fUMTOft i £eto XIII. > 1922/23 Štev. 6.-8. V (panteizem); kmalu pa se je en del njegovih pristašev pod Feuerbachom odcepil v levico in trdil, da tiste abstraktne Enote ni, ampak je le neizmerna množica ljudi, pojavov ... ni enotne roke, ki bi vse držala, posebno ne transcendentne ... in cilj vsega je — uničenje, smrt. Vesoljstvo je bilo torej romantikom or-ganična Enota, največji Organizem, Vele-organizem; prav zato pa tudi največja umetnina, Vele umetnina, Vele-pesem. (Zakaj lepota nastane iz harmonije delov; v vesoljstvu pa vlada najlepša harmonija vseh delov.) b) Drugi organizem, ki so o njem romantiki govorili, je pa človek. Kar je vesoljstvu Kaos ali Praum, Prašila, Svetovni duh itd., to je v človeku njegov duh, njegov Kaos, kateremu je telo — Kosmos. (2e Grki so rekli, da je človek — mikro-kosmos, t. j, majhno vesoljstvo.) In kakor je v vesoljstvu Kaos ali Praum itd., središče, iz katerega sc neprestano vse raz- tt jamo v letu 1835. zloženi nemški obsmrt-nici Čopovi: »Der W e 11 g e i s t sandte aus der lichten Halle, dich abzurufcn zu des Lichts Genossen, den Genius ab; im hellesten Krystallc der reinsten Woge loscht' et uus den Funken, auf daB er rein zuriick zum U r 1 i c h t vvalle.« vija, tako — so rekli — se tudi iz človeškega duha vse snuje. In zdelo se je romantikom, da je človeški duh kakor zrcalo, ki ima dve strani: sprednjo, jasno, obrnjeno v vnanji, tvarinski svet, ter zadnjo, nekako »slepo« stran, obrnjeno navznoter, v subjektivne globine, v svel »slutenj in sanj«; ona stran je zavest, ta pa zavest ali prazavest; ta svet »slutenj in sanj« je romantika proglasila za pravo svetišče človeštva, za vir vsega res velikega organskega, neskaljenega, »božan-stvenega«, kar ga je v človeštvu kdaj bilo. ga je in ga bo; ta skriti svet je bil romantikom vir vse prave, večne, žive poezije. (Dr. Žigon: France Preščren, poet in umetnik. V Celovcu, 1914, str. XIX.) Iz tega naziranja, da je v človekovem duhu skrit svet slutenj in sanj, je vzrastla zahteva romantikov: pravi umetnik mora biti »organski duh«; isto trdi stavek, ki ga navaja tudi dr. Grafenauer (Kratka zgodovina slov. slovstva, str. 125): »umetnik je, kdor ima svoj centrum v sebi«. Iz tega »centra«, iz intenzivnega notranjeg-i doživetja mora organsko izvirati vse pesnikovo proizvajanje. In kakor je vesoljstvo veleumetnina, velepesem, tako je tudi človek umetnina pesem. »Dic Welt ist ein groBes Kunst werk, ein Gedicht der Gottheit, d e s s e a Teil und Bliite auch wir s i n d « Fr. Schlcgel, Gespriich iiber die Poesie, cit. pri Stockmannu, o. d., str. 15. c) In ker je pesem samo odsev ter posnetek veleumetnine, velepesmi, zato so rekli romantiki, da je tudi vsaka p e -s e m pesnika, ki organsko, t. j. iz svoje globine, iz svojega »kaosa« poje, organizem, ki ima svoje središče, kakor onadva prejšnja organizma. Misel o tem trojnem organizmu in tem trojnem središču smatra pisateljica knjige »Weltanschauung der Romantik* za osnovno misel romantike. Ali se ta znak romantike javlja tudi v slovenski romantični poeziji, predvsem v Prešernovi? Nedvomno. Panteistični nazor o Svetovnem duhu, o Praluči... nalia- Panteistična je tudi misel: »težka človeku ni zemlje odeja, vzamejo v sebe ga njene moči.« Zdi se res, da se je končno tudi Prešeren pridružil Feuerbachovi levici, trdeči, da ie konec vsega razvoja smrt. To bi se dalo sklepati iz epigrama: »Kar je, beži. Al beg ni Bog? Ki vodi vekomaj v ne - bo, v kar je, kar blo je in kar bo.« Stari Kastelic je bil napisal nad epigram naslov: »Prešerinova vera«. Po dr. Prijatelju (Ljublj. Zvon 1921, str. 661) bi bil smisel ta: Bistvo vesoljstva je beglo izpre-minjanje. Nič drugega kot beg in tudi ono bitje, ki ga imenujemo Boga in ki vodi, je vodilo in bo vodilo vekomaj v nebitje (smrt) vse ono, kar je, kar je bilo in kar bo.« Posebno pa zveni Feuerbachova filozofija — po istem dr. Pr. — iz soneta, v katerem tako pretresljivo kliče smrt rešiteljico: »Prijazna smrt, predolgo sc ne mudi...« Drugo trditev (b) romantikov, da mora pesnik iz svojega središča pesniti, najlepše pojasnjuje Orglar: »Al Bog slavca ni posvaril, lc posvaril je puščavca; »,,Pusti peti mojgaf slavca, kakor sem mu grlo stvaril,"« in zlasti v verzih: »Drugih ne, lc tc naj poje, dokler da bo v grobu vtihnil.« Seni sodi tudi ves sonetni venec, ki oznanja, da »Iz sren svoje so kali pognale ...« Na tretji (c) trditvi romantikov o pesmi-organizmu in nje središču pa sloni vsa Prešernova čitanka (sp. dr. Avg. Žigon). (Mentorjevec, ki se želi podrobneje poučiti o tem tretjem znaku romantike, najde dovolj gradiva v dr. Puntarja »Zlatih črkah«, zlasti str. 12 nsl., potem v dr. Žigona omenjeni razpravi ter v Ljublj. Zvonu 1921, v razpravi dr. Iv. Prijatelja: »Duševni profili naših preporoditeljev«. Morda si nabavi tudi knjižico: Die deutsche Romantik. Von Alois Stockmann S. J., Herder, 1921. Iz teh virov sem jaz za jemal.) 4. Kot četrti znak romantike naj imenujemo t. zv. romantično ironijo. Friderik Schlegel je rom. ironijo opre delil kot »umetnikovo vzvišeno, neodvisno zmožnost, rabiti snov samo kot priliko za udejstvovanje svoje umetnosti oblikovanja«. Imenovali bi jo lahko tudi nekakšno objestnost, s katero so se romantiki norčevali iz svojih lastnih (ali tudi tujih) del; norčevali so se v dramah, v romanih, v pesmih, v kritikah. V veseloigri L. Tiecka, enega izmed četvorke glavnih romantikov, »der gestiefelte Kater« — danes je nemški publiki igra neužitna —■ govore poleg igrajočih oseb še občinstvo (parter), pesnik, mašinist, vse vprek. Kakor pa so bili napram sebi in svojim delom neusmiljeni, tako tudi napram spisom drugih. Posebno sta oba brata Schlegel vihtela bič ironije v svojih kritikah. Dasi sta — kakor piše Stockmann n. m. str. 22 — večkrat mero dopustne ironije prekoračila in često brez potrebe postala osebna in malenkostna, sta vendar z načinom svoje kritike zelo dobrodejno vplivala na sodobno nemško slovstvo. , » Ali opazimo tudi ta znak na naši romantiki? Jako viden je: Nova pisarija, zabavljivi sonetje, epigrami. Leta 1833. je Prešeren — v boju zaradi mctelčice — kar naravnost zapisal nad zbirčico svojih sonetov: Litcrariiche Schcrzc in August Wilhelm v. SchlcgcTs Manitr. V tisti zbirki je stal med drugimi tudi: »Apel podobo na ogled postavi.« Pozneje je Heinrich Heine, najstrupe-nejši nasprotnik romantične šole, romantično ironijo v svojih liričnih poezijah razvil do velike dovršenosti, ampak — z nenravnim namenom. »Zazibal je čitatelja z visokorazvito svojo tehniko v neko pobožno ali vzvišeno razpoloženje, na koncu pesmi pa mu je s kakšno zaničljivo besedo, s cinično opazko, z nesramno kvanto vzbudil gnus.« (Stockmann, n. m. 23.) Vzgled take heinejevske ironije imaš pri Simonu Jenku, Obrazi: Pomlad naju kliče, duša ljubezniva, zdajle se radujva, zdajle sc ljubiva.« »Južen veter diše, beli sneg se taja; mene pa ljubezen zmagavna navdaja. In ne dd sc dvakrat, ljubica poprosit, koj vrabulja z vrabccm gnjezdo začne nosit'. Objestno norčevanje iz samega sebe nahajamo večkrat pri Jan. Mencingerju. Tako n. pr. v »Vetrogončiču«, Izbrani spisi I„ str. 61. Pisatelj je pripeljal svojo povest že skoro do konca ter povedal, da je nemškutar Vetrogončič izgubil pri graščaku Dankoviču že vso veljavo, ki si jo je bil po protekciji graščakinje pridobil, in da je Slovenec Medja po vsi pravici upal, da dobi Dankovičevo hčerko Milko za ženo. In tam piše: »Nazaj iz vasi grede jih je pot peljala skozi gozd. Tiči so peli, kakor je vsak vedel in znal, posebno dobro slavec. Njegovo petje gotovo ni šlo mimo srca gospodične in Medje. Spisal sem bil že dolg pogovor med njima; kar pride k meni moj sosed, hud kritikalec in velik sovražnik ljubeznjivih besedic, in mi naredi dolgo črto po papirju. Hudo se je kregal in že je hotel vso povest raztrgati, preden sem izpregovoril. Da sem se sprijaznil s sosedom, sem moral pogovor izpustiti, ki je bil tako lep in tako — dolg. Ne morem nič za to, ako ti, bralec, nisem ustregel. Moj sosed je hud in ima čez-me veliko oblast.« Romantična ironija je — po moji sodbi — tudi v začetku 13. poglavja »Desetega brata«, kjer se Jurčič primerja z ameri-kanskim volovskim voznikom, ki ima več voz upreženih in v potu svojega obraza poganja zdaj ta par, zdaj drugi, ki mu zastaja ... Stockmann (n. m. str. 23) prišteva k romantični ironiji in brezobzirni samokritiki tudi to lastnost nekaterih romantikov, da so se posebno radi bavili s t. zv. temno ali nočno stranjo prirode (Nacht-seite der Natur) ter opisovali bolestna ali izredna duševna stanja, n. pr. sanje, bistro-vid, živalski magnetizem, dvojičništvo (Doppelgangertum) itd. Po mojih mislih je Mencingerjev Abadon klasičen zgled prizadet v tej točki. V DEŽELI KRALJEVIČA MARKA. debeljak tlne (Spomini z abit. izleta v Srbijo.) 10. julija, ponedeljek. Odtegnila sva se s tovarišem družbi, obiskala cerkev, ki je ena najlepših v Srbiji, in šla sama za kolegi v samostan in kmetijsko šolo Bukovo. Ah, ko bi imel Pregljev slog, da bi opisal sočnost pokrajine, žgoče solnce in prašno 'cesto, pojoče njive in travnike, opojnost vinorodnih brd in žarenje zrelega žita, znoj seljaka na njivi in trudno selo plevice v razoru, enakomerno bmjenje mlatilnega stroja in silne kretnje mladcev pri delu, pesem matere detetu ob njivi in žvižg gospodarja, ki ogleduje trte! Tako je ozadje, pojoče ozadje neke vojašnice timoške divizije, kjer je ljubljansko okrožje. In šla sva, da obiščeva fante, in prvo skupino sva našla pri dviganju vode iz tal in so nam pravili: »Tako je v Negotinu: kasarna lepa, najlepša v Srbiji. Pokrajina šc lepša in ljudje dobri, se pravi; seljak nam da vina tudi zastonj, kadar pridemo k njemu. Negotin-sko vino je dobro in poceni: pri seljaku dva dinarja, v gostilni pet in ob nedeljah smo pijani, Kranjci. Ali najhujša je disciplina. Niti v mesto te ne puste brez posebnega dovoljenja, in šc to na redke čase. Hrana pa je slaba.« (Jaz pa sem mislil na razkošno večerjo ) Potožili so nama vse in le škoda, da je bila večina rojakov na >zanimanjih«. A ob slovesu nama je bilo dobro pri srcu, kakor človeku, ki dela dobra dela: tolaži žalost- ne, nosi solnca zapuščenim in razbremenjuje molčečnost src. Na prašni cesti sva se pridružila dvema Seljakoma, starcu in možu pri tridesetih, ki nama je pravil o svojem ujetništvu v Stražišču pri Kranju. In na križpotju smo postali: »Tam je Bukovo — a midva greva na to stran. Če hočete, pojdite do moje koče in dam vam vina. Daleč je, pol ure.« Podali smo si roke in se ločili in hudo je bilo starcu, da nisva šla z njima. Vesela sva bila prijaznih besed in preprostosti src in zavila sva — žejna popotnika — v zidanico ob cesti. Prosila sva vode in dobila vina, prijaznih besed in rož za slovo, ki sva si jih zataknila za pas kot Macedonec orožje. Lahak nama je bil korak, požvižgavala sva v dobri volji in pozdravljala na desno in levo. »Dober dan, majka!« »Dober dan, sine!« In za nekaj korakov sva se ozrla: dvajsetletno dekle je naročalo starki: »Pozdravite mi fanta v vasi in recite, da ga poljubljam in da grem za nekaj dni. Poljubi ga, majka, v mojem imenu!« In v prešernem smehu je odhitela po brdu navzdol in šc midva — neznanca — sva jo pozdravljala z roko: »Bog ti daj sreče, dekle na križpotju!« In zdelo se nama je, da je v njenem smehu odpevala vsa narava: polja in brda in na brdih trta, težka žita in travniki in hišice sredi njiv, šola na Bukovem in samostan in še midva, ki sva hitela v grič in dobila tovariše pri gostiji: pili so nego-tinsko vino, jedli sadje in sir in kruh in nama pravili o samostanu, o potrkavanju zvonov, s katerim so jih sprejeli, in o ka-ludžeru, ki jih je sprejel pred oltarjem \ ornatu, s križem v roki in z besedami: Dečico moja! ... Za kosilo nam je priredila občina banket, kjer so govorili vsi in vse in polkovnik z zlatim zobom in bobnečo besedo je govoril na dolgo o Trstu in Reki, Gorici in Celovcu in o srbski vojski ter končal: »Quousque tandem abutere . si že kdo misli, a jaz vam še enkrat pravim: čuvajte Kojstna hiša Ivan« d'Arr. se ljudi kot so Radič, Korošec in geslo naj naj vam bo geslo Veljkovo:/Glavu dajem, krajinu ne dajem!« In s krepko gesto in v višini pojočim glasom je pribijal moj kolega: »Mi hočemo Jugoslavijo na demokratični podlagi. Temelj naj bo popolna enakopravnost vseh plemen in ver in stanov in dobro nam bo!