JkUk&iPMSJk.

Obraz iz jugoslovenske zgodovine.

V '&ščini spisal

Pr. Oiocholonšek.

Na svitlo dalo vrednistvo slovenskega Glasnika.

18 « 4 .

Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.

55870

- 2 ) oOO %AOQ

I.

Oj ta bolgarska krajina, okrožena z venci
T balkanskih gora, kako je tam pa tam krasna,
pa tudi kako pusta, kedar solnce svoje žarke
vsiplje na-njo! Kako veličastna, pa tudi kako
žalotna je za oko, kedar mesec razsvitljuje njene
loke, njene trate; kedar se zvezde kopljejo v
rosi, lesketajoči na cveticah po krasnih in pustih,
pp veličastnih in žalostnih bolgarskih planotah! —
Tam, kjer je Turek razril stan, tam je vse
mertvo: lesovi so požgani, sadno drevje je usah¬
nilo, polje in cvetoče travnike so konji pomen¬
drali s kopiti: v pusto Arabijo je Turek spre¬
menil čarokrasne bolgarske planjave. Oko plava
po teh pustinah, ali nikjer ne more najti po¬
čitka, samo daleč tamkej se dvigujejo minareti,
drugod pa je vse pusto, vse žalostno. Dalje,
zmirom dalje te nese nemi prijatelj, tvoj Alo-
gon.*) Tam pa tam jezdiš mimo gomil, podkte-

*) Alogon, tako južni Slovan imenuje konja. Bolgar
je kakor Beduin: zmirom je na konji, pa pogovarja
se ž njim, kedar popotujeta sama, kakor da ga umeje.

1  *

4

rimi počivajo bolgarske rodovine, bolgarski voj-
vodje; mimo gomil, ki je Turek imenuje Tepe,
Bolgar pak Hunke.*) Ali davni so že tisti časi,
ko je Bolgar svojim vojvodom stavil take spo¬
minke ; za zdaj mu ni nič druzega ostalo več,
samo spomin na slavne preddede še; če pa
vprašaš ga, kdo je postavil te gomile, poreče:
„Nasi očetje.' - ' — „Zakaj pa?“ — „Bog zna —
zakaj!" — Turek pa pravi, da so to nasipi, š
kterih so zapo veda vali vojski; nasipi, na kterih
so se vili konjski repi. Tako neusmiljeni Turek
Bolgar ju mori tudi spomin na grobove njegovih
očakov. —

Nov prizor za tvoji: oko! Tukaj pa že po¬
znaš, da ne praznuje roka pridnega Bolgarja,
kajti zdaj si prišel s pustin — podobnih pešče¬
nim stepam v Aziji. Po nepregledni daljavi blodi
tvoje oko, ali kamor koli gledaš, povsodi se po
polji ziblje žito, ktero veter priklanja in dviguje;
tamkaj zopet pisani travnici poje tvoje oko s
svojo krasoto, travnici, ki do podnožja sezajo
Balkanu, kteri svoje večidel osnežene verhove
mogočno vspenja k nebu. Kakor kak gost oblak,

Bolgar pušča svojega konja, da se prosto pase; ke-
dar mu pa zažvižga, takrat je pa na enkrat pri njem,
kakor pes.

*) Hunke so  30—15 črevljev visoke ostrokrožne gomile.
Največ jih je v Konici (Tatar-Pazardžiku) in Filipo-
peiji v šamokovskej dolini.

tak je na obzorji Balkan, ki razpenja svoje mo¬
gočne rame, in osnežena temena mu leske-
čejo tako, kakor opal v solnčnem lesku. Zmi-
rom gostejše in neprijaznejše se zdaj kažejo ni¬
žine in višine, na enkrat pa te obdajajo nepri¬
jazni gorati kraji. Visoko nad teboj hudi smerečje,
za smerekami raste gosto mlado smerečje, za tem
pak se Černe skale vspenjajo v zrak; —še više!
osneženi verhovi mole v višine. V globoki pro-
padni, kraj ktere greš po poti, v tej potok
bobni in valove vali čez skaline, po kterih si
je moral izjesti strugo, da se na ravnini deli
na mnogo strani. Tak je Bolgarskej poverilni
obraz, ki zares taja serce in vabi k sebi ter izbuja
razne čuti: radostne, pa tudi žalostne — ža¬
lostne, ker spominjajo na bolgarsko osodo. —
Kdo morebiti ni še slišal o Bolgar j ih, o
teh kristijanskih Slovanih, kako vzdihujejo
v turški sužnosti in v sužnosti še krutejših
poturčencev? — Ali komu, ki je že slišal o njih,
— komu ni solza prirosila v oko; komu se
ne smilijo ti kristijansld Slovani, kteri vse stiske,
vse muke poterpežljivo terpe na slavo Kristu¬
sovi veri, za spomin na svoje preddede? —Bol-
garjem je ugasnila pozemska slava; njihovi carji
žive še samo v pripovedkah; na podertinah tro¬
edinemu Bogu posvečenih cerkva je Turek se¬
zidal kervavo poslopje svoje vlade, poslopje, iz
kterega pada kamen za kamenem, dokler ne-

6

mara do cela ne razpade naposled? — Kdo to
ve? Ali Bog je pravičen in ne pusti, da bi le
Bolgar zmirom terpel za grehe. Gotovo se ga
usmili, in kakor verno dete pritisne k svoji mi¬
losti, da se mu razjasni rosno oko.

Jasno je pomladno solnce nad bolgarskim
Pomoravjem posijalo 1841. leta. Velika je bila
takrat Morava, razprodile so jo bile pomladne
vode z raznih krajev. Neznano je valove podila
proti Serbskej, tako kakor da bi bila berž rada
z zemlje, ktero je sužno ljudstvo kakor nebna
rosa rosilo s svojimi solzami; derla je, valila
valove na samostalno, na prosto Serbsko. —

V začetku mesca aprila je po njeni cvetoči
obali, podobni pisanemu pogrinjala, koračilo ne¬
koliko oroženih mož. Pa ni bilo kazno, da so
Bolgarji, ker Bolgar ne sme imeti nikakoršnega
orožja, še špičastega noža ne, tudi peš nima
navade da bi hodil, ampak zmirom je na konji,
če ima še tako blizo domu ali pa kam od doma.
Po drugi vnajšini se je pa precej videlo tem
možem, kdo so. Pogleda so bili serčnega in skor
zgolj orjaki; sicer strašno terpi Bolgar, ali ven¬
dar, ne pritliči ga sužnost. Temna volnena,
pa tesna obleka je kazala njih krasno postavo,
kazala lepo izrasene ude.

Pred njimi je šel možak — kak pet in tri-

7

desetak. Na kapi je imel rangerjevo pero, po¬
doba, da je načelnik. Globoko je bil zamišljen,
saj se ve, da ni premišljeval nič drugega nego
to, kako da mora Bolgar vendar toliko terpeti,
pa zato, ker je zvest očetovski veri, tako ter-
doveren, da se ne da izneveriti pravoslavni
Kristusovi veri, — zakaj vendar Bog tako dolgo
časa odlaša, da ne oprosti svojih vernih? —

Zmajal je z glavo, ozerl se po krajini, ob¬
stal, snel puško s pleč, operijo na tla in obernil
se ktovaršem: „Videli smo Korvingrad za jutra,
kako krasno mesto! Kako veselo skače Mo¬
rava okoli samih zidov, ta turški pes pa pustoši
krasno lukovo in žitno polje okoli svojega le¬
žišča in gnjije še na svoji leni koži, ko je
solnce cehi uro, še delj že na nebu, kaj ne,
ali ni to pes, ta Turek?"

„Prav imaš, h aram basa," oglasi se eden
izmed njih, drugi so pa pokimali z glavami —
„žal mi je res, zakaj nismo nekolikokrat ustre¬
lili , da bi bili izbudili te zaspance, še na straži
so spali ti lenuhi. “

„Ali misliš?" guneal se je na nogi haram-
baša. „Kaj pa, ko bi bil jaz rekel: mladenči,
alo, poigrajte malo s puškami, postrelite neko¬
liko pijanih Turkov, ki tam-le spe na straži,
in vi bi je bili ogovorili s puškami, naznanili
jim, daje  harambaša Miloš blizo s svojimi haj-
duci, — no kaj pa potem? Mi bi se morali

8

ogniti na gore, in ne bi zdaj tako mirno bodili
po krajini in ne budili ljudi, da je že čas vstati
za Kristusovo vero, čas ugnati, čas potleči nje¬
nega vraga, gnati ga celo do Carigrada, da
cerkev sv. Sofije da pravoslavnemu kristijanu.“
„Da, Bog daj!“ oglase se vsi serditi, in
povzdignejo vsak svojo čapko.

„Saj dade to povzame harambaša Miloš
z mogočnim glasom in jasnega obličja. „Kakor
solnce vsak dan gotovo pluje po nebu in nikoli
ne krene s svojega pota, tako gotovo povstane
ljudstvo po obeh straneh ob Balkanu, od Cer-
nega morja noter do Morave -— po obalah, ktere
rude pred nami, povstane za sv. križ, da ga
dvigne iz blata, in pravoslavni kristijan, da si
vlasti dedšino svojih očetov. O ko bi bil
le-ta ljud slušal takrat, ko je Kara Djordja*)
pogane klestil na serbskih poljanah; ko bi bil
poslušal moj glas, že pred 30 leti bi bil sv. križ
lahko lesketal na vseh gradovih, po vseh bol¬
garskih mestih in terdnjavah, nič več bi se naši
bratje ne pokorili, nič več ne uklanjali Turku'■—
poganu iz pasjega rodu, ne kihal bi jim več v
obraz, kedar se mu ljubi, ali pa še vse kaj
geršega.“

Dovoli, harambaša!“ oglasi se zopet eden
izmed trume, najmlajši za vodnikom, „naj

*) Černi Juri.

9

tudi jaz povem, zakaj nismo takrat zgrabili za
orožje, da ne bodemo samo mi krivi, saj sem
jaz tudi slišal, kako so bili tepeni Turci, ali

nisem za bo, . se grozili,

da nas izobči cerkev, ha! ti naši vladike, ti
Fanariotje, ko bi teh ne bilo, kdaj bi že bil
gagnil Islam po bolgarskih dolih in planih. “

„Kako to, da si še le zdaj tako spregledal ?“
vpraša ga Miloš.

„Ker so Turci vse pobrali, kjer je bilo kaj,
in jaz pobegnil med hajduke; ker sem slišal
domoljube pope, aposteljne nebeške Triadice
sv. Zofije, ki hodijo iz vasi v vas in ognjivo
nagovarjajo kristijane, da je že čas ustaviti se
vragu Kristusove vere in pogubiti ga, — to mi
je razvnelo dušo, da sem sklenil umreti za sv.
križ, umreti za Kristusovo vero in slavo ne¬
beško. “ —

„Amen, amen!" pristavi Miloš ves navdušen,
kajti malokdaj se tihi, varni Bolgar vshitl tako,
da je navdušen v besedah in djanji, ni tak, ka¬
kor šen je njegov sosed Serb; ali kedar se, ta¬
krat pa tem bolj predirajo njegove ognjive be¬
sede: in vsi hajduci potlej, — vsak jo šepetnil:
„Amen, tudi mi storimo tako!“ in k sercu pri¬
tisnil roko, kakor za prisego. Obrazi so se jim
razjasnili, kakor da široke, dolge moravske do-

pridno sem

zmenil se

10

line vidijo že osvobojene, kervoločne kristijanske
preganjavce že ugnane.

„Tako se zgodi tedaj!“ djal je Miloš čez
nekoliko časa, „vsa domovina je pripravljena,
da križ dvigne iz blata; če vse dobro nasnujejo
sveti možje, razlagavci svetega pisma, potlej mi
samo nastavimo ralo, da s korenino vred izru-
jemo ta prekleti polnmesec, in našo zemljo da
jo zapuste vsi, ki verujejo v tega prekletega
proroka, v kervi omit da križ zmagoslavno za¬
sveti na naših gorah, tako bode to!“

„No, tedaj!“ zasukne govor in čez pleča
verze ročnico, „glejte, za tem gorskim robom,
tam je Leskovec, kjer nam je šator pripravil
pop Gavra, mož vzvišenega duha. Ondukaj se
vsi snidemo, pa še le na večer, zato da po
dnevi pozornosti ne izbudimo Turkom, saj veste,
za dne se preganjajo po polji, pa nič za to jim,
če tudi po žitu in luku. Ali skerbno stražite po
vseh cestah, da bodete vedeli za vse, kaj se
godi okoli, midva s popom določiva pa dan,
kedaj se dvignemo na bolgarskega vraga, da tisto
uro nad-enj planemo vsi od Mure noter do Cer-
nega morja po vsej Bolgarskej. Kristus zvami!“
še pristavi, potlej pa se obernein dalje maha jo.

„Srečo!“ vošili so mu hajduci. Se nekoliko
so se porazgovorili, potlej pa razšli na več strani,
kakor je bilo: po eden, po dva ali trije skupaj.
Samo dva sta na mestu ostala za stražo na cesti

11

v Leskovec. Šla sta prav blizo k vodi, preiskala
gosti viš (Riedgras), in vskrila se va-nj, zato
da bi videla vse okoli po uni strani, samih pa
da ju ne bi zapazil nihče.

Taki so bolgarski hajduci, bramba suž-
nim bratom. Samo po balkanskih gorah, po vi¬
šinah je Bolgar svoboden, kakor nikjer drugej
ne več. Til si sv. znamenja stavi ob cesti, ob
potih, drugej jih pa ne sme, drago bi moral pla¬
čati— ssmertjo; tii je Bolgar neizkaljene ohranil
vse svoje dražesti: živost, ponos, plamečo lju¬
bezen do svojega rodu, in romantično-heroično
domislijo, kajti tii ga hajduštvo brani strašne
turške sile. Malo večih rodin (družin) je tacih,
da nimajo med hajduci jih nekoliko izmed svojih.
„Paša me je oropal,/ in poslal sem sina med
hajduke,“ reče> s oča #voji rodini. Tak je značaj
balkanskih Bolgarjev. A Turek se ne prederzne
več tako, ne približa se taki rodini, vedoč, da
mu je za petami hajduk, da se rada oglaša nje¬
gova puška, in le malokdaj — da se zastonj
oglasi. — Ali že dolgo časa so hajduci čisto
tihi po nižinah, vnovič so se prederznili Turci,
ter zopet začeli ropati Bolgarje, ali hajduci so
mirni, ni jih od nikoder.

„Allah, Allah!“ veselili so se Turci, „uda-
rite jo na te robe, naj se valjajo v kervi in
prahu ti kristijanski psi, za radovanke naj nam
bodo njihove žene, in dekleta, — za nas naj

12

cveto/'' Se krutejši je zdaj bil Mehmet, niški
paša, in Husein, videmski vezir, si je gladil
brado in balial se: „Ukrotili smo hajduke, in
ti kristijanski psi, kako krotki so zdaj! Toliko
in toliko sem dai nabosti jih na kol, toliko je
pa pod mečem poginilo jih, — Allah je edini
Bog in Mohamed njegov prorok — vse njemu
na slavo!“

Na vse strani pošilja posle in veleva, pse
kristijane naj je še hujše zakujejo vsužnost, še
gerše delajo ž njimi, da ne pozabijo, da je Mo-
zlemin gospod, on pravovernik,— daje  vladar
sveta, in v prahu da se mu morajo uklanjati
kavrinje. To je bilo jako všečMustali, niškemu
paši, z največo radostjo se je vedel čisto po
nasvetu, kajti „koga bi se bali?“ djal je, „haj-
dukov ni nič več!“ Ali liajduci so bili po gorah.
Videli so, v kaeih stiskah so bi’atje. Z zobmi
so škripali, ali vendar nobeden ni sprožil svoje
puške, nobeden naznanil, da so hajduci še živi.
„Saj pride čas, takrat vam vse poplačamo, le
čakite, prekleti Turci!“ grozili so se in čistili
orožje.

