
_

LETNIK III • ŠT. 2 • OKTOBER 1964

REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE

REVIJO IZDAJA »ŽIVLJENJE IN TEHNIKA« - DIREKTOR IVAN 5POLAR
- UREJUJE UREDNIŠKI ODBOR - ODGOVORNI UREDNIK' DUŠAN
KRALJ - TIM IZHAJA DESETKRAT LETNO - LETNA NAROČNINA
900 DIN. REVIJO NAROČAJTE NA NASLOV: TIM, LJUBLJANA, LEPI
POT 6 - TEKOČI RAČUN 600-18-603-177 - TISK IN KLIŠEJI TISKARNA
»JOŽE MOŠKRIC«

SOBNO
LETALO
Z DALJINSKIM
KRMILJENJEM

Miniaturno letalo z daljinskim krmiljenjem
je zelo mikavna igrača, katero si lahko izde¬
late iz dokaj cenenega gradiva. Letalo je
I  pritrjeno na daljši krak vrtljive prečke, med¬

tem ko je na drugi krajši krak obešena kot
protiutež masivna raketa. To omogoča lah¬
koten start letala* katerega poganja mali pro-

46

SPRETNE ROKE

peler, ki je pritrjen na os miniaturnega
elektromotorčka. Letalo se dvigne do višine
osišča in kroži v pravilnem nagibu. Z njim
vred kroži seveda tudi raketa. Električni tok
za pogon elektromotorčka dovajamo letalu iz
baterije, ki je vložena v posebno ohišje z dvo¬
polnim stikalom. Dovajamo ga lahko po dveh
daljših žicah, od katerih je ena priključena
na kovinsko podnožje, druga pa speljana skozi
navpično cevko stojala in preko gibljivega
kontakta dalje po votli prečki vse do elektro¬
motorčka. Tako nam dvopolno stikalo omo¬
goča daljinsko krmiljenje, t. j. start, letenje
in pristanek v obeh smereh.

Celotno napravo vidite na priloženi foto¬
grafiji, prilagamo pa tudi skice za izdelavo
posameznih sestavnih delov.

Stojalo:  Njegovo podnožje sestoji iz treh
14 cm dolgih, 1,5 cm širokih in 1 mm debelih
železnih krakov, ki jih spnemo s 6 cm dolgim
vijakom (s 4-milimetrskim navojem). Vsak
krak v dolžini 2 cm upognemo pravokotno
navzdol. Tako bo celotna naprava imela dokaj
elastično podnožje. Na gornji del vijaka na¬
sadimo 37 cm dolgo in 6 mm debelo< alumi¬
nijasto cev, kateri 6 cm od obeh koncev iz¬
vrtamo 3 mm veliko luknjo za prehod izo¬
lirane žice v cev in iz cevi. V gornji del cevi
vdelamo še 2 cm globoko medeninasto pušo
(z dnom), ki bo služila za ležaj železne osi,
na katero je zopet gibljivo pritrjena vrtljiva
prečka. To os si lahko 'takoj pripravimo.
Dolga naj bo 6 cm. Gornji del v dolžini 2 cm
izpilimo v 1 mm debelo prečko in v sredino
tega dela izvrtamo luknjico. Spodnji del izpi¬
limo stožčasto, a gledati moramo, da se bo
lepo prilegal stenam notranjega dela puše.
Srednji del osi izoliramo z gumijasto ali po-
livinilno cevko, a nanjo nadenemo primeren
medeninasti obroček. Priporočati je, da hkrati
vanj potisnemo tudi goli konec kakih 70 cm
dolge, sicer izolirane žice, ki bo služila za
priključek letala. Tu nujno potrebujemo ple¬
tenico, t. j. vodnik sestavljen iz več drobnih
žic, kajti le tako se bo prostoviseče letalo
lahko pravilno nagibalo. Končno si napra¬
vimo še drsni kontakt iz tanke in prožne me¬
deninaste pločevine in tega pritrdimo na
tesnilec iz medeninaste pločevine, ki je zaradi
izolacije od cevke podložen s polivinilno
cevko. Vedeti morate namreč, da želimo za
dovod toka prihraniti eno žico, s tem, da
namesto nje dovajamo tok kar po kovinskem
delu celotne naprave. Drugo žico pa je se¬
veda treba speljati prav do elektromotorčka
in ker je prečka vrtljiva, smo morali na vrhu
stojala predvideti gibljivi kontakt.

Na vijak, s katerim je pritrjen drsni kon¬
takt, pritrdimo tudi goli konec izolirane žice,
žico pa vdenemo v cev in izvlečemo tik ob

podnožju. Drugi konec žice priključimo na
poseben vijak, ki mora biti izoliran od ko¬
vinskega dela. Zato mora biti izvrtina dokaj
večja, z obeh strani pa je potrebno vdelati
izolirno podložko. Temu dodamo v razdalji
2 cm še en vijak, ki pa je to pot tesno' pri¬
trjen na kovinsko podnožje. S tem šmo iz¬
vedli oba priključka.

Prečka:  Vrtljivo kovinsko prečko si prav
tako izdelamo iz 6 mm debele aluminijaste
cevi. Njena celotna dolžina naj znaša 95 cm.
V razdalji 55 cm od enega konca prevrtamo
cev s tankim šilom ali svedrom, pravokotno
na to ižvrtino pa izrežemo z rezbarsko žagico
še 20 mm dolgi in 2 mm široki zarezi. Tik na
kraju daljšega kraka prav tako prevrtamo cev
s tankim svedrom. Skozi ti dve luknjici bomo
kasneje vdeli tanko jekleno žico, ki nosi le¬
talo. Na drugi strani cevi vdelamo zopet 6 cm
dolg vijak in hkrati pritrdimo nanj prepog¬
njeni konec medeninastega traku, ki bo nosil
raketo. S premikanjem obeh matic navzdol
ali navzgor lahko zelo precizno izravnamo
ravnotežje rakete in letala, odnosno malen¬
kostno preutež, ki jo mora imeti letalo, da se
spusti na tla.

Letalo:  Konstrukcija je zelo enostavna,
kajti trup je izdelan v obliki ravne ploskve,
ki pa jo ojačimo' s tem, da ji robove upog¬
nemo (z malim kladivom). Sprednji izrez
služi za montažo miniaturnega elektromo¬
torčka iz produkcije »Mehanotehnika«, med¬
tem, ko skozi ostale štiri zareze potisnemo
ustrezen trak medeninaste pločevine, tega
upognemo pravokotno navzdol, obrežemo s
škarjami v trikotno obliko, tako da bo možno
v višini 30 mm od trupa izvrtati luknjo za
ležaj osi sprednjih koles. Ta del zatem lepo
okroglo obrežemo in montiramo os s parom
koles s primernega miniaturnega avtomo¬
bilčka. Na zadnji strani dodamo še enako ali
nekoliko manjše kolo, za katerega pripravimo
vilice iz medeninaste pločevine in te potis¬
nemo v zarezo na repu trupa.

Trup in krila letala sta izdelana iz 1 mm
debele medeninaste pločevine. Krila so spre¬
daj podložena s 3 mm debelo podložko, kar
služi za vzgon letala. Spodnji del elektro¬
motorčka pri montaži obložimo s primernim
tankim medeninastim trakom, tega potisnemo
ob straneh sprednjega izreza in upognemo na
obe strani trupa.

Propeler si izdelamo iz 3 mm debele juvi-
durne plošče. Osnovno frontalno obliko si
najprej izrišemo s šestilom in trikotnikom
in takšno izrežemo z rezbarsko žagico. Zatem
obdelujemo propeler z nožičem. Tokrat seveda
ne obrezujemo, temveč strgamo, tako da do¬
bimo tanka in lepo oblikovana kraka prope¬
lerja. Nagibna ploskev vsakega kraka naj bo

SPRETNE ROKE

47

prilagojena nasprotnim diagonalam njunega
Prereza. Ker sta kraka na konceh dokaj širša,
a ob osi ožja, bomo dobili zelo pravilne na¬
gibe obeh krakov propelerja. Tega na koncu
obdelamo še s finim steklenim papirjem in
ga potisnemo na os elektromotorčka. Pre¬

ostane nam samo še montaža žične zanke,
katere prednji del ukrivimo šele, ko smo ga
vdeli skozi luknjici na daljšem kraku vrtljive
prečke. Hkrati pririnimo goli konec žice na
kontakt ene ščetke, drugi ščetki pa priklju¬
čimo krajši konec žice, ki ga utrdimo na

48

SPRETNE ROKE

sprednji vijak, da tako dobi dober kontakt
z »maso«.

Raketa:  Raketa je sestavljena iz masivne
juvidurne palice, katere premer znaša 2 cm,
a dolžina 18 cm. Iz 1 mm debele aluminijaste
pločevine izdelamo zanjo segmente za rep

in kljun, te zložimo pravokotno* in potisnemo
v pravokotni zarezi na prednjem in zadnjem
delu rakete. Raketa naj bo obešena na 12 do
15 cm dolgih koncih jeklene žice.

Ohišje za baterijo:  To je lesena škatlica z
dimenzijami 75 X 75 X 25 mm. Škatlica je

SPRETNE ROKE

49

O

«0

zgoraj zaprta, toda spodaj nima dna. Tako
lahko s spodnje strani vložimo vanjo bate¬
rijo z nazaj upognjenima kovinskima pri¬
ključkoma, ki se tesno prilegata dvema me¬
deninastima trakovoma (znotraj škatlice). Ta
dva sta priključena na dva nasprotna seg¬
menta vrh škatlice. Vse štiri polkrožne seg¬
mente, ki imajo obliko četrtine kolobarja, si
izdelamo iz medeninaste pločevine. Njihov
zunanji premer naj znaša 50 mm, a notranji

H>< 1

U^-20-

30 mm. Njihove robove vtisnemo v ozke za¬
reze ali kar v les. Utrdimo jih s 4 vijaki, pri
čemer ostala dva, na katera nista priklju¬
čena medeninasta trakova, služita za priklju¬
ček dovodnih žic k letalu. Da bo stikalo po-

50

SPRETNE ROKE

polno, si izdelamo še dva enaka segmenta,
ki pa naj imata to pot velikost ene tretjine
kolobarja. Ta pritrdimo na primerno prečko
ali okroglo ploščico s premerom 40 mm, ki
pa mora imeti v sredini izvrtino. To na¬
denemo na vijak, čeznjo pa kos spiralnega
peresa iz tanke jeklene žice, podložko in ma¬
tico. TakO' bo kontakt vedno zanesljiv. S pre¬
mikanjem prečke ali ploščice levo ali desno
preko posameznih zarez lahko spreminjamo
polariteto baterijskega toka na dovodnih
žicah, s tem pa smer vrtenja motorja in smer
gibanja letala. Z nekoliko daljšimi dovod¬
nimi žicami lahko krmilimo letalo tudi na
večjo razdaljo. Kdor je spreten, naj v enega
od priključkov dovodnih žic spelje še preko
žičnega reostata (kakršne so imeli stari ba¬
terijski radijski sprejemniki) in tako bo' lahko
poljubno zaustavljal in poganjal letalo ter
hkrati reguliral tudi njegovo hitrost.

Po priloženih skicah ne bo težko izdelati
tudi večja letala, t. j. z večjimi in močnejšimi
elektromotorčki, kakršnih je že samo iz pro¬
dukcije »Mehanotehnike« dovolj.

Miloš Macarol

Založba Življenje in tehnika izdaja zbirko najboljših znanstveno fan¬
tastičnih del

SPUEKTRUM

V njej se boste seznanili s potovanji po vesolju, z življenjem na tujih
planetih in z napetimi dogodivščinami vesoljskih potnikov in razisko¬
valcev. Knjige vas bodo seznanile tudi z zamislimi, ki jih je na področju
tehnike že dosegel človeški razum in so danes mogoče videti plod razgrete
domišljije, vendar bodo mogoče kmalu, tako kot nekoč Nemova podmor¬
nica Nautilus, pomenile nov korak naprej v neslutenem razvoju tehnike
in znanosti.

Ceno zbirke smo znižali. Vsako leto izide šest knjig, ki jih dobite za
2900 din. Knjige so ilustrirane. Zbirko lahko naročite pri založbi Življenje
in tehnika, Ljubljana, Lepi pot 6, ali pri šolskih poverjenikih.

SPRETNE ROKE

51

Izbirajte med zanimivimi knjigami, ki jih izdaja Založniški zavod »Življenje in
tehnika«. Pionirje in pionirke predvsem opozarjamo na knjižno zbirko »Tvoja knjiga
tehnike«, v kateri so že izšle naslednje knjige:

RAKETE - STROJI - SKOZI TOVARNO

Knjige lahko naročite pri šolskem poverjeniku, ali pa pri Založniškem zavodu
Življenje in tehnika, Ljubljana, Lepi pot 6.

PRIPOMOČEK
ZA RISANJE ELIPS

Risanje kvadratov, pravokotnikov, trikot¬
nikov, mnogokotnikov in krogov ni težko, če
imamo na razpolago trikotnike in šestilo.
Težko pa je, če moramo v eni potezi izrisati
pravilno elipso. Pri pravilni elipsi vemo, da
je skupna razdalja vsake točke od obeh žarišč
vedno enaka.

Kdor se malce zamisli v priloženo skico,
se bo prepričal, da je risanje pravilnih elips
zares najbolj enostavno, če za pripomoček
uporabimo vrvico in dva žebljička. Žebljička
v tem primeru predstavljata žarišči elipse,
vrvica pa nam omogoča, da bo skupna raz¬
dalja vsake točke od obeh žarišč zares vedno
enaka. Vrvico bi sicer lahko vzeli enojno in
vsak konec navezali na enega od obeh žeb¬
ljičkov. Toda tedaj bi v eni potezi lahko zri¬
sali le pol elipse. Brž ko pa vzamemo daljšo
vrvico in konca skupaj zavozlamo, lahko zri¬
šemo elipso v eni potezi.

Na risalno desko položimo večji papir in
zabijemo vanjo v razdalji 35 cm dva tanka
žebljička. Vzamemo 1 m dolgo vrvico, konca
zavozlamo in razpeto položimo preko žeb¬

ljičkov. Vzamemo svinčnik, nategnemo vrvico
in ob zategnjeni vrvici napravimo ris. Prava
elipsa v eni potezi. Razmaknimo še bolj oba
žebljička. To pot bomo dobili še bolj splo-
ščeno elipso. Če pa žebljička zbližujemo, bo
elipsa vedno bolj oblasta. Zbližujemo žeb¬
ljička še naprej in elipsa bo že docela po¬
dobna krogu. Zabijmo žebljička tik drugega
ob drugem in elipsa se bo spremenila v pravi
krog, kajti sedaj imamo opravka samo z enim
žariščem, ki je to pot nič drugega kot sre¬
dišče kroga.

