eseji MATIJA GOLOB* Naprej otroci očetnjave - a ne brez pameti, brez glave ... V poplavi predpisov in norm - zapisanih kajpak in prepuščenih gostobesedju javnih občil - se utapljajo skoro vsi sodobni družbeno gospodarski sestavi. Zmešnjava je iz leta v leto hujša. Posamezniki, predvsem pa najrazličnejše neformalne skupine sebičnega predznaka - klike, izkoriščajo ta »imeniten« nered nadvse prizadevno in spravljajo mastne dobičke v svoje nenasitne malhe. Da take razmere povzročajo hudo kvarjenje odnosov, ne samo med primarnimi skupinami, ampak tudi med sekundarnimi skupinami na regionalnih, nacionalnih in mednarodnih ravneh, je pač razumljivo vsakemu, ki se na te zadeve kolikor toliko spozna. Vendar mogočni in dobro zakrinkani dejavniki hudo ovirajo vpogled v dogajanja, pri čemer so zlasti polarizacijski procesi korupcije največji tabu. Prav gotovo se dandanes obetajo skoro povsod po svetu bogate »žetve« najvplivnejšim establišmentom, kot tudi organiziranim kriminalnim podzemljem - od lokalnih, pa tja do globalnih ravni. Skoda le, da te klike zlikovcev ob siceršnji, naravnost diabolični zvijačnosti, vendarle nimajo niti toliko pameti, kot sojo imele njihove »vzornice« iz preteklih obdobij. Le-te so namreč tu in tam vendarle uporabljale še kakšno zavoro. Sedanje svojati pa drvijo po klancu navzdol brez zavor. S tem tvegajo, da kmalu ne bodo požele nobenih dobičkov več. pač pa jih bo namesto njih vseobči propad človeštva. Ker naša ( korupciološka) stroka ni polihistorska, si na vznemirljiva vprašanja ob kvarjenju odnosov in nravi lahko odgovorimo le delno. Pri tem se ne spuščamo predaleč niti na pravna in še manj na gospodarska področja. Dovoljujemo si pa kljub temu nekaj vpogleda v ta, pa še v številna druga področja sodobnih ved. Za orientacijo nam služi v temle prispevku nekakšen pregled nad raznimi lastnostmi posameznikov, skupin in ustanov, nad njihovimi navadami, kontra-navadami in razvadami, dobro in ne-dobro gospodarnostjo' itd. S stališča korupciološke problematike nas to pot še posebno zanimajo tiste ideje Včlike francoske revolucije, ki jih ob dvestoti njeni obletnici največkrat omenjajo in niso še prav nič zastarele. Prek vse te »panorame« poskušamo torej naznačiti nekaj korupciogenih kategorij - se pravi: ne več v tolikšni meri tistih, ki smo jih razčlenjevali že doslej, ampak predvsem nekaj »novih«. I. IDEJE VtLIKE FRANCOSKE REVOLUCIJE Ker proslavljamo letos že dvestoto obletnico padca zloglasne pariške ječe Bastije. ki pomeni začetek (simboličen!) ene največjih revolucij v zgodovini človeštva. je prav, če najprej razmišljamo o idejah, zajetih v njenem glavnem geslu: * Dr. Matija Golob, pravnik in aodolof »Libertč, egalitč, fraternitč«1 in to s stališč sodobnosti. Geslo čedalje bolj pridobiva na svoji veljavi. Postalo je že nekakšna univerzalna norma, katere dobesedno uresničenje si žele (zaenkrat še vedno ob zelo, zelo utopičnih predstavah) vsi dobro misleči ljudje, med njimi pa že zlasti izkoriščani, zatirani, zaničevani in po krivdi drugih nemočni ter revni. To znamenito geslo je podobno menici, ki je bila že zdavnaj izstavljena, rok njene dospelosti pa samovoljno podaljšujejo v nedogled. Toda ljudstvo, ta »kanalja«3, ima dober spomin. Od tistih, ki so po njegovem hrbtu zlezli navzgor, teija to. kar mu pripada. Morebiti je ugledni gospod Guizot prav zaradi tolikšne moči glavnega gesla Včlike francoske revolucije, ki je že do njegovega časa preživelo nič koliko peripe-tij, nekako zavohal dobiček tudi zase in za svojo »zgledno« druščino. Javnosti je postregel s pravcatim »razodetjem«, ki gaje formuliral približno takole: »Zgodovina je proces civilizacije, le-ta pa je meščanskost. V tem procesu je tretji stan ogromen fakt!«4. Ob tolikšnem žabjem napihovanju bi moralo glavno geslo Včlike francoske revolucije kar zbledeti oziroma se brezpogojno prilagoditi vesoljni »fra-kariji«. Vendar se to ni zgodilo. K temu je nehote v precejšnji meri pripomogel še uglednejši gospod Thiers. V svoji famozni »Zgodovini francoske revolucije« je tako ganljivo poudarjal »resnično vzvišenost civil(izira)ne meščanskosti« nad težnjami drhali, se pravi ljudstva, da tej njegovi »jasnovidnosti« pameten človek pri najboljši volji nikoli ni mogel verjeti. Pozneje se je izkazalo še to. da je bil vse prej kot »kavalirski« do Pariške Komune. Kljub temu pa je bil vseskozi prepričan »branilec civilizacije, pa humanosti in pravičnosti meščanskega reda«. Morebiti ni preveč bogokletno, če si dovolimo v tej zvezi domnevo, da bi bil dandanes čisto verjetno največji branilec pravne države, kajpak meščanske in nobene druge. Kako hudo krivico so delali in še delajo ubogemu gospodu Thiersu ljudje, ki njegovih »zaslug« nočejo hvaliti in do njega sploh niso vljudni, kaj šele ljubeznivi! Kako grozno se vendar sliši, da je za take ljudi bil in je še »pritlikava pokveka«. nekakšen (vojsko)vodja žlahtnih kmetavzov in ne nazadnje okrutnež.' Ob glavnem geslu Včlike francoske revolucije in še ob drugih njenih vodilnih idejah (zlasti tistih, ki se tičejo pravic človeka ter odprave suženjstva, pa odprave privilegijev plemstva in cerkve), bi veljalo zastaviti gospodu Thiersu ter njemu podobnim meščanom, kot tudi ne-meščanom njegovega in še posebno sedanjega časa. ta-le tri vprašanja: • Ali premalo hrane, pa prezebanje. bolezni kot nasledek obojega in še številne druge socialne tegobe ne povzročajo, da se neprestano poglablja prepad med revnimi in bogatimi? • Ali se zaradi tega ne povečuje upornost revnih? • Ali si gospod Thiers in njegovi meščani, pa pravtako ne-meščani njegovega hinavsko človečnostnega kova, vse do danes, le ne razlagajo upornosti revnih malce pristransko, da ne rečemo krivično? Pri tem naj si dovolimo pomisliti na take