Dvanajst popov je šlo iz vasi v vas, od
kraja do kraja po Bolgarskej; oznanovali so boj
za sv. križ, za Kristusa in njegovo sveto vero,
da bi Osmanu vzeli cerkev sv. Zofije v Cari¬
gradu, kor je že čas, da propade kervava turška
vlada, in vragovi Kristusove vere da poginejo

13

od Donave vsi noter do carigraškega zida. Za
duhovni so šli hajduci, da so se zmenili s sta¬
rešinami, kedaj napoči vojska, da so napovedali
vsaki občini stanovišče in opominjali, naj se vse
skrivaj godi, da cisto nič ne zasluti Turek, zato
da ga gotovejše zasači pogin. Zato se tudi haj¬
duci niso nikjer nič prikazali, da je zabiti Turek
res mislil, da ni več hajdukov; za tega delj so
Bolgarji bili tako mirni, samo gledat so hodili
brate, ko so mučili je, zato da so še hujše raz-
Ijutili se in prav uterdili svoj naklep. „Saj pri¬
dete v nebesa zato, ker terpite za Boga, za
vero in našo svobodo 1 “  molili so natihoma, ko
so merli bratje Bolgarji: žertve turške krutosti.

„Haha! kako hitro smo zadušili ošabnost
raji, tem kristijanskim psom. Te kukavice, nič
niso slutili, da je tako blizo nevarnost."'

Napočila je pomlad 1841. leta. Naj viši ha-
rambaša, hajduški vodnik Miloš  je prišel z
gora, in njegov poziv: „Orožite se in hajdi v
boj!“ letel je po vsej Bolgarskej.

II.

Zanimljivo gledišče je bil ta dan ves Le¬
skovec na levi obali bolgarske reke Morave.
Spoštovani pop Gavra je imel znamenitega gosta,
na večer je pričakoval jih pa še več. Vsak bi
bil rad izvedel — kteri vsi pridejo, ali nobeden

14

ni nobenega povedal, dosti da so vedeli, kdo je
pri popu, h kteremu so bili prišli starešine, aa
so se posvetovali ž njim. Popoldne je bojna
novica že šla od hiše do hiše, in mladenči in
možje so v roke vzeli vsak svoje orožje in pre¬
gledali ga, — kar je bilo — vse: kose, motike,
nekteri tudi svojo staro ročnico, ki je v zemlji
imel zakopano, zato da Turci niso steknili in
vzeli mu je.

„Preclno se drugič prikaže polna luna, na-
brušene bodo naše kose!" djali so, in veselje
jim je obletavalo obličja. Mladenči in dekleta
so se sešli pred Gavrinim staniščem, matere in
starčki — vsi. Pop Gavra je prišel ven, in
Miloš ž njim. Ukazal je rakije dati zbranim in
čašo vina vsakemu.

„Pijte bratje, na bojno srečo!" spregovori
Miloš in sname kapo, „da bi nas Bog blago¬
slovil na dan naše bitve." —

„Da, Bog daj!“ \;skliknili so zbrani — vsi
navdušeni, jedli in pili. Pa kmalo so pojedli
vsak svoj obrok in izpili vsak svojo rakijo in
vino. Mladenči so se vstopili na okrog, prijeli
za roke vsak eno dekle in začeli plesati narodni
ples „Kolo“ vpričo Miloša, njemu na čast, vmes
pa so otožno peli spev, ki je prav od besede
do besede tak-le:

15

Nimam ovec, nimam loke,

Tolstih volov, plodnih njiv,

Vinogradov, senčnih vertov,

Snažne hiše, revno dekle!

Nimam tega nič.

In dekleta so odpele kakor slavčki:

Senenih vertov, plodne njive
Bele čede jaz ne maram;

Vzemi le me za ovčico,

Tvoj poljubek bo vinograd,

Tvoje serce le želim.

Zdaj so pa zopet mladenči povzeli:

Oj Bolgarka! krasno volno
In vreteno hočem dati,

Srajčico za svatbo spredi,

Belo rjuho pa za postijo
Kjer boš ženka sladko spala.

Krasen je pogled na krepke, postavne mlade
Bolgarje in Bolgarke. Aj, te bolgarske mladenke!
Koga ne prevzame čudo, ko jih vidi, ker so
tako krasne! Koga ne prevzetno! Tako visoke
postave so Bolgarke, močne skor tako, kakor
moški, in umetalne, da zavzet človek gleda za
njimi, kakor za urno gazelo v pustini, ali za
labudom na jezeru. Malarji, ki bi radi videli
obraze Peruginove, dela Fiesolova in šole flo¬
rentinske, na Balkan naj popotvajo. A Bolgarji
vedo to, da ima malokteri narod tako krasne
žene in mladenke. Z veliko všečnostjo so starši

16

gledali plesavce in plesavke in natezali pasove:
„ Krasni so naši otroci! pa da bi cveli za te
preklete prorokovce? Nikdar več!"

„No, dobro !“ stopi med-nje pop Gavra, „nič
več naj pogan ne skruni bolgarske ker vi, nič
več ne skruni naših cerkva!"

„To moramo ustaviti!" oglase se vsi moški.

,,Za Boga in za domovino!" djal je Miloš
bliže stopivši, „za rodino in čast svojih žen in
hčeri — pripravite vsak svoj život. Kdo je že
videl tako krasoto med Turkinjami — med suž-
nicami v haremu! Vse carjeve sužnice v Cari¬
gradu ne odveljajo Agapije same, ktera tam-le
svojemu ženinu ob boku od same krasote tako
blišči med druzimi dekleti, kakor solnce med
zvezdami. Zares — nisem še videl krasnejšega
dekleta nikjer, na vsej Bolgarskej ne."

„Pa tudi vernejše ne, ne vem, —• komaj
bi je našel, junaški Miloš!" — djal je Gavra.
,,Prej enkrat že je prijezdil sem mlad Turek,
bogat in slaven Turkom, saj poznaš sinovca
krutega niškega paše."

„Poznam ga vraga," poterdi Miloš, „saj
imava že precej skupaj; kedar se zadeneva, ne
vem, kako bode za-nj. No, kaj pa na dalje?"
vpraša.

„Ej, nagovarjal jo je, naj zapusti svojega
Boga," nadaljuje Gavra, „da bi se prodala hu¬
diču, bogastvo je obetal jej in posvetno slavo,

17

tazabitec! marsiktero bi nemara omamile te nje¬
gove besede, kajti krasen je ta vrag, besedi je prav
sladkih, ali- Agapija ga vendar ni hotela slišati.
Škripal je z zobmi in z maščevanjem grozil se,
tako je jeza terla ga zato. Ha! naj le pride
maščevat se, kedar pride, takrat naj pa rajše
naše maščevanje zadene ga.

Miloš seje zamislil: „Cuj , čestitioče! dobro
bi bilo, ko bi se tvoja hči skrila do takrat." —
„A zakaj?" odverne postaren mož, kteri
radosten ni vedel, kaj bi, ko sta govorila Gavra
in Miloš. „Zakaj to? Ali bi bila varnejša nego
v očini hiši? Naj le pride, presneta bodi, po¬
kažemo mu pot nazaj, in saj Ivaniča berž od¬
pelje nevesto na dom, le pogledi ga, harambaša!
ali ni korenjak, da je bode branil?"

Ivaniča je bil mladenič, star kacih 24 let,
visoke postave, močnih in berhkih udov, s kratka :
krasnejšega moža ne bi bila lahko dobila Agapija.
Razkošno, iskreče je stermel v nevesto, ki je
še krasnejša bila za belim zavojem, na kterem
je roža rudela jej nad temenom! Druge dekleta,
ne še neveste, imele so pa goste krasne lase spete
v kito in na glavah vsaka svoj venec iz rož.

Dopadno je Miloš pogledal krasnega ženina,
ali na enkrat je Gavra prijel ga za roko in po¬
kazal mn v dalečino. Ker so bolgarske vasi nizke,
hiše raztresene in precej narazen, nič ne branijo
očesu v daljino.

Agapija. 2

18

„Turci!“ zaupije na enkrat hajduk.

„Na mah je nehalo petje, prenehal ples,
dekleta so prebledele in v zadregi — kar spo¬
gledali so se moški in tlačili k popu in k haj-
duškemu vodniku, kakor radi, da bi jim na¬
svetovala, kaj naj započno. Mladenči so vikali,
naj vse zgrabi za orožje.

Ali Miloš je bil pokojen, priča, da je že
navajen nenavadnosti, kajti hajduk je vsak tre¬
nutek pripravljen za boj, bodi-si iz spanja iz-
bujen, ali če mora od radovanek, vselej ve, kaj
ima činiti, nobenkrat ne trati modrega premiš¬
ljevanja.

„Od Korvingrada jezdijo," spregovori na
pol glasno, „ti pogani, kaj niso mogli po na¬
vadnem poti? Da le mendrajo krasno luko in
teptajo setvo, da serce boli človeka, —res! —
Skoda, da hajdukom nisem vzel v misel, naj
bi jim o tacih namerkih z rodnicami pokazali,
kod je pravi pot, prav na roči so jim. — Ej,
pa kaj govorim, izdali bi se hajduci tako. No,
no, kaj ni vas več? — Alo mladenči!" oberne
se, „nie ne dajte poznati, iznova začnite „Kolo,“
saj je samo šest jih!"

Zopet so mladenči vsak svojo dekle prijeli
za roko in začeli plesati, vmes pa so žalostno
peli.

„A vi," oberne se Miloš k starejšim, „bo-
dite pokorni, tako kakor ste sicer vselej, damo

19

blato žreti tem poganom. Ali hudič, ta bode ve¬
sel, ko ga popademo za roge! Ah, aha! Gavra,
Gavra!" vikne na enkrat in zopet proti Turkom
gleda, „gledi, Ismael, sinovec niškega Mehmeta!"

„Ta satan, da še zmirom stiče za to čisto
dušo?" djal je Gavra, in ozerl se na stran na
Agapijinega očeta.

„Tudi on je že poznal, da je Ismael. Stresnil
se je. Ali zopet se je spametoval, in pokojno
gledal prihajajoče in moinlal sam za-se: „Ce le
nepošteno pogleda na mojo hčer, razkoljem mu
bučo, ako tudi utegnem večno pogubljen biti
zat6.“

Prav blizo so se bili že prignali Turci, in
Bolgarji so zdaj spoznali, ti mehkužni, meršavi
Muzulmanje sterhlih obrazov in vdertih kalnih
oči — da so mogočni niški spahi, Ismaelovi
prijatelji.

Ustavili so konje, kakor da bi se bilo ne¬
nadno zdelo jim in za malo, ali zato ker ni no¬
beden na zemljo padel pred-nje in z dobrodošlico
pozdravil jih, ali pa je prevzel je krasni ples.

Hajduk je berž pero vzel s svoje čapke,
pokimal, in starešine so se Turkom bližali, vsi
s pobešenimi očmi in priklonjeni, ples je pre¬
nehal, in vsi so se z največo pokornostjo ober-
nili k svojim dozdanjim zapovednikom in mu-
čivcem. Ali skrivej so pa škripali, marsikteri je
pest naredil, raji bi bili kervave rane sekali

20

ošabnim Turkom nego prilizovali se jim, ali ni
še bil čas za to, varni Bolgar uzde ne pusti
precej pervi jezi.

„Očito je," vikne Ismael, „kako milostno
vlada veliki Melimet-paša, ali ti kaurinje ven-
dar-le žnedrajo, da jim je jarem pretežek. Kdo
je pa že videl kedaj ," oberne se k starešinam,
„kdo je videl, da bi raja, sužnici, ki žive ob
pravovernih ■— ob njih milosti, da taki psi pa
plešejo; v prahu bi se morali valjati, pa ne ple¬
sati, kedar se bližajo njih gospodje?"

„Odpusti gospod," zaprosi najstarejši sta¬
rešina, „vemo, da je Osman —■“

„Allah!“ vikne eden izmed Spahov, „ta gar-
jevec, še tega ne ve, kako mora s pravovernimi
govoriti! — Allah Bismallah! z jataganom te
naučim, da bodeš prav govoril s svojim tšor-
badšijo,*) ti stari pes!" in potegne jatagan iz
nožnice, ali le samo en splošen gibljej v celi
skupščini mu je strah zavdal in Ismael šepnil
na uho: „Nikar, ali ne veš, zakaj smo prišli
semkej ?“

Ogleduh je samozasuknil jatagan, potlej pa
vteknil ga nazaj.

1  ’ Miloš bliže stopivši,

*) Gospod življenja. Tako morajo Bolgarji imenovati pase
in druge mogočne Turke.

lcterega osvetljuje

21

AUahovo obličje, obličje velicega Boga, da je
on gospod našemu življenju, zatorej odpusti,
saj veš, da kristijan ima oko slepo / 1

Vsi Turci so se ozerli na tega novega be¬
sednika, kteri jim je bistro gledal v obraze.
Skor nekako všeč so jim bile njegove besede,
da-si bi resni pogled, njegova ravna postava
bila prav lahko razžalila je; no, pa Spahi so si
gladili berke, le Ismael, ta je šepetal sam za¬
se: „Lisica je zvita, časi tudi sama kožo nese
h kerznarju. Tvoja sreča, kaurin, da imam drug
namen danes.“

Djal je na videz pokojno, kakor da bi bil
do cela zadovoljen s tacim odgovorom: „Allah
kerim! usmiljen je Bog, in kdor veruje v nje¬
govega proroka, ta pije iz studenca njegove
usmiljenosti, tudi mi odpuščamo vam. Resnico
si govoril, kosro, obernil se je k hajduku, saj
kristijan je oslepljen, sicer bi se ne bilo v be¬
sedo vtikalo to tujče, ker sem til — jaz tujec.“

„Nisem vedel, da ima sorodec sorodca za
tujca,“ odverne Miloš.

„Ali ne veš za ferman velicega Mehmet-
paše,“ zadere se Ismael zopet: „Kdo se sme
prederzniti in reči, jaz ne vem, kaj je rekel?
Kdo je brez pašinega privoljenja vzel te pod
streho/ 1 *)

*) Gostoljubnost ima Bolgar za sveto dolžnost, ali Turci

22

„Jaz, gospod!“ pristopi pop Gavra, „sam
povedi, ali bi bil mogel svojega sorodnika iz¬
pred duri odgnati žejnega in lačnega ?“

„Naj pogine tak pes, kaj zato!“ vskipela
je serd Ismaelu, ali tudi v Milošu je začela
buriti, on — hajduk je bil že navajen, da so Turci
poklekovali pred-enj in prosili ga za življenje,
kedar je v boji gnal jih in maščeval se za svoje
sužne brate; ni bil vajen drugače govoriti ž
njimi nego s strelom, ali pa s handžarjevim
bleskom; po 30 letih danes pervič sliši Turka,
da ga pita s psom, ali ne more se maščevati, ne
more kazniti samoglavega Turka za tako ošabnost.
Zaiskrilo se mu je oko, rudeč žar dolge serdi
mu je šinil v obraz, nazaj je stopil za korak,
kerčile so se mu pesti in vsi — možje in mla-
denči so z grozečim pogledom obernili se proti
Turkom. Tiho je nastalo tako, da so slišali ve¬
trič po polji. Spahi so videli, da ni nič groza
zaničljive raje, da se ne treso: „Nemara pa da
še žive hajduci, in da so blizo?“ povprašali so
se in obledeli.

