kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 165.! SKLADI KRANJSKEGA DEŽELNEGA PREMOŽENJA JELKA MELIK V Članku Kranjske deželne finance 1861 — 1918 (Kronika 1973, št. 3) sem govorila za čas od obnove ustavnega življenja pa do začetka prve svetovne vojne o premoženju kranjske dežele, o deželnih dohodkih in iz- datkih, o deželnih prikladah na davke, o samostojnih deželnih nakladah, državnih prispevkih in podporah, o posojilih in de- litvi deželnega premoženja na fonde ali sklade (takrat imenovane zaklade). Skladov je bilo veliko; podrobneje sem opisala le glavnega, tako imenovani deželni zaklad; ostale pa sem večinoma samo na- štela. Na tem mestu bi želela prikazati ne- kaj ipomembnejših skladov: sklade dobro- delnih zavodov, sklad prisilne delavnice, gledališki sklad, muzejski sklad in sklad kmetijske šole na Slapu in Grmu. zakladi dobrodelnih zavodov Zakladi dobrodelnih zavodov so bili: bol- nišnični, norišnični, porodnišnični in najde- nišnični. Izdatki posameznih zakladov so bi- li zelo različni. Najvišje je imel bolnišnični ! zaklad: med izdatki so bili najvišji za re- žijo, plače zdravnikom in drugim uslužben- cem. Stroški norišničnega zaklada so bili ne- i kaj manjši. Največji del med njimi so pred- ! stavljali strošiki oskrbovanja, manjšegapapla- če in podobno. Zelo majhne izdatke sta imela j porodnišnični in najdenišnični zaklad. Pri pr- \ vem so bili daleč na prvem mestu stroški ; režije, pri drugem pa izdatki za oskrbova-; nje v tujih najdenišnicah. Dohodki vseh za- : kladov so v primerjavi s stroški bili zelo j majhni, največ od povračil oskrbovalnih S stroškov. Proračuni za vsakih deset let nam kažejo naslednjo sliko: 166! kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 Poslopje deželne bolnišnice v Ljubljani je bil nekdaj diskalceatsiki samostan, leta 1787 spremenjen v bolnišnico. Po Sklepu seje de- želnega zbora 20. januarja 1863 je bila v bolnišnici opravljena dozidava. Stroški z no- tranjimi preureditvami, ki so zaradi tega postale potrebne, so znašali približno 23.000 gld.i V letu 1867 potrebne preureditve in prenovitve so sitale 9000 gld.^ Leta 1873 se je v najeto Dedekovo hišo na Poljanah, ki jo je uporabljala dotlej norišnica, preselil del bolnišnice; kožni in kužni oddelek, po letu 1890 pa so bili tu le kozavi bolniki.^ Leta 1876 je prišla ta Dedekova hiša na dražbo in jo je kupila dežela za 6400 gld." Še nekaj novega prostora je dobila bolnišnica v za- četku osemdesetih let s prenaredbo stare norišnice.^ Poroičilo tilezelnega odbora leta 1887 pa je za bolnišnico ugotavljalo: »Ta bolnica ima dva velika nedostaitka, ki sta z modernimi pojmi o leži in osnovi bolnic v protislovji, namreč 1., da stoji v sredini mesta ob naj bolj obljudeni in najživahnejši prometni cesti in 2., da za zdanje namene ni bila sezidana, temveč le pozneje prestroje- na«.* Leta 1890 se je začela graditi nova bolnišnica. 16. oktobra 1895 je bilo »slovesno blagoslovljen j e nove deželne bolnice in bol- nišnične cerkve v Udmatu«.' Vendar je bila bolnišnica popolnoma dokončana šele konec devetdesetih let. Stroški so znašali približno 720.000 gld. Pokrili so se z izkupičkom za prodajo stare bolnišnice in Dedekove hiše (128.000 gld), s prispevkom ljubljanske mest- ne občine (36.000 gld), Kranjske hranilnice (160.000 gld), ostanek pa iz deželnega zaklada.