Ta poskus nas pripelje do ideje, da si lahko
za šolski pouk pripravimo zelo nazorno učilo.
To naj bo iz večje kvadratne deske, katero
ž vodoravno premo razpolovimo in nanjo na¬
nesemo merilo z enoto 2 cm. V vseh teh toč¬
kah izvrtamo 2 mm debele luknje in zanje
pripravimo dva ustrezna žebljička. Pripra¬
vimo si še vrvico in papir, a po možnosti
tudi tehnični svinčnik, ki omogoča, da vrvica
d: i ob sami mini in tako dobimo še bolj
točen obris elipse.

Miloš Macarol

52

SPRETNE ROKE

Dozirni

kozarec

Sipke snovi kot so sladkor, mleta kava in
podobno običajno pri uporabi merimo s kav¬
nimi žličkami. Obstajajo pa tudi posebni do¬
zirni kozarci. Ti imajo v pokrovu vdelano
cevko, ki štrli nekoliko iznad njega in sega
malone do dna. Takšno dozirno napravo si
lahko izdelamo tudi sami iz raznih kozar¬
cev, ki imajo kovinski patentni pokrov, ali
pa pokrov iz plastične mase. Pri prvih si
bomo- v pokrov vgradili medeninasto cevko,
ki jo enostavno pririnimo na obeh straneh,

ZRAČNA

Vrteča vetrnica — ventilator napravi
zračni tok, ki hladi prostor. Imamo pa tudi
nasprotni pojav, da zračni tok poganja vetr¬
nico. V tem primeru je vetrnica nekakšna
zračna turbina, ki jo koristno uporabljamo
ne le za pogon vinogradniških klopotcev,
temveč tudi za pogon malih električnih gene¬
ratorjev, ki oskrbujejo samotna naselja z
električno energijo.

Malo zračno turbino si bomo' izdelali iz
kartona po priloženi skici. Na karton s šesti¬
lom narišemo krog (premer 20 cm), ga raz¬
delimo- na 8 delov in vse črte izvlečemo ka¬
kor na skici. Kjerkoli so črte izvlečene,
karton izrežemo s škarjami. Posamezne seg¬
mente zatem po črtkanih risih ukrivimo
navzgor in rotor turbine bo s tem izdelan.
V sredino mu vdelamo še kovinsko pušo in
to nasadimo na jekleno os (staro ravno ple¬
tilko), ki je navpično zabita v malo deščico.

Če to napravo postavimo na toplo peč ali
radiator, se bo rotor začel vrteti in vrtel se
bo, dokler bo toplota kaj izdatna. Morda bi

pri drugih pa si narežemo iz mehkega juvi-
durja (odpadkov od tekačev za pod) več
ustreznih kolobarjev in jih zlepimo z lepi¬
lom za juvidur pod pokrov skupno s cevko.

TURBINA

SPRETNE ROKE

53

nekdo dejal, da je to naprava, ki jo poganja
toplota. Pa ni tako! Topla peč le ogreva zrak.
Topel zrak pa, kot vemo, postane lažji in
tako nad pečjo nastane zračni tok, ki se gib¬
lje navpično navzgor. Pod vplivom tega
navpičnega zračnega toka se »rotor« naše
»turbine« začne vrteti. Če na robove našega
rotorja navežemo male papirnate stolčke, se
bo naša zračna turbina spremenila v vrti¬
ljak, ki se bo neprestano' vrtel. Takšne na¬
prave lahko zelo 1  koristno uporabimo. Naša
naprava je v primerjavi z drugimi pogon¬
skimi stroji zelo slabotna, saj je majhna in
tudi zračni tok ni močan. Vemo pa, da so
vetrovi v starih časih gnali tudi ogromne
vetrnice vetrnih mlinov in z njimi vred tudi
težke mlinske kamne, ki so mleli žito. Dan¬
danes so takšni mlini samo še turistična za¬
nimivost, vendar pa obstaja vrsta koristnih
naprav, ki jih poganja zračni tok. Med te
sodijo tudi ribiške jadrnice in jadralna le¬
tala. Vrsta podobnih naprav deluje tudi na
umetni zračni tok. Tudi pri parni turbini
imamo dokaj podoben pojav, čeprav tu tur¬
bine ne poganja zrak, ampak vodna para.

Končno pa nekaj drži! Na takšnih skrom¬
nih napravah je človek spoznaval prirodne
zakonitosti, jih krotil in uveljavljal v svojo
korist. Tako so- nastale nove in nove naprave
in teh nikdar ne bo konec, kajti razvoj gre
nenehno svojo pot naprej.

Miloš Macarol

ZA ZABAVO:

TMalo

copmife

Kar takoj povejmo, da naša coprnija ne
bo docela takšna, kakršno uprizarjajo v cir¬
kusih čarovniki s cilindri. Vendar pa bo naša
igrača zlasti mlajšim pionirjem nedvomno v
veliko veselje. Iz vretenc za sukanec, nekaj
deščic ali debelejše lepenke, vrvice in že¬
bljičkov si izdelamo — kocko, ki potuje po
vrvici.  Precej »cirkuško« ime za našo igračo,
kajne?

Naredimo pa si jO' takole:

Iz lesenih deščic ali lepenke naredimo
kocko, ki jo ob robovih zlepimo s klejem ali
OHO lepilom. Eno stranico pritrdimo na
kocko šele tedaj, ko bo igrača skoraj nare¬
jena. Če imamo na voljo dva majhna vre¬
tenca za sukanec, tedaj si naredimo kocko s
stranicami 8 cm (slika A). Natančno v sredini
spodnje in zgornje kockine ploskve izvrtamo
luknjici, skozi kateri bomo kasneje potegnili
vrvici. Na obe stranski ploskvi — prav tako
v sredini — pa prilepimo ali zabijemo z žeb¬
ljički okrogli leseni ploščici s premerom pri¬
bližno 2 cm, katerima v sredini izrežemo
okroglo odprtino s premerom okoli 0,5 cm
(slika B). Oba vretenca nataknemo na leseno
paličico (slika C), na vsakem koncu le-te pa
zabijemo majhne žebljičke brez kapice
(slika D). Ker mora biti srednji del enega

vretenca nekoliko debelejši od drugega, na¬
vijemo nanj kar lepilni trak. Na sliki E vi¬
dimo, kako na srednji del obeh vretenc pri¬
trdimo z žebljičkoma tanko in gladko vrvico.

Preostane nam še, da os, na kateri sta vre¬
tenci, zataknemo v lesena kolobarja ob stran¬
skih stenah kocke, nato pa obe vrvici, ki
sta pritrjeni na vretencih, pretaknemo skozi
luknjici v spodnji in zgornji ploskvi in sicer
tako, da je tista, ki je pritrjena na tanjše
vretence, speljana skozi luknjico v zgornji
ploskvi, tista, ki je na debelejšem vretencu,
pa spodaj. Na debelejše vretence nato vrvico
še navijemo (slika F). Ko je to opravljeno,
kocko dokončno zapremo in jo seveda lepo
prebarvamo.

Če držimo kocko za vrvico, ki je speljana
skozi zgornjo ploskev in potegnemo spodnjo
vrvico, bo kocka potovala navzgor.

IZDELAVA MALIH ČOPIČEV

SPRETNE ROKE

55

Čopiči so pri delu vedno dobrodošli. Kdor
ima pri roki kake živalske ščetine ali žimo,
si bo lahko izdelal po priloženi skici nekaj
vrst čopičev. Miniaturni čopič s trdimi šče¬
tinami se zelo obnese za čiščenje zobatega
kolesca na bencinskem vžigalniku. Z njim
bomo prav tako lahko očistili črke na pi¬
salnem stroju in podobno. Čopič z daljšimi
ščetinami je izvrsten za čiščenje ostalih delov
pisalnega stroja in drugih mehanizmov, med¬
tem ko z izredno mehkim čopičem izvrstno
očistimo robove objektiva na fotoaparatu,
kamor se kaj rad prilepi prah.

MODELARJI

POZOR!

Pri »Mladem tehniku« dobite
komplete za aviončke in ladjice

kumulus

selenit

čaplja

galeb

lasta

labud

cvrčak

vihar

leptir

Po nizki ceni dobite
tudi drobni material za, mode¬
larje, radiotehnike in ljubitelje
tehnike

Izkoristite ugodno priložnost!
»Mladi tehnik«, Stari trg 5

mm

56

FIZIKI

TLAČILNA

ČRPALKA

IN

BRIZGALNICA
IZ KAP ALKE

TlaČilna črpalka

Kapalka je preprosta naprava za odmer¬
janje tekočih zdravil po kapljicah. Ima ste¬
kleno cevko, ki je spodaj zožena in na vrhu
prožno gumijasto gobico. V bistvu je to mi¬
niaturna natega, s katero potegnemo tekoče
zdravilo in ga potem odmerjamo po kap¬
ljicah.

Ce takšni kapalki odstranimo gobico ter
ji dodamo kovinsko cevko, kateri smo na že
znani način vdelali iztočno cevto z zaklopko,
dobimo miniaturno tlačilno črpalko. Pri tem
ne pozabite vdeti tudi ustrezno kroglico v
samo stekleno cevko. Če prostor nad desno
zaklopko nekoliko povečamo in ga zgoraj her¬
metično zapremo (enostavno zacinimo), bo ta
prostor tvoril Heronovo bučo in naša tlačilna
črpalka se bo pretvorila v malo brizgalnico.
V tem primeru naj ima končna iztočna cev čim ■
manjše ustje. To bo najlažje doseči, če za
iztočno cev uporabimo zopet konico kemič¬
nega svinčnika, kateremu odstranimo kovin¬
sko' kroglico.

M. M.

MALA

BRIZGALNICA

Tlačilna črpalka in njena kombinacija
s Heronovo bučo

Tlačilna črpalka se razlikuje od dvigalne
črpalke v tem, da se. voda ne dviga nad bat,
temveč jo bat pri gibanju potiska navzdol
skozi iztočno cev, ki se nahaja pod njim. V
tej iztočni cevi pa mora biti zaklopka, ki se
med dviganjem bata zapre. Le tako v cevi
nastane razredčen zračni prostor, ki omo¬
goča, da se voda pod zunanjim pritiskom
dvigne v cev. Takšna je v bistvu tudi naša
tlačilna črpalka, ki jo vidimo 'na priloženi
skici. Ima pa še eno posebnost, ki odlično
ponazarja koristno uporabo Herpnove buče.
Dejstvo je namreč, da tlačilne črpalke upo¬
rabljamo v glavnem pri raznih ročnih briz-
galnicah, t. j. v kombinaciji s Heronovo bučo.
Ta omogoča povečanje pritiska in s tem briz-

FIZIKI

57

TLACILNA ČRPALKA  5  PERONOVO BUČO
( BRIZGALNICA)  -, guw ; ia3ti

i J" zamašek

- kovinska cev
(Heconova buča)

Šoba

(Konica kemič.
svinčnika bi-&z
kroglice.)

iztočna

cev

zaklopka z
jak/eno
lico

zaklopka z
jekleno kroglico

posoda  z vodo

ganje tekočin nekaj metrov visoko. Otrok bo
to spoznal šele, ko mu ponazorimo delovanje
same tlačilne črpalke in nato še njeno delo¬
vanje v povezavi s Heronovo bučo. To pri
naši konstrukciji omogoča malce širša desna
cev. Če to zgoraj zamašimo z gumijastim za¬
maškom, se ta pretvori v Heronovo bučo in
učinek se takoj pokaže pri iztočni cevi. Ta
učinek se še bolj poveča, če na iztočno cev
nadenemo gumijasto ali polivinilno cev, v
katero smo vdelali kovinsko šobo. V ta namen
se odlično obnese kovinska konica kemičnega
svinčnika (kulija!), kateremu odstranimo
kroglico in zatem njegovo konico še malo iz¬
pilimo. S takšno šobo nam omenjena tla-
čilna črpalka ob uporabi Heronove buče
omogoča tudi do 5 in več metrov visok vodni
curek.

Izdelava te črpalke je docela podobna iz¬
delavi naše dvigalne črpalke, zlasti v obdelavi
kosov kovinske palice za zaklopke, zato ne
bomo opisovali vseh podrobnosti. Za brez¬
hibno delovanje črpalke je vsekakor potrebna
dobra tesnitev zaklopk in ostalih delov,
vključno bata. Črpalko^ lahko izdelamo v več¬
jem ali manjšem merilu, kar je odvisno od
gradiva, s katerim razpolagamo.

Krožki, ki so vešči v obdelovanju stekla,
si lahko takšno črpalko izdelajo iz dveh ste¬
klenih cevi. V tem primeru bo delo dokaj
lažje, kajti vse ostale dele 1  vključno' z batom
si boste lahko izdelali iz gume. Takšna čr¬
palka bo eden naj lepših učnih pripomočkov,
ki ga bomo s ponosom podarili šolski fizi¬
kalni zbirki.

Miloš Macarol

58

FIZIKI

Dvigalna
■ črpalka

Kjer ni vodovoda, so še dandanes v rabi
dvigalne črpalke. Zato modeli dvigalnih
črpalk še vedno sodijo med nazorne učne
pripomočke. Najboljši so seveda stekleni mo¬
deli, kajti pri njih lahko spremljamo delo¬
vanje črpalke, vendar je te težje izdelati.
Sicer pa se dobro obnesejo tudi kovinski
modeli, zlasti še, če jih izdelamo pri tehnič¬
nem pouku, ko imamo priložnost spoznati
podrobnosti njihove konstrukcije. Takšni
modeli so tudi priljubljena igrača otrok in
naše delo bo zares poplačano z dvojnim uspe¬
hom.

Dvigalna črpalka je izdelana iz medeni¬
naste kovinske cevi (notranji premer 12 do
15 mm), v katero je v gornji četrtini vdelana
tanjša iztočna cev. Tu seveda napravimo
najprej izvrtino, ustje iztočne cevi izpilimo,
tako da se prilega obodu glavne cevi, ga
potisnemo v izvrtino in zacinimo kot vidimo
iz slike.

Dvigalna črpalka ima, kot vemo, dve za¬
klopki: eno tik pod sesalno cevjo, drugo v
batu. Pri naši konstrukciji dvigalne črpalke
bomo uporabili kroglične zaklopke. Zadosto¬
vali nam bosta dve kroglici s premerom 4
ali 5 mm, kakršne lahko dobite v vsaki trgo¬
vini za sestavne dele dvokolesa.

