni dekla nobenega socialnega razreda. Cerkev je nepristranska in materinska razsod-nica med vsemi. Njeno mesto ni na eni aii drugi strani socialnega prepada, ki ga je iz. kopal družabni razredni boj. Cerkev stoji na sredi in si prizadeva, da bi z materinsko ljubeznijo na osnovi socialne pravičnosti in socialne ljubezni ter na iskrenem medsebojnem spoštovanju zbližala sprte družabne razrede. Napristranost Cerkve vsekakor ni isto, kot neobčutljivost. Kazumljivo je, da z večjo ljubeznijo gleda na tiste svoje sinove, ki so bo)j brez obrambe, kot v stiski in bolj njene pomoči potrebni. Odtod njena večja skrb z« socialno in gospodarsko nižje sloje, katerim se često gode socialne krivice in trpe pomanjkanje. Zaradi tega papež posebno duhovnike poziva, „naj gredo med reveže, med delavce in k vsem tistim, ki so v stiskah in bedi, med katerimi so mnogi tudi iz srednjih stanov in ne redko tudi duhovniki“ (Menti no-strae, t. 152). Naš socialni apostolat mora torej predvsem zajeti tiste naše rojake, ki so v stiskah, v borbi za svoj obstanek ali v duševnih težavah. Tako bomo sledili svetemu izročilu resnično krščanskega občestva. Bodimo pri tem širokogrudni, kakor je širokogrudna naša mati Cerkev. Nič se ne plašimo, če bi se kdo — neopravičeno — zgledoval, da ne raztegnemo svoje ljubezenske delavnosti in pozornosti le na najožji lastni krog, le na pripadnike last-nega stanu aIi lastne organizacije. Tudi nad Učenikom go se pohujševali, ker niso doumeli novega duha. Socialni apostolat je sad krščanskega duha, ki je nasproten osebnemu kakor tudi vsakemu kolektivnemu egoizmu. DR. IVAN AHČIN ------------------------------------------- -XI JUNAKA, da dvignil bi meč in znamenje dal za spopad. Čas mr\o tja\aj \ora\a, zdi se, kjer čaka. svetovni prevrat, da bruhne grmeč ogenj in k™ na vse strani sveta ... Kot nam bi zvezali duha peklenski biriči, — vsi: veliki in mali smo razveljavljeni, brez borbenih sil, brez sproščenih kril, —-v naš čas postavljeni kot hromci, slabiči. Od udarcev nevidnih rok smo kakor ubiti ■ ■ • Samo Bog more zdrobiti ta žgoči, daveči krog ter nas rešiti... VELIKO JE HOVIH UČEHIKOV, učenikov lažnivih, veliko je novih prerokov, prerokov krivih. Drzno drveč preko božjih mejnikov, rušijo vzpone božjih obokov. V sijaju in moči, samosilno rastoči do neba, grme zmagujoči preko sveta. Kdaj bo zavel reŠnji strah božji čez svet in vrnil človeštvo od zmed na večnih zapovedi tir, kjer mu pogaženi mir spet bo vzcvetel? — DOKLEJ ŠE BOMO ŽELELI s poravnavami zmagovati in v Kristusovi deželi brez boja kraljevati? V ljubezni svetega Frančiška vsakomur hočemo dati odvezo, — in svet brez duhovnega viška zravnati z mirovno potezo ... BOGDAN, BUDNIK ZNANSTVENA ORGANIZACIJA DELA i. Naravno je, da je potrebno tesno in ra-zumsko sodelovanje vseh, ki so soudeleženi v proizvajalnem procesu. To sodelovanje ima gotov cilj, ki je izražen, ali bi vsaj moral biti, v iskanju, ugotavljanju in ustvarjanju novih načinov, sredstev in organizacije za zboljšanje proizvodnje. Zakaj samo z disciplino, sodelovanjem in zdravo popolno organizacijo vseh gospodarskih sil se more ustvariti vsaj gotovo jamstvo za premostitev kriz, ki se od časa do časa pojavlja v gospodarskem življenju. Zato je dobra, čim popolnejša organizacija delovnih sil in gospodarskega življenja osnovni in nepogrešljivi činitelj za napredek in uspeh posameznika kakor družbe. Ideja v organizaciji dela ima korenine v starih časih in se je pojavljala skozi stoletja na različne načine in oblike. Ob koncu pre teklega stoletja ji je Amerikanec F. Tay Ion dal moderno znanstveno organsko obliko pod imenom „Scientific Management“ (znanstveno vodstvo), kar po smislu in namenu preve-demo v slovenščino kot „Znanstvena orga-> nizacija dela". Morda slovenska terminologija ne zadene popolnoma ideje sistema. V bistvu je njega pomen in cilj, dati vsakemu dejanju in akciji, to je človeški, mehanični, ali kakršnega koli drugega elementa, maksimalni rezultat z minimalnimi prizadevanji in silo. V proizvajalnem procesu je to skupek kriterijev, ki stremijo za najboljšo uporabo vseh elementov proizvodnje, to je surovin, strojev, orodja, človekove delovne sile in kapitala ter znižati na minimum različne ovire, nepotrebno uporabo časa, surovin in dela. Na ta način je najlažje razumeti značaj in cilj tega sistema in nihče ne more trditi, da na njem ni zainteresiran. Sodobni razumni podjetnik in gospodarstvenik se ne poslužuje tega sistema samo ” kritičnem momentu, ko hoče rešiti podjetje pred propadom z znižanjem proizvajalnih stroškov in odpravo prekomerne uporabe materiala in sil, ampak se ga poslužuje tudi v dobi največje konjunkture in prosperitete podjetja. Nihče, ki je razumen, ne sme pozabiti v dobi uspehov na neuspehe in krize, ki morejo priti v bližnji ali daljši bodočnosti. Zato mora z njimi računati, se pripraviti in se poslužiti sredstev, s katerimi jih morda lahko prepreči, ) a nekaj časa odvrne, ali njih efekte omili. Pri postavitvi cilja, doseči čim večji rezultat s čim manjšimi sredstvi, je poleg cilja treba imeti pred očmi razdaljo in pot, ki vodi od obstoječega stanja do cilja, katero pot mora izbrati, katera sredstva uporabljati, da bo uspeh čimprejšnji in popolnejši. II. Znanstvena organizacija dela ima kakor vsaka druga disciplina objekt svojega študija, ta je delo. Kot disciplina ima znanstveni zna-čaj in načela splošne vrednosti. Toda načela imajo lahko različne načine v aplikaciji, ker je oojekt, na katerega se aplicirajo, to je delo, zelo različen radi neštevilnin činiteljev, ki ga sestavljajo in nanj vplivajo. Ti činitelji so po svoji naravi in vzroku dvojni, moralni in materialni. Delo ima svoj harmoničen razvoj y narodnih tradicijah, obicajin, verski pripadnosti, moralni in kulturni stopnji ljudstva. So to v glavnem moralni činitelji v najširšem pomenu besede. Vezano je nekako na materialne činitelje, na splošno gospodarsko organizacijo dežele, na naravne zaklade in industrializacijo. Ravno tukaj je posebna naloga znanstvene organizacije dela, da spozna dejansko stanje dežele, se intimno poveže z njim ter iz te konkretne realnosti dela zaključke in načrt za naprej. če znanstvena organizacija dela prepreže v začetku katerega izmed glavnih činiteljev, moralnega ali materialnega, obstoja že prvi, osnovni element disharmonije med namenom in resnično potrebo, kar ne prinese organizacije ali izboljšanje, ampak desorganizacijo z vsemi slabimi posledicami. Znanstvena organizacija dela hoče biti zato sistem za aplikacijo teoretično znanstvenih zaključkov po novem načinu vse od vzgoje duha in volje človeka do navajanja h redu, disciplini, kontroli gospodarskih in socialnih aktivnosti, proizvodnje ter razdelitve in uporabe dobrin in naravnih bogastev. Ni pa znanstvena organizacija dela izključno intenzivno uporabljanje strojev, ki naj prisilijo človeka k delu v istem ritmu in sistemu kot dela stroj, kar ni več delo svobodnega človeka, ampak prisilno, suženjsko delo. To so le posebni odtenki sistema izraženi v pretiravanju in ne sistem sam, ki je v resničnem pomenu novo pojmovanje gospodarske proizvajalne in socialne aktivnosti. III. Vsak je prepričan, da je njegov sistem dela najboljši. To je naravno. Toda malo jih je, ki se potrudijo iskati nov način dela, boljšega kot je sedanji, če kdaj pride do kakšne spremembe, pride le bolj slučajno od vpliva zunanjih faktorjev, dočim se na splošno dela kot se slučajno ljubi, sledeč stari navadi, kot se je naučil v začetku. V prostem delu, individualnem in v prosti naravi se to toliko ne opazi, če pa stopimo v podjetje, takoj vidimo vse neugodne posledice takega dela. Tehnična sredstva, s katerimi je opremljeno podjetje, zahtevajo vsaka za sebe posebnega delovnega načina, sposobnosti in pažnje. Če tukaj prevladuje in gospoduje navada, vidimo, kako velika ovira in bolezen je, ki ovira napredek človeka. Nasproti navadi, slučajnemu načinu in razpoloženju do dela se postavi sistem in metoda, to je večji rezultat prizadevanj, višjo proizvodnjo, pri tem pa priznati uporabo človeške, naravne in mehanične energije na minimum, s katero je mogoče doseči večji uspeh dela. ne da bi pri tem trpela kvantiteta ali kvaliteta produkta. Ni dovolj, da .zna posameznik praktično uveljaviti načela. Isto mora naučiti tudi druge, jih prepričati o pravilnosti, potrebi jn koristnosti takega načina dela. Pridobiti mora njih prostovoljni razumski pristanek, to je ne radi razmer ali potrebe po .zaslužku, ampak ker je tako prav. Uresničiti to pomeni postaviti glavni nosilec znanstveni organizaciji dela. Vsako delo, enostavno ali komplicirano se pa mora izvršiti v najkrajšem možnem času. To je, uporabiti se sme le toliko časa, kolikor ga zahteva narava dela sama, upoštevajoč uporabo vseh potrebnih tehničnih sredstev in načel organizacije. Za dosevo tega pa je potrebno opazovanje in analiza. Opazovanje in ugotavljanje ni avtoriteta, ampak eksperiment, ker vse to kar je opazovano, je empirično, vzročno, nekontrolirano in. se more raziskati le s sistematičnim. opazovanjem, spoznavanjem in eksper'-menti. V splošni terminologiji je to opazovanje in spoznavanje imenovano študij časa. IV. Vsakdanje življenje nag vedno bolj sili k štednji. Doba, čas in okolje, v katerem živimo, je tako, da nam imperativa štednje ne dovoli prezreti, čeprav bi to radi storili. Zunanji vplivi, naš gospodarski in socialni položaj je močnejši činitelj kot naša volja, želje in potrebe. Zakon štednje ukazuje uporabo našega zaslužka, določa višino in vrednostno lestvico naših potreb. Malo jih je pa, katerim bi bil cilj in potreba štednja časa. čas je nekaj, kar se ne plača v denarju, za vsakega ima dan enako število ur, za dnevom pride naslednji in tako tečejo tedni, meseci in leta. Smatramo to za nekaj popolnoma naravnega, kar mora iti mimo nas brez našega zanimanja. Le redkokdaj naredimo račun in obračun, kako uporabljamo svoj delovni čas in čas življenja. Bistvo štednje časa Je, da brez izpostavljanja našega organizma prekomernemu izčrpanju, to je brez prekomerne utrujenosti, gotovo delo izvršimo dobro v najbolj možnem kratkem času. Da se pa čas lahko štedi, ga moramo meriti, kontrolirati, za kar nam služi ura. Od tukaj prihaja ime kronometraže ali valutacije delovnega časa! študij časa se sestoji iz opazovanja in analize človekove aktivnosti in gibov p^i delu. Ugotoviti se mora, iz koliko osnovnih gibov in akcij se sestoji posamezna delovna operacija. Z uro v roki se ugotovi čas za vsak gib m akcijo in vsota teh da rezultat časa, potrebnega .za delovno operacijo. Vsota časa vseh delovnih operacij, potrebnih za izvršitev določenega dela, nam pove, koliko časa se je uporabilo za dotično delo. Ako opazovanje in analizo ponovimo na več subjetih, ki izvršujejo isto delo, ugotovimo njih sposobnost, pridnost in donosnost. Istočasno se pa more najti in odkriti nov način dela. S strogim opazovanjem in analizo se dajo ugotoviti napačni ali nepotrebni gibi ali celo operacije. Na podlagi teh ugotovitev se jih lahko popravi, zboljša, odpravi in nado- mesti z novimi, vedno odgovarjajoče tehničnim potrebam dotične vrste dela. Končni rezultat merjenja, opazovanja in analize časa je določitev „tip časa“, to je časa, ki je resnično potreben za izvršitev gotovega dela, upoštevajoč človekove umske in fizične zmožnosti in zmogljivost tehničnih pripomočkov. Ni to nobena delovna norma, ki hoče mehanizirati človeka, ampak zopet nov racionalni način dela. Določen je normalni ritem in tempo deia, ki da maksimalno možno produktivnost v danem času in okoliščinah. Sistem nima namena izkoriščati človeka, ampak hoče samo odpraviti vse nepotrebno delo in prizadevanje, kar pomeni poleg štednje časa tudi štednjo človekovih fizičnih in duševnih sil. V. Naučiti človeka dobro in prav delati, ga postaviti k delu, ki odgovarja njegovim fizičnim in duševnim .zmožnostim ter racionalizirati čas, je potreba sodobnega gospodar stva in socialnega življenja na splošno. Naravno je, da se z dosego tega zviša produktivnost, donos dela. Znižajo se proizvajalni stroški, kar da možnost zvišanja mezd in plač. Koristi nimajo samo v proizvodnji direktno soudeleženi subjekti, ampak vsa družba, ker je na tr. žišču več produktov in po nižjih cenah. Doseženi rezultati pa morajo biti objekt vednega izpopolnjevanja in kot minimum v vsakem primeru nepopustljivo ohranjeni in aplicirani. Upoštevajoč to in vse preje navedene činitelje moremo postaviti naslednja načela, ki naj vodijo v znanstveni organizaciji dela: 1. Vsi v proizvodnji sodelujoči se morajo truditi ,za red, disciplino, medsebojno zaupanje, maksimalno aktivnost in dobro voljo. 