dobro razbrati (iz slik pa tudi bolj stežka) razlage cclotnega stratigrafskega položaja na zemljišču, ki jc bilo raziskano in ki naj mu v prvi vrsti velja pozornost. Kakor koli je to razumljivo, vendar avtor prepogosto zaide v posploševanje stanja na celotni opazni obdonavski vzpetini Romerberg. Kadar želimo uporabljati spoznanja celo za primerjave, res moramo vedeti, kako in kje so bile plasti "motene" (in v Linzu so bile tudi temeljito motene) od zgodnjega srednjega veka dalje. Da bomo vedeli, kaj mislim s tem ugovorom, mi ni takoj treba izreči fraze "Harrisova metoda", saj sodim h generaciji, ki jc prepričana, da Harris ni ravno začetek in vrh sodobne arheologije. Dovolj je omeniti, da je že stara "duell- ska šola", razvita na Štalenskem vrhu /in pri nas v malo bolj odmaknjenem času prakticirana morda v najbolj čisti obliki pri antični fazi Ptujskega gradu (Klemene) in pri gradu v Ajdovščini (Petru, Svoljšak)/, vse to zahtevala. Šele ko je to predstavljeno, preidemo lahko na predstavitev spoznavnih celot in to predstavitev je kolega Ruprechtsbcrgcr po mojem mnenju zadovoljivo opravil. Zaključenih arheoloških celot je bilo na obravnavanem zemljišču malo. Zato v knjigi tudi ovrednotenje gradiva ni dovolj tesno povezano s terenskimi dejstvi. Podrobne najdiščne okoliščine so. nedvomno pravilno, navedene v katalogu gradiva le tedaj, ko predmet izvira iz zaključenega sklopa, toda celoto takega sklopa si jc iz objave vendarle težko poiskati. Pomembne so tehnološke in naravoslovne analize, pa tudi analiza arheolo- škega gradiva na podlagi analogij iz Linza in iz drugih delov imperija je skrbno narejena. Vendar pa tudi pri tem pogrešam izrazitejši poudarek na dejstvu, da /in če/ so predmet našli v zaključenem arheološkem sklopu. Nekaj predmetov je ven- darle dodatno datiranih in opredeljenih prav na podlagi arheo- loškega stanja na najdišču. Pogrešam tudi jasne trditve, ali jc gradivo, ki ga avtor predstavlja, hkrati tudi osnova za količinske analize, ali pa je zbral morda le spoznavno in opredeljivo gradivo. Vse naštete pomanjkljivosti se mi zdijo šc toliko bolj po- membne, ker avtor v sklepih skrbno interpretira dogajanja na kraju, kjer jc izkopaval. Dokazuje nam, da smo na pobočju, kjer so stale stavbe le malokdaj, npr. v poznolatenskem času. ko je bila naselbina na višje ležečem temenu velika, ali da jc gradivo, ki sodi v rimski čas. predvsem z ravnanji zemljišča in nasipanji razvlečen odpadek iz naselja. Ni vzroka, da bi mu ne verjeli, žal nam pa ne ponuja dovolj dokazov za ta domišljeni sklep. Objavljanje rezultatov z izkopavanj je nasploh v krizi in katalogi gradiv, nepogrešljivi po eni strani, po drugi strani zaradi obsega vse teže ponujajo dovolj podatkov. Monografske serije v stilu Ostijc, Angerc. Kartaginc ostajajo nedokončane in številčno omejene. Prav zato menim, da moramo s pozor- nostjo do vseh dejstev, saj so vsa relevantna, s premišljenim nizanjem in urejenim podajanjem teh dejstev ter z boljšo povezavo besede in slike ponuditi v objavah kar največ takoj. Edino take obdelave morejo biti tudi dobre osnove za računal- niške programe, ki /in ko/ bodo mogli nadomestiti del obsega publikacij. Iva MIKI. C UR K Werner /anicr: Das riimisehe Kastell Ellingen. Romisch- Germanische Kommission des Dcutsehcn ArchSologischcn Instituts, l.imcsforschungen 23. Von Zabcrn. Mainz. am Rhcin 1992. S prispevki Angelc von den Driesch, Corinnc l.iesau in Petra Scnrflteija. 