ZAPISKI IN GRADIVO
80 LET ZALOŠKE ŠOLE
STANE PADEŽNIK
Zalog je imel v zgodovini pomembno vlogo
zaradi reke Ljubljanice in železnice Dunaj-
Ljubljana - Trst. Ob Ljubljanici so imeli že
Rimljani svoje utrdbe. Tudi prevozništvo je
bilo razvito na njej, je pa doživelo odločilni
udarec z razvojem železnic. Ko je stekla južna
železnica skozi Zalog in bila zgrajena železni-
ška postaja, je dobilo domače prebivalstvo in
prebivalstvo sosednjih vasi možnost zaposli-
tve. Poleg dominantnega kmečkega prebival-
stva je postajal proti koncu 19. stoletja vedno
močnejši delavski sloj. Število prebivalstva je
naraščalo, s tem pa tudi število šoloobveznih
otrok. Zaloški otroci in otroci iz Podgrada so
morali obiskovati osnovno šolo v Polju, usta-
novljeno leta 1862. Zaradi tega je med Zalo-
žani vzklila želja po lastni šoli. Po svojih
predstavnikih so to povedali matični občini
Polje. Tamkajšnje županstvo je željo sprejelo
z razumevanjem in dalo svoj predlog cesar-
sko-kraljevemu deželnemu šolskemu svetu.
Deželni šolski svet je 6. maja 1907 naročil
župnastvu v Polju, naj poišče primeren pro-
stor za stavbo šolskega poslopja v Zalogu. Po
daljšem posvetovanju so kupili zemljo od
dveh kmetov iz Spodnjega Kašlja, Andreja
Dovča in Franca Gruma, v površini 38 arov
30 kvadratnih metrov, za 2905 kron 60 vinar-
jev. 15. novembra 1908 je krajevni okrožni
šolski svet naznanil ustanovitev dvorazredne
ljudske šole v Zalogu ter določil novi šolski
okoliš, ki je zajel vasi Zalog, Spodnji Kašelj,
Podgrad s skrajnima deloma Gradovlje in Go-
stinca. Ko so bila priskrbljena finančna sred-
stva, so osnovali odbor, ki je skrbel za potek
gradnje. Vanj sta bila vključena posestnika
Anton Snoj iz Spodnjega Kašlja in Janez
Dimnik iz Zaloga. Pri organizacijskem delu
sta sodelovala takratni župan občine Polje Ja-
kob Dimnik in župnik Janez Miler. Z nasveti
je pomagal Anton Drašček, učitelj v Polju in
poznejši šolski upravitelj v Zalogu. Šolsko
stavbo so začeli graditi spomladi 1910 in jo
dogradili v pozni jeseni istega leta. Zanjo so
porabili 32.200 kron. Šola ni imela telovadni-
ce, zato pa igrišče, veliko 5 arov, drevesnico,
veliko 18,79 arov, na preostalih 10,25 arov pa
so imeli zelenjavni vrt in čebeljnak.
Tako pričakovani dan otvoritve, 11. decem-
ber 1910, so Založani preživeli v prazničnem
razpoloženju, saj je ta dan pomenil kulturno
prerojenje Zaloga. Z rednim dopoldanskim
poukom v obeh razredih so začeli 15. decem-
bra 1910. Že med gradnjo šole je okrožni šol-
ski svet v Ljubljani izdal razpis za nadučitelj-
sko in učiteljsko službo z zakonitimi prejemki
in stalno namestitvijo. Občinski predstavniki
v Polju so hoteli za nadučitelja marljivega
Antona Draščka. Temu je ugodil deželni šol-
ski svet z odlokom 17. novembra 1910 in ga
namestil za začasnega vodjo s 1. decembrom.
