franc kramar in njegova zbirka »ižanskega in drugega narodnega blaga«
MONIKA KROPEJ
V članku je predstavljen skladatelj Franc Kramar iz Matene pri Igu na Dolenjskem predvsem kot nabiralec pripovednega izročila. Ljudske pesmi je začel zapisovati že v mladosti, ob tem pa je nabiral tudi drugo gradivo, še posebej ljudske pravljice in povedke, anekdote, šaljive zgodbe, zagovore, ljudske molitve, ljudske vraže in prerokovanja, pregovore, uganke in otroške igre. Nabrano izročilo je nameraval izdati v samostojni zbirki Ižansko in drugo narodno blago. Po nasvete in priporočilo seje obrnil na pravnika ter mladinskega in humoristčnrgapisatelja Frana Milčinskega. Milčinski je priporočil natis tega gradiva, ki mu je bilo oddano v pogled leta 1914, toda objavo je preprečila prva svetovna vojna. Ključne besede: ljudska pesem, ljudska pravljica, ljudska povedka, pripovedništvo, anekdota, šaljiva zgodba, nabiranje ljudskega izročila.
The author analyzes the work of composer Franc Kramar from Matena by Ig in Lower Carniola, focusing primarily on his role of a collector of folk narratives. As a youth, Kramar started to record on paper folk songs along with other material, especially folktales, anecdotes, humorous stories, invocations, folk prayers, folk believe, prophesies, riddles, and children's games. Intending to publish this material in a publication with the title Ižansko in drugo narodno blago (Oral Tradition from Ig and Other Regions), he seeked advice and recommendation from lawyer and author of humorous and children's stories Fran Milčinski. Upon examining the material submitted by Kramar in 1914 Milčinski wrote a recommendation, but the onset of the First World War prevented the printing of the book. Keywords: folk song, folktale, folk narrative, anecdote, humorous story, collecting folk heritage.
Na začetku 20. stoletja, ko je bila avstro-ogrska monarhija že v zadnjih letih svojega obstoja, je bil na področju znanosti in kulture organiziran širokopotezno zasnovan načrt za objavo obsežne knjižne zbirke avstrijskih ljudskih pesmi z napevi.1 Nabiranje je spodbudil vseučiliški profesor klasične filologije in minister za uk in bogočastje na Dunaju Wilhelm Hartel. Za urednika slovenskega dela zbirke je bil izbran dr. Karel Štrekelj, ki mu je bila zaupana tudi sestava nabiralnega odseka, kamor so bili leta 1905 izvoljeni Matija Hubad za Gorenjsko, Fran Milčinski za Dolenjsko, Anton Štritof za Notranjsko, Josef Križman za Istro, Ivan Kokošar za Goriško, Janez Scheinigg za Koroško, Josef Tominšek za jugozahodno Štajersko, Gabriel Majcen za severovzhodni del Štajerske, za glasbenega redaktorja je bil določen Matija Hubad [Kropej 2001: 76]. Zapisovalci ljudskih pesmi iz vse Slovenije so Odboru za nabiranje slovenskih narodnih pesmi (OSNP) pri Slovenski matici poslali bogato gradivo, tako je bilo ob koncu zbranih blizu 10.000 pesmi z napevi [Kumer 1959: 203].
1 Prispevki o tej akciji so zbrani v Traditiones 34 (1), 2005.
traditiones, 34/2, 2005, 217-239
Slika 1: Franc Kramar leta 1931, v času službovanja na Poljanah [Arhiv GNI ZRC SAZU].
Med najmarljivejšimi zbiralci slovenskih ljudskih pesmi z napevi je bil glasbenik Franc Kramar iz Matene pri Igu (1890-1959), kjer je imel kmetijo in družino, sicer pa je bil organist in cerkovnik najdlje v Tomišlju in Poljanah pri Škofji Loki. Z zbiranjem je začel že vsaj leta 1908, ko ga je za to navdušil članek v Mohorjevem koledarju »Nabirajte narodne pesmi« [Kumer 1959/60]. Od mladostnih let pa do smrti je zbral veliko zbirko ljudskih pesmi, ki jih je zapisoval v narečju in z melodijami. Poleg tega pa je nabral tudi precej gradiva s področja ljudskega pripovedništva in drugega izročila, tako iz okolice Iga kakor tudi iz drugih delov Slovenije, predvsem z Gorenjske, Dolenjske, Štajerske in Bele krajine. Zbral je 4861 pesmi z napevi [Kumer 1959/60: 14], kar je največ od vseh zbiralcev, ki so tedaj zbirali ljudske pesmi in jih pošiljali OSNP. Gradivo je pošiljal Matičinemu odboru za zbiranje narodnih pesmi z napevi, dopisoval si je s Franom Milčinskim, ker je zbiral pesmi predvsem na Dolenjskem, sodeloval je tudi z Matijo Hubadom, ki je urejal napeve pesmi. Seveda pa je pisal tudi Karlu Štreklju, ki je bil glavni urednik slovenskega dela zbirke Avstrijskih narodnih pesmi in je njegove zapise pesmi objavil tudi v zbirki Slovenske narodne pesmi (1895-1923). Prvo ohranjeno pismo Štreklju je datirano z dnem 4. september 1911, torej le slabo leto pred Štrekljevo smrtjo. Ohranjenih je skupaj 11 dopisov, zadnjo dopisnico je Štrekelj odposlal 29. marca 1912 [Matičetov 1962: 232]. Iz prvega Kramarjevega pisma Štreklju - z dne 4. 9. 1911 - lahko razberemo veliko vnemo, s katero je - tedaj enaindvajsetletni Franc Kramar - zbiral ljudske pesmi. Takole piše med drugim:
Zdaj pa še nekaj! Zadnjič sem govoril z gosp. Hubadom, pa je rekel da zdaj najbrž bodo že vse pesmi ozir. napevi kmalu pobrani, da bodo mogoče kmalu ustavili nabiranje. Jaz sem si pa mislil: Oh kako se motite Matija! Pesem, ako jih je prav že okolu 7. oz. 8. tisoč, jih še polovica ni pobranih (kar se tiče napevov posebno ne!) ker je še na stotine vasi po Slovenskem v katere še nihče s tem namenom pogledal ni! Jaz bi dejal to-le: Ker smo se že lotili tega - čeprav zelo težavnega - nabiranja doženimo do konca! Ker jaz glavo stavim, da je med ljudstvom še toliko napevov ozir. pesmi, da jih v petih letih ne poberemo vse! Jaz ki sem že mnogo hribovskih vasi v
ta namen obredel, sem sprevidel da mnogokrat v sosedni župniji — in celo vasi! — znajo sploh druge nar. pesmi in pa tudi variante katere zaslužijo ponovnega zapisa! To bi bilo namreč nekaj velicega, imenitnega, ko bi se dalo pobrati iz vseh vasi in vasic kar bi bilo mogoče /.../ Ker imam pa jaz čas in veliko preveliko veselje do tega, (da gredoč kaj tudi našo zemljo ogledam), zato bi pa jaz Vas prosil, da bi mi dovolili še nadaljevati nabiranje, ker vem še najmanj za 100. pevcev in pevk kjer še nisem bil. Zato prosim da bi me Vi podpirali i nadalje še s kakimi koristnimi nasveti itd. Da bi vstrajal i še nadalje. Pripravljen sem pa jaz nabirati magari tudi še pet let, ker moje veselje bo, ako bom mogel končno reči: Naredil sem, kar je bilo v moji moči. [Matičetov 1962: 233—234] Kakor omenjeno, je Franc Kramar nabiral tudi drugo — predvsem ljudsko pripovedno — izročilo. Že pri štiriindvajsetih letih ga je zbral toliko, da ga je nameraval izdati v samostojni zbirki Ižansko in drugo narodno blago. Pri tem se je obrnil na Frana Milčinskega, da bi ga v tej njegovi nameri podprl. Takole mu je pisal:
Za knjigo »Ižansko in drugo narodno blago« je nabrano in bo še nabrano sledeče gradivo:
1.	Pravljice.
2.	Kratke šaljivke (kratkočasnice).
3.	Za smeh in zabavo (večinoma vojaške stvari).
4.	Narodne molitvice.
5.	Uganke.
6.	Narodne umetnosti.
7.	Vraže.
8.	Narodni pregovori, izreki in vremenska prerokovanja.
9.	Nekaj otroških narodnih iger
10.	Nekaj prerokovanj itd. (prepisanih iz zelo starih listov).
11.	Slovarček nenavadnih ižanskih besed.
Fr. Kramar, zapisovatel	Matena 1. V. 1914.
2
V zbirki Kramar ni predvidel prostora za ljudske pesmi, saj jih je pošiljal že urednikom slovenskega dela zbirke Avstrijske narodne pesmi. Žal pa je zaprosil za podporo pri tisku zbirke tik pred izbruhom prve svetovne vojne, ki je preprečila izdajo knjige, čeprav jo je Fran Milčinski priporočil v objavo. Res pa je tudi, da je s svinčnikom na Kramarjev dopis pripisano: Tega svojega programa Kramar ni izpolnil.
O Kramarjevi zbirki je ohranjen dopis Frana Milčinskega iz leta 1923:3
Kramarjevo narodno blago mi je bilo, svoj čas, tik pred vojno, izročeno v
2	Dopis je ohranjen v Štrekljevi zapuščini med drugim Kramarjevim gradivom.
3	Tudi to pismo je ohranjeno v Štrekljevi zapuščini med drugim Kramarjevim gradivom.
pregled. Svojim zabeležkomposnemam, da sem se odločil priporočiti, da se stvari v % priobčijo kot „Ižansko narodno blago" in to zlasti v izpodbudo drugim nabiralcem.
Videl je izbrane te stvari tudi prof. dr. A. Breznik in je, kolikor se spominjam, izjavil, da je dialekt v obče popoljno označen. Potreben bi bil nemara se kratek topografičen uvod in kratek životopis nabiratelja Franca Kramarja, organista v Tomišlju. Izdajo knjige je preprečila vojna. 17. VII. 23	Fr. Milčinski
Kramarjevo gradivo, zbrano za zbirko Ižansko in drugo narodno blago se je v Strekljevi zapuščini (SZ) delno ohranilo in obsega 245 enot, ki si sledijo: SZ 5/1,1—5/1,16: 16 šaljivih zgodb in anekdot; SZ 5/2,1-5/10: 12 pravljic in povedk; SZ 5/11: uspavanka; SZ 5/12-15: 4 pesmi; SZ 5/16-18: 3 zagovori; SZ 5/19: pijanska šala; SZ 5/20-51a: 33 molitev; SZ 5/52: igra na vprašanja; SZ 5/53-5/64: 12 soldaških litanij; SZ 5/65-5/83: 19 pesmi; SZ 5/86-226: 140 pravljic, povedk, šaljivih zgodb.
Gradivo obsega torej 168 pravljic, povedk, anekdot in šaljivih zgodb, 24 pesmi, 12 soldaških litanij, 33 molitev, tri zagovore, eno pijansko šalo in eno igro. Ce to gradivo primerjamo s Kramarjevim seznamom, manjkajo uganke, vraže, prerokovanja, narodne umetnosti (kaj točno si je Kramar pod tem predstavljal, ni jasno) in otroške igre. O praznih verah na Ižanskem, predvsem o vicanju duš in o mrtvih, je sicer pisal v Našem domu [Kramar 1928]. Kljub temu je ohranjenega gradiva premalo za zbirko, kakršno si je zamislil. Vendar pa je v Strekljevi zapuščini zbranih dovolj pravljic, povedk in šaljivih zgodb, da bi bila lahko zbirka ižanskih pripovedi že kar lepo zaokrožena.
Za vzorec je v nadaljevanju predstavljenih nekaj ižanskih šaljivih zgodb in anekdot ter nekaj pravljic in povedk iz Kramarjeve zapuščine.