« Ljubljanski pesnik-profesor pa je vzneseno recitiral: »Vsi vemo: iz Vzhoda pride luč. Luč pride iz Iztoka .. . ex Oriente lux ... torej: iz Vzhoda nam je prisijala Luč...« Poleg mene pa je nosljal stari upokojeni ravnatelj negotinske gimnazije, govoril o Irancoščini in nemščini na njihovih gimnazijah — »veste, pri nas nimamo hu- manističnih gimnazij, samo realne« — in ponavljal: »Moram iti v Slovenijo, moram, na stara leta ...« In gospod sodnik se je sklonil k meni: »Ne marate Slovenci paprike?« »Ah, ne, gospod sodnik.« »A pravi Srb jo je tako« — zasmejal se jc, vzel zeleno papriko in jo slastno pri-grizaval. »Srb ne more živeti brez paprike Bili smo na Francoskem, v Marseillu in Nici, a papriko smo morali imeti in naročili smo jo iz Španije.« hana v otroških letih. Še je govoril neki državni poslanec — a tedaj so prišle sirote pod vodstvom uči teljice in mala petletna deklica je pela pesem o kraljeviču Marku in zbor je dvoglasno odpeval refren. Deklamirali so pesmi in predstavljali simbolične pogovore med Srbi, Hrvati in Slovenci. In zasvirala je ciganska godba in zaplesali smo v dvorani okoli miz kolo, ki se je razvil v ples na dvorišču. 10. julija. Z a j c ’ a r. V mraku smo zavozili v mesto, ki jc večje kot Negotin, a ne tako prijazno, in godba nas je pospremila v vojašnico, kjer smo kmalu pospali. 11. julija, torek. Čudne so trdnjave: hrib, nazunaj zelen, s travo in drevesi obrasel, a ves razrit in podzidan s stavbami, ki stoje že stoletja in bodo stala še stoletja. Na Kalimegdanu — belgrajski trdnjavi — stoji med tako siavbo celo cerkev, ki pa so jo med vojsko zrušili. Resnično: nisem prej vedel, da jc hrib za Zaječarom trdnjava, dokler nisem bil v njej in gledal napisa na pročelju vhoda, ki je v meni neznani pisavi vklesan z letnico 1804. Na vrhu pa stoji vojak in zre preko Za-ječara in Timoka do gore Zglavak, kjer teče bolgarska meja, in oko se mu blesti in žari v čudnem, čudnem ognju. Ah, Bolgari! Stali smo ob jarku za trdnjavo in vseučiliški profesor Jovanovič nam je govoril: »Hočem vam pokazati, kaj lahko stori narod, ki je barbar, dasi pravi, da je kulturen, V tej groblji leže kosti stošestdese-lih srbskih svečenikov, ki so jih Bolgari privlekli sem, jih zasramovali, jih rezali in v mukah podavili, ker so bili — Srbi. Glejte, sami presodite, ali je to naš brat?! Bolgar ni naš brat, on je Tatar, pa si je prevzel naš jezik — a ostane kljub temu Tatar. In sedaj hoče ta naš psevdobrat celo v našo zajednico. Dobro, mi ga sprejmemo, ali pod tem pogojem, da predvsem svetom prekliče svoja dejanja in nam da zadoščenje in se pokesa. Ali ta jarek v katerem je tudi moj rodni brat, je in ostane spomenik njihovega barbarstva. Junakom pa, zvestim Srbom, zakličemo: Slava!« Zaklicali smo: »Slava!« in zapeli žalostno: Gozdič je že zelen . ,. Glave pa smo klonili v tihi žalosti. In zdelo se mi je, da sem čutil, kako se je vojaku na ti trdnjavi zaiskrilo oko in se je celo s celim obrazom obrnil proti Balkanu ;— in še v večji žalosti so nam klonile glave.., Nismo si upali pogledati v oči drug drugemu, ker bali smo se, da bi ne izdali najvišje, najglobokejše bolesti ,.. Ob pobočju trdnjave pa se je svetila v solncu bela, nova bolnišnica, katere vodja je bil tedaj neki Slovenec. Pregledali smo jo in se vrnili v mesto, kjer se je razvila med izletniki in srbskimi športniki nogometna tekma — seveda nam v škodo. Nato smo se zbrali na dvorišču vojašnice, kjer so nam postregli celjski in somborski vojaki z večerjo in s slovensko pesmijo, ki so jo peli v zboru pod vodstvom svojega slovenskega kurata. In pela je slovenska popevka v mraku, razsvetljenem s plinov-nc lučjo, in se lovila v košatih kostanjih vojašnice, mamila srca z večerno opojnostjo slovenske vasi in čarala z melodioz-nostjo bratske tovariše. Po polnočnem banketu pa so nas pospremili z godbo na postajo. (Konec.) O ČLOVEK ! FRANCE VODNIK. O človek, ob godbi življenja, ki bučeče marzeljezo igra, posluhni sam vase in v sebi zaznal boš pesmi pretihe, kot da iz dalje nekdo k tebi pošilja prošnje vzdihe . . , V njih zvokih odmev trepeta tajnih, prikritih bolesti srca. To so odmevi, odpevi vriskajoči pesmi življenja, ki marzeljezo igra, da nas v omamo-pozabo uspava . . . In marsikdo! več ne bo začul sladkega pozdrava \ bitja, ki ga išče in v noč bo omahnil ob vriskajoči pesmi življenja! TEMELJI KREKOVE VELIČINE. IVAN DOLENEC. II. Krekovo javno delovanje — posledica njegovega krščanskega prepričanja. Višek Zveličarjevega nauka« — Vzvišenost javnega dela. -'Znamenje zveze z Bogom je nesebična ljubezen do bližnjega.« Krek. Ta stavek je vzet iz onega poglavja v Zgodbah, kjer komentira Krek Kristusovo napoved poslednje sodbe. (II. del, str. 484.) Kralj bo takrat govoril: »Pridite, blago slovljeni mojega očeta, posedite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Lačen sem bil namreč, in dali ste mi jesti žejen sem bil, in dali ste mi piti; tujec sem bil, in ste me vzeli pod streho; nag sem bil, in oblekli ste me; bolan, in ste me obiskali; v ječi sem bil, in ste prišli k meni .. . Resnično, povem vam, kar ste storili komu teh mojih najmlajših bratov, ste meni storili.« Že dalje časa me je zanimalo vprašanje, v čem je Krekova veličina, kaj je temelj njegovega značaja. Nisem še prebral Zgodb, a slutil sem, da moram najti zelo značilno izjavo Krekovo baš v onem odstavku, kjer govori sveto pismo o vprašanju, po čem nas bo enkrat večni sodnik sodil. Saj mora biti tu jasno povedano, na kaj polaga Bog sam največjo važnost v svojem nauku. Nisem sc motil. Krek je tu dostavil brez posebnega podčrtavanja, brez patosa, ampak s preprostostjo ponižnega vernika tele besede: »Jezus se istoveti z reveži. Imenuje jih svoje brate in pravi, da je prav za prav on sam v njih. To je višek nauka tistega Zveličarja, ki tako živo priporoča, naj sc s premoženjem tega sveta kupujejo večni zakladi. (Podčrtal priobče-vatelj.) Pač veleva najvišja zapoved ljubezen do Boga. Toda ljubezni do Boga ni. kjer ni ljubezni do bližnjega. Najprej se mora odluščiti od srca vsa sebičnost, zatreti se mora korenina vsega hudega, na- pačno nagnjenje do posvetnih dobrin, potem šele se more duša združiti z Bogom, Znamenje zveze z Bogom je nesebična ljubezen do bližnjega.« Tu je torej Krek povedal, kje je on gledal višek nauka Kristusovega. Ta višek krščanstva je skušal Krek udejstvovati v življenju; v tem, da je šel za tem ciljem tako dosledno, leži njegova veličina. Kje je on zastavil na tem polju svoje delo? Dve možnosti sta se mu odpirali: podrobno delo krščanskega usmiljenja in zdravljenje »v velikem« onih virov, iz katerih izvira telesna in duševna revščina. Oboje je vršil Krek. Toda glavno važnost je polagal njegov veliki duh na drugo točko. Kajti kdor deli miloščino, celi posamezne rane; kdor pa dela socialno, ta celi vire ran. »Vse socialno delo je uporaba znanja zakonov socializma v službi krščanske ljubezni, ,. Zato ni treba znanja, da se beraču da kos kruha ... Da se pa izprevidi bolezen, lakota celega stanu, za to je treba nekega znanja, je treba študija. Kdor to pozna, bo vedel, da je tisočkrat bolje, če s soc. delom zamašimo vir revščine, nego pa če iz kakega berača naredimo bogataša. Socialna miloščina je tisočkrat več vredna nego individualna.* (»Dostavki Socializmu« na strani 1. To so hektografirana skripta Krekovih predavanj o socializmu, ki so jih izdali ljubljanski bogoslovci.) Tako je prišel Krek do tega, da se je odločil za delo v javnem življenju, za organiziranje ljudstva na gospodarskem, stanovskem in političnem polju. O nalogi politika je imel Krek visoko mnenje. V Socializmu pravi (na str. 19), da imajo v državi največji pomen tisti, ki j« neposredno vladajo, za temi pa delavski stanovi, ki ustvarjajo vse državno premoženje. Politika mu je bila skrb za javnost. »Čimbolj pa služi kaka stvar splošnosti, teni bližja je Bogu, ki ohranja vesoljstvo.* (Socializem, str. 114.) Ali bi mogel kdo lepše povedati, kako sveta je bila Kreku naloga javnega delavca, nego je to storil sam v omenjenih besedah? Zraven se je pa Krek tudi zavedal, da po svetopisemskih besedah čaka »najstrožja sodba tiste, ki so predstojniki«* in da delajo vladarji in politiki, ki zlorabljajo svojo oblast ali pa ne vrše svoje dolžnosti, revolucije. »Revolucij ne delajo samo podložniki, marveč tudi vladarji, ne samo tlačeni, marveč tudi gospodujoči stanovi.« (Socializem, stran 160.) Kajti »neomejena oblast je trinoštvo, ki rodi politične prekucije, neomejena lastninska pravica pa poganja — družabne revolucije, ki so često hujše od prvih,« (Socializem, str. 164.) Tudi iz teh besed, ki kažejo važnost politike v negativnem oziru, se kaže, kako resno je pojmoval Krek svojo nalogo kot politik. »Kdor ima večjo oblast, mora biti le tem bolj ponižen in skrben za druge.« (Krek v Zgodbah II., str. 503.) Duhovski stan in delo za splošni blagor. Krek se je mogel z vso svojo osebo postaviti v službo javnega dela, ker je bil duhovnik. Ko je vstopil v semenišče, je s svojim globokim pogledom v bistvo življenja dobro vedel, da velja odslej zanj Gregorčičev rek: »Živeti vrli mož ne sme za sč. Iz bratov sreče njemu sreča klije, veielje ljudsko njemu v 6ko sije, in tuja solza mu meči srcel« Kot smo rekli, je bil Krek vesel darovalec in morebiti so bili baš pri njem izredno redki trenutki, da bi bil podoben oraču, ki gleda nazaj, potem ko je prijel za plug. Gledal je naprej, videl svoje velike naloge v življenju in pri tem prišel do prepričanja, da jim je kos samo, če ie prost družinskih skrbi. Zato je napisal z ozirom na celibat v Socializmu (str. 119) tele besede: »Koliko dela krščanske ljubezni, koliko potrebnega socialnega dela se ponuja! Samski stan je za to najprikladnejši. Celega, nerazdeljenega srca je treba pri tem * Knjiga modrosti 6, 6. (Lampe-Krekove Zgodbe I . str. 1108.) ISožji Ulic zvesto držal, dokler živim, je bil včeraj napaden v moji osebi.« Kako je Krek čislal duhovski stan radi njegove vzvišene naloge in kako je poj- 2 Požrtvovalni, po splošni koristi smereči duh bi pri mnogih vzbudil smisel za zdržno, samsko življenje.« Ivana — pastirica. Zato mislim, da lahko verujemo v iskrenost njegove izpovedi v državnem zboru dne 25. junija 1909: »Duhovski stan, ki sem ga sprejel prostovoljno in ki ga bom moval razmerje duhovnika do ljudstva, razvidimo iz besedi v državnem zboru dne 3. marca 1910, ko je govoril o koroških Slovencih: »Tudi ob času, ko je bilo to ubogo ljudstvo samo, ko mu je bila vsa buržoazija odtujena, je temu ljudstvu stal ob strani njegov duhovnik in bo ostal ob njegovi strani, kot del tega naroda, ne kot njegov gospod, ampak kot njegov prvi služabnik, njegov prvi hlapec.« Servi servorum Dei! S temi besedami je označil nalogo duhovnika tudi v slovitem govoru ob desetletnici Danice. (»Po desetih letih«, »Zora« X., štev. 4 in 5, str. 35.) Tudi v Zgodbah najdemo opetovano isto misel. Pri razlagi prizora, ko streže Jezus apostolom pri zadnji večerji, pravi Krek, da je duhovska oblast »v svojem jedru le težka, odgovorna, z zatajevanjem in ponižnimi žrtvami združena služba.« (Str. 503.) In na drugem mestu, ko opisuje umivanje nog, pravi-»Služba Jezusovega namestništva na zemlji se mora izvrševati v popolni ponižnosti. Cerkveni oblastnik ne sme biti podoben posvetnim vladarjem; vsaka gospodoval-nost mora biti izključena od njega, sicer ne zvršuje Jezusovega ukaza.« (Str. 504.) Zame je gotovo, da bi Krek ne bil nikdar postal to, kar nam je bil, če bi ne bil duhovnik. Zvest služabnik v službi ideje. Prav radi tega, ker je temeljila pri Kreku njegova javna delavnost v zavesti, da je to njegova dolžnost, ga tudi ni mogel razjeziti noben neuspeh in nobeuo nasprotovanje tako, da bi se bil umaknil ozlovoljen ali celo užaljen v zasebno življenje. Ko so mu nasprotniki nahujskali njegove lastne volivce proti njegovemu stališču v vprašanju starostnega zavaro-, vanja kmetskega ljudstva, je sam izdal in založil brošurico »Starostno zavarovanje kmetskega ljudstva«, da bi ne padel kak odij na stranko kot tako, češ, stranka se istoveti s Krekom v tem vprašanju. Zato je prevzel vso odgovornost na lastne rame in se podpisal samo: »Prof. dr. Krek«, da je tudi v tem pokazal, da govori samo kot znanstvenik, ne kot poslanec. Tam je zapisal tudi besede, ki kažejo, kako je tudi kot javni delavec stal samo v službi svoje dolžnosti, ki mu jo je velevela vest: »To vem, da svet takega dela ne plačuje. Kdor zida, je zamazan, obtolčen. To nič ne de, da le stavba napreduje. In stavba, ki bom delal pri njej..., dokler bom mogel, se imenuje srečnejša prihodnost našega ljudstva.