481 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 339.5(450.361Trst)"183/184" Prejeto: 25. 7. 2019 Peter Vodopivec dr., znanstveni svetnik v p., Poljanska cesta 15, SI–1000 Ljubljana E-pošta: peter.vodopivec@guest.arnes.si Trst, paroplovna družba Avstrijskega Lloyda in tržaške razprave o svobodi trgovine v predmarčni dobi IZVLEČEK Članek uvodoma opozarja na razvoj tržaškega pristanišča v tridesetih letih 19. stoletja in ustanovitev družbe Av- strijskega Lloyda, nato pa na razpravo o avstrijski carinski politiki, nacionalno-ekonomskem sistemu Friedricha Lista in liberalnih gospodarskih idejah, ki so se v štiridesetih letih 19. stoletja razvile v Journalu Avstrijskega Lloyda. Na usmeritev Journala naj bi posebej vplival ravnatelj Avstrijskega Lloyda Karl Ludwig von Bruck, od leta 1844 pa tudi urednik Ernst von Schwarzer in zagovorniki liberalizacije avstrijske carinske politike v dvorni komori. Trst je tako postal prizorišče razprave o avstrijski zunanjetrgovinski politiki, ki se drugod v monarhiji še ni mogla razmahniti. Po predstavah Journalovih urednikov in dopisnikov bi morala biti monarhija samostojen in enoten gospodarski prostor, Trst pa ne le avstrijski emporij, temveč tudi trgovski posrednik med Nemčijo, srednjo Evropo, Sredozemljem in Azijo. KLJUČNE BESEDE Trst, Avstrijski Lloyd, Journal Avstrijskega Lloyda, prohibitivni sistem, Friedrich List, zaščitne carine, svobodna trgovina, nemška carinska zveza ABSTRACT TRIESTE, THE STEAM NAVIGATION COMPANY OF AUSTRIAN LLOYD, AND TRIESTE’S DEBATES ON FREE TRADE IN THE PRE-MARCH ERA The contribution begins by highlighting the development of the port of Trieste in the 1830s and the founding of Austrian Lloyd, and then focuses on the debate on Austrian customs policy, the national economic system of Friedrich List, and liberal economic ideas developed during the 1840s in the Austrian Lloyd Journal. The Journal’s orientation was particularly influenced by the director of Austrian Lloyd, Karl Ludwig von Bruck, and since 1844 also the editor Ernst von Schwarzer, as well as members of the Court Chamber advocating the liberalization of Austria’s customs policy. Trieste thus became the scene of the debate on Austria’s foreign trade policy, which could not yet reach full swing elsewhere in the monarchy. According to Journal’s editors and correspondents, the monarchy should be an independent and uniform economic area, with Trieste serving not only as the Austrian emporium, but also as a trade intermediary between Germany, central Europe, the Mediterranean region, and Asia. KEY WORDS Trieste, Austrian Lloyd, Austrian Lloyd’s Journal, prohibitive system, Friedrich List, protective customs policy, free trade, German Customs Union 482 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–496 2019 Začetki Avstrijskega Lloyda »Tožbe zaradi mnogih trgovskih poslov, ki jih je naš drugače tako živahen Trst izgubil v novejšem času, so preveč resne in vsesplošne, da ne bi vsakemu domoljubu nalagale dolžnost, naj se z vsemi močmi bori proti izgubam v škodo javne blaginje«, je v uvo- dniku z naslovom Pia Desideria für Triest v tržaškem Journalu Avstrijskega Lloyda 22. decembra 1841 za- pisal nepodpisani pisec in nadaljeval: »Naše trgovanje z angleškimi manufakturnimi izdelki v Levanto se je znatno zmanjšalo in ga je prevzela Anglija sama. Iz te dežele, iz Holandije in celo iz Brazilije dovažajo v Levanto cele tovore železa, sladkorja in kave. Siciljski proizvodi in pridelki iz Male Azije in Jonskih otokov, sicer najbolj priljubljeni tovori tukajšne trgovine, ne prihajajo več v Trst, temveč jih prevažajo neposredno na sever. Tukajšnje pretovarjanje egipčanskega bom- baža za Anglijo je skoraj povsem upadlo, južna Ru- sija pa ne pošilja več pšenice, oljnih semen in volne, temveč si je našla bližja tržišča na severu … (In) naša trgovina z volno se je zmanjšala z znatnimi pošiljka- mi v Anglijo in Belgijo po kopnem, medtem ko se trgovina s kolonialnim blagom vse bolj omejuje na Genovo na lombardski strani in na Hamburg ter od tam preko Češke in Nizozemske na zahodne meje monarhije ...«1 Upadanje tržaške pomorske trgovine, o katerem je zaskrbljeno pisal uvodničar Journala Avstrijske- ga Lloyda, se je začelo v drugi polovici tridesetih let 19. stoletja. Do srede tridesetih let se je, kot je v leta 1836 napisani in dve leti pozneje na Dunaju natisnjeni knjigi o tržaškem svobodnem pristanišču ugotavljal Henrik Costa, število v Trst prihajajočih in iz Trsta odhajajočih ladij, registriranih za dolgo plovbo, še opazno povečevalo. Leta 1833 je po njego- vih podatkih v tržaško pristanišče iz sredozemskih, zahodno- in severnoevropskih ter prekooceanskih pristanišč priplulo 874 ladij s 170.581 tonami tovora, »odjadralo« pa 868 ladij s 173.568 tonami blaga. Dve leti pozneje je število ladij dolge plovbe, ki so priplule v Trst, naraslo kar na 1691, 1730 pa jih je iz Trsta »odjadralo«. Toda obseg in teža tovora, ki so ga te ladje pripeljale in odpeljale, se že nista več sorazmer- no povečala, saj naj bi ga v Trst prišlo »le« 225.538 ton, iz Trsta pa odšlo 220.998 ton.2 Kljub temu je bil 1 Journal des österreichischen Lloyd, VI, N. 102, 22. 12. 1841, »Pia Desideria für Triest«. 2 Ladje male obalne plovbe, ki so ob istrski in jadranski obali plule vse do Jonskih otokov, v teh podatkih niso zajete; nji- hovo število je bilo seveda še precej večje. Med ladjami dolge plovbe, ki so v letih 1833–1835 priplule v tržaško pristanišče in odplule iz njega, je bilo največ avstrijskih (leta 1835 638 v Trst in 727 iz njega); od leta 1833 se je povečalo število ladij z grško zastavo (leta 1835 143 v Trst in 146 iz njega), zmanjšalo pa število ladij z angleško in francosko zastavo (leta 1835 108 angleških v Trst in 121 iz njega, medtem ko naj bi v Trst priplule le štiri francoske ladje, pet pa naj bi jih odplulo). 48 ladij, ki so leta 1835 priplule v Trst, je imelo ameriško zastavo (gl. Costa, Der Freihafen von Triest, str. 180–181). Henrik Costa v uvodu v svojo knjigo še prepričan, da Avstrija, ki je »tiho in mirno širila svojo trgovino«, ne zaostaja za drugimi trgovskimi državami, Trst pa je postal »eno najpomembnejših svetovnih tržišč«.3 Podobno je leta 1839 ameriški diplomatski predstav- nik z Dunaja poročal v Washington, da je »Trst lepo in večinoma novo, živahno poslovno mesto. Njegovo pristanišče je odlično in ima zadostno globino vode za skoraj vse ladje … Trguje v glavnem z Levanto, Anglijo, Brazilijo, Severno Ameriko, Egiptom in Neapljem ter obeta, da bo postalo v nekaj letih mesto znatnega pomena …«4 V resnici se je tržaška trgovina že v letih 1837– 1838 znašla v krizi, ki je bila na eni strani posledica spremenjenih razmer v sredozemskem pomorskem trgovanju, na drugi pa težavnih prometnih zvez Trsta z notranjostjo monarhije in avstrijskega prohibitiv- nega carinskega sistema. Tržaško pristanišče samo zase ni generiralo trgovine, temveč je živelo predvsem od posredniškega trgovanja, v tridesetih letih pa so v 3 Prav tam, str. III (Vorwort). 4 Coons, Steamships, str. 2–3. Henrik Costa: Der Freihafen von Triest, 1838. 483 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–4962019 sredozemsko trgovino neposredno posegla zahodno- in severnoevropska, zlasti nemška pristanišča, ki so navezala neposredne stike z grškimi in otomanskimi pristanišči, kar je za Trst pomenilo veliko izgubo. Pri tem so tržaško pristanišče, kot je leta 1837 ugotavljal britanski konzul v Trstu sir Thomas Sorell, dodatno hromile stroge in dolgotrajne karantene, ki so jim bile ladje iz Trsta podvržene v tujih pristaniščih.5 So- rell je že marca 1837 poročal v London, da »je uvo- ženo blago v več vodilnih trgovskih vejah preseglo potrebe mesta ter možnosti pretovarjanja, ponovnega izvoza in potrošnje v monarhiji«. Nesorazmerje med ponudbo in povpraševanjem naj bi bilo posebej očit- no pri štirih »pomembnih vrstah blaga«: kavi, bom- bažu, sladkorju in olju.6 Leta 1838 so bila skladišča že tako polna, da je uvoz opazno padel, trgovci pa so morali, da so lahko pokrili dolgove, blago prodajati po znižanih cenah. »Polom je sledil polomu v hitrem redosledu«, je aprila 1838 pisal Sorell. »Posledica je bila vsesplošna panika, s katero je bilo skoraj konec vsega, kar je spominjalo na trgovski kredit in zaupa- nje. V kratkem času med marcem in julijem se je tja do trideset trgovskih hiš v Trstu znašlo v položaju, ko so morale odložiti svoja plačila …«7 Kriza v tržaškem pomorskem prometu pa spr- va vsaj v finančnem pogledu ni občutneje prizade- la paroplovne družbe Avstrijski Lloyd,8 ki je bila ustanovljena dve leti prej. Parniki pač tedaj še niso imeli prostora za težke tovore, zato je upad tržaške trgovine družbi Avstrijskega Lloyda škodil manj kot trgovcem in lastnikom tovornih jadrnic. Paroplovna družba Avstrijski Lloyd je bila leta 1836 ustanovljena kot druga, neodvisna sekcija zavarovalniško in lad- jarsko informacijske družbe Lloyd Austriaco, ki so jo leta 1833 po vzoru londonskega Lloyda ustanovile tržaške zavarovalnice, banke in zasebni delničarji. Če je ustanovitev zasebne informacijske družbe, ki naj bi »trgovcem in zavarovalcem posredovala najzanes- ljivejše informacije o trgovini in plovbi iz glavnih evropskih, levantinskih in drugih tržišč«, leta 1833 še močno vznemirila vodjo dvornega policijskega in cenzurnega urada grofa Sedlnitzkega (o njeni ustano- vitvi naj bi celo ne bil predhodno obveščen),9 so bili visoki avstrijski uradniki s kanclerjem Metternichom in grofom Kolowratom, vodjem političnega odseka državnega sveta in glavnim cesarjevim svetovalcem za notranje zadeve, ustanovitvi paroplovne družbe Lloyd že bolj naklonjeni. Gospodarsko-politična vprašanja in vprašanja carinske politike so v avstrij- 5 Riedlinger, Journal, str. 58. Riedlinger ni disertacije nikoli objavil, v Zgodovinskem časopisu pa je nanjo že leta 1964 opo- zoril Jože Šorn (Zgodovinski časopis 18, 1964, str. 300–302). O poročilu sira Thomasa Sorellla gl. Coons, Steamships, str. 64. 