2. To se da doseči z odgovarjajočo poklicno izobrazbo, vzgojo in pravilno izbiro poklica. 3. Delodajalec mora dati delojemalcem pravično plačo, ki zadostuje za dostojno življenje. 4 Aktivnemu delavcu, ki se prizadeva za zboljšanje delovnih metod in organizacije de la, mora biti priznana posebna nagrada. Tako se obdrži inicijativa stalno na višini. 5. Niso vsi delavci enako sposobni za isto vrsto dela. To zahteva racionalno razdelitev delavcev, in sicer da se v mejah možnosti vsakega dodeli k delu, pri katerem da najvišji rezultat. 6. Vsakemu se morajo dodeliti jasno določene naloge s točno razmejitvijo funkcij, hierarhije in odgovornosti. 7. Nič manj važna od notranje ureditve delovnega področja je skrb za delojemalce izven podjetja. Skrbeti se mora za ustanovitev pomožnih socialnih ustanov podjetja in prizadevati za zdrava stanovanja delojemalcev. Zadovoljstvo in vsaj minimalna udobnost mora spremljati delovnega človeka tudi v dela prostem času. 8. Posebno pažnjo se mora posvečati gradnji podjetja, njega tehnični opremi in organizaciji. Nikoli se ne sme pustiti iz vidiki dejstvo, da predstavlja podjetje v svojem območju vse probleme tehnike, gospodastva in končno tudi življenja. Moremo smatrati podjetje za ogledalo, barometer splošnega socialnega življenja, če tukaj vlada red in harmonija, se razvija urejeno in normalno tudi ostalo življenje, ali pa obratno. VI. že iz teh .zelo na grobo nakazanih osnovnih pojmov znanstvene organizacije dela vidimo, kako velike važnosti je za gospodarsko in socialno življenje. Vsi politični, gospodarski in socialni sistemi se je poslužujejo za uresničitev svojih ciljev. Vendar pa je pojmovanje teh večkrat preveč materialistično. Vidijo pred seboj samo mateerialni cilj, ki ga hočejo doseči, človek jim služi samo kot sredstvo za dosego tega cilja. Priznati moramo, da ima vsak način in skema svojo realno vrednost, mora pa biti dobro premišljena in poznana, nikoli pa sprejeta ,,ipso facto“ in tako prenešena v življenje. , Cilj znanstvene organizacije dela ne more biti izključno maksimalna proizvodnja ali rezultat, ampak predvsem kvaliteta, upoštevajoč zahteve socialnega gospodarstva. Načelo mini malnih sredstev pri tem ni ignorirano, ni pa samo sebi namen. Najboljše socialno in gospodarsko dobro je v ravnovesju vseh zainteresiranih in prizadetih činiteljev. Za podjetje to pomeni, da zadovolji vedno večje povpraševanje in potrebe z večjo kvantiteto in kvaliteto proizvodov, katerih proizvajalni stroški so znižani na minimum. Vendar se pa ta formula ne izčrpa v svojem mehanizmu in egoistični aplikaciji v podjetju, ampak mora upoštevati svojo strukturo, predvsem pa naravne večne zakone, ki veljajo za vsako gospodarsko aktivnost. Znanstvena organizacija dela ni samo tehnične narave Nasprotno, prav velik vpliv ia posledice ima na vse socialno življenje in zato ne more izbegniti presoji sociologije in morale. Predvsem iz dveh razlogov je podvržena presoji sociologije in morale: 1. radi vpliva, ki ga ima na človeški element, to je na fizično moralne interese človeka; 2. z ozirom na gospodarske in terese, to je mezda in plača ter z ozirom na tehnološko brezposelnost, pojav, na katerega more znanstvena organizacija dela znatno vplivati. Resnično gospodarsko in socialno dobro je v obrambi fizično moralne integritetosti človeka. Sistemi znanstvene organizacije dela morajo posredovati ta cilj ter postaviti za osnovo moralno pojmovanje dela P° načelih krščanske etike in z znanstvenim študijem človeškega činitelja na območju dela. V vodstvu podjetja in vsake organizirane skupnosti mora biti važnost človekove prisotnosti postavljena na prvo mesto, še najbolj iz. Popolnjena organizacija pomeni zelo malo, če Pri njej človek ne sodeluje aktivno. Najbolj avtomatični, specializirani ali univerzalni stroj potrebuje v večji ali manjši meri pomoč in vodstvo človeka ter ga ne more obiti. Tako pojmovani aplikaciji znanstvene organizacije dela Cerkev ne nasprotuje, temveč 3o priporoča. Slabi načini in zlorabe niso vzrok za odklonitev, temveč klic in naloga za ČKHl KRISTUS V belem palestinskem dnevu, sredi rož in barv pomladi toneš v mračnem srdu, gnevu — množice so mrzli gadi. Sredi trepečoče luči — v oljke, cedre žge jo veter — v smrtnih sencah Bog se muči. . . Kje ste bratje. Skala — Peter? Črn v jasne luči blesku vpiješ zapuščen k Očetu — kri se strja v vročem pesku, gineš v mrzličnem drgetu. Luč sveta je otemnela, počrnela v bolečini — noč naj bi še vas zajela, sonca, v nebesni sinjini. . . Kristus črn od trpljenja, umirajoč na trdem lesu — vidiš ta plamenček stenja: dušo k tebi zročo v kesu? Kristus v bolečini črni, za zemlje odkup trpeči, svetlo milost srcu vrni, stri zapahe moji ječi. SLAVKO SREBRNIČ iskanje zdravih pravilnih smernic. Tej nalogi se sodobni katoličan, ki je soudeležen v proizvajalnem, gospodarskem in socialnem življenju, ne more izogniti. Priznati moramo, da je sistem slab v aplikaciji radi pasivnega zadržanja ali premajhne zainteresiranosti od strani katoličanov. Neka-toličani ne bodo upoštevali katoliških načel, v kolikor bi jim ta ne bi bila dobrodošla za njih cilj. Zato jih pa morajo prinesti na to področje katoličani z aktivnim delom in vztrajnim prizadevanjem. Cerkev je s svojim naukom in skrbjo za dobrobit človeštva najbolj napredna in progresivna ustanova na svetu, če v praksi nje člani njenih naukov ne upoštevajo in vsled brezbrižnosti, enostranskega gledanja na življenje ali preziranje narave in potreb človeka ne aplicirajo v življenju, ni njena krivda. Vzpodbud, klicev in opominov je Rim že dal dovolj, sedaj mora priti pozitiven odgovor 'n akcija od katoličanov, tudi Slovencev. AVGUST HORVAT VII- OTROKOVA SAMOVZGOJA Pri vzgoji boš uspel le, če boš otroka pridobil, da bo skupno s teboj tudi on vzgajal sam sebe. Za taly> sodelovanje je otrok v prvih letih življenja še nesposoben. Zato ga v prvih letih, ko otrok še ni prišel k pameti in še ne zna ločiti dobrega od slabega, vzgajaj zgolj z mehaničnim navajanjem k temu, kar je zanj prav in potrebno. Ko pa začne ločiti dobro od slabega, dovoljeno od nedovoljenega, ko torej začne svoja dejanja nravno vrednotiti in spoznavati svoje dolžnosti, ko začne odkrivati v sebi dvojno postavo, postavo duha in postavo mesa, ki si med seboj nasprotujeta in se borita za oblast v človeku, se za otroka začne dolžnost saniovzgoje. Otrok je dolžan vzgajati tudi sam sebe, to je, se ravnati no glasu vesti, pa naj bo to lahko ali težko, prijetno ali neprijetno. 1. TVOJA VZGOJNA PRIZADEVANJA BODO IMELA TEM VEČ USPEHA, CIM PREJ IN CIM BOLJ BO OTROK PRI VZGOJI S TE-BOJ SODEIjOVAI/. Za to sodelovanje na ga moraš pridobiti. Kajti otrok more s svojim razumom sicer res jasno spoznati poedine resnice in dolžnosti, a jim more s svojo svobodno voljo tudi nasprotovati in jih odklanjati, če ga nismo nanje notranje pridobili. V tem primeru bi naša vzgoja ostala brezuspešna. Otrok more biti do tvojih vzgojnih prizadevanj tudi hladen, brezbrižen, kar bi zopet povzročilo le malo uspeha pri vzgoji. Skratka, da bo tvoja vzgoja uspešna, skrbi, da otroka pridobiš za sodelovanje, to je, da bo hotel vzgajati tudi sam sebe. To doseči ni tako težko. Kajti mlad človek celo želi vzgajati sam sebe: saj je v naravi vsakega, zlasti mladega človeka močno teže. nje po spopolnjevanju. Neprijetno mu je tudi večno varuštvo: postati hoče v vsem neodvisen, sam svoje sreče kovač. Zato ga za sa-movzgojo lahko pridobimo, če si le za to primerno prizadevamo. Kako ravnajmo? 2. MLADEMU ČLOVEKU KAŽI NA LEPO TO IN ArAŽNOST NJEGOVIH VSAKDANJIH DOLŽNOSTI, NA LEPOTO IN POMEMBNOST RAZNIH CILJEV IN VZOROV ŽIVLJENJA. Zlasti dozorevajoč človek je za vzore življenja lahko dostopen, saj je poln lepih hotenj, a često ne ve jasno, kaj prav za prav hoče. Zato mu mora vzgojitelj čim preje in čim jasneje pokazati na vzore in naloge življenja, na njih lepoto, pomembnost in veličino, da jih bo vzljubil in jim bo za to pripravljen služiti, se zanje žrtvovati in se nanje resno pripravljati. Ce mu vzorov, nalog in ciljev življenja ne kaže vzgojitelj, jih gre iskat drugam Ker mlad človek bolj čustvuje, kakor hladno presoja, ker ga vodijo bolj sanjava čustva kakor hlad- na razsodnost, ga je lahko pridobiti tudi za napačne „vzore“, cilje in naloge, za zmotna načela; a česar se mlad človek oklene, tega se oklene z ognjem in je pripravljen temu na ljubo prenašati tudi največje napore in žrtve. Ni pa vsak človek notranje enako dostopen za iste vzore in naloge. Za nekatere je enega pridobiti lahko, drugega zopet težko. Zato prisluhni otrokovi duši, da spoznaš, za kakšne vzore in naloge se tvoj otrok ogreje najlaže. Ko to spoznaš, ga skušaj za to ogreti čim bolj, a opozori ga, da bo mogel ta ali oni sebi ljubi vzor, nalogo, cilj doseči le, če bo hotel iskreno vzgajati sam sebe. S tem budiš v njem voljo za. samovzgojo. Značilno potezo, značilno hotenje otrokove duše morda spoznaš, odkriješ z vprašanji: „Česa si v življenju želiš? Kaj bi rad postal? Kaj ti je zoperno na sebi in kaj na drugih? Kakšen bi rad bil?“ itd. Morda odkriješ kot značilno potezo njegovega značaja socialni čut, požrtvovalnost v službi bližnjega; za samovzgojo ga boš torej pridobil najlaže, če najprej v njem razviješ in poglobiš to teženje in mu potem dopoveš, da brez saniovzgoje ni uspešnega socialnega dela. Morda je osnovna poteza otrokove duše ponos; pridobil ga boš za samovzgojo najlaže, če mu pojasniš, da bo postal lepa, dovršena osebnost le, če bo hotel krepko vzgajati sam sebe. Morda je njegova osnovna poteza gospodovalnost, hoče biti voditelj; za samovzgojo ga boš pridobil najlaže, če mu pokažeš, dopoveš, da se bo le tako usposobil za odgovornosti polno delo, za velike dolžnosti v življenju. 3. Ko odkriješ značilno hotenje otrokove duše in mu pokažeš na njega lepoto in pomen ter ga nridobiš za samovzgojo, MU TUDI NA-ZORNO POKAŽI, KAKO NAJ VZGAJA SAM SEBE, kako naj to svojo osnovno, sebi značilno nagnjenje CISTI RAZNIH NAPAK IN SE NRAVNO SPOPOLNJUJE ter se tako čim lepše usposobi za delo, h kateremu ga kliče Bog po njegovi naravi. 4. A otroku tudi dopovej, da bo mogel svojemu osnovnemu lepemu teženju uspešno -služiti le, če bo v sebi razvil in utrdil RAZNE ZA TO POTREBNE KREPOSTI, VRLINE Dopovej mu, da n. pr. socialno delo brezpogojno zahteva pravičnost, resnicoljubnost, vestnost, ponižnost, nesebičnost, itd. Notranje pridobiš otroka tudi za te vrline s tem, da mu kažeš na njih lepoto in pomen: kaj pomenijo zanj, za druge, za sedanjost, prihodnost, za večnost. Enako nazorno pokaži, kakšne posledice lahko imajo zanj, za druge, za sedanjost, za večnost te ali one napake, katerih ga hočeš rešiti ali obvarovati. 5. A’a enak način otroka pridobi tudi ZA RAZNA SVOJA SPLOŠNA NAVODILA IN ZAPOVEDI. Zato mu vsaj v začetku svoje zapovedi in navodila razloži in pokaži, kakšne vrednote more z njih spolnjevanjem doseči zase, za bližnjega, za družbo, za sedanjost, za prihodnost, za večnost. Obsežneje o tem go. voriš seveda le doraščajočim. čim mlajši pa je otrok, tem manj besed in tem več dejanskega navajanja k temu, kar hočeš v otroku razviti in utrditi. 