Ivan Levar v nacističnem taborišču Najkasneje novembra 1943 so Levarja odpeljali iz Ljubljane v Dachau, kjer je bil do 25. marca 1944, ko so ga s Francetom Koblerjem, zdaj upokojenim sodnikom višjega gospodarskega sodišča, premestili v taborišče Sachsen-hausen, Oranienburg b. Berlin, v 14. blok z jetniško številko 77100, kjer je bil vse do februarja 1945. France Kobler nam je na našo' prošnjo poslal »Prispevek k liku Ivana Levarja«, iz katerega povzemamo naslednji odlomek: »V' taborišču se je v osnovi običajno kazal vedrega optimista, pogumnega včasih do neprevidnosti, bili pa so trenutki, ko je bil popolnoma strt, obupan in prestrašen. — V Dachauu je bil naš informator o dejanskem položaju, poiskal si je nekaj starih znancev, eden je bil v taki funkciji, da je imel priložnost poslušati radijske oddaje iz Londona. Položaj je vedno dokaj trezno presojal in nas hrabril. — Droben doživljaj z njim: Ko so naju obrita po glavi in telesu v zapranih cebrah prignali pozno zvečer na sprejemni blok št. 14 v Sachsen-hausen, je bilo vse taborišče kot izumrlo, na št. 14 pa so se še hrupno pogovarjali trije SS in neki gestapovec ogromnih dimenzij, oblečen v enako čebra uniformo kot midva. Na običajno vprašanje kaj sva po poklicu, je Janez, v veri da bo dvignil svojo vrednost, javil, da je bil operni pevec in igralec v državnem teatru. Pijani gestapovec — vsa družba se je nalivala s konjakom — je vprašal Janeza, kaj vse je pel. Na njegov samozavestni odgovor, da je bil vodilni bariton, se je na presenečenega Janeza ob pritrjevanju navzočih krvnikov zadrl, naj zapoje znano arijo Rigoletta iz scene na dvoru: Hoho, hoho ... Bolj ko se je opravičeval, da ne more, ker je izgubil glas zaradi TBC v grlu, bolj so pritiskali nanj in mu grozili s posledicami, če ne bo ubogal. Pošastna je bila scena, ko je Janez — oblečen v cebro in obrit po glavi — v stavu »mirno« kot pravi dvorski norec poskušal zapeti arijo Rigoletta. Strah in ponižanje mu nista dala peti in ko je iztisnil nekaj glasov iz sehe, se mu je zataknilo in zaihtel je od ranjenega ponosa. S psovkami so naju odgnali v ledeno spalnico z 200 lageraši, Janez pa je vso noč ihtel. — Ob režimu, ki je vladal v taborišču, bi bil Janez podlegel, da ga ni čez nekaj dni potegnil k sebi na revir zdravnik dr. Milan Cunder. Tako Levarju kot Vorancu Prežihu je dobesedno rešil življenje, ker ju je ves čas jetništva v tem taborišču imel pri sebi kot bolničarja in ju skrival pred pogostimi kontrolami. Na intimnem praznovanju rojstnega dne Vorančevega v avgustu 1944 nam je Janez deklamiral dolge odlomke iz Kralja Leara. Pretresljivo je bilo in poslušali so ga celo bolniki, ki niso razumeli jezika.« Iz Sachsenhausna je Levar pisal bratu Alojzu, bivajočemu v Celovcu na Cesti 10. oktobra št. 3, dvoje pisem (16. 4. in 3. 12. 1944) v nemščini. 1. Ljubi brat! Moj naslov takoj pošlji hčerki Ančki in teti. Naj mi po slovenskem Rdečem križu vsak teden pošljeta paket. Pošljeta naj mi še: par ponošenih čevljev, dve srajci, 2 para nogavic, brivski aparat, milo in čopič. Počutim se dobro, pozdravljam in poljubljam Lizo, mislim samo nanjo. Tudi Ti mi — kot do zdaj v Dachau — pošiljaj pakete raje vsak teden, misli posebno na salame, cigarete in tobak. Piši mi, kako je doma. Če moreš, daj moj naslov gospe Anderwaldtovi — trgovina s steklenino, Kranj. To lahko opraviš tudi pismeno. Zdaj pa pozdrave in poljube iz vsega srca Tvoj brat Ivan. 2. Ljubi brat in svakinja! Oprostita mi, ker Vama tako dolgo nisem pisal. Pakete, ki si mi jih poslal, sem v redu prejel. Iz vsega srca hvala Tebi in Tilki. Želim Vama kakor tudi vsej svoji družini vesel božič in srečno novo leto. Izroči mojim vse moje srčne želje in poljube. Počutim se dobro in tudi zdrav sem. Se enkrat hvala vsem in pozdrav. Vaš Ivan. Pozor! Nobene spremembe naslova: Statt Block — 14, Block-49! Levarja so' potem odgnali v Buchenwald, Kobler pa je ostal v Sahcsen-hausnu. Po umetnikovi smrti je slednji v sožalnem pismu (10. 12. 1950) vdovi Lizi Levarjevi pretresljivo orisal njegovo' trpljenje v nemških taboriščih: Spoštovana gospa! Minul je teden dni, odkar je Janeza zagrnila domača zemljica. Nisem se Vam oglasil s tolažilno besedo, v svojem srcu pa sem mu odprl kotiček toplega spomina in prisrčnega razgovora. Vsi na zadnji poti so ga slikali kot genija in velikega ustvarjalca mogočnih teatrskih likov, jaz pa sem ga zraven tega poznal kot človeka brez škrlata in maske, ki je globoko doživljal, bridko trpel in se po otroško veselil. Čeprav sta se najini poti v zadnjem času le redko kedaj srečali, pa naju je vendarle vezala skupno prehojena pot najglobljega ponižanja in skritega največjega pričakovanja. In tako ga vidim: moker sneg naletava, za nama stoji esesovec-invalid v usnjenem jopiču z bičem v roki, midva pa žagava, žagava v nedogled, poleno za polenom, predno je jutro do poznega večera, ko se v celici pogovarjava z morilci in tatovi. Pa pozneje, ko naju je v Hofu lepo oblečena meščanska deklica opljuvala, s kakšno do kraja izmučeno kretnjo si je obrisal lice! Tako sva hodila skozi nemško Kalvarijo, njegova desna in moja leva roka sta bili _________________ 'üer $ag ber ©nftaffung farm jeW no$ nif mehr aff 4 ©dien h 15 geilen enibaffen unb mfiffen öberfKp{li<6 unb gut lesbar fein, ©et&fen&ungcn finb nur buru-laffig, beren 3bfdb, jjofo« unb SSiföetcinfagen in SÖriefen ftnb verboten. $He iftimabme Don ^pflfenbungen, bie ben aejleüfen ^nfor&erungen ntdbt ctiffprecben, ¡oirb oernmgetf. ‘HnöberfitbiÜtbe, fcbie