Anton Drašček je služboval kot suplent v Po-
lju od 8. marca do 30. julija 1903, nato pa kot
redni učitelj do prihoda v Zalog. Med tem je
bil 4 mesece tudi začasni vodja ljudske šole v
Polju. Za prvo, toda začasno učiteljico je bila
imenova Helena Franke iz Ljubljane, dotlej
učiteljica v Makolah na Štajerskem. 3. januar-
ja 1911 je bil Anton Drašček imenovan za
stalnega učitelja in šolskega upravitelja. Isto-
časno je prišla v Zalog stalna učiteljica
Izabela Fedrangšperg iz Dola. Z odprtjem os-
novne šole je začel v Zalogu delovati tudi kra-
jevni šolski svet, ki je obstajal vse do leta
1945. Njegovi prvi člani so bili Jakob Dim-
nik, predsednik, Janez Miler, podpredsednik,
Anton Drašček, zastopnik šole, Ivan Dimnik,
zastopnik občine, Anton Snoj, zastopnik
občine. V šolskem letu 1911/12 je bilo na šoli
175 otrok, od tega 19 ponavljalcev, naslednje
leto pa 182 otrok in 24 ponavljalcev. Zaradi
vedno večjega števila šoloobveznih otrok je
deželni šolski svet rešil prošnjo krajevnega
šolskega sveta in odobril trirazrednico. 7. ok-
tobra 1912 se je pričel pouk še v tretjem razre-
du. Za začasno učiteljico je bila imenovana
Ivana Krapš iz Ljubljane. Zaradi politike ta-
kratnih šolskih oblasti so v šolskem letu
1912/13 začeli poučevati nemščino kot neob-
vezni predmet v drugem in tretjem razredu.
Šolski upravitelj Anton Drašček se je zavedal,
da šola ne sme ostati izolirana sredi kmečkega
življa, zato se je z vso vnemo lotil njenega
povezovanja z vasjo. V ta namen je na šol-
skem vrtu napravil drevesnico, kjer je vzgajal
bodoče sadjarje. Februarja 1914 je začel pre-
davati o racionalnem kmetovanju in sadjar-
stvu. K sodelovanju je povabil strokovnjaka
geologa, ki je domačinom nazorno pripovedo-
val o življenju in vzgajanju kulturnih rastlin.
4. in 5. maja 1914 pa je organiziral vrtnarski
tečaj za učiteljstvo kamniškega okraja in lju-
bljanske okolice, ki ga je strokovno vodil de-
želni sadjarski inštruktor Humek. Kmalu po
51
sarajevskem atentatu, ki je bil povod za prvo
svetovno vojno, je bila razglašena delna, 1.
avgusta pa splošna mobilizacija, ki je zajela
tudi učiteljstvo, zato je moral zaloški šolski
upravitelj zapustiti šolo in ostati v vojski ves
vojni čas. Med odsotnostjo ga je nadomeščala
njegova žena Gabrijela, ki je začela v Zalogu
poučevati 1. avgusta 1913. Zaradi povečanega
števila učencev so morali v šolskem letu
1914/15 ustanoviti dva druga oddelka, tako,
da sta samo dve učiteljici poučevali štiri razre-
de. Med vojno je bil pouk večkrat moten. Šol-
sko leto 1915/16 seje pričelo šele 16. novem-
bra, ker je 26. avgusta vojaštvo zasedlo vse
šolske prostore. Da ne bi pouk preveč trpel, so
morali vojaki izprazniti zdaj eno, zdaj dve
učilnici, zato je bil pouk včasih dopoldan,
včasih popoldan, včasih samo popoldan. To
je izmenično trajalo vse do konca maja 1918,
ko so avstrijski vojaki odšli. Zaradi preobre-
menjenosti učiteljic in pomanjkanja prostora,
ni bilo pouka v nadaljevalni šoli v šolskem
letu 1917/18. Pouk so večkrat predčasno za-
ključili, da so otroci lahko pomagali doma pri
kmečkem delu^ ker je bila večina delovne sile
mobilizirana. Šolski obisk med prvo svetovno
vojno je bil zaradi tega tudi nezadovoljiv.