6. Ko si otroka tako pridobil za njemu svojska hotenja, za potrebne odlike, naloge in dolžnosti, NAPRAVI Z OTROKOM) TOČEN NAČRT, KAJ JE TREBA STORITI V TA NAMEN ŽE DANES, KAJ JUTRI, KAJ V BLIž. NJI PRIHODNOSTI, kaj je treba utrditi, kaj premagati, kaj spremeniti, česa se varovati, da bo svoj cilj tudi res dosegel. Opozori ga, kako naj v storjenih sklepih sam sebe nadzira z vsakdanjim izpraševanjem vesti in sebe zaradi morebitne nezvestobe v sklepih tudi kaznuje, sklepe in nagibe za sklepe pa obnovi. ALI VEŠ, FANT, kakšnega se Te me želimo, se Te predstavljamo? Vemo, da našega ideala ni, tudi si Te ne slikamo brez napak, saj smo jih same tako polne. Toda kot pravičnega, bojujočega se moža se Te želimo — v Tvojem odnosu do Boga in do nas. Da znaš v svojem poklicu kaj žrtvovati m življenje brzdati, je tudi potrebno. Saj boš moral nekoč nositi odgovornost cele družine. In veš, kaj si še posebno želimo? Da bi nas dekleta in poznejše Tvojo ženo vzel kot nekaj resnega in ne kot igračko v ljubkih oblekah, ki pa jo je treba odriniti ob stran, ko so na sporedu ,,moške stvari“, skrbi, poklicne težave. Dane smo vam vendar kot ,,pomočnice“; tako si je zamislil Bog, ko je Evo ustvaril. čuti v nas dušo, brat, in ne glej nas, kot bi bile samo telo! Vi, današnji fantje, zahtevate preveč in premalo od nas deklet. Zahtevajte več od našega srca. Tam leži vendar toliko neodkritih moči! Od vas in nas, od našega čistega srečanja, od dobre skupne poti moremo pričakovati tisto izboljšanje in prenovljenje, ki si ga vsi tako želimo. Breda ČUJ, DEKLE, saj ni res, da bi si fantje nobenega mnenja ne ustvarjali o Tebi. Pa veš tudi, kako smo včasih razočarani ob pogledu nate in Tvoje tovarišice? šele ko bo mlad človek pomen in lepoto vzorov in ciljev, svojih trenutnih dolžnosti, pomen naših zahtev in raznih načel na drobno spoznal, se bo zanje tudi iskreno ogreJ, se bo zanje z veseljem žrtvoval; svoje vzore in cilje bo skušal doseči za vsako ceno ter bo za oblikovanje svojega značaja pripravljen sprejeti tudi težke žrtve, zapovedi, dolžnosti in samo-odpovedi. Začel bo resno vzgajati sam sebe. če boš mladega človeka tako notranje pridobil za cilje, za dolžnosti, za sredstva, ki vodijo k ciljem, BO SVOJIM CILJEM, DOLŽNO. STIM IN TVOJIM NAVODILOM OSTAL ZVEST TUDI BREZ TEBE: vzgajal bo sam sebe tudi takrat, ko tebe ne bo, ko bo njegovo življenje skrito pred svetom in pred teboj, ko za svoje ravnanje ne bo mogel od nikogar pričakovati niti pohvale niti graje. PREBUDITI V MLADEM ČLOVEKU TO PRI. PRAVLJENOST, TO JE NAJVAŽNEJŠE, KAR MOREMO Z VZGOJO DOSEČI IN MLAD MU ČLOVEKU DATI NA POT V ŽIVLJENJE. DR. RUDOLF HANžELIč Da le moreš biti tako površna in vse jemati tako lahkomiselno! Ali pa tisto „neprisiljeno“ govorjenje, ki nam otežkoea, da bi v Tebi mogli videti kaj več kot tovarišico pri zabavi, športu, v družbi. . . Kje je Tvoja duša? Glej, prav to iščemo, čeprav se dostikrat zdi, da ne; saj je pravi dom moža v duši žene. Tako tesno ste z Bogom povezane po skrivnosti življenja, zakaj nam daste to tako malo čutiti? Hočemo sredine, ne skrajnosti. Nekaj mirnega in ženskega bi že radi pri dekletih. Spet pa ne maramo razvajenk ali pa tistih, ki skušajo oponašati vse fantovske navade, pa tudi ne kakšnih strašno „pobožnih“, ki se v svetu več ne znajdejo. Bog Vam je dal nalogo, da po ljubezni to, kar je žensko, dvigate k Njemu. Ko bi nehale iskati v nas samo nekoga, ki bi za Vas skrbel v življenju, ali pa morda samo „moža“, ko hi bile pripravljene odpreti svoje srce in najprej ljubiti, potem bi videle, da je v nas fantih vseeno več tistega, o čemer sanjate, kakor pa se zdi na prvi pogled. Tonč TI, KI (SIE DOLGOČASIŠ! V našem stoletju, v dobi športa, se čudno vidi biti sentimentalen. In vendar so dekleta, ki se dolgočasijo. Ena izmed teh si tudi ti. Dolgočasiš se vedno po malem in v stvareh. V nekaterih trenutkih celo strašno... Sama s seboi nisi zadovoljna, že dolgo se ne počutiš dobro. Zdehaš in še v zdehanju zdihuješ: Kako se dolgočasim! Odkrito se izpovej! Dolgočasiš se na plesu, pri športu, kadar greš na obisk, še bolj pa, kadar si sama in se ne moreš pretvarjati. Kaj je s teboj? Dolgočasiš se, ker si povprečna. Dolgočasje je najstrašnejši sin povprečnosti. Njeni sinovi so: bojazljivost, malodušnost iu dolgočasje. Povprečen biti pomeni: biti na dnu svojih zmožnosti. To bi bila ti! Ne uresničiš vsega, V kar bi morala, ne zavzemaš mesta, ki ti v življenju pripada. Ne delaš. Kar pa storiš, je brez duše, navdušenja; predvsem brez zanimanja. Končno — nič te ne zanima. Tvoje misli spe, moliš brezbrižno, tvoj lenobni napor ti ne povzroča nikakega veselja. Sprejemajoč življenje tako malodušno, kako se ne bi dolgočasila? Je razumljivo, nikakor pa ne opravičljivo, če bi pustila, da te vodi čist in plemenit ideal, če bi razumela veliko odgovornost uporabljanja božjih darov, bi nehala biti povprečna in se ne bi več dolgočasila, življenje bi imelo za tebe nepoznano privlačnost, tvoja dela globok smisel in pomen. Velikodušna, goreča dekleta nimajo časa za dolgočasje. Dolgočasiš se, ker si nedelavna. Bogati ljudje, ki imajo več prostega časa, se dolgočasijo bolj kot revni. Pri revnih neprestane potrebe po delu ustvarjajo stalno zaposlitev. Zaposleni ljudje nimajo časa misliti na dolg čas. Nasprotno pa ti izrabljaš svoje življenje v zdehanju in dolgočasju. Kadar iz potrebe ali dolžnosti izpolnimo obveznost, se nam zdi delavni dan kakor ravna pot, polna zanimanja, čas je odmerjen. Naše delo je razdeljeno na ure. Kdaj in kako potem še imeti čas za dolgočasenje? Nasprotno ti, že ko vstajaš, smatraš dan za prazen in siv. Nobena zaposlitev te ne zanima in privlači. Morala bi delati. Morala bi znati delati. Nihče te ne sili k delu? Morda... Toda če se zavedaš svojih dolžnosti, če se spominjaš prilike petih talentov, če vrednotiš to, kar predstavlja delo za oblikovanje tvoje volje, se spomniš skušnjav, katerim te izpostavlja brezdelno življenje, verjemi, da to vzpodbuja. Da ne dobiš dela? Lažeš! Tvoja lenoba je prostovoljna. Je na tisoče zaposlitev za tebe in za tiste, ki imajo dovolj prostega časa. Ti odklanjaš delo. Tvoje prijateljice, ki hočejo delati, se znajo zaposliti. Ti pa nočeš in se dolgočasiš. Pojmuj pravilno: Dolgo- časim se. Za to se nisem rodila, Mar naj bo to pravi smisel življenja? Poleg tega je velika nevarnost. Moje brezdelno življenje mi pripravlja skušnjave, volja slabi, dela domišljija, medli duhovna moč. Satan je na preži. Predati se dolgočasju, se pravi: že vnaprej pasti v greh. Dolgočasiš se, ker si bolna. V resnici tudi si. Oči ti ne gledajo več lepote stvarstva, nimaš smisla za kakršno koli delo in napor, zakaj tvoja dvomljiva, netočna misel ne najde, s čini se naj zaposli. Kajti tvoja vest nima dovolj moči, da bi odklonila skušnjavo, tvoja vera je nesigurna, nič te ne navdušuje, nič te ne dovede do akcij. Svoje življenje moraš obnoviti, spremeniti svoj značaj, si pridobiti stalno pobožnost- Bog ti manjka. Njegova odsotnost ti pov. zroča trpljenje neizprosnega dolgočasja, o katerem govori Bossuet: ,,Iščite Boga iz vse svoje duše in ko Ga enkrat najdete, nikar Ga ne zapustite!“ Moraš živeti v Njem, z Njim in za Njega. Vendar, kadar se ti govori o pobožnosti, protestiraš: Pobožnost?... Prosim, ne govorite mi o tem Vendar bi le v pobožnosti bila tvoja rešitev. Oprosti moji pridigi, morda zelo dolgočasni, a tebi potrebni! 1. Kdor hoče živeti brez Boga, doživi polom v življenju. Usmerja ga po napačnih stezicah, poteka prazno brez zanimanja vse dneve v dolgočasju. 2. Ker življenje ne more biti tako, moraš iskati Boga, četudi te stane še toliko truda. Ohraniti Boga za vsako ceno. Sprejeti pobožno življenje ,z vsemi vajami, žrtvami in hrabrimi uspehi. Kolikor se boš izročila pobožnemu življenju, toliko manj boš imela Sasa za dolgočasje. Glej, to je tvoja dolžnost. 3. Kadar zaradi posledic moralne bolezni trpiš dolgočasje, je treba takoj začeti z zdravljenjem. Nič zato, če so zdravila grenka in draga, če se ne skopari z zdravili za zdravje telesa, zakaj potem skopariti za dušo. Si razumela? Tvoja je zadeva. Rešitev, ozdravljenje dolgočasja je odvisna samo od tebe. Dobro vem, da te jaz dolgočasim. Nič zato, to dolgočasenje je minljivo. Ti pa nada. ljuj boj, da se osvobodiš svojega dolgočasja, kj je strašnejše in ki zaposli vse tvoje življenje. NAŠLA SEM JO Srečo? Ne, še daleč ne. Le delček nje. Iskala sem jo. Tako kot jo iščemo vsi. S tisto gorečo silo, ki nas neprestano preganja, ki je preganjala milijone ljudi pred nami, ki jim je dala silo, da so prehodili polja in gore, prešli jezera in morja, prečuli dolge noči ob knjigah, laboratorijih in delavnicah — zato da bi našli eno minuto, uro, dan popolne sreče. Ko sem bila še majhna, ssm mislila, da je sreča v prostosti. Prek samostanskih zidov, iz ozke šolske klopi, iz mračnega mesta sem si želela ven, na polje, v gozd, med širne travnike, cvetje in žito, kjer bi nihče ne branil poti. Toda, ko so leto za letom prihajale zaže Ijene počitnice, sem venomer bolj spoznavala, s kolikimi tisočimi mejniki je ograjeno človeško življenje. Ne, tu popolne sreče ni! Potem sem mislila, da je sreča v znanosti. Vedno več časa sem preživela na dan ob knjigi, zdelo se mi je, da bom kmalu, da že čez nekaj let — na koncu, da bom našla tam svoj cilj. Kakšno razočaranje! Vsako leto je bilo polje moje nevednosti večje. Morda pa je sreča v lepoti. Dostojewski' je dejal, da je lepota uganka... in da uo lepota rešila svet.. . Lepota v glasbi, v naravi, v literaturi. Da, za hipec te osreči, da — ko ne bi imela vedno tiste grenke primesi človeške narave, tistega materializma — in tako malo poduhovljenosti. že sem postala dekle. Morda pa je popolna sreča v ljubezni — kot jo opisujejo romani, slikajo filmi... V ljubezni do zemskega bitja, do pozemske stvari? Kupa je sladkobe mešana s pelinom. Pa sem prišla do misli, kot jo je zapisala Alja Rachmanova v eni izmed svojih knjig: ,,V mojem delu hočem najti moč za življenje, ki jo drugi črpajo iz ljubezni. Mojemu delu hočem posvetiti svoje veselje in trpljenje, ki ga drugi ljudje žrtvujejo ljubezni.. .“ Da, do teh misli sem prišla prav, ko me je Bog poklical v KA. Mojemu delu za duše hočem posvetiti vse to, kar danes svet žrtvuje ljubezni do stvari brez duha, brez duše, materiji. — V urejenem duhovnem življenju sem našla tudi tisto, pred leti zaželjeno prostost, v razširjenju verskega znanja sem spoznala resnico in lepoto. Slike levo in tu zgoraj kažejo prizore iz prireditve Slovenske fantovske zveze in Slovenske deklläke organizacije v Buenos Airesu oktobra meseca. Levo slike z razstave ženskih ročnih del, tu zgoraj prizori rajanja. Vse se je vršilo na slov. pristavi v Moronu. (Foto Dž) Pa mislite, da sem bila takrat srečna? Oh ne, takrat je bilo še v meni toliko egoizma; takrat sem še želela plačila, priznanja za svoje delo. Kaj pa je sreča, sem začutila šele, ko sem do dna spoznala: „odpovej se svoji sreči, če jo hočeš najti. . Boš tudi Ti to poizkusila? — 4eo IZ VEČNEGA MESTA PAPEŠKA OKROŽNICA NA RUSKE NARODE je globoko odjeknila po vsem svobodnem svetu, številno časopisje in radijske postaje so jo v celoti objavile. Vatikanski radio je v ruskem jeziku sporočil poslanico trpečemu narodu. Tako je ta papeževa beseda nov dokaz, da zna Cerkev ločiti med brezbožnim komunizmom in narodi, ki pod njim trpijo. Cerkev obsoja brezbožni komunizem, ne pa ubogih ljudi, ki jih je komunizem zasužnjil. Zanje Cerkev moli, se jih spominja in z njimi sočustvuje. ZA PATRONA TURISTOV je sv. oče proglasil sv. Frančiška Ksaverija. Kakor znano, je ta svetnik v 16. stoletju prepotoval ogromno dežel: Indijo, Malajske otoke, Japonsko, dokler se ni zgrudil pred vrati Kitajske. „ROMANJA NISO ZABAVNA POTOVANJA“, piše list vatikanske države „Osserva-tore Romano“. Odločno obsoja vse tiste potne družbe, ki prirejajo romanja le radi zabave in razvedrila. Vsako romanje bi moralo ohraniti verski značaj, zato bi jih smele prirejati predvsem cerkvene oblasti, ITALIJA ZA PREBIVALCE V CASTEL GANDOLFO pomeni papežev prihod sredi julij- vedno novo življenje. Več ko polovico leta to mestece ob Albanskem jezeru, hrepeni po teh dnevin. Kajti, ko pride papež, ljudje spremenijo v trenutku svoj poklic, če so. bili pozimi in spomladi krojači, brivci in čevljarji, postanejo sedaj „sezonski delavci“. To se pravi, ljudje se posvetijo prodajanju rpžnih vencev, svetinjic, razglednic in črnih rut za avdijence. Trg pred papeško palačo na las sliči vrvenju na velikem trgu pred baziliko sv. Petra. Le da je vse bolj domače. Sv oče se nenapovedan enkrat ali dvakrat na dan prikaže na balkonu svojega stanovanja in spregovori primerne besede, že večkrat so zdravniki nasvetovali sv. očetu, naj omeji svoje avdijence. Pa vedno odgovarja: „Alj nisem „servus ser-vorum Dei“?