GLASBENA MATICA V LJUBLJANI
V PONEDELJEK DNE 4. JANUARJA 1932. OB 20. URI V VELIKI DVORANI HOTELA „UNION"
KONCERT
PEVSKEGA ZBORA GLASBENE MATICE
V PROSLAVO
40.
OBLETNICE OBSTOJA
DIRIGENT: RAVNATELJ MIRKO POLIČ
SPORED IZVAJAJO:
BERNOT-GOLOB FRANJA (alt-solo), LIPOVŠEK MARIJAN [klavir), PAVČIČ JOSIP (harmonij) IN ZBOR GLASBENE MATICE LJUBLJANSKE
Ljvb^aNa
PREDPRODAJA VSTOPNIC V MATIČNI KNJIGARNI
O R
D :
Gallus Jakob (1550-1591):	Noli laudari • Šesteroglasen madrigal
Ave Maria ■ Osmeroglasna moteta
Leban Avgust (1847-1879):	Zadnji večer • Mešan zbor
Nedved Anton (1828-1896): Nazaj v planinski raj • Mešan zbor
Foerster Anton (1837-1926): Ljubica • Balada za mešan zbor
Ipavec Benjamin (1829-1909): Jenko Davorin (1835-1914): Adamič Emil (1877):
Premrl Stanko (1880):
Sattner p. Hugolin (1851):
Pavčič Josip (1870):
Kaj ne, da čuden sem ■ Moški zbor
Vabilo • Moški zbor
Scherzando ■ Moški zbor
Pojdimo spat Tri kaplje krvi
Dedek Krim Gorska pripovedka Kapelica • Ženski zbori s spremlje-vanjem klavirja
Žabe • Ženski zbor z alt-solom s s premlevanjem klavirja in harmonija
Adamič Emil:
Krek Gojmir (1875): Lajovic Anton (1878):
Zaman pod oknom • Mešan zbor Kakor bela golobica • Mešan zbor Pomladni spev • Peteroglasen mešan zbor
Zeleni Jurij • Mešan zbor
Osterc Slavko (1895): Adamič Emil:
Kogoj Marij (1895)
Oče naš ■ Mešan zbor Primera • Peteroglasen madrigal Barčica • Mešan zbor
Narodne pesmi:
Je pa davi slanca pala • Mešan zhor Priredil Hubad Matej
Stoji, stoji mi polje ■ Mešan zbor Priredil Kogoj Marij
Pojdem u rute • Mešan zbor Priredil Marolt Franc
Majolka • Mešan zbor Priredil Dev Oskar
Pevski zbor Glasbene Matice.
Koncem devetdesetih let minulega' stoletja je obstajal v Ljubljani izvrstni vokalni kvartet „Ilirija” (Pavšek Josip, Branke Rajko, odnosno Pelan Oton, Lilleg Alojzij in Dečman Anton). Okoli njega se je zbralo jeseni 1890. leta še osem drugih izvrstnih pevcev, ki so tvorili zaseben zbor, katerega je vežbal sodnik dr. Fran Gross.
Ko se je proti koncu 1890. leta razšel pevski zbor ljubljanske Čitalnice, je trideset čitalničarjev pristopilo k dr. Grossovem zboru. Voditelji zbora so uvideli, da bodo kot samostojna skupina težje obstajali, zato so prosili Glasbeno Matico, ki je imela takrat že 10 let svojo šolo in je 20 let izdajala v tisku slovenske skladbe, za sprejem. Matični zbor jih je sprejel z velikim veseljem kot samostojen, integralen del Glasbene Matice z lastnim poslovnikom in odborom.
Ta zbor je prvič nastopil pod vodstvom dr. Grossa 18. aprila 1891. 1. v stari redutni dvorani.
Jeseni 1891. leta so pridobili 37 pevk in 15. novembra istega leta je bil ustanovljen mešani zbor Glasbene Matice ljubljanske, katerega vodstvo je prevzel 1. decembra 1891. leta Matej Hubad.