« (Str. 32.) Zato je tudi ob času, ko so ga izključili iz stranke, rekel: »Enega si ne dam vzeti; pravice, da bi delal za narod.« Tu smo videli, kako je Krek pazil na to, da ne bi trpela stranka zaradi njegovega dela za starostno zavarovanje, ki mnogim ni bilo všeč. Prevzel je rajši vso odgovornost za svojo osebo, češ, manjše važnosti je korist posamezne osebe nego korist stranke. V tem visokem mišljenju Krekovem najdemo tudi glavni vzrok, zakaj je delal na to, da se je nekdanja Ka-toliško-narodna stranka prekrstila v Slovensko ljudsko stranko. Ne radi tega, ker bi se bil Krek sramoval katoliškega imena, ampak baš iz nasprotnega razloga: radi tega, ker je Krek katoliško ime tako visoko cenil. Vera mu je bila nekaj tako svetega, da ni hotel, da bi vsled napak, ki jih lahko napravi vsaka stranka, leteli očitki na cerkev. (Glej tozadevno »Našo moč« z dne 2. nov, 1917. Dotični odstavek je citiran tudi v Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1919, stran 92.) Krek je pri vsem svojem javnem delovanju eksponiral se be in štedil druge. Več mu je bila stranka nego lastna oseba, a zopet več cerkev nego stranka. Zato je bil Krek proti temu, da bi se politika omenjala v cerkvi, kakor je tudi globoko čutil potrebo političnega dela. Ni hotel, da bi cerkev kateregakoli človeka odbijala, ker je vedel, kakšen blagoslov je vera za človeka. Zato tudi ni maral, da bi nosila stranka v svojem imenu naslov »katoliška''. Prosim, naj vzame to v vednost tudi oni poslanec, ki se je še v narodnem predstavništvu v Belgradu dne 13. marca 1920 spodtikal nad prekrstitvijo nekdanje Ka toliške stranke! Kolikor sem opazoval Kreka zunaj cerkve, sem vedno čutil, da se sklicuje na vero nekako s tisto redkostjo in svečanostjo, s katero govori človek o največjem idealu svoje duše, ki mu je tako svet, da ga omenja samo takrat, kadar pokaže najljubše in najtišje zaklade svoje duše. Krščanstvo je odsevalo iz Kreka v praktičnem udejstvovanju. Vedel je, da ljudje na besede ne dajo toliko kakor na dejanja. Njegova želja je bila, da bi pridigal s svojim delom veliko resnico, da se krščanstvo tudi v 20. stoletju še ni preži- velo, ampak da je še vedno pogoj sreče za posameznika iri narode. Nikdar pa ni maral izrecno reči: glejte, tole je krščansko, kar delam jaz! Ne samo, da bi se to ne bilo skladalo z njegovim rahlim čutom za skromnost, ampak Krek je tudi vedel, da je vse človeško delo nepopolno in da se moremo idealu samo približati, da pa nobeno delo idealu ne odgovarja popolnoma. Vendar pa je Krek lahko rekel z Gregorčičem o vseh svojih delih, tudi o onih, ki so se nanašali na skrb za posvetne stvari: »In dobro vem, da niso mu (Bogu) k nečasli, čeprav za cerkev niso in oltar, — saj kaže vendar sleherna njih črta, da seme njih iz božjega je vrta!« (Konec ) FAZANIŠČE. Uvod. Prav poseben, da, skoro čudovit je listi kosec slovenske zemlje, ki mu pravim la-zanišče (od ptice, ki se imenuje fazan ali tetrev). Hvala Bogu, da imamo takih paradižev zlasti v krškem, pa tudi v ljubljanskem, kamniškem, kranjskem in drugih okrajih. Saj ustrelijo samo na sorškem polju po 400 tetretov vsako leto. In koliko zanimivih reči najdeš v takem bivališču fazanov! Predvsem je ta okolica tako krasna, kot bi bila nalašč ustvarjena za • pesnika. V njej najdeš vse, karkoli ti le poželi srce. Tu imaš gričevje, ki sicer valovi lahno, pa le do precejšnje višine; na njem pa se menjavajo bolj strma pobočja, ki ih prepeka opoldansko solnce, z drugimi bolj položnimi in obrnjenimi proti severu, ki nudijo v popoldanski vročini dovolj prijetne sence in hladnega zraka. Vmes pa so dolinice z zelenimi travniki, ki so bujno porasli s travo. Po njih žubore potočki z bistrimi, živahno pevajočimi vodicami. In gozd v našem fazanišču, kako čudovit jc tudi ta! Tu imaš lepo lozo v ravnini, ne FR. PENGOV. daleč bahat gozd, ki je ponos gospodarju zaradi debelega bukovja, borovja in smre-kovja. Dočim je hosta porastla marsikje z gostim grmičjem, najdeš po hribu mnogo mest z mladovjem listnatega in iglastega drevja. Povsod pa je raztresenih med gostejšim drevjem vse polno laz, četudi včasih velikih samo za dlan. Po sečeh in goličavah je dosti jagodnatega nizkega drevja in grmičevja; tu rasteta brek in jerebika, se šopiri z velikimi, škrlatnimi jagodami ruski glog, ne manjka drobnic (divjih hrušk), potočku prisluškujeta v veliki množici radovedna bregovita (kozja pogačica) in čemž, robove gozda pa zaznamuje krh-ljika, ki daje najboljše oglje za smodnik, leskovo in drugo grmovje. Pod drevjem in grmičjem pa je vse leto cvetlic, da jih ne prešteješ. Čim zgine spomladi sneg, zažvenkečejo na pobočjih zvončki, v dolinici pod jelševjem kraj potoka pa zatrepečejo z glavicami ljubke ncričice (veliki zvonček). Vsepovsodi pošilja leska zahvalni dar rumenega kadila proti nebu, kadarkoli jo spomni pomladni vetrc te dolžnosti, pa tudi armada troben- ti tic, ki gorijo pod njo z zlatimi plameni, ne zastaja v hvaležnosti. Ves srečen obrača pomladanski žefran, ki ga nekateri celo zamenjavajo z jesenskim podleskom, modra zrkla proti nebu, povsod okrog njega vstajajo rožnati in vijoličasti pljučniki, ki te spominjajo že z imenom, da imaš pljuča samo zato, da z njimi vedno, zlasti v gozdu dihaš globoko. Izmed vseh vonjav te vabi zlasti blagodišeči volčin. Še pozneje se prikaže rumeni gabez, ljubki korček (ciklamen), ki priča, da naši zemlji ne manjka apna; v senčnem kotu gozda med velikimi četvero-listi volčje jagode se belijo na nizkih šibicah beli kraguljci šmarnice; na drugih nekoliko daljših stebelcih potrepe-tavajo cveti sorodnega Salomonovega pečata, na bregu ob vodi pa skriva belo ptičje mleko z zeleno pelerino notranjo belino svojega perigona, ki je kakor bi bilo iz mlečnega stekla... Pa še drugo bilje in cvetje je raztreseno tu po zemlji, v grmovju in travi, sebi in človeku, gotovo tudi samemu Gospodu v veselje. Res, diven je ta kraj in še lepši ta gozd. V vsakem kotičku se ti ustavi radovedna stopinja, da se zagledaš s smehljajočimi ustni v kako stvar in pozabljaš pri tem nase, na čas, da, na ves svet — tako dobro ti je pri srcu. Na stotine je tukaj skrivališč, a vsako se neprestano izpre-minja, kakor se pač poigravajo z njim solnčni žarki, in čas, ki poteka tu neslišno, kot bi bežal bos po travi, vendar hiti tudi tukaj, četudi bi se ti utegnilo zazdeti, da se je ustavil za vedno v sredi najkrasnejše mladosti. Ustaviš se na majhni goličavi, odkoder ti splava oko na rodovitna polja in travnike, ki obdajajo hosto in log; krog tebe rumeni žolti naprstec, sc zibljejo na lahko proti rožnatega vrbovca v peščeni zemlji, se klanjajo med nizkimi drcvesci prijazno Marijini lasci in druge latovke in klas-nate trave ... Pa komaj obstaneš, že ležiš — menda sc tega komaj zaveš —na hrbtu in gledaš navzgor v nebeška okna in vidiš, kako se za kratek čas poigrava tvidi nebeški Oče, ki si je navezal na vrvico celo kitico oblakov in jih poteza kakor kmetiče po šahovnici po gladki modrini nebeškega obloka zdaj sem zdaj tja. Tako moreš sanjariti edinole v fazani-šču, v čudovitem gozdu, kjer je podobno, kakor da ne bi stopila sem nikoli lovčeva noga, kakor bi bil to raj, v katerem sa igrajo, nad katerim se radujejo edino-le nedolžni otroci. Lovčev dom. In vendar je tu v bližini lovčev dom! Prijazen, majhen, na pol skrit za živo smrekovo mejo je ta domek. Pred njim je vrtec, v katerem se šopirijo štirje prastari brinovi grmi, ki dajejo s svoo na piramido pristriženo obliko poslopju v ozadju poseben, nenavaden, skoraj turoben značaj. Ta vtis še povečujejo štiri na široko razrasle tise, od katerih stojita dve spredaj na voglih vrta — drugi dve pa sta sredi vrta — a spadata na vsak način med šaljivce in čudake med drevesi. Njune igle so silno temne, a nič manj žalostno ni njuno obličje od spomladi pa skoraj do konca poletja; zdita se kot rajni Jaka Življcnjasit, ki je bil jezen na ves svet. . . Toda proti jeseni jima nenadoma blisne v glavo, da se morata poradovati tudi onidve, in v trenutku se posujeta z množico rdečih jagod, da se zdi, kot bi jim bila od same radosti zalila kri rdeča lica .. . A zadaj za hišo, tam je pa že bolj strašno . .. Dvorišče je tam — in na njem ležita pred uto orjaška pasja kosmatinca, ki se ti zaženeta, ko stopiš skozi vrata, z neznanskim truščem in lavežem nasproti, kot bi te hotela najmanj požreti. A to je le njuna vnanja raskava skorja, v resnici nista tako hudobna. Kaj še! Zaženeta se sicer divje tbliko blizu, da bi ju lahko dosegel z roko, nato pa se ustavita, kakor v zadregi, in čakata. Ali ni, kakor bi ju hotelo biti malce sram? — Če pa jima privoščiš lepo, prijazno besedo, jameta mahljati in otepati s kosmatimi repi. Še dvakrat, trikrat zabevskneta in že obrneta glavi nazaj, kakor bi hotela pokazati, kako težko jima je ravnati proti svoji divji naravi —* potem pa se bližata bolj in bolj zaupno. Komaj pa si ju pogladil po kosmatih hrbtiščih, čudo, da ti ne izližeta rok! Kot blazna poskakujeta od radosti, da jima je človeška roka popraskala hrbet. Zastonj bi iskal v živalstvu (zoologiji) živahnejše fotografije Cankarjevih »Hlapcev«. Še bolj notri na dvorišču blizu hišnih vrat stoji visok hlevec, spredaj prepleten z žičnato mrežo kakor kletka — v njem pa sedi najbolj čuječ stražnik, ki te novinca z bučnim šumom in rožljajočo verigo prestraši, da ti zastaja srce in ledeni kri po žilah. In kdo bi se tudi ne prestrašil, če bi nenadoma okrenil glavo in zazrl dva komolca od sebe pošast z rogato glavo in z dvema velikima, mežikajočima pomarančastima očesoma, ki se obračata divje naokoli, med njima pa klopoče in škrta kljun, skoro popolnoma skrit v perju. In kdo bi tudi kar po nagonu ne odskočil od take kletke, ko opazi, kako se obrača proti njemu šapa gosto porasla s perjem, z dolgimi kremplji in zločinskimi okovi na sebi! In vendar je ves tvoj strah popolnoma odveč; kajti ta »kralj noči«, kakor ga proslavljajo stare knjige, že davno nima več v sebi niti pazderja kake divjosti. Menda v posmeh njegovemu preminulemu kraljevskemu dostojanstvu ga goste z ustreljenimi vevericami — včasih tudi z mačjo pečenko — in kadar mu pri spominu na kraljevsko minljivost postaja slabo, dobi v kljun grudico surovega masla. Sicer je pa postal že popolnoma vsakdanja prikazen in sc ga tukaj nihče ne boji — najmanj že ptičji drobiž. Slišal sem celo, da se koklja, ko vodi piščeta po dvoru, večkrat pred kletko jezno naščepiri, preteče zakvoče in se zaleti proti žičnati mreži, kakor bi se hotela meriti z groznim ptičem. In če smemo verjeti zatrjevanju domačinov, sc ob takih prilikah »kralj noči« pre vsaki-krat prav nekraljevsko trese. To gotovo ni nemogoče; sa'j ve tudi človeška povesr-nica poročati o marsikakih nekraljevskih mrzlicah kraljev. Če vzbuja dvorišče strahove, je pa notranjščina lovske hišice toliko prijaznejša. Po stenah predsobe je razobešeno staro orožje poštenih nekdanjih lovcev gospodarjev, pa tudi lovskih tatov zadnjega stoletja, vmes pa cela kopa nagačenih ptic, predvsem tetrevov in njihovih sovražnikov, Podobno je tudi v pisarni in drugih sobah. Povsod vidiš fazane: navadne, srebrne, zlate, pa tudi čarobno lepe eksotične zvrsti, kraljevega fazana, fazana z ovratnikom, demantnega tetreva in druge. V kotu izbe se krivi k tlom sivi skobec, ki se pravkar pripravlja na vzlet; na sredi stropa pa visi in se suče orel s široko razpetimi krili in gleda s sanjavimi steklenimi očmi v neznano daljavo. Morebiti se mu zdi, da še vedno kroži v neznanskih višavah med oblaki nad deželo in njenimi gozdovi, morda sanja o kraljevi vzvišenosti, s katere se je dal tako brezumno izvabiti zaradi malenkostnega sovraštva do sove-uharice, ki jo je bil opazil pri belem dnevu sedečo sredi fazanišča. Samo za trenutek se je spustil bliže k zemlji — in že je plačal to z življenjem. Tako je torej v naši logarski hiši, ptič poleg ptiča, da že skoraj stene več ne opaziš. Zraven fazanov in raznih ujed sede tu po vejah kalini poleg pegamov, vijoglavka poleg krivokljuna, šopiri se brhka mila jerica in šoja poleg cesarskega kobilarja in krasnega vodomca — ptic, da jih ne prešteješ. Ne manjka niti legendarne modre ptice-zlatovranke. Da bi pa imela lovčeva hiša v fazanišču nagačenega tudi indijskega slona, lega menda pač ne zahtevate! Da, taka je lovska hiša od znotraj