Eno kroglico bomo dali v bat. Ta je iz
kosa medeninaste palice, katere premer se
prilega notranjim stenam sesalne cevi. Zado¬
stuje 20—25 mm dolg kos palice. Tega naj¬
prej prevrtamo po vzdolžni osi s 3 mili¬
metrskim svedrom, zatem vzamemo še 6 mi¬
limetrski sveder in zavrtamo bat tako glo¬
boko, da bo spodaj ostalo le še 2—3 mm
»mesa«. Tik pod vrhom prevrtamo z 2 mili¬
metrskim svedrom prečno izvrtino, a pravo¬
kotno na njo izpilimo bat, kot je razvidno iz

skice. V ta del bomo vdelali kovinsko palico
— ojnico, ki ima zgoraj prečko ali je eno¬
stavno zavita v zanko, spodaj pa jo prevr¬
tamo z istim svedrom. Ojnico pritrdimo na
bat z ustreznim žebljičkom. Seveda moramo
pred tem vstaviti kroglico!

Podobno je izdelan tudi spodnji del, ven¬
dar s to razliko, da medeninasti vložek na¬
vrtamo s 6 milimetrskim svedrom zgoraj le
do polovice, nato pa še nekaj milimetrov
spodaj. V spodnji del zatem vdelamo krajšo
cevko, ki ji ob spodnjem robu napravimo
nekaj izvrtin. Cevko zgoraj pricinimo, da ne
bi prepuščala zraka. S tem je dvigalna črpal¬
ka narejena. Kdor je spreten, si bo napravil
še primerno posodo iz bele pločevine in na¬
njo'montiral črpalko. Tako bo moč s črpalko
pretakati vedno isto količino vode.

(Glej sliko na strani 60 desno!)

Miloš Macarol

Še en model
dvigalne črpalke

Tu gre za zares svojevrstno konstrukcijo,
zakaj črpalka je sestavljena zgolj iz gumi¬
jaste cevi, ki jo dva valja na vrtljivem
vzvodu gneteta ob polkrožni steni ter tako v
gornjem delu vodo potiskata naprej, v spod¬
njem delu pa ustvarjata (med vrtenjem v
cevi) brezzračni prostor in s tem dvigata
vodo. Brž ko en valj opravi svoje delo, to

i

FIZIKI

59

delo nadaljuje drugi valj in tako črpalka
črpa vodo neprestano enakomerno. Za raz¬
liko od klasične črpalke, kjer je gibanje bata
premočrtno, tu prevzameta vlogo bata dva
valja, ki se gibljeta krožno. V tehniki je to
vsekakor korak naprej. Zamislimo si samo,
kako nerodno bi bilo premočrtno gibanje
elektromotorjev! Parni stroji batnega si¬
stema že imajo močnega tekmeca v parnih
turbinah, a tudi bencinski motorji bodo
kmalu dobili podobnega tekmeca — tako-
imenovani Wanklov rotacijski motor.

Gornji del dvigalne črpalke je prav za¬
nimiv in ga boste z malce volje in spretnosti
prav lahko izdelali. Obod tega mehanizma si
lahko izdelate iz plastične mase — juvi-
durja! Les zaradi vlage ni priporočljiv. Kdor
je spreten, si bo lahko izdelal tudi miniaturni
model takšne črpalke in pri tem mu bo prav
dobrodošla tanka gumijasta cev, kakršno
uporabljamo za ventile pri dvokolesu. Takš¬
no črpalko bo lahko gnal tudi elektromotor-
ček »MEHANOTEHN1KE«, ki ima vgrajen
reduktor.

Edina slabost teh črpalk je v tem, da se
guma sorazmerno naglo obrabi, kar pa pri
miniaturnih modelih skoro da ne igra no¬
bene vloge, saj so takšne gumijaste cevke
res poceni. Tekmujte med seboj, kdo bo na¬
pravil boljšo konstrukcijo takšne črpalke.

Mi. Ma.

Zračna

črpalka

Žoge, zračnice v gumah, ležalne blazine
in podobni predmeti so napolnjeni z zrakom.
Za polnjenje z zrakom uporabljamo posebno
napravo — zračno črpalko ali bolje rečeno
zračno zgoščevalko. To 1  ima vsak kolesar,
motorist in avtomobilist, kajti če zračnico
predere oster predmet, jo je treba zakrpati
in znova napolniti z zrakom.

Preprosta zgoščevalka je sestavljena iz
cevi, gibljivega bata in zaklopke, ki prepre¬
čuje, da bi stisnjeni zrak med odmikanjem
bata uhajal nazaj v cev zračne zgoščevalke.
Pri kolesnih zračnicah je ta zaklopka vde¬
lana “že v samo ustje vtočne cevke, zato te
vrste zračnih zgoščevalk ne potrebujejo za¬
klopke. S tako zgoščevalko bomo nekoliko
težje napihnili dušo nogometne žoge ali le¬
žalno blazino. Za tak namen bo naša zgošče¬
valka bolj ustrezala in jo bomo lahko korist¬
neje uporabili.

Za zgoščevalko potrebujemo primeren kos
medeninaste cevi, ki naj ima notranji pre¬
mer 15—20 mm. Na spodnje ustje prispaj-
kamo okroglo medeninasto ploščico, ki ima
v sredini kakih 6 mm veliko izvrtino. V to-
vdelamo tanjšo medeninasto cev in jo krog
in krog z obeh strani zacinimo. Tej cevi na¬
pravimo 20 mm od ploščice 3 mm veliko luk¬
njico. Zatem na cev navlečemo primerno
gumijasto cevko in jo zgoraj tesno povežemo
s sukancem.

Za zgoščevalko potrebujemo še nekoliko
daljši kos kovinske palice (s premerom
4 mm), v katero vrežemo na obeh koncih
navoj. Na spodnji konec namestimo usnjen
bat, na zgornjega pa lesen ročaj, ki ga utr¬
dimo z dvema maticama.

60

FIZIKI

ZRAČNA ČRPALKA

Ilustracija k strani 58

G}

Bcif z.

zaklopko

M

Spodnja
zaklopka ^—

Bat je iz koščka usnja, ki smo ga dodobra
razmočili v vodi, potem pa vtisnili ali zabili
v lesen kalup, kakršen je prikazan na skici.
Premer kalupa naj bo enak notranjemu pre¬
meru glavne cevi zgoščevalke. Ko se osuši
ima obliko skodelice, ki pa ji je treba obre¬
zati robove. To usnjeno skodelico v sredini
prevrtamo, jo nadenemo na vijak z matico,
podložimo s podložko in privijemo z drugo

matico. Primerno je, da med ročaj in bat
namestimo še podobno medeninasto ploščico
in to prispajkamo na gornje ustje. Ce bi gor¬
nji del zgoščevalke preveč tesnil, izvrtamo v
ploščico malo luknjico, ki bo pri dvigu bata
prepuščala zrak. Zaradi boljšega tesnenja in
delovanja namažemo' bat s strojnim oljem ali
vazelinom.

M. M.

MODELARJI

61

M odel jadralnega letala, ki je bil
opisan v TIM-u, bomo v današ¬
njem članku še nekoliko dopolnili
_ in dodali nekaj slik v merilu 1:1.

Izdelamo še:

Iz 3 mm debele vezane plošče izžagamo
del 14, ki nam pri modelu služi kot smučka.
Na trup ga prilepimo zelo pazljivo, ker je ta
del izpostavljen mnogim udarcem.

Iz medeninaste pločevine debeline 1,5 mm
izžagamo startno kljukico 14a, ki jo z vija¬
kom h3 pritrdimo na smučko modela.

S tem je letalo izgotovljeno, da pa bo
tudi njegovo letenje uspešno, določimo še te¬
žišče. Z gumicami pritrdimo krilo in rep
modela, nakar označimo težišče približno
80 mm od prednjega konca modela. Z doda¬
janjem svinčenih kroglic letalo uravnote¬
žimo, pri tem pa ga z palcem in kazalcem
držimo točno v prej označenem težišču. Z
dodajanjem oziroma odvzemanjem svinčenih
kroglic, dosežemo, da stoji letalo v roki nag¬
njeno približno za 5° s prednjem koncem
navzdol. Model je tedaj pravilno obtežen in
že lahko napravimo prve korake na travnik,
kjer bomo model preizkusili in ugotovili nje¬
gove letalske sposobnosti.

Model spustimo pod blagim kotom navzdol
in opazili bomo, da ima te lastnosti:

1. Model se lepo počasi spušča in na raz¬
daljo približno 10 m lepo pristane. Ta model
je pravilno obtežen.

2. Model se po nekaj metrih začne vedno
strmeje spuščati, dokler se končno na napiči
v zemljo. V tem primeru bomo s koščkom
furnirja, ki nam je ostal pri izdelavi, podložili
krilo spredaj, oziroma rep zadaj. Postopek
nadaljujemo dokler se letenje modela izbolj¬
šuje.

3. Model leti v obliki valovanja, pravimo,
da »pumpa«. V tem primeru bomo podlagali
koščke furnirja pod krilo zadaj oziroma rep
spredaj.

Sedaj smo uspeli, da nam model lepo leti
in pripravljen je na preizkušnjo na visoki
start. Izvedemo ga s pomočjo vrvice, ki jo
na enem koncu pritrdimo preko obročka na
model, na drugem koncu pa jo drži naš po¬
močnik. Med startom pazimo, da bo vrvica
stalno napeta. Za pomočnikom tečemo to¬
liko časa, dokler ne začutimo, da nam prične
model uhajati iz rok, nakar ga izpustimo' in
Prepustimo našemu pomočniku, da ga vleče
še kar naprej, dokler se letalo ne dvigne
skoro nad njegovo glavo. Sedaj naš pomoč¬
nik preneha s tekom, obroček z vrvico pa
odpade od modela. Model leti sedaj samo¬
stojno.

Kadar si bomo želeli, da bo naš model
letel v krogu, si bomo izdelali še napravo,
ki nam to omogoča.

Izdelamo nov smerni rep 12 iz sledečega
materiala:

12 a Letvica repa
12 d Krmilo
12 c Opora krmila
12 b Opora repa
12 e Kljukica za gumico
bucika

MODEL

jadraecliv;a

LETALA

500 X 3 X 3 smreka
100 X 20 X 3 smreka
30 X 20 X 3 vezani les
35 X 24 X 3 vezani les

62

MODELARJI

MODELARJI

63

Potrebujemo še nekaj papirja, lepila, gu¬
mico za povezavo opore krmila 12 c s klju¬
kico 12 e, kos nylon vrvice (ki jo privežemo
na nasprotni strani, kjer smo privezali gumico
in na startno kljukico) in nekaj tanjše nylon
vrvice, ki povezuje krmilo in rep modela.

Iz letvic zlepimo rep na šabloni, tako da
dobimo res ravno ploskev, nakar izdelamo
krmilo 12 b, ter ga profiliramo v trikotnik.
V krmilo izvrtamo luknjice in ga preko njih
povežemo z vrvico na rep tako, da se krmilo
še lahko giblje. Vezali bomo v obliki osmice.
Sedaj prilepimo na rep in krmilo obe opori,
od katerih vsako izdelamo v dveh kosih. Pri
tem pazimo, da se opori res opirata druga na
drugo. Pri krmilu izdelamo še kljukico 12 e.
Rep prekrijemo s papirjem, ga navlažimo in
prelakiramo. Skozi luknjico, na tisti strani
kjer je kljukica 12 e, napeljemo gumico in jo

zataknemo na kljukico. Pri tem mora biti gu¬
mica toliko napeta, da prisloni oporo na kr¬
milu na oporo repa.

Skozi luknjico, ki nam je še ostala na opo¬
ri krmila, vtaknemo tanko nylon vrvico in
jo navežemo. Dolžina vrvice naj bO' tolikšna,
kolikor je razdalja med oporo, na kateri je
privezana in startno kljukico. Na nasprotnem
koncu napravimo zanko, kar je razvidno iz
slike A. Ko smo zanko nataknili na startno
kljukico in nato še startni obroček, mora biti
opora krmila prislonjena na oporo repa na
strani vrvice. Na sliki B vidimo kako natak¬
nemo zanko in obroček na startno kljukico.

Če bomo s tako izdelanim repom vlekli
model na visoki start, ne bomo imeli nobenih
težav. Model bo šel premočrtno navzgor, ko
ga pa bomo odklopili, bo gumica pritegnila
krmilo in model bo pričel krožiti.

64

TIMOV NAČRT MESECA

Tekmovalni

motorni

čoln

»VETER«

Brodarsko modelarstvo je pri nas že zelo
razvito in ima med mladino vedno več pri¬
vržencev. Vedno več je tekmovanj, na ka¬
terih sodeluje tudi vedno več tekmovalcev.
Od vseh kategorij vodnih modelov je naj¬
bolje zastopana kategorija motornih čolnov
na električni pogon.

Model čolna, za katerega objavljamo načrt,
je v celoti grajen iz balze. Ker porabimo za
gradnjo minimalno količino materiala, stroški
zanj ne bodo visoki. Iz balze izdelan čoln je
seveda neprimerno lažji od enakega čolna iz
domačega materiala, kar je nedvomno velika
prednost.

Za pogon uporabljamo izvenladijski motor
»Delfin«, izdelek tovarne »Mehanotehnika« iz
Izole. Za »športne« vožnje pa zadostuje tudi
izvenladijski motor »Baby«, izdelek iste to¬
varne.

Za izvor napetosti služijo štiri »male
amerikanke«, ki jih vežemo zaporedno, da
nam dajo napetost 6 V.

Načrt, orodje in material

Načrt modela je pomanjšan, zato prerišite
posamezne dele s pomočjo mreže, katere kva¬
drati imajo stranice dolge 1 cm. Vsak del je
označen s številko dvakrat: prvič na čolnu,
da vidimo, kje je del nameščen, in drugič
samostojno, da ga lahko točno prerišemo in
izdelamo.

Motor na načrtu ni narisan, saj je razum¬
ljivo, da ga pritrdimo na pritrdilno rebro.

Pri izdelavi potrebujemo naslednje orodje:

šablonska deska, velika najmanj 500 X 120 X

X 20 mm

rezljača s priborom

kladivo

klešče

nož

nekaj britvic

spajkalo s priborom

škarje

ravnilo

trikotnik

krivulj nik

bucike

mehak čopič ali fiksirko
posodico za lak
grob in fin raskavec
deščico 200 X 50 X 10—20 mm
kos gobaste gume ali nylona
indigo papir
šestilo'

Šablonska deska nam služi kot delovna
miza, na kateri izdelujemo čoln.

Režij ače ne bomo veliko potrebovali, ker
je za žaganje balze neprimerna. Potrebovali
jo bomo le za izdelavo pritrdilnega rebra.

TIMOV NAČRT MESECA

65

Kladivo in klešče bomo potrebovali le v
primeru, ko ne bomo mogli zapičiti bucik
z roko.

Veliko bolj bomo potrebovali oster nož in
britvice. Z njimi bomo rezali balzo. Britvice
na eni strani zaščitimo s pločevino, da se
ne urežemo. Pločevino enostavno zapognemo
preko ostrine.