“ (služabnik božjih služabnikovi. 400 LETNICA GERMANIKA. 9. oktobra »o praznovali v Rimu 400 letnico enega najstarejših cerkvenih kolegijev „Germanicum“, v katerem so dovršili visoke študije tudi naši slovenski najvidnejši duhovniki: brata Pšeničnik, Opeka, Turk in drugi. Ustanovitev popisujejo sv. Ignaciju, kateremu je bilo toliko za to, da se ohrani katolicizem v deželah, ogroženih po protestantizmu. FRANCIJA VELIKO ČLOVEŠKE BEDE se da videti v Lurdu. Toda redko je kak romarski vlak .zbudil toliko pozornosti kot prav 1200 slepcev, ki so prišli iz severne Francije. Lurški škof jim je spregovoril o pomenu vdanega prenašanja trpljenja za posvečenje samega sebe BRETONSKI RIBIČI (zapadna Francija) so po zadnji svetovni vojni obnovili lep krščanski običaj. Ko gredo na lov, yzame vsak ribič s seboj tudi mrežo, ki ni njegova. Nosi naslov „Mrtva mreža“, ker je last kakega od ribičev, ki so padli v zadnji vojni in pustili doma nepreskrbljene otroke. Polovico izkupička, ki se dobi za ribe v „mrtvi mreži“, ribiči izročijo družini padlega tovariša. Na ta način se morejo te družine preživljati, dokler otroci ne bodo dorasli in sami prevzeli deio svojih očetov. SAMO 44 ČUDEŽNIH OZDRAVLJENJ je dosedaj priznala zdravniška komisija v Lurdu. Sicer število izrednih ozdravljenj presega 1200, toda po želji Cerkve, ki hoče biti v presojanju čudežev čimbolj stroga, more biti proglašeno za čudež le tisto ozdravljenje, ki se primeri v hipu, je popolno, trajno in ni vpb-valo nanj nobeno zdravilo. Pri komisiji delujejo zdravniki vseh veroizpovedi in tudi taki, ki ničesar ne verujejo. Vsi imajo pravico, čudeže natančno preiskovati in povedati svoje mnenje. NEMČIJA ZA NADŠKOFA V MESTU MUENCHEN je bil imenovan mons. Jožef Wendel, dosedaj škof v Speyru. Novi nadškof je star 52 let, sin krojača in znan po svoji socialni delavnosti. Velik ugled uživa tudi pri drugovercih. POMOŽNI ŠKOF IZ FULDE, mons. Bolte, je moral predčasno zaključiti svoje birmo-vanje v tistem delu škofije, ki leži pod Sovjeti. Uradno je imel pravico ostati do 15. avgusta, pa so ga izgnali že 2. avgusta, češ da je prekoračil svoj delokrog. Kljub vsem ši-kanam rdečih oblasti je mogel birmati 4.40t> otrok. Ti so prišli tudi 50 km daleč. Ljudje pa so sv. birmo izrabili, da so znova izpričali svojo versko zavednost. BERLINSKI ŠKOF DR, WESKAMM ima za železno zaveso okoli 400.000 vernikov. Dosedaj jih je mogel še kar redno obiskovati. Sedaj pa so mu ruske zasedbene oblasti odvzele prehodno dovoljenje. KATOLIŠKI TISK v NEMČIJI. 114 je vseh nemških katoliških publikacij, ki imajo 6 mi lij ono v naročnikov. Na ta način so katoličani prekosili protestante, ki imajo sicer 129 listov, pa le 4,500.000 naročnikov. AVSTRIJA I>R. FRANC JACHIM, dunajski pomožni škof, je na Katoliškem dnevu, ki se je vršil v preteklem septembru na Dunaju, takole opisal položaj katoliške Cerkve v Avstriji. „Duhovniški stan ne privlači več tako ko včasih, število novih poklicev pada, ponekod kar občutno. Zato se opaža, da je število sta. rih duhovnikov vedno večje. V dunajski nadškofiji n. pr. je od 29G duhovnikov ena tretjina stara več kot 60 let. Jasno je, da so ti duhovniki že močno izčrpani in niso več kos sodobnim potrebam krščanskega apostolata. Delavstvo je v glavnem še vedno odtujeno od Cerkve. Kar je še hujše, materializem Prodira tudi na kmete. Družine so v veliki duhovni in materialni bedi. Družinsko življenje se razkraja. Zlasti pa so se odtujili veri študirani ljudje. Vendarle se pa kažejo na obzorju tudi lepe stvari. Pomanjkanje duhovnikov sili dobre laike k čim tesnejšemu sodelovanju s Cerkvijo. Tako verniki dobivajo vedno več vpogleda v cerkvene obrede, v sv. mašo in sv. pismo.“ ZDRUŽENE DRŽAVE OKROG 200.00« REDOVNIKOV štejejo trenutno Združene države Sev. Amerike, ki pripadajo k 400 redovom in redovnim kongregacijam obeh spolov. Tako so redovi v tej državi sedaj najbolj številni na vsem svetu. 20% vseh redovnih oseb živi v Sev. Ameriki. Zanimivo je, da cveto tudi redovi, ki veljajo za najstrožje, kot so to trapisti. V splošnem se redovniki bavijo s katoliškim šolstvom. Daši je število katoliških šol zelo visoko, še vedno ne zadošča. Zato mora 2 milijona katoliških otrok še vedno hoditi v državne neutralne šole. 225 KATOLIŠKIH UNIVERZ. V Združenih državah je po poročilu Catholic Directory (1950) 225 katoliških univerz in drugih visokih šol; 2.382 je srednjih šol s 519.873 učenci; 8.502 je pa ljudskih šol z 2,560.02(1 gojenci. Vse vodijo in vzdržujejo katoličani, katerih je 28 milijonov in imajo 4 kardinale, 21 nadškofov, 157 škofov, 37 opatov, 42.970 duhovnikov in 147.310 redovnic. 1 duhovnik Pride na 650 vernikov, v katoliški latinski Ameriki pa komaj na 10.000 vernikov 1 duhovnik jn se trkamo na prsi kot ,,muy catö-licos. , . “ JUŽNA AMERIKA KATOLIŠKE ŠOLE V LATINSKI AMERI-1^1. Katoliških vseučilišč in visokih šol je 10 z 10.000 gojenci. Drugih katoliških šol 'n kolegijev pa je v Argentini 724 s 141.116 gojenci, Boliviji 328 s 28.877 gojenci, Braziliji 1-851 z 253.154 gojenci. Kolumbiji 1455 z 245.949 gojenci, Kostarika 15 s 3.007 gojenci» Kuba 172 s 50.000 gojenci, čile 752 s 105.561 gojenci, Ekvador 272 s 60.379 gojen. Salvador 51 s 6.336 gojenci, Guatemala V s 5.693 gojenci, Haiti 405 s 47.130 gojeu-®l’_ Honduras 10 s 1.992 gojenci, Meksiko 1.507 g 196.748 gojenci, Nikaragua 42 s ‘I9 gojenci, Panamä 29 s 5.350 gojenci, Paragvaj 57 s 6.675 gojenci, Peru 276 s 83.562 gojenci, Portoriko 52 z 10.967 gojenci, San Domingo 23 s 4.403 gojenci, Urugvaj 183 s 34.757 gojenci, Venezuela 228 s 27.494 gojenci. Skupno z univerzami imajo 8.476 šol in 1,336.869 gojencev. 140 milijonov latino-amerikancev ima 8.476 kolegijev z 1,336.869 gojenci. USA 28 milijonov katoličanov pa 11.109 zavodov s 3,500.000 gojenci. ZA ŽELEZNO ZAVESO NA POSEBEN NAČIN HOČEJO „SPREOBRNITI“ 590 ČEŠKIH REDOVNIC, ki So bile došedaj internirane v benediktinskem samo-Vanu v Braunau. Prestavili so jih v tekstilne tovarne istega mesta, da bi se tam moralno pokvarile, kjer imajo ondotne delavke žalosten sloves izprijenih žensk. Komunisti od tega pomešanja pričakujejo lepih uspehov za svojo stvar. RAZPUŠČENO SEMENIŠČE V DUPPAN pri Karlovih Varih (češka) so oblasti spremenile v zavod za dresuro policijskih psov. S temi psi hočejo preprečiti masovne pooege ljudi, ki dnevno bežijo na zapad v svobodo. TRENUTNO IZHAJA V RUSIJI 7800 časopisov in 1400 revij v skupni nakladi 36 milijonov izvodov. Za mladino se tiska 101 časopis in 2 6 revij v nakladi 8 milijonov izvodov. Po tem tisku govori dnevno hudič ljudskim množicam in jim vceplja sovraštvo do vsega, kar je božjega. Ubogi ljudje, ki se tega strupa ne morejo ubraniti! Molimo zanje, da bodo prišli do- spoznanja resnice, ki jo tako zelo potrebujejo! ENAKOPRAVNOST ŽENE Z MOŠKIM, ki jo komunizem tako rad oznanja, dobi za ženske kaj žalosten izraz, če beremo budimpe-štanski časopis „Szebed Ifjusay". Omenjeni list pravi, da so ogrske žene v zadnjih letih zelo napredovale. Delajo v livarski in strojni industriji, kopljejo rudo pod zemljo, vodijo traktorje in žerjave. Da, celo pred topilniški-mi pečmi, ki so bile včasih izključna domena moških, najdeš ženske. Da se ženske v srcu tej „enakopravnosti“ upirajo, gi lahko misli, mo. Povedati tega itak ne smejo. RAZNO KDOR JE ŠEL NA OLIMPIJADO v Helsinkih z namenom, da bi se približal z nedostoj. nimi nameni finskim ženam in dekletom, je ostal globoko razočaran. En mesec pred začetkom športnih prireditev so razposlale žen. ske organizacije vsem finskim dekletom ta-le poziv: „Bodite prijazne, toda ne pozabite na svoj ponos!“ Policija, ženska združenja in glavni odbor olimpijskih iger so skrbno pazili na to, da javna morala ne bi trpela škode. V ANGLIJI SO IZVEDLI ANKETO med ljudmi, kakšen je pravzaprav smisel našega življenja. Rezultati so bili porazni. Mnogi so odgovorili, da vidijo svojo srečo v uživanju alkohola. 55% vseh izdatkov za življenske potrebščine odpade za nakup alkohola. V alkoholni industriji je zaposlenih 340.000 ljudi, i. 3. dvakrat toliko kot v angleški mornarici. Leta 1938 so Angleži izdali za pijačo 285 milijonov funtov sterlingov, leta 1948 že 762 milijonov. Na teden napravijo pri prebivalstvu 50 milijonov 80 milijonov gostilniških obiskov. Kar se mladine tiče, ugotavlja anketa, da nastaja v Angliji nov rod pijancev. Iz dveh vzrokov ljudje pijejo: da se omamijo in da gojijo družabnost. Javno mnenje se danes v Angliji ustvarja po gostilnah, s to ugotovitvijo konča anketa. In pri nas Slovencih? IZ MISIJONOV CERKEV V SEDMEM NADSTROPJU. Tiho drsi dvigalo navzgor Hiša je last nekega trgovskega podjetja v Tokiu. Prvo nadstropje: oblačilnica za dame. Drugo nadstropje: oddelek za otroke. Tretje nadstropje: kuhinjsko posodje. In tako naprej. Sedmo nadstropje: farna cerkev. Da, farna cerkev. Evropski člo vek se najprej čudi. Kaj takega še ni slišal. In si misli: „Prav Po amerikansko!“ Res, zamisel je amerikanska, a zato nič manj simpatična. Ljudje, ki kupujejo v omenjeni hiši, imajo priliko, da obiščejo svojega Boga in Mu zaupajo svoje zadeve. In to tudi delajo. Od zgodnjega jutra do poznega večera se vidijo vrste ljudi, ki hitijo v to cerkev. župnik Leon Trbesar iz enega misijonskih redov ve povedati, da je v tej cerkvi prejelo pouk v katoliški veri že nad 4000 ljudi. Vse to so dejstva, ki dokazujejo, „da božji duh veje, koder hoče“. Tudi v sedmem nadstropju trgovske hiše. V MESTU TOKIO se je število katoličanov od 1. 1945 skoro potrojilo. Takrat je znašalo 8.000, sedaj pa je doseglo že število 20.000. MESTO HIROSHIMA, ki je toliko trpelo radi atomskega bombardiranja leta 1945, je zgradilo novo bolnišnico in srednjo šolo. Obe stavbi je ponudilo tamošnjemu katoliškemu škofu na razpolago, žai pa je moral škof ponudbo odkloniti. Vzrok: pomanjkanje redovnih sester. In tako je povsod: Potreba po sestrah se veča, a poklici upadajo. Zato je sv. oče Pij XII. pozval škofe vsega sveta, naj preiščejo, kje je iskati vzrok za to upadanje. Seveda, glavni vzrok že poznamo: naše družine postajajo vedno bolj materialistične. Isto mesto Hiroshima še vedno trpi na posledicah atomske bombe. Neposredno po od-metu je znašalo število mrtvih in ranjenih 135.000. Med tem se je število žrtev, ki so umrle na kasnejših posledicah, zlasti radi iz. žar/evanja radioaktivnih žarkov, znaša do letos že 282.000 oseb, kar pomeni 70% ce lotnega prebivalstva. Lahko si mislimo, zakaj se sedaj ves svet tako boji nove svetovne vojne Razdejanje bi bilo strašno in deležni bi ga bili krivi in nedolžni. MED GOBAVCI. V gobavišču (bolnišnica za gobavce) v Nagashima na Japonskem, kjer je oskrbovanih 1600 gobavcev, so ustanovili novo župnijo s 40 župljani. Po večini so bolniški strežniki in družina podravnatelja ter mnogo katehumenov. SESTRA INDIJSKEGA MINISTRSKEGA PREDSEDNIKA je pred kratkim obiskala rdečo Kitajsko. Pakazala je zlasti veliko zanimanje za katoliške misijonarje, kar je rdeče oblastnike spravljalo očitno v zadrego. Na vprašanje, zakaj je zaprtih toliko misijonarjev, so odgovarjali, da je to stvar le nekaj tednov. Krivi bodo kaznovani, nedolžni pa spuščeni na svobodo. Seveda je predsednikova sestra te odgovore dobro razumela. Z IZGONOM 77 LETNEGA FRANCOSKEGA MISIJONARJA HENRY CENY, ki so ga 31. avgusta 19 52 težko bolnega prenesli iz Kitajske čez mejni most v Hongkong, je število misijonarjev, misijonskih bratov in sestra na Kitajskem padlo v teku zadnjih 100 let pod tisoč, še pred tremi leti je Kitajska imela nad 5000 misijonarjev. Od tedaj je bilo v teku preganjanja, ki je eno največjih, kar jih pomni zgodovina katoliške Cerkve, izgnanih na najbolj ogabne in ponižujoče načine okoli 4000 misijonarjev, ker niso hoteli priznati državne katoliške Cerkve in so vztrajali kljub grožnjam junaško na svojih mestia. X SEULU na Koreji so blagoslovili popravljeno katedralo, ki je bila porušena v menjajočih se bitkah. OBČINSKA UPRAVA V RAMAT GAN (predmestje glavnega mesta judovske države Tel Aviv) je imenovala eno svojih ulic po italijanskem duhovniku Janezu Palatucci. Omenjeni duhovnik je v času nemške okupacije rešil življenje večjemu številu Judov nimanje za katoliške misijonarje, kar je r-de-našel smrt. PAKISTAN POZABLJA. Po smrti zaslužnega predsednika Ali Jinnaha, je pakistanska vlada pozabila na slovesne obljube, da bo do stojno ravnala s kristjani. Prepovedujejo se župnijske šole in v Punjabu je bila tisočem kristjanov zaplenjena zemlja. Vse to je povedal v parlamentu branitelj manjšin C. E. Gibbon. KRIVI PREROKI V AFRIKI. V Tanganjika v Afriki je skupina sektarjev ustanovila „Afriško narodno Cerkev“, ki hoče vzeti za podlago le prve knjige sv. pisma. Pravi, do se mora krščanstvo prilagoditi krajevnim raz-ženstvo, šli so k sultanu v Galoni, da dobe meram in dovoliti med drugim tudi mnogo-njegovo odobrenje Sultan pa, ki je katoličan, jim je pokazal evangelije ter odgovoru s Kristusovimi besedami: „Varujte se krivih prerokov. In vi ste krivi preroki. Tu ni mesta za vas.