GRADIVO SALJIVE ZGODBE IN ANEKDOTE
1.	SZ 5/1,1; Matena pri Igu, 1907. Zmirej krempir
»Kaj pa kej pr vas jejste? kaj kej skuhaš držin' pa navadi?« - vpraša gspadina ané druge gspa-dine.
»I k-gá skuham,« prav' una: »Zjutrej krempir, apovdne krempirčk, zvečičr pa v ablicah krem-pir.«
2.	SZ 5/1,2; Matena pri Igu, 1907. Pr kmiečki mizi
Pr an' hiš' sa ankat imel' hlapca, k' je prov rad zabelene žgance ju. (Sej je dost' ta-ch »hla-pc«!)
Slika 2: Franc Kramar z ženo in sinovi, v Straho-merju leta 1959 [Arhiv GNI ZRC SAZU].
Zdej sa pa ankat spiet takla an jutr žgance kasil', - pa pred gspadarjem je b'lu prov h-du zabe-len', pred hlapcam pa - nč. Hla-pc zdej ncajt misli, misli, kaj b' nariedu, - ankat pa kar sklejda tak' zabarne, de je b'lu ta zabelen' pred nm, pa gredač prav: »Buh svejt abrača, jest bm pa sklejda!« Sevejde, sa se m' vsi smjal', an je pa le pol zabele-n ju.
3.	ŠZ 5/1,3; Matena pri Igu, 1910. Ribnška
Ribnčen (gspadini): »Če mi daste ano lajboro mlajka, pa ano zagujzdo kruha, pa bom rito (rajto) nepiru!«
rajta - reta = rešeto (rajto naperiti = napeti mrežo pri rešetu)
4.	ŠZ 5/1,4; Matena pri Igu, povedal oče Anton Kramar, 1911. Kula u lft zletele
Ankat sa imel' pr an hiš' ana stara baba k' sa je imel' za cuprnca. Zdej je imela pa ta, cuprnca' tud' tak mazil', de se je zvečier kar ž nm namazala, pa je v lft zletela. Gspadar ad tiste hiše je pa ankat tist' mazil' dabiv, je biv ta prsmade pa tuk naumn, de je s tistm mazilam pa kula namazov! Tačes sa kula šle pa glih tak v lft k cuprnca, tak de jh nej n-kul več potlej vidu. Mar' se b' še sam s tistm mazilam namazov pa b' šu za nim', marde b'jih še vjiev!? Škuoda!
5.	ŠZ 5/1,5; Matena pri Igu, 1908. Sejnie [sanje]
Ankat se je an pijanc taku napiv, de je tam pred ana štala kar dol' pov, pa glih ke pad kamat, tak de je kamat glih nad nm visu. Pol je pa zaspav, se m' je pa sejnal' de je pršu hudič pujnga; pa glih tačes k' ga je tu hudič zagrab-t, je tist' kamat kje pad nm leažov pa najn'ga pov. Sevejde ta se je
pa zbudu, je pa zagatov mislu de je hudič, je začiev pa vpit: »Hudič! hudič! hudič!« Tačes ga je pa tist' tuk apla-šl de se nej pol nkul več tak napiv, de b' pad kamatam zaspav.
6.	ŠZ 5/1,6; Matena pri Igu, 1908. V žienski hitrci
Ankat sti pršle dvej žienski vkp, pa bi ana ta drugi brš rada ana navica povejdala, pa s' nej muo-gla v hitrci brš hišnih imien damislt — je pa d'jala: »Jej, buotra, kaj jest vem! N-gav' fantje, sa pa pad n-gavm oknam nekej n-gavli, kuokr tist' anu...«
7.	ŠZ 5/1,7; Matena pri Igu, 1908. Mačka za-b-lila
Tac'ga se pa nej še noben' kuharci prgudl, kuokr se je unkat Krtačarjov' Jier'. Za večirja je b'la skuhala ziele pa krempir. Ziele je pastav'la v kuhni na okn, krempir je pa v hiša neasla držin' na miza. V tejmi cajt' je pa v kuhna ma-čk pršu, pa m' je zadišov ziele na okni, pa je začiev bruodt pa neam k raca pa vodi. Jiera pride, vzame zabela s peči de b' ziele za-blila, — zdej t-ma je b'lu, mačka nej vid'la, — pa zlje zabela, — pa glih ke pa mački. Sevejde, ma-čka je pa speakl, pa je skoču dol', pa je biv vndr še tuk prpravn' de je za slavu sklejda iz zielm prevrnu pred prestrašena Jiera. Jiera pa mačk sta pa še dovh pumnla tist' večir. — De je vse tu rejs, pa paprašte tist'ga guodca k' je mean tu pavejdov!
8.	ŠZ 5/1,8; Matena pri Igu, 1908. Dobr je adgavuru
Pijanc pride z aštarije natarkan kuokr kanuon. Zeana ga pazdravi' z »mi-lm« glasam: »Ti marha ti, garda, pijana, vsrana, smrdliva, tuk si ratov ti zapravliv in nčvrejdn de t' na muorem pavej-dat!« »N', sej je še bul de na muoreš pavejdat,« prav' muoš, »de bš vsaj tih!«
9.	ŠZ 5/1,9; Matena pri Igu, 1911. Prpavejdka ad kruokarja
Ad kruokarja se prpovduje, de je biv včas' narlepši tč, in pa de je znov tak' l-pu pejt, de naben tč tak' l-pu ne. Kdr je an pev, sa ga ldie taku paslušal', de sa se kar zam-knil' v n-gov pejtje, tuk je l-pu pev. Zdej sa šli pa ankat l-die k maš', pa je spiet začiev tak l-pu pejt, de sa ga vsi taku paslušal' de sa se spiet kar za-m-knil', — tak de sa pol pa ma ša zamud'li. Pol je Buh pa kruokarja zaval' tejga taku štrafov, de m' je advziev n-gova l-pota in pa n-gov lepi glas, tak de je biv pol pa tak gart k je še zdej, in pa de 'ma tak gart glas, de skorej naben tč tak ne.
10.	ŠZ 5/1,10; Matena pri Igu, 1909. Na buod' preveč prevzietn!
Je ž-vela ankat ana gspa, k' je b'la prov h-du bagata, tak de ji je b'lu tak do-br, de ji nč bul nej muogl bt. Lačna nej b'la n-kul, žena n-kul, imela je kar je tla, in kukr je tla, tak de nej nč vejdla kaj se prav' h-du, al' pa kaj se prav' stradat'. Pa kir je b'la tud' uhrna in navsmilena, nej dala n-kul nč beračem; in če je je kšn paprosu jst, in je zravn jamrov, de je h-du če je člov'k lačn, se je vselej norca delala: »Kaku pa je, če je člov'k lačn? Al' bali, al' srbi?« (K' nej še n-kol skusla.) Pa tud' z nuo je drgač' pršl! Buh je je taku štrafov, de je pršla nazadne ab vs premažajne, tak de je muogla pol pa sama petlet. Potlej je pa že vid'la, al' bali, al' srbi, če je člov'k lačn.
11.	ŠZ 5/1,11; Matena pri Igu, 1910.
m. kropej, FRANC KRAMAR IN NJEGOVA ZBIRKA »IŽANSKEGA IN DRUGEGA NARODNEGA BLAGA« »Al' 'maš kej skušnav?«
Je b'la ženičca, k' b' sil-n rada vejdla kaku je k člov'k umira, al' ma kej skušnav, itd. Zdej ji je pa ankat nien muoš zbolu, pa tak' h-du, de m' je že zadna ura živleajna teakla, tak de je žie začiev pa ma-lm vmirat. Ženičca se pa nej muogla premagat, pa ga je vprašala: »Janes, al' maš kej skušnav?«
»I sevejde jh mam,« prav' s slabm glasam muoš. »J' kakšne?« prav' žeana. »J' teabe,« prav' muoš.
12.	ŠZ 5/1,12; Matena pri Igu, 1908. Krava muočnk spila
Pr Kačerjevh je b'lu tak narjean, de sa muogli edina krav'ca k' sa je imel' skuz' vieža v štala gon't. Zdej je pa ankat tastara pa prov re-dk muočnk skuhala, pa na ognišče ga postav'la, pa nekej v hiša šla. V tejm cajt je tastar' pa s paše krava prgnov, pa je nekej od zat astov al' k-ga — krava pride v vieža, pa zaglieda tist' muočnk — pa pagnat je nej imu k-d naprej — je tist' muočnk pa spila. Tastar pride damu, bi rad ju, pa nej j-mu kej. Mislm, de se je ndrukrat bl ahtov za krava.
13.	ŠZ 5/1,13; Matena pri Igu, povedal oče Anton Kramar, 1911. Tambar
Ankat je imela ana prprosta kmiečka mat', sina pr sudath, pa ga je v an družbi prov hvalila, kaj
je nien Janes za 'n fajn fant, pa de je prov za 'nga tavielcga pr suda-th. Adn pa prav: »K-ga pa je,
al' je frajtar?« »Nej ne, nekej druz'ga je!«
»Al' je kaprol?«
»Tud ne!«
»Al je cukeafirar?«
»Tud nej! an drgašn imie je, pa s' ga nkuokr na muorem zrajtat!«
»I kga b' pa potlej biv?« prav' un, pol je pa še vse naštu: Feldbeblna, kadet feldbeblna, itd. — ke da uobrsta, - pa noben imie nej biv ta prav'. Pol pa prav' un: »General pa ja nej?!« »Tud' ne! Nekak' drgač se prav' — za tist'ga je, k' sprejt grie, k pa 'n stvar prov razbija!« »Ja, tk je pa tambar!«
Ženica pa: »Ja, ja, ja, je že prov, za tambarja je, za tambarja, ja!« Sevejda, tam med družba pa tak smeh, da sa tli vsi papoukat ad smeha.
14.	ŠZ 5/1,14; Cirnik pri Mirni na Dolenjskem, 1910. Trapast adguvar
Oče prav' sini: »Fant, če čš pr maš' bt, muoreš tud' za ranke kej mol't', potlej bš vuornh pr maš'.«
»E, še za ranke 'm molu, sej jh je že tak preveč,« se adrejže sin. Ta je biv pa naumn!
15.	ŠZ 1/1,15; Matena pri Igu, povedal oče Anton Kramar, 1907. Pijanci vsak zagovar prov pride
Anmi pijanci je ankat v-har kazuc padaru. Pol je pa nek' nekej dnarne podpure dabiv, je za tist' d'nar pa kar piv, namejst de bi kazuc paprav s tistm dnarjem. (!) N-gov suost ga je pa pasvaru, de nej rajš' kazuc paprav' kuokr de b' imu tist' d'nar za-pt. »Viš prjatu,« prav' pijanc, »al' na vejš de kar Buh st-ri, vse prov st-ri, — je žie mnde tud' tu prov k' mi je kazuc padar-l. Mislš, de m' jest za Bugam papravlov? Buh že vej kaj dela!«
In zapiv je vs tist' d'nar kar ga je b'lu, pa nazadne nej imu ne d'narja ne kazuca.
16.	ŠZ 5/1,16; Dolenjsko, povedal vojak, 1909.
V	aštariji
»Nà, Janes, le rukni ga an glaš n', sej s' tàk' člov'k k' ànà druga — ž-vav.«
PRAVLJICE IN POVEDKE
17.	ŠZ 5/2,1; Borovnica pri Vrhniki, povedal Janez Korenčan, Radeckijev veteran, 9. 7. 1910. Kdu 'ma pred Bugam narvièc' zaslužejne?