Šolski upravitelj Anton Drašček je prevzel
vodstvo šole ponovno 1. decembra 1918. Na
tem mestu je ostal skoraj 10 let. Delo mu je
večkrat ovirala težka bolezen, zaradi katere je
umrl 6. februarja 1928. Od februarja do sep-
tembra je bila začasna upraviteljica pokojni-
kova žena Gabrijela Šimenc-Drašček. Od 5.
septembra 1928 do 31. avgusta 1940 pa je vo-
dil šolo Fran Silvester, kateremu je sledil
Franc Rebolj do 1949. Med vojno sta ga nado-
meščala Stanko Svete od 1940-1942 in Franja
Lavrič od 1942-1944. Drugi učitelji v tem ob-
dobju so še bili: Valerija Raje - 1914, Ana
Ravnikar - 1915, Angela Lombard - 1915,
Pavla Belič - 1916-17, Leon Fink - 1917-19,
Franja Plehan - 1918-20, Vinko Rupret -
1919, Otilija Križ - 1924-25, Ana Gradišar -
1921, Metod Požar - 1922-23, Josip Pukelj -
1923, Vinko Kregar- 1923-24, Helena Potoč-
nik - 1924-26, Ivan Bitenc - 1925, Ana Cel-
nar - 1925-39, Silvester Cerut - 1925-40,
Tilka Maserl - 1926, Franja Lavrič -
1926-45, Ruža Jeraj - 1927-28, Stanko Svete
1939-43, Ana Grčar- 1939-46, Angela Kočar
- Vindšnuder- 1940-45, Ana Božič - 1944 in
Silvester Perhavec - 1943-45.
Med prvo svetovno vojno se je število pre-
bivalstva v Zalogu povečalo z dotokom pre-
cejšnjega števila goriških Slovencev, beguncev
s področja Soške fronte. Sem so prišli tudi ru-
ski vojni ujetniki, ki so razširili zaloško ran-
žimo postajo z izgradnjo številnih novih tirov.
Število šoloobveznih otrok je zaradi tega nara-
slo, še posebno pa leta 1920, ko je bila v zalo-
ški šolski okoliš ponovno vključena vas Gra-
dovlje. Višji šolski svet je 8. junija 1921 razši-
ril zaloško šolo v štirirazrednico, 24. maja
1924 pa prosvetni oddelek za Slovenijo v pe-
trazrednico. Nujnemu povečanju števila od-
delkov pa ni sledila prostorska razširitev. Za-
radi pomanjkanja učilnic so poleg dopoldan-
skega pouka uvedli tudi popoldanski. Občut-
no škodo je trpel pouk telesne vzgoje, ker ni
bilo telovadnice. Ob lepem vremenu so učen-
ci telovadili na dvorišču, sicer pa so ta pred-
met zamenjali z drugim. Šolsko vodstvo in
krajevni šolski odbor so mislili tudi na dogra-
ditev šole. Leta 1926 so postavili predračun
5.000 dinarjev za izgradnjo telovadnice, na-
slednje leto pa 3.000 dinarjev za razširitev
šole. Solo naj bi razširili na sosednje parcele,
toda ob pregledu zemljišča je komisija pro-
svetnega oddelka za Slovenijo 10. septembra
1930 predlagala drugo lokacijo. Zaradi večje-
ga števila otrok in celodnevne zaposlenosti
njihovih staršev so želeli ustanoviti tudi otro-
ški vrtec. Začasno naj bi bil nastanjen v šolski
sobi, ki je bila vsako popoldne prazna. Pozne-
je so spoznali, da bi bilo najbolje zgraditi novo
šolo, vrtec pa bi bil v stari. Načrte jim je pre-
križala svetovna gospodarska kriza, ki je zaje-
la tudi Jugoslavijo. Pomanjkanje je bilo tolik-
šno, da občina Polje ni mogla kriti vseh nuj-
nih šolskih potreb in seje morala šola zadolži-
ti v papirnicah, knjigarnah in pri obrtnikih,
pozneje pa je v ta namen odplačevala precej-
šen del svojih proračunskih sredstev.
V obdobju druge svetovne vojne je šola pre-
življala težke čase. Vanjo se je že 2. aprila
1941 naselila delavska četa jugoslovanske voj-
ske in v kletnih prostorih šole pripravila za-
klonišče, ki je pozneje služilo kot zaklon pred
letalskimi napadi. Že po enem tednu je mora-
la zapustiti svojo postojanko in se umakniti
prvemu bataljonu drugega pehotnega polka,
ki je ostal v šoli 10 dni. 1. maja 1941 je iz za-
loškega šolskega okoliša izpadla vas Podgrad,
ker je prešla pod nemško okupacijsko podro-
čje. Kljub vojni se krajevni šolski odbor ni
mogel otresti misli na preureditev šolskih pro-
storov tako, da bi prizidal tri učilnice, italijan-
ski visoki komisariat pa naj bi priskrbel^ izde-
lavo načrtov. Seveda iz tega ni bilo nič. Šolsko
leto 1941/42 je bilo kratko. Začelo se je šele
oktobra, končalo pa že maja, ker je 17. maja
šolo zasedlo italijansko vojaštvo in ostalo v
njej do 10. septembra 1943, ko je kapituHrala
Italija. Okupatorje šolo spremenil v trdnjavo.
