URŠULINSKA CERKEV SV. TROJICE V LJUBLJANI ING. ARCH. HERMAN HUS Uršulinke so prišle v Ljubljano iz Gorice na po vabilo Ivana Jakoba Schella pl. Schellenburga, ljub ljanskega trgovca, rojenega 24. julija 1652 v Ster- zingu na Tirolskem in z dovoljenjem takratnega knezoškofa ljubljanskega, Ferdinanda grofa Kiihn- burga 22. aprila 1702. Začasno so se nastanile v gor njem nadstropju Schellenburgove hiše na Mestnem trgu, katero so si povsem po svoje uredile. Poslanstvo njih reda jim je narekovalo, da čimprej prično v Ljub ljani s samostansko šolo in se posvetijo povsem vzgoji mladih deklet. Cesar Leopold I. jim je dne 16. septembra istega leta s priporočilom uršulinskemu redu posebno na klonjene cesarice Eleonore Magdalene dovolil pričeti svojo šolo. Tedaj je Schellenburg najel hišo takrat nega ljubljanskega župana Gabrijela Ederja pl. Eden- burga, stoječo poleg samostana klarisinj ob Veliki, danes Tvrševi cesti, z vrtom za 250 goldinarjev letne najemnine. Tjakaj so se uršulinke preselile 23. junija leta 1703., toda kmalu se je izkazalo, da novo izbrani dom zavoljo rastočega obiska šole in drugih neprilik ne ustreza, zato se je Schellenburg odločil, da jim po išče stavbišče in postavi trajno bivališče. Srečen slučaj je nanesel, da je Schellenburg, dolgo iskajoč, našel primerno stavbišče za novi samostan ob današnjem Kongresnem trgu, ki ima gotovo izmed vseh ljubljanskih trgov najodličnejšo lego. Padajoč proti Ljubljanici, obdan od Kapucinskega samostana, Vicedoma in njegovih vrat, je bil že tedaj ta prostor kakor ustvarjen, da s pogledom uprt v zagonetno, na Gradu ležeče grajsko poslopje sprejme ob svojem zglavju krono, arhitektonski zaključek, obvladajoč vso svojo okolico. To stavbišče so bili vrtovi kneza Turjaškega in kneza Eggenberga, katere je Schellenburg kupil leta 1707.; prvo s cesarskim privoljenjem, ker je bil fi- dejkomis, za 12.000, drugo pa za 7000 goldinarjev. Tri leta kasneje je pridobil še vrt Fabijančičevih dedičev za 2000 goldinarjev, ter vse tri vrtove obdal z visokim samostanskim zidom. Zaenkrat so se uršulinke vselile že 24. aprila 1707 v poslopja, ki so stala ob teh vrtovih. Soseščina sta novskega plesišča, današnje vnanje uršulinske šole, se pa nikakor ni skladala s samostanskim življenjem uršulink, zato so ga skušale čimpreje vkleniti v vrsto svojih poslopij..šele po dveletnih pogajanjih s kranj skimi deželnimi stanovi so se domenile, da postavijo uršulinke deželnim stanovom nov Ballhaus v zameno za starega. Od plesišča, ki so ga pridobile v pritličju, so takoj preuredile eno sobano v kapelo, katero je generalni vikar Dolničar pl. Thalenberg posvetil 27. junija 1710. Ta kapela je v toliko važna, ker je bila dostopna tudi občinstvu in je postala tako prava predhodnica bodoči uršulinski cerkvi. Imela je tri oltarje ter sa mostansko grobnico, v kateri so pokopavali do leta 1726., ko je bila dozidana grobnica v novi cerkvi. V tej grobnici je bil pokopan tudi 1. februarja 1715 umrli ustanovitelj uršulinskega samostana v Ljub ljani Ivan Jakob Schell pl. Schellenburg. Povedano bodi, da je bil sin preprostih staršev ter da si je pri dobil plemstvo šele v Ljubljani, na vsak način po letu 1689., ker Valvasor v »Die Ehre des Herzogthums Krain« njegovega imena in grba ne navaja. Samostanska poslopja