V	jèn far' sa jmièl' dva gaspuda. V tist' far' je biv pa jièn berač. Tist' berač vmrje jan pride pred suodbo buožjo. Kristus mi prav': »Kaj s' duobraga sturu?« Berač prav': »Doklièr sam muogu dièlat sam dièlov, puotlej k' nejsam muogu več sam muogu jat pa pruost!« Kristus pa prav': »Pejd' k le-unmu studiènc' s tam-le suodčkom, de baš vuode parnièsu!« Ta je šov pa je nej nač parnièsu. Kristus prav': »Zakaj je nis' parnièsu?« Berač prav': »Kaku je bam parnièsu, k' je blu tuolk žaklov vokol' naložiènah de nasam muogu do vuode prit'!« Kristus prav': »Zatu so t' tist' žakli branil' de nis' muogu zajêt: Kmetje so tièb' zatu dajal', de b' ti zajnah muolu, k' sami nejmajo cajta. Ti pa nejs' nač muolu za kmiète, — le pejd' pokuro dièlat!«
V	tist' far' zdej vmrje kaplan, k' je biv strašnu pobuožan. Fajmoštar so djal': »Če ta na bo šov v nebièsa tok' vuoben na bo šov!« Pride pred suodbo buožjo jan Kristus prav: »Kuoga s' duobraga stuoru na unam svet'?« Kaplan prav': »Svete maše sam darvov!« Kristus prav: »Na ta-le suodčak, pa pejd' na le-unle studiènc po vuode!« Ta je šov pa je spet nej muogu parnest'. Kristus prav': »Kaj t' je pa b'lo na puot?« — »Tuk' je bl mladah žiènsk vokol' de je vse margolel', jan taku so letale vokol', de nejsam muogu do vuode pridt de b' jo zajev!« — Kristus prav': »K' si svete maše darvov, ti nejs' biv par nah zbran', so t' blê mlade ženske pred vočmi, — le pejd' pokuro delat!«
V	tist' far' je pa zdej jen rokodêlc vmarù jan je pršov pred suodbo buožjo. Kristus prav': »Kaj s' dobraga storu?« Rokodelc prav': »H maš' sam mal hadu, tarpù pa huodù! Kadar sam tarpù, sam se pa kàr na-te spomnu, pa sam vse križe jan težave lohka prestov!« Kristus prav': »Nâ ta-le sudčak, pa pejd' v le-un studiènc po vuode!« Ta je šov pa jo je zajev pa jo je parnesû. Kristus prav': »Ti s' si že zaslužu nebesa, le pejd v nebesa!«
18.	ŠZ 5/2,2; Špitalič, iz zbirke vojaka Franca Birka, prepisano 6. avgusta 1910. Kuh in zlatolaska [ATU 531 in ATU 670]
Enkat je biv en grof k'je imev enga kuha, in tist' kuh je imev noter v kuhni v kot' en utar, in gor' v utarji pa eno Mater Božjo, in je vsak juter pred No molu. Potlej je pa enkat prinesla ena baba eno ribo in je rekla: »Kter' bo to ribo jedu, bo šlišou vsako živav govorit'!« Tist' grof jo je potlej kupil in je dav 100. goldinarjev zano, in jo je dav tist'mu kuhu speč' in mu je zapovedov: »Če jo boš kèj pokusu, boš prec' ob glavo d'jan!« Potlej jo kuh gre res spečti, in kedar je speče je reku: »En kos'c je morem pa vseglih pokus't, bom vsaj vidu al' je dobra al' ne!« Zdej je je res pokusu in so se hitro muhe oglasile: »Le počaki, mé bomo pa povedale!« Kuh se pa hitro oglas': »Tih' bodite, bom pa vam jést' dav!« Zdaj jim je dav jést', in muhe so b'lé potlej tih'. Drug' dan sta šla pa ta kuh in grof na jago, in grof je komej čaku da b' bàrc šlišou žival' govorit'. Potlej sta šla pa naprej in sta prišla gor' v en greč in tam je biv pa en velik graben, in sta šla mem' tega grabna in kojn je zarezgetov: »Koko sem jest naumen k' tega desca gor' v ta greč nosem, mar' b' ga noter v ta graben vergu!« Kuh se je pa nasmejov k' ga je zastopu. Grof je pa vidu kuha k' se je nasmejov, se m' je pa prec' zdel' de ga je zastopu - in zdaj mu je reku: »Kader damo prideva te bom prec' ob glavo djal!« In potllej prideta damo in grof mu je reku: »Zdej te na bom še ob glavo djal, če boš dobiv ti tisto dekle k' je v ta de vet' dežel' ki j'ma zlate lase!« — Potlej mu je dav en'ga kojna
in sto goldinarjev dnarja in puol je pa šov na raižo. Je prišev kjè v en gozd k' sti blé dve pot': ena je b'la srečna ena pa nasrečna. Zdaj je premišlovov po kater' bi šev, in puol je šev po tist' pot' k' je b'la srečna. Je šev daleč po gozd', potlej ga je srečov pa en volk in mu je reku: »Jest ti bom koina rastàrgal, sem lačen!« Kuh ga je pa prosu: »Pust' mi ga, jest imám še deleč za mašerat'.« Volk mu je reku: »^č, jest sem lačen, jest ti ga bom kàr restàrgal.« Puol ga je restàrgal in se ga je nažerl, in puol mu je b'lo pa žov k' ga m' je restàrgal. Jo je pa ubrav za tistim kuhom in mu je reku: »Zov mi je k' sem ti koina restàrgal, zdej pa kàr ná-me sed', te bom pa jest nesu glih kjè koker je tista zlatolasa dekle!« Ta je sedu na volka, in sta letéla naprej, in sta prišla glih kjè h tist'mu grof'' k' je tista dekle b'la, — in ta se m' je ponudu za kuha in volk je pa zbežov. Zdej je biu tá pr tistim' grof' že en let' za kuha, in je premišlovov kakó bi tisto dekle sabo spravu — in je je enkat prašou, če b' šla z nim? Dekle m' pa odgovori: »Praš' očeta če smem jèt!« Kuh je šev in je prašou grofa če m' da hčer de b' šla z nim; al' grof mu pa odgovori: »Če dobiš tist' ven'c koker ga je moja hčer pred enim letom pr murji u pesk' zgubila, in tist' perstan k' ga je pred sedmim' let' u murji zgubila, in pa žive pa mrtve vode, pa jo boš dobiv!« Ta je šev in pride kjè do murja in je trofu tam eno mravlo in en'ga orla k' sta se tergala za en'ga càrkneniga kojna. Kuh jima je pa reku: »Ti mravla, imej glavo, zato, ker v vsako lukno lahko zlezeš, in ti orel imej pa ta drug' život!« Puolej sta b'la pa temu kuhu mravla in orel z'lo hvaležna k jema je tak' fajn rastalov — in sta rekla: »Zdej pa kár češ, pa ti bova pomagala!« Ta pa odgovori: »Ti mravla, dobod' tist' ven'c k' ga je ta dekle pred enem letam u pesk' pri murji zgubila!« Mravla prav': »Ga bomo že dobile!« In so ga dobile pa so ga m' dale. Puolej ta pravi orlu: »Ti orel, dobod' pa žive in mrtve vode!« Orel je šev, je je dobiv, pa m' jo je prnesu. V tistem cajt' je pe ena riba v morju h kraj' pršla, in ta orel je pa tisto ribo zagrabu, de b' jo požeru, al' ta kuh pa hiter skoč' h orlu in mu jo s kluna potegne, pa nazaj v murje vrže. Riba se pa oglas': »Kar boš hotu ti bom pomagala!« Kuh je pa odgovoru: »Ti dobod' pa tist' perstan k' ga je ta dekle pred sedmim' let' u murju zgubila!« Riba zdej gre pa ga m' pernese. Ta gre zdej nazaj h tist'mu grof' in mu da vse tist' troje kar je dobiv: ven'c, perstan, pa živo in mrtvo vodo. Puol je dobiv tisto zlatolaso dekle, in jèma je dav grof eno kočijo in en par kojn pa sta se pelala h tistemu grof'. Pret je pa še ta zlatolaska zmeknila očet' tiste tri reči k' jih je biv un' dobiv: ven'c, perstan, in živo in mrtvo vodo. K' sta se kje h tist'mu grof'' prpelala, je biv ta grof strašnu vesev te deklice zlatolaske. Kuhu je pa djav: »Lepa je res ta dekle, al' ob glavo te bom pa vse glih djal!« Puol ga je pa kàr na drobne kosce sesekov, to pa samó zató, k' se je bav de b' mi ta kuh to dekle na prevzev. Puolej je pa šla tista lepa dekle in je kuha pokropila naparu z màrtvo vodó, puol pa še s živo, in mu je pret vse kosce lepó vkup zložila. Kuh je zdej prec' oživu, in je biv še bel mlad k pret. Grof' je biv puol pa strašno všeč in je reku: »Zdej pa še mene rèssekejta, pa me glih tak' pokropita napàrù z màrtvo pôl pa še s živo vodó, de se bom še jest pomladu!« Te dva sta ga zdej rèssékala na kosce, pa neč skup djala, in sta ga naperu pokropila iz živo vodo, puol pa z mrtvo. K' sta ga pokropla z živo vodó so vsi kos' gomazel', k' sta ga pa z mrtvo, je b'lo pa vse mrtvó, tak' de je grof zdej mertev ostov. Puolej sta te dva ostala sama, in puol sta se pa vzela, in je b'la taka ofcet de ni b'lo še take not' v tistem' grad'. Pa tud' jest sem tam zraven biv, in sem vidu kako so jel' in pil' pa men' neč dal! Puolej sem pa bežov stran' od nih, — pa je te stor'je kon'c!
19. ŠZ 5/2,3; Borovnica pri Vrhniki, povedal 9. julija 1910 Janez Korenčan, Radeckijev veteran (79 let).
Vod svet'ga Kurenta [ATU 592]
Svet' Kurent je par enmu grof' žvino pasu. Zdej ga je pa enkat en mož srečov jan ga poprosu za vbôgajme. »Kaj bom pa dav,« prav' svet' Kurent, »k' nemam več ka tri vinarje?« — »Kar 'maš tú dèj,« prav' moš. Tâ m' zdej dâ dva vinarja. Gre naprej jan ga sreča spet jen moš jan ga spet
popruos' vbogajme. »Kaj bom pa dav?« prav' svet' Kurent. »Tri vinarje sam jamu, pa dva sam vbogajme dav, anga 'mam pa še. Če t' še tejga dam, puol pa sam na'm nač jamu!« »Kar 'maš, tu dej!« prav' spet ta moš. Ta m' da še tist vinar jan gre naprej, Zdej ga sreča pa spet jen moš jan ga spet glih tak' popruos vbogajme. »Kaj bom pa dav?« prav spet svet' Kurent. »Tri vinarje sam jamu, pa sam še tiste dav. Če ti dam pa ta-le sukna, puol pa spet sam nač nemam!« — »Kar maš, tu dej!« prav' spet tist'moš. Ta m' da še tisto sukno jan huoče jat naprej. Ta moš je biv pa sam Jezus, jan ga zdej vstav' jan mi prav: »Koga čaš pa jmet' zdej za lon?« Svet' Kurent prav': »Ane take gosli, da če bam z nim' zagodu, de bo mogu vsak plesat, jan an tak kladu de bo vse zanejtov; puol pa jeno tako flinto de bom vse zadu, jan tak suodčak, de kter' bo z nega piv, de bo mogu vsak šeruok stat'.« Jezus mi da vse šteruje, puol sta pa šla vsak k sieb. — Zdej je pa svet' Kurent gnov žvino past. Tam je pa gosli vzev jan zagodu, žvina je pa taku plesala de je vse stancala. Grof'' se je pa čudna zdel kaj de je žvina taku kumrna, lačna jan zmatrana ratala. Je šu pa ankat pogledat za svetam Kurentom kaku pase — jan se tam v an garm skrije. Svet' Kurent pa vzame gosli jan zagode, žvina začne pa spet plesat — pa še grof v garmu. Grof ga zdej spodi, ta zapusti žvino pa gre po svet'. Sabej je vzev pa vse tiste štir' stvari: gosli, kladvu, flinto, pa tist suodčak. Zdej pa pride do 'nga trnov'ga grma, jan na tistmu grmu je pa jen tač sadu. Mem' je pršov pa an baron, pa je vidu da 'ma ta flinta pa m' je reku: »Kaj? ti znaš strelat? če ti tistga-le tiča vstarliš ki' je tam-le na tistemle garmi, grem jest prec' nah pujn!« Ta pomer' — puf! — pa se tač zvrne mrtu na tla. Zdej pa capla baron nah po tistga tiča, — svet' Kurent pa vzame gosli pa zagode, baron pa začne plesat, pa je tuk cajt plesov doklier nej biv vas karvav. Zdej so dal' svet'ga Kurenta pa vobest'. K' so ga parpelal' ke pod gavge je pa djav: »Dajte mi še 'nkat gosli sam, da predan bom vobešen de si bam še jena zagodu!« Tej so m' jih dal', ta pa zaguode pa so začel' vsi plesat, — ta pa lapu zbeži. Pride pred peku, jan ka ga tam zagledajo se ga pa vstrašjo, k' so se bal' de na bi še nam tak' zagodu de b' mogli vsi plesat. Zdej so začel' pa taku paklenske vrata tiščat, de vsam krempli skuz vrata pogliedajo. Ta pa zdej vzame tist' kladu, pa vsam hudobam kremple zanejta. Zdej gre pa še pred nebeške vrata. Svet' Peter mi pa prav': »Ti že na baš šov v nebesa, s' dost hud'ga naredu na svet!« Svet' Kurent pa prav' svetmu Petru k' je rad piv: »Al čaš kaj pat?« Zdej mi pa da s tist'ga suodčka pat. K' je začev pa svet' Peter šeruok stat', m' je ta za hrbtom pa v nebesa vašu, pa se je kar na tisto sukno vsu pa na tiste vinarje. Svet' Peter ga je pa zdej duol gonu pa nej tu jat. Svet' Peter prav': »Buh jan muójstar! Pejd' ga ti, jest ga na muorem!« — »Ja, kej pa sadi?« »Ja prav' de na sojim!« — »Na, če pa na sojam sadi, pa ga pust'!« Jan pustu ga je.