Okna na cestno stran je zazidal in na teh me-
stih uredil strelske line. Po odhodu italijan-
skih vojakov so šolo zasedli belogardisti, nato
pa domobranci in ostali v njej do 1. februarja
1944. V tem času v Zalogu ni bilo pouka. Šola
je dobila v prostorih osnovne šole v Polju dve
učilnici, v katerih se je moralo zvrstiti pet raz-
redov. Okupator je pridobival otroke z vklju-
čevanjem v organizacijo GIL ter s poklanja-
njem igrač in oblačil. Ponovni vstop v zaloško
šolo ni bil razveseljiv. Razdejanje je bilo veli-
52
ko. Kljub pogostim letalskim napadom, so jo
kmalu obnovili in usposobili za pouk. Do
konca vojne je šolo obiskovalo 74 dečkov in
60 deklic. Zaposlene so bile tri učiteljice in
dva učitelja. Učiteljska knjižnica je imela 534
knjig, šolska pa 114. Med vojno so uporabljali
učbenike: Fiere - Naša prva knjiga, Hefner -
Naše drugo berilo, Tretje slovensko berilo.
Lepa naša domovina. Čitanka za prvi razred
gimnazije; Računica L del, Računica za lju-
bljanske šole L, IL, III., IV. del, Raču-
nica za osnovno šolo V. del. Primanjkovalo je
učil, zemljevidov in tudi knjig. Iz dobe okupa-
cije na šoli ni ostala nobena slika ali zvezek.
Vse je bilo uničeno ali pa pozneje ukradeno.
Tudi dnevniki iz tega obdobja se niso ohrani-
li.
Po osvoboditvi so bili otroci iz Podgrada
ponovno vključeni v zaloško osnovno šolo.
Vseh učencev je bilo tedaj 129. S svojim de-
lom so se vključevali v razgibano življenje
kraja. Nabirali so zdravilna zelišča, uničevali
koloradskega hrošča, prispevali za ljudsko
posojilo, pomagali pri gradnji zadružnega
doma, prispevali za spomenik padlih v NOB,
sodelovali, pri društvih Svoboda, Partizan,
Ljudska tehnika in v gasilskem društvu. Imeli
so svoj pevski zbor, ki seje razvil zlasti, ko ga
je vodil profesor Janez Znidar. 23. februarja
1947 pa so na slovesen način sprejeli učence v
pionirsko organizacijo. Odred je dobil ime po
dijakinji Karlici Pangeršič, ki sojo fašisti mu-
čili-in je kasneje preminula kot partizanka. V
šolskem letu 1950/51 je zaloška petrazrednica
postala zopet štirirazrednica. Učenci višjih
razredov so morali hoditi v Polje, kjer je bila
sedemletna osnovna šola, preimenova v 13.
gimnazijo Ljubljana-Polje. Njeni višji razredi
so se spremenili v nižjo gimnazijo. Reforma
osnovnega šolstva v letu 1957/58 je prinesla
novo osemletno osnovno šolo, v Zalogu pa so
jo dobili šele 20. julija 1974, ko je
bilo zgrajeno novo šolsko poslopje s sredstvi
prvega samoprispevka. Poimenovana je bila
po Adolfu Jakhlu, padlem borcu grosupelj-
ske čete.