na desni današnje cerkve so se pričela zidati meseca maja 1713; ko so jih leta 1717. dokončali, je postala potreba po novi veliki cerkvi prav posebno očitna, kajti kapelica v bivšem Ballhausu nikakor ni več zadoščala. Zato so pohiteli, in že 26. julija 1718 je knezoškof ljubljanski, Jakob Viljem grof Leslie blagoslovil in vzidal temeljni kamen novi uršulinski cerkvi. V tem so vdolbena na eni strani imena papeža Klemena XII., knezoškofa Jakoba Viljema Leslie-a in prednice ma tere Rozalije, grofice Lanthieri, na drugi strani pa ce sarja Karola VI., deželnega glavarja Ivana Gašperja grofa Kobencla, Jakoba pl. Schellenburga in njegove žene Ane Katarine pl. Schellenburg. Po samostanskem sporočilu se je zidanje cerkve izročilo stavbinskemu odseku Akademije Operoso- rura, ne da bi bilo povedano pobliže, je li akademija načrte tudi napravila, ali jih je samo oskrbela od tu jega umetnika. Ohranjen ni noben načrt ne spis, ki bi prikazoval prvotno zamisel, zato je mogoče opirati se le na domneve ter pri popisu arhitektonske zasnove uršulinske cerkve soditi le po stanju, kakršno se nam danes prikazuje. Cerkev je precej odmaknjena od stavbne črte sa mostanskih poslopij in dvignjena nad nivo zgornjega dela Kongresnega trga, tako da nastane tik pred njo prijeten, čisto baročno občuten, od treh strani obdan prostor, ki ležeč ob prastari prometni žili mesta, po daja božjemu hramu veličasten mir in daje distanco mogočnim meram celotne fasade. Slabo risana perspektivna slika pročelja uršulinske cerkve iz predpotresne dobe, objavljena v Spomenici ob dvestoletnici uršulinskega samostana, prikazuje ta prostor tlakovan s kamenitimi ploščami, dvignjen proti cesti za eno stopnico in ločen od nje s sedmimi kamenitimi, polkrožno zaključenimi odbijači. Stop nišče, ki vodi h glavnim cerkvenim vratom, je risano polkrožno. Kasneje je obcestna stopnica še obstojala, odbijačev pa ni bilo, tudi je bilo stopnišče tristranično s kamenitim podestom, sicer pa predprostor tlakovan z asfaltom. Tlorisna zasnova cerkve je jasno deljena v tri po glavitne prostore, v vežo kot predprostor, pravo cer kveno dvorano in samo duhovščini namenjeni presbi- 291 KRONIKA 292 KRONIKA terij. Medsebojno sta povezana prva dva s stebriščem, ki nosi pevski kor, druga dva pa z mogočno izpeljanim slavolokom. Tudi po nosilni konstrukciji stropov so ti trije prostori povsem ločeni in delijo cerkev na pet parov nosilnih točk, ki delijo ves cerkveni prostor na štiri polja. Od teh odpade prvo, ki je ožje, na vežo, druga dva štirikotna cerkveni dvorani in četrto, tudi štirikotno pa presbiteriju. Veža je prečno postavljen prostor, obokan z bečvo, ki ima k vsakemu oknu v fasadi in prehodu v cer kveno dvorano svojo všečno čepico. Dostope ima od zunaj tri, glavnega v osi cerkve, ter stranska, vodeča iz obeh kolonad. Ob strani ima veža v cerkveno dvo rano dva prehoda; čeprav ozka, sta bila napravljena gotovo, da služita praktičnim potrebam. Konstruk tivno sta tudi opravičljiva, ker bi sicer gmota obeh mogočnih opornikov preveč narasla, ki pa je medse bojno itak dobro povezana z močnim obokom nad prehodoma. Oba opornika imata — da se zmanjša ploskev prereza — vsak še po eno globoko, polkrožno vdolbino. Glavni prehod iz veže v cerkveno dvorano je v njeni osi, med obema