** Norišnica je imela svoje prostore zraven stare bolnišnice v posebni hiši. Prostori tu niso zadostovali, zato je imela Idei svojih bolnikov najprej v najeti Dedekovi hiši na Poljanah, potem pa v poslopju prisilne de- lavnice. Nova norišnica je bila vedno bolj potrebna. V šestdesetih letih je cesar naklo- nil za zgradbo nove norišnice Kranjske pri- padajočo tangento 5. državne loterije v zne- sku 35.000 gld.9 Ta in drugi doneski so se zbirali v noriščno-stavbenem zakladu. Leta 1875 je bilo kupljeno od V. Krisperja po- sestvo Zverinjak na Studencu za 57.370 gld, polovica s pomočjo obveznic noriščno-stav- benega zaklada.^" 3. januarja 1881 je bila otvoritev nove deželne norišnice na Studen- cu. Stala je 79.828 gld.^^ V novo norišnico so prišli vsi bolniki iz stare norišnice in iz oddelka v prisilni delavnici. Leta 1889 sta se zgradila še dva nova oddelka in leta 1899 so spet potekala prezidavanja. Stroški prve gradnje so bUi 69.407 gld, stroški druge pa 91.000 K.12 Pred prvo svetovno vojno sta bili bolniš- nica in norišnica potrebni ponovnih izpopol- nitev in sprememb. Število bolnikov je bilo vse večje. »Ko se je bolnica otvorila, je bilo sprejetih okoli 4000 bolnikov na leto, lan- sko leto že 10.000. Ker je poleg tega v po- sameznih strokah tudi naraščala medicinska veda in zahtevala novih prostorov, se po- množilo zdravniško in strežajsko osebje po- leg uradnikov upraviteljstva, je umevno, da so postali posamezni prostori polagoma pre- tesni. ... Število umobolnih je od leta do leta naraščalo. Danes se morejo radi po- manjkanja prostorov sprejemati le bolj nuj- ni slučaji. ... Sedaj je v blaznici na Stu- dencu okoli 240 bolnikov, prostora pa le za 180 do 190. Razmere se popisati ne dajo, človek jih mora sam videti. Tnpi pa tudi osebje in se je le čuditi, da toliko časa zdrži. Na higijeno ni mogoče imeti nobenih ozi- rov«,^ä so poročali v januarju 1910. Tega leta je deželni odbor po naročilu deželnega zbora sestavil celotni program za asanacijo deželnih dobrodelnih zavodov. Prva dela so se oddala že maja leta 1911." Dotaknem naj se še najdenišnice in porod- nišnice. Oktobra 1869 je deželni odbor v svo- jem poročilu ugotovil: »z ozirom tedaj, 1. na nezmogljive stroške, po katerih je dežela Kranjska za najdence prizadeta, ki bode po natančnem preračimu v desetih letih, to je od leta 1859 do leta 1869 za najdence pla- čala 198.623 gld 41 1/2 kr — in, 2. z ozirom na dopis iz Linea, da po odpravi najdeniš- nice niso nastali nikakoršnji škodljivi na- sledki, kaže se preočitno živa potreba, da se odstrani najdenišnica tudi pri nas. ... S tem pa, dai se odpravi najdenišnica, se ne gre na to, !da bi se odstranila tudi porodnišnica. Porodnišnica mora obstati, ker je potrebna tako kakor iz drugih ozirov bolnišnica, da namreč noseče ženske imajo pribežališče, v katerem morejo poroditi in da se vzdrži učilnica za babice, kajti ta je vrh tega, da se ohrani zaklad najdenišnice ... edini po- goj, katerega se ... držati mora deželni za- stop«.'5 Lgta 1870 je sklenil deželni zbor, da se najdenišnica odpravi.'' prisilna delavnica Prisilna delavnica je bila ustanovljena le- ta 1847. Stala je ob Ljubljanici na Polja- nah. Od ustanovitve do leta 1866 jo je up- ravljala C. kr. deželna provincialnai vlada, v tem letu pa jo je prevzela dežela." Večji dohodki tega fonda so bili dohodki delav- ničnega zavoda in zaslužki prisilnih delav- cev ter povračila stroškov za oskrbovanje. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 167 Izdatki pa: plače uradnikov, zdravnikov in paznikov, oskrbovanje prisilnih delavcev, potrebščine za »fabriko« in drugi manjši. Potrebe prisilne delavnice so naraščale in skoraj vsako leto so zgradili kaj novega. Večje denarne stroške je zahtevala leta 1887 zgrajena perilnica in sušilnica —• 10.228 gld, leta 1888 novo poslopje za zavodove obrate —' 37.695 gld, kovačnica in »vozama« ter za te nove zgradbe dokupljen svet — 9.915 gld, leta 1891 posebna stanovanja za 16 pazni- ških rodbin — 20.153 gld in leta 1895 popra- vila po potresu 7.287 gld. Leta 1895 je za razširitev in prezidavanja prisilne delavnice prispevala država 25.000 gld. Ko je dežela prevzela prisilno delavnico, so prihajali tja le moški, ženske pa so že od leta 1855 od- dajali v žensko prisilno delavnico v Lanko- witzu v nemškem delu Štajerske. Ženski oddelek je bil uveden v ljubljan- ski prisilni delavnici za kratek čas, ker so po letu 1871 izpraznili nekaj prostorov šta- jerski prisilni delavci. Ze leta 1873 je bil ženski oddelek odpravljen in ženske so se zopet oddajale v »pokorivnico« v Lanko- witzu. V izpraznjene prostore se je vselila norišnična »podružnica«, ker je bilo v glavni norišnici! premalo prostora. Istega leta je bil na zahtevo deželne vlade zaradi novega za- kona napravljen poseben oddelek za mlade »malopridneže«.^* Ko je bila leta 1881 sezidana nova no- rišnica na Studencu, se je oddelek norišnice na zavodu odpravil in v del izpraznjenih prostorov so nastanili oddelek za mlade pre- stopnike.i" Po skleipu deželnega zbora 1909 je deželni odbor preuredil ta oddelek v »po- sebno vzgajališče za zanemarjeno mladino«. Leta 1910 je bil sprejet predlog finančnega odseka, da se bolniki iz »blaznice — hiralni- ce« premestijo v prisilno delavnico.^" Primeri stroškov in dohodkov zaklada pri- silne delavnice iz objav proračunov: s gledališki zaklad Gledališkemu fondu so pripadale poleg gledališkega poslopja še tri hiše: redu ta na vogalu takratne Florijanske ulice in Stare- ga trga ter sosednji hiši št. 4 in 6 v Flori- janski ulici. Konskripcijske številke vseh treh hiš so bile 136, 137 in 138. Reduta in sosednji hiši so bile dodeljene gledališkemu zakladu po napoleonskih vojnah.^' Hiši v Florijanski ulici so dajali v najem. V redut- ni dvorani je sklenil deželni zbor 26. febru- arja 1867 imeti svoje prihodnje zasedanje.^"^ Tudi za vse druge deželnemu zboru potreb- ne stranske sobe so našli prostora v reduti. Pritlične prostore je imel do 1881 v najemu mapni arhiv, nato pa štirirazredna mestna dekliška šola, ki je bila dotlej v prvem in drugem nadstropju. Prostori v drugem nad- stropju so se zdaj oddali v najem kot sta- novanja.^' Po sklepu deželnega zbora 1897 so vsa tri poslopja prodali ljubljanski mest- ni občini za 27.000 gld.^^ Staro stanovsiko gledališče na Kongresnem trgu je bilo zgrajeno 1765, leta 1846 pa pre- zidano in prenovljeno. Imelo je 69 lož.