343 strani, 75 slik. 105 tabel, I priloga. Kastcl Ellingcn leži ob retijskem limesu, v bližini kastela WeiBenburg. V osemdestih letih jc bil kastcl Ellingcn skoraj v celoti moderno izkopan. Pričujoča monografija izčrpno pred- stavlja rezultate raziskovanj in jc avtorjevo doktorsko delo na univerzi v MUnchnu. Meti leti 115 in 125 jc bil postavljen lesen kastcl. Njegovo gradnjo lahko povežemo z ureditvijo retijskega limesa na začetku Hadrijanovcga časa. V delu kastela so vidne določene prezidave iz sredine 2. si. Notranja arhitektura jc bila skrom- na: barake za moštvo in delavnice, v katerih so verjetno predelovali bron. železo in kosti. Ni jasno, kakšna enota je imela sedež v kastelu. Drugo obdobje, katerega začetek je datiran z gradbenim napisom in z dendrokronološkimi podatki v leto 182, se jc začelo s temeljito prezidavo. Kastcl jc dobil kamnite stavbe in kamnito obzidje. Notranja arhitektura se je popolnoma spremenila. V sredini je bilo svetišče za insignijc. Poleg barak za moštvo najdemo tudi skladišče, horrea. Zanicr domneva po arhitekturnih ostankih, da je bil v kastelu prostor za posadko okoli 250 mož in da je verjetno šlo za oddelek pedites singulares. Prezidava kastela in ustanovitev takšnih enot v Reciji je bila verjetno povezana z preureditvijo province in vojske v obdobju markomanskih vojn. Videti je. da takratni boji niso neposredno prizadeli kastela. Utrdba je bila opuščena enkrat v prvi polovici 3. st. Rezultati raziskovanj so predstavljeni s temeljitimi opisi in interpretacijami gradbenih ostankov: utrdbe, stavb v notranjo- sti. poti ter vodnjakov. Med drobnimi najdbami, ki so anali- zirane tudi glede na razporeditev po najdišču, so najpomem- bnejši novci, fibule, tera sigilata, druga keramika, orožje, pivski rog in gcme. Sledijo zaključki, pomembni predvsem za vojaško zgodovino. Prispevki soavtorjcv so posvečeni žival- skim in človeškim kostem. Jana HORVAT Supplcincnta Italiea, Nuova serie, 6 (Unionc accademica nazionalc). Edizioni Quasar, Roma 1990. 228 str. s fotografi- jami. Šesti zvezek serije, o kateri smo pisali že v zadnjih dveh številkah Arh. vest., nas vodi od Šctijc v I. italski regiji (Latium et Campania), prek Cingula v 5. regiji (Piccnumj. Kamcrina v 6. regiji (Umbria), doline zgornjega Tanara v 9. regiji (Liguria) do Tridenta in dežele plemena Anavnov v 10. regiji (Histria ct Vcnetia). Napise iz Sctijc (zdaj Sczzc Roma- no) objavlja Rita Volpe. Ime mesta, katerega prostor je bil naseljen od paleolitika dalje, naj bi bilo etruščanskega izvora, latinska kolonija v njem jc bila osnovana žc 382 pr. Kr., po koncu zavezniške vojne pa je postalo municipij. Najzanimivejši med 17 novimi napisi jc gotovo gradbeni napis iz druge polovicc 3. oz. prve polovice 2. stoletja, na katerem jc omenjen konzul (v arhajski obliki consol) /PostJumiu[s Al- bi/nus. Osebe žal ni mogoče identificirati z nobenim doslej znanim konzulom. Od ostalih 16 napisov nekateri dokumenti- rajo mestne funkcionarje, od četverice mestnih upravnikov s sodnim polnomočjcm (quattuorviri i.d.) do avgustalov. Eden od slednjih je pripadal družini Barbijev. ki jc igrala pomembno vlogo v severni Italiji in v sosednjih panonsko-noriških mestih. Napise Cingula (zdaj