opornikoma, sestavljen iz treh vrst stebrov, ki nosijo kor ter so s prvima stranskima ka pelama organsko povezani. Cerkvena dvorana se izraža v pravokotnem tlorisu v lepem razmerju 1 : 2. šest zgoraj opisanih oporni kov jo omejuje in tvori njen osnovni konstruktivni sistem. Med dvema in dvema opornikoma so vzidane plitve stranske kapele, ki so tlorisno s stebri ločene od glavne cerkvene dvorane, vendar pa z njo arhi tektonsko tako v celoti povezana, da skoro ni mogoče govoriti o lastnem prostoru. Tudi te kapele so z opor niki povezane z obokanimi hodniki, ki vodijo k za kristiji, odnosno samostanski kapeli. Strop cerkvene dvorane je ogromna, ob koncih zaključena bečva z velikimi všečnimi čepicami, torej navpično na os prve vzidane, podrejene bečve, ki se odpirajo tako proti presbiteriju in pevskemu koru, kakor proti vsaki iz med štirih kapel. Presbiterij je popolnoma vase zaključena celota štirikotnega tlorisa, obstavljena od štirih opornikov in presvodena z oprogami, ki nosijo pendantive in po sredujejo prehod od štirikotnega tlorisa do okroglega venca. Ta nese tambur, valjasti obodni zid kot pod nožje pravi kupoli. Tambur in nastavek kupole, tako imenovana laterna, v našem primeru štirikotna in počez postavljena, imata okna, da od zgoraj kar naj ugodneje razsvetljujeta celotni presbiterij. Kupola je ploščato obokana, kakor je barok to rad delal. Oba opornika, ki delita presbiterij od cerkvene dvorane, sta enako konstruirana kakor oni ob veži, samo da še močnejša, vsebujeta stopnice na prižnico in samo stanske kore. Arhitektonska zasnova tlorisa cerkve je tipično ba ročna, mirno razgibana, razsežnih prostorov, široko zasnovana, služeča skoro bolj dekorativnim oblikam nego praktičnim potrebam, predstavlja jasno popolno zmago baročne oblike nad materijo konstrukcije. Razvrstitev prostorov baročne cerkve je strogo ka toliška in pri vzdolžno urejenem, sistemu nič več oprta na principe starokrščanske bazilike, katero ločita dve vrsti stebrov v srednjo in stranske ladje. Baročnim cerkvam služi sedaj za zgled v Rimu od arhitekta Vi- gnola postavljena renesančna cerkev II Gesu, ki ima poleg vzdolžne ladje dve vrsti stranskih kapel, kratko, enako široko prečno ladjo z mogočno kupolo nad njih križiščem. Presbiterij je enako širok, globok in pol krožno zaključen. Ljubljanska stolnica je v principu precej točno posneta po tej zasnovi, med tem ko je frančiškanska cerkev v Ljubljani brez prečne ladje in kupole v smislu oblikovanega tlorisa še bolj ba ročna. Tloris uršulinske cerkve se v tem smislu ba ročne zasnove stopnjuje, stranske kapele so konstruk tivno in prostorninsko velikopotezno povezane z ladjo v en nerazdružen, mogočno, skoraj centralno občuten prostor. Ta se celo proti presbiteriju zožuje, da na stopa zadnji povsem kot samostojen člen. Tudi pred- veža je čisto samosvoja, ločena in le posredno cer kveni dvorani priključena; bolj razgibanosti in bo gastvu služeča, pomaga občutiti vso silo baročne kom pozicije. Notranja arhitektura cerkve napravlja enoten, mo- numentalen vtis, vsi oporniki so obstavljeni z viso kimi polstebri ter lisenami, ki tvorijo osnoven sistem in dajo vsemu prostoru močno vertikalno tendenco. Veličina, ki se odraža v tem prostoru, se da primerjati le antičnemu svetišču, vsa moč arhitekture je