^" Ka- sneje je 13 lož imela dežela, skoraj vse osta- le pa so bile v posesti zasebnikov. »Ta po- sest pa se je tako zvrševala, da so zauzimali lastniki pri predstavah brezplačno svoje pre- deljene sedeže v gledišči ali pa so jih pre- puščali za manj ali dalj časa tudi drugim. Omejena je bila ta iposest po tem, da so lastniki posluživši se svojih lož, zamogli v njih zauzimati svoje sedeže in to le takrat, ko so se vršile v gledišču javne predstave, in da so jim bile lože pristopne le proti glediški vstopnini. Vsa ta omejitev brani da bi iz tega nastala pravica, ki bi bila normirana v občnem državljanskem zako- niku«.^'' Leta 1882 in 1883 so z raznimi prezidavami gledališče zavarovali pred ognjem. Leta 1887 pa je gledališče vendarle pogorelo. Treba je bilo postaviti novo. Samo poslopje naj bi stalo 190.000 gld, a je bila ta vsota kasneje prekoračena.^' K stroškom je prispevala Kranjska hranilnica 20.000 gld, mestna ob- čina 22.500 gld.^* Razen tega je dežela vzela posojilo 100.000 gld pri Mesitni hranilnici ljubljanski in zastavila zanj deželno hišo v Salendrovi ulici 3, imenovano Pogačnikovo.^' Zemljišče so dobili za 35.000 gld od Emerika Mayerja, ki je prodal vilo, stavbno in vrtno parcelo ob takratni Tržaški cesti (katastrska občina Spodnja Siska).»» Poleti 1890 so gle- dališče začeli graditi. Dograjeno je bilo 1892 in jeseni so se že začele predstave.si Lože so oddajali posebej za slovenske in posebej za nemške predstave. Na dražbi, ki jo je raz- pisal deželni odbor za prvo leto 1892/93, so 168 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 dobili 13.229 gld, od tega za slovenske pred- stave 3467 gld, za nemške pa 9762 gld.'- Dohodki gledališkega zaklada so bili maj- hni. Predvsem so bile to najemnine gledali- ških lož in redutnega poslopja s sosednjima hišama. Glavni stroški so bili plače usluž- bencev, stroški za vzdrževanje poslopij in, inventarja ter davki za stavbe in drugi manjši izdatki. Vsako leto je deželni zbor dajal podpore za slovenske in nemške pred- stave. Pregled izdatkov in dohodkov gleda- liškega zaklada po proračunih vsakih deset let daje naslednjo sliko: j muzejski zaklad Dohodki in izdatki tega zaklada niso biii veliki. Iz tega zaklada so dajali za plače, muzejske naprave in inventar ter razne druge stvari. Dohodki pa so bili: nekaj ma- lega obresti, nekaj doneski dežele, vstopnine in drugi drobni prejemki. Muzej je imel sprva svoje prostore v prit- ličju licejisikega poslopja in v gimnazijski kapeli v prvem nadstropju. Po odselitvi re- alke je dobil še sobo poleg stanovanja mu- zejskega » varuha« Pritlični prostori so bili vlažni in temačni. Razen tegaj je bilo za mu- zejske zbirke premalo prostora; novih pred- metov sploh niso mogli razstavljati. Sprav- ljali so jih začasno V stanovanje muzejskega »varuha« in v nekdanji realki in učilnici. »Bilo je zatorej res blago domoljubno mišlje- nje in dokaz, kako se prav umeva svrha deželnega muzeja, ko je ukrenila kranjska hranilnica povodom obiteljske svečanosti v Najvišjej cesarskej hiši, od narodov avstrij- skih soglasno veselo pozdravljene poroke Njega ces. visokosti presvetlega cesarjeviča Rudolfa s presvetlo cesaričino Štefanijo