“ ČRNEC ŠKOF. Prvi črni škof v belgijski Afriki, mons. Alojzij Bigirumwami je prejel škofovsko posvečenje na binkošti v Ruandi. Novi prelat je potomec stare kraljevske rodovine v Gisaka. MISIJONSKI PRISPEVEK. V Franciji so nabrali leta 1951 143 frankov za DŠV, 37 milijonov za Družbo sv. Petra apostola in 58 milijonov za Sveto Detinstvo, t. j. 35 milijonov več kot leto poprej L i ZLATA MAŠA BEOGRAJSKEGA NADŠKOFA Beograjski nadškof mons. dr. Josip Ujčič je praznoval 27. julija svoj zlatomašniški jubilej. Visokemu jubilantu častitamo in mu želimo: Ad multos annos! Dr. Josip Ujčič se je rodil 10. novembra 1880 v Starem Pazinu v Istri, v preprosti skoval je italijansko osnovno šolo. Sposobne-kmečki hiši. Imel je 9 bratov in sestra Obi-mu dečku je bila dodeljena štipendija in je mogel oditi v Trst na klasično gimnazijo z nemškim učnim jezikom. Leta 1898 je maturiral z odličnim uspehom in se v jeseni vpisal v goriško bogoslovje. Zadnjeleto bogoslovnih študij je bil prefekt v deškem konviktu v Trstu. Dobrih 2 2 let star je končal bogoslovje in bil posvečen v mašnika. Novo mašo je pel v Starem Jazinu. Kmalu po novi maši je prejel dekret, s katerim je bil nastavljen za škofijskega tajnika v Trstu, kjer je ostal dve leti. Kot škofov tajnik je spremljal svojega škofa Nagla po njegovih vizitacijskih potovanjih in drugih službenih potih. Nato je mladi duhovnik šel na Dunaj, da v tamkajšnjem znanem Avguštineju nadaljuje višje bogoslovne študije... Po dveh letih je prišel kot profesor moralke na centralno bogoslovje v Gorico, kjer je pokazal svoje visoke umske sposobnosti. Nekaj časa je vodil tudi upravo deškega zavoda „Marijanišče“. Leta 1908 je bil na Dunaju promoviran za doktorja teologije, štiri leta nato pa je postal dvorni kaplan in ravnatelj Avguštineja na Dunaju V teh službah je ostal do konca vojne. Po vojni je nekaj časa še predaval kot honorarni kulteti, a je potem kot Jugoslovan izgubil profesor moralko na dunajski bogoslovni fa-službo. Leta 1920 se je vrnil v domovino in postal v ljubljani bogoslovni profesor, in sicer zr moralko,kjer je ostal do leta 1936, ko ga je sveti oče poklical na beograjsko nadškofijsko stolico. V 16 letih svojega delovanja v Ljubljani je profesor Ujčič silno razvil svoje pedagoške sposobnosti in je z njimi vzgojil cele generocije bodočih duhovnikov, dajajoč jim poleg silnega teoretičnega znanja tudi mnogo praktičnih navodil za dušno pastirstvo. Napisal je mnogo moralnih razprav v „Bogoslovni vestnik“ in se živahno udeleževal verskega in kulturnega življenjo v Sloveniji. Pridobil si je obilo znancev, prijateljev in častilcev. 28. novembra 1936 je bi] imenovan za beograjskega nadškofa. Takoj naslednje dni je prevzel nadškofijo in obenem tudi banatsko administroturo. Posvetil ga je zagrebški metropolit Bauer 9. marca naslednjega leta. Za Bauerja je bilo to 12 posvečenje škofa, in kmalu nato je legej k večnemu počitku. Novo službeno mesto je bilo za nedavnčlankovgo Službeno mesto je bilo za nedavnego Ijubljau. fkega profesorja težko, zlasti ker je prevzel škofijo v kočljivem gmotnem položaju, katerega ureditev je stala novega nadškofa i živcev in prečutih noči. Na novem mestu ni poznal ne duhovnikov ne navad in verskih razmer. A s silno energijo mu je uspelo rešiti finončno vprašanje škofije in z visoko demokratičnim duhom ge tudi vživeti v nove ljudi in njihove razmere. Njegovo škofovanje je padlo v burne čase protikonkordatske borbe, okupacije, osvobojenja in nove sedanje povojne razmere. Prevdaren, jasen v načelih, in ljubezniv v svojem nastopu je srečno ostal na težkem položaju. Odlikuje g'a izredno zo-upanje v božjo Previdnost in sinovsko nežne vdanost Sveti stolici. V zadnjih letih je nadškof Ujčič predstavnik episkopata v Jugoslaviji in je posvetil že sedem novih škofov. Bog ga je ohranil še kar pri trdnem zdravju. Pa tudi zdrava šegavost ga ni zapustila in mu pomago nositi križ, ki je s tako visoko službo še posebno združen. IZ SLOVENIJE SMRTNE OBSODBE V NOVEM MESTU. Pred časom je bil v Novem mestu proces proti skupini ljudi, med katerimi je tudi več duhovnikov, ki so bili obtoženi zaradi, njihovega zadržanja v zadnji vojni. Obsojenih je bilo 18 ljudi, 4 na smrt, ostalih 14 pa na strogi zapor od 1 do 15 let. Na smrt z ustrelitvijo so bili obsojeni: dekan Gnidovec iz Žužemberka, star 70 let. Gnidovec Franc, posestnik v Gor. Ajdovcu, Mirko Stupica, čevljar iz žu. žemberka in Ignac Trunkelj, kmet v Orlov-kah. Na 15 let strogega zapora so bili obsojeni: Ivo Simčič, strok učitelj, Jože Mišmaš, organist in Jože Rutar, kmet. Josip Podiipnik, župnik iz Sela-žumberk, .'e dobil 12 let strogega zapora, Vinko Šega, kaplan v Žužemberku pa 5 let. To je menda poslednji krvni davek, ki ga je Suha Krajina, najrev.nejši kos slovenske zemlje, plačala Rankovičevemu režimu. Ta proces je najlepši dokaz, kaj veljajo Rankovičeve amnestije, in kaj čaka tiste naivneže, ki se puste presle-pieti od mastno plačanih titovskih agentov, ki ponujajo roko sprave in sodelovanja. Smrtne obsodbe za amnestirana dejanja pričajo, kako trdno stoji komunistična partija na vratu iz. mučenega naroda. NOV UČNI PREDMET. Z letošnjim šolskim letom se uvaja po vseh razredih osnov, nih in srednjih šol v Jugoslaviji nov predmet, „moralna vzgoja“, V osnovnih šolah se bo moralna vzgoja predavala enkrat ali dvakrat tedensko. Učenci naj dobijo pouk o osebni bi-gijeni, vcepi naj se jim poslušnost, resnicoljubje, pravilno ponašanje v družbi, otroci naj se nauče ljubezni do šole, do staršev, do domovine, privadijo naj se spoštovanja do starejših in tovarištva. To bo verjetno nekak nadomestek ukinjenega verouka in protiutež „nastankov nazadnjaškega gledanja na življenje, vpliva klera in vpliva reakcionarnih elementov, ki si prizadevajo vcepiti svoje nazadnjaško naziranje tudi šolski mladini“. Te dni smo zvedeli, da je poleg moralne vzgoje, obvezna za vsa srednješolska dekleta tudi predvojaška vzgoja, ki je popolnoma enaka moški predvojaški vzgoji. Izkopali so že potrebne jarke in pripravili prostore, kjer se bodo dekleta dvakrat na teden v popoldne-skih urah vadile v streljanju in se tako izurile v prave Titove vojake. HOJ ÜA DUŠO MLADINE Jugoslovanski režim nadaljuje svojo gonjo proti veri in Cerkvi. S pristno komunističnega stališča preganja vse vere in vse verske organizacije. Vendar je v zadnjem času nastopanje posebno strogo proti katoliški Cerkvi in njenim ustanovam in osebam. Londonski „Observer“ prinaša dne 10. avgusta poročilo svojega posebnega dopisnika Richarda Loewenthala. Tole so nekatera dejstva, ki jih poroča: ,,V zadnjih mesecih je bilo aretiranih več desetin katoliških duhovnikov, največ v Sloveniji." „Uradno časopisje v Jugoslaviji srdito napada Vatikan in katoliško duhovščino, zopet najhuje v Sloveniji. Bije se boj posebno za mladino.“ „Spomladi so slovenski škofje potovali po svojih škofijah in v mnogih krajih so jih kmetje sprejemali v slovesnih procesijah. V kritičnem stanju se je Cerkev zopet izkazala kot središče kmetske opozicije in režim je bil seveda razburjen." Slovenski tednik „Katoliški Glas“, ki izhaja v Gorici, prinaša dne 10. julija obširen pregled protiverske gonje v Jugoslaviji, posebno v Sloveniji; Tu priobčujemo samo par odstavkov: „Preteklega marca so morali vsi dijaki učiteljišč v Sloveniji odgovoriti na naslednja vprašanja: Iz katere gimnazije prihajaš in zakaj? Poznaš odgovornost, ki jo ima učitelj na vasi za zgraditev socializma? Ali si idealist ali materialist? Al hodiš redno v cerkev ali samo ob večjih praznikih? Ali hodiš v cerkev zaradi pritiska staršev ali koga drugega? AR hodiš iz strahu pred smrtjo? Kaj te vleče k cerkvi in veri? Ali verješ samo iz sentimentalizma? Ali veš, kaj so duhovniki delali v politiki? Ali spadaš h klerikalcem? Ali se ti zdi pravično, da je država odstranila verouk iz šol? Ali imaš verske dvome? Ali nameravaš v bližnji bodočnosti zapustiti vero in cerkev? Zakaj si zapustil vero? Ali ne bi zapustil vere niti, če bi bil zato odstranjen iz šole? Zakaj in kdaj si zapustil vero in cerkev?“ „Slovenski Poročevalec“ dne 1. marca piše: „Učitelji in profesorji kot vzgojitelji bodočih generacij morajo delati in živeti po načelih socializma, drugače ni prostora za nje v naših šolah. Čevljar lahko hodi v cerkev in dela čevlje. Za kulturnega delavca pa ni mogoče dvojno življenje: učiti po načelih marksizma, živeti pa po misticizmu.“ „Slovenski Poročevalec“ piše dne 31. januarja proti župniku v Vrtojbi pri Gorici. Med drugim je tudi stavek: „Med sovražnimi dejanji zoper ljudsko oblast je tudi poučevanje verouka.“ Miloš Zanko, šef prosvete v republiki Hv-vatski, je dne 2 5. junija napisal v „Borbi“ tale navodila za učitelje: „Učitelj se mora najaktivnejše udeleževati v borbi proti veri in to v šoli in pri izven-šolskem delu v masovnih organizacijah. Ni dovolj, da samo učitelj in njegova družina ne proslavljajo cerkvenih praznikov, da se ne družijo z duhovniki, daseneporočajo v cerkvi, da ne krščujejo svojih otrok. Biti morajo povsod prvoborci proti veri. V šoli morajo otrokom razbijati vsako praznoverje in morajo znanstveno dokazovati, da ni Boga, da je znanost dokazala lažnivost vere. Morajo zasmehovati cerkvene obrede in običaje, pa tudi starše, ki še spoštujejo take običaje. V izvenšolskem delu morajo imeti predavanju v istem smislu. Vse življenje učiteljev, zasebno in javno, mora biti v popolnem soglasju s stališčem, ki ga zavzema partija napram verstvu. Dolžnost učiteljev je, da se bore v šoli in izven nje za to, da bo marksizem-leninizem vladal v vsem življenju, tako na vasi kakor v mestih. Učitelj, ki ne dela tako, ne spada v šolo.“ DVA TITOVA GOVORA PROTI KATOLIŠKI CERKVI Ameriško javnost obvešča o izpadih jugoslovanske komunistične diktature proti veri redno in točno časopisna agencija NCWC. Njena poročila ponatiskujejo po vsej Ameriki. Dne 2 3/avgusta ta agencija objavlja naslednje obširno poročilo o verskih razmerah v Jugoslaviji: „Titov režim je menda odločil, da bo uničil vse o ^delovanje cerkva v vsej Jugoslaviji. Tak vtis dobi človek, ko pregleda poročila, ki kažejo, da se boj proti veri nadaljuje z nezmanjšano, če ne še poostreno srditostjo.“ „Sam Tito je dokazal, da sovražnost veri ni kak posamičen krajevni pojav, ampak posledica uradne politike režima. V dveh svojih govorih, ki jih je izgovoril v zadnjem časa, je razbil vse upanje, da bi se moglo preganjanje omiliti.“ „Potem, ko so tostorili nekateri njegovi manjši komunistični voditelji, je sedaj Tito sam izjavil, da smatra njegov režim Moskvo in Rim, to je Koniinform in katoliško Cerkev za svoja dva najnevarnejša sovražnika.“ „Prav istočasno, ko Tito meče v isti koš Moskvo in katoliško Cerkev, pa se poslužuje istega načina potvarjanja dejstev in neresničnosti, kakršne ima Moskva stalno na zalogi in dnevni rabi y borbi proti Cerkvi.“ „Prav kakor komunisti moskovskega kova tudi Tito obtožuje Cerkev, da se ‘vmešava v posle vlade’, da ‘pospešuje reakcijo’, da ,uži praznoverje' in ‘ovira napredek’. Tito žigosa škofe, duhovnike in zveste vernike kot sovražnike ljudstva prav tako, kot to delajo sateliti v Pragi, Budimpešti ali Varšavi.