lastnosti, navade in razvade te »jare gospode« (njenih klik in žal, le prepo-gostno tudi inštitucij, v kateri ima vpliv), kot je npr. pohlep po oblasti, denarju ter lažni slavi in časti, ki je ne gledč na družbeno ureditev in ideologijo, vedno in povsod zasidrana v meščanskosti. Ves ta blišč »karakterjev« se dandanes razkazuje od »visoko razvitega Zahoda« vse tja do raznih »karpatskih genijev«, Čurbanovov, generalnih direktorjev sovjetskih kmetijskih kombinatov z »zasebnimi zapori« in pravcatimi haremi: podkupljivih kitajskih funkcionarjev (ki pa so se prav v teh zadnjih dneh spet pozverinili na pekinškem trgu »nebeškega miru«, enako, kot že marsikakšne real-socialistične pošasti v žalostni zgodovini Vzhodnega bloka); »malih bogov« našega znamenitega Neuma; množičnih »uradnih« uresničevalcev vsesplošne podkupljivosti v Nigeriji; satanističnih plenilcev nacionalnih bibliotek (npr. zagrebške); ljudi, ki lahko zapravljajo »težko prislužene« milijarde v eni najuglednejših jugoslovanskih republik, na ženitovanjih s po več tisoč svati; ljudi iz iste republike, ki v res »zglednih« medetničnih odnosih ne dovolijo niti Rdečemu križu, da bi nudil solidarnostno pomoč človeku v stiski ter se sploh obnašajo v »slogu« znamenitega beograjskega metropolita Lambroviča, pa še znamenitejše-ga bivšega Pašičevega sluge Puniše Račiča, da o njihovih visokih »vzornikih« iz neštetih manjšin korupcijskih afer ä la »Omnium Serbe«, ä la »Opankarska afera«, sploh ne govorimo; itd., itd.6 Odgovori na ta tri vprašanja so pravzaprav znani, ker so tako rekoč zajeti že v njih samih. Ko smo nedavno tega poslušali razlage gesel in idej Včlike francoske revolucije s stališč sodobne gospodarske vede ter s stališč tako imenovane »teologije osvoboditve,«' smo ugotovili, da so v marsičem slične našim razlagam, v marsičem pa so tudi drugačne. Beseda »svoboda« iz glavnega gesla, naj bi npr. po gospodarskih razlagah pomenila predvsem osvoboditev od fevdalnega podložništva ter dajatev; »enakost« - enaka pravila gospodarjenja ob, menda edino upravičenem regulatorju: svobodni konkurenci, poleg tega pa Še enakost pred zakonom; »bratstvo« - pa bojda predvsem odpravo fevdalnih mcjä in pritegnitev kmeta v vseskozi »idiličen krog enakopravnih udeležencev v gospodarskem tekmovanju«. »Teologija osvoboditve jemlje na uho Včliko francosko revolucijo in druge revolucije, predvsem zaradi tega, ker tako pridno »žr6 svoje lastne otroke.« Krvoločna medsebojna obračunavanja med revolucionarji izhajajo iz osebnih nasprotij, iz divjega boja za oblast, nekaj pa tudi iz fanatične privrženosti različnim načelom. Tudi strah pred maščevanjem je povod za-to, da »revolucije ir6 svoje lastne otroke«. Zaradi meščanske omejenosti, podlosti in pokvarjenosti, skratka zaradi mc-ščanskosti. se geslo »Libertč, egalite. fraternite« nikoli ni moglo zadovoljivo uveljaviti niti ob vidikih, ki jih naglašajo gospodarske razlage. Nekaj malega od tega je sicer že bilo vsaj začasno upoštevano, tako da se je lahko uveljavil klasični gospodarski liberalizem. Ko pa se je to zgodilo, so se pojavile krize in »vsega dobrega« je bilo hitro konec. Kljub kratkotrajnemu razdobju »restavracije« po končanih napoleonskih vojnah, pa si fevdalizem vendarle ni mogel nikjer več opomoči od udarcev, ki mu jih je zadala Včlika francoska revolucija. Toda meščanskost kot taka tudi ni osvobodila, praktično vzeto, prav nikogar. Tisti del tretjega stanu, ki ga je predstavljala plutokracija, je imel v »rokah škarje in platno« že pod starim režimom (tj. že davno pred revolucijo). Svoboda je »obsijala« kvečjemu žene pluto-kratov. Te namreč pod »starim režimom« niso smele tekmovati s plemkinjami s »svobodno metražo čipk«, prišitih na krila ter s »svobodno tonažo zlatnine in draguljev« na zapestjih, vratovih in še kje... Iz enakosti in bratstva se je meščanskost še huje ponorčevala kot iz svobode. Izkoriščanje in zatiranje sta ju do kraja izničila. - Kar se tiče »žretja lastnih otrok«, pa je potrebno vsaj pri Včliki francoski revoluciji dodatno povedati še tole: Ko se je že izteklo obdobje zakonodajne skupščine in se je že z vso močjo uveljavljalo prvo razdobje konventa, je bil »teror« sicer res na vrhuncu. Obračun s fevdalci je bil tako temeljit in strašen, da so desettisoči ljudi z »modro krvjo« obeh spolov zgubili glave pod giljotino in še ob drugačnih oblikah usmrtitev. Toda glave tistih revolucionarjev, ki jih je zadela enaka usoda, niso padale samo zaradi vzrokov, ki smo jih že omenili. Marsikdo od njih je bi) namreč tudi zelo pohlepen, pa podkupljiv. Celo pustolovcev z roparskimi navadami je bilo med njimi kar lepo število, pa izdajalcev, vohunov itd. Najhuj- ši so bili tisti iz pariškega dna, ki so zverinsko ubijali in mučili čisto nedolžne ljudi. Če je vse take revolucija pravično kaznovala z vso strogostjo, tega ni storila iz ljudožrskih nagibov zoper »lastne otroke«. Če bi bila prizanesljiva, bi prav gotovo ne bila tako velika, njene ideje pa bi že davno utonile v pozabo. S takim ravnanjem je Včlika francoska revolucija, vsaj v svojem najslavnejšem obdobju dokazala, kako majhna in vseskozi umazana ter podla je ob njej meščanskost. Deklaracija o pravicah človeka in državljana, pa Dekret o odpravi suženjstva sta zato njeni, in samo njeni odločitvi." Z njima je daleč presegla svoj čas in tudi naš čas! Če bi bila Včlika francoska revolucija tista, ki naj bi poleg drugih problemov razrešila tudi ekološko vprašanje,9 se ob njem prav gotovo ne bi tako kilavo opotekala, kot se opoteka ena najbolj klavrnih civilizacij v zgodovini - civilizacija XX. stoletja. Lep dokaz za to je v dejstvu, da se je ostro in uspešno spoprijela tudi z idejnimi nasprotji, ki so se pokazala med njenimi akterji. Ti namreč niso bili samo iz