izhaja vsak pelek. □ □ Uredništvo in unravnišlvo: Kopiiarjeva ulico Si. 6. BESEJMEIHIS E=JS»|j=)ffnt=dCai=» NeroCoioa znaka: celoletna.. K 4 — Doluieina.. „ 2 — četrtletna.. „ r -Posamezna št. „ o mo GSliB^r C£[1SC31=| rnimrBSirtMMMm j GLASILO SLOVENSKEGA DEL A V S T V A, IroMMtftGEiJcp hm| Štev. 11. V Ljubljani, dne 13. februarja 1914. Leto IX. Glasn k Avstrijske krščanske tobačne delavske zveze. Tobačni delavc 1 Tobačne Te dni boste volili bolniški odbor. Stvar je velevažna, ker je to zastopstvo, ki lahko od časa do časa vodstvu tvomi-ce pove, kje da delavstvo črevelj žuli. Vaše sodelavke in sodelavci, ki so Vas do-zdaj v bolniškem odboru zastopali, so storili v polni meri svojo dolžnost. Ni njih krivda, če je glavno ravnateljstvo tako trdo glede na delavske zadeve, vsled česar se bodo morale v državnem zboru po zastopnikih delavstva brezpogojno ubrati ostrejše strune, ker se glavno ravnateljstvo zadnje čase čisto nič ne ozira na najbolj upravičene delavske zahteve in ker na vlogah čepi po več mescev, ne da jih reši. Delavci! Delavke! Mi pokažimo ob teh volitvah tako glavnemu ravnateljstvu kakor tudi nasprotnikom naše organizacije v tob. tvornici, socialnim demokratom in liberalcem, da nismo od zadnjih volitev sem čisto nič nazadovali, marveč da smo napredovali. Na nas gleda slovensko ljudstvo, nas nas gleda tudi vse avstrijsko krščansko socialno tobačno delavstvo. Zato oddajte ob volitvah le listke, na katerih bodo kandidati naše organizacije in ti so: Čatar Alojzij, Novak Tomaž, Besov Anton, Rotter Karolina, Kattauer Uršula, Prepeluh Jožefa. Edino te volite! Krščansko socialni delavski pozdrav! Podporno društvo delavcev in delavk ljubljanske tobačne tvormce. Avstrijska krščansko socialna tobačna delavska zveza, Jugoslanska strokovna zveza. Stvari,, ki se morajo urediti. V zavi-jalnici cigaret se je vpeljal nov delavni način, vsled katerega so delavke znatno na plači prikrajšane. Glavno ravnateljstvo se pa ne zmeni in ne reši tozadevnih vlog delavstva in se tudi ne ozira na poročila domačega tvorniškega vodstva, ki se je, kakor smo poučeni, za delavstvo zavzelo. Več zmisla za delavske koristi bi pač moralo glavno ravnateljstvo imeti. — Hude pritožbe smo pa dobili tudi iz oddelka vir-žink, kjer dobe delavke tako moker tobak, da ne morejo ž njim delati. Prosimo, naj bi domače ravnateljstvo potrebno odredilo, da dobe delavke dober tobak. Žaljenje koroških Slovencev. Da vsebuje Ebnerjeva knjiga »Lan-deskunde von Karaten« žaljenje koroških Slovencev, to stoji. Nemci in slovenski liberalci bi radi prikrili to žaljenje s tem, da se izgovarjajo na stavek, v katerem se je vsled stenograma, odposlanega državnim poslancem, zamenjala beseda Vieh z besedo Volk. Kdor pozna nemško stenografijo, se tej zamenjavi ne bo posebno čudil. Toda to je le ena beseda, en stavek! Druga žaljenja ostanejo. In tudi v napominjanem stavku ostane žaljiva beseda »windisch«. S tem, da liberalci proglašajo sedaj Ebnerjevo knjigo kot nežaljivo, aprobirajo psovke na slovensko ljudstvo na Koroškem! Oprijeli so se bilke, neljube zamenjave, ter se rešili iz valov, ki bi se naj skupno in z vso silo navalili proti nemški predrznosti na Koroškem. Vsak pošten Slovenec, ki da kaj na svojo čast, mora piejkcslej zahtevati odstranitev Ebnerjeve knjige iz koroških javnih šol, bodisi nemških, bodisi utrakvističnih. Seveda naše liberalce ovirajo v resnem boju proti nemški prepotenci, mnogoteri oziri, ki izvirajo iz vojnega pobratimstva nemških in