20. ŠZ 5/2,4; Borovnica pri Vrhniki, povedal 9. julija 1910 Janez Korenčan, Radeckijev veteran (79 let).
Vod divjiga moža
V an' host' je živ divji moš. Kmetom je pa duost škode naredu, k' jam je huodu po pol' nah pardelke krast. K' je biv pa tud' strašnu vielak jan težak, je pa ker je hodu vse potlaču jan po-mandrov. Sevejde se b' ga kmietje strašnu rad' znebli, sam' bal' sa se ga, k' je biv tak' strašnu vielak pa močan. K's' ga nej noben upov, jam je pa še zmierej glih škuoda delov. Ankat pa pride v tist' kraj an berač pa so m' djal: »Kuk ti damo, de ga boš okol' parprav?« Prav' berač: »Pedeset guldinarjev!« Tej so m' jih dal', ta je pa šov h divjim moži pa se je par niem za hlapca vdinov. Zdej ga pa ta berač vpraša kej bo on (berač) zvečer liežov? Divji moš m' je pokazov postlo k' je 'mela namest ruhe same vojstré nošče pokonc' postavlene v postli. Na tisto postlo je du divji moš vsacga kter' je pršov k nem'. Puol po nuoč' k' je pa un spav (?) je pa vsacga s tako klado k' je merla deset col pa pobov (pobil). Ta berač je biv pa kumštan, je pa skarvej naredu enga slamnatga možica pa ga je du gor na tisto postlo leč; sam se je šov pa pod tisto postlo skrit. Zdej pa pride divji moš s tisto klado k' je merla deset col, in k' vdar' parvač po postli pa zavpije berač
pod postlo: »Mene ne!« K vdar' drugač spet zavpije: »Mene ne!« K' vdar tretjač pa spet glih tak': »Mene ne!« Zdej se pa divji moš strašnu prestraš' jan s' misli: Trikrat sam ga tak' vdaru kar sem ga mogu, pa je biv še zmirej glih živ, — pa je zbežov. Pred hišo je jmu pa divji moš grah zasajen, jan k' je začev bežat se m' pa tist' grah ke med nuge zaplete, jan taku pade, de se na mesti vbije. Taku je blu konc zdej divjige moža. Berač je pa le imov pedeset guldinarjev, jan kmetje so bli pa vesel' k' niso jmel' več divjiga moža.
21. ŠZ 5/3; Borovnica pri Vrhniki, povedal 9. julija 1910 Janez Korenčan, Radeckijev veteran (79 let).
Vod jenga fanta, kak je biv kumštan [ATU 1525]
Ankat je jamu an oče anga sina. Puol, k' je anmal vodrastu ga je dav pa sojmi brat' de b' se par nem kej zvuču. Ta nagov brat je biv pa razbojnak. Fant nej druzga par nam vidu kokar kak je krov, kak' je vbijov, jan druge take slabe stvari. Zatu se pa tud' ta druzga nej par niem navuču kokar same slabe stvari, prida nač. K' se je »zvuču«, je pa pustu strica pa je šov po svet'. Pride do 'nga grofa jan ga pros' službe. Graf ga pa vpraša: »Kaj pa znaš?« Ta prav: »Krast znam narbal!« Graf se pa nasmeje jan prav: »Tud' dobra! De bam pa vidu če ries znaš tak krast kokar pravaš, ti bam pa tu-le vkazov: Drev' b'va šla jast in moja žena v ta-le cimar spat. če baš ti spod naj ruho vzev, pa baš dobiv dost' šenkange; če ne te 'm pa ob glavo du!« Ta zdej prav': »Bom!« — Zdej zvečer pride, jan une dva gresta lečt v cimar. Zdej ta je biv pod tisto postlo pa že skrit. K' una dva zaspita, pa ta vzame z aržeta štir' gnile jajca (klopotce) pa jih ke med una dva na postlo zažene. Grofova žena se zbudi k' je tak smrdel, pa zbudi moža pa m' prav' »Lub' muj moš, ti s' se mande vsrov ka tak smrdi!« Zdej pa zvlejče spod njij' tisto smrdlivo ruho, pa je ke pod postl zažene. Zdej k' sta spet zaspala pa ta vzame lapu tisto ruho, jo zgane jan se nalahka van zmuzne s cimra. Drug' dan pa vpraša grof vočeta tega fanta (k' je tud' zdej v tistmi gradi služu): »Kaj pa tuj sin dela?« Oče prav': »Glih zdele ana vsrana ruha tamle pere!« — Grof je pa prec' vedu ktero ruho jan s' misli: Dobra jo je spelov! Zdej prav' grof fantovmu vočet: Zdej mi pa povej (sini) de nej men' drev' kojna 'rajtferta' s štale vkrade, ka ga bdo vahtal' štirje moj' hlapci, — če ne pa glavo zapade. Voče gre jan mu pove kar m' je grof naroču. Večer je pršov. Grof je pa tak razdelu hlapce par vahtajni, de sta dva tist'ga kojna jiezdla, puol na vsak stran' kuojna je pa jedan (hlapac) stav. Zdej un fant pa pride, pa naparu tiste dva hlapca k' sta na tleh stala s taka pijača napoji, de sta voba jen za druzam pospala. Puol una dva k' sta jezdla, je pa nalahka z vilam' pa z grablam podparu de sta v luft' vostala, da sta misalla de sta na kojn'. Sevajde, puol je pa ta tistga kuojna zlahka vkrov! — Drug' dan pa prav' grof fantovmu vočet': »Kaj pa duonas tuj sin dela?« Voče prav': »Tamle jenga kuojna štarglea!« Grof s' je pa mislu: Ta je pa tač ta! Zdej je pa šov grof h tejmi fanti pa m' je djav: »Vejš kaj, tač si, vse fajn spelaš! Duons boš pa spiet jiena, — le poslušej me! Zdele bje šli muoj' hlapci s tremi par' vlov vorat. Če boš ti šov ke, pa de boš tak' jienga vuola zmed teh šiestah vkrov, de na bo voben zmed hlapcov tiega zapazu, pa boš dobiv spet šienkango; če ne boš pa vob glavo djan!« Ta prav: »Bom že, bom!« Zdej pa gre ta k' so hlapci voral', je bla pa tam jiena gošča, je ta šov, pa kar v tisto goščo. Zdej je začev pa vpit': »Čudo, čudo se godi, pa še več se bo! Čudo, čudo se godi, pa še več se bo!« Zdej un hlapc pa sevajde vsi puste vuol', pa so letiel' v goščo gledat kdu vpije. Zdej ta pa skoč' na drugam kon'c van z gošče, pa letii h vuolom, pa brš jienmu rep vodreže, pa ga jienmu drugmu vuolu v gobac vtakne, unga pa prime pa ga vodžene. Hlapci zdej pridejo nazaj — pa zagledajo tist' rep molet' volu z gobca, pa so sevajde vsi misalli de je ta vov unga vuola požaru. K' pridejo damu pa povejo grof' kaj je ta vov naredu. — Grof je šov pa vse glih vprašat fantovge vočeta kaj kej zdej sin dela? Voče prav: »Glih zdele tamle jienga vuola napaja k' je brez repa!« — Grof gre zdej h tem fant' pa m' prav': »S tabo se na grem več. K' se bi še šov me b'ti vob vse paprav!« Zdej m' je dav še šenkengo — pa je konc.
kojn rajtfert = jahalni konj, jezdni konj
22.	ŠZ 5/4; Borovnica pri Vrhniki, povedal 9. julija 1910 Janez Korenčan, Radeckijev veteran (79 let).
Kumštna uganka4
Jena grafna je zastavla par fruštki ta-le uganka: Kaj je tu? Na lubezni sadim, z lubezni pijem, jan z lubezni jem? — Vsi so si glave belil', pa vobedan jo nej muogu vganat. Puol pa prav' grafna: »Ka vidam de je voben na vgane, je bom pa sama poviedala jan razložila! Vid'te, jest sam imiela jienga lubčka, jienga hautmana. Zduolej pod ziemlo sam jamiela pa puovhna oruožja: sabal, flint, paštuol jan tak' naprej. Guor nad tistam voruožjem ja biv pa jen cimar, j an je blu tak' narjien, de kdur je stopu tri stopine vod vrat de se je vsakmu pod nogam vdrla, pa je padu duol' med tist' voruožje pa ga je prec' do smrt' ferdierbal'. Jienkrat je pršov tud' ta muoj lubčak-hautman ke v tist' cimar, k' s am ga po nesrieč' vodklienenga pastila. Jest letim za jnim de b' mi na pastila not', — pa je blu že prekasna, se je že zvrnu nuot v globočino! Strašnu sam za nim žalvala, jan s' vočitala de sam jest sama vuržeh, k' mi nejsam že prejt v ta cimar prepoviedala huodat. Zdej sevajde nej vobiena žavba več puomagala, — mrtu je biv pa je blu! De b' jamiela pa jien spomin za nim, sam dala pa z nagovah kuosti si naredit' stov, žlico, jan pa kuozarc; z nagove čapine pa — skliedco. Zatu pa še jienkat: Na lubezni sadim — na stuol'. Z lubezni pijem — s kozarca. Z lubezni jiem, — tu je pa žlica jan sklejca.«
Vsi so djal', de je ries ta uganka tuok zapletiena jan kumštna, de kdor naj povučen o ni de jo ries na more vganit.
23.	ŠZ 5/5; Borovnica pri Vrhniki, povedal 9. julija 1910 Janez Korenčan, Radeckijev veteran (79 let).