6 Coons, Steamships, str. 64. 7 Prav tam. 8 Nem.: Die Dampschifffahrtgesellschaft des Österreichischen Lloyd; it.: Società di navigazione a vapore del Lloyd Aus- triaco. 9 Coons, Steamships, str. 1–2, 11–12. skem državnem vrhu povzročala občutna razhajanja. Metternich je tako leta 1834 kljub nezaupanju poli- cijskega ravnatelja Sedlnitzkega do novoustanovlje- ne tržaške pomorsko-informacijske družbe pristal na častni naziv njenega »protektorja« in ji naslednje leto poslal svoj portret, ki so ga razstavili v čitalnici njene uprave. Hkrati je skupaj s Kolowratom podprl načrte o ustanovitvi paroplovne družbe.10 Kljub temu pa so imeli nekateri visoki uradniki pri njenem ustanavljanju še vedno pomisleke. Tržaški guverner, baron Joseph Weingarten, sicer ni ugovarjal stališču, da Trst potrebuje boljše in hitrejše poveza- ve z Levanto, drugimi sredozemskimi pristanišči in zahodno Evropo, toda zamisli o ustanovitvi zasebne delniške paroplovne družbe, povezane z zavarovalni- ško-informacijsko agencijo, ga niso navduševale. Po njegovem mnenju bi morala Avstrija slediti franco- skemu zgledu ter vzpostaviti paroplovne povezave z Grčijo, Egiptom in Istanbulom z državnimi sredstvi in parniki, ki bi jih lahko v vojnih razmerah uporabila v vojaške namene. Sicer pa naj bi, kot je v začetku leta 1836 ugotavljal v poročilu dvorni komori, Avstrijski Lloyd v Trstu ne mogel zbrati zadostne količine ka- pitala za nakup petih ali šestih parnikov, ki bi jih potreboval za vzpostavitev načrtovanih morskih po- vezav, saj naj bi med tržaškimi trgovci ne bilo dovolj zanimanja za delnice, ki so obetale manjši donos kot drugi trgovski posli, hkrati pa so pričakovali, da bo glavni Lloydov delničar država. Ustanovitelji družbe so se na državni vrh tako že leta 1835 obrnili s pro- šnjo, naj 300 delnic kupi država; ko se je izkazalo, da v Trstu res ni dovolj zanimanja za njene delnice, pa je državni nakup v višini 300.000 forintov nasveto- val tudi guverner Weingarten. Medtem ko so se na Dunaju še obotavljali in razpravljali, kaj storiti, se je marca 1836 za nakup 600 delnic odločil Salomon Rothschild. Weingartnova napoved, da bodo mo- rali ustanovitelji denar za zagon tržaške paroplovne družbe poiskati na Dunaju, je bila torej točna, toda sredstva, ki so jih končno dobili z Dunaja, so bila za- sebna in ne državna.11 Aprila 1836 sta v ustanovitev Avstrijskega Lloyda privolila dvorna komora in cesar Ferdinand, 2. avgusta pa je zbor delničarjev sprejel statute družbe, ki sta jih nato potrdila še gubernij in leta 1837 cesar.12 V Lloydu so prve parnike naročili že, ko so še razpravljali o statutih in organizaciji družbe, maja 1837 pa je iz Trsta na prvo vožnjo proti Istanbulu odplul prvi, v Londonu zgrajeni parnik Avstrijskega Lloyda »Nadvojvoda Ludvik« (Arciduca Lodovico). Naglo so sledile druge linije. »Vzpon Egipta, svobo- da Grčije, znani dogodki v Turčiji in mnogovrstne druge razmere označujejo veliko prelomnico, ki se zdaj obeta trgovini – njen povratek v staro domovino 10 Prav tam, str. 31. 11 Prav tam, str. 38–48. 12 Neue Gestaltung, str. 16–22. 484 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–496 2019 Azijo namreč«, so ugotavljali v vodstvu Avstrijskega Lloyda, ko so opozarjali na velik interes Anglije za »vzhodne zadeve« ter nove redne angleške in fran- coske paroplovne zveze z Egiptom, Grčijo in Istan- bulom. Spremenjene razmere naj bi jasno pokazale, kako pomembno je trgovini »s pravočasno vzpostavi- tvijo hitrih paroplovnih zvez s temi deželami pripra- viti veliko prihodnost«. In prav premislek o tem naj bi vodstvo Avstrijskega Lloyda spodbudil k pripravi »načrta redne paroplovne zveze med avstrijskimi pri- stanišči in Jonskimi otoki, Grčijo, Istanbulom, Smir- no, Sirijo in Egiptom«.13 Septembra 1837 je avstrijska poštna uprava po dolgotrajnih pogajanjih Lloydu s posebno pogodbo prepustila prevoz avstrijske pošte v grška in levantinska pristanišča, Istanbul in Aleksan- drijo, Lloyd pa je že julija uvedel redno paroplovno zvezo med Trstom in Istanbulom ter novembra med grškim otokom Sirosom in Aleksandrijo. Konec leta 1838 je bilo v Lloydovi floti že deset parnikov, med katerimi sta bila le dva zgrajena v Londonu, eden v Benetkah, kar sedem pa v Trstu.14 Družba je razen tega nemajhen del kapitala porabila za vzpostavitev zalog (angleškega) premoga v levantinskih pristani- ščih ter za drugo opremo in zaloge. Toda Avstrijski Lloyd je kljub temu, da so časo- pisi poročali o udobju, ki so ga bili potniki deležni na njegovih parnikih, z levantinskimi linijami naglo 13 Prav tam, str. 14–15. 14 Coons, Steamships, str. 57–63. V Londonu je bil leta 1837 prav tako kot Arciduca Lodovico zgrajen parnik Arciduca Giovanni (prvi je imel 310 in drugi 349 ton). Parnika sta dobila ime po bratih cesarja Franca, nadvojvodah Ludviku in Janezu, največji med prvimi desetimi Lloydovimi parniki pa je bil leta 1838 v Trstu zgrajeni parnik Mahmudiè (467 ton), poimenovan po turškem sultanu Mahmudu, v kar je ta posebej privolil. Gl.: Der Wanderer im Gebiete der Kunst und Wissenschaft, Industrie und Gewerbe, Theater und Geselligkeit, N. 117, 17. 5. 1837, str. 465–466, »Beginn der Dampfschiff- fahrt des Österreichischen Lloyd nach der Levante«. zašel v finančne težave. Izgube, ki so jo povzročile linije v Levanto, ni mogla občutneje zapolniti dobič- konosna paroplovna zveza Trsta z Benetkami. Tako so se v Lloydovi upravi že sredi leta 1838 odločili, da v vzhodnosredozemskem paroplovnem programu izpustijo Kreto, nato pa še plovbo med Sirosom in Aleksandrijo. Hkrati so se znova obrnili na Metter- nicha in dvorno komoro s prošnjami za nove zakon- ske olajšave in ugodnosti. Del liberalneje usmerjenih visokih uradnikov je sicer menil, da naj država ne bi zakonsko privilegirala in finančno podpirala zaseb- nih delniških družb, vendar je hkrati sprejel stališče, da so Lloydove paroplovne povezave z vzhodnim Sredozemljem v nespornem avstrijskem državnem interesu. V državni komori, najvišjem finančnem uradu v monarhiji, so tako, čeprav šele po ponovnem omahovanju, pristali na državno garancijo za visoko Rothschildovo posojilo Lloydu ter na podaljšanje Lloydovega monopola za dobičkonosno paroplovno linijo med Trstom in Benetkami. Lloydu naklonjeno vladno stališče je tudi tokrat posebej zavzeto pod- prl Metternich, ki je oktobra 1838 opozarjal, da bi bil propad Lloydove paroplovne družbe za Avstrijo »velika težava«, saj ne bi povzročil le izgube »znat- nega kapitala«, temveč tudi, da bi politične in trgov- ske koristi, ki jih ima od Lloyda monarhija, prešle v tuje roke. Avstrijski Lloyd si je razen tega s pomočjo londonskega Lloyda prizadeval z Britanci dogovori- ti za prevoz britanske vzhodne pošte prek Trsta in Aleksandrije proti Suezu in Indiji. V Londonu so tedaj razmišljali o dveh možnostih: o poštni zvezi prek Francije in Marseilla ter o zvezi prek Ostende- ja, Nemčije, Avstrije in Trsta. Metternich in njegovi somišljeniki na Dunaju so menili, da bi lahko Trst z britansko pošto preko Avstrije in tržaškega pristani- šča postal pomemben posrednik trgovine med Veliko Britanijo in vzhodnim Sredozemljem, takšna zveza pa bi zaustavila tudi Francoze, ki naj bi Sredozemlje Parnik Avstrijskega Lloyda »Nadvojvoda Ludvik« (Arciduca Lodovico). 