vrst tretjega stanu (tj. bogatega in srednjega meščanstva), ampak tudi iz večinskih plebejskih slojev (malega meščanstva, kmetov in najrevnejših slojev mest in podeželja) ter celö iz vrst plemstva in duhovščine (zlasti tistih, ki so se prištevali k libertinom. masoneriji ter k rožnim križnikom ali pa so bili janzenisti). Že samo takšna razslojenost akterjev zgovorno priča o tem, da Velika francoska revolucija ni bila in tudi ni smela biti podvržena duhu meščanskosti. Kljub grotesknim peripetijam. ki so tako značilne za njena glavna razdobja (generalnih stanov, ustavodajne narodne skupščine, zakonodajne narodne skupščine, konventa. ter-midorskega konventa, direktorija in deloma tudi še konzulata), se je ob njenem vrhuncu, tj. prav v času tako imenovanega »terorja«, izkristalizirala miselnost vrednot ter nravi resnične ljudovlade (demokracije). Le-ta se je oprijela med drugim tudi tehle spoznanj Janeza Jakoba Rousseauja: Sicer državljana Ženeve (un citoyen de Geneve) in nagrajenca Dižonske akademije v letu 1750: • o nraveh, ki so rustikalne in naravne; • o domovinski ljubezni, ki pa ne dopušča nacionalnih sovraštev ter se v tej zvezi izogiba nevarnim dvomom; • o nasprotovanju kakršni koli pokvarjenosti (korupciji); • o nasprotovanju razkošju, nepoštenemu bogatenju ter hudemu podcenjevanju ljudi v tej zvezi; kot tudi kakršnemu koli drugemu podcenjevanju ljudi.10 D. LASTNOSTI. NAVADE. KONTRA-NAVADE.. Spričo včasih že osupljivo veličastne sodobne ekonomistike in še veličastnejših tehnoloških znanj se bo vesoljna meščanskost zdaj, zdaj razpočila od same ljube prevzetnosti. »Rcal-socialističnost« pa se bo spričo vsega tega spremenila (Marx bi morebiti rekel, ob bolj ali manj prikriti aluziji na Feuerbacha: »... zaradi samoraz-trganosti in oporekanja - sebi - sami posvetne osnove.. .«l2 v, vsaj navidezno »neutolažljivo objokovalno« svojih birokratskih ter drugih, tu in tam kar lepo krvoločnih navad" in razvad. »Nouveaux riches« (novi bogatini) »tretjega sveta« pa bodo ob dobri dresuri zelo uvidevnih, čeprav hkrati čisto dostojno oderuških upnikov, (pa ob mastnih podkupninah, ki si jih tlačijo v žepe. pardon: ki jih nalagajo na svoje zasebne, tajne račune v švicarskih in drugih bankah deželi s trdnimi valutami), še v prihodnje prizadevno tekli v nadvse zabavni »podganji dirki« za »klobaso, privezano na vrvico«, se pravi: za nerazvite pač nikoli dosegljivimi, a vendarle tako privlačnimi in sijajnimi cilji razvoja, pa vključitvami v »najnaprednejše gospodarske in kulturne svetovne tokove«... Ob vsem, kar smo pravkar omenili, si res ne moremo kaj, da ne bi vsaj približno skicirali groteskne tragikomedije sodobnega sveta tudi z naših, moralno-korupcioloških vidikov. Ker smo na nekakšen »zgodovinsko-epski« način marsikaj povedali že v prvem delu prispevka, bi v drugem poskusili naznačiti samo še nekaj lastnosti, navad, kontra-navad, nekaj običajev bolj ali manj dobre gospodarnosti in kar je še podobnega, ob preprosti, za bralca prav gotovo neobvezni »sistemati-ki«. Naj povemo, da so nas pri tem navdihovali možje Teofrastovega kova; pa taki. kot sta bila Erazem Roterdamski in Bacon Verulamski, ali taki. kot je bil naš Valtazar Bogišič in še kdo od tistih, katerih dela naštevamo pod opombo št. 11. Vse, kar v temle drugem delu naznačujemo s stališča in za stališče posameznika, velja do neke mere tudi za skupine in ustanove. V tej zvezi se splača razmišljati o vlogi tako imenovanih »sivih eminenc«, o vlogi lobbyjev in še o vlogi marsikoga (ki se npr. koruptno obnaša tudi pod pritiskom skupine in ne samo zaradi osebnih nagibov). Sevč so skupine in to zlasti klike svet zase. ki mu praktično gledano, še noben družbeni red. oziroma družbeno gospodarski sistem ni mogel priti do živega. 1. Lepim navadam zmerne zgovornosti ter takim lastnostim, kot sta odkritosrčnost in pametna dobrota, dajemo v tem našem pregledu prvo mesto. Morebiti bi se komu zdelo, da so omenjene lastnosti in navade že nekoliko staromodne ter »jekleni sodobnosti« prav nič potrebne in to zlasti ne v gospodarstvu, na področju tehnologije in v politiki. Upamo si trditi, da tudi v sedanjih razmerah take vrste »staromodnosti« nikakor niso odveč, zlasti če pomislimo ob njih na razne kontra-navade. slabe lastnosti in na take običaje, ki so vse prej kot npr. običaji dobre gospodarnosti ali kaj podobnega. Lastnosti in kontra navade raznih gobezdačev, čvekačev, samo-hvalilcev, pa sejemskih kričačev, so tako rekoč že prastarega datuma. Le katera družba jih v dosedanji zgodovini (z morebitno izjemo stare Sparte) ni »gojila« ali vsaj tolerirala? Iz ozadja družbene zgradbe so vedno silile na pročelje, kot produkti neformalnih skupin in zlasti še klik. Tudi sodobnost jih je »sprejela z vsemi častmi« ter uvrstila v neznansko »poplavo besed« svojih znamenitih sredstev množičnega obveščanja (medijev), propagand (od gospodarskih do političnih) in neokusnih reklam. Premeteni hinavci in sleparji, pa lizuni vseh vrst, res odlično uspevajo z dobro namazanimi jeziki v socialni klimi sodobnosti, katere višek predstavljajo. tudi pri nas. zelo popularne »medijske vojne«, »bizantinske diskusije« in podobne »specialitete«. Samoljubnežem in pohlepnežem uspevajo v takih razmerah njihovi posli izjemno dobro. Človekoljublje, ki naj bi bilo vedno rezultat pametne dobrote, pa so razmere vsesplošnega čvekanja že marsikje spremenile v še večje protežiranje privilegirancev ter v čisto navadno norčevanje iz revežev in zatirancev. 