Hautman — hudič
Devet in sedemdesetletni Radeckijev veteran Janez Korenčan iz Borovnice pripoveduje: »K' smo bli leta 1848ga v Milanu na Laškam, je biv par tistam ragament' k' sam biv jest prov an strašnu žleht pa srov hautman. Biv je Nemc, k' je nas slovienske fanta strašnu sovražu. Tist' je biv tuolk žleht, de je huodu po nuoč' naše slovienske fante strašat, k' so tam par anam britof' vahtal'. Voblejčen je biv pa v medvedji kuož', pa ražičke s' je dav na glav' napravt', tak' de je biv skor' ries glih tak k' ta prav hudioč. Zdej je pa huodu naše fante strašat po noč' po tistam britaf'. Zdej je pa ankat tud' pršu strašat anga k' je biv doma z Varhanke, jan k' se je pisov Velkavrh, — ta ga je pa kar vstrelu. Puol so tli pa tistmu hautmanu tisto medvedjo kuožo pa ražičke salčt, pa na nabeno vižo nejso muogli, — kar tac'ga so muogli pokuopat kuokar je biv — v medvedji kuož' pa v ražičkah! Puol sa pa djal', de k' je biv tuolk žleht, de ga je jmu mande tuolk' hudič v vuoblast' de nej pustu de b' ga preblejkli. — Tist' Velkavrh pa nej biv puol namara nač štrafan. Za kuoga k' sa b'li vsi vesel' de ga nej blu nač več, k' je biv tuolk' žleht pa huduoban!«
24.	ŠZ 5/6; Borovnica pri Vrhniki, povedal 9. julija 1910 Janez Korenčan, Radeckijev veteran (79 let).
Ali res mrtvi nazaj hodijo?
V Mirkah par Varhank' je par 'Razorc' ta stara mat' po smrt' 'nazaj hodila'. Hodila je skuor vsak dan, jan tu dapovdne vuod desietah pa do dvanajstah; puol je pa kar zginla. Par vajen' sa je b'li pa že taku, da je že skuor nač hmierk' nejsa jamel' če je pršla. Najraj' je b'la kadar je pršla v kuhni par dejklah. — Z mojo ranco materjo sti ble pa prejt daklier je bla še živa hadu parjatle. Ankat sva šla madva z muojo ranco materjo k' sam biv jest še votrok h tist' hiš' h Razorc', — pa
4 Objavljeno v Kropej [1995: 227].
sa moja mat' vprašal': »Al par vas ries huodjo tastara mat' nazaj?« Sa djal': »Ries, ries, sej bda zdele hmal' paršli!« — Puol pa ries, k' je vura deset vodbila pa se parkažejo. Moja mat' sa bli pa zdej ancajt rdeč' ancajt višnev' ad strahu. Jest sam pa tam zravan mater stav, pa za kiklo se jah daržov, k' sam se tud' bav. Star sam biv pa tačas ad sedam do vuosam let, pa še vse dobra vem, če je prov že anah duobreh 70. liet vod tega. Tisto žiensko k' je nazaj hodila sam glih taku gvišna v abras vidu, kokar gvišna jest zdele tukejle sadim! Zdej ji pa moja mat' pravjo: »Vsak človk Boga časti, al' ga tud' ti?« (So jah tikal'.) Una je b'l pa kar tih'. Zdej so jo pa še mat' vprašal: »Kaj ti pa vandar fali?« Una pa zdej prav: »Tri peke kruha specite, pa ga med vbuoge razdelite, — tu mi fali, druzga nač!« Moja mat' še pravjo: »Al' te smem še ana rejč vprašat?« Prav' una: «Zihar, ker čaš.« Moja mat' prav': »Tu m' povej, kakšan grejh ja narveč'na svejt'?« Una prav: »Narveč' grejh na svejt' je fovšija,« — pa je zginla. — Puol sa pa brž tiste tri peke kruha spiekli pa med vbuoge razdali — pa nej blu puol tiste žienske nakul več nazaj.
25.	ŠZ 5/7; Borovnica pri Vrhniki, povedal 9. julija 1910 Janez Korenčan, Radeckijev veteran (79 let).
Fajn ga je vrihtov
Je biv furman k' je jmu štir' kuojne. Ankat je furov po svet' pa je pršov do ane vuoštarije, kier je biv sedam kuhanah jajc snu. K' jih pa nej jamu s kam plačat je pa djav birti: »Jih bam že andru-kat plačov, kadar bam še kaj tukej huodu!« Birt prav': »Je že duobra!« — Ta furman je pa šele čez šiest lejt pršov spet v tist' krej, pa se je zglasu v tist' vuoštarij', pa je vprašov kuk b'da kuoštal' tist' jajca. Birt je pa djav: »Le vi si misalte kuk se b' v šiestah ličtah s tistah sedam jajc anah piščet zvalla! Zatu ste zdej vi mian' glih tuolk dužni, kuokar b' bli vsi tist' piščeta vriedni!« - K' pa ta furman nej jamu zdej tuolk dnarja de b' vse tu plačov, sa m' pa vse štir' kuojne vziel'. Ta je pa vas žalastan šov, pa je pršov do jenga guozda, jan tam not' je pa dobiv jenga voglarja k' je vogle kuhov. Zdej je pa ta tami voglarji vse poviedov kaj se m' je zguodla. Voglar pa prav': »Nač se na buj, bam že jest ta stvar vse v red du!« Puol je pa tist voglar šov pa je unga birta tožu za tiste štir' kuojne. K' je voglar šov drugač v kanclijo, je pršov šele k' je bla ura že jenajst. Dohtar prav': »Kak pa de te tuolk cajt' nej?« Prav voglar: »Sam mogu doma buob kuhat, da ga bam vsadu!« Dohtar prav': »Bak naumni! Kdaj s' še slišov, de b' muogu pred buob kuhat predan se vsadi?« Voglar pa prav': »Kdaj ste še vi slišal' de b' kuhana jajca piščeta valila?« Dohtar je vidu de jma ta voglar prov, jan je puol parsilu tirt'ga birta de je muogu tistmi furmani vse štir' kuojne nazaj dat, pa tiste jajca m' je muogu tud' šienkat, pa še vse kuoštange duohtarji plačat, — zatu k' je tu tak' furmana golfat. Glih prov m' je blu golufu, sej druz'ga zaslužu nej!
26.	ŠZ 5/8; Borovnica pri Vrhniki, povedal 9. julija 1910 Janez Korenčan, Radeckijev veteran (79 let).
Vod dvejah sina [ATU 613]
Jienkat sta žaviela jien vuoče pa jiena mat' k' sta j amiela jienga sina. Jamiel' so jieno štacuno. Kar zbolta vuoče pa mat', pa voba vmrjeta. Zdej je sin pa kar sam vostov, nej jamu nobenga več ta domačah. Starši so m' ries zapustli precej premožiejna, al' negova zapravliva žlahta m' je pa vse požerla, tak' de na zadne še kam pod streho nej jamu jat. Zdej je pa sin h žlahti šov j an je prosu de b' ga vzel h seb'. Tam so m' pa djal': »Ke h unam pejd', h unam, par nas te na nobeno vižo ne mormo jamat!« In tak' je obšov vso žlahto, pa povsod so se zgovarjal'. Ta je zdej šov pa kar po svet'. Pride zvečer do 'nga mesta, k' je bla ura že jenajst. Tejga je zdej pa začel' skrbet kej bo čez noč? Pride do 'ne štacune, kir je bla še luč, jan s' misli: »Tle nuot bam šov pruost za čez noč!« Prejt je šov pa še po svuojam vopravk', jan k' tak' v nebo gleda pa zagleda glih nad tisto štacuno ne neb' zapisan: »Nocoj se t' bo sin rodiv, — jan k' bo pa star 18 let bo pa na gavgah
vobejšen.!« Ta gre zdej not' v tisto štacuno jan popruos' za jerprage. Štacunar mi prav': »Jih boš že dobiv!« Puol m' je pa dav vse, večerjo jan postlo. Ta pa prav': »No, ka ste bli tu-olk duobri de ste m' dal' ncoj večerjo pa jerpage, bom vam pa nekaj povedov! Pret k' sam biv zunej, sam vidu nad vašo hišo zapisan' de se vam bo n'coj sin rodiv; jan k' bo pa star vosnajst let bo pa na gavgah vobièšen!« Štacnar je biv pa zdej vse vkap: vesev jan žalostan. Brš leti v tist' cimar kir je bla žena — jan sin je biv že na svet'. Štacnar je biv sina pa strašnu vesev, zatu ka nièsta z ženo še vuobenga sina jamela. Sevajde, k' se je pa domislu kaj še sina čaka, je biv pa strašnu žalostan. Un fant je zdej par tej hiš pa kar vostov. Par tej hiš' so jmel' pa tud jeno hčerko, k' je bla glih take starost' ka ta fant. Vkap sta zdej v šuolo hodila, vkap sta guor rasla. Kadar sta se srečala, sta se pa vselej vobjièla, vkušanla, pa Bogu hvalo dala. Tist' štacunar je jemu tud' več kuminu k' mi pa že vod dost' lejt nejso dal' vobene rajtange. Zatu jam jienkat prav': »Vobene rajtange mi nkuol na spe-late jan na daste! Spelajte m' jo pa m' jo dajte, de bam viadu, al' sam na bulšam al' na slabšam!« Zdej so se pa lotil' kumin' rajtenge, pa je vobièn nej mogu spièlat. Ta fant je pa djav: »Dajte jo mièn, jo bom pa jest!« Un (kuminje) so se pa nuorca ž nièga dielal. Ta je pa šov pa jo je v dveh urah spièlov. Kuminov je blu sram, štacnar ga je pa zdej še duost' rajš' jamu ka priet. K' je ta fant pa vodrastu, se b' pa rad vožiènu s hčerjo tistega štacnarja, ker sta se jmièla s cièlga srca rada. Zatu pa jiènkat par parložnost zapros' štacnarja za njièno ruoko. Štacnar ga je pa strašnu rad jamu, zatu k' je biv tak' brihtne glave jan fajnga vuobnašajna. M' je pa dav hčer za žièno, jan pa še tuolk premožiènje, de sta voba do smrt' prov srièčno žaviela. Puol nun' vatruoc so jmiel' pa glih tak' vsaga zaduost, jam nej nakul' nač mankal'.
Zdej tist štacnarjov sin je pa hitar guor rasu jan se v šol' prov lapû vučiv. Zdej pa kadar m' je vuoče krah dajav pa se je vselej zjuokov nad sinam, k' je vejdu kaj ga čaka. Sin ga pa jiènkat vpraša: »Zakaj se pa juokate vuoče, kadar mi krah dajete?« Vuoče prav: »Boš že še zvejdu zakaj!« Sin pa prav': »Nâte krah nazaj, prejt ga na pojièm doklièr m' na povejste zakaj juokate!« Vuoče pa prav': »Ti bam že povièdov k' baš jiènkat vuosnajst let star, — zdej t' pa še ne poviem!« Zdej gre sin pa v ta zguorajni cimar pa vzame paštuolo jaz lajdalca, pokliče vočièta pa jam prav': »Vuoče! Če m' ne povieste zakaj se jokate, se m' prec' na mest' s tole paštolo vstrelu!« Vuoče m' je pa mogu seviède zdej vse poviedat zakaj jan se je zravan jokov k' m' je mogu poviedat. Sin pa prav': »Nač se ne jokajte, vuoče, bom šov pa po svet'!« Zdej je pa šov sin po svet', pa je pršov not' ke v deveto deželo. Pride h jiènmu štacnarju za kumina, h jienmu takmu, k' je jamu dve hiš', pa vobe štacun', puol pa jièno samo hči. Tam se zdej tuok vdomač', de m' tist štacnar ponud' hči za žièno. Ta s' je pa mislu: »Sej dovh že tak' na 'm živ, kaga mi če puotlej žièna!« Zdej je pa djav štacnarji de ga na veseli še žient, de je še premlad. — Zdej hmal' po tistam pride pa jièn štacnarjev prjatu njièga jan nagovo hčer na ohcet vabat. Ta dva zdej gresta na ohcet, pa hčeri kar ni dalo meru na ohcet', kar nekaj jo je domu gnal'. Zdej se pa riès jazmuzne skarvej, pa gre domu. Pride domu — pa ne najde tejga kumina na suojam miast, za pudalnom — ga nej blu nakir. Vsa jas sièbe tièče pred nagov cimar, pa pogleda čez klučavančno lukno not', — pa ga zagleda k' je na postli fežov glih k' b' biv mrtu. Zdej drugač poglièda — ga pa že nej blu nakir. Kar zginu je. Tretjač pogleda na vrt, kar ga zagleda k' na gavgah že vobièšen vasi. (Zdej so m' ble pršle tiste lièta — vuosnajst lièt — k' b' jamu vobièšen bit.) Ta dekle skuoč h nièm, pa m' barš varu prerieže, jan ta pa glih tak' pade duol' k' b' biv martu. Zdej pa k' nej blu tam glih vobene vuode ga je pa kar s suojo vadùo prebrihtala. Na puol jo je pa za žièno vzev. Nièn vuoče mi je zdej pa kar vobie štacun' čes dav, tak' de ste jamiela prov duobre dohuodke. Zdej kar mi žièna zboli. Tam zravan je bla pa 'na Marina cirkuca, jan ke not' je ta zdej pa muolt huodu de b' mi žièna vozdravla. — K' je jienkat tam klečov, pa mam nièga jièn lep rmen tičak zlati pa m' prav': »Tle men' jièn rmen peresce spul', jan če bo kteri že prov martu, pa če se ga boš s tem perescem dotaknu na ta zdulajne žnable pa bo prec voživu!« Ta spul' tist' rmen' peresce pa gre prut' dum'.
