Odgovori jim temno mrmrajoče mesto pp iiiliiilliil kateremu se zoperstavi glavni tema Allegro, ki dobi na višku razburjen trilček. Epizoda se še ponovi, vodi pa s tekočo pasažo v zadnji del stavka, v reprizo, ki sliči prvemu delu Allegra. Pred koncem še enkrat, zadnjič nastopi tema iz Grave, ki se v tragičnem razblinjenju razgubi v nič, da zatriumfira Allegrov tema, ki v koncu patetično triumfirajoč zmaga. Jasno je, da v tej skladbi ne gre za kako ušesu prijetno igračkanje s formami in ornamentiko. Čutni efekt te glasbe je majhen: gre za jezik, ki ga govori s toni ideja in ta hoče izraza in karak-terizacije in prodora na najkrajši in najpregnant-nejši način. Gre za razvoj poetično-idejnega do-misleka, to čutimo, vendar ne vemo točno povedati, kako je ideji ime. Navezani smo na sklepe iz poznanja avtorjeve notranjosti in imamo Beethovna za refleksivnega pesnika romantičnega svetobolja, za Prometeja, ki se bori s svojim človeštvom, ker hoče biti enak Bogu, ker ga polni nezlomljiva volja — toda v tem boju ga slabi bridka zavest, da je le posoda ila in da niti z božansko voljo ne otrese raz sebe svoje usode — biti črv. Ali je pa baš to izraženo v tej skladbi? Kdo ve? Večina Beethovnovih poznavalcev in raziskovalcev trdi to. Fiksnega oprijema za to nimamo nobenega: navezani smo le na svojo subjektivno intuicijo in na malo podatkov o Beethovnovem duhovnem značaju. Ljudje brez neke duševne globine, brez »fantazije« in zmisla in čuta nemara ob tej skladbi ne čutijo ničesar, le toni, linije in akordi jim migljajo okrog ušes, in bodo rekli, da taka glasba ni »zabavna« kakor je kak fokstrot. Jasno je, da brez priprav ne prodereš v to glasbo. Treba je pred koncerti študirati partiture in analizirati tematično gradbo skladb, to je edina pot, ki sploh kam vede, dasi je uspeh vedno le zelo splošno dognanje, v našem primeru govorimo o tragičnem svetobolju in ne vemo, kaj točno »pomeni« Allegro, kaj tema Grave, le čutimo to lahko. Že gori nekje sem dejal, da je ob subjektivistični glasbi vsak po svoje srečen in zadoščen, ko si jo tolmači po svojem naturelu in svojih izkušnjah. Za ljudi manjše intuitivnosti je cesto dobro, da se poslužijo komentarjev priznanih komentatorjev. Wagner je n. pr. z verzi iz Fausta pojasnil Deveto, trdijo n. pr., da »slika« Tretja Napoleonove zmage in konec heroja, da gre v zadnjem stavku Pete za mrtvaški ples v podzemlju itd. Takšne razlage so sila riskantne z objektivnega in znanstvenega stališča. Imajo pa, dasi so morda napačne, za neki del publike to dobro lastnost, da marsikomu napravijo skladbo sploh užitno. (Dalje) Ob stoletnici Leva Nikolajeviča Tolstega Če ob stoletnici tega velikega umetnika (rodil se je 9. septembra 1828 v Jasni Poljani), pogledamo na vrhove devetnajstega stoletja, ne najdemo izrazitejšega in širšega duha. Za njim je zaostal srditi Ibsen, videč Dostojevski se kot oblikovanec ne more meriti z njim, in kar je drugih svetlih imen, jih odpravimo lahko vse v jeziku, ki ga govorimo v literaturi. Pri Tolstem ne moremo govoriti posebej o umetniku in posebej o mislecu, oba se kljub veliki disharmoniji veličastno družita v reformatorja, ki je dal svojemu času vsebino, ne glede, ali je vsa zrasla iz njega samega, ali je samo zgrabil utrgane niti prejšnjih dob. Tolstoj je s silo osebnosti dal novo podobo temu, kar je bilo podobnega pred njim (Rousseau) in je iz srede visokega evropskega poganstva začutil potrebo po obnovi v Evangeliju. Ta njegov evangelij ni cel, vodi izven vsake cerkve in je zgolj instinktivno krščanstvo; njegovo človečanstvo je le za ta svet, ker se ne poraja iz transcendentalnih nagibov, toda je še vedno boljše kot materijalistična vera in nevera njegove