485 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–4962019 spreminjali v »francoski bazen«. Trst se je tako res spustil v pravcato tekmo z Marseillem za britansko vzhodno pošto, ki pa se je leta 1839 z britansko od- ločitvijo za Marseille končala z Lloydovim in avstrij- skim neuspehom.15 V dvorni komori so s podporo Avstrijskemu Lloydu nadaljevali tudi potem, ko je konec leta 1840 njegov predsednik postal gospodarsko-politično li- beralneje usmerjeni Karl Friedrich baron Kübeck. V štiridesetih letih so kljub ugovorom beneških trgov- cev še večkrat podaljšali Lloydov monopol za linijo med Trstom in Benetkami, hkrati pa še naprej pri- stajali na Lloydove izključne pravice do dohodka pri prevozu pošte med jadranskimi pristanišči in Levanto ter družbi pomagali z novimi, tudi državnimi posojili. Močno zadolženi Lloyd z delnicami, ki so izgubile del prvotne vrednosti, pač ni mogel pridobiti nujno potrebnega novega zasebnega kapitala in brez držav- ne pomoči uveljavljati avstrijskih interesov v Levanti, v dvorni komori pa tudi niso bili pripravljeni posne- mati Francozov, ki so izgubam navkljub vzdrževali in širili državne paroplovne povezave, ali Britancev, ki so za poštno službo radodarno podpirali zasebne ladjar- je. Avstrijski Lloyd je ostal zasebna delniška družba, ki ni mogla poslovati in se širiti brez posojil, pri čemer pa vlada na Dunaju na njeno poslovanje ni imela ve- čjega vpliva.16 V štiridesetih letih je uspešno povečala svojo floto ter število potnikov in obseg prepeljanega tovora. Medtem ko je leta 1840 z desetimi parniki prepeljala 38.886 potnikov in 2989 ton blaga, je de- setletje pozneje njenih trideset parnikov prepeljalo že 215.752 potnikov in 24.484 ton blaga.17 Vodstvo in glasilo Avstrijskega Lloyda Ob ustanovitvi paroplovne družbe Avstrijski Lloyd leta 1836 je njen predsednik postal tržaški ve- letrgovec Franz von Reyer, njen poslovodni direktor pa Carl Ludwig von Bruck. Oba sta bila v Trstu pri- seljenca. Reyer je tja prišel leta 1781 iz Celovca. Dve leti pozneje je kot nadzornik tovora odplul v Ame- riko, ostal tam več let in bil po povratku v Trst med ustanovitelji trgovske družbe Pellegrini & Reyer, ki se je, ko se ji je leta 1799 pridružil tržaški trgovec Schlick, preimenovala v družbo Reyer & Schlick. V času francoske zasedbe Trsta in Ilirskih provinc se je Reyer umaknil na Dunaj in tam ustanovil novo podjetje, vendar se je po odhodu Francozov leta 1813 vrnil v Trst. Po povratku z Dunaja je enega bratran- ca poslal v London in drugega v Španijo ter pozneje ustanovil še trgovsko hišo v Genovi. Družba Freyer & Schlick se je ukvarjala predvsem z ladijskim pre- vozom blaga, toda Freyer je leta 1819 kupil tudi ra- 15 Coons, Steamships, str. 74–86. Gl. tudi Vodopivec, Karl Lud- wig von Bruck, str. 54–55. 16 Coons, Steamships, str. 176–180. 17 Bachinger, Das Verkehrswesen – b)Seeschifffahrt, str. 315. finerijo sladkorja v Wiener Neustadtu in jo uspešno širil. Hkrati je naglo spoznal pomen zavarovalništva v pomorski trgovini. Že leta 1803 je postal direktor zavarovalniške družbe Scrittoio di Securità, leta 1822 pa predsednik največje tržaške zavarovalnice Azien- da Assicuratrice. Freyer in družba Freyer & Schlick naj bi imela v tridesetih letih glavno besedo pri usta- navljanju prve in druge sekcije Avstrijskega Lloyda.18 Medtem ko Freyerjeva življenjska zgodba na- zorno kaže na poslovno rast nadvse sposobnega in uspešnega predmarčnega trgovca in podjetnika, je karierna pot skoraj tri desetletja mlajšega Carla Ludwiga (von) Brucka zgled nagle uveljavitve prav tako uspešnega podjetniškega organizatorja in upra- vitelja. Bruck je prišel v Trst iz Porenja. V domačem Thomashofu se je izšolal za trgovca, se kot sedem- najstletnik v pruski uniformi udeležil zadnje bitke med pruskimi četami in Francozi pri Wavru v bližini Waterlooja, kjer je bil ranjen, po odpustitvi iz vojske pa je nekaj časa delal v knjigarni novoustanovljene univerze v Bonnu. V Trst se je odpravil leta 1821 z namenom, da odide v Grčijo in se tam priključi pro- stovoljcem v grški vstaji proti otomanski oblasti, toda vesti o razmerah v Grčiji so ga razočarale, tako da se je zaposlil v pisarni pruskega konzula v Trstu. Tu ga je opazil Freyer, ki ga je zaposlil v Azienda Assicuratri- ce, Bruck pa je nekaj let pozneje postal njen tajnik.19 Po mnenju ameriškega zgodovinarja R. E. Coonsa Bruck morda ni bil glavni pobudnik ustanovitve prve sekcije Avstrijskega Lloyda, nedvomno pa upraviče- no uživa sloves njenega ustanovitelja.20 Sooblikoval je njene statute in organizacijo ter bil vse od ustano- vitve osrednja osebnost med njenimi upravniki. Podobno vlogo naj bi imel tudi pri ustanavljanju Lloydove paroplovne družbe in odločitvi za izdajanje Lloydovega glasila. To je začelo januarja 1835 pod imenom Giornale del Lloyd Austriaco di notizie com- merciale e maritime izhajati v italijanščini, leto pozne- je pa kot Journal des österreichischen Lloyd’s še v nem- ščini.21 Izdaji sta se nekoliko razlikovali. V italijanski so bile v ospredju informacije o Lloydovih ladjah ter ladijskem prometu v tržaškem, jadranskih in sredo- zemskih pristaniščih ter druge pomorske, trgovske in lokalne novice iz sredozemskih in zahodnoevropskih pristanišč, občasno tudi s podatki o količinah in ce- nah pretovorjenega blaga. V nemški izdaji je bilo teh vesti manj, prinašala pa je tudi članke o stanju raznih gospodarskih panog v monarhiji in drugod, poročala o razmerah v posameznih avstrijskih pokrajinah in na 18 Pühringer-Gräf, Reyer, Franz Thaddäus von, str. 482; Coons, Steamships, str. 7–8. 19 Reiswitz, Bruck, Karl Freiherr von, str. 643–646; gl. tudi: Vodopivec, Karl Ludwig von Bruck, str. 57. 20 Coons, Steamships, str. 7. 21 V članku »Karl Ludwig von Bruck, Trst in Slovenci« sem leta 2000 pomotoma zapisal (str. 55), da so glasilo Avstrijskega Lloyda v dveh izdajah – italijanski in nemški – tiskali šele od leta 1840. V resnici je prva številka italijanske izdaje izšla 30. januarja 1835, prva številka nemške pa 5. januarja 1836. 486 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–496 2019 različnih področjih, celo v šolstvu, opozarjala na pro- metne in trgovske povezave dežel v tržaškem zaled- ju s Trstom in morjem ter zdaj krajše, zdaj obširneje predstavljala mesta in dežele ob sredozemskih obalah in v bolj oddaljenih delih sveta (od Južne Amerike in Azije do Polinezije). V vesteh iz zahodne Evrope sta bila v obeh izdajah časopisa posebne pozornosti deležna London in Velika Britanija, po napovedani gradnji železnice z Dunaja v Trst pa – podobno kot drugod v notranjeavstrijskih deželah – železnice in načrtovana železniška povezava Trsta z Dunajem. Journal je leta 1839 povzročil nemajhno razburjenje, ko je objavil članek dunajskega »civilnega inženirja«, ki se je zavzel za gradnjo železnice proti Trstu s konj- sko vleko, češ da bi to gradnjo pocenilo, pri čemer bi bila hitrost prevoza resda manjša, a še vedno ustre- zna.22 Na članek so se v obeh izdajah Lloydovega Journala, pa tudi v Gradcu in na Dunaju ostro od- zvali zagovorniki »lokomotivne železnice«. Nekate- ri med njimi – kot na primer kmetijski strokovnjak 22 Journal des österreichischen Lloyd, IV, N. 94, 23. 11. 1839, »Ver- such einer vergleichenden Kostenberechnung bei Anwend- ung der Dampfkraft und Pferdekraft auf Eisenbahnen, mit Bezug auf die Wien–Triester Bahn«. Franz Ksaver Hlubek – so celo menili, da bi v Journa- lu članka dunajskega inženirja ne smeli objaviti. Jo- urnalovi uredniki so se branili, da so takšne razprave koristne, saj prispevajo k odstranitvi predsodkov, kar naj bi odzivi na sporni članek tudi dokazali. V začetku štiridesetih let 19. stoletja so v obeh izdajah Lloydovega glasila že opozarjali na pomen študija »javnega gospodarstva«. »Študij javnega go- spodarstva (‘economia pubblica’) iz dneva v dan pri- dobiva na pomenu: obsega najpomembnejša vpraša- nja industrije, politike in družbenega reda«, je leta 1841 v Giornalu pisal le z inicialkami podpisani pisec. »V zadnjem času so javno pozornost posebej pritegnile pomembne razprave o kapitalu, delu, pod- jetniku in delavcu.« Dejstva, ki jih je bilo mogoče videti, naj bi bila, kot je poudarjal avtor članka, ne- dvomno nova, toda načela (po katerih sta se razvijala družba in gospodarstvo) naj bi bila večna. »Gospo- darstvenik se ne sme ustaviti, ker ga razvoj vleče s seboj in mu kali pogled. Politična ekonomija ni manj stvarna, kot je bila včeraj, je pa bolj zapletena, to je vse.« Najtežavnejša sporna vprašanja naj bi bila kljub zunanjemu političnemu videzu gospodarska vpraša- nja, znanost o državnem gospodarstvu pa naj bi zah- tevala veliko študija in prizadevnosti, saj naj bi bili Carl Ludwig von (od leta 1849 baron) Bruck (1798–1860) (wikipedia). 