576
Polemika
Pojasnilo
Sprva nisem mislil odgovoriti na antikritične glose, s katerimi je profesor dr. Kidrič poskusil v zadnji številki Ljubljanskega Zvona zavrniti nekatere trditve v moji kritiki svoje izdaje Prešerna. Toda ko sem si opazke dr. Kidriča natančneje prebral, sem sklenil, da mu nekatere stvari pojasnim. Sicer sem se trudil že pri pisanju kritike, da bi povedal vse nedvomno in stvarno. Toda človeku ni vedno dano, da bi pisal tako, da ne bi bilo nobenih dvomov o tem, o čemer govori.
Iz prvih dveh odstavkov moje kritike pač spozna vsakdo, kdor hoče, zakaj mi je žal, da se nista združila pri delu za končno Prešernovo izdajo prof. Kidrič in dr. Žigon. Ne zaradi vprašanja, kako prenesti Prešernove pesmi iz njegove pisave v našo. To je sicer pomembno vprašanje, vendar v celoti vsega, kar mora opraviti prešernoslovec, — najmanjše. Pač pa zato, ker sem primerjal Žigonov kronološki pregled prvih tiskov s Kidričevim Vodnikom za čitanje Prešernovih pesnitev. Ali nisem označil poslednjega kot »dragoceno dopolnilo h kronološkemu pregledu"? Komu se ne bi pri taki primerjavi vzbudila žalost, da se pri nas vsaka narodna naloga rešuje na dvojni podlagi. Zato pa tudi nismo rešili še nobene, niti najvažnejše ne.
Prav tako in še bolj me je seveda žalostilo, ko sem pred leti zaman skušal pridobiti doktorja Žigona, da bi skupaj dala na svetlo Levstikove zbrane spise. Večkrat sem ga iskal na stanovanju na Ahacljevi cesti, trkal dolge minute na njegova vrata, pisal mu potem priporočeno pismo, ki mi ga je pošta čez nekaj tednov vrnila odprtega, ker mu ga niso mogli izročiti. Ko sem srečal doktorja Žigona v gostilni, sem mu povedal svojo željo. Toda ni mi je mogel izpolniti. Priznam pa na glas, da je velika škoda, da se je tako zgodilo, da dajem Levstika na svetlo jaz in ne dr. Žigon. Glede na Kidričev zagovor zoper nekatere moje poprave njegovih sprememb Prešernove pisave to-le:
1.) priznam, da je v 7. kitici Lenore prav: 'zkliče in ne skliče. V Cbelici I. str. 91. beremo namreč: „Kdo neki nam isklizhe izs grobov fpet merlizhe." V Poezijah 1847. str. 59. pa:
„A1 obhajilo skliče
Iz grobov vun mrliče?"
V muzejskem rokopisu pa beremo: 'skliče, oziroma 'sklice, prav tako tudi v faksimilirani izdaji: 'skliče.
Premotila me je le Kidričeva opomnja na str. 383. štev. 47., kjer pravi, da je popravil Prešernovo obliko: skliče v 'zkliče, glasiti pa bi se moralo: 'skliče v 'zkliče, kajti oblika v Poezijah, na katero se prof. dr. Kidrič sklicuje, je nastala zaradi tiskarske pogreške.
2.) trdim pa še, da je nesmiselno postavljati apostrofe tja, kjer pesnik pod vplivom moderne vokalne redukcije ni izgovarjal nobenega samoglasnika, kar je tudi v opreki s Kidričevim poglavitnim načelom: ohraniti glasoslovne in slovniške posebnosti Prešernovega jezika ter prenoviti le pravopis.
3.) Obliko: varji sem zagovarjal vsaj z isto upravičenostjo kakor profesor dr. Kidrič obliko: vari, kajti v Slovesu od mladosti je tudi on pustil v 7. vrstici Prešernovo obliko: varji.
4.) Naglase na zlogotvorni r smatram slej ko prej za tipografsko zablodo, če že ne za nezvestobo zoper Prešernovo grafično posebnost. Radoveden sem, kako bo bral r z naglasom Čeh ali Poljak.