Škarje uporabljamo za izdelavo kontaktov
baterij. Še bolje je, če imamo škarje za re¬
zanje pločevine. S spajkalom bomo prispaj-
kali žice, ki vodijo od stikala h kontaktom.

Bucike so osnovno orodje, saj brez njih
ne bi mogli izdelati modela. Priporočam, da
kupite čim tanjše. Najboljše so s plastičnimi
glavicami.

Za lakiranje čolna s prozornim nitrolakom
potrebujemo zelo mehak čopič, širok 10 do
20 mm, ali pa fiksirko. Še boljša je pištola
za lakiranje.

Za čiščenje čolna in obdelavo posameznih
delov bomo potrebovali grob in fin raskavec,
ki ga odrežemo primerno velik kos in ga
napnemo preko deščice. Za čiščenje dna čolna
položimo med deščico in raskavec kos gobaste
gume ali nylona, ki je enakih mer kot deščica.

Z indigo papirjem prerišemo vse sestavne
dele čolna iz načrta na material. Pri tem si
pomagamo z ravnilom, trikotnikom in kri¬
vulj nikom.

Materiala potrebujemo zelo malo. Na¬
štejmo ga:

1,5 kosa balzovega furnirja 100 X 80 X
X 2—3 mm,

košček vezanega lesa 3 mm,
košček medeninaste pločevine 0,5 mm,
bakreno- s polivinilom izolirano žico
1—2 mm X 200 mm,

košček celuloida 0,5 mm,
lOdkg prozornega nitrolaka,

10 dkg nitro razredčila.

Za izdelavo modela potrebujemo torej
2 mm debel balzov furnir. Dober je tudi fur¬
nir debeline 3 mm, vendar ga očistimo vsaj
na debelino- 2,5 mm. To nam ne bo težko-, saj
je balza mehak in prozoren material, ki se
da lepo obdelati. Tudi balzov furnir debeline
2 mm moramo pred uporabo očistiti z nekaj
Potegi z raskavcem, da je površina lepo
gladka.

Vezana plošča 3 mm služi samo za izde¬
lavo pritrdilnega rebra.

Za izdelavo kontaktov potrebujemo me¬
deninasto pločevino debeline 0,5 mm. Nanjo
Prispajkamo bakreno žico. Najboljša je s po¬
livinilom izolirana žica. Zunanji premer žice
naj bo 1—2 mm.

Celuloid debeline 0,5 mm uporabimo za iz¬
delavo vetrobrana.

Lamelirna gradnja, način in uporaba

Med najbolj elegantne modelarske gradnje
sodi vsekakor lamelirna gradnja. Obliko
modela izdelamo iz trakov, ki jih lepimo
enega poleg drugega preko reber modela.

Najbolj primeren material za lamelirno
gradnjo je balza, lahko pa uporabimo tudi do¬
mači material — lipovino.

Furnir debeline 2—5 mm razrežemo na
trakove. Širina trakov je prirejena obliki mo¬
dela. Model z blagimi krivinami je lahko
zgrajen iz širokih trakov. Širine se gibljejo
med 4—10 mm za ostre in srednje ukrivljene
oblike. Pri velikih modelih jadrnic, kjer so
krivine zelo blage, pa vzamemo trakove ši¬
rine do 20 mm. Seveda pa ni nujno, da je
širina trakov konstantna po celotni dolžini.
Včasih moramo proti koncu trak stanjšati.
Če bi npr. prekrivali s furnirjem valj, bi bila
širina traku enaka po vsej dolžini, pri pre¬
krivanju stožca pa bi se trak enakomerno
ožal v konico.

Za lamelirno gradnjo moramo izdelati
rebra, ki jih pritrdimo na šablonsko desko.
Na rebra nato prilepimo prvi trak in ga z
bucikami pritrdimo. Nato namažemo- z le¬
pilom drugi trak po- robu, s katerim bo pri¬
slonjen k prvemu traku, poleg tega pa na¬
mažemo z lepilom tudi rebra, kamor bomo
prilepili trak. Tudi ta trah dobro pripnemo
z bucikami. Tako delamo do konca. Seveda
moramo vsak trak najprej primerno o-bdelati.
Stik med trakovi mora biti tesen, brez zarez.
Tu moramo biti pazljivi in natančni. Lepo
izdelan lamelirno grajen model je potrebno
zelo malo čistiti.

Lamelirna oblika gradnje da modelu po¬
dobno obliko, kot jo ima iz celega kosa ma¬
teriala izdelan model. Tako izdelan model je
izredno lahek, ima trdne in močne stene in
po končani izdelavi lahko polovico reber od¬
stranimo.

Izdelava čolna

Ves material najprej očistimo. Balzo- oči¬
stimo samo z nekaj potegi raskavca, drugače
bi se prehitro stanjšala. Če smo kupili furnir
debeline 3 mm, ga stanjšamo na debelino
2—2,5 mm. Material je tako pripravljen.
Lahko pa uporabljamo tudi vezani lipov fur¬
nir 2 mm.

Z indigo papirjem, trikotnikom, ravnilom,
krivuljnikom , in svinčnikom prerišemo vsa
rebra (2, 4, 6, 7, 9, 11 in 15). Pomožne dele
(I in II) prerišemo dvakrat, navpični del
kljuna (1) in vodoravni del kljuna (3) pa
enkrat. Nato vse te dele izrežemo z britvico,
ki jo vlečemo ob ravnilu nekoliko stran od
črte dela (1—2 mm). Točno do črte jih obde¬
lamo z raskavcem.

TIMOV NAČRT MESECA

TIMOV NAČRT MESECA

67

68

TIMOV NAČRT MESECA

rebru (7). Zrcalo čolna ali rebro (15) pa pre¬
rišemo z vsemi črtami in izdelamo v celoti,
saj je lahko dostopno' tudi pri dokončni iz¬
delavi korita čolna.

Na vseh rebrih moramo točno prerisati
tudi simetralo, ki gre po sredini reber!

Iz odpadkov dvakrat izrežemo pomožna
dela (I in II), iz furnirja pa navpični in vo¬
doravni del kljuna (1 in 3).

Pomožna dela (I) nam pomagata pri pra¬
vilni namestitvi vodoravnega dela kljuna,
dela II pa za pravilni naklon zrcala čolna.

Sestavljanje modela

Na sredino šablonske deske narišemo po
dolžini črto, ki bo služila kot simetrala čolna.
Pravokotno na simetralo narišemo v razdalji
reber v načrtu črte, katere bodo služile za
točno namestitev reber. Razdalje reber pre¬
nesemo iz načrta na simetralo čolna s še¬
stilom.

Načrt modela je gotov. Prilepimo prvo
celo  rebro (4) na svoje mesto na šablonski
deski in ga dobro pritrdimo z bucikami. Pa-

Rebro (2) je sestavljeno iz dveh polovic.
Rebro (4) izrežemo po obrisu celih črt, le na
palubi izrežemo' črtkasti črti. Del balze, ki
meji na celo črto palube in črtkasto črto,
bomo šele po izdelavi korita odstranili z ra-
skavcem. Za sedaj ga pustimo, ker nam služi
za pritrditev rebra na šablonsko desko. Isto
velja za vsa ostala rebra. Pri rebru (6) ozna¬
čimo s črtkasto črto mesto, kjer prilepimo
steni kabine (8). Izdelamo tudi zareze za
prednji kontakt (19). Pri rebru (7) srednji del
po izdelavi odstranimo, da lahko v dobljeni
prostor vstavimo baterije. Zato že sedaj sred¬
nji del nekoliko zarežemo z britvico, da ga
lahko kasneje z lahkoto odstranimo. Najbolje
je, da približno 3 /i zunanje cele črte (če gle¬
damo od sredine rebra!) od palube navzdol
zarežemo, spodnjo črto pa zarežemo v celoti.
Isto storimo pri rebru (9), vendar je tu izrez
manjši. Narišemo tudi črtkaste črte, kamor
prilepimo obe stranici kabine (8) in zarežemo
zareze na zadnja kontakta (18). Pri rebru (11)
je postopek isti. Črtkasto označimo mesto,
kjer bomo prilepili stranici (14) in dno (12).
Tudi odprtino za dostop k "motorju in za pri¬
trditev stikala zarežemo podobno kot pri

TIMOV NAČRT MESECA

69

žiti moramo, da simetrala rebra točno sov¬
pada s simetralo čolna in da je rebro postav¬
ljeno na desko res pravokotno ter točno ob
črti. Prilepimo ga samo na vsaki strani v dol¬
žini približno 10 mm.

Isto storimo z vsemi rebri. Zrcalo (15) pa
prilepimo pod kotom navzven. Tu nam po¬
magata pomožna dela (II), na katera naslo¬
nimo zrcalo.

Pred prvim rebrom (4) prilepimo vzpo¬
redno s simetralo čolna v oddaljenosti 15 mm
pomožna dela (I). Ožja stran je naslonjena
na rebro (4). Nanju pritrdimo z bucikami vo¬
doravni del (3), ki ga prilepimo na rebro (4).
Na vodoravni del prilepimo še navpičnega (1)
in na črtkasto označenih mestih rebro (2) —
polovico na vsako stran navpičnega dela
kljuna.

Ogrodje čolna je postavljeno, samo lepilo
se mora posušiti, preden nadaljujemo z de¬
lom. Odstranimo vse bucike, s katerimi je
bilo pritrjeno ogrodje na desko. Rob kljuna
obdelamo tako, da lepo povežemo obliko re¬
bra (2) z navpičnim delom kljuna. Dobimo
podobno obliko, kot jo ima ostrina noža.
Navpični del smo »naostrili« z obeh strani,
vodoravni del pa samo z zgornje strani.

Pričnemo s prekrivanjem. Iz balze odre¬
žemo trak širine 5—7 mm in nekoliko dalj¬
šega od dolžine čolna. Ta trak prilepimo na
rebra in kljun tik ob simetrali, označeni na
rebrih. Z bucikami ga dobro pritrdimo na
rebra in kljun. Izrežemo naslednji trak iste
širine in dolžine ter ga namažemo z lepilom
po robu, ki bo prilepljen k prvemu traku.
Z lepilom namažemo tudi mesta na rebrih,
kjer bo trak prilepljen. Pri tem moramo trak
nekoliko zviti, da ga lahko plosko prilepimo
na kljun. Postopek ponavljamo, dokler ne
pridemo do konca dna čolna. Ker se dno
čolna proti kljunu oži, moramo tudi trakova
proti kljunu nekoliko stanjšati. Tu si poma¬
gamo s preizkušanjem. Paziti pa moramo, da
so prehodi iz širokega k ožjemu blagi, sicer
bi nastala zareza.

Ko smo prišli do konca dna čolna, prične¬
mo s prekrivanjem druge strani.

Najprej izpulimo iz prvega in drugega
traku vse bucike (seveda se mora lepilo prej
posušiti). Kljun čolna obdelamo z raskavcem
tako, da odstranimo vso balzo trakov, ki gle¬
dajo preko ostrine navpičnega dela. Tako do¬
bimo večjo ploskev, na katero prilepimo tra¬
kove nasprotne strani. Za prvi trak moramo
odrezati nekoliko širši furnir (8—9 mm) in mu
rob prikrojiti tako, da se po celi dolžini čolna
lepo prilega prvemu traku nasprotne strani.
Vse ostalo je isto kot pri prvi strani dna.

70

TIMOV NAČRT MESECA

Stranice pričnemo prekrivati tam, kjer
smo končali z dnom. Prvi trak moramo spet
prikrojiti tako, da ni nobene zareze med
dnom in prvim trakom. Naprej delamo prav
tako kot pri izdelavi dna čolna. Na koncu
pustimo za širino traku prozornega prostora.
Tako bomo lahko kasneje lepo odstranili čoln
s šablonske deske. Tudi drugo stranico izde¬
lamo na enak način.

Sedaj počakamo približno dve uri, da se
lepilo dobro posuši. Z britvico, ki smo jo pri¬
tisnili ob šablonsko desko, prerežemo rebra
na mestih, kjer smo jih prilepili k deski.
Tako lahko čoln dvignemo. Nato odpilimo z
raskavcem vso balzo na rebrih — točno do
cele črte, ki predstavlja palubo.

Prilepimo še preostala trakova balze za
stranice čolna. Trakova lahko segata tudi
preko palube, saj jih z raskavcem obrusimo
do palube. Ravnati moramo skrbno, ker mora
biti rob raven. Sedaj dokončno odstranimo
srednje dele reber (7, 9 in 11), zrcalo (15) pa
obrežemo z nožem tako, da ostaneta samo še
oba končna dela.

Iz balze izrežemo obe strani kabine (8), dve
stranici (10), dno (12), dve stranici (14) in
dno za pritrditev stikala (16). Iz vezane plošče
izrežemo pritrdilno rebro (13).

Vse te % dele izrežemo nekoliko večje ter
jih šele s preizkušanjem obdelamo, da jih
lahko točno namestimo. Tako lahko odpra¬
vimo majhne netočnosti pri gradnji.

Najprej vlepimo dve strani kabine (8) med
rebri (6 in 9), ki sta naslonjeni in prilepljeni
na rebro (7). Nato nalepimo obe stranici (14),
ki povezujeta rebro (11) z zrcalom (15) ter se
naslanjata na dno čolna. Prilepimo tudi strani
(10) na rebri (9 in 11). Vse to moramo dobro
zalepiti in pritrditi z bucikami na rebra.

Ko se lepilo posuši, izrežemo s škarjami dva
zadnja in sprednja kontakta (18 in 19) iz me¬
deninaste pločevine. Kontakta zakrivimo kot
je narisano v načrtu in ju pritisnemo skozi
zareze v rebrih. Na zadnja kontakta prispaj-
kamo dva koščka bakrene izolirne žice.

Sedaj lahko prilepimo tudi dno za pritr¬
ditev stikala (16) na rebra (9 in 11). Preden
ga prilepimo, narišemo nanj lego stikala.
Poleg dveh 'krakov stikala za priključitev
žice, ki si morata ležati diagonalno nasproti,
izrežemo luknjici in skozi njiju potegnemo
prosta konca žice, ki sta povezana s kontakti.
Sedaj dno lahko prilepimo.

Med stranici (14) in rebro (12) prilepimo
še dno (12) in sicer točno med črtkaste črte.

Lepilo naj se dobro posuši. Nato prilepimo
pritrdilno rebro (13) med dno čolna in stra¬
nici (14) ter na dno (12).

