JOŽA GAšPERšIČ Dne 7. decembra 1%4 je umrl zvesti sodelavec Loških razgledov Joža Gašper- šič. Posvečamo mu nekaj skromnih besed v spomin. Morda se bo komu zdelo nenavadno, da piše v njegov spomin te vrstice nekdo, ki je skoraj štiri desetletja mlajši in hkrati tudi eden izmed mlajših sodelavcev Loških razgledov. I oda še danes mi je živo v spominu Gašperšičev prvi prihod V Loški muzej, ki je bil takrat še v pu- štalskem gradu in kjer sem šele komaj pričel s svojim delom v muzeju. Ravno takrat je pripravljal svoj prvi prispevek za Loške razglede, in sicer o loških žeb- Ijarjih. Pokazal sem mu nedavno izko pane žeblje s Kranclja. ki so zame bili pač samo stari žeblji, za Gašperšiča pa pravo odkritje. Kako nevedno sem takrat poslušal njegovo razlago, ko je vsak žebelj dobil svoje ime in ne samo to. Gašperšič je bil pravi strokovnjak tudi o poznavanju izdelave, o trgovskih poteh, kamor so ti žeblji romali. Skratka, prvo ten in bežen razgovor se je razširil v pravo kratko, a izčrpno predavanje o že lezarstvu in žebljarstvu. Rezultat svojega poznavanja žebljarstva je potem Gašper šič objavil v četrtem letniku Loških raz gledov. Toda ni me presenetilo njegovo pozna vanje stvari, prevzela me je njegova za vzetost za delo. Prežeta z ljubeznijo mi je bila nekaj novega in mi je pokazala pravi smisel muzejskega delavca, strokovnjaka na svojem področju, šele pozneje sem zvedel, da je bil Joža Gašperšič rojen v Kropi 14. marca 1W6 v ugledni kro- parski delavski družini. V šoli je bil od ličen učenec in je maturiral ua šentviški gimnaziji, nadaljnji študij pa mu je pre prečila prva svetovna vojna. Po vojni se je vpisal na dunajsko eksportno akade mijo, kjer je študiral nekaj semestrov, nakar se je vrnil domov in se zaposlil v Žebljarski zadrugi. Joža Gašperšič je opravljal svoje delo z vso njemu lastno zavzetostjo in čutom osebne odgovornosti in še več: za takratne razmere je bil prav moderen gospodarstvenik, saj se je ob reorganizaciji Zebljarske zadruge v za drugo »Plamen« glede njenih pravil po svetoval s sociologi ter tako dosegel, da so zvišane zadružne deleže delavci do druge svetovne vojne skoraj v celoti vplačali in tako postali solastniki podjetja. Tudi 116 socialno vprašanje je reševal naravnost sodobno. Skrbel je za dobre plače delav cev v podjetju, uvedel družinske doklade za otroke in nezaposlene matere ter uredil pokojninsko vprašanje. Vse to je urejal brez podpore takratne upravne oblasti, opiraje se le na lastne moči in domača sredstva. Doživel je tudi preobrat v pod jetju, ko je odmirala starodavna obrt in je podjetje prehajalo na moderni sistem proizvodnje ter je namesto žebljev pričelo s stroji izdelovati vijake. Med okupacijo. ki je prekrižala načne /n po\ ečn n je pod jetja, so tu izdelovali razne predmete za partizane. Zaradi (iušperšičeve skromnosti mnogo teh stvari niti ne vemo. Skrbel je tudi za dvig kulturnega življenja, pred vsem preko listii Zadruga«, katerega po budnik je bil. Po vojni smo ga. predvsem mlajši, po znali kot dušo kroparskega muzeja in kot dobrega pisca krajev nozgodovinskih pri spevkov v različnih revijah, predvsem pa v časopisu za slovensko krajevno zgodo vino Kroniki in V naših koških razgledih, krajevni zgodovini, in to prvenstveno železarski, se je posvetil z vsemi močmi po upokojitvi in s svojo skrbjo za muzej v Kropi. Smrt je Joži Gašperšiču prekri žala uresničitev mnogih načrtov, nam pa je vzela zgled dobrega in predanega de lavca tolikšne osebne moči in Širokega srca. da ga ni mogoče pozabili že po enkratnem bežnem srečanju. Andrej Paolovec 117