dobe. Tolstoj zahteva od človeka odpovedi, zatajevanja samega sebe, uči bratske ljubezni med ljudmi; do božjega očetovstva ni prišel, ker se ni mogel odtrgati od sveta, da bi kot kristjan prosil milosti mesto razuma. Realist Tolstoj je čutil potrebo krščanske ljubezni samo radi človeka, o božjih lastnostih ni razmišljal in svojega nazora ni popravljal po njih. Toda mislec in oblikovavec ne moreta biti eno; tudi Tolstoj ni mogel biti. Vse ogromno znanje je vpletal v svoja dela, da bi človeka naučil: »Delaj dobro in varuj se hudega,« in dokazal je, da za to ni potreba nobenega znanja. Oblikovavec zagovarja misleca, in ni ga v vsej svetovni književnosti, ki bi bil suhi ali življenjski misli dal tolikih živih podob. Zato bo tudi njegova vsebina vnovič in vnovič oživela. Ana Karenina. »Ana Karenina« stoji sredi poti, ki jo je napravil Tolstoj kot pisatelj in reformator, ter veže njegovo prejšnjo in poznejšo miselnost. Življenje Tolstega označuje trojni beg: najprej se je odpovedal vojako-vanju in zamenjal sabljo s peresom — postal je pisatelj; pozneje se je umaknil iz družine v svojo sobo, da bi bil reformator; tretjič se je zgrozil nad svojim nedognanjem in zbežal iz svoje hiše, da bi res šel v samoto, a ga je na poti prehitela smrt. »Ana Karenina« nas vodi v drugo dobo, ko se v pisatelju realistu odpira nov zmisel sveta in se pripravlja v njem tisti veliki preobrat, ki ga je pripeljal v njegovo lastno krščanstvo. Problem v romanu je pretežno družinski, a v enaki meri tudi družabni, ker vse delo kaže v enciklopedični urejenosti podobo ruskega življenja, ki ga je treba v temeljih preurediti. Zato je tretji problem v knjigi: duhovni. Družinski problem načenja pisatelj že v prvih besedah: »Vse srečne rodbine so podobne druga drugi; vsaka nesrečna rodbina je nesrečna po svoje.« Pred ta začetek je Tolstoj napisal božjo obsodbo iz starega zakona: »Maščevanje je moje in jaz bom 218 vračnik.« Te besede nam morajo biti ključ do etičnega pojmovanja »Ane Karenine«. Po teh besedah sodimo pot zakonske žene Ane Karenine iz družine v hišo ljubimca, njeno izvenzakonsko ljubezensko življenje, njen notranji spor in končno skok pod vlak; po teh svetopisemskih besedah se osamljeni in strti ljubimec Wronski odpravi kot prostovoljec s svojim eskadronom proti Turkom v gotovo smrt. Tako je hotel etik Tolstoj. Kaj je napisal umetnik? Ana, ki je vsaj na zunaj mogla'poravnati zakonski spor med Oblonskima, prav tedaj začne življenje, ki pokaže, da zakon med njo in Kareninom ni nobena sreča in da ga veže samo tisto, kar tudi pozneje, ko se Kare-nina razideta, ne preneha; ljubezen do sina in neke posebne vrste spoštovanje do moža, ki je morda tudi strah pred njim. Življenje Ano pripelje do spoznanja, da se z možem ne more poravnati in da je določena za nekoga drugega, ki je slučajno Wronski. Kje je svetost zakona, ki nima nobene druge opore kot otroka in dolžnost pred družbo, ki je slabša kot Ana? Morala v »Karenini« se kaže samo kot kategorični imperativ; njeno veljavnost potrdi samo usoda; notranjega razsvetljenja ni, kakor ni nikjer Boga, ker ga ni v srcu teh ljudi. Osrednja zgodba uči, da je razdrt zakon nesreča in da čaka kazen vse, ki so ga rušili. Toda v drugem neurejenem zakonu, pri Oblonskih, ni tragike. Stipa Arkadjevič je nezvest svoji ženi in se vrača k nji, ona je nesrečna, a ob dolgovih in zadregah vendar živi družina tako, kot jih najbrž živi še več. Kdor se z družbo ne spre docela, ostane njen vreden član — Ana pa hoče vse zase, svobodo in sina. Še enega ne smemo pozabiti. Sergija Ivanoviča in Varjenke, ki drug od drugega čakata besede, ki bi ju zvezala za vse življenje; pa si je ne povesta. Tudi tu je Tolstoj pustil odprto