Ko se lepilo suši, si pripravimo deščico
za čiščenje dna in stranic čolna. Med deščico
in raskavec vstavimo kos gobaste gume ali
nylona (podobno maso uporabljamo za čišče¬
nje nvlon srajc!), ki ima iste dimenzije kot
deščica in je debel od 2—3 mm. S tako pri¬
pravljeno deščico lahko očistimo vsako kri¬
vino, ker pritiska raskavec na ploskev bolj
enakomerno. Deščico držimo tako, da je obr¬
njena z največjo dimenzijo v smeri simetrale
čolna. V tej smeri tudi čistimo. Čistimo pre¬
vidno in ne pritiskamo na model s silo. Ko
smo očistili dno in stranici čolna, ne smemo
opaziti, da je čoln izdelan iz trakov.

Nato z nožem izrežemo dno med pritr¬
dilnim rebrom (13) in stranicami (14), ki je
odveč. Tudi zrcalo dobro očistimo z raskav¬
cem. Tu uporabimo deščico z raskavcem brez
vložka gobaste gume ali nylona.

Preden prekrijemo palubo čolna, je dobro,
da celotno notranjost čolna prelakiramo s
prozornim nitrolakom, ki ga razredčimo z
razredčilom. S čopičem dobro premažemo
dno, rebra in stranice čolna.

Tudi palubo bomo zaradi ukrivljenosti pre¬
krili s trakovi. Uporabljali bomo trakove ši¬
roke okoli 20 mm. Lepimo jih od sredine čolna
navzven. Seveda odprtine za baterije in sti¬
kala ne bomo prekrivali. Ko se je lepilo po¬
sušilo, odrežemo ves odvečni matčrial, čoln
pa še enkrat očistimo. Posebno palubo teme¬
ljito očistimo z deščico, ki ima vloženo go¬
basto gumo ali nylon.

Na model prilepimo še gredelj (17), ki smo
ga izrezali iz balze. Prilepiti ga moramo točno
na sredino čolna, sicer bo naš čoln krožil.
Paziti moramo, da bo prilepljen pravokotno
na prečno os čolna.

Lakiranje čolna

Za lakiranje potrebujemo prozorni nitrolak.
Barvasti ni primeren, ker je balza značilna
po svojih porah, ki jih z lakom dobro zapol¬
nimo. Pore so zato posebno vidne pri bar¬
vastih lakih.

Lakirali bomo s štirimi premazi, kar je
dovolj za popolno nepropustnost in za lep
lesk modela. Premaze lahko nanesemo na
model z mehkim čopičem, s fiksirko ali s
pištolo za lakiranje. Najboljši je zadnji način,
vendar ni vsakomur dostopen. Prvi premaz
nanesemo s čopičem. Lak razredčimo z raz¬
redčilom v razmerju 1 :1. Dobro moramo pre-
lakirati vse kote in mesta, kjer so rebra zlep¬
ljena. Ko se lak posuši, očistimo model
s finim raskavcem, da odstranimo vse dlačice,
ki so nastale pri čiščenju nelakirane balze.

S čopičem nanesemo še dva premaza
vedno gostejšega laka in po vsakem premazu
model rahlo' očistimo z raskavcem.

TIMOV NAČRT MESECA

71

Zadnji premaz nanesemo z mehko krpico.
Z njo lak lepo razdelimo po površini. Tako
dobi model sijaj.

Na tako izdelan model prilepimo vetro¬
bran (5), ki smo ga izrezali iz celuloida. Lega
in oblika vetrobrana je razvidna iz načrta.
Stikalo prilepimo na označeno mesto. Krake
na stikalu, ki služijo za pritrditev z vijaki,
nekoliko odbrusimo, da stikalo sede v odpr¬
tino. Priključka na stikih spojimo z žico, ki
gre skozi luknjice na dnu.

Na sredo pritrdilnega rebra privijemo
motor. Žici motorja povežemo s prostimi deli
kontaktov stikala.

Izdelamo še sedež (20). Tu moramo paziti,
da tesno sede v odprtino za baterije.

Se za modelarje, ki bi hoteli imeti obar¬
vane modele. Kupite si japonski papir in

z njim prekrijte model s prvim premazom,
ga očistite, nato z nitrolakom nalepite papir,
nakar model še trikrat prelakirajte.

Startanje modela

Dokončno izdelan čoln je pripravljen za
startanje. Vstavite še baterije, tako kot je
narisano v shemi na načrtu, nato pa preve¬
rite delovanje motorja.

Model startamo na počasi tekočih ali sto¬
ječih vodah. Za prosto spuščanje modelov je
bolje, da model kroži, na tekmovanju pa mora
prevoziti razdalje 20 m popolnoma naravnost.
Model krmarimo z odklanjanjem motorja. Če
obrnemo motor v levo, bo čoln krožil v levo
in obratno.

Želim vam veliko uspehov pri delu in
tekmovanju!

72

TIMOV NAČRT MESECA

FOTO

REPRODUKCIJE
BREZ FILMA

- \
I

FOTOAMATERJI

73

Če hočemo preslikati neko fotografijo ali
risbo, jo posnamemo najprej s fotoaparatom
na film. Tako dobimo negativ, iz katerega si
lahko izdelamo reprodukcijo v pozitivu.
Takšno presnemanje ni vedno enostavno. Pri
starih aparatih na fotografske plošče, ki so
imeli dvojni izteg za premikanje objektiva,
je bilo to kaj preprosto, medtem ko je pri
maloslikovnih in refleksnih kamerah, kakršne
so danes največ v rabi, potrebno dodatno
lečje, ki skrajša žariščno razdaljo objektiva
in s tem omogoča tudi posnetke v razdalji
nekaj decimetrov. Za takšne namene obsta¬
jajo tudi posebne naprave, ki pa so zelo drage.

Zato starih fotoaparatov na plošče, zlasti
onih, ki imajo vgrajen dvojni izteg objektiva,
ne kaže zavreči. Snemanje na plošče je sicer
že staromodno, zato pa bomo takšne kamere
tem bolj koristno uporabili za gradnjo ama¬
terskih povečevalnikov, a prav tako tudi za
gradnjo povečevalniku podobne naprave, ki
služi za reprodukcijo fotografij in risb.
Takšno napravo si lahko ogledamo na prilo¬
ženi skici. Na zunaj je nekoliko podobna po¬
večevalniku, njena značilnost pa je, da omo¬
goča reprodukcijo fotografij in risb brez
običajnega negativnega materiala, t. j. brez
filma. Negativ in pozitiv si tokrat lahko iz¬
delamo izključno s foto-papirjem, ne da bi
pri tem trpela kakovost reprodukcije. Če
uporabimo fotoaparat, ki je prilagojen za
plošče formata 9 X 12, bo reprodukcija toliko
bolj kvalitetna, saj bomo lahko negativ in
pozitiv izdelali celo na papirju velikosti
13 X 18 cm.

Če želimo neko fotografijo preslikati v
naravni velikosti, potem jo moramo postaviti
v krivišče, t. j. točno na dvojno žariščno raz¬
daljo pred objektiv. V enaki t. j. dvojni
žariščni razdalji na drugi strani objektiva
nastane obrnjena slika in tu namestimo ne¬
gativni material, v našem primeru foto-papir.
Reprodukcije v takšnih razdaljah so najbolj
pogoste, zato si iz vezane plošče izdelamo po¬
sebno kaseto, ki ima spodaj tik ob izrezu
Pritrjen pločevinasti robnik (prilagojen utoru
fotoaparata, v katerega se vdeva medlica ali
kaseta), zgoraj pa stekleno ploščo in dvodelni
Pregibni pokrov, ki je spodaj prelepljen s
tankim plišem, da zapira dostop svetlobe do
Papirja. Steklena plošča je vgrajena v izrez,
ki je za en format večji od izreza na foto¬
aparatu. (Pri fotoaparatu 9 X 12 si vgradimo
z goraj ploščo v velikosti 13 X 18 cm). Višina
kasete od spodnjega roba do steklene plošče
paj bo enaka žariščni razdalji objektiva. Z
izdelavo take kasete dosežemo ne le to, da
z  istim aparatom napravimo večje posnetke
kot jih dopušča njegov normalni format,
temveč hkrati povečamo izkoristek dvojnega

iztega, ki nam omogoča reprodukcije še iz
krajših razdalj (od krivišča). To pa praktično
pomeni, da pri preslikovanju manjših foto¬
grafij, miniaturnih skic in predmetov, lahko
napravimo posnetke . v velikosti 13 X 18 cm.

Kaseto po izdelavi znotraj obarvamo s
tušem ali črnim mat-lakom, nato pa ji iz
debelejše pločevine napravimo še ustrezno
konzolo, ki omogoča poljubno namestitev
celotne naprave na nosilno cev. Ročica kon¬
zole naj bo tolikšna, da se bo objektiv foto¬
aparata nahajal približno v preseku diagonal
lesenega podnožja, čigar osnovna velikost
znaša okrog 50 X 50 cm.

Kako si izdelamo reprodukcije?

Fotografijo, skico ali poljubno risbo po¬
ložimo na sredino podnožja, jo osvetlimo s
primerno namizno svetilko, nakar z zaostre-
vanjem (t. j. s spreminjanjem lege objek-

74

KEMIKI

NAREDIMO

SI

GAZOMETER

tiva) in pomikanjem kasete s fotoaparatom
navzgor in navzdol poiščemo tisto lego, v ka¬
teri bo projekcija izpolnila celotni izrez na
gornji stekleni plošči. Pravilno ostrino bomo
najlaže uravnali, če na stekleno ploščo polo¬
žimo kos pergament papirja. Ko smo s tem
gotovi, pri rdeči temnični svetilki razmotamo
fotopapir in en sam poskusni košček polo¬
žimo z emulzijo navzdol na stekleno ploščo
ter ga tesno prekrijemo s pokrovom. Pri¬
merna zaponka za utrditev pokrova je tu vse¬
kakor zelo pripravna.

Zatem osvetlimo spodnjo sliko kakih 5 se¬
kund z namizno svetilko (ki ima žarnico
40 vatov) in sicer tako, da jo hkrati premi¬
kamo krog in krog od leve na desno in obrat¬
no. Poskusni papir zatem razvijemo v razvi¬
jalcu in se prepričamo, če je bila osvetlitev
prekratka ali predolga. Ko smo ugotovili
točen čas osvetlitve, isto ponovimo s celim
kosom papirja.

Za izdelavo našega gazometra bomo ra¬
bili dve eno- ali dvolitrski steklenici, pri¬
bližno 1 m steklene cevi (debele kot svinč¬
nik), 1 m gumijaste cevke, dva plutovinasta
ali še bolje gumijasta zamaška in močnejšo
ščipalko za obešanje perila.

Gazometer si sestavimo' tako, kot kaže
slika 1. Obe steklenici zamašimo z dvakrat
prevrtanim zamaškom, skozi katerega vodi
ena cevka do dna steklenice, druga pa le do
konca zamaška (tako, da v steklenici ne gleda
iz njega). Nato zvežemo obe do dna segajoči
cevi med seboj z 80 do 100 cm dolgo gumi¬
jasto cevko, na obe krajši pa nataknemo 10 cm
dolgi gumijasti cevki in naš gazometer je
gotov. Če smo uporabili plutovinaste za¬
maške, je dobro, če jih zatesnimo še z voskom
oziroma parafinom. To naredimo najlaže tako,
da damo' na zamašek, ko smo steklenici za¬
mašili, košček voska oziroma parafina (košček
sveče) in ga s segreto kovinsko palčko ali
starim nožem raztalimo in enakomerno raz¬
mažemo v vse luknjice in špranje. Gazo¬
meter lahko opremimo še z merilom, ki nam
bo kazalo, koliko plina je v njem. V ta namen
prilepimo na vsako steklenico trak papirja,
ki sega od vratu do dna in vlivamo vanjo po
50 ali 100 cm 3  ter vsakokrat naredimo na
traku črtico v višini gladine vode. Ko je skala
gotova, jo prelepimo s prozornim lepilnim
trakom, da bo trajnejša.

Polnimo ga na naslednji način: cevko »a«
priključimo na vodovodno pipo (ali pa skoz¬
njo z lijakom nalivamo vodo) in spuščamo
vodo v gazometer toliko časa, dokler ne pri-

Ko ga razvijemo, fiksiramo in izperemo,
imamo pred seboj na papirju negativ, ki pa
mora biti oster, dovolj kontrasten in mora
hkrati vsebovati tudi vse podrobnosti.

Papirnega negativa to pot ne sušimo, tem¬
več ga enostavno' položimo na podnožje in
znova naravnamo fotoaparat. To pot naj_ se
'negativ in steklena plošča nahajata točno
v krivišču objektiva, kar si tudi zaznamujemo
na fcevi, da bo šlo drugikrat lažje.

V kaseto vložimo (t. j. na stekleno ploščo)
zopet svež fotopapir, zapremo pokrov, s sve¬
tilko osvetlimo negativ, a papir razvijemo.
Sedaj dobimo pozitiv — pravo reprodukcijo
fotografije. Isti negativ nam omogoča izde¬
lavo poljubnega števila kopij.

To delo je sila zanimivo, zlasti ker isti
postopek omogoča tudi fotografiranje raznih
drobnih predmetov.

Miloš Macarol

KEMIKI

75

1  2

teče iz njega pri »c«, torej, dokler se stekle¬
nica 2 popolnoma ne napolni. Da nam v gu¬
mijasti cevki, ki povezuje obe steklenici, ne
bi ostal kakšen mehurček zraka, ki bi kasneje
oviral delovanje gazometra, obrnemo v za¬
četku polnjenja steklenico 2 narobe in jo
dvignemo nad steklenico 1. Nato pipo za¬
premo, cevko »c« stisnemo s ščipalko za pe¬
rilo, ki nam nadomešča pipico, končno sna¬
memo cevko »a« s pipe in naš gazometer je
pripravljen za polnjenje s plinom. Plin uva¬
jamo pri »c«, pri čemer nam izpodriva vodo
iz steklenice 2 v steklenico 1. Če pridobi¬
vamo plin v našem aparatu za razvijanje
Plinov (ki smo ga opisali v eni lanskih številk
TIMa), moramo paziti na to, da sta med uva¬
janjem plina gladini vode v obeh steklenicah
v  približno isti višini. Preden zvežemo gazo¬
meter z aparaturo za razvijanje plina, poča¬
kamo, da plin izrine iz nje ves zrak. To je
važno zlasti kadar hočemo napolniti gazo¬
meter z vodikom.

Tak gazometer je seveda uporaben le za
takšne pline, ki se v vodi le neznatno topijo
(npr. vodik, kisik, dušik itd.). Ko spuščamo
Plin iz gazometra, uravnavamo pretok z dvi¬
ganjem oziroma spuščanjem druge stekle¬
nice — pritisk iztekajočega plina je namreč

premo sorazmeren višinski razliki med vod¬
nima gladinama v obeh steklenicah.