Miloš pa se je zopet premislil. „Moj največi
dar tebi je bil zdaj-le, domovina!“ šepnil je ža¬
losten, pobesil glavo in zopet bliže stopil k špa-

jo prepovedujejo mu. Kdor hoče na Bolgarskej kacega
gosta vzeti pod streho, mora prej privoljenje kupiti
od paše, sicer s palicami dobi po podplatih.

23

bom: „Gospod!“ djal je pokojno, ali resno, „tu
vidiš, v kako nesrečo bi vas pehnila nepre¬
mišljena beseda. Tudi v zaničljivem rajevcu časi
vskipi kri, in lahko bi vsa vas zapadla pašini
osveti. Ali, kaj vaš prorok hoče, da kristijane
nemiloserčno gonite v mesnice? Sam si djal, o
gospod, Bog — daje  usmiljen!"

Zavzeti so se gledali spahi, že dva mesca
ni noben Bolgar tako govoril ž njimi, že dolgo
se jim ni bil nobeden tako ustavil, za gotovo
so zdaj vedeli, da so zopet povzdignili glave
hajduci, zato so naenkrat odnehali, —oh,  haj¬
duk je velik strah za Turka! —

„Rekel sem — res, Allah-kerira!" poterdil
je Ismael in grizel ustnice, „zatorej —pozabljen
bodi tvoj pregrešek, pravovemikova usmiljenost
je slavna."

Globoko se je priklonil Miloš, in po nje¬
govem izgledu so se tudi drugi priklonili vsi.
Zadovoljen s tako pokoro, mlaskne Ismael*) in
nadaljuje: „Komur sveti žar Allahove milosti,
■temu milost izvira iz studenca, dokler ga ne
oplovi tako, kakor morje lahko ladijico — jaz
bodem tudi činil po tem izgledu: obilo milost
lil na vas, le veselite se na dalje, čeravno ni
da bi raja plesala vpričo pravovernih, na zani-

*) Kedar Turci hvalijo koga, vselej mlaskajo z jezikom,
ne tleskajo z rokami kakor mi.

24

čevanje jim, to je le samo za takrat, kedar
jim gospod veli, da ga kratkočasijo s svojimi
norčavimi kratkočasnicami."

Ali nobeden se ni genil s svojega mesta,
samoglavo so mladenči gledali ošabnega Turka.

„Aj, kaj se obotavljate vžiti milostne do¬
volitve?" djal je Miloš. „Jasni, veliki paša naj
se prepriča, kako v Leskovcu živi raja, ako
njegov ljubček Ismael-beg kaj v misel vzame
današnji dan?"

Na to so mladenči in dekleta stopili skup
na okrog, poprijeli se za roke in iznova krasno
začeli „Kolo,“ktero najlepše jasni zaumek splošne
složnovoljnosti.

Samo Ivaniča je svojo nevesto prijel za
roko in na stran stopil ž njo: „Vse naj se za¬
mota, kolikor je moč — naj se gerdo godi,
potlej bode všeč tem poganom. — Kaj? da bi
tvojo krasoto gledali ti nečistniki — vsi pijani
od opija in sladnosti, vsi izpiti, ki se opotičejo
le v svojih haremih ? Nikoli, tega ne tega, serce
moje!" nagnil se je kAgapiji, ktera je z glavo
prikimala, in strahoma ozerla se na Ismaela.

„Aj, ti blediš, kakor cvetica na Balkanu v
snegu!" ostermi Ivaniča, „blediš in treseš se,
kakor bi se morska vila vznašala nad teboj ?
Agapija, moja draga, zakaj se treseš? ali ti je
zopern pogled tega zapeljivca, ali kaj? Ali mo¬
rebiti njemu in njegovim Spahom iz oči puhti

25

strup, da te ta mori, serce moje, kaj ?“  po¬
vprašuje skerbno Bolgar, kterega le ljubezen
tako pesniško razplameni v besedi in djanji, in
tako razvname le žarljivost.

„Serce mi je tesno,“ šepeče deva, „persi
se mi kerčijo, tako kakor bi se kaka huda ne¬
sreča stepala nad menoj. Ali to mine, milček
moj, jaz sem dete! nasmejala se je, ali prisi¬
ljeno, nekako terpko.

„Opominja angel-varuh,“ zamisli se Ivaniča,
„in človek, pravoslavni kristijan, vsak ima an-
gelja, in duhovi ga imajo v svoji oblasti!“ In
oglednil se je: ,.Hm, kaka nevarnost? To je le
slabost, ta ti beli rudeče rože na licih.“

„Ha, kako stoji ta budalasti rajevec," pri¬
bliža se Ivaniči eden izmed Spahov, „tako stoji
tu, kakor da bi se ustaviti hotel svojim gospo¬
dom, in ima pri sebi dekle, ktera je vredna,
da bi huriska bila v edenu, da bi blažila Al-
lahove ljubljence, pa ne nečistega kosroa.“

Ognjeno je Ivaniča gledal zaničevavca: „Ne
zavidam te zarad tvoje huriske, kaj ti mar
kristijanskih deklet P zavorne ga serčno.

„Hoj, gnjusobni sužnik!“ razhudi se špah,
„zakaj nečastiš proroku brado, zakaj si ime
njegovih hurisek vzel v svoja nečista usta?“
„Jaz sem kristijan, in verujem v pravega
Boga in v Jezusa Kristusa,“ odgovori Ivaniča

26

jezno, „ti si pa proklet že od začetka sveta,
priveržek hudičevega proroka!“

Ker je glasno govoril, zato so slišali ga vsi.
Groza je spreletela Bolgarje, še Miloša je pre¬
šinila gorkota. Turci so potegnili vsak svoj ja-
tagan in planili k Ivaniči: „Ubijte tega psa,
proroka je onečastil!“

„Za orožje!“ hušknil je Miloš. „Hajduci in
Miloš!“ hušknil je še enkrat in šinil po svojo
ročnico v popovo hišo. „Hajduci in Miloš!“
hušknili so Bolgarji in tiščali v špahove; vsi
so bili na enem kupu, možje so se tlačili na¬
prej, ženske z otroci so pa gledale, kje bi ktera
smuknila stran. Ivaniča je špahovega konja za¬
grabil za uzdo, konj se je vspel na zadnje noge,
da čudno da Turek ni vznak prebernil se ž
njega, ali tiste trenutke je jatagan zahučil Iva¬
niči nad glavo, toda ni ga zadel, Ivaniča je
kakor blisk odskočil smertni rani; razlegnil se
je vskrik tak, kakoršen se razlegne takrat, ko
se človek neprevidoma zverne v prepad, pa da
zaječi, ali pa, kedar zemlja začenja boriti se
pod njim; brezupen vskrik, kakoršen se privije
čolnarju iz persi, ko ladija začne pokati pod
njim, in ko mu valovi poslednjo diljo izbijo
iz rok.

Agapija je bila ta čas že pri Ismaelu na
konji; ko je bilo vse tako zmočeno, tačas jo je
potegnil k sebi in nagnal konja, da je strašno

27

skakal. Zvesta dobra žival se je vspela, ali pre¬
težko je bilo, z dvema na sebi ni mogel glav
preskočiti okolistoječim, od tega nenadnega do¬
godka skor omračenim kristijanom, poderl je
nekoliko jih na tla, planil in deri iz vasi.

,,Ismael ne prosi zastonjvpil  je beže,
„Allah, Allah 1 “

„Smert vam, kaurinje, smert, smert!“ derli
so se spahi, ko so prederli živi zid in derli za
Ismaelom, ali konji niso skakali čez trupla, am¬
pak kopitali so po njih: kmalo so možgani šinili
navzgor, kmalo čreva motala se kteremu konju
okoli kopit, tako kakor kervave vervi.

Ta čas je Miloš priderl, ali vidil je, kaj
se je zgodilo. Popravil si je lase s čela, nastavil
ročnico. Turci so bili sicer že skor kacih 200
korakov daleč, ali vendar, zablisnilo se je, eden
izmed spahov je vskriknil, omahnil na sedlu in
mertev zvernil se na tla. Ustavili so se Turci
za malo trenutkov in vsi zmočeni, prestrašeni
so gledali tovarša.

„Hajduci in osveta!“ hušknil je Miloš in
vnovič nabil ročnico.

„ Allah-kerim!“ vikali so Turci pri mertvem
tovaršu, — „nič več ti ni treba kristijanskih mo-
mek,*) ki nas čakajo v Nišu, Asrael**) je za-

*) Momka — mladenka.

**) Asrael — smertni angelj.

28

klofotal nad tvojim životom!" Pa spodbodli so
vsak svojega konja, vpili: „Hajduci so nam za
petami!" in derli še dvakrat hujše.

„Na konje, na konje!" vikali so Bolgarji,
ko so se zavedeli, in v malo trenutkih so vsi
bili na konjih, samo Ivaniča ne: besno je gledal
za Turci, ki so bežali z nevesto. Konj ga je
bil s podkvo ranil na glavo, kri mu je kapala
po bradi, ali nič ni vedel za to. Pobratimi so
zavsedli vsak svojega konja, da bi jo ulili za
lupežem, ki je odnesel mu nevesto, on pa ni
genil se z mesta. Sternae je gledal za svojo ne¬
vesto in vskriknil, kakor bi z edinim tem vskri-
kom bil hotel zadušiti žalost, ki mu je tergala
persi. Na tla se je zgrudil in v grozni bolesti
roke ril v zemljo: „Agapija, Agapija! izgub¬
ljena! Bog mi bodi milostljiv!"

„Saj ti jo dobomo nazaj, Ivaniča," viknili
so mladenči, švignili vsak svojega konja in ulili
jo za pogani.

„Stojte!“ zagermi Miloš. „Gledite, kako
daleč narazen ste vi pa poganje — gonite orla
na Balkanu!" Ker je vedel, da so vsi slišali ga,
operi je ročnico na zemljo in glodal za junači:
„Junači poznajo glas moje ročnice, da bi Bog
ukazoval njihovim svinčenkam, kam?!" V da-
lečini je zablisnilo, temen strel se je razlegnil,
Turci so se ustavili zopet za nekoliko trenutkov,
in zopet blesk in jek, in Turci so zopet derli

29

naprej, ali manj jih je bilo nego ko so bili v
Leskovcu. Beli Agapijin zavoj je pa še zmirom
plapolal na konji, in dobro se je videl rudeči
Ismaelov kaftan, na enkrat pa so izginili Turci,
da ni bilo nobenega sledu za njimi, le konjska
kopita so se poznala še v travi. Trije konji,
bogato osedlani z dragocenimi čabraki so tekali
po plani.

„Očaran je,“ djal je Miloš sam za-se, „dva-
krat so vstrelili hajduci, dva pogana sta izdih¬
nila svoji černi duši, ali Ismael je očaran, no¬
bena krogla ga ni zadela. “

III.

Silna truma Arbanašev je še tisti dan Šla
z oddelkom nizama*) iz Korvingrada, ali kakor
Turek imenuje to terdnjavo: iz Derbent-a. Sli
so v Leskovec, da bi kaznih rajo, ker se je
prederznila ter potegnila za človeška prava, ker
so streljali na pravoverne, ki so jim unesli le
eno momko. Turek misli, kristijanski pes —
da mora hvaležen biti zato, če pravovernih mi-
lostivo pogleda njega ali pa na kako žensko.

*) Nizam — tako^je ime turški vojski, evropski izučenej
in oblečenej. Čudni so ti bojnici, smešni, vsi raz¬
capani so polki, bosi, in kakor hitro pridejo z vo-
jišča, precej begajo po stari navadi, tako, kakor
kozli.

30

Trije spahi, mogočni in ljubljenci niškega paše,
velicega Mustafe, čegar brada vonja od same
modrosti tako, kakor ambra muškatova; kteremu
iz ust žubore milostne besede tako, kakor iz
očesa Allahu, kteri s svojimi žarki ogreva kraje,
po kterih prebivajo verni njegovemu proroku,
ki s svojim toplim dihom zori sadje po vertih
in nedrija bolgarskim devam, tacega paše trijem
ljubčkom so kaurinske svinčenke pogasile živ¬
ljenje, ej! strašna mora biti zato osveta.

„Leskovec mora pogoreti, žene in mladenke
naj bodo kmalo vlast nepremagljivih vojnikov
koranovih, možje naj pogagajo pod mečem ali
pa v plamenu, otroke pa poprodamo v sužnost/'

Tako je kiaji*) ukazal paša, ki je stoloval
v Derbent-u, in divje trume Arbanašev in ni-
zama so se gnale z radostnim krikom: „Ya gaza,
ya džedid.“**) Že prej so se veselili tiste raz¬
košnosti, ki so si jo obetali od krasnih Bol-
garek v Leskovcu.

Ali čem delj so šli, tem drobnejše so ko¬
račili. Na vse strani so zijali, da bi bili videli
ali slišali, ali so hajduci kje blizo.

Že so bili na mestu, kjer sta bila pala dva

*) Kiaja — pašin namestnik. Vsak paša ima še bajrak-
tarja ali praporšžeka, kteri konjske repe nosi pred
njim.

**) Ali smert ali zmago.

31

spaha, ki sti ju poderli s konja svinčenki, s
kterima sta jima bila posvetila dva Miloševa
hajduka — v višu na obali pri reci Moravi skrita,
zato da sta stražila cesto.

Dve luži kervi, nekoliko korakov narazen,
zemlja, razrita v smertnem boji, to jim je ka¬
zalo mesto, kjer je razuzdana spaha bila za¬
sačila pravična smert.

Solnce je že zahajalo, poslednji žarki so
odsevali na Moravi in pred Turki je rudel ves
Leskovec. „Naprej, naprej!“ vikne kiaja, „še
pred solnčnim zahodom naj se naša maščevalnost
ohladi s kervjo zaničljivih kaurinov 1 “

Ker so videli kri, ki se je bila natekla Spa¬
homa iz grešnih trupel, razdražene so se musul-
manske trume gnale naprej z neznanim krikom.
Skor kobalili so drug čez druzega, tako so derli,
zmešal se je nizam z Arbanaši, kajti Turek ni
navajen na red: kakor kozli, tako so derli —
vsi zmešani.

Ali na enkrat so obstali, Leskovec je bil
že pred njimi. Obetali so si razkošne radovanke,
vpričo ječečih umirajočih in krasnim Bolgarkam
v naročjih, ali goljufali so se: čakale so jih le
hajduške svinčenke, ostre kose in teške sekire
v krepkih bolgarskih rokah.

Vedel je Miloš, kaj Turci store, saj česa
neki ne ve hajduk? — Hajduci so po vseh Ce-

32

stah in bližnjih gorah razstavljeni — vsi so sli¬
šali strel iz ročnice svojega harambaše; kakor
mladi orli, tako so prileteli z gora, in predno
so Turci bili pri Leskovcu, ta čas je že 50 haj¬
dukov bilo okoli svojega harambaše.

Zdaj je Miloš stopil izmed njih, šel tako
daleč stran, da so lahko slišali ga Turci, in za¬
čel je: „Slišite me, vi lupežniki bolgarskih
deklet, in ti kiaja tega prokletega paše, rabeljna
Bolgarjev, ki se tam v Nišu od opija pijan valja
v svojem haremu, to mu ukazuje Miloš, haram-
baša 30 hajdukom: jutri prideta oča in mati po
Agapijo, ki je unesel jo ta pes Ismael, v 5000
piastrov mu prineseta, odkupnino za-njo. Ce je
pa ne izpusti, po hajdukovo bodem govoril ž
njim!“ in udaril je na svojo puško.