vprašanje. Ali je bolje, da človek ne sklene zakona, ki ga lahko prej ali slej pahne v nesrečo? Nasprotje tej veliki individualni drami je idila Levina in Kitty. Polna je majhnih skrbi, tolikih, kot jih more idila prenesti, da je sreča tem večja. Radi Wronskega zavrnjeni Levin živi svoje napol barbarsko življenje na deželi, dokler se ženska trdnjava ne poda. Možatosti pri tem ne pokaže v polni meri. Njegov zakon je nato poln novih skrbi in poln ne-važnih prepirov, dokler se značaja ne uravnata. Tuji moški, ki je prišel temu zastraženemu zakonu malo preblizu, mora sramotno od hiše. Idila ni globoka, pa je postavljena vsa na kmete in njeno moralo spoznavamo iz zdravja, ki ga kaže dežela nasproti mestu. Materinstvo, ki v Anini drami najbolj kaže razdvojenost, — nepremagljiva ljubezen do zakonskega sina in skoraj brezčutna malobrižnost za hčerko Wronskega, — je v Levinovi idili sama prvotna na-turnost. Družinsko vprašanje v »Karenini« je moralno poudarjeno, a oblikovavec in moralist ne stojita na isti višini; umetnik je upodabljal življenje in se ni menil za popolno doslednost moralista, hotel je naprej, preden je našel etično dno. Dobro in zlo v »Karenini« zadovoljuje bolj bravca kot misleca, njena morala je kljub nedognanosti bolj vzgojna kot resnična. Družabno življenje v »Ani Karenini« se kaže zopet kot nasprotje dveh skrajnosti, kot življenje privili- girancev in življenje kmetov. Ta dvodelna slika absolutistične Rusije obravnava agrarno snov; Tolstoj teoretično rešitev samo načenja, kajti Levin svoje socialne in gospodarske razprave ne dokonča, praktično pa pokaže, da je rešitev v preprostejšem življenju gosposkih posestnikov, v pravični delitvi zemlje in gospodarski izobrazbi kmetov. Levinovi etični zaključki so včasih trdi in osupljivi kot rimsko pravo, a v primeri z brezciljnim življenjem višjih krogov so visoka gospodarska morala. Gospodo skrbi samo telo, vsa njihova duša se razodeva v telesu (oblikovno rabi Tolstoj toliko primer iz grške plastike), iz salona in spalnice hodijo v obednico, na ples in spet v salon in na igre. Služinčad je kot suženjstvo v starem veku, njeno število povečuje veljavo gospodarjev. Levin je tudi v državnem življenju neuk in nesrečen človek. Ta podoba skriva svoje bistvo — novodobno poganstvo, stoječe pred novo blagovestjo. Hrepenenja po blagovesti v tej družbi sami ni. V nji je vendar otožno in prazno, kot je moralo biti prazno v srcu homerjevih knezov; gosposka vera v bogove, ki se za človeka ne menijo drugače kot tedaj, kadar ga kaznujejo — je dobra za maloverno gospodo, ker hoče imeti bogaboječe podložnike — vendar taka vera ni drugega kot neetično nasilstvo. Tej družbi je treba nove vere, sicer se pogubi. Toda materializem svoje dobe rešuje Tolstoj z razumom; nevero preganja z voljo do nje. — Šele nazadnje vrže Levin od sebe vse filozofe in išče odgovorov v srcu. »Odkod sem vzel to znanje? Ali sem mar z razumom prišel do tega, da je treba ljubiti bližnjega, ne pa daviti ga?« Volja v nov duhovni svet, borba srca in razuma je vsebina celega epiloga (osme knjige) Karenine. Levina povede duhovni razvoj v Cerkev, v katero je tudi Tolstoj kmalu po »Karenini« vstopil, pa se po treh letih spet poslovil od nje. To največje delo Tolstega smo Slovenci dobili letos v novem prevodu. Reprezentativno izdajo je oskrbela Zvezna knjigarna v Ljubljani. Prevod VI. Levstika je ogromen prinos k naši najboljši prevodni literaturi. V kritične podrobnosti se ne spuščamo, vendar povejmo, da čitatelja mnogokrat žali nečisti namen glede našega književnega jezika. Novejša kritika o Tolstem. O Tolstem je že za njegovega življenja narasla obširna literatura; tolmačila je predvsem vsebinsko stran