Prvi koncert pod Hubadovim vodstvom je bil 19. decembta 1891. L; od takrat pa do danes je imel pevski zbor 223 velikih koncertnih nastopov, in sicer pod vodstvom dr. Grossa 1, Hubad je vodil 161 nastopov, dr. Čerin 11, Niko Štritof 5, Srečko Kumar 8 in Mirko Polič 37 doma, v kraljevini, dalje v Avstriji, na Češkoslovaškem, Poljskem, v Franciji in Švici.
Zbor je štel običajno okrog 120 članov, najmanj ob ustanovitvi 79, največ pa 180.
Tekom 40 let je izvajal skoro vsa pomembnejša dela domače literature ter celo vrsto največjih in najtežjih del svetovnih literatur.
NOLI LAUDARI
Noli laudari.
Cum possis vituperari. Nam laus vana perit gloria risus erit.
Gallus Jakob:
A V E MARIA
Ave Maria, gratia plena,
Dominus tecum, benedicta tu in mulieribus et benedictus fructus ventris tui Jesus Christus!
Leban Avgust:
ZADNJI VEČER
Nocoj, le še nocoj naj mesec bo svetel, ko k meni ljubček moj bo zadnjikrat prišel.
Čez to ravno polje, čez travnike, pa gladke so steze, po njih moj ljubi gre.
(Jenko Simon)
Nedved Anton:
NAZAJ
V PLANINSKI RAJ
Pod trto bivam zdaj v deželi rajsko mili, srce pa gor mi sili nazaj v planinski raj — Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
Tu zelen dol in breg, tu cvetje vže budi se, tu ptičji spev glasi se, gore še krije sneg. — Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
Glej ta dolinski svet, te zlate vinske griče; te nič, te nič ne miče njih južni sad in cvet? Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
In to ti nič ni mar, da dragi srčnovdani ti kličejo: „Ostani, nikar odtod, nikar!“ Zakaj nazaj?
Ne vprašajte zakaj!
O, zlatih dni spomin me vleče na planine, po njih srce mi gine, saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj!
Nazaj v planinski raj!
(Gregorčič Simon)
Foerster Anton:
LJUBICA
Ležal na mrtvaškem odru v sobi temni mlad je mož, sredi belih sveč brlečih, sredi lepih, svežih rož.
Mrtveca od jutra v večer hodijo ljudje kropit —
Vsi so prišli, samo nekdo ni prišel tja zanj molit.
Vsi so prišli, samo ljube, ljube k njemu ni bil6, ljube mlade, ljube lepe, ki jo ljubil je srčnd.
Pa pred kočico dekleta drobne stikajo glave in skrivnostno šepetajo v uho si besede te:
„Vsi so prišli, vsi so prišli, ga kropit in zanj molit; samo ona, samo ona ni prišla se poslovit.
Saj sem rekla, saj sem rekla, da je čisto brez srca, da za njega nič ne mara, da za norca ga ima.“
V	sobici ženice sive jagode prebirajo, gibajo čeljusti stare, v vrata se ozirajo.
Vsakega motreč pazljivo, sive glave majejo, med seboj odduška srčni bolečini dajejo:
„Glejte glejte; vsi so prišli, Cvetkove le ni bilo.
Kdo bi mislil, kdo bi mislil, da brezsrčna je tako.
Kaj se hoče, kaj se hoče, svet zapustil je Gospod; brez vesti je, brez srca je, tak je zdaj ta mladi rod.“
Drugo jutro zgodaj, zgodaj zvon se tožno je glasil — Kdo nocoj je neki zopet z zemlje se preselil?
Hitro se izve novica, bliskoma po vasi gre: Cvetkova je preminula, počilo ji je srce.
(Pagliaruzzi-Krilan Josip)
Ipavec Benjamin:
KAJ NE, DA
Kaj ne, da čuden sem, oj dekle moje, ko vračam zopet se v naročje tvoje.
Ko pridem k tebi spet po dolgi poti in gledam kot nekdaj v oko ljubo ti.
ČUDEN SEM
A dekle, ti bolj si čudno, ker meni ne pustiš, da glavo trudno k prsim naslonim.
Da čujem bolje, če drobno srce ti zame še polje, če v njem še jaz živim.
(Aleksandrov)
Jenko Davorin:
VABILO
Ljubica, pojd' z menoj, lepa je noč nocoj, bova svat'vala!