2. Običajem, navadam in lastnostim nesebičnega sodelovanja, osebne pobude, iznajdljivosti, podjetnosti, razumnega tekmovanja in marljivosti, smo dali drugo mesto. Pravzaprav bi jim morali dati prvega, ker sloni vse, kar je ustvaril človek dobrega in koristnega, predvsem na njih. Ker pa je sodobna, do kraja »začvekana« in meščanskosti na milost in nemilost izročena civilizacija, najhuje oškodovana prav s tistim, kar »povzroči jezik«, zasluži zaradi njega resnično nazadujoča ustvarjalnost z marljivostjo, sodelovanjem itd., v tem pregledu pač drugo mesto. Kadar pa je »sodelovanje« recimo: kontra-navada ali tudi slab običaj, je to prav gotovo v klikah in v hudodelskih združbah. Podvrženo je pobudam raznih »sivih eminenc«, ki terjajo od članov svojih skupin skoro vedno brezpogojno poslušnost nezapisanemu zakonu »omertä«. Gostobesednost je s tem zakonom sicer v nasprotju, razen če interesi klike, mafije, establišmenta, »dinastični« interesi nepotističnih skupin itd., ne dopuščajo drugačnega obnašanja. Posebno zanimivo vlogo imajo ob navedenem lobbyji, kot nekakšno »drugorazredno« članstvo najrazličnejših klik. nekaj bolj poredko pa mafij in hudodelskih združb: lobbyji nekako morajo čimveč čvekati, s čemer se množično vključujejo v sodobno »civilizacijo brezdelne gostobesednosti«. Toda dirigentske palice »sivih eminenc« so tudi tu odločilnega pomena. Čeprav se tega lobbyji največkrat niti ne zavedajo. To z lobbyji se dogaja na zelo različnih klinih družbene lestvice, kar je za trdnost položaja klik in še posebej establišmentov, kar največjega pomena. - »Dvorezen meč« je lahko zlasti na gospodarskih in tehnoloških področjih tekmovalnost, povezana z inovativnostjo. Navade (zlasti delovne) so tu pogostno zelo dobre, hkrati z njimi pa tudi še bolj osebne lastnosti posameznikov, kot npr. marljivost, nadarjenost, znanje in podjetnost. Toda če se »okužijo« z brezobzirnostjo, s prakso nelojalne konkurence, s kartelnim in monopolnim obnašanjem, s slepo gonjo za dobičkom ter sploh s pohlepnostjo, ki je že sama po sebi »brez pameti in brez glave«, je potem kaj hitro pokopano vse tisto, kar je samo po sebi dobro, da, včasih celo odlično. Opustošenja in razvaline so nasledek takšnega mešanja dobrih navad in kontra-navad, pa dobrih in slabih osebnih lastnosti. To neredko poimenujemo z besdo »kriza«, ki pa je kot strokovni izraz že tako izrabljena, da je postala v »ogledalu meščanskosti« le nekakšno nujno zlo in dobrodošel izgovor (lahkomiseln kajpak) za vse mogoče in nemogoče. Pretirani individualizem ter z njim povezani egoizem (predvsem tak. ki je skrajno kratkoviden, če že ne kar nor), prej ko slej spremenita sleherno dobro sodelovanje v ne-sodelovanje, razbijaštvo in razkroj. Lenoba vseh vrst in hlepenje po pretiranem udobju, luksusu ter uživaštvu, so kontranavade, razvade in tudi zelo slabe osebne lastnosti, ki so jim poleg lahkomiselnosti in zapravljivosti neredko pridružene še razne oblike zasvojenosti (z alkoholom, mamili, z izrojeno spolnostjo itd.). »Zvesti« spremljevalci naštetega so še: nastopaštvo, snobizem, inertnost ter potrošništvo take vrste, ki je naravnano predvsem k statusnim simbolom, potem pa še k »zadovoljevanju« neštetih drugih, v bistvu čisto nepotrebnih »potreb«. Lenobo spremljajoči: inertnost ter dekadenca imata močne korenine, ne samo v recimo »sodobnejših« kontra-navadah in slabih osebnih lastnostih, ampak tudi v najrazličnejših korupciogenih »tradicijah«. Tu se namreč še vedno kar močno uveljavljajo celo zelo stari slabi običaji, ki so včasih kar »folklorno obarvani«, pa šovinistični in celo rasistični. 3. Dobre navade zaupanja ljudem, skupinam in ustanovam (sevč takim, ki to zaslužijo), sicer pa tudi odločnega upiranja izkoriščanju, zatiranju, segregaciji in krivični selekciji ter kakršnemukoli nasilju, so nujno potrebne. Kot takšne so tudi temelj dobri gospodarnosti, pa če se to sliši (vsaj v zvezi z upiranjem) še tako nenavadno. - Kontra-navade ter slabe lastnosti nepremišljenosti, lahkovernosti ali pa tudi pretiranega nezaupanja; upiranja in usajanja tako rekoč za prazen nič; pretirane potrpežljivosti; pasje vdanosti in pokorščine, pa tudi »brezpogojne zvestobe«; dalje, prostitucije (telesne in Še bolj duhovne); ali celo pravega, institucionaliziranega suženjstva (ki ga v veliko sramoto sodobnemu napredku še vse do danes niso uspeli popolnoma iztrebiti) - vse te in še mnoge sorodne kontra-navade povsod zelo kvarijo odnose. Slabi nasledki se kažejo v gospodarskem in ostalem družbenem življenju. 4. Običaji vestnega ravnanja in nepodkupljivosti so vezani na ponos in pošteno življenje tistih, ki jih upoštevajo in tudi uresničujejo. Taki ljudje so urejeni in hkrati skromni ter varčni. Njihova osebna lastnost je tudi čistoča, kar je posebno dragoceno za sodobno ekološko ozaveščenost človeka, ki je čedalje nujnejša postavka v boju za njegovo preživetje na planetu. Čeprav razni anarboidni elementi vidijo v naštetih dobrih navadah in lastnostih vpliv meščanskosti, je v tem groba zmota. Meščanskost ima kaj maio skupnega s kakršnimi koli vrlinami in zato tudi ne z naštetimi. - Pač pa so v tej zvezi stoodstotno v njeni »pristojnosti« številne kontra navade in slabe lastnosti, ki se največkrat kažejo v diametralnih nasprotjih, kot so to npr. brezvestnost. nesramnost, podkupljivost in sploh vse tisto, kar »ne zarde-va«. Tudi nadutost in lažni ponos sodita semkaj. Meščanskost zelo ljubi še značilno zanikrnost, ki »rahlo zaudarja po pokvarjenosti«. Menda so ji zelo dobrodošle zlasti take ženske, ki so navidez elegantne, drugače pa vse prej kot snažne, poštene in značajne. Snobistična mondenost, zapravljivost. lahkomiselnost in pustolovstvo, delomrznost, potem pa še zlasti poslovna podkupljivost, so kontra-navade. razvade in slabe lastnosti, ki podobo te točke nekako »dopolnjujejo«, v najslabšem pomenu te besede kajpak. Vse, kar je v tej točki negativnega, sevč nima tudi nič skupnega z dobro gospodarnostjo. S tem pa še daleč ni rečeno, da pustolovci v gospodarstvu nikakor niso dobrodošli. V teoriji jih nekako že odklanjajo (vendar še tu ne vedno, če pomislimo samo na vlogo »sive ekonomije«), v praksi pa največkrat ne. Žal. je že tako, da imajo skoro vse, v tej točki naštete kontra-navade in slabe lastnosti v raznih narodnih gospodarstvih kar precej vpliva. Ponekod to zanikajo, marsikje pa so na to celo ponosni. No, resnično dobra gospodarnost z vsem tem ni, in tudi ne sme biti »v sorodstvu«. To velja tudi za vse tisto, kar je v nasprotju s sodobnimi ekološkimi načeli, čeprav mu marsikakšen gospodarstvenik rad daje potuho. že zaradi svoje lastne dobičkaželjnosti. 