Zaloška šola ni bila le hram učenosti, am-
pak tudi žarišče kultumo-prosvetnega življe-
nja. V šoli so bile vedno volitve. Šola je bila
zbirališče ljudi ob manifestacijah, pred njo so
se zbirali vaščani, predno so krenili po Zalogu
skozi Spodnji Kašelj in zopet pred šolo, kjer
jim je vedno govoril nadučitelj Drašček. Nje-
gova zasluga je bila, daje šola čedalje bolj pri-
dobivala na ugledu. Kot član samostojnega sa-
djarskega društva v Polju je hotel tudi v Zalo-
gu ustanoviti samostojno društvo. To mu je
leta 1920 uspelo. Mladino je hotel čimbolj
pridobiti za sadjarstvo, zato je vsakemu učen-
cu po končani šolski obveznosti poleg spriče-
vala podaril še sadno drevesce. Po Draščkovi
smrti je društvo ponovno zaživelo v času
upraviteljevanja Franca Rebolja. Delovalo je
do leta 1949, ko so osnovali splošno kmetij-
sko zadrugo v Zalogu. Anton Drašček je usta-
novil tudi tamburaško društvo in salonski or-
kester, ki je s pomočjo učiteljstva nadaljeval
delovanje tamburašev. Od leta 1924 so imeli v
Zalogu pevski zbor, ki je bil do konca v sklo-
pu čitalnice. Prvi pevovodja je bil učitelj Me-
tod Požar, sledila sta mu učitelja Mirko Kre-
gelj in Silvester Cerut, ki je pripomogel zlasti
k napredku zborovskega petja. Drašček je bil
tudi predsednik čitalnice. Večina učiteljstva je
sodelovala pri Sokolu, ki je imel za svoje ak-
tivnosti sobo v pritličju šole. Gabrijela Draš-
ček je bila blagajničarka in režiserka igralske
skupine sokolske mladine. Na pobudo delav-
skega društva Svoboda in krščanskih sociali-
stov je od 3. februarja do 15. aprila 1932 šola
priredila nadaljevalni tečaj za tovarniške de-
lavce in železničarje. Udeležilo se gaje 40 slu-
šateljev.
Učni načrt za gospodarsko kmetijski in gos-
podinjski pouk za šolsko leto 1913-14 za dru-
gi razred je vseboval:
53
Zdravstveno stanje otrok. Učitelji so ugoto-
vili, daje na šoli malo otrok, ki nikoli ne pije-
jo. Zato so imeli v šolskem letu 1919/20 vsa-
kih 14 dni po eno uro protialkoholnega pre-
davanja. V kasnejših letih so temu posvetili
ves teden in ga poimenovali teden boja za
treznost. Za alkoholizem otrok so v glavnem
krivili starše. 18. januarja 1933 je po nalogu
kraljevske banske uprave v Ljubljani higien-
ski zavod izvedel preventivno cepljenje proti
davici. Ob 8.30, bila je sreda, je bilo cepljenje
na osnovni šoli Device Marije v Polju, za
otroke med prvim in petnajstim letom staro-
sti, v ljudski šoli v Zalogu pa ob 14.30. Ker je
bilo cepljenje obvezno, je vse tiste, ki se ga
niso udeležili, čakala kazen. V obdobju med
obema vojnama, je morala šola nekajkrat na
podlagi odredbe banske uprave prijaviti po
dva revna učenca, da sta dobila podporo. Ce
šola tega ne bi storila, bi vso odgovornost no-
sil šolski upravitelj. 22. oktobra 1940 je šola
nudila zimsko pomoč najpotrebnejšim otro-
kom. Dala jim je kruh in mleko, za božič pa
obleko in obutev, za katero so prispevali de-
nar dobrosrčni ljudje. 30. novembra 1940 je
dr. Andrej Jenko poročal o garjah. V Zalogu
je bilo 161 otrok, od tega 8 okuženih. Okuže-
na sta bila tudi dva družinska člana. 21 otrok
je imelo srbečico. Iz njegovega poročila se da
razbrati, da je bilo v šolskem okolišu 1.619
prebivalcev, domov pa 191. 11. februarja
1941 je šola prejela od kemijske tovarne de-
nar, ker pa ni sporočila, za kakšne namene naj
ga potrošijo, so nekaterim kupili nove čevlje
in nogavice, iz tega, kar je ostalo, so najrev-
nejšim otrokom kupovali vsak dan kruh, da
ne bi stradali. Spomladi 1941 so razkužili.
učilnice, ker je neki učenec dobil davico.
