ENGELBERT GANGL:
Fantje od fare.
(Dalje.)
Ljubomil.
jubomil je bil sin bogatega trgovca, ki je imel v mestu veliko prodajalnico, v žepu pa obilo denarja. Oče je po-šiljal Ljubomila v Ijudsko šolo, čeprav bi ga dal lahko doma učiti, kakor to delajo nekateri bogati Ijudje. Lju-bomilov oče pa je bil mnenja, da je za dečka koristneje, če se uči z drugimi otroki vied, da se navadi občevanja z njimi in da se ne prevzame že v mladih letih, češ, bogat sem in zato sem več nego vi, ubožnih staršev otroci!
Ob počitnicah je zahajal Ljubomil s svojo materjo na kmete, da se okrepi in učvrsti v vedrem, zdravem zraku, ki veje nad poljem, gozdovi in travniki tamkaj zunaj v prijazni vasici.
Kmetiški otroci so v početku gledali Ljubomila samo oddaleč: izza plota, izza vogla ga je gledalo ljubko otroško oko, boječ se stopiti v nje-govo bližino, ker je bil videti tako gosposki!
Ta strah je bil neopravičen. Ljubomil je vabil kmetiške otroke k sebi, jim ponujal svoje igrače, se igral in zabaval z njimi. In v isti meri, kakor ie minevala plašljivost, se je dvigala zaupnost, in glej: v malo dneh so si bili prijatelji! Od Ljubomila se niso naučili samo igranja, ampak tudi lepih besed, snage in lepega vedenja — vsa vas je bila vesela dobrih otrok.
Ljubomila in njegovo raater je oče večkrat prišel obiskal, a nikoli ni prišel praznih rok. Kar pa je prinesel s seboj, ni bilo namenjeno samo Lju-bomilu, temveč je moral deček razdeliti tudi med svoje mlade znance in znanke. Tako je bil za ves tnladi vaški svet vesel praznik, kadar je prišel Ljubomilov oče,
A veseli čas počitnic je kmalu minil, in bilo se je treba posloviti. Vsi so bili žalostni. Ostal pa je v srcu blag spomin, ostalo je upanje na veselo, veselo snidenje.
-^.   211    .*—
Miško.
Miško je bil vseh muh poln. Ni bil sicer hudoben deček, ampak vedno je preudarjal, kaj bi se dalo napraviti, da bi bilo nekaj posebnega, nekaj nevsakdanjega. Drugi otroci so hodili po cesti, on po jarku, ker zna po cesti hoditi vsak, a po jarku le on. Drugi otroci so si zatikali za klobuke lepo poljsko cvetje, Miško je nosil za trakom kurje pero in račje krivčke. ln tako dalje . ..
Iniel je bratca Stanka, ki ga je sicer rad imel, pa mu je vendarle pre-mnogokrat nagajal,  ker se mu je zdelo neznansko lepo, ako seje  Stanko
začel jokati. .Tako lepo se ne joče noben otrok kakor naš Stanko," je trdil Miško.
Stanko je po kosilu rad zadremal. Trebušček je bil lepo poln, pa se je daio tako spančkati, da nikoli tega! Stanko ni nič kaj dosti preraišljal: kjerkoli ga je prijel spanec, tam je legel in zaspal. Miško pa ga je iskal toliko časa, dokler ga ni izvohal. Potem pa ga je stiskal za nosek ali vlekel za lase, dokler se ni Stanko prebudil in začel milo plakati.
Oče je bil kar obupan, ker ni vedel, kako naj Miška ukroti. Sama be-seda ni pomagala dosti, pretepati pa ga tudi ni hotel kar naprej. Odločil je, da naj Stanko spančka po kosilu pri očetu v sobi. Oče bo čital časopis, Stanko pa naj leže kar na tla. Tako]Jbo imel  pred Miškom tnir.  Miško pa
-~.   212    • —
mora biti poleg očeta, da ne bo razgrajal in kričal po hiši ter budil zaspa-nega bratca.
Nekaj dni je bilo res dobro. Ali kaj pomaga, ko je Mišku prihajalo dolg-čas: lako brez vsega dela tudi ne more stati poleg očeta! Izprosil je od očeta dovoljenje, da se srne prav mirno in tiho igrati z žogo. Samo trklal jo bo po sobi gorindol. ln žoga teče tako liho, da bi prej slišal miSko nego žogo.
Dobro! — A pribrenči nezgodna mulia in sede Slanku ravno na nos. V spanju iztcgne Stanko ročico, da prežcne nadlcžnega gosta- Muha jc sicer odbrenčala, a kmalu zopet priletela nazaj in sedla dečku na nos. Miško je mislil, da stori bratcu dobtoto, zato zažene žogo proti Stankovetnu nosu, da prepodi muho. A žoga nc zadene muhe, temveč prileti Stanku na ubogi nosek. Ves preplašen plane deček iz spanja in začne neusmiljeno vekati.
Oče, ki je bil zamišljen v čitanje, se zgane in vpraša ves nevoljen: nKaj se je zgodilo?"
rX žogo sern ubil muho na Stankovera nosu, a Stanko se sedaj joka," se odreže Miško.
Oče je brž potolažil Stanka in napravil nckaj, kar je provzročilo, da so bile kmalu solzne — Miškove oči.
Niko.
Niko je zagledal v kuhinji na mizi nož. Že večkrat ga je mati svarila, naj ne jcmlje v roke te nevarne stvari, zakaj nož ni igrača Sedaj pa ni bilo matere v kuhinji, in živ človek ne bo vedel, ako si Niko izposodi nož za prav kratko časa, da si odreže v meji palico in se potem z njo odpravi na potovanje okolo domače hiše. Dokler se mati ne vrnc v kuhinjo, si lahko ureže deset palic, a ne samo ene.
Niko zbeži z nožem iz kuhinje in hili na dvorišče do vrtne meje. Da bi bil hitrcje gotov, ravna z nožem s tako naglico, da nož izpodrsne po gladkem lesu in mu obtiči — v prstu.
Kri prcplaši dečka tako, da mu kar sapa zastane. Šele &2 dolgo časa ga polijejo solze, ki privabijo na dvorišče mater, vso v strahu in skrbeh. Seveda je bilo tceba ranjeni prst obvezati. A ker je bilo kazni dovolj, reče raati iD govori:  ,Kdor ne uboga, ga tepe nadloga!"                    (Dalje.)