in od zunaj, toda lovca tetrevarja ni v njej. Smo namreč v začetku aprila, ko se začenja zanj najvažnejše delo. Vse dopoldne se je potikal z nekoliko logarji po volierah, velikih omreženih prostorih, v katerih hrani fazane čez nevljudno zimo; previdno je stopal od enega skrbno z listjem prikritega gnezda do drugega in vzel iz vsakega jajce. Polne košarice jih je pošiljal domov. Zvit je namreč ta človek, ki hoče doseči s tem ravnanjem prav poseben namen. Fazanova puta ni obdarovana s preveč brihtno glavico. Ko vidi, da so zginila jajca prve zalege — v presledkih od 24 do 48 ur znaša jajca, in sicer 8 do 12 vsega skupaj — si ne ve pomagati drugače, kakor da znese še enkrat druga. Seveda se fazanka in njen petelinec, ki sta skupaj zaprta, slednjič naveličata te lepe pesmi in puta preneha nesti. — A tedaj ima tetrevar že toliko jajec — do 20 od vsake pute — kolikor si mu jih le more poželeti srce in na glas se hahlja v gosto brado, da je tako potegnil fazane. Ljube putke, ki si na vso moč prizadevajo nadomestiti , ugrabljena jajca, mu namreč naneso dvakrat toliko jajec, kakor bi jih, če ne bi ravnal lovec tako premeteno. Dobro sicer ve naš Nimrod, da začno nazadnje vsi fazani z generalno stavko, pute pa poleg tega še slovesno obljubljajo, da sebi v sramoto nc izvale niti enega jajca ■— a to lovcu nc dela sivih las. Že davno je poskrbel za mačehe tem jajcem. Zato hodi veselo po fazanski hosti in piha iz vivčka take goste dime kakor bajtarjeva koča, kadar peko kruh. Cc ga ne poznaš, težko, da bi se ne prestrašil, ko ga srečaš. Tako grozansko je namreč bradat, da Repoštev v bajki ne more biti bolj. Ne zabite pa, da je bil rajnki Repoštev velik dobričina, ki je zelo rad posnemal Vrbana Smuka ali pa tudi burkasto preteklost Miha Gorenjskega, ki jo tako lepo opisuje Dom in svet v svojem rojstnem letniku. Ista dobra in slaba nagnjenja ima tudi naš logar kakor večina drugih njegovih tovarišev lovcev. Zato je bil gotovo Repoštev bog lovcev ob času ko je sedel na predsedniškem stolu božje vlade za naših poganskih pradedov še Svarun s svojo družino. Pozneje šele, ko je zasvetil prednamcem sveti križ in zlata svoboda krščanstva, si je izbral zeleni ceh lovcev najprej sv. Evstahija, še pozneje pa sv, Huberta za patrona. Očitno pa je, da od tistih časov pojema število takih lovcev. Lovec fazanar je seveda še starega kopita in zato podoben Repoštevu kot jajce jajcu, in to ne samo po vnanje. Če le odpre usta, že se ti zlaže in se norčuje iz tebe. Toda Bog varuj, da bi mu ne verjeli ali da bi ga celo očitno sumničili neresničnosti! Čim bi se pripetilo kaj takega, se ustavi naš Nimrod na goličavi, nasrši obrvi, kot bi se grmadili oblaki pred nevihto, obraz se mu zmrači — nato pa povrta s sredincem v pipo in že vam dokazuje, da ste zeleni kot zimzelen, če niti tega ne veste, da lovec sploh nikdar ne laže, ampak da k večjemu govori tu in tam latovsko, da tako vsaj on ohrani spomin na lepe klasične jezike, ko drugih izobražencev, ki bi jih umeli, itak kmalu ne bo več v Jugoslaviji, če bodo ostali sedanji nazori. Danes seveda — ob času, ko zbira jajca — se ne potika po lovišču, ima pač mnogo važnejšega posla. Dobimo ga v zimski staji — kamor zapirajo fazane ob najbolj mrzlih mesecih — katere tla so pokrita s sivim svižem, pripeljanim pravkar s savskega proda; v njem so v dolgin vrstah naložena jajca. Fazanar jih pro-klada v pesku vsak drug dan; zdaj jih po- Ivana v orožju. stavlja po konci, drugič jih polaga po dolgem. Pravkar je izvršil za danes to delo. Poleg njega stoji več košar svežih jajec, na katere piše današnji datum in jih poklada na mivko. A nikar ga ne sprašuj, čemu to dela — gotovo bi ti odgovoril po latovsko! Zimska staja. Zimska staja je še najbolj podobna kaki vojni baraki iz žalostnih let 1914—1918. Dolga stavba brez oken, le skozi špranje, nalašč puščene v steno, sije solnce, kolikor pač more. Prav pripravno poslopje za veliko mrtvašnico, kakor jo opisuje češki pesnik Erben v »Svatbenih srajcah«, in vendar je to najvažnejši del vsega fa-zanišča. Zimska staja se imenuje ta velika, lesena stavba zato, ker prebivajo v nji skozi vso dolgo zimo tetrevi, ki bi težko prenašali našo zimo z vsemi njenimi nevarnostmi. Zato je v poslopju cela množica suhih dreves zasajenih v zemljo, da morejo proti večeru fazani sedati nanje. Mreža pa, ki jo vidite razpeto pod streho, varuje ptice, da si ne potolčejo glav, če se premočno poženo kvišku. In to se zgodi precej pogostoma, če jih kaj splaši. Zato je to poslopje pravi dobrotnik fazanjega rodu; brez njega bi niti polovica teh ptic ne prestala neprijazne zime, in sicer ptic, ki so srečno prebile smrtne nevarnosti jesenskih lovov in katerim je dal dobri Bog poleg krasne obleke tudi precejšnjo porcijo zabitosti, morda v opomin človeškim otrokom, posebno Evinim hčerkam, da lepa vnanjost še ni dokaz notranje modrosti. — Pa tudi v drugem oziru je zimska staja velikega pomena. Ko spuste na vigred tetreve v volierc obširne, z žičnato mrežo ograjene prostore v lozi — očistijo zimsko stajo, na-sipljejo jo z novim peskom in izpremene v skladišče za jajca. Kmalu sc prikažejo ob stenah dolge vrste valilnih košar, v katerih sede drobne japonske putke »bantam« na fazanjih jajcih. Vsaka jih dobi * kakih 10 do 12 v oskrbo, — vsa z istim datumom — in odslej sedi na njih vztrajno, dokler se ne izležejo. Kadar so vse te košare zasedene, se ti zdi zimska staja kakor kaka kurja zbornica. Dvakrat na dan prihaja sem logar; če bi ne videl na lastne oči, bi ne verjel, kako dobrodušen človeček je to pri vsej svoji divji repo-števovski zunanjosti. Najprej pripravi v ograjenem prostoru pred zimsko stajo piče in vode, nato pa odnaša z materinsko previdnostjo putko za putko, jajca pa pokriva, da se ne prehlade. Ko pa so se ljube kokošice najedle in napile, ko so si Ivupn sporoo« kralju Karolu rešitev mosta Orkana. na čistem zraku dovolj pretegnile od sedenja otrple ude, jih zopet nosi varno v stajo in posaja previdno na gnezda. Pri tem seveda brez presledka kadi, obraz sc mu drži na smeh, oči pa skrbno pazijo, ali se ne prično že kmalu valiti mladi fazančki. Mož ni samo dober latinec, ampak tudi izvrsten računar. Ve, da je prvotna domovina njegovih ljubljencev daljna Azija, posebno dežele od Črnega morja, severno in južno od Kavkaza in ozemlje okrog Kaspiškega in Arulskega jezera. Ve pa tudi, da so udomačili tetreva že v pradavnih časih v takratnih kulturnih deželah, na Grškem in v Italiji, kjer so krasili bogate vrtove s svojim bohotnim perjem. Kot političen človek je prijatelj Angležev ^in Francozov; zato tudi dobro ve, d* vzgoje še dandanes — pričenši izza 11. stoletja — Angleži največ fazanov, na kar se tudi izvrstno razumejo. Leto za letom odpošiljajo veliko število fazanov in fazanjih jajec v druge dežele: v Ameriko, Avstralijo, južno Afriko, kar jim prinaša dosti denarja. To šegeče našega Nimroda, ki nima samo doma velike kope otrok, ki jih treba preskrbeti, ampak tudi v srcu lep kos jugoslovanskega ponosa in ljubezni do slovenske domovine. Prepričan je, da se mora Jugoslovanu odpreti danes ali jutri prosta pot do Črnega in Jadranskega in Egejskega morja in se pripravlja za ta slučaj, da potekmuje z Angležem v izvozu fazanov. Čez kakih 24 do 26 dni se mu pričenjajo izpolnjevati želje. Ko se jamejo iz-legati prvi mladiči, hodi od gnezda do gnezda, odstranja lupine, pregleduje izlegla piščeta in skrbi zanje bolje nego bi mogel rodni, oče fazanski. Nekaj dni> pozneje dobijo bantamske pritlikavke nove prostornejše kletke, ki so opremljene z mrežico in stoje na tleh — valilne košare so bile pritrjene ob stenah precej visoko od tal. V tem času se fazanar skoro ne premakne iz zimske staje. Fazanji drobiž je namreč silno občutljiv za najrazličnejše otroške bolezni — najbolj jim škodujeta vlaga in mraz. Prehlajeni fazančiči dobijo hude krče, ki jih uničijo časih v velikem številu. Takrat se pokaže fazanarjeva ljubezen v najsijajnejši luči. Ako pridejo taki pasje - mrzli dnevi, tedaj si odtrga od ust in daje mladim fazančkom trdo kuhana, drobno se sekljana jajca, katerim doda še nekoliko zelenega rmana, po žličico dobrega konjaka; kajti »alkohol« je že preizkušeno zdravilo proti nevarnemu mrazu. Sicer mu je žal za ta konjak, ker ga uživa tudi sam, in sicer ne samo kot sredstvo proti mrazu, ampak tudi proti vročini, nc le za žalost, ampak tudi za veselje, če jc utrujen, da mu da nove svežosti, če mu je dolgčas od brezdelja, da ga ubije. Alkohol je pač lek za vse bolezni, pa najsi bodo njihovi pojavi še tako diametralno nasprotni kot ogenj in voda, kot noč in dan. Pa naš možakar se vendar-le ta čas premaga, zdihujoč hodi po dvorišču in se ozira na vse štiri strani sveta, ali ne prileti že skoraj odkod krasen, topel majniški dan . .. In ko se zgodi tudi to, takrat se mu olajša srce in si globoko oddahne. Dočim je imel prve dni zaprte putke tako, da tudi mladički niso mogli iz kletke na prosto, je zdaj v omreženi kletki ujetnica samo kokoška, mladički pa se lahko prosto gibljejo okoli mačehine ječe. Zdaj pa, ko jc mladina že precej odrasla, razstavlja vsak solnčni dan kletke na prosto v faza-nišču, da se tako privajajo fazančki prosti naravi in utrjujejo. Tudi hrano jim polagoma menjava. Mladim fazanom so mravljinčja jajca prava sladčica, ljubijo pa tudi črve, muhe, kobilice, razne ličinke in po dobno. Zdaj, ko svobodno uhajajo skozi mrežo iz kletke, sc ne le srborito preganjajo in igrajo na solncu, ampak iščejo tudi pridno naštetih delikates. Če pa le količkaj zašumi, če zaprši še tako rahel dežek, v trenutku so v kletki pod krili skrbne mačehe; tudi na noč se vračajo vselej tja. Pa tudi tedaj čuje fazanar še vedno zvesto nad svojimi varovančki; vsak večer zapira kletko z lesenimi vratci, da bi fazančkov ne zeblo ponoči. Šele čez nekaj tednov, ko jedo že namočeno žito in koruzo, odstrani mrežo v kletki, in odslej se izprehaja tudi kokljica s svojo trumico svobodno po fazanišču in se vrača v odprti kurnik šele na noč k počitku. Ko je perutnina stara kakih deset tednov, zoblje že suho seme, najprej žito in zdrobljeno koruzo, pozneje od petnajstega tedna naprej tudi drugo zrnje, oves in ječmen. A čista voda mora biti vedno na mizi. V tem času seveda popušča skrbnost fazanarjeva že v veliki meri; lovec nadzoruje svoje varovance le še bolj iz daljave in jih brani samo še pred zunanjimi nevarnostmi, ki jih je pa v fazanišču vse leto več nego dovolj. Petelinček Ki-ki-ri-ki. Leto za letom je šlo v našem tetrevišču vse gladko kakor po nitki — ali letos se je zgodilo nekaj slučajev, ki pričajo z vso resnobo, da ima osrečiti fazanišče živalca prav posebne vrste s svojo navzočnostjo. Ko je namreč pokladal fazanar prva nabrana jajca v zimski staji na pesek, se je ustavil pri sedmem in okrenil glavo za trenutek v stran. A komaj je to storil, mu je zdrknilo jajce iz roke in hop! skočilo kar samo v pesek. Mili naš fazanar se je prestrašil, da ga je kar zazeblo v noge; kajti že davno se ni bilo pripetilo, da bi imel tako nerodne prste. Zato je zamrmral, da naj bi vzel »zeleni« to presneto zimo, ki vselej vzame človeku vso vajo — in že je pobral jajce ter ga pregledoval od vseh strani. Ko se je prepričal, da je celo, je napisal nanj datum pa tudi opombico, ki je izražala močan pomislek, da bi se kaj prida izleglo iz njega. Po čudnem naključju usode je prišlo to jajce pod prvo kuro, ki ji je nasadil lovec. Ko je prišel petindvajset dni nato fazanar v zimsko stajo, je videl tale čudoviti prizor: prva putika je zadovoljno kokala — na hrbtu pa ji je čepelo prvo letošnje pišče. Veselo je obračalo glavico naokoli in gledalo z iskrimi očesci logarja. »Poglej ga no šmenta!« je zamrmral fazanar z nasmehom, a kar streslo ga je, ko je vzeT putko iz gnezda. Vsa druga jajca so bila še nenakljuvana. In ko je vzel v roko lupino, je še bolj ostrmel; kajti na njej je čital opombico svojega dvoma. »Grom in strela!