„Hoj, ti psi!“ zavrela je jeza v kiaji, ki je
šel pred svojo vojsko, „kako si upaš blato me¬
tati na pašino brado, ti pesji sin?“

„Kaj meni mar tvoj paša?“ zabrusil mu je
jo Miloš, „on in ti — oba sta psa, da veš, hu¬
dičeva pogana, druzega nič ne. Ali to ti povem,
ti peklensko seme, Gavrilu — Agapijinemu očetu
in njeni materi, če bode paša, ta pes kriv, da
kteremu — ali njemu ali njej le samo en las
pade z glave, varujte se potlej, vaša spaha ver-
žem psom, naj ji raztergajo/'

v so musulmansko vojsko je spreletela groza.
Turek — vsak se je zgenil, ko so bili zaslišali

33

take besede,*) še kiaja, ki je že odperta iinel
usta, da bi bil ali odgovoril, ali pa psovati,
začel, kar ostermel je in zadovolil se samo z
besedami: ,,Allah-kerim! besna raja, kaj žlobu¬
draš, kaj lajaš?"

„Tako uoinim/' poterdil je Miloš, „tako
gotovo, kakor gotovo verujem v Jezusa Kristusa
in njegovo sveto vero. — Ali zdaj," razkačil se
je, „obernite se — in precej nazaj, in ti kiaja
— berž se poberi nazaj v Niš. Prokleti poganje,
hoteli ste rojiti v Leskovcu, ali gledite, svinca
bi vam bili žreti dali hajduci, da bi vas bilo
konec vseh, tedaj le urno nazaj, če ne, kmalo
vam noge očarajo moji junači, da se nobeden
ne premakne več.

Komej je izgovoril, skoči na stran, hajduci
so sklonili vsak svojo ročnico, Musulmanje so
pa kar obernili se, spustili v tek in ne prej
ustavili, da so ušli hajduškim svinčenkam, ki
so tako gosto padale, kakor dež, še le potlej
so se obernili in s psovkami začeli si hladiti serd.

IV.

V Nišu, v serailu paše Mustafe Agapija leži
na divanu v krasni sobi. Tla so pogernjena z

*) Mohamedanje mislijo, da duša ne more v nebesa, če
truplo ni zakopano v zemljo, glava, ali se deržf trupla
ali ne, to je vse eno. Najhujše za Turka je to, če
Agapija. 3

34

dragoceno šarenico, in drage se zlatom vtkane
zavese zakrivajo omrežena okna. — Dve suž-
nici si prizadevate, da bi iz omedlevice izbudili
krasno mladenko; naposled se jima je vendar
posrečilo: bleda rudečica je oblila lilijnata lica
devi, persi so se jej začele zopet dvigati tako,
kakor valčki na jezerski poveršini.

^Mashallah!'' 1 2 ) spregovori sužnica zagore¬
lega obličja,. kakor egipško solnce opeka. Videlo
se jej je, da je globoka, notranja žal zgodaj
poparila jej mladost in postarala jo; nje medlo
oko in nabrano čelo sta to živo pričala. „Ma-
shallah djalaje, „nemara da bi bilo boljše za¬
te, ko bi Asrael bil na veke obsenčil te s svo¬
jimi perutmi, da ne bi nikdar več bile odperle
se ti oči nego da si se izdramila, da vsahneš
kakor palma v puščavi. Krasna Peri'-) bi bila
zdaj, in džini 3 4 ) bi ti stregli v (idenu.“ J )

„Kaj to govoriš, Zulrna!‘ ;  zaverne jo terpko
tovaršica, ,,saj nevernica ne more v eden med
Peri-e, da bi džini stregli jej. — Kaka nesreča
je pa tukej čaka? Na rokah bode nosil jo
Ismael, zibala se bode v njegovi ljubezni, in se-

mertvi niso pokopani, da je živali tergajo ali kdo
drug razterga, zat<5 se tako bojž Hajdukov, ker vedo,
da ne pokopujejo mertvih Turkov.

’) Maskallah — Bog ti pomozi!

2 ) Peri — angelj z ženski podobno glavo.

3 ) Džini — blaženi dobri duhovi.

4 ) Eden — raj.

dela v dragocenosti in ljubezni — kaka nesreča
je neki to? Oh, tudi jaz sem nekdaj bila tako
srečna, ali zli duh je pomračil mojo lepoto, za¬
šla mi je krasota, in nič več je ni nazaj, in s
krasoto vred mi je izginila tudi sreča.

„Ali si ljubila, Emina?" povpraša Zulma
nežno.

„E kaj mi za ljubezen mar?" odgovori
Emina, „saj sem v haremu vživala ljubezen,
v haremu, kjer sem bila samooblastnica, kra¬
ljica."

,,A zdaj ?" vpraša Zulma.

„Zdaj ?“ ponovi jezno Emina in vspne se.
Ze davno je bilo vgasnilo jej oko, zdaj pa se
je zasvetilo tako svetlo, kakor utrinek, kedar
ga veter razpiše: „Zdaj? — zdaj sem sužnica
ondukej, kjer sem bila prej oblastnica. Zato
zavidam vsaki svoji namestnici, pa še celo
kristijanki se moram uklanjati zdaj jaz, ki sem
bila nekdaj perva — sama, jaz sem sužnica pa
kristijanki?" — Ti spomini so jo razdražili.

Za roko je Zulma prijela razdraženo to-
varšico, dela perst čez usta, in pomenljivo po¬
gledala k durim.

Zaslišali ste lahke korake, ki so se bližali
sobi. Emina, sicer najkrasnejša odaliska*) in
tudi kraljica v haremu, ona je zaječala, stresnila

3  *

‘) krasna sužnica v haremu.

30

se, pala na kolena, in zakrila si obličje. Zulma
pa se je zopet nagnila k Agapiji, ki je že gle¬
dala nekoliko časa in s strahom se ozerla po
neznani sobi.

,,Ali ste že zasvetili zvezdi na modrem nebu
tvojih oči?“ razveseli se dobra žena, čeravno
je prej vošila mladenki, da se nikoli več ne bi
odperle jej oči.

„Kje sem?“ vpraša Agapija natilioma in
hoče vstati z divana.

„V serailu jasnega niškega paše,“ odgovori
Zulma, „v haremu njegovega ljubljenca Ismael-
bajraktarja."

,,Najsvetejša Mati, pomozi mi 1 “  vzdihne
Agapija in na pol vstane.

,,'Tiho!“ pošepeče jej Zulma na uho, ravno
so se odpirale duri: „Lc vdaj se vsa, če nečes
biti mučena/' pošepeta še berž, kajti Ismael je
stopil v sobo.

Obe sužnici ste vstali in s pobešenimi očmi,
z rokami križem na persih čakali, kaj ukaže
Ismael.

Mignil je z roko, in šli ste ven; med durmi
se je Zulma obernila še enkrat k Agapiji, spela
roke in pokimala z glavo, naj se čisto vda,
potlej je pa zaperla za seboj.

Videla je Agapija to, ali menda se ni bila
še do cela izbudila iz omedlevice, ali ka-li, ali
pa je nova groza terla njeno dušo: ni razumela

37

Zulme. Samo kakor dve ženski senci je videla,
da ste šli iz sobe; videla, da je v tuji neznani
sobi: videla krasoto, pa vse se jej je sanj zdelo
in vertelo v glavi. Pred njo je stal Ismael, njen
lupežnik, to je bila strašna resnica. Kakor bi bila
kaka pustinska zver zerla va-njo, tako j e vskrik-
nila prestrašena, ali vendar ni mogla oči ober-
niti ž njega, kakor bi bil kaj čarovnega imel
na svojem obličji.

„Agapija \“  spregovori in spet obmolči.

„Saj pomniš,“ govori na dalje Ismael, „ta-
krat sem — jaz bajraktar jasnega niškega paše
prosil te samo za en pogled tvoje milosti, pred
teboj , pred sužnico, pred kristijanko sem jaz
tvoj gospod, jaz pravovernik ležal v prahu, da
bi bila svoje milosti le enkrat kanila na-me, da
bi mi bila poživila dušo ž njo, kakor rosna
kaplja poživi cvet, ali veš, kaj si mi odgovorila ?
— Odrinila si me od sebe, djala, da sem oslep¬
ljen, in ponašala si se z vero Isa Karsta*) —
na! tako si takrat govorila z menoj; ali kaj ta
tvoj prorok, kaj je v primerji z Mohamedom,
kaj tvoja vera v primerji alkoranu? Kaplja na
skalo v primerji z morjem, medel utrinek v pri¬
merji s poldanskim solncem. Zato ste kukavice
vi kosro-i, pahnjeni Allahu izpred obličja, le
zato na svetu, da služite nam — njegovim ljub-

*) Kristusovo.

38

ljencem, in ti si meni odrekla, nič zmenila se
ne za-rne, kakor se arabski konj ne zmeni za
slamo, ne zmeni za oslovsko kermo; ti si ošabno
pogledala me tako, kakor gospod pogleda svo¬
jega sužnika, ki mu prah kertači z nog, in jaz,
ali veš, •— osveto sem ti zaprisegel zato.“ Zdaj
je umolknil za časek, zameknil se v Agapijo in

S rediral jo z očmi, ona pa se je oserčila. Gde-
al jo je, kakor da bi bil hotel izpoznati, kako
so zadele jo te besede. Ali pokojno jo bilo njeno
oko in na njenem mirnem skor mramorjevem
obličji ni zapazil, da bi jej bil s svojimi bese¬
dami segel v serce. „Saj vidiš,“ djal je posmeh¬
ljivo, „v moji oblasti si zdaj! — Lahko bi se
osvetil, lahko tvoj život daroval svojej os veti,
pustil te svojim sužnim. Ali ne, še zmirom ča¬
kam, napil bi se rad iz čaše tvoje milosti; če
mi radovoljno podaš jo k ustim, nadarim te zato
z ljubeznijo in bogastvom, za kakoršno vedo
le sužnice sultanove v Carigradu, Padišahove,
namestnikove Kalifov, ker si krasna in tako mi-
lotna, da bi še prorokove huriske zavidale ti
zaradi milote, zato ni da bi se sužnik blažil v
tvojem naročji, ampak vredna si, da pravo ver¬
nika blažiš. Odreci se Kristusu, kteri svoje ver¬
nike le suži, odreci se njegovi veri pa česti
Mohameda in njegov alkoran. Allah samo je Bog
in. Mohamed njegov prorok, na veke bodi če-
ščeno njegovo ime. On nam je dal oblast, da

39

vladamo ves svet, kedar pa osoda zmore nas
in nag život, objame nas njegove ljubljence sed¬
mero nebo. Neizmerne slasti bodo vživali pra¬
voverni, večno krasne huriske je bodo stiskale
na svoja nedrija, — huriske, kterim se obličja
tako svete, kakor mesec pomladi ponoči; kterim
se oči svetijo tako, kakor solnčni lesk, in pra¬
voverni bodo pili iz čaše njihove milosti, da bodo
vsi opojeni, in Peri je bodo hranile z jedjo in pi¬
jačo nemnerjočosti, ki vonja kakor bagdaška
nafta, kakor balbeška^roža. —Ha, to so radosti,
to naše radovanke! Žene in deve naše merjo,
potlej pa iz grobove sence gredo v večni raj,
v neminljivo krasoto, da so tamkej huriske, da
blaže Farine, in blažene da so same ž njimi
vred. To je tako gotovo, kakor je Allah gotovo
edini Bog in Mohamed gotovo njegov prorok!
— Zakaj se obotavljaš, zakaj nečeš verovati
va-nj, ki svoje čestitelje obilno plačuje z raz¬
košnostjo? Daj, da te oblažim s svojo ljubeznijo
že tu; kraljica bodeš v haremu, moja gospa,
kraljica v vsem in povsod, koder in kamor seza
moja moč.' In po smerti? Ha, tam v edenu te
čakajo radosti, kakoršnih še nisi okusila nikdar
ne, vsa pozemska razkošnost je le senca komej,
kakor kako peščeno zernice za peščeno pustino
Saharo. — Izneveri se Kristusu, kteri je svojim
naslednikom le sužnost zapustil; kteri vam ni

40

ničesar obljubil, kar bi vabilo serce, pojilo misli,
sladilo življenje; pomohamedani se, postani moja
žena, kraljica moja in moje veselje, blažen bo¬
dem, kedar mi zasveti žar tvoje milosti 1“

Zdaj je sklonil glavo in stegnil roke: objel
bi bil rad mladenko, ali ognila se mu je, po¬
skočila je z divana in stala pred njim v vsej
svoji krasoti, in deviški čestitljivosti. Kar gorela
je rudečica jej v obličji, oko iskrilo se. Vzdig¬
nila je desnico proti njemu in navdušeno, serčno
začela: „Turek! čertim te, tako čertim, kakor
smertni greh, pa hočeš mojo ljubezen?! Moja
ljubezen že plameni, — za ženina, kteremu si
me ti odnesel. Ali čuj! vse ti odpustim in hva¬
ležno se bodem spominjala te v molitvah, če
me pustiš domu, le verjemi: tebe slepega če-
stitelja zapeljivega proroka — ne bodem te
ljubila nikdar. Ha, jaz kristijanka — da bi po¬
zabila na smert, ktero si ti zadal mojim sestram
in bratom? Jaz ■— da bi se izneverila pravo¬
slavni veri, za ljubezen prodala večno izveličanje?
— Dokler serce bije v meni, čertim te, in ti
hočeš mojo ljubezen? Oslepljenec! Jaz v Je¬
zusa Kristusa verujem, a ti v tistega bedastega
proroka. “

Divij jek se je pririnil Turku globoko iz persi,
mertvaška bledost mu je oblila obraz, rudeč,
goreč žar obliznil lica; kri je zalila oči; v ustih
mu kipe pene — strašen je videti, ali brezi

41

strahu je Agapija gledala ga in pokojno čakala,,
kdaj strast prikipi iž njega.

„Pesja hči ti!" zadere se, „kukavica kri-
stijanska! Ne kraljica, ampak sužnica bodeš v
haremu. Najslabejši v mojem domu bode lahko
pometal s teboj, kakor bode hotel sam. Hoj,
ti zaničuješ proroka," smejal se je, in kakor bi
bil sikal, tako je šepetal; „čaki, videli bomo,
ali bodeš čestila ga ali ne; še predno solnce
porudi obzor, videli bomo, kako terdna je tvoja
vera, — tezalnica, ta te pa gotovo pregovori
za alkoran. Zaveržem te, kakor červivo jabelko,
ali prej," — hudo je gledal, „objamem te še
prej, ne kakor svojo kraljico, kraljico svojega
serca, ampak — hahaha! Pri bradi prorokovi,
pri sveti Kaabi, tako se zgodi, ti ne odideš
moji osveti!"

Agapijo so pretresnile te besede, muk se
ni tako bala, kakor teh besed, kajti — česa
se neki sramuje Turek?!

„A treseš se?" vprašal je Ismael in zanič¬
ljivo smejal se.

„Ali menda meniš, da me tvoje grozitve
izneverijo Bogu?" zavernila ga je Agapija; „po-
skusi —• Turek, ali so tvoje muke take, da bi
zatajila svojega Odrešenika."