Bel- gijsko, v občnem zboru 3. dné majnika me- seca 1881. leta po poročilu hranilničnega ku- ratorja dra. Jožefa Supana: da v slučaji, ako se dežela Kranjska najkasneje do 1890. leta dejansko poprime zidanja lastnega muzej- skega poslopja in ako se dobode Najvišje privoljenje, da se sme imenovati ta zavod Rudolfinum, hranilnica prevzame polovico stroškov za nakup stavbišča, za postavljanje poslopja in takisto tudi za notranjo opravo v najvišjej skupnej vsoti 100.000 gld na ra- čun svojega rezervinega zaklada. Kranjski deželni zbor je tej visdkodušni ponudbi s sklepom v seji 19. dne oktobra meseca 1881. leta ustregel, privohlši še dalje potrebno novčno pripomoč iz pričakovane vsote za li- cejsko poslopje, katero se ima prodati po- učnemu er aru in iz muzejskega ter dežel- nega zaklada« (iz ustavnega pisma, ki se je vložilo v temeljni kamen).'* 9. marca 1883 je bila sklenjena s Kranjsko stavbeno dru- žbo pogodba o nakupu zemljišča (približno 17.000 gld) in junija istega leta se je novi muzej začel graditi.'^ »Vroče zaželjeni čas je došel, slovesno sprejela je svojega rod- nega vladarja prezvesta Kranjska dežela, sto- pil je v praznično olepšano mesto Emono, med burnim veseljem stanovništva in kot ne malo znamenje cesarske milosti smatra deželni zastop, da je Nj. ces. in kralj, apo- stolsko Veličanstvo cesar Fran Josip I.—14. dan julija meseca 1883. leta blagovolil temu novemu deželnemu zavodu z zidarsko ome- tačo in z udarcem kladiva podeliti cesarski blagoslov«. Slovesna otvoritev deželnega muzeja je bila 2. decembra 1888 ob slavnosti 40-letnega vla- danja cesarja Franca Jožefa I. Stroški za »Rudolfinum« so znašali približno 260.000 gld. K tej vsoti je prispevala Kranjska hra- nilnica 30.000 gld več kot prvotno obljub- ljenih 100.000 gld, torej 130.000 gld, izku- piček od prodaje liceja je znašal 40.000 gld, donesek deželnega zaklada 30.000, prosto- voljni prispev^ki s prispevkom mestne občine 8.441, iz muzejskega zaklada 31.082 in pri zasebnikih naložene glavnice muzejskega za- klada 3.410 gld. Ostale stroške je pdkrü de- želni zaklad s pogojem, da jih muzejski za- klad kasneje vrne iz svojih dohodkov.'" Veliko premoženje je dobil muzejski za- klad, ko je leta 1885 umrli Viktor Smole postavil v oporoki deželni muzej za svojega glavnega dediča z omejitvijo, da ima njegova sestra Balbina Smole do smrti pravico užit- ka vse zapuščine. Skupno premoženje je bi- lo vredno 95.759 gld in 95 kr.'' Primeri stroškov in dohodkov muzejskega zaklada po proračunih. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 169 \ zaklad kmetijske sole na slapu in grmu Dvoletna šola za sadje- in vinorejo na Sla- pu pri Vipavi je nastala na posestvu grofa Karla Lanthierija po siklepu deželnega zbo- ra 6. decembra 1872. Septembra 1873 se je po nekaterih popravilih na posestvu na šo- li začel ipouk.38 gola je »mnogo korist- nega dela za slovensko kmetijstvo opravila ne le z rednim ix>ukom mladih ikmečkili sinov, ampak zlasti s številnimi nedeljskimi tečaji za kmečke ljudi sploh in s tečaji za ljudskošolake učitelje, da bi ti postali vod- niki in glasniki gospodarskega napredka na slovenski zemljix.