tistih del, ki so nastala v duhovnem prelomu in je postavila zanje označbo: tolstojanstvo. Celotno podobo Tolstega, človeško in umetniško, je že desetletje pred njegovo smrtjo sestavil Merežkovskij v knjigi »Tolstoj in Dostojevski«. Ostra antiteza je ugotovila, da je središče pri Tolstem telo, pri Dostojevskeni pa duša. Merežkovskij je tudi prvi postavil označbo, ki obsega ves naturalistični realizem Tolstega: božanska animaličnost in živalska bo-žanstvenost. — O Tolstem je leta 1922. predaval Thomas Mann (prim. Gesammelte Schriften: Bemuhungen. Pri Fischerju. Berlin, 1925). Njegova študija »Goethe und Tolstoj, Fragmente zum Problem der Humanitat«, postavlja oba genija v nasprotju s Schillerjem in Dostojevskim in označuje Goethejev in Tolstega realistični nazor z idealizmom Schillerja in Dostojevskega. Poleg materiala, ki ga je uporabil za Tolstega že Merežkov-skij, mu je glavna priča Gorkij. Th. Mann z bistrino prodira v nianse obeh genijev in ju filozofsko opredeljuje in veže. Važna poteza, ki jo je sicer samo kratko naznačil, je zdravje obeh, nasproti bolezni Schillerja in Dostojevskega. Premotrivanja o člove-čanstvu Goethejevem in Tolstega kažejo, da humanizmu Tolstega nedostaja antičnega elementa in da je v njegovem preziranju civilizacije mnogo ne-klasičnega poganstva; Tolstoj je po besedah Gorkega enak ruskemu bogu, »ki sedi na javorjevem prestolu pod zlato lipo«; on še jasno brani sirovo človeško prvotnost. V nasprotju z Goethejem je njegova čutnost neposrednejša, težja in bolj mesena; zato so se ob Tolstem sodobniki zaradi njegove prevelike pažnje za telo mnogo spotikali. To poganstvo je v Tolstem živelo še potem, ko se je obrnil v prakrščanstvo in je hotel telo prezirati. Vse opisovanje starosti in smrti je radi čutnosti, s katero Tolstoj popisuje, docela pogansko. Mannova paralela, dognana iz dolge vrste kriterijev, nam pove, da je bil Tolstoj za 19. stoletje in za Rusijo to, kar je bil malone sto let pred njim za zapad Goethe. — Najnovejša študija o Tolstem je: Uganka Tolstega, ki jo je letos napisal M. A. A 1 d a n o w in je za stoletnico Tolstega izšla v Nemčiji (Das Ratsel Tolstoj, založba Ferd. Schoningh, Paderborn). Aldanow (r. 1886 v Kiewu) je v začetku svetovne vojne začel široko študijo »Tolstoj in Rolland« — izšel je samo en zvezek — nadaljnje delo mu je preprečila vojna. Po revoluciji se je pisatelj veliko udejstvoval v politiki izven Rusije (je sicer republikanec, pa eden najnevarnejših nasprotnikov boljševizma in so vsa njegova dela v Rusiji prepovedana). Realistična izobrazba Aldanowa odpira docela nove vidike v celotno podobo Tolstega. Delo se ne ozira toliko na Tolstega kot umetnika, ampak išče njegovih miselnih osnov. Tudi si ne pomaga s paralelami, ampak postavlja absolutne kriterije. Najprej (I.) predstavlja Tolstega kot spretnega polemika proti znanosti. Tisti, ki se je z znanostjo pečal vse življenje (še tik pred smrtjo se je bavil z astronomijo in je našel nov dokaz za Pvthagorov izrek), bil izobražen kot malokateri pisatelj, je bil nasprotnik vseh socialnih in naravoslovnih teorij; učenost in neumnost sta mu bili po zmislu sorodni in je trdil, da bi »znanost morala ljudstvu razlagati, s kako sekiro in to-poriščem najlaže dela, katera pila je najbolj trpežna, kako se peče kruh« itd. Tolstoj zaničuje znanost sub specie aeterni, kljub temu da izloča večnostni princip. Za osnovo svetovnega nazora (II.) Tolstega nam Alda-now razgrne »Vojno in mir«. Glavna misel v tem romanu je historični fatalizem; Napoleon propade, ker s silo premika življenje, t. j. status quo. Druga misel v romanu je mirovna, toda umetnik se ji ni uklonil, ker z izredno zapeljivostjo popisuje vse vojne