„Videli bomo," nasmejal se je zaničljivo
Ismael. Tako hladen je bil njegov glas, pa ravno
ta njegova hladnost je bila tako strašna: „Allah-

42

kerim! Bog je usmiljen, ali jaz ne poznam ni-
kakoršnega usmiljenja, izserkal sem mleko iz
kokosa, lupino pa zaženem stran, v blati naj
se valja, v zaničevanji in sramoti.—-

Prebledela je deva, čern oblak pooblačil jej
oko; pripravljena je bila na muke, na vse, kar
le more terpinčiti in raniti telo; preterpela bi
bila vse, v svesti, da Bog vidi njeno terpljenje,
in ker je milostljiv, da jo vversti med narodne
mučenice; ali na to pa ni bila pripravljena, to
je bilo vse kaj hujšega, hujše nego ktera-si
bodi muka, kakoršna koli smert, zato se je
tresla, zato viknila skor v nezavesti: „Ne, raji
se pomohamedanim !“

Dobro je slišal Ismacl te besede. Precej se
je razvedril. Naenkrat je izlila se mu iz očesa
strastna jeza, in pal je pred-njo na kolena:
„Allah je prišel v tvojo dušo in njegova milost
počiva nad teboj. Carica! tu me imaš pred svo¬
jimi nogami! Odpusti, kar sem v slepi strasti
govoril. Oh, daj, da zagledam tvoje oči, naj mi
zasveti nebo, ki se skriva pod tvojimi obervmi,
usmili seme, huriskamojaprosil jo je z než¬
nim glasom.

Pogledala je na-nj Agapija, ali ta pogled je
bil brezživoten, medel, pogled umirajočega člo¬
veka.

Ismael — ta se je prestrašil: „Skodoželjni

43

duli se je vselil v tvoje očispregovoril je na
pol glasno, „menda ne popari balkanske rože?“
Na enkrat je živost prešinila Agapijo. Vzdig¬
nili so se jej z obličja temni oblaki. Globoki
vzdihi so se vili iž njenih persi in ustnice gibale se
v šepetu: ,,Nemara da narod osvobodim tako?“
Tiho kakor v grobu je bilo nekoliko časa
zdaj: ne on ne ona — nobeden ni čmerhnil. Na¬
posled pa se je Agapija oserčila, roko podala
Ismaelu in djala: „Cuj, Ismael! Podam se ti,
ali samo, če nehaš preganjati kristijane, pa če
me pustiš, da še enkrat vidim očeta, še enkrat
objamem svojo dobro mater!“

„Vse, vse!“ razveselil se je Ismael, vstal
in objel devico. „Koder seza moja moč, ondod
nikjer ne umerje noben rajevec več, če je kteri
tudi še tak jezljivec. Rada bi še videla očeta in
mater, kaj ne? Le nuj, čeravno bi boljše bilo
po mojih mislih, da ne bi nič več videla jih. Ali,
ker hočeš, naj se zgodi tvoja!“

Zdaj je vstal in šel naravnost v sobo k paši.
Polnoč je že skor, ali Mustafa, niški paša,
še sedi na svojem divanu.

Njegov molah,*) agi, ulemi, vsi svetovavci
vsi so bili skupaj. Kiaja iz Korvingrada je bil
prijezdil na konji—čisto mokrem, tako je dirjal.
Sporočil je, kaj je naročil harambaša Miloš.

*) Najvisi sodnik.

44

Preklel je Mustafa liajduke, preklel vse kristi-
jane in zapovedal svojemu divanu skupaj, da se
posvetuje ž njim o tako važni reči. Njegov mil-
ček in sinovec Ismael bajraktar se je vnel od
ljubezni do kristijanke, in ta kukavica, ta smet
— ne da bi bila hvaležna in tal dotikala se s
celom, ker je pomilostil jo pravovernik, ampak
odrekla se mu je, odrinila ga od sebe, kakor
kacega trapastega kaurina, kristijanskega psa.
No, in ojačil jo je on, verni sin islamov, ti suž-
nici pa, ta kukavna raja se je prederznila, v
bran postavila in streljala na-nj in na spahe, da
so trije bili ustreljeni, da še zdaj niso v Moha¬
medovih nebesih njihove duše, ker niso še po¬
kopani. Kaka pregreha, tako se more pregrešiti
le kaurin; in ta pes hajduk, — v blatu naj po¬
gine, ker je tako derzen, da hoče, da bi jo
osvobodili to kaursko hčer, za ktero se je vnela
ljubezen enemu izmed pervih pravovernikov?
Ali zagrozil se je, da psom pomeče mertve
spahe, da potlej njihove duše nikdar ne pridejo
v nebesa, ktera je Mohamed obljubil svojim
ljubljencem; večno bi morali bloditi po zemlji,
kakor Černe sence, tako kakor skalni duhovi,
zato ker bi ne bila pokopana njihova trupla. A
to so bili mogočni spahi, priljubljeni v jasnem
Štambulu, bati se je, da se razburi ljudstvo, da
se ulemi zakolnejo paši, in Padišah, ki je giil-
hanski hattišerif dal kristijanom na brambo, da

45

bi mu ne vzel konjskega repa in obdaril ga s
kako bastonado, da bi v sedmo ječo ne dal za¬
preti ga? — Ali Allah-Aklibar— 5000 piastrov,
to je bila presneta vada za lakotnega Mustafo!
Bog je velik! to ni da bi pustil kar tako. Pre¬
mišljuje paša, kmalo je zato, kmalo za to. Rad
bi še pometal z rajo, žene ga pa tudi ljubezen
do sinovca, in veliko odkupnino — rad bi jo
tudi. Ves je v dimu, ves vtopljen v misli,
neznansko kadi, da bi si ojačil možgane, ali če¬
ravno mu brada vonja od same modrosti, ven¬
dar ne ve, ne more se odločiti, kaj bi, da bi
na vsako stran bilo dobro za-nj. Rad bi mertve
spahe, rad novce, in kristijansko devo, pa da
bi hajduci in kaurinje poginili vsi od pervega
do zadnjega — vse to bi naj raji.

„Skličite divan!“ določil je naposled. ,,Bog
je velik in Mohamed njegov prorok. Videli bo¬
demo, kaj učinimo 1 “  in novi oblači so se valili
mu iz ust, silno je vlekel iz svojega čibuka.

„V Allahovem imenu, 1 ‘  začel je Mustafa-
paša, ko je ves divan imel okoli sebe, „Ahmed-
kiaja govori, kaj hote od nas ti psi?“

Kiaja je navskriž del roke*) in začel: „Allah!
Allah! naj njegova milost perši na pravovernike
tako, kakor mana iz nebes: naj jasni divan raz¬
svetli s svojo modrostjo in podaljša in blaži tvoje

.*) Turkom znamenje največe pokornosti.

46

dnove — Mustafa, paša niški, mogočni gospod
naš! Ismael — bajraktar, — srečen na veke!
— Z nekolicimi svojih prijateljev, kterih imena
niso tako neznana v životni knizi, ž njimi si
danes jezdil, da bi kaurine oblažil s svojo mi¬
lostjo : ker si izvolil si eno njihovih hčeri, ki je
Allah ustvaril jo zato, da bi pravo vernika bla¬
žila, pa ne nečistega rajevca, šel si tjekaj, da
bi to devo vzel za kaduno svojemu haremu, ali
branili so se ti psi; kdo vendar more kljubovati
in ustaviti se pravovernikovi hrabrosti in nje¬
govi moči?"

„Dobro, tako tako, Mashallah!" razlegnilo
se je po dvorani iz vseh gerl.

Kiaja je s pohvalo vpokojen govoril dalje:
„Ali vendar — trije Ismael - bajraktarjevi
spremniki so junaško umerli v boji za sv. al-
koran."

„Tedaj nesmei-tno pijačo pijo Peri-im iz rok,"
djali so ulemi in gladili si brade.

„Kdo bi odrekel vaši modrosti, kdo ne verjel
besedam koranovih razlagavccv?“ obemil se je
k njim kiaja, „kdo bi boljše vedel nego vi, ali
je v sedmerih nebesih ali ne ta, ki ne počiva
v rodni zemlji.

„Ne pluvaj proti solncu, da ne onečediš
svoje brade," oglasil se je kadi; „kako more v
nebesa tak, čegar duh gleda grob telesa?"

„Rekel si to," odvernil je kiaja, „in naši

47

prijatelji niso še zazerli vrat v eden. In če ne opro¬
stimo te mladenke, nikdar ne bodo videli jih?"

„Kako da so kaurinjetako derzni, da so se
grozili tebi, — Ahmed-kiaja," vprašal je molah,
saj si bil načelnik nepremagljivi pravoverni
vojski?"

,,Ali sem nemara njihov pes, da bi blato
žerl, kedar bi oni hoteli?" odgovoril je kiaja, „sami
naj ga žro ti psi. Ali izgovarjali so se na giil-
hanski hattišerif, ki je Padišah bil dal ga, na¬
mestnik Kalifom, da bi raja v senci njegove mi¬
losti pokojno obdelavala svoje polje in verno
služila nam. Kaj bi bil pa moral sluga jasne
Porte?“

„Ne blati svoje brade!" razserdil se je na-nj
paša, „jaz sem služabnik jasne Porte, ti si pa
moj sužnik!"

„Večna — tvoja vlada, večna —tvoja sreča,
nihče naj ne segne v tvoje pravice, veliki mo¬
gočni gospod! — Ali povedi, kaj bi bil moral
tvoj sužnik, ko so se izgovarjali na tvojo milost
in ponujali odkupnino? Kako bi bil mogel z
mečem pokončati skesance, ki prosijo za tvojo
milost? — Allah-kerim — Bog je usmiljen, in
kdor se tako obnaša, kakor koranovi razlagavci
velevajo nam, temu je serce polno usmiljenja.
Zatorej — prosim te, in tvoj jasni divan, čegar
modrost daleč seza, svetu daleč čez obor, —
prosim, poduči me, kaj moram?"

48

Kiaja se je zamolčal, paša, kadi, ulemi in
agi so se gledali, kakor pasji dnovi, čeravno
bi bili po kiajinih besedah mogli soditi, da se
ni bati hajdukov, njihove grozitve, in da te ku¬
kavice žive le iz pašine milosti. Ali oni vedo,
kaj so besede, da je treba, da se v največi ne¬
varnosti Turek hvali s svojo nepremagljivo močjo.

Divan je slišal kiajino hvalo in vedel, kam
meri vse to, vsak izmed njih bi bil tudi tako
storil, saj bi bilo greh, da bi kak pravovernik
drugače govoril.

„Kaj pa ti misliš, kadi? tvoja modrost je
neizmerna,“ ogovoril ga jo paša, „nasvetuj ti
učenjak, ki nam pot kažeš v eden, ti — ki si
v dotiki s svetniki, ki razlagaš učenosti, sveta
bodi vsaka tvoja beseda \“

„Izpustiti moramo dekle, rekel sem!" djal
je ta čestitljivo, in da je poterdil, kar je rekel,
prijel se je za brado.

„Bog ti ohrani razum, kadi!" viknil je paša,
„ali ne veš, da jo za kaduno hoče moj Ismael?"

„Kaj pa hattišerif?" oglasili so se ulemi,
„moramo izpustiti dekle, ni drugače."

„Menda ste zijali v knjige kakor mezek v
solnce, tako, da ste razum oslepili si 1 “  razserdil
se je paša in ob tla udaril s čibukom. „Kaj
misliš ti Jusuf — molah in vi agi?

Ali molčali so vsi. Ker paša ni hotel slušati
kadi-a in ulemov, kako bi neki oni kaj opravili

49

s svojim nasvetom? V veliki zadregi so bili
zatč.

„Kdo bi tebi svetoval, jasni paša?'* oglasil
se je vendar molab naposled, „tebi, ki si stu¬
denec vse modrosti? — Veleučeni kadi, blago¬
slovi ga prorok, in koranovi razlagavci so po¬
vedali, jaz pa menim, da ne smemo pustiti, da
bi pravoverne duše blodile, kakor blodijo teh
psov kristijanov.“

„Koliko že dajo?" vprašal je paša kiajo,
ker je videl, da so vsi zoper njega.

„Toliko, da res ni nič, gospod!" odgovoril
je, „zaničevanje za-te, ker moram povedati, —
le 5000 piastrov."

„Se tisoč naj pridade, pa naj si jo vzemo
potlej, ti psi!" določil je paša naposled.

„Allah Akhbar! Bog je velik!" viknili so
vsi, „kdo je tako moder, kakor si ti?!"

„Poldičite Ismaela!" velel je paša, kajti
tudi Ismael bi bil moral biti v divanu, pa je
bil pri Agapiji, kar nam je že znano, in ravno
je šel, ko je velel paša, naj pokličejo ga.

Ko je Ismael stopil v skupščino in izvedel,
kaj je sklenil divan in določil paša, zaničljivo
se je nasmejal: „Veliki paša, saj ne moreš več
mladenke nazaj dati nevernikom."

„Ali si pamet izgubil, ali kaj?" začudil se .
je paša.

„Tega ne, zakaj!" odvernil je Ismael, „ali
Agapija. 4

50

kdo je tako pameten, da je to nasvetoval, ta je
pač slep kakor kert, gotovo še iztuhta, zakaj
luna ponoči sveti, zakaj ne podnevi?"

„Ali sem jaz tvoj sužnik, ali kali, ker mi
blato brizgaš v oči?" vskipela je serd kadiju:
pozabil je na svojo dozdajnjo dostojnost, zaktero
se je ponesti znal vselej.

„Allah bodi s teboj, velemodri kadi!" po¬
smehoval se mu je Ismael, „ali povedi mi, ker
si učen, studenec modrosti, povedi, alkoranova
učenka — ali je za neverne kaurine ?"

„Ali bi morda svetnike rad zasmehoval, ker
se vtičeš v njihove skrivnosti, ktere urno le
razlagavci našega alkorana?" razhudil se je eden
izmed ulemov, „kaj za pravovernike?"

„Dekle, ki bi radi kaurinom dali jo nazaj/'
djal je Ismael, „ni zdaj več kristijanka, odrekla
se je stari veri, in pravovernica je zdaj/'’

„Bog je velik!" viknil je kadi, na-to pa še
ulem/ „neizmeren čudodejnik!“

„Cuj, Ismael!" djal je zdaj paša, ki je ne¬
rad razderl svoj sklep, „trije pravoverniki mo¬
rajo večno bloditi pred edenom!"

„Kdor pravovernika pusti neverniku v roke,
ta je zaklet v sedmi pekel!" viknil je kadi in
zagrozil se.

„Allah Akhbar!" viknili so še ulemi.

„A duše naših prijateljev?" povprašal je
smelo molah.

51

„Kdo more za tako osodo?“ djal je kadi.
? ,Allah Bismillali!“

Divan je bil končan, Agapijina osoda do¬
ločena.

„Ob 6000  piastrov sem zdaj , a  momlal je
pasa, „pa saj ni še vse raje konec, Bismillali!“

V.

„Velik je Bog! in kdo more za osodo kaj?“

— S temi besedami je bila določena za Bol¬
garsko osoda. Drugi dan sta Agapijina roditelja
stala pred pašinim serajlom, en Arbanaš je pa
pri njima stal, da niso zasramovali ju Turci, kajti
mož-beseda je hotel biti Ismael. Skerbel je, da
oča in mati ne bi razžaljena stopila v serail:
poslal je Arbanaša k vratom, naj ju pripelje
noter. Pa ni bila prazna ta previdnost: cela druhal
Turkov se je bila stepla na ulico, in vsak je
pobiral kamenje in blato, da bi metali v kri-
stijanska psa. Ker je pa Arbanaš spremljal kau-
rina, ni smela z uzde njihova sveta jeza, mirna
je morala biti vsa druhal.