Luna naj bode mi priča molčeča, k plesu naj gode mi
voda šumeča; zvezde pa zlate pridejo v svate.
Nič se nikar ne boj, pojdi, le pojd’ z menoj!...
(Jenko Simon)
Adamič Emil:
S C H E
Jaz sem devete dežele kralj!
V	moji državi ni vrha ne tal!
Ti pa si moja kraljičica, zlata mi rajska ptičica.
Meni kralju boš zvest harlekin, lahka pozabnost, jeklen spomin.
Z zvezdami zlatimi plesala boš,
R Z A N D O
solnce in luno česala boš. Spančkala, sančkala boš z menoj in obraz poljubljala moj.
Če pa poljubov
dovolj mi ne bo,
dam ti z mezincem po petah
jih Sto!	(Maister Rudolf)
POJDIMO SPAT
Pojdimo spat, lepe sanje sanjat, o božjem kraju, o svetem raju.
Mati Marija po raju hodi, milega Jezuščka za ročko vodi.
Pred njima angelčki pojo, za njimi rožice cvet6, nad njima ptički žvrgole tako lepo, tako sladko, da nam presunejo srce.
(Širok Karlo)
Sattner p. Hugolin:
DEDEK
Dedek Krim puha dim,
da zavite vse stezice
in ceste so v megle,
čeprav Rožnik,
ta pobožnik,
znani s stolpa že poldne.
Ali pride čas ta, da se nam rodi junak, oj junak, tak in tak, tak in takšen ...
Mama kakšen?
TRI KAPLJE KRVI
Ptica iz raja
na križ priletela,
tri kaplje krvi je zajela:
Prvo je nesla na ravno polje, tam klasi pšenični šume.
Drugo je nesla na vinske trte, tam grozdi rumeni zore.
Tretjo je nesla na strme gore, tam cerkvice bele stoje.
Blagor ti ptica, oj ptica iz raja, ki gledala Kristu si v lica!
Da še mi zrli bi sveti obraz, ko ura preteče in čas.
(Širok Karlo)
KRIM
No, da, takšen, da bo dedku pipo vzel, več kaditi ne bo smel, in takrat bo že zarana v solnčni gloriji vsa Ljubljana tja do Šmarne gore, samo solnce in še črez. Mama! Mama! Ali res?
(Utva)
Sattner p. Hugolin:
GORSKA PRIPOVEDKA
V	gori biva stric bogat, v gori biva stric košat, pa se nihče zanj ne zmeni, do jeseni.
A v jeseni deca z doma, v goro roma strica obiskat —
Takrat striček se odkrije in obrije
in razmeče svoj zaklad.
Sreča v gori deco Mara, sitna stara, na pol kara, na pol bara:
Kaj pa iščeš tod, svojat?
Veste, ljuba botra Mara:
Mi smo prišli kostanj brat! (Utva
KAPELICA
Kapelica bela na klancu čepi, doli v dolino pohlevno strmi.
V	oltarju Marija, v naročju otrok, ki očka mu dobri sam stari je Bog.
Majdlenova mati mimo gredo v Kranj, tam danes, da veste, semajni je dan.
Tri piške, dve rački v košari neso, v oltarju Marijo zaprosijo to:
Mamka ti božja, to milost mi daj, da pridem z denarci, ne z žvadjo nazaj.
So davki veliki, otroci bosi, in on invalid je, tobak rad kadi.
Marija posluša, smehlja se in de: „Le pojdite, mati, bo že, no, bo že!“
(Utva)
Pavčič Josip:
ŽABE
Rega, rega, rega, rega, vedno hujša je zadrega, solnce že do dna nam sega, jojmene, kaj bo iz tega?
Kum, kum, le pogum:
slišal sem od juga šum!
Kvak, kvak, glej oblak,
glej oblakov sivih vlak, vedro vode nosi vsak, kmalu bo vse polno mlak!
Rega, rega, rega, rega,
Bog nas reši vsega zlega!
(Župančič Oton)
Adamič Emil:
ZAMAN PO
Dekle, dober večer, dekle!
Prišel sem k tebi v vas, oh, daj, odpri mi d ver!