Cingoli) objavlja G. Paci. Mestccc jc bilo, kot dokazuje zgodnjerepublikanski napis, na katerem sla omenjena magistra, prejkonc organizirano kot rimski vicus. Iz Ciccrona izhaja, da jc bilo mesto, i/ katerega je izviral Tit Labicn (Cezarjev legat v galskih vojnah in pozneje njegov nasprotnik), verjetno del regije, organizirane kot prefektura - od tod verjetno anomalija, da sta ga upravljala duovira kljub temu, da je pozneje postalo rimski municipij. Novih napisov je le šest. od katerih je zanimiv nagrobni napis nekega Publija Statija Optata, ki je bil v Rimu pisar (seriba) kurulskih edilov. Funkcija je bila dovolj ugledna in očitno si jc Optat pri Cingulu kupil posestvo. Napise i/ umbrijskega Kamcrina (zdaj Camcrino) objavlja Silvia Maria Marengo. Mesto je bilo konec -1. stoletja z Rimom v zavezništvu, za časa imperija pa municipij. 11 novih napisov prinaša predvsem novosti s področja onomastikc, saj dokumentirajo doslej v mestu še neznane družine, kot npr. liarrii, Barullii, Tituleni, Vetilii, Ofellii. Upravno središče zgornjega dela doline Tanara je bilo nekje blizu današnjega Mombasiglia, kjer jc bil najden napis / omembo enega od quattuorviri, kar pomeni, da je bil v bližini rimski municipij. Celotna dolina je še dolgo ohranila konzer- vativni pastoralno-gozdarski značaj, kar dokazujejo ne nazad- nje tudi ostanki predrimske onomastikc (Alebonus, ttitiro, Tessella, Veltona). 21 novih napisov iz le regije prinaša avtorica Cresci Marronc. Sledi 41 novih napisov i/ Tridenta (zdaj Trento), ki jih objavlja A. Buonopanc. Avtor v zgodovinskem uvodu oriše nastanek in razvoj mesta, ki so ga. kot kažejo novejše raziska- ve, ustanovili šele Rimljani, čeprav je bilo širše tridentinsko področje naseljeno od mezolitika dalje. Hipoteze lokalnega zgodovinopisja, da bi mesto nastalo kot naselje bodisi Keltov, Etruščanov ali Retijcev, gre prejkone zavreči. Tridentum je, sodeč po izkopavanjih zadnjih desetletij, verjetno ustanovil Cezar v času svojega prokonzulata v Cisalpinski Galiji, ko se je posvetil intenzivni urbanizaciji province. Pravni status mesta ni natančno določen, po začetni fazi razvoja kot latinska kolonija naj bi bilo organizirano kot rimski municipij, vendar je nagrobnik trgovca z vinom, nedavno najden v bavarskem Passavu, ponovno odprl problem juridične ureditve Tridenta. Trgovčev izvor je namreč naveden kot domo Iulia Tridentum, kar skuša Buonopane razložiti s hiptezo, da je bilo mesto povišano v kolonijo konec 2. ali v začetku 3. stoletja pod enim od vladarjev z gentilnim imenom Iulius. V letih 23-22 pr. Kr. je bilo zaradi svoje strateške lege legijski tabor in izhodišče za vojne pohode proti alpskim plemenom (C1L V 5027), iz istega razloga pa je imelo mesto tudi v pozni antiki pomembno vlogo in postalo pod Langobardi dukat. Tesno povezano z zgodovino mesta je bilo sosednje ozemlje, na katerem so živeli Anavni, ki so bili skupaj s plemenoma Tulliasses in Sinduni mestu administrativno priključeni (C/L V 5050) in so še dolgo ohranili prazgodovinski način življenja, ki ga dokazujeta ne nazadnje verovanje v domača božanstva in navezanost na stare običaje, ter vztrajno zavračanje krščan- stva še konec 4. stoletja, ki je doseglo višek, ko so 29. maja 397 ubili tri duhovnike, ki jih je bil k njim poslal tridentinski škof Vigilij. B. objavlja tudi 16 novih napisov z