“ ,,Kakor komunistični kolovodje v deželah železne zavese, hoče Tito raztrgati vse vezi, tudi duhovne vezi med Cerkvijo in Rimom in zahteva za državo absolutno oblast nad vzgojo mladine.“ „V Zrenjaninu v Vojvodini je Tito razglasi! svoje misli glede vere jn Cerkve. Tu ponavljamo samo par odstavkov tega njegovega govora: Duhovnik; — agenti tujine. „Katoliška Cerkev in reakcionarni krogi Cerkve, ki so najbolj reakcionarni na svetu, tvegajo stalno gonjo proti naši državi po vsej Ameriki. Hočem povedati našim katoliškim duhovnikom, med katerimi mnogi gledajo samo proti Rimu in ne k našemu ljudstvu in ne na koristi naše države, da mi smatramo vsakogar, ne glede na to, kako stališče ima v Cerkvi, vsakogar, ki ne pazi na koristi svojega ljudstva in dela zanj in z njim, za policijskega tujega agenta. Kominform na severu hoče nasaditi svoje agente med nami. Toda mi jih zapremo. Prav tako ne bomo dovolili komiu-fo-mistom Kima, da bi razširjali svojo delavnost med nami. Zahtevamo, da mora vsak državljan, brez ozira na njegov stan, predvsem služiti koristim svoje domovine in svojega ljudstva.“ ,,To so Titove besede. Ni pa izrecno pojasnil, pa je vendar jasno iz dejanj njegove vlade tole: Po njegovem pomenijo koristi njegove države in ljudstva samo to,, kar so koristi njegove, odkrito brezbožne komunistične stranke, ki pod njegovim vodstvom izvaja diktatorsko oblast v Jugoslaviji.“ „Po komunističnem nazoru je vsaka vera, pa naj bo katoliška, druga krščanska ali mohamedanska, le vraža in vsakdo, ki učj vero, tudi če le v cerkvi, je sovražnik ljudstva in torej kazniv.“ ,,V drugem govoru, pri nekem učiteljskem zborovanju, je Tito razvijal svoje nazore o vzgoji in to tako, da bi lahko žel samo pohvalo svojih ‘sovražnikov’ na severu. Dejal je: Vera je vraža. „Ni mogoče graditi socialistično državo in ne graditi socialistične vesti. Stare zamisli, stare navade in reakcionarji hočejo osvojiti naklonjenost naše mladine in jo odvrniti od novega pojmovanja družbe.“ „Kamenje mečejo od zunaj na nas, češ da odvračamo otroke od Boga, od cerkve in slič- nih, toda mi se ne moremo sprijazniti z mislijo, da bi dopustili, da hi bilo ljudstvo še vedno obsedeno z vražami, kajti za nas vse to niso nič drugega kot vraže.“ „Država ima dolžnost in pravico, da vzgoja mladino. V tej točki ne bomo nikdar popustili nikakem pritisku odzunaj.“ „Praktični uspeh tega Titovega govora se , kaže v številnih odpustih učiteljev. Iz vseh delov Jugoslavije namreč poročajo, da učitelji morajo izgubiti službe samo zato, ker hodijo v Cerkev.“ NADŠKOFU STEPINCU SO V KÖNFJ NACIJI NALOŽILI 280.000 DIN OSEBNEGA DAVKA Pariški list „L’Aurore“ poroča me 25. avgusta 1952: „Mons. Stepinac ne more plačati davka, ki so mu ga naprtili. Jugoslavnska davčna uprava je naložila mons. Stepincu 280.000 dinarjev osebnega davka. Bil je osvobojen v decembru lanskega leta. Sedaj nima sredstev, da bi plačal in poravnal to obveznost. Tudi ne more prodati svojega imetja, ker je vse zaseženo in proglašeno za državno lastnino.“ Kakor znano, nadškof Stepinac ne more izvrševati svoje službe, ker je konfiniran. PB1MOBSKE VESTI SPREMEMBE V GORIŠKI NADŠKOFIJI. Preč. g. župnik Jože Žorž, ki je dosedaj služboval v Mirniku v Brdih na meji med Italijo in Jugoslavijo, je sedaj sprejel novo župnijsko mesto v Mavhinjah na tržaškem Krasu. V Mirnik je prišel č. g. Mirko Zorn, dosedanji župnik v Civignanu nad Rigoiatom v videmski pokrajini. Gospod Artur Zaletel, dosedanji župnik v Mavhinjah, je sprejel mesto v gori-škem sanatoriju. PROSEK. Nad vse krasno je izpadlo Marijino češčenje dne 7. septembra. Vse je tekmovalo za čim večjo slavo Marijino. 32 belo. oblečenih deklet in 12 fantov je nosilo Marijin kip, 12 deklic pa je pred kipom nosilo umetne glicine, ki so napravile na občinstvo lep vtis. Petje in godba se je neprestano izmenjavala. Osem duhovnikov je počastilo procesijo. Za to priliko sta bili blagoslovljeni v cerkvi dve novi zastavi. Temu zunanjemu si. jaju moramo dodati tudi notranji uspeh. G. Vidmar, misijonar je dosegel s svojimi lepimi govori med tridnevnico, da je bilo ob sklepu veliko število sv. obhajil. MAŠNIŠKO POSVEČENJE V GOBICI. Preteklo kvaterno soboto je goriški nadškof podelil zakrament sv. mašniškega posvečenja dvema dijakonoma goriške nadškofije. Oba sta Italijana. SESTANEK SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V GOBICI. V sredo 17. septembra so se v Gorici v Domu Brezmadežne sestali slovenski duhovniki iz goriške nadškofije v Italiji, da se porazgovorijo o dušnopastirskih zadevah. Med drugim so obravnavali tudi vprašanje sodelovanja s komunizmom in s komunističnimi strankami pri yolitavh. Soglasno so se jzrekli zoper vsako sodelovanje s komunizmom MARIJINO SLAVJE NA OBČINAH. V nedeljo 14. septembra je dožvela tržaška vas Opčine velik in nepozaben dan. Razen leta 1949 še ni bilo na Opčinah tako lepe in ve. like procesije in splošno takega sodelovanja pri vsej prireditvi kot letos, že uro pred pričetkom so se začele zgrinjati množice pred Marijinim kipom, kjer so lepo prepevali in molili, isto se je ponovilo tudi pri procesiji. Posebno članice Marijinih družb zaslužijo veliko pohvalo. Tudi mladina je bila v velikem številu zastopana in za to slovesnost je prvič nastopil openski cerkveni zbor. Vendar, kar je pri takih cerkvenih slovesnostih najlepše, to je n^še ljudsko petje, ki se je zadnja leta zelo poživilo. Nad 4000 vernikov je spremljalo fatimsko Kraljico v veličastni procesiji po openskih ulicah. Ob zaključku je prišel še tržaški škof in podelil vernikom trojni blagoslov. V GORICI BODO ZIDALI KATOLIŠKI DOM. Dne 9. oktobra je ,.Katoliški glas“ objavil razveseljivo novico, da se je v Gorici že ustanovil pripravljalni odbor za gradnjo Katoliškega doma. Začel je s prvimi pripravami, navezal razne stike, pripravil načrte, ter tako pripravil pot odboru za gradnjo Katoliškega doma. častni predsednik tega odbora je mons. Ivan Trinko, starosta beneških Slovencev, predsednik dr. Kacin. V tem odboru je še 19 članov, izbranih med predstavniki katoliških organizacij. Istočasno se je tudi v Ameriki v Clevelandu ustanovil pripravljalni odbor, se stavljen iz 25 članov, ki so si privzeli nalogo, da bodo pomagali goriškim katoliškim Slovencem pri gradnji prepotrebnega Katoliškega doma. častni predsednik tega odbora je Rt. Rev. mons. John Oman, predsednik mr. Anton Grdina, ki se je pretekli teden mudil pri nas na Goriškem in mnogo razpravljal ravno o vprašanju našega Katoliškega doma. Ameriški odbor je izjavil, da to ni vprašanje le goriških in beneških Slovencev, temveč i° vprašanje, ki zanima ves slovenski narod. ARGENTINA Odkar nismo imeli posebnega odstavka za naše življenje v Argentini, se je nabralo nekaj stvari, katerih ne smemo preiti, če hočemo biti zvesti kronisti. KATOLIŠKI KULTURNI SVET, ki je bil v dveh tretjinah izvoljen na katoliškem shodu slovenskih izseljencev v Buenos Airesu, čaka pa še imenovanja tretjina po ljubljanskem škofu dr. Rožmanu, se je sestal na sejo, izvolil iz sebe predsedstvo in odbornike, ki bodo izvrševali sklepe celokupnega sveta. Za predsednika je bil izvoljen že na katoliškem shodu prelat, univ. prof. ter dekan teološke fakultete dr. Alojzij Odar. Na prvi seji so bili njemu pridruženi kot podpredsednik bivši urednik „Slovenca“ g. France Kremžar, tajnik sodnik g. Božo Fink, blagajnik g. Lado Lenček CM. Na drugi seji je razpravljal kulturni svet o statutu svojega dela, ki naj bo primeren njegovi vlogi, ki jo med slovenskimi katoliškimi izseljenci ima. Večina članov sveta je v Argentini, na področju velikega Buenos Airesa. Ti bodo tisti, ki se bodo mogli redno sestajati k sejam; drugim bodo pismeno predložili vsaj važnejša vprašanja v razpravo in odločanje, da bo tako mogoče zvedeti resnično mnenje Slovencev vsega sveta. Važno vlogo ima ta kulturni svet, da druži v mišljenju in delovanju slovenske katoliške izseljence raztresene po vsem svetu jn tako daje vsaj nekaj pogojev za ustvarjanje potrebne enotnosti. POKLONITEV IZSELJENSKIH SKUPIN NADŠKOFU V BUENOS AIRESU, KARDINALU DR. AL. J. COPELLO je bila v nedeljo 21. septembra dopoldne. Prvotni načrt je predvideval tudi skupno prireditev popoldne, pa je zaradi krajevnih okoliščin bila zaenkrat prestavljena, kasneje pa popolnoma odpovedana. Zbrali pa smo se to nedeljo dopoldne ob 11 v stolnici, katero so izseljenci vseh narodov popolnoma napolnili. Lahko bi rekli, da se je ponovil binkoštni dan prvega leta krščanstva, saj bi komaj naštel vse narode, ki so se po svojih zastopnikih zbrali, kaj šele mogel razumeti njihove različne jezike. Nekaj minut pred 11. uro je vstopil v stolnicb kardinal Copello v spremstvu emigrantskih dušnih pastirjev, med katerimi je bil tudi slovenski duhovnik č. g. Anton Orehar. Sv. mašo je opravil član mednarodnega katoliškega odbora za izseljence č. g. Albin Menza, po rodu Italijan, ki v tem odboru zastopa Argentino. Po evangeliju je govoril v proslavo dneva p. Azpiazü, Bask iz Španije, ki je pozdravil kardinala, mu častital ,za zlato mašo, nato izrazil zahvalo izseljencev cerkveni in civilni oblasti za gostoljuben sprejem. Med mašo sta dovršeno pela moška zbora Poljakov in Hrvatov posamezne speve v latinskem jeziku. Tudi Slovencev je bilo pri slovesnosti veliko število. Po maši pa so se skupine zbrale na dvorišču škofijskega dvorca, kjer je kardinalu zapel italijanski zbor, nato ga je pozdravil -za to priliko že omenjeni p. Menza, se mu z'i-hvalil, ter mu čestital. Vidno ganjen posebno takrat, ko je omenjal izseljensko pot svojega očeta iz Italije v Argentino, je pozdravljal Leise zahvaljeval jubilant izseljenskim dušnim pastirjem in vernikom za vse delo in vztrajnost ter jih vzpodbujal, naj v novi domovini ne pozabijo svetih izročil svoje prvotne domovine, nazadnje pa je vsem podelil svoj škofovski blagoslov. Z občutjem, da smo bili pri očetu, smo odhajali od njega s sklepom, da jubilanta v molitvah ne pozabimo. NADŠKOFIJSKI EVHARISTIČNI KONGRES V BUENOS AIRESU IN ZLATA MAŠA KARDINALA COPELLO. . . Omejeno samo na nadškofijo Buenos Aires so praznovali ta II. nadškofijski kongres kot del slovesnosti ob zlatomašni slovesnosti nadškofa kardinala Copello v času od 19.—2 5. oktobra z dobro urejenim sporedom. Na misijonsko nedeljo je bila otvoritev kongresa v stolnici ob 10 s „Pridi sv. Duh“, nato je bila pontifikalna sv. maša pom. škofa dr. Tata, predsednika pripravljalnega odbora. Ves dan je bil posvečen misli: Evharistija — Cerkev — papež. — V naslednjih dneh so bile polnočnice v posameznih okrajih po župnijskih cerkvah, povsod pa pridige z mislijo: Evharistija in duhovništvo, — četrtek 23. ok- tobra pontifikälna maša v cerkvi Najsvetej-šega Zakramenta, zvečer sv. ura zborovanja ob misli: Duhovniški poklici. — Petek 24. oktobra je bil dan posvečen bolnikom. Za ta dan so po vseh bolnišnicah pripravili obhajilo bolnikov in sv. maše; kard. Copello je maševal v Policlinica Ramos Mejia, kjer pastiruje naš slovenski rojak č. g. svetnik Janez Klemenčič, ena največjih bolnišnic v mestu. — Sobota 2 5. oktobra so imele zjutraj sv. mašo Marijine družbe y cerkvi čudodelne svetinje, zvečer pa je bila procesija z Lujan. sko Materjo božjo od cerkve presv. Zakramenta na Plažo Mayo, ob spremljavi lučk. — Nedelja — na praznik Kristusa Kralja za za. ključek kongresa: Dopoldne pontifikalna maša v stolnici ob 10, ki jo je opravil nadšk'f kardinal Copello, po kateri je podelil papeški blagoslov. Popoldne ob petih pa se je pomikala procesija od cerkve Ntra. Sra. de la Pie-dad pri Plaza Congreso (parlament) do Plaza Mavo. Z veliko udeležbo zavodov, organizacij in vernikov, je ob spremstvu številne redovne in svetne duhovščine nosil Najsvetejše kardinal Copello, ki je bil obdan od domačih pomožnih škofov, škofov iz notranjosti države z apostolskim nuncijem mons. Fietto na čelu. Po prihodu na Plaza Mayo, kjer je bil postavljen lep oltar, je najprej nadškof kardinal posvetil mesto Kristusu Kralju, nato podelil blagoslov z Najsvetejšim. Udeležbo cenijo na kakih 60.000 ljudi v sprevodu. Ko so v procesiji odnesli