Ker pa profesor dr. Kidrič vprašuje, potem ko zmagovito vzklika, da se z dr. Žigonom strinjata glede na prenovitev Prešernovega pisanja, ali je moj „klic po združitvi" „odmev neprevidnosti in slabega poznanja" Žigonove „Prešernove čitanke", mu zaupam kot odgovor, da jezik in pisava njegovega Prešerna nista niti dosledno Prešernova niti dosledno modernizirana, temveč da visita nekje nad obema idealoma. Vendar ne bom našteval nedoslednosti, tiskovnih pomot in tega, kar spregleda najvestnejši človek pri takšnem delu, kajti njegovega Prešerna prebiram tako, kakor ga je urednik hotel podati in ne kakor se mu je tu in tam ponesrečilo zaradi nepregledne snovi ali pa stavčeve nepazljivosti. Prosil bi ga samo, naj tudi on Sodobnost tako prebira.
Prof. dr. Kidrič se tudi po nepotrebnem razburja zaradi moje opazke, da Ponočnjak ni balada, čeprav jo je Prešeren tako imenoval. Noče videti v njeni vsebini, ne v naslovu in ne v Prešernovi oznaki romantične ironije. Nimam pravice, da bi mu očital karkoli, če ta razposajeni kuplet, veže s kesanjem, ki ga je baje čutil Prešeren 1832. L, ker je zapustil Khlunovo gospodično. (Prim. Ljubljanski Zvon, 1934. 1. str. 619.) Rahlo sem označil v kritiki le svoj dvom, da bi bilo mesto te pesnitve med baladami. Profesorju doktorju Kidriču pa se je pri moji opazki zazdelo, da trdim, da je Prešeren to zgodbo bral pri Ivanu Svetokriškem. Tega nisem rekel, dasi ni nemogče, da je Čop zares bral kaj podobnega pri Svetokriškem ter je zgodbo pripovedoval Prešernu.
Ta opomba je skoraj preveč pozitivistična, tako da se bojim, da se res ni motil neznani kritik v Sodobnosti, ki si je edini med slovenskimi „literarnimi zgodovinarji", ki so trgali mojo slovstveno zgodovino v slovenskih časopisih od Straže v viharju pa do Sodobnosti, upal zapisati o njej tudi nekaj pohvalnih besed. Ta me je namreč, kakor sem zvedel iz Kidriča, razglasil za „pozitivista v mišljenju in metodi." Jaz pa, nesrečnež, še doslej nisem ^protestiral proti temu," kakor berem v Ljubljanskem Zvonu. Zato pa tudi po mnenju profesorja doktorja Kidriča ne smem trditi, da se do jedra Prešernove poezije ne da priti z raznimi, sicer pozitivnimi, a za bistvo neke umetnine nevažnimi ugotovitvami, na pr. da so njenega avtorja slabo ocenili birokratje pri odvetniškem izpitu, da je bil nesrečno zaljubljen, da mu je grenila življenje muhasta in nesrečna ženska, s katero je imel troje nezakonskih otrok itd.
Neresničnost takšnega pozitivizma sem dobro občutil, ko sem sestavljal Pregled slovenskega slovstva. Zato sem se trudil, da bi našel čistejši in globlji vrelec, iz katerega je poteklo naše slovstvo. Ne toliko osebna sreča ali nesreča, kolikor zavest narodnega in občečloveškega glasništva se mi je zdela ona „tajna oblast", ki sili pesnika, da se izpoveduje ter oblikuje nov svet umetnostnih zakonov.
Danes vem, da tudi ta misel združena z zavestjo individualnega poslanstva in osebne radosti in bolečine ne obsega celotne resnice pesniškega ustvarjanja, temveč da je to skrivnost, ki izvira iz tisoč vzrokov in iz nobenega, dana po nadprirodni nadarjenosti ter deluje zaradi tisočerih telesnih in duševnih dispozicij in doživljajev, usmerjena od duha naroda in človeštva.
Da pa mi profesor dr. Kidrič sedaj trga kopje iz rok, ter se brani, češ da tudi mene „diči" tista tvrdka, katero bi jaz rad obesil njemu, se mi zdi nepravilno. Saj
577
še ni poteklo toliko dni od takrat, ko so me prav zaradi mojega, sicer še nejasnega upora zoper pozitivistične metode v slovstveni zgodovini, gonili njegovi učenci celo leto kot divjačino po idiličnih logih slovenske slovstvene zgodovine.
A.  S l o d n j a k.
578