pove zana v materiji, ki prehaja v čisto obliko. Drugi, manjši sistem je večjemu podrejen in nastopa — kot nosilna konstrukcija samostanskih korov — vedno med dvema opornikoma. KRONIKA Arhitektonski sistem opornikov je, posnet po zna meniti Andrea Palladijevi palači del Capitano v Vin- cenci in sestoji iz večih stebrov korintskega reda, po stavljenih na podstavek in povezanih z močnim, vsa kokrat odstavljenim arhitravom. Podstavek je eno staven s plitvimi profili, noga stebra je lepo in bogato profilirana ter leži na šesterokotni podložni plošči. Valj je gladek, proti vrhu nekoliko zožen, kjer naha jamo mogočen, dekorativno z akantusovimi listi, v precej stilizirani podobi obložen korintski kapitel. Temu se v nekaterih posameznostih že pozna vpliv splošno se porajajočega rokokoja. Arhitrav je poeno stavljen, kjer bi morali po rimskem zgledu nastopati rezani profili, so isti kar vlečeni, tudi konsole so čisto preproste, brez obligatnega akantusovega lista. Vse je izdelano v stuku, kar marsikatero manj posrečeno profilacijo opravičuje. Loki, ki vežejo posamezne stebre enega s stebri dru gega opornika so močno, toda enostavno profilirani. Oboki so čisto gladki, strogo zarisani, ne da bi imeli kak plastičen ali slikan dekor. Arhitektura sistema, ki nosi samostanske kore, je še svobodneje komponirana kakor arhitektura siste ma opornikov. Njeni stebri stoje na enako visokih podstavkih, kakor podstavki velikih stebrov, imajo pa še poseben, iz osmerokotnika v štirikotnik preha jajoč neposreden podstavek nogi stebra, ki napravlja prav posebno baročen vtis. Noga stebra je profilirana skoro enako kakor noga velikega stebra, valj je tudi gladek, proti vrhu se zožuje, korintski kapitelj je pa čisto po svoje predelan z močnim vplivom rokokoja. Arhitrav je razmaknjen, spodnji del teče od stebra do stene vodoravno, med stebri se pa vzpne v lok, medtem ko je zgornji del vodoraven in leži nad lo kom kot nositelj ograj nega zidu samostanskega kora. S tem je jasno prikazana povsem samostojna re šitev uvodoma popisanega sistema stranskih kapel v baročnih cerkvah. Medtem ko so kapele frančiškan ske cerkve in stolnice še kapele v pravem pomenu be sede, sicer s popolnoma odprto steno proti ladji cer kve, ne more biti o tem pri uršulinski cerkvi govora. Kapele so postale tu del cerkve same, z enotno zdru ženim konstruktivnim sistemom, katerega v čisto podrejenem smislu, nekoliko bolj v ozadju prereže samostanski kor, tvorec pod njim prostor stranskemu oltarju. Je to povsem svojevrstna rešitev, ko stranske kapele prehajajo v skupnost cerkve in niso členjene v samostojne, podrejene prostore, marveč tvorijo, združene s cerkveno dvorano velik in širok skupni prostor. Velikopoteznosti baročne notranje arhitekture slu žijo v odlični meri posrečeni načini osvetlitve posa meznih prostorov in z njimi v zvezi zelo slikovito po dajanje notranje arhitekture. Okna so zato nameščena visoko, so velika in neposlikana, da je svetloba močna, od vrha prihajajoča, zaradi množine oken razpršena, da so sence mehke in vendar globoke in s tem na činom podvoje učinek plastike notranje arhitekture. Značilno za notranjost uršulinske cerkve je, da v nasprotju z ostalimi baročnimi cerkvami ni poslikana. Skromna, svetla barva je njen temeljni ton, ki jo v notranjosti dela še svetlejšo in prikupnejšo. 