slovenskih liberalcev. Slovenski državni poslanci pa niso nastopili samo proti Ebnerjevi knjigi, ampak tudi proti Frisch-Rudolfovi Fibel, ki se rrbi v nemških šolah na Koroškem in Štajerskem za Nemce in Slovence.To seveda nemško in slovensko liberalno časopisje popolnoma zamolči. Slovenski liberalci pač ne marajo Nemcem storiti nič žalega, a Nemci se čutijo krive. V knjigi »Frisch und Rudolf, Deulsches Lesebuch fiir allge-meine osterreichische Volksschulen« stoji na strani 54: Ich bin ein Deutscher. Ich sp.eche deutsch. Ich bin ein Deutscher. Meine Eltern und meine Geschivister sore-chen auch die schone deulsche Snrache. Wir sind Deutsche. Wir gehoren zuin gro-fien deutschen Volke ... Ich bin stolz, weil ich dem groBen deutschen Volke ge-hore.« Tega se morajo učiti nemški in slovenski otroci. Kot dokaz drugačne mere bodi omenjeno, da slovenska knjiga ni dobila aprobacije, ker je bila v njo sprejeta tudi pesem »Slovenec sem«. Vse to ne iri-tira več narodnih živcev slovenskih liberalcev. Sploh bi bilo treba pregledati nekoliko knjige, ki jih morajo v mešanih krajih ali na mešanih zavodih rabiti tudi slovenski otroci. Tudi na srednjih šolah. Znano nam je, da na neki realki, kojo so primorani obiskovati tudi slovenski učenci, rabijo kot pesmarico: Heinrich Fr, Fiby, Chorliederbuch fiir die osterreichischcn Mittelschulen«. V njej se nahajajo tudi pesmi kot: »Das treue deutsche Herz« ali n. pr. »Deutsches Weihelied«. Slovenski liberalci nam sedaj z malo-važno gesto zatrjujejo, da nas take malenkosti (!) ne bodo ugonobile. Mogoče, toda gotovo je pasivno zadržanje, kakor ga zagovarja liberalizem, dokaz za pomanjkanje odporne sile in narodnega ponosa. V naših vrstah pa mora biti drugače! Trpinčenje slovenskih otrok na Korošcem. Iz Koroške, dežele nekdanjih slovenskih vojvod, prihajajo dan za dnem poročila, s katerih bi sodil kulturen človek, da so nemogoča, in vendar so gola resnica. Še več! Mučeništvo koroških Slovencev ni samo slučajno, ampak je zistem! Zistem, ki so ga napravili nemški nacionalci in ki ga je sankcionirala in ga ščiti vlada. Po Slovenskem se še ni poleglo razburjenje zaradi žaletev slovenskega naroda po šolskih knjigah, namenjenih za koroške šole in aprobiranih od oblasti, in že nam je do-šla druga vest, ki kriči po zadoščenju. Dne 30. januarja gredo tri dekleta utrakvistične tolstovrške šole skozi gu-štanjski trg. Srečajo učiteljico Schmoger z guštanjske šole in jo spodobno pozdravijo, seveda slovensko. Mesto odgovora jih učiteljica ustavi in vpraša, v katero šolo da hodijo in v kateri razred? Drugi dan, ko pridejo v šolo, jih je učitelj Linhard nagnal klečat. Pustil jih je klečati skoro poldrugo uro. Tudi pri učiteljici »Diich«, rojeni Ljubljančanki, ki poučuje dekleta druzega razreda ročna dela, so morale klečati ves čas med poukom ročnih del. Po šoli jih je učitelj zopet zaprl od treh do petih in jih trpinčil na ta način, da so morale v ozkih klopeh, ki so pripravne za sedeti, in pa za stati, ves ta čas stati! In predno jih je izpustil, jih je tudi prisilil, da je morala vsaka posebej obljubiti: »Ich griisse kiinftig deutsch«. Zabičal jim je, da morajo v Guštanju slehernega človeka pozdravljati v nemškem jeziku, ker v Guštanju nihče ne zna in ne razume slovensko. Seveda ta učiteljeva trditev ni resnična, ampak v Guštanju razven par privan-dranih uradnikov v tovarni, ne razumejo samo vsi slovensko, ampak skoro vsi tudi govorijo. Za tako dejanje ni odgovorno samo prizadeto učiteljstvo, ampak