^" Zaradi nerodne lege na meji Kranjske, po- dobne šole v bližnji Gorici in slabih pro- metnih zvez je bila šola na Slapu slabo obiskovana. Razen tega je bil za splošne po- trebe kranjske dežele pouk preozek. Pouče- vali so v glavnem le sadjarstvo in vinograd- ništvo s kletarstvom. 14. oktobra 1884 je de- želni zbor sklenil prese*liti šolo s Slapa na Dolenjsko, poiskati in kupiti zanjo pripraven prostor. 23. januarja 1886 je deželni zbor sklenil kupiti graščinsko posestvo Grm pri Novem mestu. Njegov lastnik je bil Anton Vincenc Smola. Kupna pogodba je bila skle- njena 8. marca 1888. Posestvo je stalo 30.442,50 gld, najnujnejša preureditev gra- du, nakup inventarja, učil in živine pa okrog 25.000 gld. Oktobra 1886 se je šola selila s \ Slapa na Grm, 18. novembra 1886 pa je bila slovesna otvoritev nove šole.''" Sola se je imenovala vinarska, sadjarska in poljedelska šola, pozneje pa kmetijska šo- la. Pouk je bil obširnejši kot na Slapu. Poleg redne dvoletne šole so bili skoraj vsako \ leto redni tečaji za osnovnošolske učitelje in i drugi strokovni tečaji. Leta 1909 se je pouk i bistveno preuredil in skrajšal na eno leto." Vsako leto so popravljali prej zanemarjeni in zapuščeni grad. Dohodki in stroški zaklada šole na Slapu oziroma Grmu so bili v začetku majhni, z leti pa so dokaj narasli. Sprva so se prora- j čuni vodili za šolo in gospodarstvo skupaj, pozneje pa so to ločili. Med dohodki zaklada so bili doneski posestva ter državne (sprva 2.000 gld, pozneje 2.400 gld in 8.000 K) pod- pore ter prispevki deželno-kulturnega za- ^ klada. Izdatki so bili predvsem ,za plače ; in režijo. Naslednja preglednica naj pokaže j proračunske izdatke in dohodke: i OPOMBE 1. Obravnave kranjskega deželnega zboi-a 2, 4. seja, str. 56; Obr. 3, 2. seja. str. 5. — 2. Obr. 8, str. 531. — 3. Obr. 27, priloge str. 396; Obr. 31, letno poročilo str. 154. — 4. Obr. 18, priloge str. 79. — 5. Obr. 21, priloga 18. — 6. Obr. 27, priloge str. 395. — 7. Obr. 37, letno poročilo str. 216. — 8. Obr. 41, priloga 37. — 9. Obr. 3, 2. seja, str. 5. — 10. Obr. 17, priloga 7. — 11. Obr. 22, letno po- ročilo str. 110. — 12. Obr. 31, priloga 43; Obr. 47, dod. II, priloga 223. — 13. Obr. 47, dod. II, pri- loga 223. — 14. Obr. 48, I. del, priloga 53. — 15. Obr. 9, priloga 74. — 16. Obr. 13, priloge str. 408. — 17. Metod Dolenc: »Usoda« ljubljanske prisilne delavnice. Kronika slovenskih mest, IV, 1937. str. 72—76. — 18. Obr. 14, priloge str. 368. — 19. Obr. 22, letno poročilo str. 128. — 20. Obr. 47, prioge str. 883. — 21. Dzimski: Laibach und seine Um- gebungen, Laibach 1860, str. 65 ss. — 22. Obr. 8, letno poročilo str. 36. — 23. Obr. 22, letno poro- čilo str. 128; Obr. 23, priloge str. 108. — 24. Obr. 39, letno poročilo str. 6. — 25. A. Trstenjak: Slo- vensko gledališče, Ljubljana 1892. — 26. Obr. 29, priloga 68. — 27. Obr. 29, priloga 68. — 28. Obr. 31, priloga 35. — 29. Obr. 32, letno poročilo str. 10. — 30. Obr. 31, priloga 35. — 31. Obr. 33, str. 93. — 32. Obr. 33, str. 92. — 33. Obr. 21, priloga 34. — 34. Obr. 23, priloge str. 219, 220. — 35. Obr. 23, priloga 36. — 36. Obr. 27, priloga 86. — 37. Obr. 25, priloga 18. — 38. Obr. 14, letno poročilo str. 372. — 39. Petdeset let kmetijske šole na Grmu, Novo mesto 1936, str. 27. — 40. Prav tam str. 28. — 41. Prav tam str. 66.