« je vzkliknil ves presenečen, a takoj mu je prišlo na misel, da je to prav ono jajce, ki mu je bilo padlo iz rok, ko se je čudil njegovi nenavadni velikosti in izredni okroglosti. — Oko se mu jc uprlo poizvedujoče na izleglega kebčeka, a ko jc videl, kako čvrsto gleda v življenje, so mu prešli zadnji pomisleki Nosil jc potem putko za putko v ograjo in jih posajal zopet nazaj na gnezda. Ko pa je zvršil to delo, je vzel mladega fa-zančka, edinega v vsej zimski staji, in ga nesel v hišo, da ga pokaže družini. In naš ljubi fazanček je ostal tam cele tri dni, zakaj ves ta čas se ni izleglo v staji niti eno novo pišče. Zato ni prav nič čudno, da se je sedem dni nato, ko je prišla njegova pestunja — pisana japonka s črno glavo — v kletko na pesku zimske staje s celim tropom mladičev, odlikoval prvorojeni fazanek od vseh ostalih ne le po svoji postavnosti, ampak tudi po nenavadni živahnosti. Skoraj ob grlo bi bila prišla skrbna putka, tako neprestano je morala opominjati malega poredneža. Pa vendar mu ni zamerila preveč; opazila je namreč, da gleda fazanar prav na tega nepridiprava s prav posebno ljubeznijo, in to je napolnjevalo njeno srce z materinskim ponosom. Dvakrat mu je sicer že grozila nevarnost, da ga pohodi fazanar, a vselej je še v pravem, trenutku odskočil. Zato je putka kar medlela od groze, kadar se je bližala ura fazanarjevega obiska; kajti prav ob tem času se je ljubljeni nebogljenček skoro vsakikrat potikal okoli vrat. Kmalu pa se je pokazalo, zakaj ravna tako; kajti naslednje dni ga je moral fazanar vsakokrat loviti v predsobi, kamor je pobegnil, čim so se vrata odprla le na pol. Ni moglo biti nobenega dvoma — fa-zanku je zamrzela zimska stoja, zahrepenel je po solncu, po prostem zraku, po gozdni svobodi... Sam tega še ni znal jasno povedati, ker je bil še tako majčken, a vsaka žilica njegovega drobnega srčeca ga je gnala venkaj, onstran lesenih dveri; kajti dobro mu je bilo še v spominu izza časa svojega bivanja v lovčevi hiši, da je tam zunaj, pod svobodnim solncem, popolnoma drugačen sVet kakor v mračni, nezdravi zimski staji — poln solnca in mavričnih barv, s katerimi se večni polmrak in hlad zimske staie nili od daleka primerjati ne da. Kdor stanovitno čaka, oko nepremično upira v svoj ideal, ta tudi dočaka. Dočakal jc slednjič tudi naš fazanek. In morda je prav njemu na ljubo postavil fa-zanar kletko s pisano, črnoglavo japonko na najbolj solnčno in krasno mesto v fa-zanišču. Za našega junačka so nastopili zdaj zlati časi. Veselo je begal po obširnem prostoru, lahko se je zatekel v hosto, da, celo v gozd, kjer je bilo sicer bolj temačno — pa vendar brez primere lepše nego v zimski staji; saj je prihajala semkaj skozi predore med pripogibajočimi se vejami solnčna svetloba z ozkimi žarki in se razlivala po tleh v okroglih lisah. Zatekel se je včasih tako daleč, da ni več slišal kričanja matere, ki je umirala od same skrbi, da se ne bi kje zgubil ali kam padel ali da ga ne bi celo kaj požrlo ... Dobro je namreč vedela iz skušnje, kako nevaren je gozd in da se posebno v času mladih piščancev potika po fazanišču nadvse nevaren morilec, pobarvan kakor cimetova skorja, ki se mu pravi podlasica. (Konec.) SVATOPLUK ČECH: PESMI SUŽNJA. Poslovenil TINE DEBELJAK. IV. Z morja dih večerni plove, zrak razpaljeni hladi, razčesanih palm vrhove trepetanje oživi: živordečih listov lasi šepetajo vest lahno — Zbor sužnjev: To so senc večernih glasi, tajni spev duhov je to! O, razumem palm šumljanjel Razložim vam spev duhov, palm večernih žalovanje, potopljenih v čas vekov, ko ta gaj je v svoji temi rod naš cvesti zrl prosto — Zbor sužnjev: Ah, lo v vekov je objemi, Ah, to davno je bil6. Mi svobodni smo se zvali, naše bilo polje to; zase orali in sejali in branili last svoj6, bili vojske smo krvave za svoj dom in svojo čast — Zbor sužnjev: Moško vest kot iz daljave nedosledne veje v nas. Svojo last, prostost v hotenju, svojo čast imeli smo; — toda naših zmed v mišljenju, naših krivd je kazen to: konec zdaj je slavi naši, tuja pest jo strla v prah — Zbor sužnjev: O, teh palm povest zdaj plaši spon žvenket in biča strah. Smo sužnji. Smo lutke v tuji samovolji: brez kazni vsak sme biti nas s pestjo. Vse naše je v igračo komurkoli in časti naši se smeji vsakdo. Le črede smo živine, z biči bite za tuj prospeh od jutra do noči. Zbor sužnjev: Brez volje »mo, pravice in zaščite, o sužnji mil 1)6 gospodar: Le se trudite v znoji, bogastva žetev mi nosite s polj, da morem zadostiti želji svoji, da polnim ljubljencem rokč še bolj, da morem dati spone vam še težje in biče nove vam, o sužnji vil Zbor sužnjev: Sramote večne smeh nam v duše reže, o sužnji mil Nič našega ni, vse si tujec ldsti, zanj znoj naš zemljo prednikov rosi — in razen njega ni za nas oblasti: nam zakon je in pravo, kar želi. Za nje so proti nam laži resnice, za nas celo nebo je brez moči — Zbor sužnjev: Smo bedna čreda, ljudstvo brez pravice, o sužnji mi! VI. O, dosti sužnjev blizu je in v dalji: enako tilnik jim igo teži, enako v čelo znak sramu jih pali, enako v sponah jim telo ječi. Kot peska v morju takih je obilno, ki sužmjijo nasilnikom bedn6, ki čakajo na zoro odrešilno iz te noči, ki v njej vekovi mro — Mi pijemo bolj trpko snov, trpimo zlo1 najtežje: vrat gnete dvojen nam okov in dvojen roke veže. Tam ista polt je, ki igo jo šije in bič vihti; tam zvok iz ust robu enak se kot iz ust biriča lije: birič in rob sta istega rodu. Povesti znajo, ki pri njih vzvaluje v nenadnem jim sozvočju skupna kri in kadar tujec na rodu čast pljuje, obojih kri enako se vzbesni — A v prah nas tare tuja polt in tuji glas nas reže: vrat gnete dvojen nam okov in dvojen roke veže. V polt druge barve bič se bolj zajeda in bolj boli, zadan od tujih rok, raz usten vtrga se boječa le beseda, ker gospodar sovraži tuji zvok. Kar nam je drago, to je njemu tuje, za kar sc trudi on, je nam mrzkč; on hoče, da nam glas krvi izruje, znak prednikov, zavest, jezik celo — (Koncc ) Mi pijemo bolj trpko snov, trpimo zlo najtežje: vrat gnete tuji nam okov in tuji roke veže. BLEDI JEZDECI. Ropot turbin, grom parnega stroja in pisk siren nam jemlje glas, da bi izrekli besedo samogovora, da bi izrekli hrepenenja svojih duš. Z električno lučjo opremljeni zamašnjak-orjak nam s svojim jermenjem ugaša samotarsko večno luč pred prestolom Večnega, Visoki, črnogledi dimniki, ki bruhajo neprestano i/. sebe oblake dima, nas ločijo od zvezd, nam zakrivajo jasno nebo. Sajasti, izmučeni, žalostni smo pozabili na nebo in gledamo k zemlji. TOŠAR. V oblake dima zavito, od sikanja gluho noč odmeva tuljenje divjih zveri. Morda se plazi rjoveč lev na nočni plen? Same sence, grozeče, črne se hulijo okrog; sovražno jim žare oči, pogubo jim pihajo jeziki; za njimi pa vstaja medla, mrtvaško-bela glorija, morje pogube, ki izpodjeda svet. Sv, Janez je videl v svojem razodetju, kako je Vsevečni odpiral knjigo s sedmimi pečati; iz prvih štirih strani so planili grozeči jezdeci ter besneli v noč, da kot predhodniki pokažejo sodbo božjo. Tudi na nas je padla noč; tudi nam se bližajo zveri sršečih pogledov — štirje apokaliptični jezdeci. Prvi je sejalec kuge. Dobro je hranjeno seme, da vzraste in vzcvete, komaj da pade na pripravljeno zemljo. Bohotno se razraste, preprede in uniči v kratkem času zdrave bilke, da padejo pod noge kugi v trdno spanje. Bog ve, če jih bo moglo še solnce obuditi in pokrepčati! To je pa seme. — »Kaj je duša? Duša je kruh. Poglej, kako lahko boš pozabil na dušo, na kruh ti pa ne bo mogoče nikdar pozabiti! Kaj je človek? Človek je žival! Poglej! Žival v čutni svobodi nabira hrano, zida brloge za stan, grize' in mori bližnjika. Samo da živi do pogina, duše nima, ne skrbi za njo. Človek je bog. Svobodno mu je, da se izživi v širokih plasteh, v črnih globinah, da sam sede na prestol vladarja, odkoder bo vladal sebe po svoji volji!« »Glej! Sodba jim je pisana^ Gorje vam, ki oznanjate temo, mesto svetlobe.« (Js. 5, 20.) Že se prihuli za prvim drugi jezdec, »Nravnost pa vera sta si nasprotnici, kot ogenj in voda! Zakaj podajaš roki veri, da ti jih vklene v suženjstvo; sam hodi svoja pota; bodi mož, ki se ne da voditi po drugih. Saj ne potrebuješ vodstva v nravnem življenju! Vodstvo vere te saJpo ovira v tvojem svobodnem razmahu! Le ločena, in sama more nravnost uspevati!* Ne tako! Cvetke ni brez stcbelca, ni nravnosti brez vere; pogine riba brez vode, propade nravnost brez vere. Pride tretji. On siplje iz svoje brezdanje sejalnice same nenravnosti. Glej! Zaplesal je človek na njegov ukaz okoli oltarja papirnatega vola z zlatimi rogovi! Padel ;e v prah pred prestol vlačuge Babilonke, povsem gole in vabljive. »In bil je krik in vriski in cviljenje, kipeč naval razburkanih strasti.« (Vizija, Oton Zupančič.) Zadnji, četrti, je kralj svojih prednikov. On daje rast in bujnost semenom, vrženim v lehe. »Greh si sejal, greh boš žel! Na vseh potih, ob vsaki misli te bo spremljala in grizla težka, večno pekoča vest! Izgubil boš smernice, ki so ti jih vsadili v mladosti drugi! Brez poti boš šel v noč, v vihar, da postaneš njegovo neizprosno orodje! Ko boš prišel ob svojo moč, te bo vodila okoliščina, izpustil boš vesla v razburkano morje! Ne vrne se ti nravnost, oltar božanstva bo ležal v prahu! Počasi, pa sigurno boš grizel sebe ter umrl! Sam si sejal in rahljal lehe, sam žanji!« »O Vsevečni, Oče naš, Pastir nas mladcev, daj, da bo Tvoja nevesta pri nas Betlehem nravnega, verskega preroda!« ODKOD ZOPET ZVENI... FR. VODNIK Odkod zopet zveni ta pesem pretiha, ki mami src6 mi in dušo in vabi nazaj me v življenje vrveče — meniha, ki sc odrekel vsi je posvetni vabi... Odkod? Ah, ali ni morda samo strah me poti in želim si nazaj, da z drugovi grem pot uglajeno, lahno? Pesem /.veneča, zakaj iz sna me budiš, o zakaj! BLAGOSLOV. Mladi, s sabo, svetom in Bogom razprti učenjak je zablodil v cerkev. In glej! Nikoli še ni videl tako pristnokrščanskega duha. Nič ni bilo teles, posvetno telo je izginjalo v nevidnem duhu, ki je nalil vso cerkev. Od stropa do tal, od zlatogorečega oltarja do kora in vrat, za katerimi je bila cesta še daleč, daleč — kakor se mu je zdelo. Vse tako, kakor je videl Janez: Angeli, ki se kretajo pred obličjem Jagnjeta ... Zvonec. V bele srajce oblečeni menihi so se bližali oltarju, počasi z gorečimi svečniki v sklenjenih rokah — kakor device svetopisemske — spoštljivo in vendar sigurno. Ni razločil koraka pod haljami plahutajočimi. Razvrstili so se v vrsto in vsi obenem pokleknili, vsi na levo koleno, in obdali oltar. Kakor da se tiho sprehajajo duhovi, brez teles. Kakor se kretajo angeli pred obličjem Jagnjeta . .. Tiho so se zbudile na koru orgle in zaplavale v duhovni zrak v poltemo pod stropom in se usule kot rahel, hladeči dež na množico v klopeh. Ni bilo nemira v teh glasovih. Kakor je duši, ki je počila v JOŽE POGAČNIK. svojem Bogu. Tiho, kakor molitev svetnikov, ki ne poznajo viharja skušnjav. Kakor šumenje angelov, ki se kretajo pred obličjem Jagnjeta .. . Kako daleč je bila tedaj zemlja, Bog pa tako blizu, ves bel v deviški hostiji, ves v sredi luči in svetlobe žarkov, ves v središču vsega, ves na prestolu in molijo ga Angeli, ki se kretajo pred njegovim obličjem ... V zadnji klopi pa je klečal človek, čigar duša se je trgala od sveta in se ni mogla odtrgati. Uporna je bila tej nevidni moči in je ljubila vidno in posvetno. »Nočem,« je sklepal mladi učenjak in trpel. Stiskal je pesti, da bi ga ta moč ne premagala in skrival je solze od milega ginjenja. Ko je vstal in prestopil prag, je rekel; »Voljo hočem in ne vdanosti,« in je šel razcepljen na dvoje želja. Njegova glava je bila uporno dvignjena in ogenj, uničujoč in zmagujoč, je bil v njegovih očeh, da so ljudje povešali oči pred njim in se stiskali k zidu. — Moj Bog, kaj bo z njim? PESEM BREZ KONCA. Na vejici ptiček drhti, beli oblaki sc z vetri v dal 'avo neso, solncc se nad poljano smeji. Ptiček drhti na vejici, beli oblaki neso se v dalje z vetrr.vi, v zatišju v cerkvici zvoni... V zatišju v cerkvici zvoni... z vetrovi ovčicc nebeške valijo se .v dalje, v drevju šumi, šumi. V zatišju pozvanja, pozvanja ... oblaki z vetrovi gredo na obzorja, ptiček z vejice je odletel. MIRAN JARC V gozdu šumi, šumi... iz zatišja se proži mavrica zvokov, spet ptiček na vejo je sel. Trop ovac se na nebu je vstavil. Na vejici ptiček drhti in solnce se nad poljano smeji.. .' Slušam . . . slušam .. . Spev prostrani Iz obzorij prek obzorij lija večno. V svetih hipih vjame le z.emljiin v srce val, da vbiseri ga v pesem. DROBIŽ. NAVADE. Viljem Foerster. 3. Red in nered. Pestalozzi1 pripoveduje nekje v svojem romanu »Linhard in Jerica«, da je tat pod vislicami, kamor je imel biti obešen, rekel svojemu krvniku: »Ah, če bi mi bil mogel oče vbiti v glavo, da bi redno vsak večer lepo obesil svojo obleko na obešalo — sedaj ne bi stal tod.