tudi deželni šolski svet in centralna vlada na Dunaju. Občina Tolstivrh je trdo slovenska in se že od leta 1888 bori za slovensko šolo, to- da brez uspeha. Namesto slovenske šole ji šolska oblast daje zagrizeno učiteljstvo, ki trpinči slovensko deco, če govori in pozdravlja v svojem maternem jeziku, in to s- dogaja zato, ker je nemškonacionalno učiteljstvo prepričano, da sme storiti, karkoli hoče, kader gre zoper Slovence. Saj je bil n. pr. učitelj Milonig v Selah, ki je tam do krvavega pretepal otroke slovenskega razreda, da bi jih izgnal v nemški razred, za to delo discipliniran na ta način, da ga je šolska oblast prestavila na veliko lepšo postajo v Št. Lenart pri 7 studencih. Učitelj Linhard je na tolstovrški šoli prodajal slovenskim otrokom tudi knjižice nemškega Schulvereina, menda po 12 vin. Za to protizakonito postopanje je gotovo dobil pohvalo ne samo od »Schulvereina«, ampak tudi od šolske oblasti. Vprašamo pristojne oblasti: Ali hočejo slovensko ljudstvo res tako daleč prisiliti, da seže po samopomoči? Slovenska javnost zahteva za tako postopanje koroškega učiteljstva najstrožjo in resnično kazen. Gospod deželni predsednik! Tu pokažite, če so bile Vaše besede v deželnem zboru o objektivni upravi resne ali prazna fraza! Kam jadramo? Pogled v prihodnost držav je strašen. Dve reči rasteta silno hitro in žugata udu-šiti zlasti Evropo. Te dve reči sta vojaško breme in državni dolgovi. Oglejmo si danes samo te. Leta 1800 so imele države okroglo 12 in pol miljarde dolgov; leta 1850 že 42 in pol miljarde; leta 1900 pa 156 in pol miljarde; leta 1910 je bilo pa že 229 in pol miljarde dolgov, to je 229.000 miljonov frankov ali 217.000 miljonov K državnih dolgov. Ta dolg pa še vedno raste in sicer silno hitro in vedno hitreje, tako da bomo kmalu pri 250 miljardah. Če bodo v tem razmerju ras tli dolgovi, ne bo konečno od dohodkov države za druge namene ničesar ostalo. Vse države se zatekajo na Francosko, kot v najbogatejšo državo na svetu po denar. Ogromno bogatstvo Francoske sloni na izredni delavnosti in štedljivosti prebivalstva. Bogastvo pospešuje rodovitnost zemlje, vinska kultura, luksusindustrija, ki nadkriljuje vsa enaka podjetja drugih držav. Francozi imajo naložen svoj denar v inozemskih vrednostnih papirjih; Francoska je upnik celega sveta. Tako imajo Francozi v inozemskih papirjih naloženih čez 50 tisoč miljonov frankov. Dva tisoč miljonov frankov znašajo vsako leto obresti od tega kapitala, če računamo samo 4%, ki na Francosko nazaj prihajajo. Te obresti mo- joiiez Pubi. (Ob stoletnici slovenskega kaplana — izumitelja.) Kdo te pozna, kje si doma!? Deloval, živel in umrl si zapuščen in v skromnosti, tvoja dela so žela priznanje in občudovanje pač pri tujcih, a ožja domovina ti ni dala zasluženega priznanja. Da se množica mnogokrat ne zaveda, da uporablja in uživa le sadove od zasluii uh mož zasejanega semena, in da le-ti za svoje iznajdbe niso dobili nikakega gmotnega dobička, to se ponavlja večkrat v zgodovini; širne mase se polaste njihovih iznajdb brez povračil in hvaležnosti. Tako se je godilo tudi sinu naše grude, kateri bi, ako bi živel v ugodnejših razmerah, vsled svojega izuma najmanj vsaj ne bil zapadel v popolno pozabljenost. V mislih imam Janeza Puharja, izumitelja fotografije na steklo, po kojem obhajamo letos 100 letnico njegovega rojstva in 50 letnico njegove smrti. Ko je 1.1864. umrl, že takrat naši javnosti ni bilo znano, kaj je rajnki pomenil na fotografskem poljuNovice (1864, p. 356, 424) pišejo o izumitelju fotografije in svetlotiska L. Jak. Mandč-Daguerre-ju, na domačina Puharja so pa popolnoma pozabile. »Sl. Narod« piše v 16. štev. letošnjega letnika v podlistku o jubileju fotografske umetnosti, kjer slavi Francoza Daguer-re-ja in Niepce-ja ter Angleža Talbota, a ne oma.ija niti z besedico Slovenca Puharja. Janez Puhar se je porodil kot sin uglednih meščanskih starišev v Kranju, dne 26. avgusta 1814, ravno v istem letu, v katerem zabilježujejo anali prve, brezuspešne poskuse v svetlotisku. Že v gimnaziji mu je bilo v največje veselje, ako mu je dovolil prof. kemije Kersnik, da je smel samostojno delati v laboratoriju razne poizkuse; in ko je po dovršenih bogoslovnih naukih prišel v Svibno kot kaplan, je ves svoj prosti čas uporabil za razne kemične eksperimente. Tu je čital v listih o iznajdbah Francozov Daguerre-ja in Niepce-ja, ki sta delala s pomočjo luči slike na srebro, ozir. na posrebrene plošče; prebrisana Francoza pa svoje iznajdbe nista hotela javnosti izročiti, dokler jima vlada ni nakazala skupne letne pokojnine v znesku 10.000 fr., na kar je bila 10. avgusta 1839 objavljena nova iznajdba v francoski akademiji. Slaba stran te nove fotografije (daguer-reotipije) je bila, da se je na ta način dala napraviti po vsaki plošči le ena sama slika. Ta nedostatek je pa še istega leta odpravil bogati argleški zasebnik Fox Talbot (roj. 1. 1800.), ki je s pomočjo solitarne in solne kisline si napravil najprej negativno podobo, po kateri je lahko pomnoževal pozitivne v poljubni meri. Puhar se je želel izuriti v novi umetnosti, nakupil si je s pičlimi sredstvi, ki jih je imel na razpolago, raznega orodja, a dosegel je le malo; priprave in material, ki ga je Daguerre rabil, je bilo za ubogega kaplana predrago. Začel je zato misliti, bi se li ne dale napraviti slike mesto na dragocene srebrne tudi na steklene ploče, kar se mu je 1.1843. tudi v resnici posrečilo. Ta svoj novi način (Puhar sam se v nekem francoskem pismu imenuje »inventeur de Photographie sur verre« — izumitelj fotografije na steklo) je pozneje še izpopolnil in ga 1.1851. brez vsacega pridržka objavil v dunajski akademiji (Sitzungsberichte, mathem. - naturhist. Klass«, str. 43—46). Pri tem postopanju je v glavnem rabil žveplo, jod, bron in živo srebro. Z omiljenim poročilom vred je poslal Puhar dunajski akademiji tudi več po njegovem načinu narejenih in dobro uspelih transparentnih slik na steklo s pristavkom, da bi s primernejšimi sredstvi in pripravami za-mogel še vse kaj lepšega doseči. Puhar je potemtakem napravljal prve diapozitive, hkrati je uporabljal svojo iznajdbo tudi za prenašanje slik na papir in reprodukcije po risbah in jeklorezih; izumil je tudi mačin. kako napravljati v poljubni množini odtiske od elastične ploče na steklo, papir itd. in sicer brez stiskalnice in brez tiskalne barve,, — torej nekako helijogravuro. Po njegovem načinu (ki so ga naravnost imenovali puharotipijo) izdelane slike so veliko bolj jasne, naravne in sveže, »z.asd kar se tiče zra&ne perspektive v prim* z mrzlim, svinčenim ozračjem pri srebrnih pločah, katerih slike so vrhu-tega Še narobe.« Puhar je torej že takrat ob početku razvoja fotografije imel pred očmi tisto fotografsko umetnost, ki se je še-le mnogo let pozneje po amaterjih razvila v pravo umetnost. Na Bledu, kjer je kaplanoval od 1. 1846. pa do 1. 