V tejam cajt m' je doma pa žična vmrla. Ta se pa dotakne s tistam perescem nenih ta zdulajnah žnabla, jan žièna ja prec voživièla. V tist' mest' je pršu pa jièn general z jas sojmi sudati, — jan ta žièna se je s tistam genaralem pa spačala, tak' de nièn moš še zato nej nač vejdu. Zdej je pa pršu cajt de je muogu ta general van jaz mesta jat. Ta je pa zdej kar skarvej ušla z nim čez murje. K' pa nièn moš pa zdej vse tu zviè, je biv pa strašansku žalostan, pa doma vse preda, pa se pelea čez murje za jno. Sabej nej jamu druzga kokar jien kufar povhen dnarja, jan not' jiene mašne bukuce, jan v tistah mašnah bukucah pa tist' čudni pereščak k' je mrtvaga voživu. K' stop' z barke na suh' pa gre po svet' za sojo ženo. Pride do jiènga prov lièpga vrta, jan po tistm' vrt sta pa jian muoški pa jièna žèčnska špancirala. Zdej gre bližej, pa prec spozna sojo ženo, jan un je biv pa tist' general. Zièna ga je tud' prec' spoznala, pa nej tla generali nač poviédat de je tu nièn moš. Ta se je pa zdej par tièh dvièh za guortnarja nuot' dav. K' je pa zamièrkov, kak ' ga žièna grdu glada, se je vpisov pa frejbulah med sudate, pa glih h tistmi regamient' kokar je biv tist general. Puol predpustam je pa dav napravt' ta general jièn lièp bal za sudate. Na tist' bal je pršla pa tud tièga žièna. Vsi sudatje so plesal, sam ta nej tu nač, kar sadu je tam. (V tejmi cajt' je ratov že tud' kapruól par sudatah.) Kar pride nagova žièna jan ga vpraša: »Kaj pa ti tukej sadiš, al' na baš šu nač plesat?« Ta vstane puol sta pa šla pa plesat. Zièna m' je pa zdej med plesom ta zlato uro podvargla, tak' de nej ta nač čutu. Puol je pa zavpila: »Jej, jej, moja ta zlata ura m' je vkradena!« Puol so pa vse sudate vasteral', pa so jo par tejmi dobil! Puol so ga pa vobiésli. Ta je jmu pa sujga purša (k' je biv kaprol) pa mu je naroču prièdan so ga vobièsli, de kadar bo von mrtu na gavgah visu, de nej von gre v nagov kufar, pa nej vzame z mašnah bukuc tist' perešček, pa m' nej ga na ta zdulajne žnable položi, pa bo prec' voživu. Je djav: »Če boš ti tu naredu, bo žihar vas tist' dnar k' je v kufri tuj!« K' so ga vobièsli je pa riès šu ta purš pa je vprašov: »Al žihar tistga-le ta martvaga k' tam-le na gavgah vasi zakoplem?« Un' so pa djal: »O žihar, še rad vid-mo!« Ta je pa šov pa je vzev tist' perešček z bukuc pa m' ga je partisnu na ta zdulajne žnable pa je un prec' oživu. Puol ga je pa duol snev pa skru. V tista jama k' je bla pod gavgam' je pa kar jièn klinc zagnov pa zasu, da b' misalli de je unga zasipov. Puol je šov pa purš nazaj h sudatam, ta je šov pa po svet'. Pride do 'nga mesta tiste dežele k' je blu vse s črnam popêt'. Pravjo: »Zetu, k' je kralova hči na smrt bovna.« Ta pa prav': »Jest jo bom pa vozdrav!« Gre h krali jan mi prav' de jo bo vozdrav če vobeden ne. Kral pa prav': »Oh, prekasna ste pršli, — je že mrtva!« Ta pa prav: »Jo bom pa oživu, sej je tud' znam!« Kral pa prav': »Če m' b'te pa tu narièdli, jo pa vam dam puol za žièno, pa še puol kralestva!« Ta gre v ta zgurajni cimar kir je ležala na parah, pa vzame tist' perešček van z bukuc, pa se dotakne ž nim nenah ta zdolajnah žnabl, pa je prec' oživièla, — pa je bla zdej še duost, duost lejpš' ka prejt. Puol sta pa ke po cimri špancirala pa pogovarjala se. Kral pride guor v cimar, — kar jah zaglièda k' sta tam špancièrala. Strašnu je biv vesev, de je kar skakov, jan m' jo je dav prec' za žièno, pa pu kralestva. Puol je biv ta za fice-keniga, vuona pa za fice-kenigovko. K' je jiènkat šov vokol' vsah sojah regimièntov pa je vsacga pohvalu. K' je pršov pa do tist'ga k' je biv tist' general k' m' je žièno vodpièlov je pa vse pošinfov kar je mogu. Puol so se pa vsièdli h kosil' pa je djav: »Kdu ta-le uganka vgane: Jest sam šov mam jienga varta, pa m' je gortnar vrgu prov jieno lepo belo rožo van. Je pa pršov jièn drug' gortnar, pa m' jo je vzev, pa na soj vrt presadu!« Vsi so si glavô belil', pa voben je ni mogu vganat. Puol pa ta prav': »Je bam pa jest sam razlužu! — Vite, jest sam jamu prièdan sam biv fice-kenig jan še prièt prov lepo žièno, k' je bla hči jiènga štacnarja, — tu je tist vrt, gortnar, pa bela roža. Puol je pršov pa ta-le (pokazov tistga generala), m' je je pa vodpièlov — tu je pa ta druh gortnar, k' mi je ta roža vkrov, ^ièno)!« — Vsi so djal' de je smarti vrièdan, — jan puol so pa taka suodba čeznaga narièdli, de so generala vobejsli, žièno so pa štirje kuojni rastrgal'. Un je pa še dovh, dovh biv za fice-koniga, jan sta z žièno prov srečno žavela, jan pa tud' srečno vmrla. Na, zdej je pa kuonc'.
jerpraga — Herberge = prenočišče
kumin, kuminje — komi = trgovski pomočnik, prodajalec frejbulah — freiwillig = prostovoljno
27. ŠZ 5/9; Borovnica pri Vrhniki, povedal 9. julija 1910 Janez Korenčan, Radeckijev veteran (79 let).
Kakšna muč 'ma svet' križ [ATU 326]
Jienkat je bla jiena mat' k' je jmiela jienga sina. Ta mat' pa zboli, pa pride na smrtno puostlo. Pokliče h sieb sina pa m' prav': »Lub muj sin! K' baš šov po svet' pa vsak dan tak-le kriš nared', pa baš zmirej srečan: Z Jezusovam križem duol liežem, z Marijnam plajšem se vodienem, Jezusu pa mojo dušo zročim!« — K' mat' to zgovori, pa vmrje. Zdej je šov sin pa po svet'. Pride do jienga bogatga kmeta, k' je jamov hišo na dva kuonca. Tiega popruos za večerjo pa za jierparge. Kmet pa prav': »Večerjo boš že dobiv, jierparh t' pa ne morem dat' zatu ne, k' v unam ta malam kuonc k' je prazno po nuoč' straši!« — »E,« prav' ta, »jest se vobienga nač na bojim; zavol tiega bam vse glih lhka šov!« K' vodvečerjajo pa vodmuoljo gre ta pa spat. Vo povnoči pa pride nuot v ta kuonc' šiest hudičev k' začno plesat. Ta pa nardi tak svet kriš k' so ga mat' navučili, pa m' niso nač muogli. Puol pa še prav': »Sej jest znam tud' plesat, al' grem tud' jest žihar?« — »Zihar,« pravjo. Ta gre z jienam hudičem plesat — kar ga zdej tist' hudič pohuodi. Tiega pa tu vjezi, pa zgrab' tam jien kok (štango) pa vse hudiče pretiepe jan van spodi. V tisto jišo jih nej blu puol pa nakul več.
Zdej gre naprej po svet' jan pride do anga malnarja, k nej muogu nakul' pred puolnočjo nač mlet, zatu ne, k' so hudič' vsak večer hodil' špilat' pa griešne duše mlet. (Po puolnoči so pa vselej zginli.) Malnar cajhna jan cajhna pred tam fantom zavol tiega, kaj de bo. Ta fant pa prav': »Čakte, jim bom že jest pokazov!« Zdej k' zvečer pride, pa nardi ta tak kriš k' so ga mat' navučli, pa čaka hudiče. Zdej pa pridejo hudiči pa začno prec za dnar špilat. Jien kolu v malnu pa puste de je kar prazen vokol lietu (de nej nač malu). Ta jim pa prav': »K' nej škuoda, k kolu prazan vokol' leti?« Tej pa nač na vodgovorie, so kar movčal'. Tiega pa tu vjezi k' mi nejso tli vodgovort', pa zagrab' malnarjev štuokovnak pa začne nabijat po nah, tak' de sa vsi zbežal'. V tist' malan nej blu puol pa vobienga več. Na puol sta šla z malnarjem pa spat. Ta zjutrej vstane jan gre naprej po svet', pa pride do 'nga grofa k' se je že nuč dielala. Ta ga pruos zdej za jierparge. Glih tačes je jamu pa tist' grof jieno novo grajšino sazidano, jan so dajl' de kter' bo šov ta parvi v tisto grajšino lečt, de ga bdo prec' hudič rastiergal'. Grof pa zdaj tami prav: »Ke-le pejd' v mojo ta novo grajšino lečt! Tam pa straš'! Če baš ti jiena nuč nuot prestov (de baš živ vostov) ti bom dav puol vso tuo grajšino, pa še suojo hči za žieno!« Ta prav': »Bom!« Zdej gre v grajšino, se v postlo vleže pa spet glih tak kriš nardi: z Jezusovam križem duol liežem, z Marijnam plajšem se vodienem, Jezusu pa mojo dušo zročim! Vo povnoči se pa parpelea v goreč' kočij' pet hudičev k' so šli naravnost nuot v grad — pa pravjo: »Pejd' jiedan jiskat' tist'ga k' na postli leži!« K' pride jien hudič not' h nem', ga nej mogu sam zatu ne, k' je biv ta že do stopal v svet Trojic' zavit. Ta gre jan prav': »Jest ga ns morem, nej ga gre jaskat jen druh!« K' je pršov jen druh je biv ta že do kolen v svet' Trojic' zavit, pa m' spet nej nač mogu. Ta spet prav' de ga na more, de nej gre še ta tretji. K' pride ta tretji, je biv ta že do pasa v svet' Trojic' zavit, tak' da m' tud' ta spet nej nač mogu. Ta spet glih tak prav' de ga tud' na more, naj gre še ta četart'. K' pride ta četart', je biv ta že do pod pasha v svet' Trojic' zavit, tak de m' tud' ta spet ni nač mogu. (Sevajde, ta fant se je pa zmirej križov.) Ta spet leti jan prav' de ga na more, pa ga na more. Ta velk' hudič pa prav': »Vi nejste za nač! Grem pa jest sam puojn, jest ga pa bom!« K' pride ta ta velk' hudič ke, je biv ta pa že do vratu v svet' Trojic' zavit. Ta velk hudič se vstraš', pa zarjove, pa taku van z gradu zbeži kar se je dal', ta druh pa za nim! Tistah hudiča nej blu puol nakul več
nazaj. — Zdej grof zjutrej vstane, jan gre pogliedat, — kar zagleda tiega k' je vesev jan zdrov vokol' grada špancierov! Zdej m' je dav pa prec' hčer za žieno puol pa še ta grad, v tejmi grad' so jmiel puol pa vohcet. Pa miene so tud' zravan povabil, pa so m' dal' s fuingreta jest, z rešieta pa pit'. Une dva sta puol pa prov duovh žaviela, tuolk cajt' doklier nejsta vmrla.