Ali tako je junaškega Gavrila vzela ta noč,
da je za deset let postaral se. In ta stara mati,

— edino dete je imela, pa še to hčer so jej vzeli.
Oblačen ima obraz. Gorje za-njo, strašno gorje!
Nič več že nimasolzd, ustnice se jej tresč, taka
je, kakor bi kerč lomil jo.

4 _ *

52

Allah Akhbar! Bog je velik, kdo more za
osodo? Allah Bismillah! — Prišla sta v serajl
roditelja, videla sta svojo Agapijo, mati in hči
— jokati ste začeli obe, celo oča se ni mogel
izderžati; objela ga je hči in nekaj šepnila mu
na uho. Starček je kar ostermel, oterl si solze
in sam opomnil ženo, da morata zopet nazaj.
Ali kdo more ljubezen do otroka zadušiti v ma¬
ternem sercu? — ločila se je mati od svoje hčeri,
ali zopet ste se zgrudili druga drugej v naročje.
Ko so pa prišli kavasi, prijeli so materin izter-
gali jo Agapiji iz naročja; in ko so se duri
zaperle za njo in za očetom, zgrudila se je Aga-
pija na tla. Ali sužnice so prihitele in v harem
odnesle kaduno, Ismael je pa radosten roke
mencal si in plesal, da bode pil iz čaše razkoš¬
nosti in milosti krasne Bolgarke, tako da se
opoji. Kratkovidnež!

Ali Mustafa-paša se nesterpljivo valja na
blazinah: „Presneto, — žal mi je, ker ta stari
pes nazaj nese novce,“ godernja sam za-se. Ali,
razvedril se mu je na enkrat obraz. Tleskne in
sužnik stopi v sobo. Djal mu je, naj molah
precej pride k njemu. „Kdor modrost gleda
zmirom v studencu, ta se velikrat goljufa, časi
jo najde pa v naperstku, in kakor bi trenil pre¬
moti človeka. — ,,Xdi, pa 20 jezdicev vzemi s
seboj,“ ukazal je molahu, „dirjajte za starim
kaurinom, za očetom bajraktarjeve kadune, vzemi

53

mu novce, in ako se ti poljubi, daj mu jih ne¬
koliko po podplatih/'

„Ali je tvoja resnica to," povpraša molah.
Se nobenkrat se ni mudil, zdaj se pa; čuden
se mu zdi ta ukaz. Ali Ismael ljubi svojo ka-
duno. Vse ima in dobi, kar hoče, ker je pašin
milček; zato je začel misliti, ali bi storil ali ne
to, ker Ismael bi se utegnil maščevati in glavo
hoteti zato, paša pa, da mu dovoli, kakor kak
kostanj olupiti, zato je tako ostermel molah, ter
povprašal pašo, ali res.

,,Kaj meniš, da sem kaurin, da sem sužnik
svoje besede?" zaderi se je paša. „Idi pa stori,
kar sem ti ukazal!"

Stari Gavrilo je sam šel domu s svojo ženo.
Uboga mati! bolj je opotekala se nego šla, več¬
krat je moral pod pazduho prijeti jo mož in
peljati.

„Hči moja! zlata hči! drago moje dete!"
jadovala je neprenehoma in na pomoč klicala
Rešnika in njegova Roditelja.

Gavrilo je šel pa po konci. Moško je stopal
in smelo gledal okoli; kar mu j e bila Agapija šep¬
nila na uho, to je tako ojunačilo ga, da ni nič
maral za vse drdgo."

„Nehaj tožiti nehajzačel  je naposled to¬
lažiti ženo; bližala sta se že goram, kjer je
Miloš s svojimi hajduci čakal ju v soteski in
prežal na Turke, tako kakor sokol na zver.

54

„Nehaj jadovati, res je — hči nama je vzeta,,
ali v večnosti se zopet vidimo — gotovo, vedi!
zvesto je njeno serce Bogu in — ali čemu bi
ti pravil to, pogledi, ali vidiš, jaz sem pa po¬
kojen, no -— pa hči morda ni moja tako, kakor
tvoja, kaj?“

„Oh, nisi je nosil ti pod sercem, nisi imel
pri persih! oča nič ne ve, kaj je materna lju¬
bezen/' odvernila je uboga mati. Nehala je tožiti,
ali žalostnih vzdihov, teh ne more tajiti, ne
vsušiti vročih solz, čeravno si je otira, — zmi-
rom se jej vdirajo po licih.

Precej visoko sta že na Balkanu. Ivanico-
že vidita, pa harambašo Miloša pri njem, ravno
kar sta ju zagledala. Ta dva pa že kdaj vidita
roditelja, ali ker gresta sama, zato ne gresta
naproti; zadosti, da oča in mati sama gresta
nazaj, že vesta, kaj to znamenjuje.

Ali Ivaniče ni nič več obupnost lomila, ka¬
kor prej ta dan, ko so bili nevesto vzeli mu;:
globoka žal se mu je pa vendar-le javila na
obličji, ali moško je dušil britkost. Ko je bil
zagledal nevestina roditelja — sama, bliskati
se mu je začelo oko, kerčevito je Milošu stisnil
roko, na znamenje, kaka bolest mu buri v sercu,
s pestjo pa zažugal proti Nišu; pokojno je stal,
ali iz oči mu je švigal divij ogenj, maščevalnost
plamikala iž njih. Na plečih se mu je zibala

55

dolga rodnica, za pasom pa je imel kratek, ali
oster handžar, brez kterega ni noben hajduk.

Ko je bil Gavrilo s ženo prišel k njima,
še zmirom je molčal Ivaniča, nič ni spregovoril:
tudi Miloš je teško pogledal Gavrila.

„Agapija je ostala v Nišu," djal je pokojno
starček, „pomohamedanila se je."

„Ali da je zatajila Boga?!" vilmil je Ivaniča
na pol žalosten, na pol serdit.

„Serce jej nič ne ve za to, kar je morala
obljubiti," djal je stari Gavrilo, „pomohamedaT
nila se je, saj se je morala. Moja hči je ponos
zd,-me, ali mi verjameš, Ivaniča?“

Mladeneč pa ni nič odgovoril, ampak roko
je podal mu, objel mater, besede pa nobene ne
spregovoril.

Miloš je pa le stal ves zamišljen; dolgo je
mislil, neka važna misel mu je šinila v glavo.
Kmalo je sklenil, kmalo premislil se. „No, tako
tedaj, v božjem imenu, naj bode!" spregovoril
je naposled na glas in obernil se k Gavrilu: go¬
vedi mi, brate! kako misli tvoja hči opehariti,
kako prekaniti in pogubiti vragove Kristusove
vere?"

„Kratke so bile njene besede," odgovoril
je starček. „Jaz sem nastroj v božjih rokah, z
menoj pokonča naše vragove Gospod." To so
njene besede, in jaz poznam svojo hčer, verja¬
mem njenim besedam, kakor svetemu evangeliju."

56

»Skrivnostne so pa vendar/' opazil je Miloš
sam za-se in dalje govoril: »Kdo bi mogel celej
osnovi seči do korena, do vseh zamer, ktere
tiče v teh besedah? — Ali je že tako ali tako,
rojeni so hajduci zato, da žive in Turke bijo,
in saj bratje so se že naterpeli, štirnajst Ani
prej ali poznej, Gospod Bog, naš veliki Gospod
nam pomozi, — kar začnem zdaj precej, kaj bi
neki to!"

V roko je vzel čapko z glave in šel, ona¬
dva oba za njim, mati je pa ostala in poklek¬
nila: »Gospod usmili se nas — ubozih mater,
v tem boji nam pomerjo sinovi!"

Nad njimi, na granitni skali, ktera je izmed
druzih skal stermela precej visoko, s ktere se
je videlo na veliko cesto in na vse stranske
steze, ki se kakor kozji potje vijo mimo strašnih
globel, tam s te skale je nekdo prav močno in
na dolgo zažvižgal; Miloš je nekolikokrat po¬
skočil, pogledal doli in videl trumo jezdicev,
ki so na konjih derli od Niša in že sosednim
goram bližali se.

„Haj, Turci!" zavpil je harambaša, ,,ti
tepci, menda mislijo hajduke napasti? Haha!"
zasmejal se je. „Ali ne, za teboj gredo— Gav-
rilo, in za tvojo ženo. Kaj velja, gotovo, paši
so se sline pocedile, rad bi še novcev, zato pa
gredo za vama. Ej, čakite, pošljemo mu raji
hajduškega svinca, ne novcev. — Le berž, Gav-

57

rilo, idi s svojo babo*) mimo po cesti naprej,
tako kakor ne bi nič vedel, da nam na roke
pridejo poganje, da nobeden več ne bode videl
niškega zidovja!“

Gavrilo je slušal: šel je s svojo ženo gori
naprej.

,,Ivaniča,“ velel je mladenču, „sprejmi ker-
vavi hajduški kerst, idi berž k družim hajdu¬
kom — tam-le na bregu na desnem krilu, in za¬
skočite od zadej pogane. Vi boste v pol-uri
lahko na verhu, oni pa še ne.“

Ivaniča je ročnieo snel s pleč in terdno
prijel, spustil se na levo, skakal s skale na
skalo in kmalo izpred oči izginil harambaši, ki
je bil stopil za tisto stermo skalo, kjer je bila
skrita cela truma hajdukov.

Kmalo so se razteknili hajduci in poskrili
po koteh na obeh straneh ob cesti, — v ma¬
lem času, pa je vsak bil na svojem kraji, no¬
benega ni bilo več videti nikjer, kakor bi žive
duše ne bilo med temi skalami, tako da še kre-
gulj, kije  krožil nad skalami, že truden —
kar naravnost se je vsel na kamen sredi med
hajduci.

Teško sta že šla navkreber Agapijina rodi¬
telja, prav videlo se jima je to; že sta bila z
golih skalnatih tal, in prav blizo lesa na verhu

*) Baba je na Bolgarskem vsaka žena precej po možitvi.

58

po gori, kjer se po drugi strani vije cesta v
pomoravje, doli v dolino.

„Poženite, ne varujte konj, če se vam kaj
smilijo podplatje!" velel je rnolah jezdicem,
„ti nečisti kaurinje imajo urne noge. Le berž za
njima, če ne, prekmalo bosta v lesu, in potlej
se nam skrijeta; alo, le urno naprej!“ In poše-
getali soTurcivsak svojega konja, da so uboge
zveste živali kar z odpertimi nozdrami lovile
sapo i  in skakale čez sterme skale.

. Že so ondukej, kjer jih hajduci obdajajo
na obeh straneh. _ Ta trenutek se prikaže Miloš
z rangerjevim peresom na čapki in z napeto
ročnico v roči: „Stojte!“ zagermi, „ne novcev,
ampak hajdulkega svinca ponesete paši! —• Za
Kristusa in njegovo pravoslavno vero! —■ Hoj!“
hušknil je. „Hoj !“ hušknili so tudi hajduci, pri¬
kazali se izmed skalovja, namerili, sprožili, pok!
in smertno ranjeni zarujove Turci, da seje  raz¬
tegnilo po zraku in odmevalo po skalinali. Po¬
lovica Turkov se v kervi valja po tleh.

„Meni se zdi, da smo žerli blato !“ vskliknil
je molah — nezadet, obernil konja in ulil jo
proti Nišu, dva trije tovarši za njim, drugi so
pa pali s konj, zadeti od posameznih hajduških
svinčenk.

Miloš je na tla spustil ročnico in gledal za
begočimi. „Le dirjajte, le bežite!" djal je sam
za-se, „saj boste še enkrat žerli blato." Komej

59

je izrekel, zagerme od zdolej ročnice in konji
obstoje, Miloševi hajduci pa dvakrat zapore¬
doma radostno vskriknejo : „Za Kristusa in sveto
vero !“

Kmalo na-to je harambaša sedel nakamenu
podpert na skalo, hajduci okoli njega, sredi
njih pa molah z rokami na herbet zvezanimi;
njegov strahopezljivi pogled je pričal, da čaka
strašne osode, hajduške osvete. Pod njim je bil
ustreljen konj; s svojim gospodom vred se je
zavalil na tla in pod njim so hajduci molaha
vjeli živega, poškodovan ni bil sicer nič, nič
ranjen ne, samo desna noga se mu je bila malo
zvila, ker se je bil konj zavalil na-njo z vso
težo. Zvezali so mu roke naherbtu in pred ha-
rambašo k sodbi vlekli ga. Najbliže pri haram-
baši je stal Ivaniča in stermel v Turka tako
strašno, kakor bi z očmi bil hotel predreti ga.
Gasi pa časi je pogledal na malo bojišče. Rado¬
sten smeh se mu je zibal okoli ust: „Perva
osveta za tvojo oskrumbo, Agapija!“ šepnil je,
„ali, še živi ta kukavica 1 “  pogledal je maščevalno
Turka,^da je mozlemin kar stresnil seinvskrik-
nil: „Život, darujte mi život! rad vam dam
zlata in srebra! mnogo bogastva imam v svojem
konaku, polovico dam vam, vse dam, pustite
mi život. Allah-kerim

„Molči!“ zahudil seje Miloš. „Lehko obetaš,
ker nisi s potnim obrazom pridobil si tacega

60

bogastva, to bogastvo je iz kristijanskih žuljev
in naše po Božji pravici. Ali mi hočemo več,
ali veš Turek? — le čaki, kmalo izveš svojo
osodo.“

Se nekoliko je pomislil, zavihal berke in
začel: „Tako tedaj, Ivaniča!“ obernil se je k
mladenču. „Tebe je pop Glavra pisati učil, vzemi
pero, in če ni pri roči nobenega, na moje ran-
gerjevo, morebiti bode zakaj, namoči ga v po¬
gansko kri in piši, kar in kakor ti bodem na-
rekaval, piši na ta-le pergament in potegnil
je izza persi nekoliko listov, podal mu enega in
čakal, da je pripravil se Ivaniča.

Kmalo je imel vse. Pokleknil je na koleno,
na eno je pa položil pergament. Prinesli so mu
glavo, polno kervi, ki je bruhala iz poganskih
trupel, Ivaniča je namočil pero in k harambaši
obernil glavo.

Z grozo je molah gledal vse te priprave,
kar derkotali so mu zobje; sicer je bil bled,
opij mu je posušil obraz — in sladnost, zdaj
pa ves kar zelen kakor trava. Začel je nareka -
vati Miloš: „Mustafa! paša niški! ti kukavni
sužnik pesjega proroka! To je harambaša Miloš
ukazal pisati s kervjotacih ničemurnih poganov,
kakoršen ti. Nič več ne bodeš ropal pravoslavnih
kristijanov, nič več ne deri za novce, ampak
blato boste žerli in kajduški svinec — ti, tvoji
begi, age, kavasi, subaši, nizami, Arbanaši in

61

drugi — vsi, kolikor jih je še tacih psov, žerli
ga boste tako dolgo časa, da poslednji vrag
Kristusove vere pogine v tvojem pašaliku. Ti
nisi služabnik vrednega carja v Carigradu, car
nam je dal hattišerif*) in ima rad rajo, ti si pa
pes, in sužnik — hudičev, da veš. To sporočilo
ti prinese tvoj molah, in pove, kake novce dajo
hajduci; pove ti, kako njihov svinec davi po¬
gane. S tem pismom vred ti prinese pa tudi
dvajset glav, glave tvojih 20 momkov, njih
trupla pomedemo pa psom, da je raztergajo, pu¬
stimo plenečim tičem, naj je razkljujejo inpožrb,
in merhovita trupla cerknjenih Spahov. Molah
sam pride pa brez nosu, za znamenje, da bodeš
vedel, da je res to vse. To ti sporoča haram-
baša, ki pluje na-te, Mustafa, paša niški! Amen.“

Kakor je bilo pisano, tako se je tudi zgo¬
dilo vse. Odrezali so mertvim Turkom glave,
enemu je bila že odrezana, Ivaniča je pero na¬
makal va-njo, niolahu pa nos, kterega so vergli
k glavam v vrečo, vrečo pa privezali Turku na
pleča in gnali ga k Nišu.