Gazometer bomo sedaj napolnili z vodikom
in izvedli dva poskusa, ki ju doslej zaradi
prepočasnega toka vodika iz naših dosedanjih
aparatur nismo mogli.

1. »Pokanje z vodikom«

Dno. približno pollitrske konserve prebi¬
jemo z žebljem in zamašimo luknjico z oši¬
ljeno vžigalico ali izobotrebcem. Pod konservo
uvajamo vodik, kot je prikazano na sliki 2 in
sicer kakšnih 100 cm 3  več kot drži konserva.
Cev za uvajanje vodika nato odstranimo
(tega nikakor ne smemo pozabiti), luknjico
v konservi odmašimo in hitro od daleč (z
daljšo prižgano trsko) prižgemo vodik, ki
izhaja iz luknjice. Vodik bo nekaj časa mirno
gorel, nato pa vse bolj prasketaje (ker se
čedalje bolj meša z zrakom, ki vstopa spodaj
v konservo) in slednjič bo ob močnem poku
konserva zletela v zrak. Vodik se je torej že
do take mere pomešal z zrakom, da je nastala
eksplozivna zmes — pokalni plin. Jasno, da
starši ne bodo ravno navdušeni, če boste ta
poskus izvedli v stanovanju, zato ga delajte
rajši na prostem.

76

GEOGRAFI

Globinomer,

daljtnomer

in

kurvometer

Z veseljem hodimo na sprehode in izlete.
Z odprtimi očmi opazujemo okolico. Pri tem
se morda spomnimo, da zemljepisno znanje
ni skrito< samo v učbenikih in zemljevidih.
Vsaka gora, reka, potok in dolina so vredni
opazovanja.

2. »Kemijska harmonika«

Vodik vodimo skozi pokončno, na koncu
zoženo stekleno cevko (premer luknjice naj
bo okrog 1 mm) in ga prižgemo. Preden to
storimo, se moramo na vsak način prepričati
če je čist, t. j., da ni pomešan z zrakom, ker
nam v tem primeru lahko raznese gazometer:
Da je vodik čist, ugotovimo na naslednji
način: na cevko nataknemo epruveto (z ustjem
navzdol) in nekaj časa spuščamo vanjo vodik.
Nato jo snamemo in približamo njeno ustje
(pri tem mora biti še vedno obrnjena navzdol)
prižgani vžigalici. Če se vodik vžge z rahlim
pokom in nato mirno zgori, je znak, da je
čist, če pa se vžge z žvižgom, pomeni, da je
pomešan z zrakom in ga pod nobenim po¬
gojem ne smemo prižigati, temveč gazometer
izpraznimo in ga ponovno napolnimo z res
čistim vodikom.

Cevko s prižganim vodikovim plamenom
vtaknemo v širšo (s premerom vsaj 1 cm)
stekleno cev, ki mora biti na obeh koncih
odprta. Pri tem nastane značilen ton, kate¬
rega višina je odvisna od tega, ali je vodikov
plamen (le-ta naj bo približno 1 cm dolg) više
ali niže v cevi. Do tona pride zato, ker prične
plamenček vibrirati prav tako kot jeziček
v piščali.

-aš-

Na sprehodih in izletih vam bodo morda
prišli prav tudi globinomer, daljinomer in
kurvometer. Ob jezeru ali ribniku kaj radi
ugibamo kako globoko' je dno, pa tudi to,
kako daleč je hrib ali osamljeno drevo, bi
kdaj pa kdaj radi zvedeli. Z zemljevida bomo
razdalje, ki jih predstavljajo ravne črte, kaj
hitro določili, kako dolga pa je vijugasta
cesta ali reka, bomo zvedeli le s- pomočjo na¬
pravice, ki ji pravimo kurvometer. Globino¬
mer, daljinomer in kurvometer si lahko na¬
redimo sami. Naše naprave seveda ne bodo
popolnoma natančne, kljub temu pa se bomo
z njimi marsikaj naučili in jih bomo s pri¬
dom uporabljali.

Kar lotimo se dela! Globinomer si lahko
naredimo prav hitro in z majhnimi stroški.
Potrebujemo nekaj metrov nylonske vrvice,
žogico za namizni tenis, svinčeno utež z
obročkom, kolesce za ribiško palico ali kar
kolesce od traku za pisalni strpj. Na en
konec vrvice nataknemo svinčeno utež m
pritrdimo žogico. Nasprotni konec vrvice na¬
vijemo na kolesce. Ko vržemo z brega svin-

GEOGRAFI

77

čeno' utež v vodo, bo žogica splavala na
površje in pravokotna razdalja med žogico na
površini vode in utežjo na vodnem dnu, kaže
globino vode. Koliko vrvice simo odvili s ko¬
lesca si zapomnimo in v tisti točki primemo
vrv. Na sliki je označena z Bi. Nato vrv po¬
časi vlečemo. Pri tem moramo paziti, da se
utež ne premakne, žogica pa se potopi in za¬
takne za utež. Dolžina vrvi, ki smo jo poteg¬
nili, predstavlja globino vode. Na sliki je ta
razdalja označena z BBi.

Na pohodih bomo kaj radi segli tudi po
daljinomeru. Naredimo 1  ga lahko zelo pre¬
prosto. Na kos prozornega papirja velikosti
35 mm X 70 mm narišemo razpredelnico, ki
jo vidimo na sliki. Z našim daljinomerom
določamo razdalje glede na višino človeka ali
hiše. Če držimo daljinomer v stegnjeni roki
in opazimo v daljavi človeka ter ga vidimo
tako velikega kot je črno polje nad ozna¬
ko 1000,20, tedaj je človek približno 20 m
daleč. Če pa v daljavi zagledamo hišo, ka¬
teri lahko že po obliki prisodimo višino
okoli 4 m, vidimo pa jo komajda tako veliko
kot je črtkan prostor pod isto oznako, tedaj
lahko sodimo, da je oddaljena približno
1000 m. Pred vlago zavarujmo naš daljino¬
mer s prozornim ovitkom iz polivinila ali z

dvema celuloidnima ploščicama, ki ju ob ro¬
bovih zalepimo.

Na vsakem zemljevidu je označeno merilo
in zato lahko z zemljevida razdalje kar pre¬
beremo. Pri merilu 1 :1000 bo vsak mm po¬
menil v naravni velikosti 1000 mm, torej
1 m. Če pa bi radi zvedeli, kako dolga je neka
razdalja, ki je na zemljevidu narisana kot
kriva črta, si lahko pomagamo' s kurvome-
trom. To je zelo natančna napravica, ki je
sestavljena iz kolesca, kazalca in razpredel¬
nice. Ko namreč s kolescem potegnemo po
krivuljah na zemljevidu, nam kazalec na
razpredelnici pokaže kako dolga je razdalja,
ki jo je prevozila naša napravica. Vedno pa
moramo upoštevati merilo na zemljevidu in
kurvometru. Naš kurvometer bo seveda pre¬
cej enostaven, saj bo kar kartonasto kolesce,
ki mu ob robu zaznamujemo milimetrske
razdalje. Držalo naredimo iz pločevine v
obliki pincete, vanj pa utrdimo kolesce s po¬
močjo žice, tako kot vidimo na sliki. Ko naše
kolesce premikamo po črti, za katero bi radi
zvedeli, kako dolga je, odčitamo za koliko
milimetrskih črtic se je premaknil naš kur¬
vometer na svoji poti. Tako bomo zlahka
ugotovili — če upoštevamo merilo — kako
dolgo »pot moramo prehoditi, če hočemo v
naravi slediti krivulji, ki smo jo opazovali
na zemljevidu.

Merjenje
gostote
trdnih teles

V šoli ste že velikokrat slišali ime gostota,
saj so vam učitelji razlagali, da je gostota
železa 7,5 g/cm 3 , aluminija le 2,5 g/cm 3  itd.
Ali ste se mogoče že kdaj vprašali, kako so
izmerili gostoto tem in še številnim drugim
kovinam? To lahko naredimo na prav eno¬
staven način. Preden pa se bomo lotili me¬
ritev, si še oglejmo, kaj je to sploh gostota.

Odgovor je zelo preprost: gostota ni nič
drugega kot teža 1 cm 3  neke snovi. Prej smo
že povedali, da je gostota aluminija 2,5 cm 3 .
To pomeni, da tehta 1 cm 3  aluminija 2,5
grama. Zapišimo to odvisnost še z enačbo:
q  = m/V. »o« pomeni torej gostoto snovi, »m«
je njena masa in »V« prostornina, ki jo
zavzame ta masa.

Najenostavneje bi torej izmerili gostoto
neke snovi tako, da bi to snov stehtali in še
določili prostornino-, ki jo zavzema. Pri trd¬
nih snoveh pa le težko izmerimo prostornino,
ponavadi izmerimo kar prostornino vode, ki
jo izrine merjeno telo. Tako- smo že »odkrili«
eno metodo za merjenje gostote. Potrebujemo
samo precej natančno tehtnico in nič več.

Gostoto pa lahko izmerimo na še bolj
enostaven način. Kar poglejmo.

Nekje najdite jekleno žico (tudi z navad¬
no si lahko pomagate) in jo tako zvijte, da
bo imela obliko spiralne vzmeti. Ako sedaj
obesite na to vzmet neko telo, se bo vzmet
raztegnila za razdaljo »h«, ki je kar soraz¬
merna masi telesa (na enak način še danes
marsikje tudi v resnici tehtajo). Pomagamo
si z enačbo: mg = kh, kjer je »mg« sila, ki
deluje na vzmet zaradi mase telesa »m«, »g«
je pospešek prostega pada in »k« neki so-
razmernostni koeficient, ki je odvisen od
snovi, iz katere je vzmet.

Potopite sedaj telo, ki visi na vzmeti, v
vodo. Kaj ste opazili? Vzmet se je skrčila za
nekaj milimetrov. Prav fotovo- vas to ni pre¬
več začudilo, saj dobro poznate Arhimedov
zakon: v vodi prav lahko dvignete celo svo¬
jega očeta ali mater, ker deluje v tekočinah
na potopljena telesa vzgon. Zaradi vzgona
izgubi potopljeno telo toliko na svoji teži,
kolikor tehta voda, ki jo je telo izpodrinilo.

Kar smo sedaj pbvedali, povejmo še en¬
krat, tokrat na čisto kratek način, z enač¬
bami, saj poskušamo v fiziki skoraj vsak na¬
ravni zakon popisati z več ali manj enostav¬
nimi enačbami. Sila, ki deluje na vzmet v
primeru, ko potopimo telo v vodo, je kar:

mg — mg/e = khi

kjer je »m/e« masa vode, ki jo izpodrine telo
(ako vzamemo, da je gostota vode 1 g/cm 3 ).
Sedaj na enostaven način lahko izračunamo
gostoto snovi (upoštevamo, da je mg = kh):

e = h/(h — hi)

Tako smo opisali že ves poskus, s katerim
lahko izmerite gostoto različnih snovi. Pri
delu vam bo pomagala še naša slika. Vso
napravo pa dopolnite še tako, da si naredite
posebno stojalo, na katerem bo obešena spi¬
ralna vzmet, vzdolž vzmeti pa pritrdite pa¬
pir, na katerega ste narisali merilno skalo.
Tako boste na preprost način izmerili, za
koliko se je vzmet raztegnila.

Povedali smo vam že, kakšno gostoto
imata železo in aluminij. Povejmo še, da ima
svinec gostoto 11,5 g/cm 3 , baker pa 8,5 g/cm 3 .
Preverite!

Za konec pa povejmo še ime te naprave:
fiziki so jo imenovali Jollijeva tehtnica.

BIOLOGI

79


SRCE

IN NJEGOVO DELO

Sleherna celica živega organizma potre¬
buje hranljive snovi in kisik. Pri bolj raz¬
vitih živalih potuje kri po krvožilnem si¬
stemu ter prinaša celicam dragocene tovore
kisika in hrane ter odnaša snovi, ki jih ce¬
lice ne potrebujejo več in so jim celo v
škodo. Krvožilni sistem sestavljajo' srce in
žile — tanjše in debelejše cevke. Nekatere
so celo tako tanke kot las in jim zato pra¬
vimo lasnice. Srce pa je votla mišica, ki se
nenehno krči in širi ter tako potiska kri k
vsaki, še tako oddaljeni telesni celici. V
enem dnevu se srce domala 100 000 krat skrči
in prav tako 100 000 odpočije. Vsako skrčenje
srčne mišice traja 0,3 sekunde, vsak počitek
pa 0,5 sekunde.

Kadar potisne srce kri v glavno žilo —
pravimo ji aorta — lahko slišimo in otip¬
ljemo srčni utrip. Pri vseh vretenčarjih pa
ne utriplje srce enako hitro. Pri pticah se
stisne srce okoli 160-krat v eni minuti, pri
mački 130-krat, pri konju 40-krat in pri
slonu 30-krat. Tudi pri ljudeh ne utriplje
srce vedno enako. Pri majhnih otrocih na¬
štejemo v eni minuti kar 120 do 180 utripov,
Pri odraslem pa le 60 do 80 utripov. Srčni
utrip je odvisen tudi od toplote. Ptice in se¬
salci sodijo med živali s stalno toplo krvjo.
Telesna temperatura človeka se suče okoli
37® C in tedaj, ko je okolica mrzlejša, potre¬
buje telo več hrane in kisika, da si lahko
zagotovi dovolj toplote. Zato se v takšnih
razmerah srce večkrat skrči in pošilja po
telesu več krvi. Pa tudi takrat, ko opravlja
organizem težje delo, utriplje njegovo srce

hitreje. Kadar človek leži, bo naštel komaj
65 utripov v minuti, če sedi okoli 70, pri
opravljanju težaškega dela pa bo srce po¬
gnalo kri po telesu kar 100-krat v eni minuti.

Srčni utrip lahko otipljemo in slišimo na
zapestju, dobro pa ga slišimo tudi tedaj, če
naslonimo uho na levi del prsnega koša, kjer
leži srčna mišica.

Bolje pa lahko slišimo in štejemo srčne
utripe s stetoskopom. Prav verjetno je zdrav¬
nik s takšno pripravo že poslušal delovanje
vašega srca. Enostaven stetoskop, s. katerim
bomo lahko bolje slišali utripanje srca, si
naredimo iz plastičnega lijaka in gumijaste
cevi. Gumijasto cev nataknemo na lijak —
in že je naša priprava za poslušanje srca
pripravljena. Še bolje pa bomo slišali srčni
utrip, če nataknemo na lijak stekleno ali pla¬
stično cevko, ki je oblikovana kot črka T, na
oba kraka pa potisnemo gumijasti cevki, ki
ju tedaj, ko poslušamo kako srce utriplje,
damo v ušesa.