293 Poseben poudarek notranjosti cerkve je bogato za snovani, marmornati veliki oltar, katerega arhitek tura dopolnjuje arhitekturo cerkve. V svoji tlorisni koncepciji, kakor v podrobnostih, posebno pa v de korativni plastiki je močno razgibane kompozicije, katero raznolični, barvasti marmorji ter bogata po- zlatitev tabernaklja, baldahina, kapitolov in drugih podrobnosti še posebno poudarja. Samostanska kronika pripoveduje, da je gospa pl. Schellenburgova darovala za zgraditev velikega ol tarja 6000 goldinarjev ter so zadevno pogodbo dne 29. maja 1729 podpisali: ustanoviteljica, prednica mater Rozalija grofica Lanthieri in deželni glavar Orfej grof Strassoldo. Delo je prevzel v Ljubljani ži veči, na trgu Sv. Jakoba štev. 151 stanujoči kipar Francesco Robba z obljubo, da izvrši delo iz različnih barvastih afriških marmorjev, kipe pa iz kararskega marmorja v treh letih po strogih zakonih umetnosti. Za delo pa je potreboval več nego deset let. Leta 1744. so veliki oltar postavili ter presbiterij tlakovali z mar mornatimi ploščami. Izmed stranskih oltarjev omenja samostanska kro nika le oltar Blažene device, čegar sliko je daroval oče dveh redovnic, doma iz Miihldorfa na Bavarskem. Seznam redovnic od leta 1702. dalje navaja le sestri Hedviko in Luitgardo Knez iz Bavarske, slika je pa narejena po sliki Matere božje iz Dorfna, neke on- dotne romarske cerkve. Ta oltar se je tako priljubil občinstvu in duhovščini, da se je na njem bralo v vsej cerkvi največ maš. Sliki na ljubo se je ustanovila tudi bratovščina Kraljice miru, katero je pa med dru gimi razpustil cesar Jožef II. Kakor v notranji arhitekturi so bile tudi v zunanji bistvene smernice plastično dekorativne arhitekture baroka nje slikovito podajanje z močno razgibanostjo v posameznih členih, vihravo poudarjanje višin v ravnini fasade, z iskanjem velikih globin, da je bila igra luči in sence čim zmagovitejša, toda vse vedno simetrično členjeno, čeprav so bili posamezni členi nabrekli in zlomljeni ter čisto individualno občutenih oblik. Barok, kakršen se nam na splošno odkriva v cer kvah sirom Slovenije in v meječih deželah, je povsem svojevrstne koncepcije. Priključuje se razgibanejši smeri italijanskega baroka, je pa svobodneje podan in mehkeje oblikovan. Dobro se mu pozna dolga pot in kako je šel od rok do rok, da se je naposled ustalil popolnoma predelan in prilagoden duši našega ljudstva. Izjema v tem smislu je fasada uršulinske cerkve. Že od daleč napravlja mogočen, širok in monumen- talen vtis, katerega podčrtavajo velikanski stebri ter globoka plastična razčlenjenost. Vsa kompozicija je resna, akademska in tiho dostojanstvena, komaj v podrobnostih je zaslediti kakšno zgovornejšo pričo veselega in svetlega baroka. V vodoravni smeri je deljena na tri pasove. Pod nožje, ki je iz rezanega kamenja, je brez vsake pro- filacije, le trikrat vodoravno malenkostno odstav ljeno, toda vsakemu izmed šesterih stebrov tvori močno podnožje, ko odstopa med temi v globoke vdol bine, kjer so nameščena okna in vrata. Obod vrat je 294 drobneje profiliran in zaključen s prelomljenim, vzbočenim timpanonom, ki oklepa arhitekturo okro glega okenca. Srednji del je zidan in ometan, vodoravno je deljen s tremi pasovi oken, vertikalno