sliko Lujanske Matere božje v baziliko sv. Frančiška, je bila kongresna slovesnost zaključena. Množica je bila resnično pobožno navzoča in hvaležno pozdravljala nadpastirja — jubilanta. Zlato mašo je kardinal Copello obhajal prav na dan obletnice svojega posvečenja pred 50 leti t. j. 28. oktobra na praznik apostolov sv. Simona in Jude, in sicer je imel ob 10 dopoldne tiho sv. mašo v stolnici ob asistenci skoro vseh argentinskih škofov, ki so se zbrali ob primasu, da so drugi-dan začeli svojo let. škofovsko konferenco, navzoč je bil tudi apostolski nuncij mons. Fietta. Pri sv. maši je bil predsednik republike gen. Peron s svojo vlado ter diplomatski zbor. Po maši je jubi. lant zapel Te Deum, podelil papeški blagoslov. Ob izhodu sta se prisrčno pozdravila s predsednikom republike, ki ga je spremljal v škofijsko palačo, kjer so se nadaljevale čestitke škofov, duhovnikov in vernikov, katerih vsi so ta dan pokazali spoštovanje in lju. bežen do kardinala. Duhovščina je priredila opoldne tega dne slavnostno kosilo kardinalu-nadškofu v semenišču. Tam so ga pozdravili v imenu škofov nadškof iz San Juana mons. Rodriguez y Olmos, od duhovščine kanonik mons. Speroni, za redovnike pa salezijanec — župnik iz San Carlosa p. Zitta. Vesel se je kardinal zahvalil za vse in povabil na skupno borbo za Kristusa in Cerkev. — Prav isti dan popoldne pa je kardinal v središču mesta Paraguay y Rodriguez Pena blagoslovil temeljni kamen za nov „Duhovniški dom“, ki mu ga duhovniki in verniki poklanjajo kot spomin na njegov jubilej, da bodo imeli v njem prostora duhovniki, ki bodo študirali, imelj svojo knjižnico in razvedrilo ter preno- čišče duhovniki s poti. Izročil m* je ta dar s: posebnim govorom njegov najožji in dolgotrajnejši sodelavec mons. dr. Ant. Rocca, po. možni škof in gen. vikar. — Zaključila pa je slovesnosti slavnostna akademija v impozantnem jezuitskem kolegiju „Salvador“. Na spo. redu so bile pesmi semeniškega pevskega zbora in kot osrednja točka govor Em. kardinala dr. Ant. Caggiano, škofa iz Rosario, ki je pomebno govoril o vlogi hirerarhije ter povezanosti vernikov z njo. V dvorani so bili argentinski škofje, mnogo duhovščine, redov, ništva ter polno ljudi. — Tako je res mogel kardinal-jubilant vesel reči besedo zahvale vsem navzočim za to, ,,kar so storilj za starčka, ki še hoče delati v polni zvestobi papežu za Kristusa“. Vseh slovesnosti so se udeleževali tudi slovenski duhovniki in verniki. SLOVENSKO SEMENIŠČE V ADROGUE se je v skromnosti skrilo samo vase, nikakor pa nehalo z delom. Z voljo, lastno Slovencem, so premagali težave selitve ter si s pomočjo rojakov iz Sev. in Južne Amerike preuredili najeto hišo v svoj novi dom ter začeli takoj z delom, kakor v najbolj rednih razmerah. Doslej je bilo vpisanih v semenišču (in bogoslovni fakulteti) 78 slušateljev, od teh jih je naredilo doktorat 6, postalo duhovnikov 62; danes je vpisanih bogoslovcev 10, dokto-ranta 2, pripravniki 3. K semenišču je priključena Apostolska šola (škofovi zavodi ali malo semenišče). Ta je sprejela tekoče leto 9 gojencev, in sicer so vstopili 3 v srednjo šolo, 6 v zadnje razrede ljudske šole. Po uspehu so na šoli med argentinskimi sošolci na prvih mestih, štirje od teh bodo letos končali v enem letu dva razreda in bo tako prihodnje leto ostal le eden v ljudski šoli. Doma se letos poučuje le verouk in slovenščina. Slovenska zgodovina m zemljepis ter latinščina čakajo na naslednje leto. Za naslednje leto bo zavod mogel sprejeti kakih osem novih gojencev, bodisi za zadnji razred ljudske šole, bodisi za razrede gimnazije; predvsem seveda tiste, ok katerih je upati, da imajo v sebi klico duhovniškega poklica. Argentinski rojaki zelo redno in vztrajno podpirajo s svojimi prispevki semenišče, čeprav se močno čuti gospodarska kriza na vseh poljih. Dekan teološke fakultete je prelat dr. Alojzij Odar, rektor semenišča dr. Franc Gnidovec, spiritual dr. Filip Žakelj, v semenišču so še gg. prof. dr. Ivan Ahčin in dr. Ignacij Lenček ter prefekt Apostolske šole g. Alojzij Kukoviča. POUK SLOVENSKIH OTROK IN MARIJINI VRTCI. Vsako nedeljo se tudi letos vrši ob nedeljah ali med tednom za slovenske otroke velikega Buenos Airesa slovenski tečaj, na katerem se poučuje verouk ter domovinski predmeti s petjem. Otroci v glavnem še redno hodijo; vse .zavisi od staršev; tudi uspehi so lepi, kar je pač zasluga gg. kate. hetov in učiteljstva, ki se neizmerno žrtvujejo za otroke. Z letošnjim letom so bili orga. nizirani nekaki Marijini vrtci po posameznih središčih, kjer fantje in dekleta iz naših mla- dinskih organizacij zbirajo otroke izven Šole na sestankih, kjer jim pomešano z igricami nudijo zdravo moralno in domovinsko vzpodbudo. Take vrtce imamo v Buenos Airesu, Ramos Mejia, Lands, San Martin, Florida, San Justo. SVETE TKE PRED PRVIMI PETKI MED ARGENTINSKIMI SLOVENCI stanovitno po. stajajo narodna pobožnost rojakov pred Gospodom kot počeščenje in prošnja v vseh važnih zadevah. Sklenili smo tako na katoliškem shodu, posebej smo povabili zadnje mesece z letaki in po cerkvah. Resnično se je število zvečalo. Veliko je koristila nova knjiga prof. dr. Jakliča: Pred Bogom pokleknimo, ki nam nudi izbiro sv. ur za važne sodobne potrebe, med tem ko smo bili preje leta in leta vezani na eno in isto besedilo. Seveda je vedno še želeti novih udeležencev. — Na vseh krajih je prav ob tej priliki dragocena prilika za sv. spoved, KODITELJSKI SESTANKI ZBIRAJO vsakih nekaj mesecev starše, fante in dekleta na posebnih popoldnevih, kjer se razpravlja o vzgojno-mladinskih vprašanjih. Po kratki pobožnosti v cerkvi, je nastop otrok, nato pa poučno predavanje iz vrst učiteljstva ali iz vrst staršev o vzgojnih vprašanjih. Vedno se razvije lep in koristen razgovor. Veliko zaslug imajo za to naše učiteljice in učitelji, želeli bi pa večje udeležbe mlajših poročenih ih samskih, saj to so njihovi problemi jutrišnjega dneva. Okrožje iz Lanusa ima svoje sestanke, ker je v Ramos Mejia nekoliko daleč. MLADINSKO PRIREDITEV SO PRIPRA-VILI NAŠI FANTJE IN DEKLETA organizirani v SFZ jn SDO, ki sta kratici za Slovensko fantovsko zvezo ter Slovensko dekliško organizacijo. Sicer je njihovo delo skrito na rednih mesečnih sestankih ter športnih vajah, to pot pa so nam pokazali sad svojega, zlasti športnega življenja ter ročnih del, ko so najprej 14. septembra pripravili na slovenski Pristavi v Moronu telovadni nastop z lahko atletiko, razstavo dekliških ročnih del ter prosto zabavo za vse udeležence. Prvič jim je nagajal dež, pa je bila udeležba ljudi veli- ka, saj smo našteli najmanj 500 gostov. Ponovili pa so isto potem še enkrat 12. oktobra ob udeležbi 800 ljudi. Ne vemo, kaj bi pohvalili: Dekliško razstavo ročnih del, ki je bila resnično za vse presenečenje, brez prazne hvale, toliko solidno narejenih stvari od prtičev, delov narodnih noš do slik. Prav tako moramo pohvaliti prizadevnost in uspeh fantov v športu ter mičen nastop deklet s prostimi vajami, ki so njim primerne. To je bil dokaz, da jim nihče ne brani zdravega športa v obliki, kakor je v duhu Cerkve primeren članom katoliških mladinskih organizacij. OSEBNE SPREMEMBE so se izvršile, ko je prišel iz čile naš slovenski duhovnik č. g. Jože Guštin. Sprejet je bil v nadškofijo Bs. Aires ter nastavljen v parroquia Ntra. Sra. de Lujan, Monteagudo 830, Capital. Telefon 91.0697. Ima delo predvsem med fantiči v župnijskem kolegiju in rad pomaga tudi med Slovenci, kolikor more. — Zbolel je č. g. župnik Vinko Lovšin, ki je pred leti prišel iz Mercedes v Buenos Aires že nekoliko bolan, pa se je okrepil, a ga je sedaj bolezen vsaj delno položila v posteljo. Molili bomo za njega, da ozdravi, saj je priden, čeprav nepodpisan sotrudnik Dž. FATIMSKA MARIJA je letos drugič obiskala novo župnijo sv. Jožefa, kjer neutrudno deluje č. g. Hladnik Janez. Z njemu lastno ljubeznijo jo je sprejel v soboto 4. oktobra, ji pripravil cerkev ter srca ljudi, jih zbiral ves teden ob mnogih prilikah, jim dal možnost za spoved, da bi izpolnili veliko Marijino zahtevo po pokori. Dobro se razvija njegova župnija, v katero mu hodijo pomagat z ljubeznijo gg. iz semenišča, posebej g. prefekt Kukoviča ter g J. Jurak iz mesta. Sedaj pripravlja že ustanovitev nove fare v Carasco, kjer je že začel z redno nedeljsko službo božjo. Zaenkrat imajo še vse v šolski dvorani. Neumorno išče slovenskega duhovnika z misijonskim duhom, ki bi, podobno kot on pri sv. Jožefu, tukaj začel z novo župnijo. DRUŠTVO SLOVENCEV je imelo občni zbor 12. oktobra. Po poročilih, ki morajo biti po tukajš. predpisih vsi v kasteljanskem jeziku, so izvolili nov odbor s predsednikom g. ing. Albinom Mozetičem Ta se je zahvalil dose-danjemu predsedniku g. Milošu Staretu, pro. sil vse za sodelovanje pri važnem skupnem delu za dobrobit slovenskih rojakov. Menda smo Slovenci edini, ki imam0 toliko urejeno skupno delo. MISIJONSKO PRIREDITEV smo imeli za letošnjo misijonsko nedeljo 19. oktobra kar na dveh krajih, .zjutraj v Lanusu, popoldne v mestu, že pri svetih mašah so duhovniki govorili o tej važni dolžnosti katoličanov, še bolj pa so hotele navdušiti ljudi prireditve po dvoranah. V mestu je bila na Montevideo 859, ki je središčna stavba argentinske KA za žeu-stvo. Poleg govora č. g. L. Lenčka CM, so bile na sporedu pevske točke „Gallusa“, dra-matski prizori treh igralskih družin, ki so predstavili življenje misijonarjev, ter kno-predstava, Lepa prireditev, ki je vzbudila še več navdušenja za misijonsko misel. IMtOsr.AVO SliOVENSKEGA NARODNEGA PRAZNIKA 29. OKTOBRA so pripravljali zelo pestro in točno krajevni odbori Društva Slovencev. Priporočajmo ge Bogu tudi v narodnih zadevah, posebej ob težkih prilikah! SOČIAI/NO-GOSPODARSKI TEČAJ DRUŽABNE PRAVDE se je zaključil 6. oktobra. Sodelovala sta zlasti prof. dr. Ivan Ahčin in g. Maks Jan. Udeležba je bila ves čas lepa od strani fantov in mož. MENDOZA je s svojo skupino doslej poskrbela še vedno za povezanost s središčem v Buenos Airesu. Tako je storila tudi sedaj za Slovenski katoliški shod v izseljenstvu. Na Vnebovzetje so imeli molitveno uro za uspeh katoliškega shoda. V nedeljo 17. avgusta je odbor Društva Slovencev bil na romanju na Challao, pravo obletnico so pa imeli v nedeljo 7. septembra. Dopoldne je bila maša z odgovarjajočo pridigo, popoldne so pa imeli litanije in nato v dvorani prireditev. — Zastopniki posameznih stanov so prebrali resolucije glavnega odbora in jih utemeljili. Za tem se je vrstilo nekaj prizorov fantov, deklet in otrok in za zaključek se je razvila procesija po dvorišču s sliko Marije Pomagaj. NOVE KNJIGE JAGODICEV „NADŠKOF JEGLIČ“ Malokateri pomebni Slovenec je dostojno popisan. Je to Čudna stvar pri nas Slovencih. Kot da bi bili večjim med nami nevoščljivi še po njihovi smrti! Z muko so iskali naši pisatelji in zgodovinarji predmetov, ki naj bi jih opisali. Velikih Slovencev pa se niso lotili. Tako nimamo, da le za zgled naštejem, ne življenjepisa Jerana, ne Misia, ne Mahniča; še Slomšek ni zadosti dobro opisan, še najboljši je prvi njegov življenjepis v nemščini, Ko-rarjev, med tem ko Medvedov jn Kovačičev nista bogve kaj. Poznejši ljubljanski škofijski kancler, našim priseljencem iz tirolskih in koroških taborišč dobroznanf mons. dr. Jože Jagodic, je bil zadnjih osem let Jegličevega škofovanja v Ljubljani škofijski tajnik. Jeglič je mladega tajnika, bila je to njegova prva služba — posebej vzljubil. Razmerje med njima se ni spremenilo, ko se je Jeglič leta 1930 odpovedal ljubljanski škofiji, postal naslovni nadškof in odšel v pokoj v Gornji grad in nato v Stično. Ostalo je neskaljeno do Jegličeve smrt' i leta 1937. Dr. Jože Jagodic je mogel v petnajstih letih od 1922 do dobra spoznati škofa Jegliča. Zato je bil kakor poklican, da nam napiše njegov življenjepis. Imel pa je po naklonjenosti Jegličevega naslednika dr. Rožmana tudi dostop do dnevnika, ki ga je Jeglič pisal, dokler se ni odpovedal ljubljanski škofiji. Vsak dnevnik je pisan subjektivno, Jegličev pa še posebej. Dnevniku je Jeglič zaupal svoje misli, čustva, sodbe in obsodbe. Jegličev dnevnik, pozneje po Jegliču samem večkrat omiljen, lastno