5. Tako rekoč »zlata so vredni« običaji in navade, ki spodbujajo veselje do življenja, do koristnega in zdravega razvedrila, veselje do dela itd.. pod pogojem, da se s tem ne pretirava. Nekaj podobnega velja tudi za ljubezen do modrosti ter znanja, in za veselje do resničnega napredka (do takega kajpak, za katerim se ne skrivajo ekološke zablode in druga nemoralna dejanja). Treznost, resnična oblika in omikanost, srčna kultura, pa preprostost duha, povezana z nehinavsko prijaznostjo ter pravilno privzgojeno vljudnostjo, prav tako spadajo semkaj. - Kontra-navade mračnjakov, večnih nezadovoljnežev, pa hudobnih ter maščevalnih ljudi, zgoraj naštetih dobrih običajev, navad in lastnosti, prav gotovo ne podpirajo. Še v večji meri velja to za čudi tistih, ki naravnost sovražijo modrost in znanje in so primitivci (mnogi so se naučili primitivnost te vrste odlično prikrivati). Tudi evfori-ja ob dobrih navadah in običajih te točke, je pogostno negativna in nima dobrih nasledkov. Hinavska meščanskost vsekakor »navdušeno pritrjuje«, pa celo »odločno zahteva« uresničitev vsega, kar je v tej (peti) točki navedenega kot pozitivno. Toda. to je le videz, kajti meščanskost deluje tudi v tej zvezi razdiralno. Teofrast. zlasti pa Erazem Roterdamski in deloma tudi Bacon Verulamski, so gledali na kontra-navade in slabe lastnosti v glavnem precej bolj prizanesljivo kot mi. To je do neke mere razumljivo tudi zaradi tega. ker spada skoro vse, kar naštevamo kot negativno, nekako v »zunanji krog« šibkejše korupciogenosti. Sicer tudi mi ne želimo biti v tej zvezi črnogledi čistuni. Toda naša korupciološka dognanja le ne dopuščajo prevelikega optimizma in popolne prizanesljivosti. Zlasti razne večje korupcijske zadevščine se dandanes skoro vedno odvijajo tako. da se vse skupaj začne pri dokaj »nedolžni« in slabo zaznavni korupciogenosti. stopnjuje pa se potem naglo v korupcijo velikih razsežnosti ter nevarnih oblik. Iz prvega dela našega prispevka je razvidno tudi to, da veliko pripomorejo h kvarjenju nravi in odnosov predvsem širše družbene in tudi družbenogospodarske razmere nekega konkretnega zgodovinskega razdobja. Odnosi se v določenih razdobjih nekako skrhajo in morala družbene ureditve popusti. Marx je v tej zvezi opozarjal na preživelost družbenoekonomskih formacij in še na marsikaj drugega. Možakarje imel konec koncev vendarle prav. pa čeprav se to sliši dandanes, ko je meščan-skost tako rekoč spet »na pohodu z razvitimi zastavami in zelo glasnimi fanfarami«. morebiti nekoliko staromodno. Kaj hočete, določena »intermezza« se zgodovini spodobijo, ker je to pač muhasta gospa, ki ji zlepa ne pridete do živega, pa če imate še tako dolge, učenjaške brade... Ker je študij najraznovrstnejših skupin, vseh dimenzij in pojavnih oblik znotraj gospodarskih in tudi drugih ved (zlasti sociologije!) še zelo, zelo pomanjkljiv, je potrebno s tem računati takorekoč na vsakem koraku. No, in prav pri proučevanju raznih običajev (vključno običajev dobre gospodarnosti) ter raznih navad in kon-tra-navad, pa dobrih in slabih osebnih lastnosti, je dobro razčlenjena morfologija skupin še kako pomembna. To potrjuje tudi tale okvirna modelska struktura, ker je po svoje le značilna: A. (dobri) običaji: ne-ekskluzivne, primarne in druge skupine ter inštitucije (dobre) B. kontra-običaji: klike in od njih že izmaličene inštitucije Prepričani smo, da je tisto, kar je v modelu navedeno pod »B«. za sleherno nacionalno gospodarstvo absolutno deficitno, da o družbi v celoti sploh ne govorimo. To pod »B« deluje namreč razkrajajoče, se pravi: koruptno. Ob vsem zunanjem videzu, tudi če je neka družba na najvišji stopnji razvoja, je npr. pojav večjega števila klik, »opremljenih« s slabimi navadami oz. kontra-navadami, s slabimi običaji in s slabimi osebnimi lastnostmi njihovega članstva, pomembno svarilno znamenje. Priča o navzočnosti nečesa negativnega, kije kot täko dovolj močno, da uniči katero koli že družbo (državo). Če bi nam dopuščal prostor, bi ob morfologiji skupin in drugih družbenih tvorb lahko še prikazali nadvse zanimive konkretne povezave s kategorijami »zunanjega in notranjega kroga« korupciogenosti. Sklep Ob dejstvu, da izgubljata sodobna teoretska družboslovna misel, kot tudi teoretska ekonomistika. čedalje bolj tla pod nogami, in to ne samo v družbah realnega socializma, ampak tudi v razvitem svetu, si ob naši korupciološki in socialno antropološki raziskovalni problematiki dovoljujemo vprašanje: Kaj pa je dandanes v svetovnem gospodarstvu ter v posameznih narodnih gospodarstvih, pa v družbenih zgradbah nasploh, še takšnega, kar bi omogočalo dobro koordinacijo strategij, ki naj bi vendarle privedle ljudi v snovno in duhovno blaginjo? Tehnološki napredek, tak kot je sedaj, nikakor ni porok za to; še manj sevč čedalje pičlejši taki naravni resursi, ki niso obnovljivi. Znanost je pred vsemi temi grozečimi dejstvi nemočna, in to v precejšnji meri tudi po lastni krivci. Ekonomistika in tehnološke discipline, pa tudi družboslovne vede. bi morale delovati drugače in z uspehi brez »stranskih učinkov«, ki situacijo še poslabšujejo! V tem našem kritičnem