pa s šestimi stebri rimsko dorskega reda, najbrže posnetega po rimskem svetišču pri Albanu. Medsebojno so stebri povezani z mogočnim arhitravom. Noga stebrov je enostavno členjena in ima šestero- kotno podložno ploščo, valj stebra je gladek in se proti vrhu nekoliko zožuje, glava stebra je tudi va lj asta, ločena od valja z obročkom ter pokrita s štiri kotno ploščo. Pod ploščo je glava obrobljena z eno vrsto jajčnika in eno vrsto bisernika ter krašena s tremi rosetami. Stebri stoje v nekakih vdolbinah stene, da je učinek sence močnejši in fasada plastič- nejša. čisto baročno oblikovan, čeprav v detajlu enako rimski kakor stebri, je arhitrav, katerega dva krat pretrgajo mogočne vdolbine in čegar viseča plo šča je štirikrat izrezana, kar v veliki meri prispeva k igri svetlih in temnih ploskev ter izredno poživi pla stiko fasade. Srednji steber je v arhitravu nakazan, vendar pa manjka, njegovo funkcijo prevzema pol- žasta konzola, gotovo čista baročna zamisel. Zgornji del fasade tvori čelo, timpanon, v svoji spodnji polovici obojestransko močno izbočen ter — kar daje celotni fasadi čisto svojevrsten značaj — opremljen s tremi šiljasto presvodenimi vdolbinami. V baročni arhitekturi so se arhitekti posluževali razno likih oblik v dosego svojih, po slikovitosti uravnanih zasnov, toda ta primer s šilastimi loki je nenavaden dovolj, da ga more upravičiti le ozka povezanost miš ljenja našega naroda dotične dobe s skoro pravkar preživeto tradicijo gotike. Gotični slog, poduhovljen v gradivu in sproščen vseh zemeljskih bremen, stremeč kvišku enako že ljam in priprošnjam našega, nekdaj v vse nadloge in težave vklenjenega naroda, je žel navdušeno odo bravanje in se vkoreninil tako globoko v dušo na šega človeka, da je šel slog renesance, čeprav porojen v najbližji naši soseščini, z razmahom največje du ševne revolucije, v kateri so se menjavali fundamenti vsemu gledanju človeške družbe, skoro neopazen pre ko naših dežel, kajti telesno mesnato, ploskovno line arno upodabljanje je bilo preveč svetlikajoče se, da bi moglo navdušiti trpeči narod, kateremu se je barok čisto drugače razodel, z enakim žariščem, sicer pol nejše zaokroženim, toda v svojem bistvu enako ugla šen je pel iste tolažilne besede, kakor jih je nekoč še petala gotika. Zato ni čuda, da je gotika ostala tako dolgo v srcu našega človeka in se je je rad spominjal, tudi ko je ustvarjal velika dela baroka. Fasada uršulinske cerkve zaradi tega ni neskladna, kakor meni to Heinrich Costa v svojih Reiseerinne- rungen aus Krain, ko mu je soglasje rimskih stebrov in gotskih obokov tuje in nenavadno. Nenavadna, toda harmonično skladna je v kompoziciji mirna, a f efektih slikovita, se nam prikazuje, da govorim z besedami dr. Grudna in dr. Steleta: pravi biser ljub ljanske baročne arhitekture. O zidanju cerkve pripoveduje samostanska kro nika, da so imeli nevšečnosti z zidanjem temeljev, ker KRONIKA jim je iz tal prihajajoča voda nagajala, posebno ob strani, kjer se samostan stiska s cerkvijo. Stavbišče leži na meji Ljubljanskega barja in polja, kjer so poleg peščenih plasti mogoče tudi ilovnate. Zato so na tem kraju fundirali s piloti iz hrasta po 10 sežnjev globoko. Da je prihajala na tem mestu tudi voda na dan, priča še danes obstoječi vodnjak, nameščen pod