« Dolga in žalostna povest tiči v teh besedah: Kako najhujše in največje raste iz najmanjšega zanemarjanja. Vsaka še tako majhna navada postane kužna — v dobrem in slabem. — A morda ni ne ene navade, ki bi bolj kužila vse človekovo delo in nedelo, ko nemarnost. Ste li že kdaj čuli, kako porazno vpliva na druge in vse zapelje v beg, če le en sam sredi vroče bitke obrne konja — in če en sam dvigne omagujočo zastavo ter neustrašeno prodira naprej, se pravtako cela polkov-nija ustavi v begu? Tako je tudi 7. nemarnostjo. Če le eno samo zadevo opraviš malomarno, če le en sam kos obleke vržeš zanikrno od sebe, splašiš s tem vsa druga dejstvo-vanja, da se ustavljajo na pol pota — in prav tako najmanjša skrbljivost v še tako neznatnem opravku mogočno vpliva, da žadom: rogovi tudi povsod drugod k prodiranju naprej. — Morda boste to najbolje uvideli, če vam poskusim naslikati, kako je pravkar omenjeni tat padal globlje in globlje vse do vislic. Mislim si to nekako takole: Od zanikrnosti pri obleki sc je bolezen razširila na vse, kar je vzel v roke. Mapo za zvezke je vrgel v košaro za papir, čevlje je postavljal na polico pri oknu, ovratnik sc je zvijal okrog črnilnika, nogavice je vrgel na mizo in zvezke na umivalnik. Molitvenik je položil v ccy pri peči, odkoder ga je izvlekel zvečer vsega pečenega. — Počasi je načela ta bolezen tudi njegovo notranjščino. Če si ga vprašal o izletih ali dogodkih, je mirne duše pripovedoval vse vprek, ne meneč se za red, kako se je vse vršilo, ne meneč se za točnost svojega poročila, marveč je zmetal le približno tja v en dan, kakor je pač v njegovi sobi — pa ne mislite, da iz hudobije, ali da doseže s tem kak namen, marveč iz same malomarnosti. Cu ga vprašaš, koliko otrok je lezlo zadnjič čez plot in kdo je bil zraven, bo ravnodušno nekatere izpustil in imenoval druge, ki niso bili zraven — vse samo iz nemarnosti. Če mora staršem 1 Eden najodličnejših vzgojiteljev, živel je 1746 do 1827. Podrobneje se pouči o njem v Bezjakovi knjigi »Občna zgodovina vzgoje in pouku«, str. 150 sl. kaj kupiti, pozabi vrniti ostali mu denar, ali misli, da teh par vinarjev nič ne pomeni. Ko ga oče nekoč opozori, da je to izmikanje, se za hip prestraši, a brž zopet pozabi — kajti tudi v njegovi glavi ni nič na svojem mestu; nobena stvar nima vsojega predalčka. Izmikanje, laž, nezvestoba, nezanesljivost, vse je pomešano z drugimi razposajenostmi, ki pa so dovoljene — prav kakor so v njegovi sobi v istem predalu žepni robci in umazane krtače za čevlje. Pa vse to bi še bilo, če bi ostalo vedno v domači hiši. Tu mati pospravlja za njim, mu krtači obleko in snaži madeže. Oče mu tudi marsikaj odpusti, ker je edinec, in če ga tu in tam pošteno ozmerja, to še ni tako strašno. Zal pa je resničnost življenja v svetu vse drugačna. Ta ne pospravlja za njim, ne snaži madežev, nič ne odpušča, — jasno opredeljene so njene razpredelnice z velikimi črnimi črkami za sleherno človekovo dejanje; in potem ima še poseben oddelek z napisom: »bla- gajna«, kjer se strogo in natančno vsakemu prav toliko izplačuje, kolikor je zaslužil. Doma često velja: »Saj ne misli tako hudo, — saj ne bo več.« Resničnost pa takih izgovorov ne pozna in samo vpraša: »Koliko škoduje tak prestopek človeški družbi, kakšne nevarnosti za druge ljudi rastejo iz njega?« Z ozirom na ta vprašanja bo plačan; odpuščen ali vržen na cesto, oropan časti, pahnjen v ječo in končnp odpremljen pod vislice. Če bi se hotel pritožiti nad takim postopanjem, bo moral slišati: »Kaj misliš, da bi ti v mladosti imel kruha, mleka, obleko, da bi bili vsi kakor ti? Če pek ne bi o pravem času nu-ročil moke, če bi mlekarnar vedno zaležal, če bi krojač vedno pozabil, da mora temu in onemu meriti obleko? — Misliš, da bi se kdo vozil z železnico, če bi bili premikači ljudje kakor ti? — Mar ne vidiš, da l»i se brez vestnosti in reda vse na svetu zrušilo? Predstavi si samo, da le za četrt ure prestane po svetu red in vestnost — dovolj bi bilo, da se vse uniči. Nebo bi bilo krvavo rdeče od požarov, železniške proge pokrite z mrliči, morje bi »e zgostilo od ruševin in mrličev, vsi medsebojni odnosi v družini in trgovini bi bili razdrti in zastrupljeni — skratka, ne da se popisati. In spričo tega še zahtevaš, da prelepimo tvoje ravnanje z enostavnim »razposajenost«? Pa nc da si padel z Marsa sem doli k nam!? Mar tam ni vroče, če pripeka solnce, in mokro, če dežuje?« V Lutrovem* katekizmu stojč za desetimi zapovedmi tele besede: "Kaj pravi Bog o teh zapovedih? Takole pravi: Jaz, Gospod Tvoj 5 Že zadnjič sem omenil, do je Foerster protestant in je torej hodil v protestantsko šolo. Bog, sem strog in strašen Bog tistim, ki me sovražijo, ki jih greh očetov zasleduje v tretje in četrto koleno.« Pa je nekoč v naši šoli vprašal učenec: »Saj vendar pravijo, da je Bog sama ljubezen, kako more biti torej strašen in jezen ter sc maščevati?« Pa mi povejte, ali res mislite, da bi bilo to ljubeznivo do ljudi, ako bi bil svet tako urejen, da bi slabo nc imelo nikakih posledic? —Da bi bilo lagati in krasti, moriti in goljufati, obrekovati in natolcevati brez najhujših posledic za tiste, ki to uganjajo? Predstavite si samo mater, ki bi svojemu sinu vedno nosila zvezke in za-jutrek za njim v šolo, ako jih pozabi doma; ali bi prevzemala vedno nase krivdo, ako je po lastni krivdi zamujal. Ali bi ji bil hvaležen, ko bi stopil v življenje? Mar ne bi mnogo bolj uvidel, da je s tem preprečila, da.bi se ob zlih posledicah lastnih dejanj spametoval in še pravočasno krenil na pravo pot? Prav tako je treba tudi resno vprašati: ali bi ros mogli želeti, da naša dolgoletna razbrzdanost ne bi rodila nikakih hudih posledic? Da bi bila tudi narava neredna ter bi pozabila vknjiževati ali bi že na naš račun vknjiženo izbrisevala? Ali nc bi tako še bolj podivjali in še bolj zašli ter še brezskrbneje živeli in bi nc imeli nikakc pomoči in nobenega opomina več, ki bi nas zavračal na pravo pot? Da si pa tudi v človekovih dejanjih sledi vse z isto točnostjo ko noč in dan, ko blisk in grom, ko žetev in setev, v tem tiče še prav posebne vrednote: iz dobrih navad namreč žanje človek tudi blage posledice. Predstavite si samo, da začnete n. pr. vsak večer kar najskrbneje zravnavati obleko; in posledica tega bi naj bila, da sc vas loti nenadno strašna razposajenost. Saj se potem vse nehal Bilo bi, kakor da kmet seje pšenico, pa bi mu mesto nje zlezli iz zemlje rjavi hrošči. Ne, naša sreča je, da so naravni zakoni tako neizprosni in strogi, kajti sicer bi človek nc mogel nič storiti za prihodnost, nič bi ne mogel naprej računati, ničesar pričakovati, na nobeno stvar se zanesti, marveč bi moral živeti slabše od mravlje, ki se vendar preskrbi za zimo. Zato bodimo hvaležni za '•strogega in jeznega Boga«, ker po njegovih večnih postavah uspeva tudi dobro, če je le gojimo in čuvamo. Pa mi vendar povejte par takih navad, iz katerih bi mi mogel zrasti redi O zravnavanju obleke smo že govorili. Tudi tu gre za same malenkosti. Poznal sem dečka, ki je sem in tja postal kar mrzličen od želje po redu. Te-duj je ves dan pospravljal, vsako stvar dal na določen prostor — naslednji dan pa je bilo vse zopet ko v hlevu. — Ni vedel, da j«; treba začeti vse z najmanjšim. Dokler osta- nejo vse male navadice v zanikarnosti, dotlej ti vse urejevanje na debelo nič ne pomaga, kajti iz malega raste veliko.1 Kdor bi rad postal reden, sc mora naučiti, da bo vsako stvar, ki jo je rabil, položil zopet nazaj na določeno mesto, ne pa vrgel na prvi najbližji prazni prostor: klobuk na obešalo, mapo na stol, dežnik v stojalo, knjige v omaro itd. Če dobiš pismo, s pretrganim ovojem takoj v koš, da ti ne bo mesece in mesecc zijala s pisalne mize grda rana v obraz. Zelo dobro tudi vpliva, če se navadiš vedno, kadar greš od pisalne mize, vse pospraviti, da ne puščaš vse vprek razmetano. To pride večkrat skoro samo po sebi, če zvečer lepo obleko zravna-aš, oboje skupaj; pa zopet rodi tretjo lepo navado, da n. pr. pri pisavi izrazito iščeš lepih potez in pravilnih črk; četrta bo morda želja po urejeni blagajni, da boš z'ačel zapisovati prejemke in izdatke. Z združenimi močmi bodo potem te dobre navade prodrle tudi navznoter in skrbele, da bo tudi v naši glavi vse lepo pregledno urejeno, da bomo pri vsaki stvari lahko koj pregledali zraven spadajoče posledice, ki nas bodo odvračale od nerednega življenja. Počasi sc tudi v glavi razvije urejeno knjigovodstvo, da natančno opazujemo in točno poročamo, kar smo doživeli in videli, da ne pretiravamo in ne delamo krivice. Če n. pr. reče tovariš tovarišu, da mu neče nikoli pomagati, ker mu je v tem samem slučaju odklonil, vedi, da gre tudi lo na račun nerednosti v glavi kakor cela kopa krivic in nehvaležnosti, ki vse izvirajo od slabega knjigovodstva v glavi. Tako torej vidiš, kako je tudi v dobrem treba iti od malega k velikemu, če hočeš doseči res kaj velikega. Kdor bi rad začel kar z junaštvi, ta je kakor stavbenik, ki bi rad zidal grad, ne da bi prej temeljito izsušil zemljo in utrdil temelje. Gotovo veste, da si polž iz lastne sline napravi hišico. Človek končno dela prav isto; nc sicer zunanje stavbe, pač pa vso svojo srečo, vse svoje poznejše življenje si polagoma gradi iz svojih navad. Ko se je hiša že osušila in je dogo-tovljcna, tedaj sc često prime za glavo in pravi: »In v tem naj stanujem in celo s svojo družino?! Kako le sem si mogel zmašiti tako gnezdo?« Jakob Arbes, slavni češki pisatelj, nam v knjigi »Nesmrtni pijanci« navaja nekoliko zgledov, kam je strast pijanstva zavedla nekdaj slavne može. Jakob Schcller, »češki Paganini«, jc ob svojem času prvi znal igrati samo na eno 1 Primerjaj besede sv. Avgu&tina: Magnus ess«? vis, a minimis incipe. struno. Bil je umetnik, ki mu ni bilo para; prekosil je celo mojstre, ki so jih smatrali za nedosegljive. Njegovo življenje je bila nepretrgana vrsta presijajnih triumfov. Od 1. 1785. je bil vodja orkestra v hišni kapeli vojvoda virtemberškega v Monspelgardu. Sedem let je živel tu zavidanja vredno življenje — življenje razkošnika umetnika. Pil je iz kupe življenja s polnimi požirki. L. 1791. pa je bil virtemberški vojvoda zaradi vpada francoskih čet prisiljen bežati, in Scheller, ki se v svoji lahkomišljenosti ni pobrigal za bodočnost, je bil brez kruha. Šel je na potovanje po Nemčiji in začel žalostno in težavno cigansko življenje. Polagoma, toda vedno globlje je padal. Kot blodna senca sc je vlačil od mesta do mesta, od vasi do vasi v največji bedi, raztrgan, na ves svet jezen, lačen in žejen. Letu 1800. so ga našli mrtvega na cesti v friški vasici; star je bil 41 let. Tako je preminul eden največjih virtuozov svoje dobe, ki je izvabljal in izsilil iz gosli glasove, o kakršnih se drugim virtuozom na gosli ni niti sanjalo. Edgar A 11 a n Poe, eden najbistroumnej-ših kritikov angleških, je bil mož, ki je spadal med najgenialnejše pesnike svoje dobe. Rodil se je 1. 1811 v Baltimore. Po smrti staršev ga je vzel bogati trgovec John Allan za svojega; ko pa mu je z razsipnim življenjem povzročal sramoto in težave, ga je zapodil iz hiše. L. 1841. se je preselil v Ncw-York in začel živeti popolnoma drugačno življenje. Delal je pridneje nego kdaj prej in le redkokdaj ga je vznemirjal njegov strašni demon. V tem času je izdal pesem »Gavran«, ki je takoj prvi dan vzbudila neizmerno senzacijo. To noč je Poe blodil po mestnih ulicah. Nevede je zašel v najoddaljenejši del mesta pred krčmo, iz katere se je čulo škripanj-; gosli. Ti zvoki so imeli nekaj skrivnostno vabljivega v sebi. Poe se ni mogel premagati, vstopK je v krčmo. Ta hip ni bil več gospodar nad svojo strastjo in nedolgo potem sc je opotekal v najhujši pijanosti po Ncw-yor-ški »Široki ulici«. In zjutraj, ko je jesensko solnce z zlatimi žarki pričelo poljubljati belo hišico, v kateri je soproga Virginija z vztrajno in skrbno nestrpnostjo čakala na svojega Edgarja — ko je na stotine ljudi segalo vnovič po časopisu »American Review«, da bi se zabavali nad originalno pesmijo »Gavran«, jc ležal njen stvaritelj za mestom v nezavesti, v blatu. Padal je, a z moralnim padanjem se je vračala tudi beda z vsemi žalostnimi nasledki. Dve leti po smrti soproge Virginije, ki jo je gorko ljubil, je pristopil k društvu zmernosti in začel živeti takoi redno življenje, da so sc vsi čudili temu preobratu in se veselili njego- vega resničnega poboljšanja. Poe se je vnovič zaročil in odšel v New York, da uredi priprave za svatbo. V rodnem kraju Baltimore jc moral eno uro čakati na odhod vlaka. Stopil jc v krčmo, kjer sc je sešel z nekdanjim znancem. Pozabil jc na vse sklepe in pil po prejšnji navadi tako, da v par urah skoro nikogar ni več poznal. Zjutraj so ga našli brez listin in denarja na ulici polmrtvcga. Ker jc kazal znake blaznosti, so ga spravili v bolnico, kjer je drugega dne umrl star 38 let (7. okt. 1849). Adrian Brouwer, slavni genrist holandski. L. 1634. je prišel v raztrgani in blatni obleki v Antwcrpcn in bil kot potepuh vržen v ječo. Hoteč dokazati, da je res umetnik, jc naslikal v ječi skupino pijanih, igrajočih vojakov. Slavpi Rubens ga jc vzel k sebi. Po nekoliko tednih jc začel pogosto ostajati z doma; niti ponoči sc ni vračal in končno jc zapustil Rubensa, ne da bi sc poslovil od njega. Leta 1640. jc prišel zopet v Antwerpcn v samih cunjah, brez denarja in kmalu potem je umrl v dobi 42 let v največji bedi v bolnišnici. E d m u n d K e a n. Neprijazen januarski večer je napočil nad Londonom 1. 