119
Politične stvari.
Episode iz državnega zbora.
Ker smo svojim bralcem obljubili, da jim podamo nekoliko za nje bolj mikavnih črtic iz državnega zbora, naj tukaj slede nekatere episode iz zadnjih razgovorov o obravnavi budgeta za učne namene.
Prvo za nas bolj zanimivo episodo je bil napravil in izpeljal dr. Vosnj a k s svojim govorom za vpeljavo slovenskega jezika v naše srednje šole. Stvar sama na sebi ni komična, če se enkrat sliši; toda dr. Vošnjak se nam zdi kakor tisti, ki je vedel dogodbo o strelu in jo povsod hitel praviti, če je le mogel do besede priti; po tem je postal mož smešen, ne po svoji povesti, katera ni bila nikakor smešna, marveč prav žalostna, ravno tako žalostna, kakor dr. Vošnjakove lamentacije o slovenskih šolah. Vse to, kar je on pravil na njegove besede malo pazljivi in za-nje neobčutljivi zbornici, pravil je že trdovratnim jn gluhim nemškim ustavovercem davno pred njim dr. Toma n, dr. Costa i. dr. in sicer mnogo boljši, mnogo krepkejši, z dokaj večo vednostjo in parlamentariČno izurjenostjo. In kaj je pomagalo? Nič! Ustavoverci so molčali in podirali dotične predloge, kakor so to storili z Vošnjakovim predlogom; razloček je bil ta, da so prvi govori zbudili vsaj zunaj državne zbornice nekako pozornost in pod Hohenwartom nam pridobili vsaj nekoliko drobtinic; zdaj pa je bil Vošnjak upijoč v puščavi , kateremu so se ustavoverci za hrbtom posmeho-vali; govor njegov jim je k veČemu razodeval, da dr. Vošnjak je le plitve vednosti, toraj jim mož sam ne bo delal posebnih preglavic.
Njemu zelo podoben je bil gosp. Dežman in sicer zarad tega, ker je tudi on prodajal v zbornici že staro šaro. Robo, katera v zborih konštitucijonalnega društva, deželnega zbora Kranjskega in pri kakem ustavo-vernem banketu ne najde več kupca, je peljal seboj na Dunaj in tam napravil popolno razprodajo (ganz-lichen Ausverkauf) svojih plesnjivih principov in po moljih zdrave pameti snedenih io^j , češ, ti ljudje ne poznajo še mojega preležanega blaga, morda naredim kako kupčijo. Mi to blago že poznamo, toraj se nam ne zdi truda vredno ga pregledovati. Le par cunj posebno upijoče barve, katere je kazal ustavovernemu po-slušateljstvu, izberemo iz njegove krame in jih pokažemo od prave strani, da jih tudi preslepljeni volilci njegovi na Dolenskem lahko malo bolj na tanko ogledajo.
V začetku svoje zabavljice je rekel, da tudi na levici sede zastopniki slovenskega naroda. Da, toda kaki! Nam pride na misel tisti zagovornik, ki je imel braniti nekega zatoženca; a mesto da bi ga bil branil in spodbijal zatožbo, mu je pa rekel: „Ob-stani, kar si storil, saj ti nič ne pomaga; jaz vem, da si lump." — Gosp. Dežman se je pa tudi še pobahal s tem,  da so njegovi volilci po vsem njegovih misli,   da
vsi komaj pričakujejo ponemčevanja, in je trdil, da Slovencem primanjkuje učiteljev in učnih pripomočkov. To ni res, kakor je vsakemu znano; učiteljev je še preveč, ker so raztreseni po vsem cesarstvu ta- in unkraj Lita ve; učnih pripomočkov bi nam pa le manjkalo, ako bi bili v deželnem zboru sami Dežmani in med šolskimi učenjaki sami Zime.
Zanimivo, dasiravno ne novo, je, kar je gospod Dežman trdil o gimnaziji v Kranji. Rekel je, da se slovenski učni jezik tam ni obnesel, marveč se je pokazalo , da so učitelji težko učili v njem in učence silili starši na Ljubljansko gimnazijo, kjer so imeli priliko učiti se nemščine. Kar se tiče prve točke, je verjetna, kajti znano je, da so bili nastavljeni na Kranjsko gimnazijo učitelji, ki so slovenski malo ali nič bolje znali, kakor turški, toraj jim je bilo težko podučevati v slovenskem jeziku in so se morali vrniti k nemškemu, a ta krivda ne zadene Slovencev, ampak vlado, ki je nezmožne učitelje poslala na to gimnazijo. Kar pa je trdil o učencih, je le toliko resnično, da so jih stariši silili v Ljubljano, kedar so dokončali četrti razred, ker dalje v Kranji niso mogli študirati. Da bi bila pa v Kranji tudi gorenja gimnazija, bi pač Dežman še tega po pravici ne bil mogel reči.
Iz ravno te resnicoljubnosti izvira tudi druga trditev Dežmanova, da so one občine, ki so bile odvrgle klerikalni jarem, pošiljale prošnje do deželnega šolskega sveta za vpeljavo nemščine v svoje ljudske šole. Naj nam g. Dežman imenuje te občine! Edina Postojna in ljubljanski konstitucijonalci so poslali take prošnje, al kako so se te prošnje rodile, to g. Dežman sam najbolj ve in bi bil moral kot resnicoljuben mož tudi povedati.
Tres faciunt collegium! Kjer sta dr. Vošnjak in Dežman, se dr. Razlag ne sme pogrešati. Vošnjak je govoril za slovenske, Dežman za nemške šole, Razlag pa, ki čuti vedno v sebi poklic posredovati med strankami, je prekosil oba s tem, da je poganjal se za internacij onalno (mednarodno) vseučilišče za vse Jugoslovane. Pričakovali smo tudi od njega posebnega predloga, v katerem jeziku naj se na tem vseučilišči predava, a ni ga bilo. Morda nas Razlag nekega belega dne razveseli s kakim novim internacijo-nalnim jezikom za to vseučilišče po njegovem okusu. Da je dr. Razlag s tem govorom stopii v nasprotje s svojim govorom na Vižmarskem taboru, iz tega si mož menda nič ne stori. Pač res, ta doslednost je čisto — Razlagova.