odnosu do znanosti nismo osamljeni.14 Vendar smo kljub temu optimisti. Mogoče se sliši nekoliko naivno: Dobri običaji in navade, izboljšane nravi in prek njih osebne lastnosti ljudi, zlasti pa še običaji dobre gospodarnosti. lahko v vseh teh težavah pomagajo (tudi znanosti) več, kot se običajno od njih pričakuje. Povsod tam, kjer jih upoštevajo že sedaj, npr. hitro izginejo z nevarnejšimi oblikami korupcije vred, kontra-navade in slabi običaji. Le-te je Bogišič poimenoval: »zli običaji«.15 kar je zelo dobra označba, ki je še kako aktualna tudi dandanes. V ustrezno izboljšanih nravstvenih razmerah se tudi gospodarski odnosi ne morejo več tako hudo kvariti. No, in to pomeni konec koncev precej več, kot pa lahko zmore npr. še tako učinkovita skupina menedžerjev. Da se razumemo: znanja, prizadevnosti in poštene podjetnosti menedžerjev ob naših stališčih nikakor ne želimo podcenjevati, pod pogojem sevč, da so ti ljudje ob svojem delu in tudi sicer res človeški ter, da niso preveliki stremuhi.lft Rokopis končan 10. VI11. 1989 OPOMBE 1 Navade dobre gospodarnosti in I udi dobre delovne navade, se ne morejo nikoli uveljaviti v lakih okotiičinah. ki onemogočajo pottenje. marljivo«, temeljilo znanje in podjetnost Zalo dobre, gospodarne navade ah taki obsčaji (tudi večina uzane) pravijo posamezniku, kot ludi skupim, pa ustanovi. -Cc ima* te Itiri lastnosti, nas bot upobcval(a). če jih nima*, nas bol poteptal(a). Če se bo zgodilo drugo, pa budi nasledki prav gotovo ne bodo izostali!- Značilen primer koruptnega teptanja dobrin, gospodarnih navad in običajev predstavlja v zadnjem času pn nas (v Sloveniji) zadevtčina -Delavske enotnosti- Oe bi v tem primeru odgovorni ljudje in tudi dragi delavci TOZD upoštevali in spoitovali dobro znana zalofauika načela, ki so v bistvu običaj dobre gospodarnosti v uroki - do neke mere tudi v trgovski branii. bi nikoli ne zalll v tako hudo navzkritjc z zakoni represije m tudi z drugimi pravnimi predpisi Tako pa so globoko zabredli v gospodarski kriminal in povzročili zelo veliko gmotno Ikodo Posamezne akterje, ki *> zapleteni v to zadesičino. sumijo celo podkupovalne korupcije Primerjaj le z vsebino prispevkov: -Pregled izdelanih kazenskih ovadb za nezakonito« v CGP Delo - TOZD Delavska enotno«.. Delavska enotno« tt. 12. z dne 14. IV 198» Ljubljana: ter -Ovadbe proti 16 osumljenim v aferi Delavska enotno«-. -Delo- dne 13 IV. 1989. Omenili bi ic tole: Pri nalem razpravljanju o navadah in običajih dobre gospodarnosti se pravzaprav te dotikamo antropoloiko-sociotolkcga pojmovanja prava. Tu poskuiajo uveljavili teorijo o uko imenovani legitimni koerciji (prisilnosti) prava. Menda ima pravo integrativno funkcijo pri definiciji in redefiniciji odnosov, p« le regulativno povrhu in avtoritativno v oficialnem (sodnem) ter alokativnem (porazdelitvenem) pomenu izraza. Običaji in morala teh imenitnih lastnosti bojda nimajo Zato imajo pravo celo najboti primitivne druthe Znameniti Gurvich le ob vsem tem kar ni in ni mogel načuditi prelepemu latinskemu reklu: »Ubi societas, ibi jus-! Toda razni drugi modrijani spet prisegajo na pomen takega -običajnega prava-, ki e pokateta ta civilizacija in U pravičnost kol golo divjaftvo in neobrzdano maltevanje • Citatu bi dodali le lote nate dognanje Mdčanakon ni samo na zunaj zaznaven pojav Se v večji meri je latenten pojav V obeh oblikah je preplavila te vse kontinente, zlasti pa ie vrhnje zgradbe vseh tipov sodobnih drutb. ne glede na družbene sisteme m ideologije. Postala je dejavnik, pred katerega vsiljivoaljo ni varen prav noben človek, skupina ali ustanova, pa tudi prav nobena dobrina - bodisi snovna, bodisi duhovna, da o vrednotah sploh ne govorilno Če bi gospoda Guizot in Thiers vedela, v kak ten mogočen fantom ie bo spremenila njuna «čudovita metčan skoti«, bi verjetno kar ponorela od veselja Citat je iz Maraovega dela: «Drtavljanska vojna v Franciji« Glejte: Kari Mara - Friedrich Engels. Izbrana dela. IV. zvezek. Ljubljana 197» str. 320. Maraova označba o Thiersu kot pritlikavi pokveki. je v istem vini na str 274. Na str. 320. istega vira «o omenjeni «žlahtni kmetavzi« takole: ».. Ko je naposled izdajstvo 21. V. 1871 odprto vrata Pariza, je Thiers 22. V. odkril svojim žlahtnim kmetavzom .smoter' svoje spravne komedije « Thiers - oknitnel. pa je razviden iz življenje-pisne opombe. .... 1871-1873 predsednik Tretje republike: okrutno zadufal Paniko komuno « - v knjigi: »Stvarno in imensko kazalo k izbranim delom Maria in Engeha. str. 803. * Ct se je gospod Thiers v svojem velikanskem človekoljubju rad zgražal nad okrutnostjo jakobinske in ostale «montanjc« m le koga med veliko francosko revolucijo, v svojih poznih letih pa te nad okrutnostjo komunardov. je konce koncev imel -čisto prav. Drugi to bili taki in ne on! Kot zelo gospodaren, te te ne kar gospodarski človek, pa po vseh okotiičmah sodeč, le ni maral takih ljudi, ki so živeli v rcvičuii Ena najpomembnejtih odlik pravega mcičana je namreč ta. da je pridobitno sposoben in da kot tak hitro bogati. V tem je tudi njegova pravica! Zato besede: «Du droit de ptopnete« niso pönale le po naključju naslov znanega Thicrsovega dela. (Glejte: «Stvarno in imensko kazalo...