1814. Dežuje in sneži obenem. Po ulicah je prazno, celo pred glediščem Drury-Lane je tokrat pusto. V gledišču samem vlada tihota kakor v grobu. Nenadoma pa zadoni iz glediščnih prostorov burna pohvala, ki je preglasila celo ječanje vetra in pljuskanje dežja. Občinstvo se zgrne iz gledališča in še zunaj ne neha navdušeno hvaliti igralca Kcana. Dosegel jc priznanje občinstva v enem večeru. Dosedanja njegova beda se je spremenila v srečo. Z vsakim nastopom sc je množilo število njegovih mcccnov in častilcev, z vsako novo vlogo jc dokazal sijajen igralski talent v nepričakovani meri. Množili so sc mu tudi dohodki. Pa Kean sc jc vrnil k prejšnjemu življenju. Cesto sc je tako napil, da jc brez zavesti obležal na ulici. Tudi do svoje soproge se jc obnašal skrajno surovo. Leta 1833. jc umrl. Četudi so bili njegovi prejemki — samo v Angliji — cenjcni na 2 milijona zlatov, ni zapustil ženi in sinu prav ničesar. Krumlovsky, znameniti češki igralec. V 1. 1842—1844 je igral v gledišču, katerega je ravnatelj Stoger sezidal za češke igre. Leta 1851. jc s Tylom zapustil Prago. V Kla-tovih je zapustil tudi Tylovo družbo in postal potujoč igralec. Leta 1862. jc imela Praga zopet popolnoma samostojno češko gledišče. Izmed igralccv prejšnjega gledišča so bili angažirani vsi, samo Krumlovsky ne; zakaj no, ni znano. V neizmernem gnevu, v popolni brezupnosti je segel po kozarcu bolj pogosto, kakor pa je dovoljevala njegova narava. Nekaj let je zadostovalo do popolnega propada. 20. julija 1875 so prebivalci Padavic našli v jarku kraj ceste otrplega starca napol v nezavesti, ki so ga odpeljali v bolnišnico usmiljenih bratov v Proštejovu. Cez deset dni je stopil Krumlovsky na hodnik bolnišnice in sc zgrudil — mrtev. — Leta 1850. je 2000 gledalcev z navdušenim odobravanjem sprejelo njegovo igranje v igri Jos. J. Kollarja: Žižkova smrt. V. H. Koliko časa so vladali posamezni papeži? Zgodovina uči, da je sv. Peter vodil rimsko cerkev od 1. 42. do 67., torej 25 let. Med njegovimi nasledniki ni več stoletij nihče dosegel te dobe. Zato se je udomačilo mnenje, da noben papež ne bo vladal toliko časa kakor sv. Peter. Zato so novoizvoljenemu papežu napovedovali: Anno.s Petri non videbis. Prvi, ki je prekosil sv. Petra, je bil Pij IX., ki je vladal od 16. junija 1846 do 7. februarja 1878, torej nad 31 let. Ta je vladal najdalje izmed i Papežev. Tudi njegov naslednik Leon XIII. je vodil Potrov čolnič nad 25 kvt, namreč od 20. februarja 1878 do 20. julija 1903. Poleg teh dveh je vladalo nad 20 let le 8 papežev, namreč: Leon I. (440—461), Hadrijan 1. (772—705), f'Con III. (795—816), Aleksander 111. (1159— 1181), Urban Vlil. (1623—1644), Klemen XI. (1700—1721), Pij VI. (1775—1799) in Pij Vil. (1800—1823). Med ostalimi papeži so vladali nekateri le nekaj mesecev ali celo samo nekaj oni. V novem veku so vladali manj kakor en mesec: Pij 111. (1503) 26 dni, Marcel II. (1555) 21 dni, Urban VIL (1590) 12 dni in Leon XI. (1605) 26 dni. Urban VIL je umrl še pred kronanjem. J. P. Fantovski lov leta 1735. Znano je, da so pred dvesto leti lovili mladeniče, godne za vojake, in jih šiloma vtikali v vojaško suknjo. Fantje so se skrivali biričem, kolikor so se mogli. Tudi kaka samotna cerkvica jim je dala začasno zavetje. Tako se je zgodilo leta 1735., ko je dobil oskrbnik polhovgrajske graščine ukaz od deželnih stanov iz Ljubljane, da naj nalovi in pošlje določeno število novakov. Fantom ni ostalo tajno, kaj se pripravlja. Pobegnili so iz domov in se skrili ponoči v zvoniku podružne cerkve sv. Jurija v Prapročah; toda oskrbnik je kmalu zasledil njihovo skrivališče. Cerkev je našel zaprto. V mežnariji ni bilo cerkvenih ključev, ker so jih fantje vzeli s seboj v zvonik. Razjarjeni oskrbnik je poslal po dve sekiri in dal z njima presekati cerkvena vrata toliko, da se je mogli poseči skozi odprtino z roko in odpuhniti duri. Z biriči, ki so imeli pripravljene spone za noge, je vdrl oskrbnik v cerkev. Ko so zapazili fantje, skri- ti v zvoniku, da jim je nevarnost za petami, so jeli nevtegoma plat zvona biti. Zvonjenje je zbudilo in privabilo ljudi, a preden so privreli do cerkve, je pobegnil oskrbnik s svojimi spremniki. Kdo ve, ali bi bil živ ostal, ako bi se bil količkaj mudil. Ker se je nasilnik pregrešil zoper cerkveno svoboščino, je naznanil polhovgrajski vikar Josip Juras dogodek duhovski oblasti, ki je zahtevala, da naj se oskrbnik kaznuje, ker je onečastil cerkev. (Prot. 57,333,336—338 v škof. arh.) J. V. Iz zgodovine tobaka v naših krajih. »Mentor« je v zadnjih štev. XI. letnika (str. 175 do 177) objavil zanimivo razpravo »Iz zgodovine tobaka«. Marsikateremu čitatelju se je ob njej vsililo vprašanje: kdaj je prodrla ta »žlahtna travica« v naše kraje? Odgovor na to se bo komaj kdaj dognal. Zdaj se nam je zadovoljiti s samim ugibanjem. Morda se je prikazal tobak na slovenskem obzorju že proti koncu 16. stoletja; gotovo pa se je zanesel na Slovensko v prvi polovici 17. veka. Zanimivo je Valvazorjevo poročilo (XI. 706), da so jeli pred malo leti — torej okrog leta 1680 — Ljubljančani sejati »tako koristen« tobak, ki precej dobro uspeva tako, da sme mesto pričakovati od njega veliko korist. Dve črtici, ki ji hočem tu navesti, svedočita, da je bil tobak v drugi polovici pravkar imenovanega stoletja prednamcem že znan. V jeseni leta 1669. sta prispela magistra Jakob Pintar, komisar (dekan) in župnik v Gornjem gradu/ in Matija Sodar, škofijski tajnik, kot škofova pooblaščenca na kanonični vizitaciji v Bohinj. Pintar je vizitiral na rožnovenško nedeljo dne 6. vinotoka 1669 podružnico Device Marije v Bitnjah (in Witinach), kjer se je nahajala bratovščina sv. rožnega venca; imel je propoved o tej pobožnosti. Potem je poizvedoval, kakšno je nravstveno stanje ondotnega ljudstva. Povedali so mu, da je ena glavnih napak izostajanje iz cerkve med službo božjo. Mnogi so se izmuzali iz svetišča po sv. obhajilu, ne da bi počakali zadnjega sv. evangelija; drugi so med »v. opravilom na pokopališču celo pili tobak (iz vizitatorjevega poročila: Cumque inaudijssem diuersas in hac parochia morum corruptelas, specialiter a plerisque parochia-nis integrum sacrum non audiri, suniptione enim finita plurimi teplo exeunt, alij tempore missae in coemiterio pane tabacca(m) bibi-tu(m) exeunt). Tudi žvečili so tobak. Ohranjena je vest o ukoru, ki je iznenadil meseca velikega srpana 1691 vikarja Mateja Valpu-tiča (Valputitsch) na Dovjem. Škofijstvo mu je prepovedalo rabo in žvečenje tobaka s kaznijo takojšnje izgube duhov,ske službe, češ da jc nespodobno in da pohujšuje župljane stopa- joč s takimi ognušenimi ustnicami k oltarju. (Abstineat ab usu, et masticatione tabaci sub poena suapensionis ipso facto incurrenda prop-ter indecentiam et scandalum, quod Parochi-anis ex adeo irreverenti labijs defaedati,s ad sacram mensam accessu, datur.) Prot. vi,sit. 35, 398 v šk. arh. I. V. Nenavadni davki v zgodovini. Novi davki so dandanes na dnevnem redu in vlade se krčevito trudijo, kako bi ob vedno naraščajočih dolgovih dosegle ravnovesje v državnih proračunih. Tudi v prejšnjih časih so že bile države v velikih stiskah in ob takih prilikah se je vedno dobila kaka iznajdljiva glava, ki je stavila predloge za nove davke. Toda malokateri fantast, ki je imel pogum, državnikom vsiljevati svoje ideje, je dobil tak odgovor, kakršnega je dal Colbert Ludoviku XIV., ki je predlagal davek na inteligenco. »Razumem, zakaj /predlagate tak davek,« mu je odgovoril minister Colbert popolnoma mirno, »Vi bi bili od njega popolnoma oproščeni.« Praktični Rimljani so bili pravi izumitelji davkov; obdavčili so vse mogoče stvari. Tako je moral položiti vsak mladenič pri slovesni podelitvi toge precejšnjo vsoto in uveden |e bil tudi davek na stare device. Straniščni davek cesarja Vcspazijana je bil povod, da je neki satirik zapisal: »Dober je vonj dobička, pa naj pride od kodersibodi.« Najbolj bedasti davek pa je razpisal Paphlago, ki je obdavčil zrak. Državljani so morali plačevati davek /c samo zato, da so smeli dihati zrak. Srednji vek na davčnem polju nima zaznamovati nič posebnega, šele doba prosvitljenih absolutističnih knezov je prinesla nove davčne iznajdbe. Pruski kralj Friderik I. je uvedel osebni davek, ki ga je tudi sam plačeval; kralj je plačeval letno 4000 gold., kraljica polovico, prestolonaslednik pa 1000 gold. Oficirji so brez razlike morali odriniti eno celo mesečno plačo, rokodelski pomočnik je plačal 12 srebrnih grošev, kmet 8, dninarica 4. Vsak, ki je imel voz, je moral plačati poseben davek, ki je znašal od 12 grošev do 3 gold., kakršen je pač bil voz. Kot vzrok za obdavčenje navajajo dejstvo, da vozovi kvarijo ceste. Za visoke frizure so morule plačati dame letno goldinar davka, vpeljan je bil tudi splošni davek na lasulje, ki je prinašal mnogo dohodkov. Angleški državnik Pitt je za francoske revolucije uvedel v Angliji davek za mokanje las; angleški aristokrati so rajši plačevali Sc tako visoke vsote, samo da so se 'z namoka-nimi lasmi razlikovali od »ostudnih revolucionarjev«. Nekako <^b istem času so v Nemčiji dobili davek na okna. V Kolinu in Liittichu je bilo treba plačati letno za vsako šipo 2 groša. Imeli so tudi takozvani »deviški davek«: vsako dekle, ki do 20. leta še ni prišlo pod streho, je moralo do 40. leta plačevati letno goldinar davka. Neki državni grof je v svoji deželi uvedel celo davek na svojo zlomljeno nogo, da je tako mogel plačati zdravniške in zdravilske stroške; po okrevanju pa je ta davek z mirno vestjo pobiral še naprej. —dan. Skupaj živela, skupaj umrla. V Framu sta skoraj istočasno umrla 90 letna Katarina Kotnik in njen 92lelni mož Jožef Kotnik. Pokopali so ju skupaj. Pokojnika sta živela najprej v Slivnici v lastni hiši; ta jima je 1. 1920 pogorela, nakar sta se preselila k hčeri v Fram. Kotnik je bil spreten tesar in je svoje rokodelstvo opravljal do pred dvema letoma. Na vprašanje, kako se je ohranil tako dolgo čvrstega, je Kotnik odgovoril: »Pil in kadil nisem nikoli, jezil sem se zelo malo, vedno pa sem pridno delal. Zgodaj sem hodil spat, a zgodaj sem tudi vstajal.« 1 (»Slovenec« št. 250, 12. nov. 1922.) Koliko je veljalo odkritje Amerike? Nemški matematik Feldhaus je izračunal, koliko je veljalo odkritje Amerike po Krištofu Kolumbu. Po njegovem računu je veljala prva Kolumbova ekspedicija s tremi ladjami samo 7250 dolarjev. K tej vsoti je največ prispevala španska kraljica Izabela, ki je morala v ta namen založiti pri Židih svoje dragulje. Po računih v Kolumbovem dnevniku jo našel Feldhaus, da je imel 'Kolumb kot admiral 320 dolarjev letne plače, kapitana ostalih dveh ladij sta imela po 180 dolarjev, dočim so prejemali mornarji po 30 dolarjev. Oprema ladij je stala 2825 dolarjev. Odkritje Amerike torej ni bilo drago. Seveda je bila vrednost denarja takrat drugačna, kakor je dandanes ali kakor je bila pred vojno. —dan. Peter Pavel Glavar, lanšpreški gospod. Zgodovinska povest. Spisal dr. Ivan Pregelj v Slovenskih Večernicah. Pregelj — ahl Nekaterim pomeni on neizrečeno bogato in razkošno čuvstvo, pomeni jim Velikega, največjega za Cankarjem; drugim je zopet povod strahu, zlasti škrupulozniin in pretankovestnim, ko ne vedo, kako bi z njim, tem čudaškim Pregljem. Prvi gu blagoslavljajo in žejno hrepene po njegovih ustih, drugi gu niso sprejeli in ga niso spoznali — prav kakor uči zgodovina o nevsakdunjih možeh. Toda pravde razsoja čas ... Glavar je Pregljeva druga večerniška povest, ki je pri nas povest svoje vrste, povest s tendenco in vendar lahko umetnina kakor je Pregljev Glavar; o njej je Pregelj že davno doumel, da »ima namen vzgajati etično v poljudnem slogu, predvsem preprosto, ponajveč kmetiško ljudstvo« in kakor je prav. Tako tudi ta povest, 75. zvezek Mohorjevih Večernic — dobro znamenje! V pristavku ob koncu se je pisatelj razodel in povedal, kak namen ga je vodil in obvladoval, ko je povesi pisal in še preden je pisal: »Katoliškemu slovenskemu duhovništvu na čast je spisal iz starih knjig te zgodbe lanšpreškega gospoda.