1853.., je seznanil s svojo umetnostjo tudi tje zahajajoče tujce, Nemce, Italijane, predvsem pa Francoze in Angleže in je korespondiral z mnogimi znanstveniki teh narodov v njih jeziku. V londonski industrijski razstavi leta 1851. je dobil Puhar za razstavljene fo-tografične slike bronasto kolajno, tudi na pariški razstavi je bil odlikovan. Acadčmie natiorale, agricole, manufac-turičre et comerciale v Parizu ga je imenovala 17. jun. 1851 za svojega člana, — dunajska akademija pa je njegovo prikrito prošnjo za podporo v svrho izpopolnitve svojih izumov kratkomalo prezrla in se ni — v kolikor morem doslej sklepati — pozneje več brigala za Puharjeve iznajdbe, ki je vendar s svojo ceno fotografijo na steklo še le omogočil, da se je ta tako hitro razširila, izpopolnila in si osvojila cel svet in postala danes neobhodno potrebna skoro v vseh panogah znanstvenega življenja. Tudi rajo inozemska industrija, inozemska podjetja plačevati Franciji. Pri znani štedljivo-sli Francozov ostane ta velikanski znesek dva tisoč miljonov zopet obrestonosno naložen. Odtod je razumljiv ta skoraj neusahljivi vir francoskega narodnega bogastva, ki ravno sedaj z miljardnimi posojili preskrbuje skoraj vse evropske države razun Avstrije in Nemčije, katerim je iz političnih ozirov zaprt francoski denarni trg. Vsled tega bogastva je pa tudi francoski vpliv na gospodarstvo in politiko iz-vanreden. V politiki se čuti francoski vpliv na mednarodni položaj sosebno v zadnjih letih. Še večji je pa ta vpliv na gospodarskem polju, sosebno v lastnem interesu, odkar se Francija drži pricipa, da posodi le oni državi svoj denar, ki ob enem tudi podpira njeno industrijo. Avstro-Ogrska je ob balkanski vojni največ trpela. Najvažnejša industrija države, železna, je silno trpela. Nastala je depresija, kakor že dolgo ne, in pri tem denarna stiska, ker so se državi odrekli inozemski viri posojil. To neugodno stanje trajalo bode še naprej, sosebno ker sta Francija in Anglija nam nasprotni, Nemčija pa ima sama toliko denarnih potrebščin, da Avstrije nikakor ne more financijelno izdatno podpirati. Zato bo morala naša država biti zadovoljna, če bo dobila pod menj ugodnimi pogoji za najnujnejše potrebščine posojilo. Najboljši dokaz je obrestovanje naših industrijalnih papirjev. Papirji najboljših naših podjetij se komaj obrestujejo s 4%. Kljub vsem tem žalostnim našim skušnjam se merodajni krogi ne streznejo. Stari kurs nezadovoljnosti narodov v Avstriji vsled zistematičnega zatiranja manjših narodov na račun Nemcev, Italijanov in Mad-jarov se nadaljuje. Kdo bo tedaj pričakoval zboljšanja teh žalostnih razmer, dokler narodi v Avstriji svoje najboljše moči izčrpavajo v medsebojnem boju? Vlada pa, namesto da bi skrbela za mirni, dosledni razvoj naših bogatih zakladov, porablja vso svojo moč v to, da pod vplivom Nemčije in Italije ovira razvoj narodnostne kulture in protežira krivično in sebično tuje interese na škodo svojih zvestih podanikov. Forloplslie Mo ije p en Milile in lJemčlie ? Te dni se je iz Pariza raznesla vest, da si Nemčija in Anglija razdelita portugalske kolonije v »interesne sfere« in da so tozadevna pogajanja tik pred zaključkom. Da bo tej razdelitvi gospodarskega izkoriščanja v prvi vrsti sledila dejanjska razdelitev ozir. prisvojitev dotičnih ozemelj, je za vsakogar jasno — saj ni upati, da bi se na Portugalskem notranje razmere tako uredile in izboljšale, da bi si država pridobila potrebni vpliv in ugled, ki bi Anglijo in Nemčijo nagnil k popustitvi od zaželjenega plena. To se pravi: Portugalska se nahaja pred svojim koncem, kajti kaj bo tako majhna