80

METEOROLOGI

n—ii—ii

i i

ii—ii—ii

To, da je lahko voda v tekočem, trdnem
ali plinastem stanju, zagotovo veste. Tudi to,
da takšne spremembe vode povzroča toplota,
ni za vas nič novega. Pozimi, ko pade živo
srebro v toplomeru pod ničlo, lahko povsod
najdete led. Čim bolj je vroče, tem več vod¬
nih hlapov odhaja z vodnega površja v
ozračje, ki zaradi tega postane vlažno. Ko pa
se v zraku nabere toliko vlage, da je nasi¬

čeno z vodnimi hlapi, se le-ti znova spre¬
mene v vodne kapljice.

Vlago v zraku merijo meteorologi s po¬
sebnimi napravami, ki jim pravimo vlago-
rneri ali higrometri. Pri tem označujemo
vlažnost ozračja kot relativno vlago, kajti pri
merjenjih primerjamo količino vlage, ki je v
zraku pri določeni temperaturi, s tisto koli¬
čino vlage, ki bi pri enaki temperaturi pov¬
zročila nasičenje zraka z vodnimi hlapi. Zato
izražamo relativno vlago v odstotkih.

Tudi doma ali v šolski delavnici lahko
izdelamo vlagomer, ki sicer ne bo tako na¬
tančen kot vlagomeri, ki jih narede v to¬
varni, vendar nam bo vseeno pokazal, kdaj
je v zraku več in kdaj manj vlage.

Izdelave vlagomera se lotimo takole: naj¬
prej si iz deščice, velike 120 X 60 X 12 mm,
ter iz 150 do 200 mm dolge in okoli 20 mm
široke letvice, pripravimo stojalo, ki ga pre-
lakiramo z brezbarvnim nitrolakom. Iz ba¬
krene ali aluminijaste pločevine nato- izre¬
žemo 20 do 25 mm dolg in 10 do 15 mm širok
trak, ki ga pravokotno ukrivimo. Na enem
koncu omenjenega pločevinastega dela (slika
1—A), izvrtamo s svedrom luknjico, v katero

METEOROLOGI

81

kasneje zavijemo primeren vijak z majhno
kljukico 1 . Le-to naredimo iz žice in jo na vi¬
jak privarimo, ali pa jo s tanko žico kar
privežemo v vijakove navoje. S slike 1—A
lahko razberemo, kako omenjeni del pritr¬
dimo na letvico stojala. Najbrž nam bo naj¬
več preglavic povzročala izdelava 10 mm dol¬
gega lesenega valja, ki mora imeti kar se da
majhen premer, vendarle pa tako* velik, da
lahko vanj izvrtamo po vzdolžni osi luk¬
njico. Ta naj bo tolikšna, da se bo leseni valj
lahko prosto premikal okoli bucike, ki jo
pretaknemo skozi omenjeno luknjico. Sled¬
njo najlaže naredimo z majhnim svedrom,
ali pa jo izžgemo' z žarečo iglo. Okoli tega
lesenega valja ovijemo tanko žico, iz katere
naredimo na zgornjem koncu ročaj, kjer kas¬
neje navijemo nekaj navojev žice. S temi
navoji uravnotežimo kazalec, ki je kar dalj¬
ši konec omenjene žice, na katere koncu pri¬
trdimo še majhno papirnato' puščico (slika
1-B). Kazalec pritrdimo na pokončno letvico
s pomočjo okvirja, ki ga naredimo iz ozkega
in 30 do 35 mm dolgega pločevinastega traku.
Tega dvakrat pravokotno zakrivimo (slika
1-C), pri čemer je razdalja med obema kra¬
koma komajda malo večja od dolžine lese¬
nega valja. Omenjeni pločevinasti okvir pri¬
trdimo z žebljički ali vijaki na letvico sto¬
jala približno 7 cm nad spodnjim robom,
leseni valj pa zataknemo v okvir tako, da
pretaknemo buciko skozi zunanji del ploče¬
vinastega traku in skozi luknjico v valju.
Potrebujemo še polkrožno kazalo, ki ga izre¬
žemo iz lepenke in pritrdimo spodaj na let¬
vico kot vidite na sliki 1-D.

Preostane nam še, da naš vlagomer se¬
stavimo. Na zanko ali kljukico, ki smo jo
pri varili ali kar zavezali na vijak, zavežemo
dolg las (še prej ga razmastimo tako, da ga
očistimo z bencinom). Las nato enkrat ovi¬
jemo okoli lesenega valja in ga privežemo
na majhno vzmet ali kar na gumijasto nitko,
ki jo pritrdimo na pokončno letvico stojala.

Lahko pa si izdelamo še nekoliko prepro¬
stejši vlagomer. Iz lesene deščice in letvice
naredimo stojalo, ob vrhu letvice pa pritr¬
dimo na žebljiček ali vijak okoli 30 cm dolg
razmaščen las. Na koncu lasu obesimo 50 g
utež. Las ovijemo dva ali trikrat okoli kosa
debelejše žice, ki jo utrdimo v pločevinaste
ležaje, 'te pa pritrdimo na letvico približno
na V 3  visoko od spodnjega roba stojala. Nato
izrežemo iz trde lepenke polkrog, na kate¬
rega kasneje začrtamo merilo. Na isto žico,
okoli katere smo navili las, nataknemo tudi
kartonasti kazalec (glej sliko 2).

Pri izdelavi obeh vlagomerov smo upo¬
rabili las zaradi lastnosti, da vpija vlago in
se zaradi tega podaljša. Ker je las povezan
z vzmetjo oziroma gumico ter preko lesenega

valja s kazalcem, se le-ta odkloni in tako z
lahkoto ugotovimo, da je v ozračju več vlage.
Ce je vlažnost zraka manjša, tedaj se las
skrajša in zato se kazalec odkloni v na¬
sprotno smer.

Na polkrožnem loku higrometra lahko na¬
rišemo razpredelnico', ki kaže koliko vlage je
v zraku. Najnatančneje zaznamujemo merilo,
če primerjamo naš vlagomer z vlagomerom,
ki so ga izdelali v tovarni. Lahko pa si za silo
pomagamo tudi s podatki o vlažnosti, ki jih
omenjajo vremenska poročila. Končno pa
lahko postavimo vlagomer v neposredno bli¬
žino vrele vode in tisto točko, kjer se kazalec
ustavi, označimo s številom 100, kar pomeni,
da je zrak nasičen z vodnimi hlapi in da je
torej v ozračju 100 %> vlage. Nato postavimo
vlagomer v povsem suh zrak in kazalec bo
zdrknil v nasprotno smer do točke, ki jo
označimo z 0, kar pomeni, da v zraku ni
vlage. Po legi kazalca glede na obe mejni
točki lahko ugotovimo, kolikšna je približna
vlažnost ozračja.

82

BIOLOGI

RASTLINE,

KI NE RASTEJO
V ZEMLJI

Za uspešno rast potrebuje rastlina poleg
ogljikovega dioksida, ki si ga priskrbi iz
zraka ter sončne svetlobe, ki ji omogoči asi¬
milacijo, tudi vodo in različne rudninske
soli. Slednje sprejema rastlina s koreninskim
sistemom iz tal. Dobro- vemo, da rastline v
suhem in revnetn rastišču komajda uspevajo
in slejkoprej odmro. Ze dolgo tega je, kar so
izkušnje naučile človeka, da dobi boljši in
večji pridelek, če svojim posevkom pripravi
dovolj »hrane«. Zato je njive in travnike po¬
gnojil ter tako dodal zemlji hranilne snovi,
ki jih rastline potrebujejo. Ko pa so znan¬
stveniki natančno ugotovili, katere rudninske
soli potrebujejo rastline, so kmetovalci začeli
uporabljati tudi umetna gnojila, ki jih v mo¬
dernem kmetijstvu danes porabijo zelo velike
količine.

V laboratorijih pa so ugotovili, da uspe¬
vajo rastline tudi v vodi, da imajo le dovolj
svetlobe in »hrane«. Tako so nastali vodni
vrtovi, v katerih rastline imenitno uspevajo.
Hrana rastlin so v vodi raztopljene spojine
dušika, fosforja, žvepla, kalija, kalcija, ma¬
gnezija in železa. Ce teh snovi rastline niso
dobile, ali pa jih je bilo premalo, so rastline
hirale in se posušile. Tako so s poskusi ugo¬
tovili »recept« za hranilno raztopino, ki vse¬
buje vse najvažnejše elemente in zagotavlja
rastlinam uspešno rast. Ugotovili pa so tudi
to, da je rast rastlin odvisna od tiste hran¬
ljive snovi, ki jo rastlina dobi najmanj. Rast¬
lina namreč ne uspeva, če ji primanjkuje ka¬
terikoli nujno potreben element in zaradi
tega ne more izrabiti niti tistih snovi, ki jih
dobi v izobilju. To zakonitost rastlinskega
sveta, ki velja vedno in za sleherno rastlino,
imenujemo zakon minimuma.

Tudi doma ali v šolskem laboratoriju
lahko dokažemo, da raste rastlina v vodnem

MODELARJI

83

rastišču in da potrebuje za rast anorganske
soli. Pripravimo si hranilno raztopino in po¬
sode, v katere bomo »zasadili« različna se¬
mena, denimo semena koruze ali fižola. Hra¬
nilno raztopino naredimo takole: v 600 cm 3
vode stresemo 0,25 g kalcijevega nitrata
Ca(NC>3)2, 0,15 g kalijevega fosfata KH 2 PO 4 ,
0,10 g kalijevega klorida KC1, 0,10 g magne¬
zijevega sulfata MgSCh, 0,50 g železovega fos¬
fata FeP04 ter vse skupaj dobro premešamo.
Hranilno raztopino nalijemo potem v več
posod in vanje damo rastlinska semena. Če
bomo poskrbeli tudi za to, da bodo rastoča
semena imela dovolj svetlobe in toplote, bodo
kaj kmalu razvila koreninice, steblo in liste,
čez čas pa morda tudi cvetove in plodove. Za
primerjavo dajmo nekaj semen v destilirano
vodo. Opazili bomo, da se semena obdrže pri
življenju le toliko časa, da porabijo zaloge
hrane, ki jo skrivajo v svoji notranjosti,
potem pa se posuše.

Kako vplivajo določene soli na rastlinsko
rast ugotovimo tako, da naredimo nepopolne
hranilne raztopine, ki se razlikujejo od po¬
polne raztopine v tem, da razen ene sesta¬
vine vsebujejo vse ostale soli. Rast v takšnih
raztopinah, ki so denimo brez dušikovih, ka¬
lijevih ali kalcijevih soli je precej slabša kot
v popolni hranilni raztopini.

Tudi zakon minimuma lahko dokažemo s
poskusi. Pripravimo si raztopine anorganskih
soli, katerim dodajmo manjšo količino kate¬
rekoli snovi, ki smo jih našteli kot sestavine
popolne hranilne raztopine. Ostalih snovi po¬
rabimo toliko kot za popolno raztopino. De¬
nimo, da se odločimo, da bo vsebovala nova
raztopina manj dušikovih spojin. Naredimo
torej takšne raztopine, ki vsebujejo le V 10 ,
2 / 10 , :! /io, V 2  in 3 /4  normalne količine dušikovih
soli in primerjajmo' potem rast v teh razto¬
pinah z rastjo v popolni hranilni raztopini.
Da pa zagotovo zvemo, da ne rastejo slabše
le tiste rastline, ki dobe manj dušika, pripra¬
vimo nato še takšne raztopine, ki vsebujejo
manj žvepla, železa, kalija ali kalcija. Vedno
bomo opazili, da je rastlinska rast odvisna
edinole od količine tistega elementa, katerega
je dobila rastlina najmanj, ne glede na to,
če je imela dovolj ali celo preveč hrane v
obliki drugih rudninskih snovi.

Če nalijemo hranilno raztopino v steklen
kozarec, tega pa zapremo z zamaškom, ki ima
dve odprtini in v eno zataknemo denimo ka¬
leče seme koruze, skozi drugo pa pretaknemo
stekleno cevko in po njej dovajamo kore¬
ninam s črpalko vsak dan zrak, lahko lepo
opazujemo rast koreninskega sistema. V po¬
polni hranilni raztopini seveda lahko gojimo
Pozimi v sobi, kjer je dovolj toplo in svetlo,
tudi različne okrasne rastline.

HITROSTNI

Med vezane ali »U-control« modele spa¬
dajo tudi vezani hitrostni modeli. Verjetno
je, da so bila tudi prva tekmovanja z »U-con-
trol« modeli prav hitrostna tekmovanja.

V tekmovanju modelarji vozijo svoje mo¬
dele na predpisani dolžini žic, to' je 15,92 m,
tako da je en krog točno enak dolžini 100 m.
V sredini kroga je drog, ki ima v zgornjem
delu vrtljive vilice. Modelar drži v roki ročko
za upravljanje modela, ko pa položi roko v
vilice, da s tem znak sodnikom za začetek
merjenja hitrosti modela. Po končanih 10 kro¬
gih, to je po 1 km dolgi poti, pa dajo sodniki
znak za konec tekmdvanja, nakar lahko mo¬
delar vozi svoj model zopet prosto. Med tek¬
movanjem ne smemo voditi model višje od
3 m, ker se bi s tem tekmovalni krog preveč
zmanjšal.

Oglejmo si pravila po F. A. I. za modele,
ki so namenjeni hitrostnim tekmovanjem.

1. Motor sme imeti kvečjemu 2,5 ccm pro¬
stornine.

2. Površina nosečih delov letala (krilo in
vodoravni rep) ne sme presegati 2 dm !  na
vsak 1 ccm prostornine motorja.

3. Največja dovoljena teža je 500 gramov.

84

MODELARJI

Zanimiva je ocenitev nekega angleškega
modelarja za to kategorijo, ki pravi: Pri hi¬
trostnih modelih se trudijo modelarji spra¬
viti čim močnejši motor v čim manjši model,
ki poskrbi za čim večji hrup in sili tekmo¬
valce, da se vrtijo kot baletke v krogu.

Na sliki vidimo tak hitrostni model, ki
je tipičen predstavnik te vrste. Podatki zanj
so naslednji:

Razpetina. 600 mm

Dolžina. 450 mm

Površina.5,2 dm 2

Teža. 380 gr

Prostornina motorja .... 2,5 ccm

Na sliki vidimo tudi posebno podvozje,
ki služi modelu za polet s tal, pozneje pa od¬
pade. Model pristane na »trebuh«. Zanimiva
je še pritrditev motorja, ki je skupaj z re¬
zervoarjem pritrjen na poseben vlit alumi¬
nijasti del, kar omogoča hitro in lahko me¬
njavo motorja. Motorji v tej kategoriji so
izključno s svečico, ki pa ima spiralo. Sled¬

njo napaja napetost 2 V samo pri startanju,
pozneje pa žari sama.