487 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–4962019 v njenem delokrogu »javna in zasebna dela, velike in majhne industrije, zunanja in notranja trgovina, bolnišnice in zapori, bogati in revni …«. Njena po- glavitna naloga naj ne bi bilo le ugotavljanje dejstev, temveč tudi načel, po katerih poteka gospodarsko življenje.23 Giornale je že leto prej objavil obširen članek o merkantilizmu, fiziokratizmu in »sistemu Adama Smitha«, ki so ga v uredništvu priredili po časopisu Il Progresso.24 Nepodpisani avtor oziroma prirejeva- lec je najprej prikazal merkantilistični in fiziokratski »sistem« ter ugotovil njuno »enostranost«. Merkan- tilisti naj bi, kot je pisal, prevelik pomen pripisovali denarju, zunanji trgovini, trgovinski bilanci in vlo- gi države v gospodarstvu (»merkantilni sistem ni dal ljudstvom nič, državi pa vse«), medtem ko naj bi fiziokrati enostransko poudarjali vlogo ene same gospodarske panoge, kmetijstva, čeprav naj bi bilo, kot naj bi na »čelu vseh italijanskih ekonomistov« opozarjal Gian Rinaldo Carli, jasno, da »una classe sola non è atta a formare una società«. Toda v isti sapi se je bilo po mnenju pisca članka težko upreti »čaru« fiziokratskega zavzemanja za svobodo trgo- vine. »Tem večja bo svoboda, ki jo uživajo trgovci, obrtniki in tovarnarji, tem večje bo tekmovanje med trgovci surovin in prodajalci manufakturnih izdelkov, kar bo spodbujalo rast cen prvih in zniževalo cene drugih«, naj bi prepričljivo opozarjali fiziokrati. Na slabosti merkantilističnega in fiziokratskega sistema naj bi v slavnem delu O naravi in vzrokih bogastva narodov poskušal odgovoriti Adam Smith, ki naj bi bil prepričan, da je »vir bogastva delo, da veliko dela in mezd ustvarja velike in raznolike kapitale ter da veliki in obsežni kapitali povečujejo bogastvo, s kate- rim je na razpolago mnogo rok, ki se lahko usmerijo v manufakture, notranji in zunanji promet ter trgovi- no«. »Če ravnamo in delujemo tako, je mogoče dose- či razcvet celotne nacije, vendar morata pri vsem tem vladati konkurenca in svoboda«, naj bi bilo Smithovo stališče, s katerim se je spogledoval tudi avtor ozi- roma prirejevalec članka. V Smithovem delu naj bi bile sicer med »tisočimi najsvetlejšimi resnicami ter plemenitimi in točnimi načeli« tudi številne netoč- nosti in zelo resne napake, toda »velikanske« naj bi bile tudi njegove odlike. Tako naj bi se hitro razširilo po vsej Evropi, »povsod naj bi ga prevajali, študirali in komentirali«. O Smithu ter njegovem delu in nazorih je v obeh 23 Giornale del Lloyd Austriaco di notizie maritime e commerciali, Anno VII, N. 11, 26. 1. 1841, »Miscelanea – Economia in- dustriale del 1840«. 24 Giornale del Lloyd Austriaco di notizie maritime e commerciali, Anno VI, N. 1, 2. 1. 1840, N. 2, 5. 1. 1840, N. 4, 9. 1. 1840, N. 5, 12. 1. 1840, »Miscelanea – Economia Pubblica, Del sistema Mercantile, del sistema agricola degli Economisti, e del sistema di Adamo Smith o Industriale«. Uredniki so navedli, da je »articolo estrato del Giornale il Progresso, e riveduto«, niso pa navedli, za kateri italijanski časopis s tem imenom gre. izdajah glasila Avstrijskega Lloyda v naslednjih letih še večkrat stekla beseda. Že julija in avgusta 1841, dva meseca po njenem izidu, pa so v nemško pisanem Journalu navdušeno omenili tudi knjigo Nacionalni sistem politične ekonomije Friedricha Lista, najpo- membnejšega nemškega ekonomista tedanjega časa ter zavzetega zagovornika nemške carinske zveze in zaščite nemške industrije pred tujo, zlasti angle- ško konkurenco. Avtor članka »Manufakturna moč in trgovina« je delo imenoval »ein herrliches Werk« in posebej poudaril Listovo misel, da nemajhen del zunanje trgovine temelji na domači manufakturni proizvodnji. »Samo nacija, ki proizvaja vse vrste ma- nufakturnega blaga po najnižjih cenah, lahko nave- zuje trgovinske stike z ljudstvi vseh področij in vseh kulturnih stopenj ter zadovoljuje potrebe vseh ali v njihovem pomanjkanju ustvarja nove ter sprejema v menjavo blago in živila vseh vrst«, je trdil.25 Listove knjige ni podrobneje predstavil, je pa s svojim pisa- njem podprl stališče tržaških trgovcev in ladjarjev, da je tudi prihodnost tržaške in avstrijske trgovine in ladjarstva odvisna predvsem od razvoja avstrijske in- dustrije ter izgradnje železniške in prometne mreže, ki bo Trst povezala z zaledjem vse do južne Nemčije. O avstrijski carinski in zunanjetrgovinski politiki Vladna Wiener Zeitung je 21. decembra 1841 ob- javila obširen prikaz Journala Avstrijskega Lloyda, ki ga je napisal Carl von Czoernig, v letih 1828–1841 državni uradnik v Trstu in na Dunaju in od leta 1841 vodja državnega statističnega urada v avstrijski prestolnici. Czoernig je Journal predstavil kot ene- ga najsolidnejših in najzanimivejših časnikov »na svojem področju«, ki kot malokateri drugi časopis v avstrijskem cesarstvu skromno hodi po načrto- vani poti in se lahko »v enaki meri, kot je razširjen v trgovskem stanu, poteguje za spoštovanje drugih bralcev«. Hkrati je poudaril vlogo in pomen Trsta, ki naj bi bil med petimi najpomembnejšimi evropski- mi pristanišči za trgovino s kolonialnim blagom in najpomembnejše pristanišče za trgovino z Levanto, pri tem pa »življenjska arterija avstrijske trgovine« v njenem neodvisnem stiku s svetovnim prometom in sklepni kamen avstrijskega trgovinskega sistema tako za južne province kot za promet in trgovino vse monarhije.26 Po krizi v trgovanju in pomorskem prometu ko- nec tridesetih let 19. stoletja se je med tržaškimi tr- govci in ladjarji okrepilo spoznanje, da se mora Trst bolj kot dotlej opreti na gospodarstvo monarhije in 25 Journal des österreichischen Lloyd, VI., N. 61, 31. 7. 1841, N. 62, 4. 8. 1841, »Die Manufakturkraft und der Handel«. 26 Wiener Zeitung, N. 352, 21. 12. 1841, »Literarische Nach- richten, Das Journal des Oesterreichischen Lloyd«. Avtor članka je bil podpisan s Cz; da so to inicialke Karla von Czoerniga, gl.: https://de.wikipedia.org/wiki/Der Lloyd #Journal des Oesterreichischen_Lloyd. 488 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–496 2019 morda še južnonemških držav, njihovo pozornost pa so pritegnila svobodnotrgovinska in liberalna gospo- darska stališča. Trst je bil v predmarčnem obdobju ne le »svobodno pristanišče« s carinsko mejo, ločeno od ostale monarhije, temveč tudi v političnem pogledu svobodnejše mesto, v katerem strogi cenzurni predpi- si niso v celoti veljali. V mestnih čitalnicah in kavar- nah je bilo mogoče prebirati knjige, revije in časopise, ki jih v javnih lokalih v drugih avstrijskih mestih in na Dunaju ni bilo mogoče dobiti, v mesto, ki je bilo v stalnem stiku s tujimi pristanišči in deželami, pa so dnevno prihajale vesti o dogajanju v Evropi in svetu, ki so se po monarhiji širile precej počasneje. Toda na razpravo o avstrijski zunanjetrgovinski in carinski politiki, ki se je v štiridesetih letih raz- mahnila na straneh Journala Avstrijskega Lloyda, je posebej vplivalo zbližanje lista z dvorno komoro in njenim predsednikom Kübeckom, ki sta se leta 1841 zavzela za reformo avstrijskega carinskega sistema. V avstrijskem državnem vrhu so vse do petdesetih let 19. stoletja vztrajali pri jožefinskem, v merkanti- lističnem duhu oblikovanem patentu iz leta 1788 in pristajali le na redka odstopanja od v njem začrtane carinske politike. Po letu 1815 so bile v novopridob- ljenih oziroma vrnjenih deželah namesto prohibitiv- nega sistema resda uvedene visoke zaščitne carine, po nastanku nemške carinske zveze pa so na Dunaju togi prohibitivni sistem nekoliko omilili z nekate- rimi delno znižanimi carinskimi tarifami.27 Kljub temu Metternich, ki se je že v dvajsetih letih zavzel za večjo prožnost v trgovanju z nemškimi državami, tudi leta 1832 ni uspel s predlogom dvorni komori, naj monarhija v trgovini z južnonemškimi država- mi, ki so bile Prusiji manj naklonjene, opusti stroge prohibitivne ukrepe in jih zamenja z visokimi zaščit- nimi carinami. V začetku štiridesetih let je odpravo prohibitivnega sistema v korist sistema zaščitnih carin ter pobudo za prožnejšo avstrijsko trgovinsko in industrijsko politiko, ki so jo izoblikovali Kübeck, Metternich, Kolowrat in Hartig, podprla tudi dvorna komora, vendar je reformne predloge zavrnil cesar.28 Drugače kot v cesarjevi okolici so jih presojali v Trstu, kjer so v Journalu Avstrijskega Lloyda odprli strani zagovornikom reformnih zamisli in kritikom protek- cionističnih zahtev avstrijske industrije. V razpravah o avstrijski zunanjetrgovinski in gospodarski politiki v Journalu so na ta način, kot je opozoril avstrijski zgodovinar Martin Riedlinger, prišla do izraza tudi stališča dela avstrijskega visokega uradništva, ki se ni strinjalo z dvorno in vladno zunanjetrgovinsko poli- tiko, kar je listu vtisnilo poseben pečat.29 V Journalu so bili v letih 1842–1843 kljub neugo- dnim poročilom Lloydovih agentov z levantinskih in 27 Hudeczek, Österreichische Handelspolitik, str. 1 in naprej. 28 Riedlinger, Journal, str. 134; Hudeczek, Österreichische Handelspolitik, str. 130–134. 