28. ŠZ 5/10; Borovnica pri Vrhniki, povedal 9. julija 1910 Janez Korenčan, Radeckijev veteran (79 let).
Vod svietga Greguorja [ATU 933]5
Je bla jienkrat jiena grafna k' je jmiela jienga sina, ktierga je bla tak' »puostran« dobila. K' se ga b' pa rada znebila, ga je pa jienkat povila v cujne pa v jieno cajno dela, juo zamazala, pa po vuod' spastila. Cajna je pa plavala pa je parplavala do jienga malna, tam se je vuob »grableh« pa vstavla. Tist' malan je biv pa vielak, na piet tečajev, — jan k' se je tista cajna vuob tistah »grableh« vstavla — se pa kar na jienkat vstavjo vsi koliesa v malni. Malnar leti pogliedat zakaj de stojie, — k' pa naj prec vuržeha zamierkov zakaj stojie, je začev pa vuod same začudenast' ke vokol' malna lietat pa vuržeha jaskat. Kar zamierka jeno cajno tam par »grablah«, pa jo potiegne brš z vuode pa jo v hišo niese. Tam jo pa vuofna, — pa je votruoka nuot' v cajni dobiv! Zdej v malni so začel' pa spet kar sami vod sebe kolesa vokol' letet' pa mlet ka pret. (Tu je pomenil' de bo tist' votrok jenkat še svet moš).
Glih tačas je pa jmiela žiena tiega malnarja tud' jienga sinčka, jan je bla v votruočji puostli. Malnar ji povej kaj je dobiv v vuod, jan žiena pa prav': »Kar jamejva ga, ga bva že redila!« Na, jan puol je pa vostov par hiš'.
K' sta votruoka nmal' vodrasla, sta pa vkap v šuolo hodila, se jagrala, jan včas' pa tud' štraj-tala. Kadar sta se kej štrajtala ga je vselej zmierjev ta domač' sinak: »Gregorčak, parplavarčak! Gregorčak, parplavarčak!« Sviet Griegor pa naj nač viedu de najma pravah staršev, ampak je mislu de so tu nagov' starši. K' je vodrastu je šov pa po svet'. K' gre tak' po svet' pa pride glih do tiste grafne k' je b'la nagova mat', pa se j' ponud' v službo. Ta ga je sprejela, jan k' se je prov fajn vobnašov jan zravan je biv pa še prov liep, ga je pa začela silt' da jo nej vzame za žieno. Ta jo je vzev, jan k' se je jienkat preblaču, je pa vid'la »žiena« par nem' na vrat' jieno svetinco k' mi jo je tačas na vrat dela k' ga je po vuod spastila, — jan po tist' svetinc' je pa spoznala, de je nien moš — nien sin.
Brš mi tu povie, jan k' sin tu sliš' se pa strašnu prestraš' jan gre pruoč vod matere. Tam je bla pa jiena velika vuoda, jan tam blis pa prov jiena velika pušava, jan v tuo pušavo gre zdej sviet Griegor. Tam pa najde jieno skalnato votlino, gre nuot' jan prav: »Jest sam s sojo materjo grešiv, morem pokuro dielat!« Zdej pa tisto votlino za saboj zakliene, jen vrže tiste kluče skoz' jeno lukno v tisto vodo de so se potopli — jan začne pokuro dielat.
Glih v tejmi cajt' je pa v Rim' papeš vmaru. Po vsam Rim' je samu zgonil', — jan zdej nejso nač vejdli kdu bo puol za papeža. Glih tačes je pa v tist' vod' jien ribač ribe loviv, pa je tiste kluče najdu. Puol so pa djal: »Pejmo še v pušavo h Greguorji!« So šli, so vodklenil', pa so ga duobli. Na ram' m' je pa jien bev golobček sadu, jan v klunčki je pa jen bev listak daržov. Guor je blu pa zapisan': »Griegor nej bo za papeža!« Jan puol so ga pa zvolil' za papeža. Svietga Greguorja mat' pa nej nač vod tiega viedla. Viest je je pa strašnu piekla, jan je pršla v Rim h ta novmi papeš' h spovd'. Papeš jo je pa spoznov de je negova mat' ji je pa djav: »Baba garda, stran' se m' sprav'!« Jan naj je tu ne spoviedat ne vodvieze ji dat'.
5 Objavljeno v Kropej 1995: 227].
O KRAMARJEVI ZBIRKI LJUDSKIH PRIPOVEDI
Navedenih 28 pripovedi je le vzorec obsežnega gradiva — skupno 168 pravljic, povedk in šaljivih zgodb, ohranjenih v Štrekljevi zapuščini. Zgodbe so zapisane v ižanskem narečju, kakršno je bilo v rabi na začetku 20. stoletja, zato so nam nekatere besede danes manj poznane, tako npr.: rajta (št. 3), reta, rešeto; kojn rajtfert (št. 21), jezdni konj; jerprsga (št. 26), prenočišče; kumin (št. 26), komi, trgovski pomočnik; frejbulah (št. 26), prostovoljno in še več drugih, danes manj poznanih ljudskih besed in germanizmov.
Šaljive zgodbe so bile z izjemo dveh nabrane v Mateni pri Igu, ponekod je celo pripisano, da jih je povedal Francev oče Anton Kramar. Šaljivka »Trapast adguvar« (št. 14) je bila zapisana v Cirniku pri Mirni na Dolenjskem, šala z Dolenjskega (št. 16) pa je le norčavi pivski nagovor. Šaljivi narativni slog močno spominja na humoristične pripovedi, ki jih je po ljudskih motivih zapisal Franc Milčinski v knjigi Suha roba [1920], kjer so zbrane šale na račun Ribničanov.
Vsebina šaljivih zgodb pogosto pripoveduje o trdem kmečkem življenju, ko revne družine dostikrat niso imele kaj dati na mizo ali pa so preprosti ljudje iz dneva v dan jedli isto jed. Tako se je v marsikateri družini krompir znašel na mizi zjutraj, opoldne in zvečer, kakor so se iz resničnih razmer pošalili v šaljivi zgodbi (št. 1). V zgodbi št. 2 je norčavo predstavljen hlapec, ki si želi na žgancih več zabele, sicer namenjene gospodarju. Prav tako si skuša hlapec v »Ribnški« šaljivki (št. 3) pridobiti skledo mleka in kos kruha in za to obljublja, da bo napel mrežo na rešetu, saj je Ribničan, kjer je ta obrt doma, zgodba pa se ob tem pošali iz ribniškega govora.
Na kmetih se je dogajalo, da so si celo domače živali včasih privoščile jedi, namenjene družini, npr. maček, ki se je spravil na zelje (št. 7), ali pa krava, ki je pojedla močnik (zgodba št. 12).
Da je bil alkohol neprijetna nadloga tudi v tistih časih, priča šaljiva zgodba (št. 5) o pijančku, ki v sanjah zamenja komat z vragom. Drugi pijanček v šaljivki (št. 16) je imel več sreče, saj je uspešno zavrnil ženine kritike in obtožbe.
Med pripovedi, ki govore o težkih socialnih razmerah, sodi tudi svarilna oz. poučna zgodba o bogati ženi (št. 10), ki nikoli ni dala vbogajme beračem. Nazadnje je sama obubožala in šele tedaj je doumela, kaj pomenita besedi 'stradati' in 'hudo'.
Iz ženske opravljivosti se šali zgodba št. 6, iz ženske radovednosti pa zgodba »Al' maš kej skušnav?« (št. 11).
Posamične verske predstave so prav tako lahko tema šaljivih zgodb. Tako so npr. ostanki verovanj v čarovnice ohranjeni v anekdoti (št. 4): gospodar domačije, kjer je živela stara žena, ki je veljala za coprnico, z mažo za letenje namaže voz, ki odleti v nebo, tako da ga potem niso več videli.
Aitiološko obarvana je šaljivka (št. 9) o krokarju ki je zgubil svoj lep videz, ker je odvračal ljudi od maše.
Povedke in pravljice so zelo blizu drugim pripovedim, ki so se ohranile v Štrekljevi zapuščini z Dolenjskega in delno s Štajerskega. Marsikateri pripovedni tip in motiv se ne loči zelo od pripovedi, ki so jih zbrali drugi, še posebej tisti, ki so zbirali v bližnjih krajih.
Med objavljenimi primeri je pravljic, ki jih lahko uvrstimo po ATU tipni klasifikaciji [Aarne in Thompson 1961; Uther 2004] šest. To so: pripoved »Kuh in zlatolaska« (št. 18), ki združuje mednarodna tipa ATU 531 in ATU 670; pripoved »Vod svet'ga Kurenta« (št. 19), ki sodi k mednarodnemu tipu ATU 592; Šaljiva pravljica »Vod jenga fanta, kak' je biv kumštan« (št. 21) se uvršča med pripovedi o prebrisanem tatu, tj. ATU 1525; pravljica »Vod dvejah sina« (št. 26) se v drugi polovici približuje pravljičnemu tipu ATU 613;. »Kakšna muč 'ma svet' križ« (št. 27) je varianta mednarodnega tipa ATU 326; legendna pravljica »Vod svietga Greguorja« (št. 28) sodi k mednarodnemu tipu ATU 933, pripoveduje pa o bodočem papežu, ki se je incestni zvezi umaknil v samoto in bil na čudežen način izvoljen za papeža. Ta pripoved je dokumentirana že v srednjem veku in se je širila s knjigo Gesta Romanorum (št. 81).
Med povedkami prevladujejo pripovedi o določenih verskih predstavah in bajčne zgodbe, kakor npr. povedka o divjem možu, ki ga ukane berač z zvijačo (št. 20).
Kar nekaj je zgodb, ki pripovedujejo o duhovih oz. o dušah pokojnih, ki nimajo miru in se zato vračajo nazaj, kar je opisano npr. v pripovedi »Ali res mrtvi nazaj hodijo?« (št. 24), in sicer v obliki osebnega doživetja.
Da se ni šaliti s hudičem, še manj pa se maskirati vanj, pripoveduje zgodba »Hautman - hudič« (št. 23), ki je opisana kot resničen dogodek, ki naj bi se bil zgodil v vojašnici v Milanu.
Zdrava kmečka pamet zmaga v šaljivi zgodbi (št. 25), ki pripoveduje, kako si popotni furman ne pusti kar tako drago zaračunati sedem kuhanih jajc, ki jih je pojedel pred časom, pa jih takrat ni mogel plačati, zdaj pa mu hoče gostilničar zaračunati celo jato, ki bi jo piščanci zvalili v tem času. Vozniku pri tem pomaga prebrisani oglar.
