878
Slavko Mihalič
Tin Ujević (1891—1960)
POBRATIMSTVO    Ne boj se, nisi sam! Še mnogo jih ostaja,
LJUDI    ki ne poznaš jih, a žive kot ti. V VESOLJSTVU    Kar sanjaš, vse, kar si, kar v tebi se dogaja, v njih z isto čistostjo, lepoto plameni.
Ne bodi vzvišen! Tvoje misli niso samo tvoje! So tudi v drugih. Vsi smo po istih potih šli skoz mračen čas in vsi smo tavali enako po vijugi iskanja in enako občudujejo vse nas.
In z vsakim kaj deliš in mnogo vas je hkrati istih. In pomni, od pradavnih časov je tako. Vsi se ponavljamo, vsi veliki in čisti, kakor otroci, ki imen še svojih ne vedo.
Kot moč delijo drugi tudi grehe z nami, iz vrelca skupnega je potok naših sanj in duša se iz naše skupne sklede hrani in vsem na čelu je pečat sebični vžgan.
Obstajamo drug proti drugemu v spoznanju, da vsi smo boljši med seboj, vsi skup tema, a naša kri kakor poraz vseh v klanju samo še ena zgodovina je duha.
Strašno je reči to oholemu ušesu, brezupni sreči pa zveni ko sreče dah, da vsi smo isti v zlobi in v veselja plesu, vsi nosimo usode breme na ramah.
Jaz sem v nekom od tistihle neznancev in na zvezdi oddaljeni zapreden, skrit tukaj v neko nit, v ugaslo cvetje, v svetu sem razbit, ki nekam jezdi, pa kdaj bom vendar tam, kjer vsa je moja bit?
A jaz sem jaz, še ko me ni, samsvoj in poln nemira, ko šilast špik sem z vrha, v masi žrtvovan; o dalj vesolja! v vseh živim in v vseh umiram; brezimno v bratih vztrajam dan na dan.