29 Riedlinger, Journal, str. 71, 100–105. grških pristanišč, ki so opozarjala, da na tamkajšnjih tržiščih ob vse večji ponudbi angleških in francoskih skoraj ni avstrijskih industrijskih izdelkov, še zadr- žani in še niso odpirali strani prispevkom, ki bi se obširneje spogledovali s svobodnotrgovinskimi ide- jami in kritizirali avstrijsko carinsko politiko. Trst je od začetka štiridesetih let znova beležil rast prometa, toda ta je bila negotova; poleg tega so razni znaki kazali, da bo imela svoje meje in da je utegne biti kmalu konec. Tržaško pristanišče je očitno postajalo vse manj privlačno celo za avstrijsko trgovino, ki so se ji odpirala nova tržišča in nove prometne poti po rekah.30 V Journalu so bila tako v začetku štiridese- tih let še v ospredju razmišljanja o prihodnosti Trsta, upadajočem deležu avstrijske trgovine v »svetovni trgovini« in potrebi po tesnejši povezanosti Trsta z zaledjem. Junija 1842 je nepodpisani pisec sprožil več mesecev trajajočo razpravo, ko je v članku o av- strijski trgovski mornarici trdil, da bo treba, če Trst zares želi postati pristanišče za avstrijsko gospodar- stvo, odpraviti privilegij svobodnega pristanišča in z diferencialnimi carinami pospešiti prevoz avstrijskih izdelkov na domačih ladjah. Odgovoril mu je prav tako nepodpisani tržaški pisec, ki je menil, da mora Trst ohraniti status svobodnega pristanišča in posre- dniško trgovino, diferencialnim carinam pa je na- sprotoval, češ da bodo omogočale monopol domačim ladjarjem in odbijale tuje trgovce. Uredniki Journala so konec leta v posebni prilogi pritrdili prvemu piscu, ki je v svojih člankih očitno povzemal njihova stališča in zelo verjetno tudi stališče uprave družbe Avstrij- skega Lloyda. Predlog uvedbe zaščitnih carin name- sto neomejene trgovinske svobode temelji na izku- šnjah in zgledih drugih dežel in nacij, so zapisali, za odpravo statusa svobodnega pristanišča pa naj bi bil zgled Marseille, ki naj bi se leta 1817 »prostovoljno odpovedal pravicam svobodnega pristanišča, da si je zagotovil razširjeno tržišče v nedrjih lastne nacije«.31 Leta 1844 je v uredništvu Journala prišlo do po- membne spremembe. Njegov glavni urednik je po- stal liberalno usmerjeni Ernst von Schwarzer, ki je gospodarsko znanje in izkušnje pridobil med poto- vanji po Evropi, kot upravnik plemiških zemljiških posesti ter v letih pred prihodom v Trst tudi z delom v praškem obrtnem združenju in železarskih delav- nicah na Moravskem. Schwarzer je bil za urednika Journala, kot je opozoril Martin Riedlinger, zelo ver- jetno imenovan na pobudo dvorne komore in zago- vornikov reforme avstrijskega carinskega sistema, ki 30 Drobesch, Il ruolo di Trieste, str. 357. 31 Članki na to temo so se s prekinitvami vrstili od srede junija do konca oktobra 1842. Gl.: Journal des österreichischen Lloyd št. 50–57, 77–82, 87. 31. decembra 1842 objavljena posebna priloga zopet ni podpisana, vendar je iz vsebine razvidno, da so v njej objavljena stališča uredništva. Gl.: Ausserordentliche Beilage zur N. 105 des Journals des österreichischen Lloyd (31. Dezember 1842), Die oesterreichische Handelsmarine und die österreichischen Freihäfen. 489 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–4962019 so leta 1844 s cesarjevo zavrnitvijo reformnih pred- logov doživeli neprijeten poraz.32 Po Schwarzerje- vem prihodu na čelo Journala je v uredniški politiki prišlo do opaznega obrata. Časopis je na široko odprl strani kritični obravnavi avstrijske carinske politike in zahtev avstrijskih podjetnikov po zaščiti domače proizvodnje pred tujo konkurenco, med sestavki na to temo pa so prevladovali prispevki dunajskih do- pisnikov. Ti so odločno odklanjali trditve avstrijskih industrijcev, da so za premajhen izvoz avstrijskega blaga, nezanimanje zanj na levantinskih tržiščih ter prevlado francoskih, angleških in italijanskih ladij v Sredozemlju krivi tržaški trgovci in ladjarji, ter doka- zovali, da so odpovedali predvsem domači podjetniki in proizvajalci. Lastniki industrijskih podjetij naj bi se zaradi pomanjkanja konkurence in monopola na domačem tržišču ne zanimali dovolj za moderniza- cijo, razširitev in pocenitev proizvodnje ter za nova tržišča, na katerih bi morali tekmovati s proizvajalci industrijsko razvitejših držav. Journal se je v zadnjih letih predmarčne dobe vztrajno zavzemal za libera- lizacijo avstrijske gospodarske politike, večjo svobo- 32 Riedlinger, Journal, str. 100–103. do obrti doma in zamenjavo prohibitivnih ukrepov v zunanji trgovini z zmernimi zaščitnimi carinami. Leta 1847 je na očitke nemškega Zollvereinsblatta, glasila tedaj že pokojnega Friedricha Lista, da je za slabo prodajo avstrijskega blaga na levantinskih trži- ščih kriv predvsem Trst, ostro odgovoril Schwarzer, ki je ob opozorilu na neuspešna prizadevanja trža- ških trgovcev, da bi povečali promet z avstrijskim in- dustrijskim blagom in njegovo prodajo, ponovil, da je glavni vzrok za zaostajanje avstrijske industrije in trgovine prohibitivni carinski sistem. Pomanjkanje ustreznih šol, bank, trgovskih zbornic in vsega, kar so podjetniki navajali kot nujni pogoj hitrejšega razvoja avstrijske industrije, naj bi bilo drugotnega pomena, saj naj bi te ustanove nastale, ko bi se pokazala po- treba po njih.33 V kritičnih sestavkih proti monopolom in visoki carinski zaščiti so avtorji večinoma omenjali »avstrij- sko industrijo« na splošno, šele leta 1846 je dunajski dopisnik Karl Schindler ob opozorilu, da avstrijska železarska podjetja niso sposobna dobaviti zadostne 33 Journal des österreichischen Lloyd, XII, N. 25, 13. 2. 1847, »Oesterreichs Seehandel und Industrie«. Naslovnica Journala Avstrijskega Lloyda iz 16. decembra 1847. 490 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–496 2019 količine tračnic za južno železnico, kritiko usmeril neposredno na železarje. Železarstvo kljub dolgolet- ni zaščiti ni napredovalo v skladu s potrebami časa, zato splošno dobro zahteva, da država železarjev s prohibitivnimi carinami ne podpira več, saj to le škoduje drugim panogam, je zapisal. Železarje in fu- žinarje je obtožil, da so ob 10-, 20- in 30-odstotnih dobičkih pod zaščito prohibitivnega sistema veliko premalo storili za modernizacijo svojih obratov, pri čemer jih je bolj kot nenaklonjene naravne in gospo- darske razmere ovirala njihova cehovska miselnost. O angleški konkurenci pa je menil, da avstrijskim že- lezarjem ni tako nevarna, kot so trdili, saj naj bi an- gleško oziroma britansko železarstvo ob povečanem povpraševanju zaradi gradnje železnic doma komaj sledilo domačim potrebam.34 Schindlerjev članek je med lastniki železarskih delavnic na Štajerskem in Koroškem, pa tudi drugod v Cislajtaniji povzročil veliko razburjenje. Že slaba dva tedna po njegovi objavi v Journalu ga je ponati- snila graška Gratzer Zeitung, fužinarji in železarji, ki so se nanj odzvali, pa so odločno zavračali Schind- lerjeve trditve o zaostajanju avstrijskih železarskih izdelkov za tistimi iz drugih dežel.35 V začetku julija 1842 je Schindlerju v Journalu odgovoril koroški že- lezarski strokovnjak in nadzornik železarskega pod- jetja grofa Eggerja Jakob Schelliessnig, ki sicer – kot je zapisal – ni bil voljan razpravljati o tem, ali je v avstrijskem interesu prohibitivni sistem ali sistem visokih carinskih zaščit, saj so bili za nasvet o tem pristojni visoki državni uradniki, »ki zaslužijo naše brezpogojno zaupanje«. Kot povsem neutemeljene pa je zavračal Schindlerjeve očitke, da avstrijska že- lezarska industrija v zadnjih petdesetih letih ni na- predovala. Po Schelliessnigu je bilo povsem naravno, da imajo narodi, ki so že pred pol stoletja stopili na industrijsko pot, prednost pred tistimi, ki so si začeli v tej smeri prizadevati šele pred nedavnim. Avstri- ja, ki je dolgo veljala za kmetijsko državo, je bila v tem pogledu precejšen zamudnik in zato od nje ni bilo mogoče zahtevati nič drugega, kot da nadoknadi zamujeno in z uporabo tehničnih izboljšav čim prej dohiti predhodnike. Nekateri železarski obrati naj bi to že uspešno storili, zgled takšne uspešne moder- nizacije naj bi bila med drugim železarna Prevalje z vedno večjo proizvodnjo železniških tirnic. Kljub temu pa avstrijsko železarstvo po Schellissnigovem prepričanju brez zaščite doma še ne more konkurirati angleškemu.36 Toda Schindlerja Schelliessnig ni pre- pričal. Že julija je znova dvignil temperaturo železar- skih podjetnikov, tokrat s člankom o obrtni svobodi, železarstvu in gozdarstvu, v katerem je opozarjal na prepočasno uvajanje premoga pri proizvodnji železa 34 Journal des österreichischen Lloyd, XI, N. 81, 21. 5. 1846, »Ueber die österreichische Eisenindustrie von Dr. S.«. 35 O tem obširneje Vodopivec, Od vodnih koles, str. 174–178. 36 Journal des österreichischen Lloyd, XI, N. 108, 7. 7. 1846, N. 109, 9. 7. 