stopnicami, ki vodijo na pevski kor in ki se je upo rabljal še nedavno za črpanje dobre in pitne vode. Za zidanje podstavka cerkvene fasade je preskrbel brat tedanje prednice, matere Rozalije, deželni vice- dom grof Lanthieri potrebni material rezanega ka menja z razpadajoče bastije pred vicedomskimi vrati, s pridržkom magistrata, da sezidajo uršulinke kasneje novo utrdbo iz navadnega kamenja. Leta 1730. je to tudi zahteval, odnosno plačilo odškodnine 4000 gol dinarjev. Generalni vikar Jakob Schilling je pa izpo- sloval, da je plačal samostan le polovico, ter prejel še zagotovilo, da hoče mesto odslej samostan le ščititi, nikakor mu pa delati neprilik. O grobnici pod cerkvijo pripoveduje samostanska kronika, da je bila posvečena že 12. avgusta 1726 in prva v njej pokopana mati Leopoldina Kechelsberg. 13. novembra istega leta so prenesli kosti treh, pred 18 leti v samostanu klarisinj pokopanih uršulink, med njimi tudi prve prednice, matere Margarite Ele- onore. Naslednji dan so odprli grobnico v bivšem Ballhausu ter prenesli ostanke devetih nun v novo cerkev, 10. novembra so prenesli še ostanke ustanovi telja samostana pl. Schellenburga. Tam so pokopali tudi 26. junija 1732 umrlo soustanoviteljico samo stana gospo pl. Schellenburgovo, obema pa vzidali 1744 nagrobno ploščo iz belega marmorja. Leta 1735. se je uredila pod pevskim korom v cerkvi grobnica za odlične meščane, ki bi hoteli biti pokopani v cerkvi in so tam pokopavali do leta 1784., ko je cesar Jožef II. prepovedal pokopavanje mrličev, tako meščanov kot redovnic v cerkvah in je bila prva umrla mati Elizabeta pl. Sartori istega leta pokopana že na pokopališču pri Sv. Krištofu. Jeseni leta 1726. je bila cerkev dozidana, 18. okto bra jo je blagoslovil v zastopstvu bolnega knezoškofa generalni vikar Schilling, dva dni nato je bral spiri- tual Miha Mol v stari kapeli zadnjo mašo, nakar je prenesel svete posode v novo cerkev, 21. oktobra je daroval Schilling prvo mašo v novi cerkvi, pri kateri je slovensko pridigoval frančiškan oče Bernad šajn. Pri vseh cerkvenih svečanostih so tiste čase godli tako imenovani Landschafts Trompeterji. Popolnoma dozidana je bila cerkev ter zunaj in znotraj urejena šele čez 29 let, to je leta 1747. 17. ju lija jo je posvetil Sv. Trojici vladika Ernest Amadej grof Attems, z določitvijo obletnice posvečenja vsako deseto nedeljo po binkoštih. Stroški za vsa dela v štuku so znašali 450, za veliki altar pa 11.136 goldinarjev 36 krajcarjev. Vsi stroški za zidanje cerkve in samostana so pa znašali 93.547 goldinarjev. Slike, ki krasijo cerkev, so delo Valentina Metzin- gerja, Matije Langusa, njegove učenke, prednice sa mostana Jožefe Strus ter drugih, nepoznanih umet nikov. KRONIKA 295 Ing. Herman Hus: Posnelek uršulinske cerkve (fasada) 296 KRONIKA Ing. Herman Hus: kapltelji opornikov Sedaj ostane samo še nerešeno vprašanje, kdo je napravil umotvor, načrte tej veličastni zgradbi. Kro nika uršulinskega samostana, ki je bila objavljena v Carnioli leta 1839. ter nato leta 1902. v spomenici ob dvestoletnici uršulinskega samostana v Ljubljani, ne pove ničesar zanesljivega, le da se je zidanje cer kve izročilo stavbinskemu odseku društva Akademia operosorum. Akademija operosorum se je osnovala leta 1693. po italijanskem vzgledu in je gojila