Model mora biti površinsko zelo dobro
izdelan in tudi zelo aerodinamično čist.

Na svetovnih prvenstvih dosegajo mode¬
larji preko 200 km/h, medtem ko znaša sve¬
tovni rekord 236 km/h. Tu so na vidnem mestu
Italijani, Madžari, Čehi in Američani. V zad¬
njem času so prišli na vrh svetovne elite tudi
Rusi. Jugoslovani capljamo precej zadaj, saj
je naš rekord komaj 194 km/h, ki pa je že
precej star. Vzroki so v tem, da tekmovalci
slabo poznajo motorje, elise in rezervoarje,
organizatorji tekmovanj pa poleg tega po¬
skrbe še za slabo gorivo.

PROSTO

LETEČI

MODELI

Že samo ime nam pove, da ti modeli pro¬
sto let, torej po startu ne moremo več vpli¬
vati na smer poleta. Morda boste mnenja, da
potem te kategorije niso zanimive, toda vča¬
sih je tekmovanje tako napeto, da že en sam
ponesrečen let spremeni celotno lestvico
tekmovalcev. VedpO' je vprašanje ali bo mo¬
del prišel v termiko ali ne, kar tare vsakega
tekmovalca.

Kaj je pravzaprav termično dviganje?
Kot veste, sonce segreje našo Zemljo in ta
oddaja toploto zraku. Kjer je zemlja kame-
nita ali peščena in ni porastla, se zrak bolj
segreje kot nad vodo ali gozdom. Topel zrak
je lažji od hladnega in se zato dviguje nav¬
zgor v obliki zračnega termičnega balona.
Običajno je znanilec takega dviganja blag
kumulus, ki nastane nad termičnim balonom.
To izkoriščajo letalci pri jadranju in seveda
tudi modelarji, ki so pa zadovoljni že z
manjšim in šibkejšim zračnim dviganjem.

Tekmovalec mora opraviti pet tekmoval¬
nih letov. Vsak let traja največ tri minute,
kar je modelarski maksimum. Vprašali se
bomo, zakaj ravno le tri minute? V začetku
so tekmovali tako., da so merili let modela
tako dolgo, dokler ni model pristal, pri tem
pa je precej modelov v ugodnih termičnih
pogojih ušlo tekmovalcem izpred oči in jih
niso nikoli več "videli. Zaradi tega je mode¬
lar moral nositi več modelov s seboj, pri
čemer je bil vedno pripravljen katerega od
njih izgubiti. Zaradi tega je tekmovanje
skrajšano na tri minute.

IZ 'ZNANOSTHN TEHNIKE

85

RENAULT R-8

Letošnje leto je več evropskih avtomo¬
bilskih tovarn poslalo na tržišče svoje nove
modele. Ker je konkurenca v zadnjem času
zelo huda, hoče vsaka tovarna izdelati čim
boljše vozilo, ki bi med kupci našlo veliko
pristašev. Proizvajalci avtomobilov morajo
paziti na veliko stvari, kajti današnji kupci
hočejo imeti elegantno vozilo s čim več pro¬
stora za potnike in prtljago, opremljen z
dobrim, ekonomičnim in trpežnim motorjem.
Ta mora dajati avtomobilu precej športnih
lastnosti. — Take karakteristike zahtevajo
predvsem ljudje, ki se veliko vozijo po mestu
z velikim prometom, kajti tam je za hitro in
varno vožnjo resnično potrebno dobro vozilo.

Eden med mnogimi je tudi Renault R-8.
Samonosna karoserija za 'to vozilo je popol¬
noma nova, in sicer štirioglate oblike, s precej
ostrimi robovi. Notranjost avtomobila je zelo
skrbno proučena, sedeži so udobni in na njih
lahko sedi pet oseb, zadaj trije in spredaj
dva. Za lahek vstop v vozilo skrbijo štiri
vrata, ki se vsa zapirajo proti zadnjemu delu
vozila. To je važno predvsem zato, da se ne
morejo med vožnjo odpreti. Za udobno vožnjo
poleti in pozimi skrbi klimatska naprava, ki
jo po želji uravnavamo'.

Motor je v vozilu nameščen na zadnjem
koncu za zadnjima kolesoma, na katerih je
tudi pogon. S to rešitvijo so pridobili veliko
prostora v sprednjem delu vozila, kjer je
resnično velik prtljažni prostor. Rezervno kolo
je tudi nameščeno v sprednjem delu, vendar
ne tako kot pri Fiat-600, temveč leži. Če ho¬
čemo priti do njega, moramo najprej odstra¬
niti del prednjega odbijača.

Motor, ki ima športne lastnosti, je štiri¬
taktni, štirivaljni vrstni, vodno hlajeni
motor, ki razvije pri 3500 obratih na minuto
45 KM (SEA). Delovna prostornina v valjih
je 956 kubičnih centimetrov. Vozilo je v se¬
rijski izvedbi opremljeno s tristopenjskim
menjalnikom, na posebno željo kupca pa
vgradijo v avtomobil štiristopenjski menjal¬
nik. S tristopenjskim menjalnikom je mak¬
simalna hitrost vozila stopetindvajset kilo¬
metrov na uro, medtem, ko je maksi mal na
hitrost s štiristopenjskim menjalnikom okoli
stoštirideset kilometrov na uro. Motor je zelo
gospodaren, saj porabi le 6,8 litrov goriva na
sto kilometrov. Za varno vožnjo skrbijo
diskaste zavore, ki so nameščene na vseh
štirih kolesih.


86

IZ ZNANOSTI IN TEHNIKE

IZ ZNANOSTI

KAKO SLANO JE MRTVO MORJE

V vseh vodah so raztopljene različne soli. Se¬
veda ne najdemo povsod enakih soli in tudi koli¬
čina teh snovi ni v vseh morjih enaka. V oceanih
je povprečno okoli 3 do 4 % soli, v Sredozemskem
morju je raztopljenih 3,8 do 3,9 % soli, v Izraelu
pa je jezero, ki obsega okoli 980 km*, ima gladino
skoraj 400 m pod morsko gladino, njegova slanost
pa je kar 9-krat večja kot slanost drugih morij,
saj vsebuje kar 24 do 27 % različnih soli. Tako
slano je Mrtvo morje zato, ker doteka vanj le
malo rečne vode, je brez odtoka, izhlapevanje pa
je zelo veliko. Zaradi prevelike slanosti ne žive
v Mrtvem morju razen nekaj redkih bakterij ne
rastline in ne živali. Povejmo še to, da je zaradi
tolikšne slanosti voda Mrtvega motja precej težja
kot voda drugih morij. V takšni vodi bi se denimo
človek, ki ne zna plavati ne potopil, ampak bi se
obdržal na valovih.

Čebele in nabiranje medu

S sladkim medom se najbrž vsak rad posladka.
Pa vas bo verjetno zanimalo tudi to, kako dolgo
pot naredi čebela pri nabiranju medu. Izračunali
so, da poleti čebela, ki nabere 20 g medu kar
1200-krat iz čebelnjaka, obišče okoli 200 000 cvetov
in ker leti čebela povprečno 2 km daleč na pašo,
preleti kar okoli 4800 km dolgo pot. Ce še upošte¬
vamo, da pripravijo čebele v panjih tudi satje,
tedaj morajo za 1 kg medu poleteti iz panja okoli
150 000-krat in tako prepotujejo kar okoli 600 000 km,
to pa je toliko kot če bi 15-krat letele okoli
ekvatorja.

KAKO URNE SO ŽIVALI

Z nemalo občudovanja pripovedujemo o avto-
molibih, ki na cestah in tekmovalnih progah dr¬
vijo z 200 in več kilometrov na uro. Pa nas ven¬
darle še bolj začudi to, da lahko nekatere živali
tekmujejo celo z avtomobili. Resda med sesalci ne
najdemo takih, ki bi tekmovali z avtomobili, ki
drve po tekmovalnih stezah, nekateri ptiči pa bi
bili kos celo takim.

Za ^prvaka v tekih med sesalci štejejo čito ali
geparda, ki doseže celo 110 km na uro. Med naj¬
hitrejše živali sodijo tudi gazele in antilope, ki

lahko pretečejo v eni uri 80 ali 90 km. Tudi lev
zmore 80 km na uro, sledi mu konj, ki teče lahko
60 do 70 km na uro. Nekateri psi tečejo zelo hitro,
le malo počasneje kot konj. Čeprav je bizon za¬
jetna žival, zmore 50 km na uro in tudi slon doseže
povprečno hitrost 30 do 35 km na uro.

Hitrejši kot sesalci so ptiči in ugotovili so, da
neka vrsta lastovk, ki žive v Indiji, leti kar 270
do 300 km na uro. Slede jim sokoli, ki zmorejo
hitrosti okoli 250 km na uro, vodni jastreb 180 km
na uro, golob pismonoša okoli 100 km na uro, vra¬
bec 60 do 80 km na uro, štorklja 70 km na uro in
vrane okoli 50 km na uro.

Pa tudi v skokih v daljavo in skokih v višino
so mnoge živali pravi mojstri. Najdaljše skoke
zmore afriška antilopa impala, saj skoči v dalj
celo 10 do 12 m, le malo zaostaja za njo kenguruj,
ki preskoči okoli 10-metrske razdalje. Da se zajec
hitro ustraši in v velikih skokih zbeži, ni nič no¬
vega, da pa so njegovi skoki lahko dolgi celo 6
ali 7 m, pa najbrž je. Tudi v skoku v višino sta
impala in kenguru najboljša, saj skočita okoli 3 m
visoko, za njima pa le malo zaostajata lev in ja¬
guar. Najvišje skoke pa zmore — majhna in nad¬
ležna bolha. Le-ta lahko skoči namreč celo 60 do
100 cm visoko in ta višina je kar večstokratna
dolžina njenega telesa.

LETA 1565 — PRVI GRAFITNI SVINČNIK

Prvi grafitni svinčniki so bili kar grafitne plo¬
ščice z lesenimi držali. Naredili so jih leta 1565 v
Angliji, nedolgo zatčm, ko so našli blizu mesta
Borrowdale bogata nahajališča grafita.

MILIJARDA

Milijarda je zelo, zelo velika številčna vred¬
nost. Ce bi hoteli denimo prešteti sto milijard di¬
narskih kovancev in bi vsako sekundo prijeli
enega, bi šteli kar okoli 3180 let.

NAFTOVODI V EVROPI

Za naš čas, ki mu kaj radi pravimo tudi čas
tehnike, je nafta velikega pomena. Preprosto
orodje v človeških rokah so največkrat zame¬
njali stroji in moderna prometna sredstva so
izpodrinila starinske kočije. Brez nafte si ne mo¬
remo zamisliti sodobnega prometa. Nafta privre
na dan le v nekaterih področjih, vedno več pa je
krajev, kjer porabijo še zlasti veliko te dragocene
tekočine. Zato so marsikje pod zemljo položili
cevi za pretakanje nafte — naftovode. V Evropi
povezujejo naftovodi obale Sredozemskega morja
in Severnega ledenega morja z industrijskimi
kraji srednje Evrope. Naftovod, ki povezuje fran¬
coski le Havre z rafinerijami nafte v Karl-
shruheu v Zahodni Nemčiji, je dolg 785 km in
meri v premeru 86 cm, znan pa je pod imenom

IZ ZNANOSTI IN TEHNIKE

87

SEPL (South European Pipelines). Vsi naftovodi v
zahodni Evropi merijo okoli 3200 km.

V vzhodni Evropi pa povezuje naftovod »Pri¬
jateljstvo« naftna polja pri Kujbiševu z Brjan-
skim, kjer se nato naftovod razcepi v tri veje, ki
peljejo do pristanišč v Estoniji in Litvi, do rafi¬
nerij v Poljski in Vzhodni Nemčiji ter še do
obratov kemične industrije v Bratislavi. Poleg
tega pa so napeljani naftovodi iz Kujbiševa tudi
proti vzhodu do Irkutska, ki je industrijsko sre¬
dišče Sibirije.

KULTURNE RASTLINE SE SELIJO

Mnoge kulturne rastline, ki rastejo po vrtovih
in njivah, so si v teh krajih pridobile domovinsko
pravico komaj pred nekaj desetletji ali stoletji.
Krompir so prinesli iz Amerike v Evropo v 16.
stol., v naših krajih pa se je udomačil šele v 18.
stoletju. Amerika je tudi domovina koruze, para¬
dižnika in paprike. Resda so se te rastline v ob¬
delani zemlji nekoliko spremenile. Se danes naj¬
demo v nekaterih pokrajinah Severne Amerike in
v severnih predelih Južne Amerike paradižnik, ki

se precej razlikuje od tistega, ki ga poznamo in
raste na vrtovih. Divji paradižnik ima precej
manjše plodove, komajda malo večje kot so leš¬
niki. V 16. stoletju so v Evropi slišali o paradiž¬
niku in so ga začeli gojiti kot okrasno rastlino,
šele po letu 1800 pa je postal paradižnik vrtnina.
Tudi paprika se je preselila čez ocean s Kolum¬
bovimi pomorščaki. V naše kraje pa menijo, da
so jo v 17. stol. prinesli Turki.

Pa omenimo še nekatere rastline, ki so se iz
naših krajev preselile po vsem svetu. Domovina
korenja je verjetno srednja Evropa, zelje, kole¬
raba, cvetača in ohrovt pa so doma v pokrajinah
okoli Sredozemskega morja in v Mali Aziji.

HOJA PO STOPNICAH — NAPORNO DELO

Kadar opravljamo neko delo, porabljamo ener¬
gijo, ki smo jo priskrbeli celicam s hrano. Kadar
pešačimo, porabimo v eni minuti 2,1 kalorije, pri
prekopavanju zemlje 4 kalorije v minuti, če se
peljemo s kolesom 6,3 kalorije v minuti, kadar
gremo po stopnicah pa kar 15 kalorij v minuti.

Dokaj nenavadna slika, ki nam lepo pokaže zmogljivost izredno hitre fotografije. S po¬
lnočjo ksenonove bliskovne luči je kamera posnela prav trenutek, ko je bila prestreljena
igralna karta. Osvetlitveni čas — Vi mikrosekunde

83

IZ ZNANOSTI IN TEHNIKE

NOVA ZVEZDA SE RADOVEDNO OZIRA V SVET

Jeklena pošast na sliki ne sodi k enemu izmed ameriških vesoljskih projektov, ki so
skoraj vsi na papirju precej lepši, kot v resnici. Posnetek kaže devettonsko ameriško pod¬
mornico, ki jo sedaj preskušajo in bo dosc sala globine do 4000 m. To pomeni, da bo
zanjo dosegljivih skoraj 70 ®/o vsega morskega dna. Radovednim »očem« se torej obeta nič
koliko zanimivih pogledov