1846, »Die österreichische Eisenindustrie«. in železarskih izdelkov ter ugotavljal, da je tudi to posledica cehovske miselnosti železarjev in njihove kratkovidne usmerjenosti k dobičku.37 V Journalu, kjer po prvem pohvalnem poročilu o izidu dela Nacionalni sistem politične ekonomije Frie- dricha Lista leta 1841 skoraj dve leti vsaj obširneje niso komentirali Listovih »nacionalnogospodarskih idej«, so oktobra 1843 objavili obširno kritiko njego- vih stališč. Članek »Obramba svobodnega prometa proti napadom Friedricha Lista« je izšel v kar petih nadaljevanjih, njegov avtor pa je bil Journalov dunaj- ski dopisnik dr. Hock, ki se je označil za zagovornika »svobodnega prometa«, vendar v isti sapi ugotavljal, da številnim kritikam naukov Adama Smitha, ki so jih navedli Johann Gotlieb Fichte, Adam Mül- ler, Henri de Saint Simon, Robert Owen in Char- les Fourier, ni mogoče oporekati. Prav nepopolnost Smithovega nauka naj bi pomagala do uspeha Listu in njegovim idejam. Po Hocku so zaščitne carine, za kakršne se je zavzemal Friedrich List, pomenile enostransko privilegiranje industrije v škodo zem- ljiške posesti in trgovine. Zato so bile vsestransko škodljive, sprejemljive pa le carine, ki so tuje pro- izvajalce izenačevale z domačimi.38 Že nekaj mese- cev za Hockom se je znova oglasil Schindler. V član- ku »Misli o sistemu politične ekonomije Friedricha Lista« je Listovo doktrino označil za površinsko in neznanstveno prilagoditev merkantilističnih naukov, ki temelji na značilno nemških razmerah. Podobno kot pred njim Hock je Listu očital, da teži k eno- stranskemu privilegiranju industrije na račun drugih gospodarskih panog in trgovine, ter posebej omenil kmetijstvo.39 Na Schindlerjev članek se je novembra 1845 na- vezal še dopisnik iz Prage, ki je zapisal, da ni pristaš svobodne trgovine. Z dotedanjimi kritikami Listo- vega sistema se ni v celoti strinjal, vendar ga je prav tako zavračal. Listov sistem je bil po njegovem mne- nju nemški odgovor na svobodno trgovinsko teorijo Adama Smitha in le dopolnilo gospodarskih kon- ceptov od merkantilizma do liberalizma. Bil pa je, kot je ugotavljal, nemško nacionalen in s poudarja- njem »nacionalnih interesov« nemške industrije ne- varen. V piščevih očeh so bile težnje po samostojnem nacionalnem življenju sicer povsem razumljive, toda že opredeljevanje »nacionalnega« in »nacije« je pov- zročalo nesporazume. Listov sistem bi lahko na ne- katere narode (Nationalitäten) škodljivo vplival. Ne- 37 Journal des österreichischen Lloyd, XI, N. 120, 28. 7. 1846, »Ge- danken über Gewerbe Freiheit, Eisenindustrie und Forstwe- sen von Dr. S.«. 38 Journal des österreichischen Lloyd, VIII, N. 79, 7. 10. 1843, N. 81, 11. 10. 1843, N. 83, 14. 10. 1843, N. 85, 25. 10. 1843, N. 86, 28. 10. 1843, »Das Zollschutzsystem in seinen prak- tischen Folgen«. 39 Journal des österreichischen Lloyd, X, N. 11, 26. 1. 1845, N. 12, 28. 1. 1845, N. 13, 30. 1. 1845, N. 14, 2. 2. 1845, N. 15, 4. 2. 1845, »Gedanken über Dr. Fried. Lists System der poli- tischen Oekonomie«. 491 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–4962019 naklonjen duhu »nacionalizma«, ki naj bi se širil po Evropi, in kritičen do raznih predstav o tem, kaj sodi k narodu, je – ne da bi posebej omenjal Habsburško monarhijo – opozarjal na nevarnost, ki jo pomeni- jo nacionalne težnje v večnacionalni državi, »kajti nacionalizem, ki izhaja iz zahteve po združitvi soro- dnih v jeziku, rahlja vezi politične družbe in države, razbija enotnost in ruši, namesto da bi združeval«.40 Prevlada liberalnih gospodarskih stališč in odnos do nemške carinske zveze Uredniki Journala v polemično razpravljanje o nazorih Friedricha Lista in njegovem Nacionalnem sistemu niso opazneje posegali. Journal leta 1844 tudi ni poročal o Listovem obisku na Dunaju in o uspehu, ki ga je imel s svojimi idejami ob obisku na Ogrskem. Decembra 1846, ob Listovi tragični smrti (napravil je samomor), pa se je zelo verjetno tudi v imenu uredništva s kratkim komentarjem oglasil dopisnik Schindler z Dunaja. »Friedrich List si ni v avstrijskih markah nikoli pridobil tistega pomena, ki mu ga pri- pisuje določen del Nemčije«, je zapisal. »Pred dvema letoma so ga na Dunaju proslavljali kot človeka, ki se mu ima nemška samozavest za marsikaj zahvali- ti; njegova prizadevanja za boljše prometne poti so bila deležna vsega priznanja, v resnično nemškem svetovnem meščanskem smislu so ostali ob strani vsi spomini, ki bi lahko tedaj prizadeli Avstrijca. Toda moža znanosti ter narodnogospodarskega in držav- niškega usmerjevalca vsaj krogi, ki jim gre sodba o tem, v njem niso našli …«.41 V krogih v Trstu in na Dunaju, ki jih je imel v mislih Schindler, je v zadnjih letih predmarčne dobe očitno prevladala liberalna miselnost. V začetku po- letja 1847 je Trst obiskal po vsej Evropi znani na- sprotnik britanskih žitnih carin in zagovornik svobo- dne trgovine Richard Cobden in bil z navdušenjem sprejet. Na slavnostni večerji, ki naj bi se je, kot si je Cobden zapisal v dnevnik, udeležilo okoli devetdeset »najpomembnejših trgovcev«, je med drugim govoril Bruck, ki se je navduševal nad kozmopolitizmom, kar je ugajalo tudi Cobdenu.42 V Journalu Avstrijskega Lloyda so že dotlej pozorno spremljali vroče britan- ske razprave o žitnih zakonih in leta 1846 z odobra- vanjem poročali o odločitvi predsednika britanske 40 Journal des österreichischen Lloyd, X, N. 131, 2. 11. 1845, N. 132, 4. 11. 1845, »Zur Würdigung des ‘Nationalen Sys- tems der politischen Oeconomie’«. O razpravi o Nacional- nem sistemu Friedricha Lista v Journalu gl. tudi Agnelli, La genesi, str. 91–95. O vplivu idej Friedricha Lista v deželah s slovenskim prebivalstvom: Lazarević, Spurensuche in Slowe- nien, str. 529–539; Lazarević, Spremembe in zamišljanja, str. 141–142. 41 Journal des österreichischen Lloyd, XI, N. 200, 15. 12. 1846, »Zur Erinnerung an Dr. Friedrich List«. 42 Oko Trsta, str. 259; L’Osservatore Triestino, N. 80, 4. 7. 1847, str. 317–318; Giornale del Lloyd Austriaco, XII, N. 95, 15. 6. 1847, N. 101, 26. 6. 1847. O Cobdenovi zabeležki iz Trsta gl. Morley, The Life of Richard Cobden, str. 441. vlade Roberta Peela, da jih kljub nasprotovanju v lastni (konservativni) stranki odpravi.43 V zadnjem letu predmarčne dobe pa se je na straneh Journala z obsežnimi prispevki večkrat oglasil tudi ugledni ter s strani Metternicha in dvora cenjeni dunajski pravnik Ignaz Wildner von Maithstein, ki je še odločneje in gostobesedneje kot predhodniki zagovarjal svobo- dnotrgovinska stališča. Med drugim je trdil, da med prohibitivnim sistemom in sistemom carinskih zaščit ni razlike, saj oba težita k izključitvi tujih proizvajal- cev z domačih tržišč. Trgovina lahko le tam, kjer je svobodna in neomejevana, »ostane v letu in dvigne svoj feniks«, je pisal. »Trgovinska svoboda je temelj nacionalnega bogastva, pravi cilj nacionalne ekono- mije«. Toda tudi Wildner-Maithstein se je strinjal, da je trgovinska svoboda v Habsburški monarhiji lahko le dolgoročni cilj. »Naj živi svobodna trgovina, čeprav leta vnaprej napovedana«, je vzkliknil januarja 1847.44 Po njegovem mnenju in mnenju drugih Jour- nalovih kritikov avstrijske zunanjetrgovinske politike bi morali v monarhiji namesto dotedanjega »mer- kantilnega« sistema uvesti »zmerne carine«, ki ne bi enostransko ščitile domačih proizvajalcev, temveč le obdavčevale dohodek tujcev na avstrijskem tržišču. V Journalu so kar nekajkrat odprli strani tudi za- stopnikom avstrijske industrije, ki so zavračali kriti- ke na svoj račun, svobodno trgovino odklanjali kot utopijo in večinoma zagovarjali Listovim podob- na stališča. Toda po svoji usmeritvi je Journal bil in ostal glasnik trgovine in trgovcev, pri tem pa »por- te parole« dunajskih visokih uradnikov, ki so meni- li, da mora Avstrija bolj kot dotlej izrabiti ugodno geogospodarsko lego v evropski sredini, okrepiti tr- govske zveze z vzhodnim Sredozemljem, kjer je bil že v načrtu prekop skozi Suez, in povečati promet z nemško carinsko zvezo, zlasti z južnonemškimi dr- žavami. Razmišljanja o bližnji vključitvi Avstrije v Zollverein so tako v Trstu kot na Dunaju odklanjali in poudarjali, da je monarhija zaključen, enoten in samostojen gospodarski prostor, kjer so zastopane vse »narodnogospodarske« panoge – od pastirstva in kmetijstva do »najbolj rafiniranega tovarniškega in trgovskega življenja«.45 Kljub temu niso skrivali, da so vitalno zainteresirani za tesnejše gospodarsko sodelovanje z nemškimi državami in povezovanje z njimi. Po njihovih predstavah bi moral Trst postati ne le avstrijski, temveč tudi nemški emporij ter eden ključnih posrednikov med Nemčijo, srednjo Evropo, Sredozemljem, Levanto in Azijo. 43 Journal des österreichischen Lloyd, XI, N. 200, 15. 12. 1846, »Die Aufhebung der Kornzölle in Grossbritanien und deren Einfluss auf den europäischen Kontinent«. 44 Journal des österreichischen Lloyd, XII, N. 10, 17. 1. 1847. 45 Journal des österreichischen Lloyd, X, N. 121, 9. 10. 1845, »Oes- terreichs Industrie, Land und Seehandel. I. Oesterreichs bisherige Handelsbeziehungen zum Auslande; Der deutsche Zollverein«. 