njihovega ozemlja. Med tridentinskimi jc posebej važen mejnik med tridentin- skim in feltrinskim agrom, dalje posvetila doslej na tem prostoru še nedokumentiranim boštvom Aponu. Konkordiji, Fortuni in Solu in zlasti Jupitru s pridevkom defensor, ki je edinstven v severni Italiji. Nova jc tudi omemba kolegija centonariorum in zanimiva cela vrsta novih domačih imen. Tudi med anavnijskimi napisi so pomembni tisti, ki prinašajo onomastične novosti, ter posvetilo Herkulu, katerega kult je bil prej dokumentiran le z najdbami bronastih kipcev in na osnovi toponima Dercolo. Marjeta SAŠEL KOS Supplement!! Italica, Nuova scric, 8 (Unionc accademica nazionale). Edizioni Quasar, Roma 1991. 228 strani s fotogra- fijami. Pred nami jc 8. zvezek serije, ki sc jc v desetih letih izhajanja uveljavila kot ključna epigrafska publikacija za izda- janje napisov antične Italije. Doslej so bili v šestih zvezkih objavljeni napisi 31 antičnih italskih centrov iz različnih regij in ne le novi napisi, ovrednoteno je bilo tudi prej objavljeno epigrafsko gradivo in ažurirani zgodovinski uvodi k vsakemu antičnemu mestu, 31 kratkih zgodovinskih orisov, ki bi bili - objavljeni skupaj - žc lepa monografija. Sedmi zvezek prinaša indekse. Ni dvoma, da jc publikacija izpolnila cilje, ki sta si jih izdajatelja M. Guarducci in S. Pancicra zadala - in nič manj pričakovanja vseh, ki Supplementa s pridom uporabljajo. Pri tem pogosto težavnem projektu jc sodelovalo 14 avtorjev in ne nazadnje je treba omeniti tudi to, da je bilo delo ob pomoči izkušenih italijanskih in tujih (npr. II. Solin) epigrafi- kov izredno dobra šola mladim kolegom. Izid 8. zvezka jc neke vrste prelomnica, saj začenja novo dekado te serije; uvodno poglavje je zato njen urednik S. Pancicra posvetil problemu strukture posameznih zvezkov in diakritičnim znakom, ki se uporabljajo pri izdajanju napisov v zvezi s katerimi v strokovnih krogih še ni prišlo do soglasja. V prvem delu opozarja na nekatere manjše novosti, ki jih prinaša 8. zvezek, npr. več fotografij k napisom, h katerim so objavljeni le popravki, enotno navedena bibliografija za epigrafske in zgodovinske novosti , obe kategoriji ločeni s predznakoma (+ in -). Dlje se zaustavi pri kritičnih znakih, poda na kratko zgodovino tega problema od leidenskega dogovora dalje z relevantno bibliografijo, objavi tabele različne uporabe teh znakov pri različnih avtorjih, ki so sc z njimi ukvarjali, in predlaga seznani znakov, ki naj bi se odslej standardno uporabljali. Le-te uporabljajo tudi izdajatelji napi- sov v Supplementa Italica. Znaki, ki jih Panciera (skupaj s H. Krummreyem) predlaga, imajo deloma uveljavljeno tradicijo, kar je njihova prednost. Med tradicionalno že uveljavljene je uvedena vrsta novih, ki so vsekakor praktični, ker natančno določajo posebnosti v napisu, niso pa tako preprosti, da tiskarnam in avtorjem samim, ki pripravljajo rokopise, ne bi povzročali tehničnih težav. Res pa je, da pride vrsta teh znakov v poštev le redko, zato bi bilo kljub morebitnim težavam nujno, da bi se njihova uporaba splošno uveljavila in postala obvezna za vse. Sledi 10 novih in revidiranih napisov Barija (Barium) v 2. regiji Apuliji in Kalabriji, ki jih objavlja M. Chelotti. Od teh je zanimiv nagrobnik enega od četverice mestnih upravnikov (quattuorviri), ki je imel trikrat polnomočje