opazovanje, sporočila različnih oseb, ki so Jegliča poznale, in drugi pisani ter nepisani viri so dali dr. Jagodicu izredno veliko materiala, ki ga je spretno uporabil v Jegličevem življenjepisu, ki mu je dal podnaslov „majhen oris velikega življenja“. Jagodicev „nadškof Jeglič“ šteje 483 strani velikega formata. V petnajstih poglavjih in v tri in sedemdesetih podpoglavjih nam pisatelj prikazuje Jegličevo življenje in njegov pomen za Cerkev in narod na Slovenskem. Vsebine knjige tu ne moremo pripovedovati, že samo naštevanje poglavij bi trajalo predolgo. Treba je vzeti knjigo v roke in jo prebrati. Bere se zanimivo. Z užitkom jo bodo brali zlasti tisti, ki so škofa Jegliča vsaj nekoliko poznali. Pa tudi drugi bralci bodo imeli korist od nje. Pred njimi bo rastla mogočna postava Jegliča, ki je bil dva in trideset let ljubljanski škof. V tistih časih je pomenilo nekaj biti ljubljanski škof. Jeglič pa tudi ni bil kdor koli. Dobro se je odražal od svoje okolice. Jegličevo škofovanje je bilo polno tragičnih zapletljajev. Štirikrat je bil na tem, da se odpove ali da mu odvzemo škofijo, v Pet;0 se ie osemdeset let star in s kapjo obremenjen odpovedal sam. Velika so Jegličeva zunanja dela, še večje pa je njegovo notranje življenje. Jeglič se je prizadeval veliko, bil je težke boje in trpel je silno. Jagodic nam je osvetlil Jegliča z marsikatere strani. V knjigi ga gledamo z dobre pa tudi slabe strani, Jeglič je imel tudi napake, kakor jih ima vsak človek. Pri tistem pa, ki je postavljen bolj na izpostavljeno mesto, pridejo napake še bolj do izraza in se zato še bolj opazijo. Dober življenjepis mora pokazati oboje, vrline in napake na človeku. Daleč smo že preko tega, ko so življenjepisi le hva. lili. življenjepiščeva stvar tudi ni za vsako ceno opravičevati napake, saj ni advokat, ki brani svojega klienta, marveč mora biti objektivni poročevalec. Ko beremo življenjepis, nam ni za pisateljevo sodbo, marveč za dejstva in utemeljevanje. Vseh vprašanj pa, ki so v zvezi a Jegličevim škofovanjem, pa Jagodičev življenjepis ni rešil. Prvi življenjepis jih skoro nikoli ne more pri tako razgibanem in na vsa polja posegajočem osrednjem človeku celega naroda, kot je bil Jeglič. Zato zadnje sodbe o škofu Jegliču, ki bi ga objektivno ocenila na vseh popriščih, še ni mogoče podati. Potrebna so še podrobna raziskovanja in daljša časovna odmaknjenost, da bo mogla biti sodba na vss strani pravična Jagodičev življenjepis škofa Jegliča je velik dogodek, v naših današnjih razmerah pa dvakrat velik. Naj bi prebrali to knjigo vsi Slovenci. Narodni ponos jim bo ob njej rasteh Lahko jim bo pri srcu, ko bodo brali o velikem našem človeku. Marsikatero pobudo za lastno življenje bodo našli ob tem velikem življenju. Jagodičev življenjepis pravi sicer v podnaslovu, da je „majhen oris velikega življenja“, toda ni sam na sebi majhen, na široko je zajet in zelo veliko nam pove o Jegliču, samo življenje, ki ga opisuje, je v resnici veliko. Ahila bi ne bilo brez Homerja. Jeglič sicer ni Jagodiceva ustvaritev, a pozabi ga je le iztrgal. Danes se hitro pozabljajo tudi veliki ljudje. Dr. Jagodic se je oddolžil škofu Je- gliČu za njegovo naklonjenost, nam vsem pa je osvežil spomin nanj in še prihodnjemu rodu je sporočil, kaj so Slovenci imeli v Jegliču. ALOJZIJ ODAR SOCIALNI DAN Socialni dan slovenskih izseljencev v okviru Slovenskega katoliškega shoda v Buenos Airesu 1952. Zbral in uredil vseuč. prof. dr. Ivan Ahčin, izdala in založila „Družabna pravda“. 4 8 strani. Ugovor proti socialnemu dnevu in proti predavanjem, ki so natisnjena v brošuri, je tale: „življenje teče po svoje, teorije niso nič!“ Proti resolucijam posebej pa: „Besede so lepe, a dobre samo za papir.“ Ceno drugemu ugovoru je pokazalo že „Oznanilo“. K prvemu pa se da reči n. pr. tudi tole: življenje ureja najprej božja previdnost, ki ji zakonov ne poznamo, pač pa vemo, da ji služi dobro in zlo, človek in narava, misel in gmota. življenje ureja tudi narava s fizikalnimi zakoni, ki so v nji. Urejajo ga tudi ljudje, različni po značajih, sposobnostih, po nazorin in ciljih (in to so teorije!). Med temi, ki življenje spoštujejo, ga preučujejo in skušajo razumeti, potem pa pomagati posameznikom in vsej družbi do blaginje, so prireditelji prvega slovenskega katoliškega socialnega dneva (gl. str. 1!), so pisci člankov. Ne more biti drugače, kot da iz knjige te vrste odseva osnovno nasprotje sodobnosti: rdeči imperij, v katerem je „pauperizacija“ (samo — čemu ta izraz?) širokih množic na. men in sredstvo obenem. Le siromak, ki je odvisen za vsak grižljaj, more biti orodje v rokah komunističnih vladarjev.“ (15) In katoliška Cerkev, ki daje nauk („teorija!“), pa tudi moč, da njeni člani vztrajajo v delu za ustvaritev pogojev „primernega kulturnega in duhovnega življenja, kar naj bo namen gospodarstva.“ (28) Referati vsebujejo marljivo zbrano gradivo o gospodarskem in socialnem položaju slovenskih izseljencev (350.000 do 400.000 nas je!). Izmed ugotovitev naj izpišem dve. Prvič, da „spada naša emigracija po svojih gospodarskih pogojih v vrsto proletarcev“ (28) in važno opozorilo na težave prave prilagoditve in obenem ohranitve kulturne dediščine. To oboje pa je olajšano članom družin. Koliko nas živi v družinskem okolju — o tem menda ni podatkov. —■ Drugo: anketa je dognala, da je le 30% izseljencev trdne volje, ostati zvestih svojemu narodu; da je to obenem procent tistih, ki so včlanjeni v slovenskih društvih. Temu dodaja predavatelj: „V zvezi s tem bi bila na mestu študija, ali skupno z nar. zavestjo pri več kot polovici slovenskih izseljencev odmira tudi verska zavest, če je res tako, tedaj je slika naravnost pretresljiva.“ (20) V brošuri zbrani podatki so temelj za nadaljnje raziskovanje, prav tako poročila o tem, kaj smo na socialnem področju že storili, kaj je še treba napraviti in napotki za to (resolucije). Ko ti ponudijo knjižico, je prva skušnjava: „Kaj zopet knjižica? Ne dam!" če skušnjavo premagaš, te to stane nekaj napora in 4 pese. Dobiš pa v roke branje, ki prekaša vse, kar se o socialnih zadevah čita po časopisju. In tiče se tebe in vseh nas. PROF. GERZINIČ MALI MISAL Priredil dr. Metod Turnšek. Celovec 195-2. Str. 688. Pred osmimi leti je izšel v Ljubljani celotni Rimski misal v slovenskem jeziku; prevedla sta ga stiška cistercijana p. Tomaž Kurent in p. Metod Turnšek. Bilo je to eno izmed zadnjih književnih dejanj, ki so jih mogli storiti katoliški Slovenci v domovini. Za slovensko razmere je bilo to zelo veliko dejanje, že prevod sam, še bolj pa njegovo izdanje. „Mali misal“, ki ga je za svojo stoletnico izdala Družba sv. Mohorja v Celovcu, kakor beremo na naslovni strani, je skrajšan slovenski Rimski misal. Od tod tudi njegovo ime. Iz celotnega slovenskega Rimskega misala je prevzel tiste molitve in mašne obrazce, ki jih verniki navadno prebirajo, ako se udeležujejo liturgije, uporabljajoč misal. Tako imamo v „Malem misalu/1 red sv. maše, nedeljske maše za posamezne dobe cerkvenega leta z mašami na Gospodove praznike, nato posebne maše na nekatere Marijine praznike (skupno 10) in nekatere posebne maše svetnikov (vsega 17); od votivnih maii sta dve (v čast Svetemu Duhu in poročna maša); dodane so tudi maše za rajne. V dodatku so še tri posebne maše iz krške škofije. To je vsebina prvega dela „Malega misala“; po njej ima, kakor rečeno, svoje ime. Drugi del od 531. strani naprej pa je nekak molitvenik in cerkvena pesmarica. Vsebuje glavne molitve za vsak dan, molitve za zasebne in skupne zadeve, popoldanske pobožnosti, kakor se vrše po slovenskih škofijah in molitve ob_prejemanju zakramentov. V zadnjem oddelku je besedilo triinosemdesetih cerkvenih pesmi. — Tisk je lep, papir dober, oprema preprosta a lična. Lepa je naslovna slika, ki prikazuje sveto daritev kot vir milosti. Na zadnji strani molitvenika prireditelj sliko razlaga. Po besedah papeža Pija XII je misal „največja knjiga pobožnosti sv. Cerkve“, po besedah Pija XI. pa „ena najlepših knjig, kar jih sploh imamo“. Vsem. ki zmorejo, Cerkev danes priporoča, da se udeležujejo maše z mi-salom. Slovenski „Mali misal“ ni sicer celoten Rimski misal, toda veliki večini naših vernikov popolnoma zadostuje. Zato ga toplo priporočamo. A. O. „PRED BOGOM POKLEKNIMO“ Oceno te nove slovenske molitvene knjige z enajstimi 'urami češčenja Najsvetejšega, ki jo je napisal dr. Franc Jaklič in jo izdala Slovenska misijonska zveza, podamo v eni prihodnjih številk. Za danes samo to: To je molitvena knjiga, ki nudi izredno bogatijo duhovnega branja, premišljevanja in molitvenega češčenja in ki so jo zato molitvene duše sprejele z velikim navdušenjem. Naroča in dobi se po vseh slovenskih središčih Argentine, Združenih držav, Kanade in Slovenskega Primorja. »>W\AAASWWWN*i>»J ■WW' Izseljenskemu staremu letu Prezörjeno, z božjo po\oro in črnope\lens\o zavoro otovorjeno staro leto, v mu\i spočeto onstran atlantskih valov v domovini in u vznožju ands\ih vrhov v tujini, leto Previdnosti božje, vrženo v vznožja bede med črede brezdomne, med nasedle mornarje in krmarje brodolomne: — le zatoni, zatoni z divjimi ci\loni in viharji v svoji sivi, trnovigrivi zarji! Jslašim zidarjem si s \ladivom rdečim drobilo mere in šestila; našim \licarjem si z gromom laži preglasilo \lice trobila; nalšim stražarjem vsevpre\ si lomilo in \rhalo meče brez bojne sreče; našim vrtnarjem si zvrhalo lačne \ošare z osatom prevare; našim \ovačzm izpod \ladiv si suvalo našega srca ne pozna strupa! Z bog tvojih udarcev in razlitih ali razbitih \ozarcev naši načrti niso strti; naša vodila ni črna, viharna sila noči ugasila! nakovala; našim oračem si \ralo božja orala! V boju za nov, bolj božji red zad in spred si nas\a\ovalo naše postojanke; ol{oli naših vratov si metalo jeklene in zlate zan\e; naša snovanja, dejanja — da si se iz njih norčevalo -si trmasto vozlalo v mreže, ugan\e! j\[aša \rdela si suvalo med brezni pred žrela pogidre, brez ljubezni i lisi držalo lobene obljube! Trnovi \rog naših nog nisi sklenilo z našimi rojstnimi pragi; sleherni naši sragi v glinasti čaši naših dni si rajši \ot vina srčne \rvi ali pelina prililo. Toda navzlic tvojemu besu v našem očesu ni solza, z naših lic groza obupov ne plapola; očiščena \upa 7\[ismo šibkejši, niti razbiti, ne zapisani smrti! Močnejši \a\or \daj\oli doslej gremo naprej v novo leto, brez boli v svetlejši zarji dulni v trdnejši veri in upu, ■— v trušču in hrupu svetovnih cest in velemest, z vedno bolj čilo silo sred, upajoč, da bo Bog obroč naših nog zožil in položil venec zmage na naše rane in srage; da bo započeto našo graditev dogradil med viharji sv^ta ter nas presadil, v zrel narod zbrane, v polno zoritev — doma . . . Bogdan Budnih 'WWv TZ VSEBINE pričujoče števMke: Un jubileo extraordinario (—nj—) — K velikemu jubileju argentinskega primasa (A. Orehar) — Ob dvajsetletnici (J. Hladnik) — „Duhovno življenje“ v prihodnjem letu (Dr. Odar) — Škof Slomšek in slovenski (isk (Vinko Brumen) — Zdravamarija (Di\ Odar) — Tolažnica iz Sumampe (Igor Ilojanec) — Lepa si, lepa si, Roža Marija (Dr. Žakelj) — Marija na krščanskem vzhodu (Dr Gnidovec) - Ti si v bel plašč zavita .(Bogdan Budnik) — Ob prazniku umrlih: Cvetlični lonček; Vedra smrt (Pierre L’Ermitte — Vinko) -—-Vloga Cerkve v tujini (Pavel Slapar) — Hrenovke, žoge in ščitek (čič) — Jojnnme, narobe svet, Kino, kino (Bogdan Budtiik) — Izgubljeni Jezušček (Stanko Kociper) — Pot iz sinagoge v Karmel (Joe Juck) — Vera bo zmagala; 6. Vera slovenskega naroda (Janez Kopač CM) — Descendenčna teorija (Dr. Mihelčič) — Socialni kanon (Dr. A. Odar) — Socialni apostolat (dr. I. Ahčin) — Ni junaka; Veliko je novih učenikov; Doklej še bomo želeli (Bogdan Budnik) — Znanstvena organizacija dela (A. Horvat) — Črni Kristus (Slavko Srebrnič) — Otrokova samo-vzgoja (Dr. R. Hanželič) —• Ali veš, fant? čuj, dekle; Ti, ki se dolgočasiš; Našla sem jo — Po svetu — Doma in na tujem: Zlata maša beograjskega nadškofa; Iz Slovenije,-Primorske vesti; Argentina; Nove knjige: Jagodičev „Nadškof Jeglič“, Socialni dan; Mali misal. — Izseljenskemu staremu letu — „Božje stezice“ — Kazalo.