492 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–496 2019 Gospodarski odnosi z državami, vključenimi v nemško carinsko zvezo, so bili tako v zadnjih letih predmarčne dobe v Journalu deležni posebne po- zornosti, njihov razvoj pa neprikritih simpatij in naklonjenosti. V Trstu so si prizadevali na različne načine pritegniti pozornost nemškega gospodarstva. Obžalovali so, da nemške države s Prusijo na čelu za tržaško pristanišče niso kazale zanimanja in so bolj kot Trstu posvečale pozornost Genovi.46 »Ali bi neavstrijska Nemčija lahko našla izgovor, da Trstu ne zaupa svojega pomorskega prometa?«, so se leta 1847 spraševali v italijansko pisanem Giornalu in si odgovarjali: »Mislimo, da ne.«47 Že leta 1842 je začel Giornale, pozneje pa v odzivu nanj tudi L’Osservatore Triestino, ki so ga prav tako tiskali v tiskarni Av- strijskega Lloyda, objavljati vrsto člankov, ki so se zavzemali za gradnjo severnoitalijanske in avstrijske železniške mreže, ki bi gravitirala proti Jadranu in tako nemško kot severnoitalijansko trgovino vse od Sardinskega kraljestva usmerila proti obema avstrij- skima pristaniščema, Benetkam in Trstu. To je bilo tako očitno, da se je na tržaško-avstrijske železniške zamisli odzval celo londonski Times, ki je Avstri- ji očital, da so njeni železniški projekti ne le izraz njenih gospodarskih, temveč tudi zunanjepolitičnih ambicij v Nemčiji in Italiji. Članek v Timesu so v Tr- stu ogorčeno zavrnili, vendar na očitke o povezanosti avstrijskih zunanjetrgovinskih in zunanjepolitičnih ambicij niso določneje odgovorili.48 Za obema izdajama Lloydovega glasila naj bi bil kot eden najpomembnejših pobudnikov in usmer- jevalcev ravnatelj Avstrijskega Lloyda Karl Ludwig von Bruck. Čeprav v italijanski in nemški izdaji ča- sopisa vsaj podpisan ni objavil ničesar, naj bi zlasti v obeh izdajah časnika objavljeni sestavki, ki so opo- zarjali na neizrabljene možnosti avstrijske geograf- ske lege v »osrčju Evrope«, simpatizirali z načrti o postopnem avstrijskem zbliževanju s Zollvereinom ter razmišljali o srednjeevropskem gospodarsko- -prometnem in trgovinskem povezovanju, izražali tudi njegova stališča. Kot je opozoril italijanski zgo- dovinar Arduino Agnelli, je Bruck razmišljal o neke vrste modificirani različici Listove ideje o gospodar- ski zvezi, ki bi povezala srednjeevropski gospodarski prostor od severne Italije do južne Nemčije in od vzhodnih do zahodnih meja Habsburške monarhije s Habsburžani na čelu.49 Samo z inicialkami podpi- sani dunajski dopisnik Journala je leta 1845 v članku o avstrijski gospodarski prihodnosti opozarjal, da je ozemlje monarhije »križišče trgovskih poti s severa proti jugu in z vzhoda na zahod«, urednik Journala 46 O tem podrobneje: Agnelli, La genesi, str. 87–130. 47 Giornale del Lloyd Austriaco, XIII, N. 23, 9. 2. 1847, »Sulla comunicazione del Mar Adriatico colla Baviera«. Gl. tudi: Agnelli, La genesi, str. 117. 48 Supplemento all ’Osservatore Triestino, L’Osservatore Triestino, N. 95, 8. 8. 1847. 49 Agnelli, La genesi, str. 102–103. Schwarzer pa je istega leta zapisal, da je »svetovno zgodovinsko poslanstvo Avstrije nesporno v posre- dovanju med Vzhodom in Zahodom«, pri čemer je s svojimi »nemškimi, romanskimi, slovanskimi in drugimi ljudstvi«, povezanimi z osebnostjo vladarja, »sama zase mala Evropa«; pri tem je sebe in somi- šljenike opredelil kot »odkrite častilce razširjenega notranjeevropskega trgovinskega gibanja«.50 Bruck je ostal svojim predmarčnim gospodarskim predsta- vam, kot je znano, zvest tudi v petdesetih letih 19. stoletja, ko je postal avstrijski trgovinski in finančni minister ter se je zavzemal za preoblikovanje mo- narhije v moderno liberalno-industrijsko državo, ki bi z ustrezno politiko gradnje prometnih zvez in zu- nanjetrgovinskega odpiranja postala vodilna sila šir- šega srednjeevropskega gospodarskega in carinskega prostora. Trst je imel v teh zamislih, ki jih je Bruck tik pred smrtjo leta 1860 strnil v knjigi Die Aufga- ben Österreichs, še naprej vlogo najpomembnejšega avstrijskega pristanišča in zunanjetrgovinskih vrat v svet.51 Journal Avstrijskega Lloyda je od 1. januarja 1846 izhajal na naslovnici opremljen z nazivom: Zentral Organ für Handel, Industrie, Schiffahrt und Volks- wirtschaft,52 njegov urednik Ernst von Schwarzer pa je leto pozneje samozavestno ugotavljal, da je »Trst edi- no mesto v Avstriji, v katerem izhaja industrijskim in narodnogospodarskim interesom posvečen časopis«. Uredniki Journala so se večkrat pritožili, da izvlečke in podatke Journalovih člankov, ne da bi navedli, ob- javljajo tudi drugi avstrijski, zlasti dunajski časopisi. V isti sapi so še leta 1847 obžalovali, da je marsikaj tega, kar je Journal objavljal, le redko zašlo v druge »vaterländische Zeitungen«, ter da v zvezi z v Jour- nalu objavljenimi razpravami in članki niso prejemali vprašanj, predlogov ali ugovorov.53 V neposrednem tržaškem zaledju se na pisanje Journala Avstrijskega Lloyda in tržaške razprave prav tako niso pogosteje in neposredno odzivali. V prilogi Laibacher Zeitung – Illyrisches Blatt so na primer februarja 1842 ponati- snili dva meseca prej v Journalu objavljeni članek »Pia Desideria für Triest«,54 nadaljevanja razprave o tržaški trgovini in avstrijski trgovinski politiki pa niso povzeli ali komentirali. Posamične, večinoma opisne članke o razmerah v obrti, trgovini in prometu ali dele v Jour- nalu objavljenih razprav so objavljali tudi v Gradcu in 50 Journal des österreichischen Lloyd, X, N. 41, 6. 4. 1845, »Oes- terreichs commercielle Zukunft«; Journal des österreichi- schen Lloyd, X, N. 111, 16. 9. 1845, »Oesterreichs Industrie, Schiffahrt, Land und Seehandel«. 51 Bruck, Die Aufgaben Österreichs; Vodopivec, Karl Ludwig von Bruck, str. 57–58. 52 Na naslovnici Journala so do leta 1845 ime lista zapisovali Journal des österreichischen Lloyd, od 1. januarja 1845 pa Jour- nal des Oesterriechischen Lloyd. Da bi se izognil nesporazu- mom, v članku ime lista ves čas zapisujem, kot so ga prvotno zapisovali na naslovnici: Journal des österreichischen Lloyd. 53 Riedlinger, Journal, str. 115. 54 Illyrisches Blatt, N. 8, 24. 2. 1842, str. 29, »Pia Desideria für Triest«. 493 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–4962019 Celovcu, kritičnim razpravam o predmarčni avstrijski gospodarski politiki pa so nekoliko širokogrudneje odprli strani le v graškem glasilu Notranjeavstrijskega industrijskega in obrtnega združenja Notranjeavstrij- skem industrijskem in obrtnem listu.55 Podatkov o tem, kako razširjen je bil Journal v habsburških prestolnicah, na Dunaju in v Budimpe- šti, ter koliko je imel naročnikov in bralcev drugod v monarhiji, na njegovih straneh ni mogoče zaslediti. Prebirali in prejemali pa so ga očitno marsikje, tudi v neposrednem tržaškem zaledju. Trst je bil pri tem od monarhije, čeprav njeno najpomembnejše pristani- šče, vse do konca predmarčne dobe ne le s carinami, temveč tudi s cenzurnimi predpisi ločeno okno v svet in včasih bolj, drugič manj odprto prizorišče javnih razprav, ki se drugod v cesarstvu in njegovih prestol- nicah še niso mogle svobodno razmahniti. VIRI IN LITERATURA ČASOPISI Der Wanderer im Gebiethe der Kunst und Wissenschaft, Industrie und Gewerbe, Theater und Geselligkeit, 1837. Giornale del Lloyd Austriaco di notizie maritime e com- merciali, 1840, 1841, 1847. Illyrisches Blatt, 1842. Journal des österreichischen Lloyd, 1839, 1841, 1842, 1843, 1845, 1846, 1847. L’Osservatore Triestino, 1847. Wiener Zeitung, 1841. LITERATURA Agnelli, Arduino: La genesi dell ’idea di Mitteleuro- pa. Milano: Dott. A. Giuffre Editore, 1971 (Pu- blicazioni della Facoltà di giurisprudenza della Università di Trieste, 11). Bachinger, Karl: Das Verkehrswesen – b) Seeschiff- fahrt. Die Habsburgermonarchie 1848–1918; Band I: Die Wirtschaftliche Entwicklung (ur. Alois Brus- sati). Wien: Verlag der Österreichischen Akade- mie der Wissenschaften, 1973, str. 312–315. Bruck, Carl Ludwig von: Die Aufgaben Österreichs. Leipzig: Verlag von Otto Wigand, 1860. Coons, Ronald E.: Steamships, Statesmen, and Bureau- crats. Austrian Policy towards the Steam navigation Company of the Austrian Lloyd 1836–1848. Wies- baden: Franz Steiner Verlag, 1975. Costa, Heinrich: Der Freihafen von Triest, Österreichs Hauptstapelplatz für den überseeischen Welthandel. Wien: in der P. P. Mechitarischen-Congrega- tions-Buchdruckerei, 1838. 55 Inneroesterreichisches Industrie- und Gewerbeblatt. Drobesch, Werner: Il ruolo di Trieste tra i porti ma- rittimi e fluviali austriaci (1719–1918). Storia eco- nomica e sociale di Trieste. La città dei traffici (ur. Roberto Finzi, Loredana Panaritti, Giovanni Panjek). Trieste: LINT, 2003, str. 349–367. Hudeczek, Karl: Österreichische Handelspolitik im Vormärz 1815–1848. Wien: Konegen, 1918 (Stu- dien zur Sozial-, Wirtschafts- und Verwaltungs- geschichte, XI). Lazarević, Žarko: Friedrich List: Spurensuche in Slowenien. »Die Vereinigung des europäischen Kon- tinents«. Friedrich List – Gesamteuropäische Wir- kungsgeschichte seines ökonomischen Denkens (ur. Eugen Wendler). Stuttgart: Schäffer-Poeschel, 1996, str. 529–539. Lazarević, Žarko: Spremembe in zamišljanja: gospo- darsko-zgodovinske refleksije. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015 (Razpoznavanja = Re- cognitiones, 25). Morley, John: The Life of Richard Cobden, Volume I. London: Chapman and Hall, 1881. Neue Gestaltung des Oesterreichischen Lloyd’s in Triest. Triest: bei M. Weis Typ. Des Oesterr. Lloyd’s, 1836. Oko Trsta (ur. Viktor Novak in Fran Zwitter). Beo- grad: Državni izdavački zavod Jugoslavije: 1945. Pühringer-Gräf, Andrea: Reyer, Franz Thaddäus von. Neue Deutsche Biographie 21, 2003, str. 482 (dostopno na: https://www.deutsche-biographie. de/sfz97681.html). Reiswitz, Johann Albrecht Freiherr von: Bruck, Karl Freiherr von. Neue Deutsche Biographie 2, 1955, str. 643–646 (dostopno na: https//www.deut- sche-biographie.de/sfz5992.html). Riedlinger, Martin: Journal des österreichischen Lloyd, seine Stellung zur Regierung (doktorska disertaci- ja). Wien, 1948. Vodopivec, Peter: Karl Ludwig von Bruck, Trst in Slovenci. Prispevki za novejšo zgodovino 40, 2000, št. 1 (Zbornik Milice Kacin-Wohinz), str. 49–67. Vodopivec, Peter: Od vodnih koles k parnim strojem, od lesenega oglja k premogu. Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji (ur. Žarko Lazare- vić in Aleksander Lorenčič). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino 2015 (Vpogledi, 11), str. 165–179. SPLETNA STRAN https://de.wikipedia.org/wiki/Der Lloyd #Journal des Oesterreichischen_Lloyd 494 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–496 2019 S U M M A R Y Trieste, the steam navigation company of Austrian Lloyd, and Trieste’s debates on free trade in the pre-March era The article focuses on the development of the port of Trieste in the 1830s as well as the found- ing of Austrian Lloyd’s information and insurance (1933) and steam navigation (1936) departments. Although Austrian Lloyd was a private stock com- pany, its founding of the steam navigation company also received support from high Viennese officials, including Metternich and Kolowrat, as well as finan- cial assistance from Salomon Rothschild. However, in 1837–1838, the rivalry between Austrian Lloyd and western and northern European shipowners in the Mediterranean sea weakened the city port. Amidst this crisis, Austrian Lloyd’s steam navigation company faced financial difficulties as well and suc- cessfully resolved them only after it obtained state guarantees and Rothschild’s loan. Taking a sympa- thetic stance on Lloyd, Metternich maintained that the collapse of the steam navigation company would cause Austria to suffer not only economic harm but also the loss of its political influence in the Mediter- ranean region. The central figure of Austrian Lloyd was Karl Ludwig von Bruck, who is also believed to have steered the Journal of the Austrian Lloyd. Since 1835, the latter circulated in Italian under the title Giornale del Lloyd Austriaco di notizie commerciale e maritime and from 1836 onwards also in German, titled Journal des österreichischen Lloyd’s. During the crisis, the German Journal started to promote the idea that Trieste should, now more than ever, rely on the monarchy’s economy. However, in the early 1940s, when the emperor declined the proposal to abolish the Austrian prohibitive customs system, the editors also opened its pages to critics of the Aus- trian customs policy. In 1844, the liberally-oriented Ernst von Schwarzer became the editor of Journal. Since then most of the Journal’s correspondents who flirted with free-trade ideas, rejected the national- economic system of Friedrich List, wrote with sym- pathy, but also reservations about Adam Smith, and called for the construction of the railway network that would connect various parts of the monarchy, southern Germany, and Italy with Trieste were from Vienna. Trieste became the scene of an all-Austrian discussion on Austria’s trade and economic future, which could not yet reach full swing elsewhere in the monarchy and Austrian Lloyd’s Journal became the “porte parole” of not only Trieste tradesmen, but also correspondents from Vienna and other Austrian cit- ies who called for the liberalization of the economic policy. Reflections on Austria’s inclusion in the Ger- man customs union were rejected both in Trieste and Vienna, the argument being that the monarchy was a complete, uniform, and an independent economic area. However, according to the writings of Journal’s editors and correspondents, Trieste should become not only an Austrian emporium, but one of key trade and transport intermediaries between Germany, cen- tral Europe, the Mediterranean region, Levant, and Asia. R I A S S U N T O Trieste, la società di navigazione a vapore del Lloyd Austriaco e il dibattito triestino sul libero scambio nell’era anteriore al marzo 1848 L’articolo richiama l’attenzione sullo sviluppo del porto di Trieste negli anni ‘30 del XIX secolo e sulla fondazione della prima sezione del Lloyd Austriaco che si occupava di informazioni commerciali e assi- curazioni (1833) e, in seguito, della seconda sezione, dedicata alla navigazione a vapore (1836). Il Lloyd Austriaco era una società per azioni privata e la co- stituzione della società di navigazione era supportata anche da alti funzionari di Vienna con a capo Metter- nich e Kolowrat. Dal punto di vista finanziario, la sua fondazione è stata sostenuta da Salomon Rothschild. Tuttavia, a causa della concorrenza tra le compagnie di navigazione dell’Europa occidentale e settentrionale, nel 1837–1838 il porto di Trieste dovette confrontarsi con una crisi e anche la società di navigazione a vapo- re del Lloyd Austriaco si trovò in difficoltà finanziarie che riuscì a superare solo con le garanzie dello Stato e con un prestito di Rothschild. Favorevole nei con- fronti di Lloyd fu, tra gli altri, Metternich, il quale sosteneva che il crollo della compagnia di navigazione avrebbe significato per l’Austria non solo una perdita economica ma anche una perdita della sua influenza politica nel Mediterraneo. La figura centrale del Lloyd Austriaco fu Karl Ludwig von Bruck che sarebbe stato anche la men- te principale del periodico della società. Esso veniva pubblicato in italiano dal 1835 con il nome Giornale del Lloyd Austriaco di notizie commerciali e marittime e, a partire dal 1836, anche in lingua tedesca con il nome Journal des österreichischen Lloyd’s. Nel Journal tedesco, sotto l’influenza della crisi, si rafforzò l’opi- nione che più che mai Trieste dovesse fare affida- mento sull’economia della monarchia e nei primi anni ‘40 del secolo XIX, quando l’imperatore respinse la proposta di abolire il sistema doganale proibitivo austriaco, i redattori del giornale aprirono le pagine anche ai critici della politica doganale austriaca. Nel 495 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–4962019 1844, Ernst von Schwarzer divenne caporedattore del Journal e tra i giornalisti a favore delle idee di libero scambio che respingevano il sistema nazionale di eco- nomia politica di Friedrich List, scrivevano con riser- bo di Adam Smith e si appellavano alla costruzione di una rete ferroviaria che avrebbe collegato le varie parti della monarchia, la Germania del sud e l’Italia a Trieste, prevalevano i corrispondenti di Vienna. Trie- ste divenne teatro di un dibattito pan-austriaco sul futuro economico e commerciale austriaco che altrove nella monarchia, compresa Vienna, non poteva anco- ra espandersi. Il Journal del Lloyd Austriaco diventò non solo il portavoce dei commercianti triestini, ma anche dei fautori viennesi e austriaci in generale che erano a favore della liberalizzazione della politica eco- nomica. A Trieste e a Vienna furono respinte le rifles- sioni sull’inclusione dell’Austria nell’Unione dogana- le tedesca e fu sottolineato che la monarchia era uno spazio economico chiuso, unificato e indipendente. Secondo le opinioni dei redattori e dei corrispondenti del periodico, Trieste sarebbe dovuta diventare non solo un emporio austriaco ma anche uno dei princi- pali intermediari commerciali e di trasporto tra Ger- mania, Europa centrale, il Mediterraneo, il Levante e l’Asia. 496 PETER VODOPIVEC: TRST, PAROPLOVNA DRUŽBA AVSTRIJSKEGA LLOYDA IN TRŽAŠKE RAZPRAVE O SVOBODI TRGOVINE ..., 481–496 2019 Lloydova palača v Trstu (Otto Normalverbraucher [CC BY-SA 2.0 at (https://creativecommons.org/licenses/by-sa/2.0/at/deed.en)]) Okrasno čelo na Lloydovi palači v Trstu (Guido Linke, Freiburg [CC BY-SA 4.0 (https://creativecommons.org/licenses/by-sa/4.0)])