edila. enkrat pa sodno oblast, ter prelep nagrobnik z reliefom umrle Fabije Stratonice. ki je bila po upodobitvah na reliefu sodeč pripad- nica Izidinega kulta. V 2. poglavju M. Buonocore predstavlja napise iz Aufidene (4. regija Sabina in Samnium. zdaj Castel di Sangro). Stari toponim se je ohranil v današnjem mestecu Alfedcna, kjer je treba iskati samnitsko naselje. Med 15 novimi oz. revidiranimi napisi je zanimivo posvetilo Silvanu. boštvu. ki je bilo sicer posebej čaščeno v Dalmaciji in Panoniji in fragmentarni napis, na katerem je omenjena gradnja portika poleg trga. pri kateri je sodelovalo vsaj pet oseb. G. Paci objavlja napise iz mesta S. Vittore di Cingoli (5. regija Picenum). katerega antično ime ni ohranjeno, čeprav so ga nekateri želeli identificirati z rimskim mestom Beregro. ome- njenim pri Pliniju. Med 14 napisi je zanimiv napis mestnih županov (duumviri), ki sta z javnim denarjem na zahtevo mestnega sveta dala zgraditi portik neke zgradbe. Omemba duumvirov bi lahko dokazovala, da je bila mestna naselbina urejena kot rimski municipij, vendar obstaja tudi možnost, da so omenjeni duumviri pripadali sosednjemu mestnemu središ- ču. h kateremu je bila naselbina administrativno priključena. Paci je mnenja, da mora ostati vprašanje odprto, dokler ne najdejo novih napisov, ki bi potrdili eno ali drugo domnevo. Sledijo napisi mesta Caesena (zdaj Cesena) v 8. regiji Emiliji, ki jih objavlja skupaj z izčrpnim zgodovinskim uvodom avtorica F. Ccnerini. Med 9 novimi napisi je važnejši fragmen- tarni gradbeni Hadrijanov napis. Avtorica G. Cresci Marrone objavlja nove napise mestcca Carreum Potentia v 9. regiji Liguriji (zdaj Chieri), ki ga omenja lc Plinij Starejši (NH 3,49), in sicer med odličnimi mesti, s katerimi se ponaša dežela med Padom in Apcnini. Carreum je verjetno keltskega izvora in dokazuje obstoj predrimske naselbine. Potentia (ime simbolič- nega pomena) pa jc sad rimske urbanizacije. Med 16 novostmi jc zanimivo posvetilo trem boginjam. Fons (Izviru), Diani in Viktoriji, ki ga jc dal postaviti svečenik vladarskega kulta, Augustalis Claudiulis. Omembe vreden jc tudi nagrobnik sevira brez dodatnih kvalifikacij (izvor in funkcija scvirata je spričo scvirov avgustalov šc vedno nejasna) in napis sevira avgustala, ki je bil hkrati tudi Minervalis. Za nas posebej zanimiv jc prispevek A. Garzettija o ob- močju 10. regije Venccijc in Histrije okoli Briksije (zdaj Brcscia), ki je obsegalo tudi doline Trumpilinov, Kamunov in Benacenses. Avtor jc leta 1986 izdal zadnjega od treh zvezkov Inscriptiones Italiae, ki obsegajo napise Briksije in jc v tem dodatku želel objaviti addenda et corrigenda k briksijskim napisom, ter jih dopolniti s 43 novimi teksti, od katerih jih je nekaj - enigmatičnih - tudi vpraskanih na skalah Valcamonicc. Zanimiva jc ugotovitev, da je najbolj čaščeno boštvo med Kamuni Minerva, ki jc brez dvoma prevzela vlogo kakšne njihove domače boginje, podobno kot sc je tudi venetska Rcitija že v 2. stoletju pr. Kr. začela identificirati z Minervo. Zanimivo je posvetilo lokalnemu jezerskemu boštvu Neptunu Avugustu Bcnaku in fragmentarni napis, ki prinaša ostanek senatorske kariere nekega siccr neznanega Marka Lclija. Pomembna je nova interpretacija fragmentarnega monumen- talncga napisa, na katerem so vklesani fasti imperatorii. Marjeta ŠAŠEL KOS