Deset pripovedi je Kramarju povedal upokojeni vojak - Radeckijev veteran Janez Ko-renčan pri svojih 79-ih letih; tri šaljive zgodbe je slišal od svojega očeta Antona Kramarja, ki je bil po poklicu mizar; ena pravljica pa je iz zbirke vojaka Franca Birka iz Špitaliča. Pripovedi so bile zapisane okoli leta 1910. Vsi podatki, s katerimi je Kramar opremil zapise zgodb, kakor tudi izjemen posluh in natančnost pri zapisovanju narečja, kažejo na nenavadno osveščenost Franca Kramarja, ki je imel za tisti čas veliko znanje in je popolnoma obvladal zapisovanje ljudskega pripovedništva.
Zelo pomembno bi bilo, da bi izdali pripovedi, ki jih je Franc Kramar nabral na Dolenjskem in v okolici, saj je gradivo zanimivo že kot dokument tega, kar so si ljudje v tistem času pripovedovali. Pripovedi zelo slikovito in pristno odslikujejo pripovedno izročilo tistega časa na Dolenjskem. Vsekakor Kramarjeve zapise ljudskih pravljic, povedk in šaljivih zgodb posebej zaznamujeta živahen pripovedni slog in preprost domač jezik, ki odslikuje pristno ižansko govorico in narečje. Njegove narečne zapise so cenili poznavalci že v tistem času, saj
je med drugimi Anton Breznik že tedaj dejal, da je dialekt v občepopoljno označen, kakor je zapisal Fran Milčinski v dopisu, v katerem je komentiral izdajo Ižanskega in drugega narodnega blaga (17. 7. 1923). Zanimiva pa bi bila tudi primerjava med Kramarjevim gradivom in leposlovnimi deli Frana Milčinskega, ki jih je navdihnilo ljudsko izročilo teh krajev.
LITERATURA
Aarne, Antti in Stith Thompson
1961	The Types of the Folktale. A Classification and Bibliography. Helsinki: Folklore Fellow (FFC 184).
Kramar, Franc
1922, 1926 Kako in kje sem nabiral slovenske narodne pesmi. Cerkveni glasbenik 45: 49.
1928 Prazne vere na Ižanskem. O vicanju duš in o mrtvih. Naš dom 20 (sept.): 218.
Kropej, Monika
1995 Pravljica in stvarnost. Odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Štrekljeve zapuščine. Ljubljana: Založba ZRC.
2001 Karel Štrekelj. Iz vrelcev besedne ustvarjalnosti. Ljubljana: Založba ZRC.
Kumer, Zmaga
1959 Slovenske ljudske pesmi z napevi. Poročilo o glasbenem gradivu, nabranem 1906—1914 pod Štrekljevim vodstvom, zdaj v Glasbenonarodopisnem inštitutu v Ljubljani. Slovenski etnograf12: 203-210.
1959/60 V spomin Francu Kramarju. Glasnik Slovenskega etnografskega društva 2 (2): 14.
1995 Štrekljevo delo za slovensko ljudsko pesem. V: Muršič, Rajko in Mojca Ramšak (ur.), Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo (Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva 23): 9-21.
Matičetov, Milko
1962	Štrekljeva zapuščina in korespondenca s Francem Kramarjem. Ob petdesetletnici smrti dr. Karla Štreklja. Slovenski etnograf 15: 223-242.
Milčinski, Franc
1920 (ur.) Suha roba. Risbe Hinka Smrekarja. Ljubljana: Založba umetniške propagande [na platnicah letnica izida 1919].
Slovenske ljudske pesmi 1-4
1970-1998 Slovenske ljudske pesmi 1—4. Ljubljana: Slovenska matica.
Štrekelj, Karel
1895—1923 Slovenske narodne pesmi 1—4. Ljubljana: Slovenska matica. Uther, Hans-Jorg
2004 The Types of International Folktales. A Classification and Bibliography I, II, III. Helsinki: FF (FFC 284, 185, 186).
FRANC KRAMAR AND HIS COLLECTION OF »ORAL TRADITION FROM IG AND OTHER REGIONS«
At the turn of the ipth century, when the Austro-Hungarian monarchy was in its final stage, the Austrian government undertook an extensive project with the aim to assemble a comprehensive collection ofAustrian folk songs with melodies. The undertaking was initiated by Wilhelm Hartel, a university professor ofclassical philology and Minister for Education in Vienna. Dr. Karel Strekelj, who supervised the collecting in Slovenia and was also appointed editor of the Slovenian part of the future collection, and was in charge of putting together a collecting committee. Numerous collectors of folk songs from the entire Slovenian territory sent in a wealth of material that was processed by the Slovenian Folk Songs Collection Committee (OSNP), affiliated with Slovenska matica. Approximately io,ooo songs with melodies had been collected by the end of the project. One of the most diligent collectors was certainly musician Franc Kramar (iSpo-ip^p). Musician by profession, he worked as organist andsexton, mostly in Tomiselj and in Poljanepri Skofji Loki. He lived with his family on his farm in Matena by Ig. Inspired by an article in Mohorjev koledar with the title "Nabirajte narodnepesmi" (Collect Folk Songs), he started to collect folk heritage in ipoS at the very least. Until his death in ip$p he had collected numerous folk songs that he recorded in dialect on paper, together with their melodies. Yet Kramar did not limit himself solely to folk songs, but collected also folk literature and other traditional material not only from the vicinity of his native Ig, but also from other parts of Slovenia, especially from Upper Carniola, Lower Carniola, Styria, and White Carniola. Altogether, Kramar collected 4S6i songs with melodies, which makes him by far the most industrious collector of folk songs at the time. He was sending the collected material to the Slovenian Folk Songs Collection Committee, corresponded with F. Milcinski who collected songs primarily in the Dolenjsko region, and cooperated with M. Hubad who was in charge of editing the melodies of the collected songs. Kramar also corresponded with K. Strekelj who was editor-in-chief of the Slovenian section of the Avstrijske narodne pesmi (Austrian Folk Songs) collection. Strekelj also published Kramar's written records in the Slovenske narodne pesmi (Slovenian Folk Songs) (iSp$-ip2j). Kramar's first letter to Strekelj, written when Kramar was only twenty-one, reflects his great enthusiasm for this work.
Kramar also collected other kinds of folk heritage, especially oral tradition. By his twenty-fourth year he had collected so much material that he planned to publish it in a collection with the title Oral Tradition from Ig and Other Regions.
Since Kramar had already been sending the collected folk songs to the editors of the Slovenian section
of the Austrian Folk Songs collection, he had not planned to include folk songs in his own publication. Unfortunately, he applied for financial support for its printing just before the onset of the First World War and the book was never printed. The publication had been prevented by the war. A part of the material collected for the intended publication Oral Tradition from Ig and Other Regions has been preserved as part of Strekelj's legacy. It contains 24$ units, classified as i68 folktales, anecdotes and humorous stories; 24 songs; 12 soldiers' litanies; 33 prayers; 3 invocations; I drunken joke; and I game.
When comparing this material to Kramar's list we can see that certain sections are missing: riddles, superstitions, prophesies, folk arts (what exactly Kramar meant by this remains unclear), and children's games. Yet the amount of the preserved material does not suffice for a compilation such as Kramar had desired. Strekelj's legacy nevertheless contains enough folktales and humorous stories for a decent compilation of the tales from Ižansko.
This article presents twenty-eight folktales and humorous tales that have been preserved in Strekelj's legacy. Having been written in the dialect from Ig region from the beginning of the 20th century, some expressions are somewhat difficult to understand.
With the exception of two, the humorous stories had all been collected in Matena by Ig. The jovial narrative style of these stories recalls to mind the humorous stories written by F. Milčinski; based on folk motifs, his stories that ridicule the residents of Ribnica and the vicinity were published in his book Suha roba (Wooderware) in Ip20.
These humorous stories often refer to the hardships of farm living when poor families frequently had no food to put on the table or were forced to eat the same dishes day after day. Many a family ate potatoes in the morningg, as the main meal, and in the evening. Such (true) circumstances were the basis of story No. I. Story No. 2 speaks about a farmhand who desires more lard, otherwise the prerogative of the master of the house, on his corn mush. In story No. 3 from Ribnica a farmhand tries to obtain a bowl of milk and a piece of bread by promising to stretch mesh on a sieve — the common handicraft in Ribnica valley. In story No. j in which the cat ate the sauerkraut intended for the family, and in story No. 12 the cow ate the porridge prepared for the master. Alcohol was another topic dealt with in these stories. In the humorous story No. $ a drunk in his dream mistook a horsecollar for the devil; the drunken hero of story No. 16 was far luckier and was able to refute all of his wife's accusations.
Another story that describes harsh social circumstances is the tale No. 10 that speaks about a rich woman who had never given alms to beggars. Only after losing all her possessions was she able to comprehend the true meaning of the expressions »to starve« and »hard times.« Story No. 6 ridicules gossipy women, and story No. II, titled »Al' maš kej skušnav ?«, makes fun of women's inquisitiveness.
The remains offolk beliefin witches have been preserved in anecdote No. 4 in which the housemaster smears a cart with flying grease whereupon the cart takes off to the sky, never to be seen again. Aitiological elements can be seen in story No. p that describes a raven that lost its beauty because it had dissuaded people from going to mass.
Folktales that Kramar collected are similar to other tales from Lower Carniola, and partly also
from Styria, that have been preserved in Strekelj's legacy. Six of the tales discussed in this article can be classified according to the ATU type classification [Aarne and Thompson 1961; Uther 2004]. They are the following: folktale No. 18, The Cook and the Princess with Golden Hair, that combines two international types, type ATU 531 and ATU 670; folktale No. 19 About Saint Kurent that belongs to the international type ATU 592; humorous folktale No. 21 About the Clever Boy has been classified among the tales about the cunning thief (ATU 1525); the second part of folktale No. 26 Two Sons is similar to the folktale type ATU 613; No. 27, The Strenght of the Cross (ATU326); and folktale No. 28, About Saint Gregor, classified as the international type ATU 933, whose hero withdraws from an incestuous relationship into isolation and is miraculously elected for the new Pope. This folktale had been documented already in the Middle Ages and spread among the people by means of the publication titled Gesta Romanorum (No. 81). Among other folktales collected by Kramar are predominantly the ones about folk beliefs such as, for example, story No. 20 that speaks about a wild man who was conned by a beggar. Quite a few stories speak about ghosts or souls of the dead who are unable to rest in peace and therefore return to the world of the living; such is story No. 24. about the dead woman, who is coming back to her people. This story is written in the form of a personal experience. Story No. 23, Hautman — Devil, warns the reader that the devil should not be meddled with, let alone should people mask themselves as one; once again, the story recounts an allegedly true occurrence that had happened in the barracks of Milan, Italy.
Common sense wins in humorous story No. 25 about a man who had eaten seven eggs for which he was unable to pay; some time later, the innkeeper wants to charge him the whole flock of chickens that would have been hatched by the hens from the seven eggs. With the aid of a crafty charcoal burner the man manages to win the dispute.
The narrators of these stories were of different profession. The stories were set on paper around 1910. The dataprovidedat the end of the stories, Kramar's meticulous records, and his exceptional ear for dialect all reveal his sensitive perception and expert knowledge on recording. The material collected by Franc Kramar in Dolenjsko and the vicinity is certainly very interesting; it is a document that gives insight into the kind of stories people were telling one another at the time, and in a specific area. Reflecting the character of the times through the vivid narrative style and the use of the simple dialect, these narratives represent a genuine document and reflect the folk narrative of Ig with surroundings and other Slovenian regions. Even experts highly valued Kramer's records in dialect. It would be interesting to carry out a comparison of Kramar's material with Fran Milcinski's literary work that had been inspired by folk tradition.
Dr. Monika Kropej
Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana monika@zrc-sazu.si