predvsem znanstveno književnost, imela pa je najodličnejši vpliv na vse kulturne odnošaje dotične dobe. Leta 1701. se je usta novila tudi Akademia inculturum — društvo risar jev, dijakov, ki so študirali na italijanskih vseučili ščih, ter prinašali romansko kulturo v našo ožjo domovino. Te organizacije bi se mogle pečati z mislijo, da osnujejo načrt za uršulinsko crkev, gotovo so pa le posredovale pri kakem znamenitem arhitektu Ita lije, sodeč po vsej zasnovi arhitekture cerkve. Tudi je malo verjetno, da bi imeli v svoji sredi tako visoko- kvalificiranega, dovršeno ustaljenega mojstra, ne da bi njegova osebnost ne izžarevala iz drugih zgradb, katere bi kot tak in kot domačin gotovo v veliki meri projektiral. Toda zgodovina ne imenuje izven stavbenika Carla Martinuzzija, ki je tačas živel v Ljubljani, nobenega. Sicer je Martinuzzi napravil leta 1708., kakor poroča Dimitz v svoji drugi izdaji, načrte za ljubljansko semenišče, stavbo, ki v svoji mogočni priprostosti učinkuje čisto antično, vendar je moral biti to mož treznih nazorov in velikih praktičnih izkušenj, ker so mu leta 1720. poverili osnovanje pristaniških skla dišč in lazaretov tako v Trstu kakor na Reki. Malo je verjetno, da bi isti imel toliko vznesenega čuta in prefinjene umetniške sile, da bi zasnoval vse lepote uršulinske crkve, Razjasnitev tega vprašanja ostane najbrže zago- netka, gotovo bo le toliko, da je moral napraviti na črte kak veliki mojster, Italijan, katere so pa potem v teku dolge stavbne dobe v detajlih marsikje izme njali domačini. Posebno se to očituje na fasadi, in prav posebno pri kamenitih detajlih nog stebrov in podboja vrat; če se te primerja s profili stolnice, katero je projektiral jezuit Andreas del Pozzo iz Rima, ter s profili Križevniške cerkve, katero je pa osnoval arhitekt Domenico Rossi iz Renetk, bo takoj jasno, da je risala profile pri uršulinski cerkvi roka manj vajenega mojstra, ki nikakor ni mogla biti istovetna z ono, ki je zasnovala tloris in notranjost. Tudi čelo cerkve gotovo ni projektiral prvotni arhi tekt, iz razlogov, navedenih popreje, ampak je naj brže kasnejši, ob dozidanju cerkve spremenjen do datek. V zadnji četrti 19. stoletja so napravili v cerkvi nov kameniti tlak, namestili slikana okna, naprav- Ing. Herman Hus: Kapitelji v kapelah KRONIKA 297 Ing. Herman Hus: Posnetek uršulinske cerkve (prerez) ljena v Innsbrucku ter kupili nove orgle domačega mojstra Goršiča. Veliki potres 14. aprila 1895 je uršulinsko cerkev močno poškodoval, podrli so stolp in napravili novega s streho, kakor je prijala takrat nemu okusu, medtem ko je bila poprejšnja čebuljasta, slična strehi laterne. Stavbenik Faleschini je tedaj iz delal tudi načrt za preureditev fasade v gotskem slogu, s fialami na čelu, kar se pa vendar ni napravilo. Tudi kolonade ob cerkveni fasadi so novejšega porekla, vendar jih slika iz predpotresne dobe že vsebuje. Leta 1930. so ji popravili zunanjost cerkve ter napravili novo, dvostransko stopnišče pred glavnim vhodom, z balustrado v baroki se prilagodevajočemu slogu, vse iz podpeškega kamenja po zamisli arhitekta profesorja Plečnika. Risbe, ki so pridejane temu popisu, so napravljene na podlagi posnetkov, izvršenih meseca julija 1921, pri katerih mi je vestno pomagal moj brat ing. Karlo Hus.