in izmozgana državica brez kolonij? Nemčija in Anglija si glasom dogovora razdelita portugalske kolonije tako-le: Angola na zapadni afriški obali pripade Nemčiji; Laurenzo Marques v vzhodni Afriki in del Mozambique dobi Anglija; ostali del Mozambique pripade Nemčiji in Goa v Indiji Angliji. Kakor rečeno, velja ta razdelitev za enkrat samo še glede gospodarskih koristi, toda v sporazumu se tudi že nahaja določba, da se v slučaju, da bi Portugalska ne bila v stanu ohraniti svojo moč v ko- še pozneje se je Puhar bavil s fotografijo (katero zove sam slovensko svetlo-pis), do 1. 1859. je iznašel zopet mnogo novega: toda bodisi da so ga dosedanje skušnje, ko so drugi zvedeli za njegov izum in ga prodali za svojega, izmodri-le, bodisi da se mu stvar še ni zdela zrela in dovolj popolna, — on je molčal in o svojih iznajdbah ni hotel ničesar gotovega naznaniti. Na Bledu, kjer je inajdalje služboval. se je Puhar tudi najbolj intenzivno bavil s fotografijo, razdeljeval je zlasti med tujce mnogo blejskih pokrajinskih slik in delal tako prvi reklamo za lepo letovišče; pa tudi on sam je, rekel bi, s srcem in z vso svojo mehko dušo pri-rastel na ta lepi kraj, katerega v svoji krasri poslovilni pesmi (v »Blatter aus Krain«, priloga Laibacher Zeitung, 1853) naziva zibelko svojih naj lepših sanj, kos neba na zemlji, svojo domačijo, ki je zanj izgubljeni raj. Služboval je zatem nekaj časa v Cerkljah in v Dovjem. Ker pa si je z vednim eksperimentiranjem in s škodljivimi plini pokvaril zdravje, h čemur je prišlo v ostrem dovljanskem podnebju še hudo prehlajenje, začel je hudo bolehati, sušilo se mu je grlo. Na smrt bolan gre 20. jun. 1864 v Kranj k svojim domačinom, kjer je tudi umrl dne 7. avgusta proti poldnevu. — Vsa njegova zapuščina je obstojala iz znanstvenih knjig, bakroreznih zbirk, re-tort in drugih kemičnih priprav in potrebščin. lonijah, — razdelitev tudi materielno izvrši. Za kako obsežna ozemlja gre pri tej razdelitvi, kažejo naslednji podatki: Angola leži na obali zapadne Afrike in obsega 1,315.000 km2, je torej dvakrat tako velika kakor Avstro-Ogrska. Približno ena četrtina prebivalstva, ki šteje nad 4 milijone duš, spada pod neposredno portugalsko oblast. Morska obal je dolga 1200 km. To ozemlje sta odkrila Martin Be-haim in Diego Cao (leta 1485.). Angola meji na eni strani s francoskim in belgijskim Kongom, na drugi pa z Nemško - ju-žnozapadno Afriko. Mozambique meri približno 768.740 km2 ter šteje krog 33 milijona prebivalcev. To kolonijo je Portugalski pridobil Vasco de Gama leta 1498.; dežela ima jako nezdravo podnebje, ki je posledica preobilnih zimskih nalivov. Laurenzo Marquez leži istotako na vzhodni afriški obšli in meri 39.000 km'-; prebivalcev ima 85.000. Glavno mesto enakega imena je od leta 1898. sedež generalnega guvernerja za Portugalsko - vzhodno Afriko. Anglija in Nemčija sta že leta 1898. sklenili tajno pogodbo za razdelitev portugalskih kolonij, a stvar se je tik pred podpisom razbila; sedaj je sporazum menda popolnoma zagotovljen. Ta nemško-angle-ški sporazum je velikega pomena tudi za svetovni in zlasti evropski politični položaj, ker ni dvorna, da bo zelo pospešil an-gleško-nemško prijateljstvo. NOVA BALKANSKA ZVEZA. (Od našega poročevalca.) Belgrad. Nova balkanska zveza je sklenjena. O Bulgariji se upa, da ji prejalislej pristopi. Pomen In namen kakor tudi oblika zveze so državna tajnost. Prvi vspeh zveze je, da se je Turčija popolnoma udala v svoj položaj. Vloga Rusije pri tej zvezi