Vse niške moslemine je prevzel strah. Kdor
je kako letno pristavo imel kje zunej, in da je
bil že tam, vsak se je vernil v terdnjavo; kdor
je jezdil ven, da bi jezdaril po pustini, v ka-

*) Pismo, v kterem je car stare pravice kristijanom dal
v giilhanskej palači.

62

koršno Turci izpreminjajo svet okoli mest in
svojih pristav, berž se je vernil; in kupci so
ustavili svoje karavane, ktere pomladi pošiljajo
v Carigrad, v Varno in drugam na tergove, tako
so se zbali hajdukov.

Mustafa-paša je pa škripal z zobmi, ko je
prebral hajduško pismo in molaha videl tacega.
Besen se je valjal po blazini in ruval si brado,
ker so se pesjoverci prederznili: tako pismo pi¬
sali — njemu, niškemu paši, in mogočno brado
tako poblatili. Na brado — prorokovo, pri sveti
Kaabi, na alkoran in Allaha, na vse to je pri¬
segel, da se osveti, da se strašno zmaščuje nad
hajduci, nad vsemi kristijani. Precej je sklical
divan (senat): bege in uleme, in kmalo je po
Nišu šel ukaz: kdor je vojevit, vsak naj zgrabi
za orožje, kdor ne, huda kazen ga zadene.

VI.

Hajduci so dobro vedeli za nasledke svo¬
jega lista. Na gori Balkanu, ne daleč od ma¬
lega bojišča, nad kterim krokotajo tiči in oble-
tujejo ga, tam blizo so hajduci imeli važen zbor,
po zboru je pa Miloš zopet na čapko nateknil
svoje rangerjevo pero, na kterern je rudela ster-
jena turška kri, mignil in odkrili so se hajduci.

„V imeni Boga Očeta, in Sina Jezusa Kri¬
stusa in Svetega Duha!“ začel je harambaša z

G3

resnim glasom, „vojsko naznanjam, — vojsko
s Turkom, z vragom Kristusove vere, — v boj,
— v boj s Turkom kličem v imeni sužnega
bolgarskega naroda, čegar stiske niso še pre-
derle do ušes svetlemu carju v Carigradu. Bol¬
garski narod vstaja, da si obvaruje vero, da
turška sila v sužnost ne potegne ženstva in
otrok; vstaja narod, da kazni nezveste služab¬
nike svojega carja, ker ne izpolnujejo njegove
volje, ampak hudičevo; narod bolgarski vstaja,
da bi mogel prosto čestiti svojegaBoga, pokojno
živeti svojemu carju pod krilom; vstaja, da se
oprosti izpod tujčeve pete, da otrese strašne
muke, strašne nadloge, v ktere ga je pehnil
prokleti Turek. Pomozi nam Gospod, naš Bog!
Prosite za nas, vi svetniki, prosite za sužne Bol-
garje!“

Sveto navdušeni so hajduci trikrat zager-
meli: „Amen!“

Ta klic na vojsko: klic na nebotičnem Bal¬
kanu s skale — v primerji z Balkanom kakor
peščeno zerno v primerji z arabsko puščavo, ta
poziv junaškega vodnika hajdukom, prostim, ob¬
čanskim junakom, ktere so Turci imeli za lu-
pežnike, gorečim za svojo vero, vnetim za na¬
rod, plamečim za blagost domovine, ta klic na
vojsko je odmeval po vseh dolih in gorah, po
vseh bolgarskih hišah in vaseh.

Že perve dni precej so k Milošu vreli vsi

64

junaški, prostejši in domoljubejši prebivavci z
goratih krajin med Nišem in Vidimom. Pop
Gavra je z vsemi svojimi ljudmi zapustil Le¬
skovec. V levici je visoko deržal križ, v desnici
nesel pa goli meč. Za njim so šli od 10 do 12
let stari mladenčki, za mladenčki jokajoče žene
z dojenci ob persih, malo veče otroke so pa za roke
peljale s seboj, za materami so šle dekleta s
živežem in najzadnji so bili možje in mladenči
z ročnicami čez pleča, s sekirami, kosami, mo¬
tikami in drugačim orožjem. Vodnik je vzdignil
križ tako visoko, da so vsi videli ga, in začel
peti: „Gospodine pomiluj! Gospodine smiluj se
nas!“ vse to mnoštvo: moški, ženske in otroci
so pa glasno odpevali: „Gospodine smiluj se nas!“
Tako so prišli k Milošu, ki se je bil vsta-
novil v žlebini v Kotna-Bogacu med pašaliki:
vidinskim, niškim in šerkovskim. Vse kristi-
jansko prebivavstvo od Niša in Vidima noter do
Vrane šerkovske se je vzdignilo na pervo haj-
duško znamenje in prišlo na gore, tako da so
vse gore in prehode za Drinopoljem hajduci
imeli v svoji oblasti, da je zveza med Cari¬
gradom in severnimi mesti bila pretergana.

' tT  ' 1 1  Kdor je pravoslavni kristijan, vsak

_V* 1 // vi* _ 1 * * * _ 1 _

vas, ali le po gornjih krajih so za vojsko bili
ljudje. Dalje, niže po daljnjih planih okoli Skopja
so se le izgovarjali: „Pravoslavni kristijanje smo

orožje!“ šli so hajduci iz vasi v

85

tudi mi, ali zdaj na vojsko? — presneto, to ni
mogoče

„Kako, ali niste prisegli, da vsi na enkrat
vstanete in radi umerjete za Kristusovo vero,
za njeno slavo, ko bi bilo treba ?“

„Prisegli smo — res/‘ ali kdo je pa vedel,
da ne bode na jesen, ampak zdaj? Le pogledi,
brate, kako krasno mi cvete drevje na vertu,
kako krasna je koruza na polji, koliko dela
imam, zdaj vendar ne morem družine same
pustiti doma!“

Nevolja je obhajala vojne posle. Žugali so
bratom, kako pozno se bodo še kesali zarad
svoje mlačnosti.

Glavo je pobesil Miloš, ko so bili nazaj
prišli posli in povedali, kaj in kako. Terpko je
djal: „Ej, moji rojaci ne ljubijo domovine, če
tudi še tako sveto obljubijo, da se hote žertvo-
vati za domovino, vendar zmirom žive le vsak
za svojo rodino in vert. Buzarona, kaj bode iz
tega?“

Hajduci so bratom okoli Skopja preroko¬
vali terpljenje, žalostne dnove, — in res! Divje
turške trume so poplavile to krajino, v nekoliko
dneh — pa je bilo 150 vasi do tal požganih.
Na kole so nabadali moške, skrunili ženske, in
nekoliko v plamen pometali jih, nekoliko pa
odpeljali v sužnost.

Ždaj še le so začeli Bolgarji: „Alo, na gore,
Agapija. 5

66

med hajduke!“ in z vseh strani so hiteli na
Balkan Milošu na pomoč.

2000 turških jezdicev se je derzno prignalo
med gore. Ali vesel si je roke mencal haram-
baša: „No, kakor nalašč, kakor tičem na kljun!“
— Vseh teh ošabnih, derznih spahov je komaj
kacih 30 ušlo hajdukom in vernilo se jih.

Zdaj se je vzdignil Miloš, zadostno posadko
pustil v Kotna-Bogacu, vzel Korvingrad, napal
terdnjavo belo Palanko, ki je vsak imel jo za
nepremagljivo, in tudi vzel, zajel 600 Arbanašev
v njej in dva topova, in odpravil se k Nišu.
10.000 hajdukov in zemljakov je stalo pred
Nišem, Miloš je bil pa poveljnik.

Na verhu harema je stala Agapija, zdaj ka¬
dilna*) Ismael-bajraktarjeva, in gledala v da-
lečino. Njena duša je s pogledom vred izletela
tje v kristijanski tabor med svoje brate, kajti
za mohamedansko vero ni nič vedelo njeno serce,
pa tudi nihče ni vprašal je za to, saj dosti, da
je rekla, da je moliamedanka, saj pravovernim
skor sploh nič ne vedo za svojo vero, kristijane
pa vendar prav goreče preganjajo in neutrudno.

Pri nogah je sedela jej na bobku Zulma,
tista poterpežljiva sužnica, ktero smo bili že prej
vzeli v misel. Njo je edino Agapija bila izbrala
si za služabnico, ali prav za prav za tovaršico

*) Turška žena.

G7

izmed vseli sužnic v haremu, ktere je bil Ismael
dal jej za postrežbo.

Dolgo je Zulma gledala kaduno in čakala,
kdaj se oberne. Ali ni mogla pričakati; zato je
vstala in stopila k njej, čez ravna ostrešja ž
njo vred gledala v dalečino, čez minarete v
kristijanski tabor, ali njeno oko se ni dolgo
mudilo v taborji, dalje je blodilo, zmirom dalje
noter do Balkana, in rada bi bila videla še čez
— čez njegove grebene. Povzdihnila je in kakor
še zmirom vtopljena v svoje misli spregovori:
„Rada gledaš čez mestne gradbe na loge po
svoji domovini, lcaduna mila! Ti vsaj vidiš svoje
domovje, ali jaz •—• oh jaz pa ■— od kdaj že
nisem več videla domače hiše med drevjem tam
za morjem v vročem Egiptu. Kakor bi bila še
le danes z doma, vse se mi še tako živo giblje
pred očmi. Palma, senčnata palma je stala pred
očino hišo, daleka oaza je krila pustino, tako
kakor zeleno pregrinjalo, oko je plulo po zlato-
leskečem pesku kakor po morji. Gledala sem
enkrat po tem morji, poslušala, kako šepetajo
peščeni valovi, peščeni oblači, ki je vzdigoval
je topli veter; čudna želja je vsplamenela v
meni, v mojej duši: da bi bila Peri, zato da
bi mogla preleteti to peščeno morje, da bi videla,
kaki čudeži so tam za njim! Ali pregrešila sem
se in pri tej priči me j e kaznil Allah. Pa hotela
sem le zato videti tamošnje čudeže, da bi bila

5 *

68

o njih kaj povedati mogla svojemu ženinu, ki
je bil že dve ovci dal za-me in šel, da bi pri¬
peljal še velbloda, ker resni, terdi oča brez
njega niso hoteli dati svoje hčeri. — Pa pri¬
kazali so se beduinje sosednjega neprijateljskega
rodu, vzeli me s seboj — in kaj se je godilo z
menoj, tega ne pomnim. Ko sem se zopet za¬
vedela, daleč sem že bila od svojega doma:
dali so me bili na morji v veliko barko, v večo
nego plujejo po Nilu, prodali v Carigradu, go¬
spod me je imel za kaduno v haremu, ali žalost,
gorje, to mi je kmalo vzelo vso krasoto, zato
me je prodal, prodal za sužnico v harem niškemu

E  asi, ta pa podaril svojemu ljubljencu Ismaelu
ajraktarju, da strežem zdaj njegovim odaliskam
in uklanjam se njegovi dragovoljnosti. Bog edini
je velik!“

Agapija — da-si je že velikrat slišala to
s temi besedami, vendar je pozorno poslušala
in spoštljivo, bodi-si da je tako mično znala
pripovedavati Zulma, ali pa zato, ker se je
Agapijina osoda ujemala se Zulmino.

„Res je Bog velik, čudeži se gode z rev¬
nimi/' povzela je, ko je bila nehala Zulma.
„Pogledi, Zulma!" pokazala je na kristijanski
tabor, „tam so maščevavci — moji in tvoji, tam
so moji bratje, in moj — oh moj Ivaniča tudi
med njimi/' šepnila je. „Ali jaz jim dam zna¬
menje, da nisem pozabila na svojega Boga, da

69

sem le nastroj v njegovi roči," nadaljevala je
navdušeno; „Zulma, ali si premislila dobro moj

čertež?"

^Premislila sem ga, dobro/' odgovorila je,
„in za-te, za svojo milostno kaduno storim vse.
Kdaj moram biti pripravljena?"

„Danes, Zulma, danes!" objela jo je Aga¬
pija. „Kdo ve, jutri moji bratje morebiti predero
že v mesto, mene ne smejo nič več najti, po¬
stavim si tak spominek, kakoršnega še nima
nobena Bolgarka."

Zulma je perst položila na usta, Agapija je
pa umolknila in ozerla se k vhodu. Ismael je
prišel na verh. Otožen se je približal Agapiji.

„Zmirom si tu gori," spregovoril je merzlo.

— „Allah!“ kakor da bi te pse gledala in ra-
dovala se, ker bi radi vjeli nas, kakor podgano
v past. Pa nič ne de, saj bode kmalo konec

— vsega: saj kmalo kožo potegnemo čez glavo
tem kaurinom."

„Ke vem, kdaj in kako da sem se pregre¬
šila, da tako čudno misliš, gospod moj!" od-
vernila je Agapija pokorno. „Ali nemara nimaš
rad, morebiti mi zavidaš, ker gledam solnee,
gledam nebo, kije  tako jasno, tako krasno. Če
je to, povedi," djala je, kakor bi bila razža¬
ljena, „potlej povem paši, da me že zaničuje
Ismael, da se je naveličal me."

„Saj te ne zaničujem," vskliknil je Ismael

70

strastno. „Ne čestim te tako, kakor svojo ka¬
dimo, ampak kakor nebeško hurisko. Kaj pa
paša, zakaj si pa njega vzela v misel. Da je
njemu ljubezen do tebe vsplamenela, ko je za¬
gledal te? Allali moja priča! nič čudnega to,
čudnejše bi bilo, ko bi ne bilo tako. Ali vendar,
ne privošim mu tvojega obiinka; rajši bi, da ti
poknejo persi in iz njih vzleti tvoj život, da bi
tvoja duša obletavala me.“

Podala mu je roko Agapija: „Ti me ljubiš,
jaz sem pa zadovoljna," djala je hladno. Ismael
jo je pa stisnil v svoje naročje: „Dobro vem,
da eblissa preži na-me v tvojem sercu, ali ven¬
dar, — ljubim te, kaj morem za to?"

„Ce me res tako ljubiš, kakor praviš," pri¬
jela ga je Agapija za besedo, „pokaži mi."

„Pokaži! pokaži!" razserdil se je strastni
Ismael. „Ali nisi še zadosti prepričana, le zmi-
rom „pokaži !" ti dokazi so zmirorn na versti!
Ali nisi jatagana vzela mi iz roke? jatagana, s
kteriru sem rajevcem odsekaval glave in pred
noge pokladal? Zdaj moram le gledati, kako se
moji prijatelji slave na bojišči, vsak kaže na-me,
in ti pesjeverci se posmehujejo: Ha, ta bajraktar!
— Allah moja priča, to ne sme tako biti na
dalje!"

„Upokoji se, gospod moj!" začela je hladiti
ga Agapija, „na mojo besedo: še zdaj, potlej
te nobenkrat več ne ogovorim za dokaz tvoje

71

ljubezni, nobene nadlege ti ne bodem več s tem
delala potem!**

,,Prerokova modrost je prešinila tvoje serce
in njegov milostni vetrič veje, in vpira se v tvoje
rožne ustnice!'* viknil je Ismael radostno.