prizore. Tako načenja pisatelj organična nasprotja in dvoličnost v delih Tolstega. Ta nasprotja razvija najbolj v »Ani Karenini« (III.). Tolstoj sam je priznal, da je najbolje razumel »Karenino« M. S. Gromeka, ki jo je tolmačil tako, da v ljubezni ni brezpogojne svobode, ampak jo vodijo notranji zakoni, in je tedaj od volje vsakogar odvisno, ali živi z njimi v soglasju in je srečen, ali pa jih prestopa in je nesrečen. Alda-now se vprašuje po zmislu maščevanja v »Karenini« in se mu zaradi tolikega nesoglasja osnovnih motivov zdi motto bolj podoben zasmehu kot pravični sodbi božji. Preko »Karenine« in »Kreuzerjeve sonate« prihajamo do vprašanja ljubezni in zakona (IV.). Pri Tolstem ni nobenega rečnega, še manj pa čudovitega zakona. Čudovit je povsod samo začetek, nadaljevanje je tragično ali pa polno skrbi in do blaznosti bedno. O smrti in življenju razpravlja V. in VI. poglavje. Smrti so v delih Tolstega težke, polne telesnih bolečin in brez moralne sprave; naslikane so naturalistično (posebej analizira »Smrt Ivana Iljiča«), umirajočim manjka verskega svetovnega nazora, prav za prav krščanstva Tolstega. Toda dočim »Smrt Ivana Iljiča« kaže, da je treba bogaboječe živeti, če človek hoče mirno živeti, vidimo v »Hadži Muratu« (VIL), da je življenje lepo, čeprav ni bogaboječe in da je njegova smrt lepša kot smrt Ivana Iljiča, ki se je v kesanju in pokori vrnil k Bogu. Tako je Tolstoj, ki je učil, da se človek ne sme upirati zli volji mogočnikov, proti koncu svojega življenja v »Hadži Muratu« s čudovito poezijo naslikal življenje brez krščanstva in bogaboječnosti in se kot umetnik vrnil v svoja mlada leta. Aldanow prihaja ob teh nasprotjih do zaključka (VIII.), da so to nasprotja življenja in da je »kristjan Tolstoj v svojih umotvorih prišel do tolikega zaničevanja človeka kot noben mizantrop« (101) — umetnik Tolstoj »gleda vse napake, ki jih zmore človeška narava, in njegova umetniška stvariteljnost nabavlja za te napake vrsto nenavadno izrazitih zgledov« (istotam), zato Tolstoj v bistvu ni nikoli napisal nobene prave izpovedi. Njegova dela niso izpoved, tudi slovita »Izpoved« ni drugega kot zgodba njegovega odpada od pravovernosti. Vsak izmed junakov Tolstega je nekaj njega samega, celoten ni nobeden. Tolstoj je čutil, »da je v morali in umetnosti treba imeti dobro oko za mero, kje se neha postavna resnica o življenju in začenja duševna pornografija« (106). Tolstoj se vse svoje življenje ni udeleževal političnega življenja (IX.). Državno življenje je smešil (Ana Karenina!) in odklanjal bodisi stare državne oblike, bodisi bodoče — toda v »Hadži Muratu« je začutil, da je to stališče nemogoče za oblast in nemogoče za njegov nauk — zato je v delu toliko nasprotja. Proti koncu življenja je Tolstoj zaprt vase in poln mrkega sočutja z ljudmi. V sklepnem poglavju (X.) Aldanow ugotavlja, da je bilo vse življenje Tolstega neprestana kriza; mislec se ni mogel sprijazniti z nobenim filozofskim sistemom; svoje svetovno na-ziranje je nekajkrat menjal in štiri mesece pred smrtjo je dejal: »Moja ljubezen do evangelija je omrznila.« Vprašanje o Tolstem je še nerazrešeno. »Helen, ki je prestopil v judovstvo, ali Jud, ki je dolgo živel med Heleni; v življenje zaljubljeni črnogled, racionalist, ki se je toliko trudil za kritiko čistega razuma, genij, rojen za to, da bi bil slab in je bil vendar nadčloveško dober — Leo Tolstoj stoji pred nami kot večna uganka«, sklepa Aldanow. Delu se pozna, da sta mu Merežkovskij in Thomas Mann dobro znana, vendar hodi ostro po začrtani analitični poti in se ogiba vsakega poetičnega vezanja nasprotujočih si rezultatov. Zato je duhovna podoba Tolstega pri Aldanowu nenavadno učinkovita in iskrena. Fr.K.