je neznana. PRINC WIED OFICIELNO SPREJEL ALBANSKI PRESTOL. Dunaj. Predno je 9. t. m. princ Wied odpotoval iz Berolina je oficielno šestim zastopnikom velesil naznanil, da sprejme albanski prestol. Princ je istočasno to naznanil mednarodni kontrolni komisiji v Albaniji. Na od vele-vslasti garantirano posojilo dobi 10 mi-lojonov predujema od laških in avstrijskih bank. Iz Rima pride princ 13. t. m. na Dunaj, kjer princa cesar sprejme v avdijenci. ITALIJA ŠČUVA. Belgrad. Listi pišejo, da ugodno razpoloženje za mir na Balkanu moti Italija, katere predlogi, ako se sprejmejo, bi bili istovetni z razdelitvijo Turčije. Razmere v Južni Albaniji in v Epiru bodo prisilile velevlasti na hitro orv. po c*n£ in -potcrvtjtf nci/ sv oi>mrfo rSimon™JO n vtclx* Bhiantei^MuntZa AtpoMflnnptlu&tC. Največja in najstarejša tovarna lončenih peči in raznih lončenih izdelkov Mnogokrat odlikovana Priporoča sc slavnemu občinstvu in prečastiti duhovščini v naročila na štedilna ognjišča in peči preproste in najfinejše, izvršene v poljubnih modernih barvah in vzorcih najbolj strokovnjaški, solidno in trpežno po najnižjih cenah. Župniščem, samostanom in šolam dovoljujem znaten popust. Ilustrirani ceniki so na razpolago. s&sssss SSSjš* .*! L-. BM i IBogata zalogu zenskih ročnih del m zraven sp: dajočih potrebščin. k-. F Mprinl LJUBUHHH 1 . 111C1 JU* Mestni trij 18. Troovina z modnim in drobnim blagom. Velika Izber vezenin, čipk, rokavlo, nogavlo, otroške obleke In perila, pasov, predpasnikov, žt-pnih robcev, ovratnikov, zavratnio, volne, bombaža, sukanca itd. Tovarna čevljev v Tržiču, toenis^o. Najmodernejše podjetje monarhije. Otvoril sem lastno prodajalno Varstvena znamka. n mi y Lubijani & ^ Breg itn. 29 hi). grlčnr & delec Ljubljana. Frekraota ulica 9 priporočata svojo največjo zalogo izgotovljenih oblek za gospode, dečke in otroke. Hovosti ? konfekciji n dame. . y Pozor, slovenska delavska društva! Kii' ujte svoje potrebščine pri znani in priporočljivi domači manufakturni trgovini Janko. Česnik ftPri Cesniku) UBEUMH Lingarjeva ulica - Stritarjeva ulica v kateri dobi e vedno v veliki izbiri najn vejše blago za ženska in moška oblačila. Postrežba poštena in zanesljiva. m Solidno izdelane dežnike m soSnčnlke priporoča po oajnižlih cenah L. Miknsdi. !±Lb» r-r/ *—7/-- H D Svoji k svojim! H. LUKIČ Ljubljana, Pred Škofijo št. 19. Konfekcijska trgovina za dame, gospode, dečke in dekl.ee se najtopleje priporoča. IVM IMuSIH L“S priporoča svojo bogato zalogo raznovrstnih voznih koles In šivalnih strojev = za rodbino in obrt. = dFnHBMK // m m . Ar ili.v.KMnVJ.Vu' >. a aBMaaam—aw ffri dt suitije iu oezente monogramov tu ®S8‘tour*tmb drug h risb. Z€NIT m Haififll'š^. naisimirne^a uril ka zaštedeifol Lludsha Posojilnica resistrovana zadruga z neomejeno zavezo v Ljubliani, Miklošičeva cesta št. 6 pritličje, i lastni hiši, nasproti hotela Jnicn" za frančiškansko cerkvijo sprejema hranilne vloge in vloge v tekočem računu, za katere jamčijo ne samo njeni zadružniki, temveč tudi cela dežela Kranjska in jih obrestuje po 4 31 O 4 Tovarne za asbestikrlll ..2EHIT družba z om. zav. Mor. Zumberk dobavljajo najboljši in najcenejSi krouski materi jal Zastopnik: ZAJEC & HORN, Ljubljana, Dunajska cesta 73 brez kakega odbitka, tako da sprejme vložnik od vsakih vloženih 100 kron čistih obresti 4*75 kron na leto. Stanje vlog je bilo koncem marca 1913 čez 22 milijonov kron. Za nalaganje po pošti so poštnohra-nilnične položnice brezplačno na razpolago. Načelstvo.