Zdravstveno stanje učiteljev in učencev je bilo
v začetku druge svetovne vojne zadovoljivo.
Po razmeroma nizkih cenah so lahko na karte
dobili moko, makarone, riž, sladkor, maslo in
celo meso.
Učenec Lužar Anton je umrl zaradi po-
škodbe, ki jo je dobil pri skakanju. Ko je po-
stala prehrana otrok vse bolj pičla, sta uprava
šole in krajevni šolski odbor uvedla namesto
šolske kuhinje prehrano s hladno malico. Za
kruh je prispeval krajevni šolski odbor 350,00
din, dr. Kamkaj 1.000 dinarjev. V šolskem
letu 1941/42 je bila mladina slabo hranjena.
Pregledali so jo zdravniki specialisti potujoče
ambulante, zobozdravnik pa jim je poruval
vse slabe zobe. Za bolne so izdali zdravniška
navodila. Na ljudski šoli ljubljanske pokrajine
kraljevine Italije v Zalogu je bila ustanovljena
zimska šolska kuhinja, ki je delovala od 15.
12. 1941 do 18.5.1942. Dnevno je dobilo ko-
silo 32 otrok. Kuhali so v hiši št. 50 vsak de-
lovni dan in tudi ob sobotah. Posebnih težav
pri organizaciji šolske kuhinje ni bilo. Težave
so imeli le pri nabavljanju krompirja, fižola in
zelenjave, ker so ga v jeseni in pozimi pokupi-
li siromašnejši sloji in vojaki. V kraju namreč
ni bilo več veliko kmetij. Naseljen je bil pre-
težno z delavci in železničarji. V šolskem letu
1942/3 je šolsko mladino pregledal dr. Gre-
gorčič. Sanitarna potujoča ambulanta pa je
pregledala prostovoljce. Epidemij ni bilo. Šol-
ska kuhinja je bila organizirana za dve skupni
otrok. Eni so jedli v Polju, drugi v Zalogu v
gostilni Gradišček. V naslednjem šolskem letu
so trije učenci dobili mumps, dva pa oslovski
kašelj. Učilnice so razkuževali oktobra z žve-
plom. Otroci so jedli le doma, šolske kuhinje
ni bilo, ker so bila živila racionalizirana, na
karte, manjkalo je zlasti maščob in kruha,
malo otrok je prinašalo malico v šolo.
Šola je imela nekoč izrazit smisel za prosla-
ve, prireditve in družabno življenje. Bila je
tesno povezana s cerkvijo, zato je zaradi cer-
kvenih praznikov, verskih vaj, obhajila in
drugega pouk večkrat odpadel. Verske vaje so
imeli trikrat letno, običajno v oktobru, de-
cembru in marcu, za druge, tretje, četrte in
pete oddelke. Spoved je bila največkrat v ok-
tobru. Maja so imeli učenci prvega razreda
prvo spoved in sveto obhajilo, po katerem so
bili pogoščeni. Vsako leto je na šolo hodil Mi-
klavž in obdaril tiste otroke, katerih starši so
poslali darila. Za božič so imeli božičnico, na
kateri so z nabiralno akcijo za pomoč najrev-
nejšim otrokom nabrali nekaj tisočakov in
blago za darila. Proslava se je začela z govo-
rom šolskega upravitelja, nadaljevala s petjem
božičnih pesmi in deklamacijami. Proslave so
se udeležili tudi člani kraljevskega šolskega
odbora. Otroci so bili obdarovani z oblekami
in perilom in s piškoti. Gorelo je božično dre-
vo, v razredih pa so bile postavljene jaslice.