«. v isti življcnjepuni opombi kot pod 5.) Kaj pravzaprav botejo tisti, ki ne morejo ali pa ne znajo pndobivatt in bogateti? Se dandanes npr. vrh severni Američani (iz slavnih ZDA) bojda samo zato nočejo podpisali konvencije o pravicah človeka, ker se mnogi drugi ne Hrinjajo z njihovim stalütein glede človekove pravice do bogatenja, kol najpomembnejte pravice. Kljub temu. da so zaradi lega formalno zunaj zahtev po sodobnih pravicah človeku, pa od drugih vendarle te kako strogo zahtevajo izpolnjevanje določb te mednarodne konvencije Milo rečeno, te tu v precejinji men lprenevedajo in se gredo zopernega čistunstva. Sicer pa ni nobena skrivno«, da to pravice človeka vsaj zaenkrat ie hudo zasebna zadeva pnviliprimh neformalnih skupin m kitk bogatinov ter vphvncžev O tem ptiča tudi podkupovalna korupcija čisto posebne vrste Revež n v praksi lahko zagotovi le malo pravic človeka, pa čeprav so navidez namenjene predvsem njemu Sele tisti, ki ima dovoli denarja, da si v boju za konkretne človekove pravice lahko najame advokata (in ga lahko tudi dobro plača), je glede tega nekako na «zeleni veji. Za reveža pa je tal. ne to najpogonnejc le bolj ali manj neslana tata In ie neka| drugega, naravnost grozljivega te skriva za kuliso človekovih pravic Tiste, ki so toliko pogumni, da si upajo napadali korupcijo vplivnih in močnih m tako res učinkovito braniti pravice slehernega človeka, prizadenejo neredko eksemplančno hude kazni. V veliki nevarosti so zlasti novinarji Ce ne gre drugače, ie jih iznebč celo z najetimi monki Mafije in drugi deli organiziranega kriminalnega podzemlja so v takih primerih najtesneje povezani celo z najugledncjiun icstaMtimenti! (Primerjajte z vsebino člankov: «Čez mejo žugajo, doma greüjo« Romana Dobntkarja. «Delo. 10. XII 1987, «Raztegljive človekove pravice« Boža Matanoviča. «Delo«. 23. XI. 1988. O tem. kaj te lahko pripeti poltenemu novinarju, ki se spoprime s korupcijo «močnih«, pa ptiča notica: «Pn delu umrlo 26 novinarjev«, objavljena v «Delu« dne 18. III. 1988). Že pred vojno je neki S. Kranjec v svoji knjigi «Med Napoleonom in Leninom« («Kozmos«. Ljubljana 1937), na str. 185 . označil razmere tik pred začetkom Panike komune, takole «Premalo hranjeni ljudje to v izredno oatri zimi močno bolehali in umirali, prepad med revnimi m bogatimi se je nevarno poglobil, upornost je naraičala.,.« - Razmere tik pred začetkom Včhke francoske revolucije L 1789 . pa skicira Klaus Harpprechl v netniki reviji «Stern« ft. 14., z dne 30. ID. 1989 . na str. 106 med drugim takole: »Eine Familie sitzt auf der Strasse, weil sie die Miete nicht mehr bezahlen kann Frankreich 1789 - das war Arbeitkxigkcit. hohe Preise. Wohnungsnot, schlechte Ernte. Staatsbankrott ..« Pod »pravičnim dežnikom« mcičanskosti te je znaiki v XX stoletju vse mogoče in vse »nemogoče«: Segregadje. krivične selekcijc. najrazhčnejii nacionalizmi, najrazličncjii iovinizmi (ne samo nacionalni'), brezposelnost, stanovanjska stiska, gospodarske krize, strahotna onesnaženost okolij (naravnih m socialnih!), najrazhčnejii faiizmi ter rasizmi. pa vojalke m politične diktature, strahotne vojaikc puatolovičinc z dvema svetovnima vojnama na čelu. strukturalna, individualna ter fizična nasilja fteror!) vseh razsežnosti, lakote - zlasti v nerazvitih delih sveta itd., itd. Ce ne bi bilo socialnih revolucij in vendarle ie tudi nekaj takinega napredka znanodi, ki m ckoloiko ah kako drugače sporen, bi konipajska apokalipu uničila svet prav gotovo že do začetka osemdesetih let. Načela Velike francoske revolucije, pa bi v lakih razmerah postala popolna Zgodovinska lana Ker pa »razvoj« k sreči ie ni prrtel tako daleč, lahko ob ncer grozljivi kazuštiki. govorimo o delni lani. ki pa ie z dneva v dan povečuje. Naj iz vsebine te farse nekaj nattejemo m tu in tam čisto na kratko označimo: Na Zahodu se mcičanskost v zadnjem času razkazuje npr v »rožnokrržnitkih kloakah« masonenje raznih lož tipa »Luč in resnica- (Niedcrsachseu, neue Umhüllungen im Landeakrimi. um Agenten undWaffenhtndler.Scapaitys und Geheim- logen. -Der Spiegel« Nr. 9..27.IL I989.UJ. 105). Dalje.scrazkazu|ev neformalnih «socialističnih« prostozidarskihlotah, podobnih znanemu dunajskemu -Klubu 45., ki gnezdi v nadstropju nad stattičamo -Demi. Oboje. slatčvčarna kol •znamenito« nadstropje (kamor zahaja, mimogrede povedano, vse kar je znamenitega v avstrijski pohtiöli «desnici«. kot tudi -levici.), je laitnuia zloglasnega Uda Proksdla. (Primerjajte «Kdo v»e bo potonil z Lucono?« «tanek izpod peresa Bojana Grobovika. .Dekx. II. L 1989); - v aferi «ivicankega Water ga ta«, le pravi v rnčksj ugledni zadcvtčmi ministrice Koppove in qenega re> «vzornega, soproga («Geldwascherei. Der Maraton-Mann« «Profil«. Wien. Nr. 48. 28. IX 1988 «tr. 74-76); - v zadevičini podkupljivih Ipanskih sodnikov m uiivačev Rodngueza Hermide in Varana C obosa («Pri|atenske usluge«. -Delo« 18. 1.1988); - v aferi mednarodnega ve le trgovca z mamili, generala Manuela Antonia Noriege (-Odnosi med ZDA in Panamo sc vse bol) zaostrujejo«, «tanek Urada IjpuSfka. -Delo«. 13. II. 1988); -r mednarodno nastopalkih izzivanjih -transnationalnc radikalne stranke« ter njene poslanke -nesmrtne« Ckcohne (-Prijateljstvo z dolgo senco-, «tanek Mira Pota. .Delo. 5. I. 1989; ter te tn .pretresljivo spodbudne« fotografije z naslovi: «Ciccoima v boju za pornografijo-. -Delo. 25. L 1989; .V mehkih klettah«. «Delo« 16. XII. 1987; .Tudi poslanka italijanskega parlamenta Mona Stallet - Occolina prisega na vlafalno mazalne postopke«. «Vrod Kaj«. Maribor it. 2/1988. «t. 32) itd. Ko po teh nekaj opombah oziroma podopombah zapuilamo skrbno negovane livade moralno visoko dozorelega Zahoda (toda bognedaj gnilega!) in se podajamo na dostojanstveni, socialno vseskozi pravilni Vzhod, si dovoljujemo to napraviti ob sijajni povezovalni temi. ki po pravici zasluti vso pozorno«. Gre za mt več in nič man) kot za: «dolarsko vrednost svoboičin. I Fidel Castro je neko; ponudil toliko in toliko svojih ne preveč poslirfnih podkrfnikov za enako bcvilo traktorjev To res «velikopotezno« ponudbo je kajpak naslovil na Washington, kjer so meleiarji pač doma Toliko m toliko romunskih Nemcev je vredno toliko in tohko zahodnonemikih mark Tohko m toliko «lovelkih pravic, pa demokracije v tej ah oni vzhodnoevropski