572                                                                  Listek.
militonom hrvaškim, češkim, poljskim in rusinskim, možno mu je le, ako se zateče k mednarodni „alma mater" ob Dunavu in Muri. In zdaj pa nam kdo očitaj   , panslavizem « !                                                  (Dalje prihodnjič.)
LISTEK.
Dragojila Milek f. Dne 22. malega srpana t. 1. je v Ljubljani po dolgi, zeld mučni bolezni umrla gospodičina Dragojila Milkova, upokojena učiteljica in res prava dika težavnega in odgovornega poziva svojega. Neka slovenska prislovica veli: »Ce hočeš biti hvaljen, umri«, toda kar se tiče pokojnice, reči je sine"ti, da je ni treba pov -zdigati na troške resnice, temveč samo priznati nam je nje redke vrline. Tovarišica po-kojnici je v 182. štev. »Slov. Naroda« kratko, toda tako jedrovito in zvesto narisala nje življenje, da nam je le opozarjati na ta izborni spis. Pokojnica, rojenja Ljubljanka (leta 1850 ), delala je malone do poslednjih dnij vsa leta učiteljske dobe svoje v Koboridu in si tam postavila v srci narodovem in mladine najstalnejši spomenik. Visoko naobra-žena, vender brez vse smešne napihnjenosti, vestna učiteljica, ali z ljubeznijo vladajoča mladim duhovom, pristna domcrodka, vneta za vse pristno in vzvišeno, najblažja hči in sestra, vzorna prijateljica: takd živi in živi v lepem spominu dolgo med nami cenjeno ime Dragojile Milkove !   Tudi našemu listu je bila  ranjca udana prijateljica in sotrudnica.
— in —
Tržaško - koprski Škof Matej Ravnikar, slavni pisatelj in pedagog slovenski. V spomin razkritja spominske plošče v 13. dan julija 1890. 1. v njegovi rojstveni hiši na Vačah slovenski mladini poklonil Jernej Ravnikar, slovenski učitelj. Z eno podobo, Izdala in založila »Družba Sv. Cirila in Metoda v Ljubljani 1890, 8, 31 str. Tisek J. Blaznikovih naslednikov. - Takd se imenuje knjižica, ki je kot V. zvezek knjižnice »Družbe sv. Cirila in Metoda« prišla na svetlo. V nji nam je g. pisatelj, sorodnik velikega našega Ravnikarja, s spretnim peresom in čutečim srcem opisal življenje in delovanje pisatelja in učenjaka škofa Ravnikarja ter mladini slovenski postavil lep vzor pravega za cerkev in narod svoj vnetega moža, da bi ga posnemala in hodila po njegovih potih. Zlasti nam je ustregel, da je korenitemu spisu svojemu dodal tudi podobo Rav-nikarjevo in doslovno njegovo oporoko, ki jasno priča o Ravnikarjevem blagem srci, kakor o njegovem vedrem duhu. S to knjižico so šolske naše biblijoteke spet pridobile primeren dar, za katerega lepo zahvaljujemo g. pisatelja, kakor tudi »Družbo sv. Cirila in Metoda«, ki pod modrim in previdnim vodstvom svojim lepo napreduje in se razcvita našemu narodu v čast in slavo! (Mimogrede" omenjamo, da je Ravnikarjev životopis, ki je brezimno natisnjen v koledarji »Družbe sv. Mohorja« za leto 1878. in katerega navaja g.   pisatelj  na   12.  strani svoje knjižice,   spisal prof. Fr.  Leveč.)
Slovensko petje v preteklih dobah. Drobtinice za zgodovino slovenskega petja. Spisal, izdal in založil Fran Rakuša, nadučitelj. Natisnila »Narodna Tiskarna« v Ljubljani 1890, m. 8, 171 str. — Ker naravnost povemo, da nas je ta Rakuševa lična knjiga posebno razveselila; zakaj prvič nam je lep dokaz zavednosti in pridnosti slovenskega ljudskega  učiteljstva,  in drugič nam  g.  pisatelj  v nji opisuje   tvariuo,   katere   se doslej   v
Distek.