54
Sledile so božične počitnice. Polletnih prak-
tično ni bilo. Spričevala so dobili 31. januarja,
z drugim polletjem so pričeli 3. ali 4. februar-
ja. Velikonočne počitnice so praviloma trajale
en teden konec marca. Za veliko noč so se
učenci udeležili svete maše in šolske procesi-
je. V maju so se učitelji in učenci udeležili
procesije svetega rešnjega telesa, praznovali so
spominski dan svete Helene, spomin na bitko
pri Sisku 1593. leta pa so 22. junija proslavili
z govorom, ki ga je poslala pokrajinska upra-
va. Rojstni dan kralja Petra II. Karadjordjevi-
ča so praznovali 6. septembra v letih med I.
svetovno vojno s šolsko mašo ob 8. uri in s
proslavo. Teden rdečega križa je bil v septem-
bru, ko so učencem pojasnjevali pomen orga-
nizacije za takratni čas. 25. septembra so ime-
li proslavo in sveto mašo v spomin na velike-
ga škofa in preroditelja slovenskega šolstva
Antona Martina Slomška. 9. oktobra po letu
1934 so praznovali obletnice smrti kralja
Aleksandra Karadjordjeviča, tvorca kraljevine
SHS, tragično preminulega v francoskem me-
stu Marseilles. 10.10. je bil koroški dan, ob
katerem je šolska mladina skupaj s Krekovo
mladino in gasilskim društvom organizirala
manifestacije. Ljudje so se zbrali ob 18.30
pred šolo. Sprevod z lampijončki in državno
zastavo se je podal na prostor pred gostilno
Gradišček, kjer je poleg šolskega upravitelja
imel govor še kak drug krajevni veljak. Pevski
zbor je zapel dve pesemi, nakar se je sprevod
pomaknil skozi Spodnji Kašelj nazaj pred
šolo. Dan varčevanja so proslavljali 31. okto-
bra s predavanji o pomenu varčevanja. Učen-
ci so prinesli cvetje in sveče in z njimi okrasili
grobove na farnem pokopališču. Včasih so v
oktobru praznovali tudi jadranski dan v spo-
min na ustanovitev jugoslovanske mornarice.
V drugi polovici novembra so imeli izseljeni-
ški teden, v katerem so imeli predavanja o iz-
seljencih ter zbiralno akcijo slovenskih knjig,
ki naj bi jih poslali izseljencem. Vsako leto 1.
decembra so po sveti maši v šoli praznovali
dan združenja Južnih Slovanov. 17. decem-
ber, rojstni dan kralja Aleksandra Karadjor-
djeviča, so praznovali s sveto mašo in prostim
dnem. 21. januarja 1928 so rojstvo kraljeviča
Tomislava proslavili s sveto mašo v cerkvi
Device Marije v Polju in s prostim dnem.
Prost dan so imeli tudi 22. januarja, v spomin
na sv. Savo. Za praznik dela, 1. maja, se je
podmladek Rdečega križa izkazal z gledališki-
mi igricami, ki jih je nekaj časa vodila Gabri-
jela Drašček. S predavanji in deklamacijami
so proslavili materinski dan 11. maja. Istega
meseca so se ponovno spomnili koroških Slo-
vencev in zbirali denar, podobno kot ob dne-
vih, ko so imeli predavanja o tuberkulozi.
1942. leta so na dan svetih Treh kraljev itali-
janski okupatorji v gostilni Gradišček obdarili
40 otrok. Proste dni so imeli učenci tudi ta-
krat, kadar je umrl član krajevnega šolskega
odbora ali šolski upravitelj, dvakrat letno pa
tudi zaradi zborovanja učiteljskega društva, ki
so se ga udeležili vsi učitelji. Zaključki šolskih
let so bili na Vidov dan 28. junija, seveda zo-
pet s sveto mašo.
Navedeni podatki jasno govorijo o tem,
kako močan vpliv je imela cerkev na vzgojo
otrok in na življenje šole. Tudi vpliv veliko
srbskega nacionalizma ni bil nič manjši, saj se
je bilo treba spominjati zgodovinskih oseb in
dogodkov, ki so bili za slovenski narod manj
pomembni.
Zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov,
posebno zgodovinskih kronik iz 1. in 2. sve-
tovne vojne ter najnovejšega obdobja, kronika
ni popolna.
ZGODOVINSKI VIRI
Dokumenti šolskega arhiva v zgodovinskem arhivu
mesta Ljubljana — Fotografije šole - Šolski muzej
Slovenije
LITERATURA
Rdeči Zalog — Kronika — Brošura: Zgodovina šole
v Zalogu (raziskovalna naloga zgodovinskega krož-
ka)
Stane Padežnik
mentor zgodovinskega
krožka
55