« Pogumna izpoved za naš, iz političnega sovraštva v kolarje pljuvajoči čas in hvaležno posvetilo stvetolucijskemu duhovnemu ovčarju! Tudi Opeki, ki je majal glavo nad svojeličnim Plebanusom, bo s to javno izpovedjo zadoščeno. Etična je knjiga. Zanimivo je zasledovati, kaj, kako in kolikokrat Pregelj uči. Kakor je imel Trdina svoje humanistične in narodnostne tendence, jih ima Pregelj tudi, in sicer krščanske — dasi bi to ne bilo treba še posebej poudariti. Samo par: Fiat voluntas tua, dein Wille geschehe; Peter Pavel se ne boji skal na poti, župnikov nauk o knihu, ki ni merilo prave sreče, o Jakobu, ki je služil za Rahelo; župnik in Jeras ljubita čebele — to so poleg mnogih drugih Pregljevi sveti, tudi poleg cele povesti, ki je veličanje vztrajnosti, zgodba križevega pota od rojstva do poklica v svetem vinogradu in do smrti — od vekomaj je namreč pot kmečkega dijaka trnjeva in zato kmečka inteligenca zaleže. Pa še nekaj je hotel in poskusil Pregelj — če prav razumem: Visoko umetnost posredovati ljudstvu. Ne? Pregelj je zavedno pisal za Zupančičem o Odiseju, Navzikaji in Itaki, ponovil miselnost in zemljo iz svojega »Okvira brez slike«, ki ostane trpkopresladki drobec in ki bi mu jaz tako rad poznal sliko; spomnil se je Prešernovega žlahčiča, ki zria le »Ave Maria«; romarska pesem s Sv. Jošta: »Težka bo 'rajža, dolga bo noč« te spomni Lovrenčiča; ob opisu tesnili ljubljanskih šol in njihovih ljudi se zaveš poleg Tavčarja (Visoška kronika) in Vodnikove avtobiografije predvsem Mencingerja; Dalmacijo, razkošne plemiče Senja in Italije veš, da je Pregelj živel iz dubrovniškega slovstva, ki v Slovencih še ni odjeknilo dozdaj. Tako je torej Pre-(Jelj premostil prepad med »izobraženci« in * ljudstvom in pokazal, kako on razume poljudno slovstvo, in povedal, da ve,s narod lahko z mize največjih svojih umetnikov. Torej besedu z a umetnike in odgovor njim, ki preveč trdovratno vpijejo: »Za Ijudstvol« Snovno je Pregelj v vseh svojih večjih delih Dobri župnik s svojimi ljudmi: kuharico, mežnarjem, vaškimi veljaki in sirotami, ki so sence greha, ki jim je dober in ki so mu v bridkost in težo. Da, ako bi Pregelj Petra Pavla Glavarja napisal pred Zadnjim upornikom in Plebanusom, bi rekel, da je to poljudni koncept za ona, nekoliko variirana zrela dela; tako pa je le pisateljeva beseda ljudstvu, kar je drugim že prej povedal. Ni zapisal življenja lanšpreškega gospoda, kot bi človek sodil po podnaslovu, ampak njegovo rast do gospoda — torej vzgojno^ — in je zadnja, delavna leta njegova hitro orisal in sklenil, kjer bi se Plebanus začel. Dramatično izrazitega protidejanja ni in vendatf se bije Glavar z »razmerami«, zgodba mirno raste v črti navzgor in ko je zadnja skala s poti, je povest blizu kraja. Preprosto in vendar zanimivo, kajti sladko je čitati »das Werden eines Man-nes«, posebno če ti je znan iz literarne zgodovine, kakor ti je P. P. Glavar, čebelar iz Komende. V jeziku je tu Pregelj preprost, naravnosten in bogat. Nekako miren, nerazburljiv in nehla-slajoč, toda tehten je njegov izraz, poln jezikovnih lepot in kratek, jedrnat; zato je pa tudi že našel pot v druge, ki pišejo, in jo bo še našel. Se to: Ljudstvo knjigo ljubi. Videl sem. Dasi se ob koncu vsakokratnega čitanja neverno vpraša: »Bog ve, ali je bilo tole vse res?« Pa je bil drugi, preprost človek, ki je odgovoril: »Naj bo res ali ne, bere se le prijetno.« Torej tudi tak — četudi ne popolnoma jasno — zna ločiti zgodovino in povest; Pregljeva tiha želja, da bi bile te zgodbe ljudstvu »v vedro zabavo in pouk«, se je pa izpolnila. Jože Pogačnik. Logaritmi. Petdecimalne logaritmične in go-niometrične (trigonometrične) tabele. Sestavil Alojz Sodnik. V Ljubljani 1923. Založila Jugoslovanska knjigarna. Cena Din 22.—. Priročna knjižica ima namen, da izpolni občutno vrzel v slovenskem, zlasti šolskem matematičnem slovstvu. Razdeljena je v pet glavnih delov. Prvi obsega pravila o logaritmovanju, iskanju logaritmov, števil in kotnih funkcij oz. pripadajočih števil in kotov, drugi logaritemske tablice naravnih števil od 1—10.000, tretji logaritemske tablice kotnih funkcij, četrti tablice goniometrijskih kotnih funkcij, peti pa različne razpredelnice, ki jih dijak lahko s pridom rabi pri svojih nalogah. Logaritmi trigonometrijskih funkcij so izračunani od minute do minute, poleg njih pa stoje razlike za 1". Računanje kotov na sekunde ic za praktično življenje brez pomena. Z njimi računa le zvczdoslovec, rabi pa tudi natanč- / nejše logaritemske tablice. Za dijake srednjih šol zadošča popolnoma, če Znajo kote izračunati na desetinke minute. Zato je že prof F. Vajda predlagal v Glasniku profesorskega društva 2. knjiga, 1. in 2. zvezek, Beograd 1922, naj bi se v naše šolske logaritemski knjižice namesto razlik za 1 " uvedle razlike za CM Seveda bi bilo potrebno, da se obenem primerno spremene tudi geo-. metrijske učne knjige. 2al, da jezikovna stran Sodnikove knjižice ne dosega njene matematične vrednosti. Slovenska matematična in prirodoslovna veda je že tako napredovala, da se mora vsak pisatelj ozirati tudi na 1 e -poto in čistoto jezika. Čemu v slovenski knjigi izrazi: diferenca, multiplikacija, divizija, radiciranje, reciprbken (I), meridian, ekvator, ekscentriciteta, signal, korektura, kolona, numerus, numera (genitiv!), numeru (dat.!), potenciranje, reducirati, horizontalen, itd. itd.7 Ali so morda lepši in točnejši kakor slovenski? Tudi pri matematičnem pouku, je treba gojiti smisel za lepočutje. Zadnji čas je tudi, da iz naših šolskih knjig izginejo vodik, kisik, dušik in ogljik ter na njihovo mesto stopijo vodencc, kislec, dušeč in oglenec. V slov. pravimo navadno platina, ne platin. Kaj čudno sc glasi stavek: V naši knjižici bo računana mantisa na 5 decimalk. Zakaj ne: je izračunana? Ako bodo v novi izdaji izostale take in podobne hibe, bodo Sodnikovi logaritmi v vsakem oziru porabila in koristna knjižica. Dr. A. R. M. E 1 i z a b e t a O. S. Ur s.: Iz moje celice. Druga knjiga 1923. Založil uršulinski samostan v Ljubljani. — Globoka verska duša nam podaja s svojim razpoložljivim pesniškim talentom lepo število dovršenih religioznih pesmi, ki le iščejo sorodne duše, da se naselijo v njihovi globini, da morejo potem uživati njihovo lepoto. Umetniškega formalizma si pesnica gotovo ne laska preveč, a jo moremo in moramo prištevati v vrsto naših pesnic. Sardenko je vplival preveč, nekoliko tudi slovenska moderna; prijetnejši bi mi bil vpliv Sariča (Salve Regina I), dasiravno je vsak tuj vpliv na pravega pesnika blago zadnje vrste. — Knjiga je za sedanji čas čislo zlato in bo ublažila marsikatero razdvojeno srce, drugim pa bo nudila kako prijetno urico oddiha v Bogu. A. K. V oceno smo šc prejeli: Srbska začetnica. Sestavil I. P. Ljubljana 1923. Založila Jugoslovanska knjigarna. Cena Din 12.—. Jurčič Josip, Spisi. Uredil dr. Ivan Grafenauer. — III. zvezek: Deseti brat. — Nemški valpet. — Ljubljana 1923. Založila Jugoslov. knjigarna. Cena broš. Din 15.—, vezano Din 23.—. X KOSCI RAZBITIH KRISTALOV. J. OKORN. 1. Filozofija in teženje po lepoti sta dva skrajna tečaja človeške misli. Vendar sc morata v vsaki umetnini stikati. 2. Velik hočeš biti? Zato ti ui treba nobenih izrednih dejanj. V vsakem poklicu izpolnjuj točno svojo dolžnost. 3. Učenjak pri iskanju resnice in umetnik pri izražanju lepote sta absolutno prosta. Seveda učenjak ne sme vedi podtikati stvari, ki jih on želi dognati, a jih dognati ne more. I o ne bi bila več resnica. Tudi umetnik se mora držati etičnih in estetičnih zakonov, ker če te prekorači, ne ustvarja več lepote. 4. Puškino kopito je kulturni argument. Vsaj ga uporabljajo samo kulturni narodi. Mar ne? 5. Modrijan, ki ga norci ne zasmehujejo, zasluži, da bi ga zasmehovali pametni, ker -ni modrijan. 6. Človek bije silni boj na tri strani. Bori se z mrtvo materijo zato, da more telesno živeti; bori se s človekom, ki je vedno produkt sovraštva, in bori se za višje dobrine, za lepoto duše, za kraljestvo božje. Vrši v prvem boju dolžnosti do družbe, vedno se boj drugega in glej, da nisi le vojak ampak častnik v tretjem! 7. Kadar sc spomnim dram Sofoklejevth in Ajshilovih, me je sram moderne dramske literature. FRANCOSKI KOTIČEK. (Priobčuje P. V. B.) Mots cTEnfunt. Bčbč s amuse depuis un quart d’heure a un jeu des plus vbruyants. Sa maman 1 interpelle: — Bčbe, fais-moi lc plaisir de cesser cc tapagc. Apres un moment de calme, le bruit reprend de plus belic. — Je t avais prič de cesscr ce tapajje, Mais oui, maman, je t'ai obči; celui-ld,'' c est pas le mčme, c’est un autrc! ... Solution du rčbus du mimčro prčcc-dent: Un souper royal. 1 I. Industrija usnja. JHOUS' d. d; rt C. POLLAK tovarne usnja in usnjatih izdelkov Hronj, Orhnihn, Ljubljana. Centralna pisarna: Ljubljana, Sv. Petra cesta St. 68. Telefon 5Z8. II. Industrij« usnjatih izdelkov. Vozne karte za vse vlake Južne železnice kakor tudi za vse proge v Avstriji i. dr. Vozne karte za spanje v vagonih. Cie. int.-le des Wagons-lits et des grands express Europeens. Prodaja nekaj dni vnaprej. Predprodaja voznih kart Ljubljana. Dunajska c.3l. Brzojavke: \Vagolits, Ljubljana. Telefon inter-urban 106. Vsa pojasnila, ki se tičejo potovanja in odhoda vlakov, brezplačno. Papirna industrija in knjigoveznica > &. Janezu: V ljubi jami llorijdiishf) ulico 14 Izdelovanje šolskih zvezkov in poslovnih knjig. Na/cenejši in najboljši kvas dobite pri , Prvi jugoslovanski tvornici drož Marija Volk-Košmerl Ljubljana. i anufal^turna {rgot>ina si. Peterca pri (Ažmanu Cjubljaria priporoča svojo veliko zalogo raznovrstnega češkega blaga za gospode in dame po najnižjih cenah. o== 8 M M n d Tovarna oljnatih barv, O lakov in firneža rient TS? Ljubljana, Miklošičeva c.4 (nasproti Uniona) se priporoča v vsakem oziru kot priznano solidna tvrdka H „ STOR A“ St. Vid nad Ljubljano D | Jugoslavija | Tvornica za vezene zastore, bonfams in pregrinjala - od preproste do najfinejše vrste v vseh slogih. - Zavese za kavarne, gledališke portijere, zastori za hotele. - Poseben oddelek za fine ročne Čipke, v novi tovarni ja otvorlan tudi oddalak la vaiana Čipka ta carkva rofn. In itro|n. dala. alamlna In tul|a. □CaaC3C3C3C3C3C3aC3C3C3C3C3Caa Knjigoveznica Kat. tisk. društva . :: v Ljubljani :: t tovarniški obrat za črtanje in izdelavo poslovnih knjig. D Izvršuje tudi vsakovrstna jj knjigoveška dela 9 v večjih množinah v najkrajšem času. n ID o ',:o> :o> :o: od :q : :o>: ■ ooo :o co>:!.<3': lo i Prodajalna Katolišiiesa mm društva (H. Ničman v Ljubljani) prlporof« tvojo bogato zalogo Šolskih in pisarniških potrebščin in sicer raznovrsten papir, zveike, notese, razne zapisnike, kopirne knjige, Šolske ln pisarniške mape, radirke, pisale, frnllo, Sumi, tlntnlke, ravnila, trikote, Šestila, arve, CoplCe, raznovrstne razglednice ln devoclonull)e. 0:1:0 o o: o.osoko;:. •—'V-sr -^rV- ■ H-vk- m. n Fr. P. Zajec, izprašani optik Ljubljana, Stari trg 9 priporočil svoj dobro urejeni optični zavod kakor tudi različne vrste naočnikov, Sčipnl-@ cev, toplomerov, daljnogledov itd. Popravila očal, Sčlpalcev itd. izvršuje dobro in ceno! I. KETTE LJUBLJANA ALEKSANDROVA CESTA 3 Klobuki, perilo, kravate, palice, dežja niki, galoše, toaletne potrebščine itd. W~ Vsi predmeti za turi-stiko in drug šport. JCafboljša in najsigumejša prilika za štedenje! Ljudska posojilnica u Ljubljani miklošičEua cesta 6 [tik za frančiškansko cerkuijo] obrestuje hranilne vloge in vloge na tekočem računu od 1. jan. 1923 po m* 5#/.'w brez odbitka rentnega in invalidnega davka. LJUDSKA POSOJILNICA V LJUBLJANI je največja slovensfta posojilnica in je imela koncem decemb. 1922 nad 110 milijonov kron hranilnih vlog in nad 1,100.000 kron rezervnih zakladov. POSOJILA se dovoljujejo na osebni kredit (proti menici), na hipoteke in v tekočem računu.