drtavi (pa bojda tudi pn nas in pri nerazvitih) .notira. na tej res .vzorni, mednarodni borzi t toliko in toliko dolarji ah drugimi enotami trdnih zahodnih valut Vsekakor je trgovina s tem «blagom« v razcvetu! Mcttanskost z vsem tem prav gotovo triurnim' Kaj naj bi konec koncev z ljudmi, te bi se jih ne dalo tako ah drugate vnovdti? To se sicer sltfi bogokletno zlasti ob dvestoti obletnici zatetka Velike francoske revolucije, toda zakaj ne bi gledali resnici v od? (Primerjajte z vsebino «tanka Dragiie Bolkoviča: -Dolarska vrednost svoboidn- v Sobotni prilogi Dela. z dne 15. Vil. 1989 na str 32.). McSCanskosl «karpatskega genija« se ne kaie samo v nepotizmu ter v razkolu, v katerem se valjajo on. njegova Jena. njegovi otroci ter ostalo sorodstvo, ampak tal. tudi v straini ceni. ki jo za to. in pa za njegovo megakmuntjo plaiuje romunsko ljudstvo (.Der größenwahnsinnige Nalkmalkommunist auf dem rumänischen Tron Die rote Pleite... -Der Spiegel. Nr 19. I.V. 1989 ur l5*-159).-Proceszoper Jurija Mihailoviča Curbanova seje zakljudl skladno s pregovorom -Tresla se je gora. rodila se je mit« Tistih borih 12 let. ki so mu jih posodili, pomeni v -prvi dcieli socializma, le malo ve« kol ni«. in to le zlasti, te gre za korupcijo velikih razsetnoszi. ZnaCilen za njegov primer je zapis: .Produkt sntcma«.kisoga objavili v «Dehi« 9 IX 1988. - Pravcato sovjetsko-aziatsko korupcijsko -folklonstiko- predstavlja zadevičina mogočnega Adilova in klike tistih, ki so bili z njim povezani. (Primerjajte z vsebino «tanka »Kombinat s haremom m jeto. izpod peresa Antona Rupnika. objavljenega v .Delu- 5 II. 1988.). - Kitajska, je poleg Japonske m Indije, ter le mnogih drugih vzhodnih detel. »klasi«na dežela orientalske korupcije. Ta -sloves- je ohranila tudi pod komunističnim rctimom (Primerjajte z vtebsno«ianka Zorane Rakovi« «Podkupljivi in goljufivi kitajski funkcionarji«. «Delo« 13.1. 1989). - Da v komunističnih drtavah v zadnjem «asu ni nckai v redu tudi z vojattvi, pove med drugim tote: V nedavnih krvavih nemirih na ulicah gruzijskega glavnega mesu Tbilisija. je vojattvo mlatilo celo po miličnikih in ne samo po demonstrantih («Krvavi Tbilisi razkril surovost vojaikih enot«. Anton Rupnik. «Delo«. Ljubljana. 21. IV. 1989). - Zverinsko hudodelstvo nad Itudenti in drugimi civilisti je v začetku letoinjega junija zagrenilo vojaltvo Kitajske v Pekingu, ko je pobilo s strelnim orotjem. potem pa spremenilo v krvavo kaio s tankovskimi gosenicami, na tisoče trtev (Primerjajte z vsebino «tanka Zorane Rakovi«: .Vojska na ukaz izvedla krvav pokol v Pekingu « .Delo. 5. VI 1989 m z vsebino Uevilnib drugih člankov) - Med Številnimi jugoslovanskimi zadevičinami sc kate melčanskost s svojimi korupuiimi statusnimi simboli, v zadnjem «asu zlasti ob tako imenovanem -somiaku bogov, v Bosni m Hercegovini (Preberite vsebino «lanka o Ncumu izpod peresa Vladimirja Sitjanoviča. objavljenega v reviji .Jana«. It. 9/1989; ter članka Bernarde JaUm: .Vsi najlepti politični ttandali-. objavljene ga prav tako v reviji .Jana., tt 2/1989). - Melčanskost. ki gospodari s svojo korupcijo v .Tretjem svetu-. izkazuje nekaklen vilek v primeru največje črnske drŽave na svetu - Nigerije, ki ima velika naravna bogastva, pa se kljub temu pogreza v dolgovih; ima kol edina na svetu na oblasti -lačne ljudi- tel je odvisna predvsem od tako imenovanega -sladkega «trupa reve lev- V le) drtavi je zaradi takih razmer. ki 1'Cgalite par la Convention nationale le 16 plwiAac. dcunemc de la Rčpubliquc Francaisc une et indivisible - D apres unc figure de nčgresae en plomb (disparue)... L'tscnptwo du psčdouchc rapelk I'abolition de Ičsdavage dčcrčtče par U Convention k 4 fčvricr 1794. * Načeta Včlikc francoske revolucije so daleč presegla svoj čas m miselnost ljudi, ki so jih poslniali Je takrat uresničili Daleč presegajo tudi nai čas in kaiejo pot v prihodnost Če so se Jim v socialističnih revolucijah pndiuUa ie načela o socialni pravičnosti, pravici do dela itd... K jc s lern zgodovinska hipoteka o nujnosti njihove uresničitve k povečala Dandanes se vrhu vsega lega kalrjo kol pravcata -Bankosa senca- na obzorjih prihodnosti ie ekoloika načela O njih sicer veliko piiejo in govorf. toda vse katc. da se jih odločilni dejavniki nočejo tesno lotiti, ker jim pač ne obetajo vchkih dobičkov Bodo sodobni svet morak te v bližnji prihodnosti spel pretresli nove velike socialne revolucije, da bo prttio do sprememb u vsaj do najnujnejiih popravkov zanemarjenega in zavotenega? '" Rousseau je navedena m druga svoja spoznanja postopno itril in poglabljal v svojih znamenitih delih, ko« so zlasti: •DruZbena pogodba-. -Nova Hdotza-. -Emil- in -Izpovedi- Toda nckakicn izviren, začeten impulz se kale pri tem znamenitem mislecu vendarle v njegovem izhodričnem delu -Les avantages ct ks dčsa vantages des sciences et des aru • (Si la rtUbltssemenl de« Sciences et des Am a contnbuč k čpurer ks raocnrs?).. To je bilo pravzaprav njegovo poročilo na navedeno temo (.Les avantages .•). ki jojc razpisala dkjonska akademija in je bilo nagrajeno I 1750. Cezicst kt(l. 1756) jc iziia istoimenska knjiga v dveh delih in sicer v Londonu na sirotke (7) Kompanijc (aus depenses de la Compagnie) V glavnem so vzela tu uporabljena Rousacaujcva -spoznanja- iz te knjige, vendar ne v celoti, o čemer pričajo tile navedki: Str 11: .... nos moeurs čtoicnt tustajocs. man naturelles. .« Str 12: ....Les haines nationales sčtemdront. mats ce sera avec 1'amoui de la Parne. A 1'ignorance mčpttsče on subsmuera un dangereux Pynhoiusinc ...« Str 15: ».. Les Lettrcs naisaantes navoent pomt portč eneote la com^Kion dam les coeors de les Habitats . .Str. 31: Je sat que notre Philosophic, toujouis fčcondc en maumcsunguteres. pretend, contrc l cip