573
Slovencih  še nihče ni lotil.    Gospod nadučitelj Rakuša si je postavil lepo,   a  tudi težko nalogo,   povedati   nam   zgodovino   slovenskega   petja od  najstarejših   časov do  denašnjih dnij.   Sam priznava v predgovoru,   da tako  ogromno  delo je možno   izvršiti   samd   pisatelju, ki biva v  velikem mestu poleg bogatih   knjižnic,   nikakor pa ne selškemu učitelju, ki stanuje oddaljen od omikanega središča tam na kmetih.   Vender moramo pritrditi, da se je g.  Rakuša  vestno  pobrinil ter  kolikor je bilo   moči,   pridno  zbral in umno porabil vse,  kar mu je bilo možno po raznih knjigah in časopisih,   nemških in slovenskih,   najti podatkov o slovenski   pesmi   in   nje   skladateljih.   Knjiga   obseza   tri   dele.   V prvem   govori g. pisatelj  o slovenskem petji in njega razvoji od najstarejših časov do sedanje dobe. V njem se spominja   zaslug,   katere so si za slovensko   petje in slovensko   pesem pridobili Primož Trubar,   Jakob  Gallus,   Adam Bohorič,   Tomaž  Hren, P.  Nikolaj  Dolar,  Vi-sentinij,  Gregor Alasia,  baron Žiga Zois, Jakob Zupan,  Repež, Redeskini, Linhart, Vodnik, Volkmer, Japelj,  Modrinjak,   Stanič,   Dajuko,  Jožef Lipokl,   Traven,   Andreaš,   Vodovnik, Ahacelj,  Slomšek in razni novejši skladatelji.   V vsi knjigi nam to poglavje najmenj  ugaja, ker je  pisano preveč   aforistično.   Vender radi   priznavamo,   da je v njem   nakopičenega mnogo lepega gradiva.  —  Drugi del priobčuje životopise umrših skladateljev slovenskih. Opisani so tu precej   temeljito:   Fr.  S. Adamič,   Luka   Dolinar,   Jurij   Fleišman,   Anton Hajdrih,   Josip Hašnik,   Anton Hribar,   Josip Kocijančič,   Avgust Leban,   Kašpar  Ma.,ek, Kamilo Mašek,   Blaž   Potočnik,   Gregor   Rihar,   Dragotin   Ripšl   in Miroslav  Vilhar.  — Tretji  del   obseza   životopise   živečih   še   skladateljev   slovenskih.   Tukaj  so opisani:  Leopold   Belar,   Danilo Fajgelj,   Anton   Foerster,   Franjo  Gerbič,   Ignacij   Hladnik,    P.   An-gelik Hribar,   brata Benjamin iu Gustav Ipavec,   Davorin  Jenko,   Jožef  Levičnik,   Ivan Miklošič,   Anton   Nedved,   Fr.   S. Vilhar,   Hrabroslav  Volarič,  Vojteh  Valenta,   Andrej Vavken   in Janko Zirovnik.   Lično   knjigo   lepšajo   tudi   podobe   Trubarjeva,   Riharjeva, Slomškova,   Fr.   S.  Vilharjeva,    Foersterjeva,   M.  Vilharjeva,   K.   Maškova,   Kam.   Maš-kova,   Lebanova,   Kocijančičeva,   Hajdrihova   in Adamičeva.   Glede" životopisov  in podob moramo  pripomniti,  da se g. pisatelj po naših mislih ni držal povsod   pravega razmerja. Zdi se nam,   da gre  skladateljem,   ki imajo posebne   zasluge za razvoj   slovenske   pesmi, v takšni knjigi, kakor je Rakuševa,   tudi več   prostora.    Takšni   skladatelji bi morali biti opisani temeljiteje in dotičnim   opisom bi se bila   morala   dodati na vsak način tudi  podoba dotičnega   skladatelja.   Riharju n. pr. je odmerjenih polnih   12 listov,   Nedvedu pa samo   jeden in še ta brez   podobe   skladateljeve !   In   vender   moramo Nedveda   kot  učitelja, pevovodjo in  skladatelja neumrjočih,   deloma že naVodiiih slovenskih pesmij  imenovati   diko   slovenskih   skladateljev.   Le pomislimo,   kaj je Nedved samo s   svojim  »Slavč-kom«   storil   za   razvoj   slovenskega   petja v naši ljudski   šoli!    Že  ta  velika   zasluga njegova bi bila morala g. pisatelju  —   učitelju biti  migljaj,  da bi bil tega ljubljenca našega nekoliko  obširneje opisal ter spisu   svojemu   dodal tudi   podobo   njegovo.   Tudi Foerster se nam zdi preskromno opisan.   Toda navzlic tem pegam, moramo Rakuševo knjigo  imenovati jako lepo in velezaslužno delo,   katero radi in z dobro  vestjo priporočamo občinstvu slovenskemu,   zlasti našim   pevcem in raznovrstnim   pevskim   društvom.    Pisana je z velikim navdušenjem za to prelepo   umetnost  in preverjeni   smo,   da  bode povsod  vzbujala   veselje   do   petja in ž njim.   budila in krepila   narodno   zavednost.   Knjiga   ima tudi jako   lično,   prikupljivo   vnanje   lice   ter   zelo   čedno   tiskana in   lepo vezana.   Dobiva se »Narodni Tiskarni«,   pri knjigovezu Janezu Bonači,   in pri  knjigarjih Kleiumavrji in Gi-ontiniji   v   Ljubljani.   Broširana   stoji   80   kr. ,   elegantno   vezana   z zlatim   obrezkom   pa I  gold.  50 kr.
Vežbovnik (Exercier- Reglement)   za cesarske in  kraljeve peš-čete.    Poslovenil in založil Andrej Komel pl,  Socebran,   c. in kr. major  v  p.  Natisnila tiskarna družbe sv. Mo-