„Ali ne veš, da sem Bolgarka/* govorila je
dalje Agapija, „da nimam tiste navade, da bi
se hlinila moškemu, kakor se Turkinje. Danes
zvečer bi rada videla vse najmogočnejše niške
špahe in bege — zbrane, le samo enkrat potlej
pa nobenkrat več ne. Tolikrat in toliko sem že
slišala, kako kruti so, da sem že davno zaželela,
da bi videla jih, kaki so vendar, ali so res
tako strašni, tako divji. Ti mi bodeš pa imenoval
vsacega posebej, in povedal, kako se jekteripo-
slavil za islam, ko je mercvaril rajevce, rada bi
vsacega poznala tudi po imeni. Tebi se nemara
otročje zdi to, ali jaz bi vendar rada videla in
po lici poznala najslavnejše zavetnike islamove
in videla vse skupaj.

Ismael se je začudil njeni želji in nasmejal:
„Zgodi se tvoja volja!** djal je, k sebi pritisnil
Agapijo, potlej pa urno odšel zaradi priprave
k tej slovesnosti, kakoršne do zdaj še nobenkrat
niso imeli Turci.

Ali Agapija je pokleknila, povzdignila roke,
molila, osereena vstala in potlej gledala h kri-
stijanskemu taborju: „Z Bogom, mati! Z Bogom
oče in ti Ivaniča! Z Bogom za zmirom tudi vi

72

Kristusovi vojščaki, — z Bogom na veko!“ Dve
solzi ste se jej uternili po licih, zakrila si je z
rokama obličje, tiho izjokala, objela Zulmo in
in poljubila, obernila se in vernila s strehe.

VIL

Muštafa-paša se valja na divanu in od same
radosti se mu žari obraz. V roči ima odperto
pismo. Dvakrat — trikrat je že prečital ga, pa
vsakikrat je jasnejšega lica.

„Allah moja priča!“ djal je, „že sem mislil,
da nam brade populijo ti psi kristijanje. Velik
je Bog! Ha, kdo je modrejši nego pravovernih?!
V blato naj se s krij 6 pesjeverci, njihov um pa
nič! Pa saj ne more biti drugače! Velik je Bog,
pa tudi —• češčeno bodi Mohamedovo ime!“

Tako se je radoval paša, pa kaj se ne bi
bil? V tem listuje bilo oznanjeno, da mu gresta
Hussein in vezir vidimski, z nekterimi polki in
Jakub-paša s 6000 Arbanaši na pomoč, da haj¬
duke zapode izpred Niša, in da kazne rajo, ker je
vstala zoper paše zarad r opari jc, ker pobirajo
žene in otroke odpeljujejo.

Ta list mu je bil prinesel nek Evropejec,
kristijan, kterega so bili gostoljubno Bolgarji
vzeli pod streho in pustili iz taborja v tabor,
ker niso mislili na izdajstvo.

Ob! kaj je že vse zarad izdaje preterpel
narod, čegar rodii je bil ta nezvestnik.

73

V Nišu se vse pripravlja za napad , da bi
hajduke na dveh straneh napadli in tem gotovejše
zmogli. Paša sam je zavsedel konja in vrč d uje,
kaj in kako.

Ali begi in spahi imajo druge priprave,
Ismael bajraktar jim je oglasil, da danes po
dolgem času zopet bajrak ponese pred pašo, in
zato — naj pridejo, da jih pogosti s čibukom
in pijačo.

V najkrasnejših kaftanih, oroženi, — drago
oroženi se begi in spahi shajajo v Ismaelovem
konaku. Jako je veselilo paše, ko je bil izvedel
to. „Allah mu je polno čašo milosti izlil na glavo
danes. Ti psi hajduci .bodo žerli blato, Ismael
je že sit ljubezni. To je prav tšelebi,*) pa mi
je vendar'skor prirasel k sercu. Zdaj pa lahko
kaduno kupim od njega!“

Ker so ljudje videli, kako se begi in spahi
pripravljajo, da obiščejo Ismaela, sploh so mi¬
slili, da paša in njegovi milostnici imajo vsega
obilo, sami morajo pa lakotovati. Veliko se je
bilo zbralo jih okoli Ismaelovega konaka, in
kedar je kteri beg ali spah prišel, derli so se
na-nj: ,,Tšeleb! za pesji gon ste vi, pa ne za
hajduke," in zmerom hujše so se derli in jezili,
tako da je serail-aga paši moral zatožiti jih, za-nj
niso nič marali. „Naj pa blato žro, če druzega

*) Gizdalin.

74

nimajo, če nimajo kruha!“ razhudil se je paša.
„Ali meni menda pečene tiee lete v usta?“

Pa res, hajduci so tako dobro stražili cesto
v Niš, da je velika lakota bila v mestu, in sam
paša je djal, da ne ve, kaj bode, ako utegne
to dolgo časa biti tako, da se kar poda psom
kaurinom, pa naj mu poblate brado.

Lepa druščina je bilo v Ismael-bajraktar-
jevem konaku. Mogočno so begi sedeli na fran¬
coskih divanih in puhali tobak. Veliko je bilo
.teh imenitnih begov in spahov; pa vendar je
bilo vse bolj tiho, redko je kteri spregovoril,
kar stermeli so vsak pred-se — zadovoljni, da
ni treba nič misliti.

Pa na enkrat so se odperle duri in Ismael
je v sobo stopil s svojo kaduno: s krasno Aga-
pijo v dragoceni orientalski obleki, kakor bo¬
ginja s čarovnih krajev. Njena sužnica Zulma
je bila povsod pri njej, tudi zdaj je ž njo bila
prišla do praga, v sobo pa ni bilo je; zaperla
je duri za svojo gospo, zapehnila, zaklenila, vzela
ključ, potlej pa šla stran. Persi so se dvigala
jej, ne ravno zato, ker je tekla, ampak razbur¬
jena so jej bila tako: „Vidim te berzo, oh berzo,
dom moj! čez-te poletim v tiste kraje k Peri-im,“
šepetala je in izginila na dolg mostovž, ki se
je vil v zemljo.

Vsi begi in spahi, kakor da bi se bili prebudili,
osterme, ko je v sobo stopil Ismael s svojo krasno

kaduno. Kar svet stoji, od začetka Hedžire ,*)
— še nihče ni slišal, da je kak moslemin svojo
ženo pokazal komu, kaj pa zdaj to pomenja?

Debelo so gledali Turci, pozabili na čibuk
in kakor norci zijali v krasno Bolgarko. Tacih
dražesti še niso nikdar videli in tudi samo med
huriskami nadjali se jih v Mohamedovem raji.

Všeč je bilo to Ismaelu, od enega do dru-
zega je peljal kaduno, vsacega jej imenoval in
povedal, koliko kristijank je ta odpeljal v suž-
nost, koliko ta, da sta prišla naposled že pred
zadnjega.

Zdaj je odstopila Agapija na sredo sobe, in
kakor da bi jo bila merzlična vročina spreletela:
„Hoteia sem izpoznati najkrutejše vragove svojih
bratov in sester. Zdaj so vsi tu in res, vidim
jih še pred svojo smertjo, vidim njihove gnjusne
obraze. Ismael-bajraktar 1 “  obernila seje k njemu,
kterega so z begi in spahi vred zelo pomračile
te besede: „Rekla sem ti: nikar ne sezaj po mojej
cesti s svojo derzno roko, če ne, zverneš se,
da ne vstaneš več. Ali nič nisi maral za moj
opomin, sam si hotel to, zdaj naj se pa zgodi
tvoja volja! Kaj menda res misliš, da sem mo-
hamedanka? Jaz verujem v Boga Očeta, v nje¬
govega edinorojenega Sina in sv. Duha, verujem
v troj edinega Boga. Bila sem in sem kristijanka !“

*) Hedžira, doba po Mohamedovem begu.

76

Vskrik se je razlegnil po sobi, tak vskrik,
da tak privre le iz razburjenih, v serdi kipečih
persi. Begi so planili po koncu, Ismael sam je
zagrabil za jatagan in hotel kazniti take pre-
derzne besede, ali pokojno je stala Agapija,
samo mignila z roko, in vsi so oči obernili va¬
njo in utihnili, kakor da bi kaka viša moč bila
ustavila jih.

„Zastonj vaša serd, zastonj vsa strast 1 “
govorila je dalje Agapija; „znajte: pod nami je
v kleti smodnik, kar na enkrat — pa boste
pokopani v serajlovih grobljah.“

Kar osterineli so begi. Smertni glas so jim
bile njene mirne, hladne besede. Kakor biAsrael
šumel s svojimi perutmi, tako se jim je zdelo.
Kinknili so nazaj na sedeže nekteri, nekteri pa
kerčevito prijeli se.

Agapija pa je pokleknila in s sklenjenimi
rokami začela moliti: „Glospa najsvetejša! Mati
Jezusova/ 1 ' —

„Allah, Allah!“ vskriknili so Turci in planili
in rinili se k durim. Kakor grom s treskom,
tako je zagermelo, in bajraktarjev konak in so¬
sednji domi so v kosih leteli v zrak, kakor pla¬
meneča pismena na nočnem nebu — za zna¬
menje, kako kristijanka umira in kako se ma¬
ščuje nad lupežniki svoje vere in cesti! Sto in
dvajset najmogočnejših, najimenitnejših spahov
je poginilo v bajraktarjevem konaku.

77

*

£ •%.

Kristijane je prestrašil ta grom, ta tresek;
mislili so, da je sodnji dan, da se svet podira.

„Bog je z nami, bratje!" vskliknil je Miloš,
„poganom je smodnišnica vzletela v zrak!"

Radosten vskrik se je raztegnil po taborji,
in že so začeli hvalo peti Gospodu, kar jim za
herbtom zagerme topovi.

Nov strah za kristijane! Precej so vedeli,
da so izdani, kako bi se bili pa drugače Turci
privlekli čez gore, ker so povsod na straži bili
hajduci? Z vso serčnostjo so planili na sovraž¬
nika, ali kose in motike, kaj so zoper puške,
pa še, ker je bilo kristijanov pol manj.

Ker je Miloš precej vedel, koliko kervi bi
bilo prelite pa zastonj, ker je videl, da je vse
izgubljeno, da Bolgarska bode zopet morala poko¬
riti se, zopet ječati — sužna turskim pašam, zakri¬
čal je: „Hajduci—niški, vidimski, —k meni!"

In 15.000 močnih, hrabrih možakov, dobro
oroženih, na vse pripravljenih je obsulo ga.
„Poslovite se z Bolgarsko, bratje!" zakričal je
glasno, „idite na serbsko mejo, bežite k Serbom
in nič ne skerbite, nič se ne bojte za nas!"

Vsa vojska je slišala njegovo povelje, ža¬
losten vskrik se je razlegnil po taborji: „Go-
spodine, smiluj se nas!"

Obernili so se in udarili jo po naznačeni
cesti, po najbhžem poti na prosto Serbsko.

78

Svojim hajdukom pa je Miloš ukazal, naj
stopijo naprej, in gledi! pervi roj spahov dere
za begocimi, ali hajduci namerijo, sprožijo in
konji brez špaliov dirjajo nazaj: njihovi gospo¬
darji so počepali, poderle so jih hajduške svin¬
čenke. Prižene se roj — drugi in tretji, hoteli
so predreti in vliti jo za kristijani, ali zastonj!

Ko je Hussein, vidimski vezir videl, da s
svojimi najhrabrejsimi vojščaki nič ne more
hrabrim hajdukom, ukazal je topove nameriti
na-nje, ali tudi ž njimi ni nobene sile storil haj-
duški moči.

Le malo po malo se Miloš umiče s svojimi
junači k serbski meji. Pomeknil se je noter do
terdnjave Kamenice, ki je kaki dve uri daleč od
Niša. Komej tisoč vojnikov ima še, pa še teh
je pol poslal naSerbsko, samo kar je imel starih
vojščakov, te je prideržal in Ivanico, kteri ni
hotel nikamor geniti se od njega.

V tej terdnjavi je čakal druzega dne, tur¬
škega napada in hajduške smerti v boji z vra¬
gom Kristusove vere.

Lesena je bila ograda, ali vendar, ne upajo
si je napasti Turci, le izdaleč se vlačijo okoli
nje, zažigajo topove in gledajo, kako krogle
lete in padajo na terdnjavo.

Videli so to tudi hajduci, videl je Miloš,
videl in vedel, da mu kmalo smert objame ju¬
nake. Oj, smili se mu jih, smili teh junakov,

79

serčnih hajdukov, ki so krepkih pesti in tako
bistrih oči; ki skor nikoli nobeden zastonj ne
nameri, nobeden zastonj ne sproži svoje puške,
— smili se mu jih, ker jim žuga tako gotova
smert, ker ne morajo podirati Turkov in jih raz¬
metavati po tleh kakor snopje, ker si ne mo¬
rejo ležišča postlati ž njihovimi trupli, kakor so
vajeni hajduci; serce ga boli Miloša, ker se
smert oddaleč zaganja med-nje, da cepajo ka¬
kor psi.

„Ne zapuste me, to vem, da ne!“ žaloval
je harambaša, „in jaz no morem zapustiti Bol¬
garske, ne morem zapustiti svoje drage domo¬
vine, za ktero sem se bojeval in potil skoro
trideset let, ali Bolgarji ne poznajo svoje do¬
movine. Goije! gorje!“ zažugal je. „Ali, vem,
kaj moram, da jih ne zadavi smert. Ivaniča!“
obernil se je k mladenču, kteri še ni bil nič
ranjen, čeravno ni nič ogibal se turškim krog¬
lam. „Kmalo se ločiva tudi midva, tvoja Agapija
se je v Nišu posvetila domovini, med grobljami
je njen grob, njen oča je za vero umeri na
Gavrini strani, mater je žalost vzela, sam ti
si še, samo tebi še lahko razodenem svoje
mnenje. Ali tudi ti — z Bogom zdaj 1 “

Molče je Ivaniča stisnil roko liarambaši.

,,Bratje, čujte, kaj vam povem 1 “  ogovoril
je zdaj Miloš svoje hajduke. „Cujte poslednji-
krat svojega harambašo! — Ne more biti dru-

80

gače, moram umreti, pustite me, vse je zastonj.
Ali Turek naj ne dobo moje glave, ne pustite
mu, da še ne bode bahal ž njo; zažgite terdnjavo,
da izgorim, vi pak, — idite na Serbsko, morate!
Hvalo vam, bratje, hvalo za vso ljubezen, hvalo
za udanost v vseh mojih ukazih, res — verli
hajduci ste bili, to spričalo vam daje vaš ha-
rambaša. Molite za-me, molite za mertve brate,
za vse pravoslavne kristijane, za drago domo¬
vino, ktere ne poznajo naši rojaci, molite za¬
njo, da jo Gospod oprosti iz sužnosti. In zdaj,
— z Bogom, bratje mili!“

Zavzeti so hajduci poslušali svojega haram-
bašo, niso ga umeli, ali kmalo jim je razjasnil
vse: potegnil je samokres izza pasa, nameril ga
v serce, pogledal k nebu, pošepetal kratko mo¬
litev, sprožil — in omahnil. Ivaniča gaje prijel,
da bi na lahko zgrudil se harambaša, ali turška
krogla mu je priletela v glavo, raznesla jo,
zvernila ga za ogrado — in pod Milošem je
mertev ležal Ivaniča.

Vskrikuili so Iiajduci, ali storili, kakor jim
je bil ukazal harambaša: na enkrat je bila terd-
njava v ognji, sami so se pa odpravili — prosto
na svobodno »Serbsko.

Kup pepela je ležalo na mestu, kjer je prej
stala terdnjava; nad pepelom je počival pokoj, po¬
koj počival tudi nad Bolgarsko — mertvaški pokoj.