„Zaprta je hiša, le zunaj postoj; mamica prav veli, da si pri meni ti, to bil bi konec moj!“
D O K N O M
Studena je sapa in mrzel večer; v srcu ljubezni vse plamen ugasne še, daj, odpri mi dver!
Ako bi plamen ugasnil tvoj, naj ugasne nocoj!
Če ti ugasne naj, pojdi domov in v kraj!
Lahko noč, fantič moj!
(Prevel Funtek Anton)
Krek Gojmir:
KAKOR
BELA GOLOBICA
Kakor bela golobica, v čisti sreči se smehljaš, gledaš moža mi ženica, ino z deco se igraš.
Naj ti dolgo sreča sije, ne spoznaj mi žalosti, naj mi skrb se te ognije, večno živi v radosti!
Lajovic Anton:
POMLADNI SPEV
Ko vijolice spet zacvet6, k cvetju tožno zaželi srce. Moji duši je tako sladk6, kot rodilo bi se v njej nebo, ker stezice moje rožice krase, k cvetju tožno zaželi srce.
Blažen hodim mirno sred’ livad, moje duše sanje so z menoj, v meni spev se dviga lepih nad, moje srce pije kelih zlat, ki iz cvetnih čaš ima sladak napoj. Sanje moje duše so z menoj.
(Prevel Finžgar Fra
Lajovic Anton:
ZELENI JURIJ
Jurij Zeleni	Dobri ljudje vi,
se z mavrico paše,	jasno vam lice!
srečno, veselo	Rad bi popeval
selo bo naše:	z vami zdravice,
že za vodo	ali gole so
čez travnike jaše.	Slovenske gorice.
Z glavo namigne,	Jasno vam lice,
trava se vzdigne,	misel najbolja!
obraz okrene,	Z vami ostati
veje odene,	bilo bi me volja,
z okom obrne,	a na Koroškem
cvetje se strne.	še pusta so polja.
Jurij Zeleni,	Pusta so polja,
ne hodi drugam,	slana in mraz,
vinca in pesmi	treba hiteti,
poln je naš hram,	kliče me čas,
drago bo tebi,	ali ob leti
milo bo nam.	spet bom pri vas.
Konja vzpodbode, v daljo izginja, cvetje, zelenje za njim se razgrinja, da nas Zelenega Jurija spominja.
(Zupančič Oton)
Osterc Slavko:
OČE NAŠ
Oče naš večni, ki si v nebesih!
Naj posvečeno bode ime Ti,
Tvoja zgodi se volja kakor v nebesih, tudi na zemlji.
Kruh naš nebeški daj tudi danes!
Greh nam odpusti, kakor dolžnikom mi odpustimo.
Varuj skušnjav nas, reši nas zlega! Zdravje dodeli, dušo pomiri, srce razvedri, veselje vdihni, s srečo obžari Tvoje otroke,
Ti vsemogočni Oče naš večni! Amen!
Adamič Emil:
PRIMERA
Kdo bi bil v stanu cvetje prešteti, kadar spomladi drevje cveteti vidimo vse?
Kdo bi bil v stanu nade prešteti, kadar v mladosti svoji cveteti vidimo se?
Kogoj Marij:
Plavaj, plavaj, barčica srebrna! Ej, na barčici sedijo fantje, trije fantje mladi. Trije fantje mi pojejo pesem, pesmico prelepo.
Hubad Matej
B A R C I C A
Plavaj, plavaj, barčica srebrna, po zelenem morju plavaj! Tam za morjem, za zelenim morjem, tam so zlata polja, pa za polji, za poljanami nam šume lesovi.
(Jenko Simon)
Trije fantje,
trije fantje mladi
nimamo domovja, ne družine,
pa domovje naše
zdaj bo onkraj morja ...
Plavaj, plavaj, barčica!
(Župančič Oton)
JE PA DAVI SLAN’ CA PALA
Je pa davi slan’ca pala na zelene travnike, je vso trav’co pomorila in vse žlahtne rožice.
Kogoj Marij:
STOJI, ST
Stoji, stoji mi polje, polje široko, na polju pa mi zraslo drevce zeleno.
Na drevcu pa mi zraslo lepo jabolko, od zunaj je rudeče, znotraj zeleno.
Meni pa ni nič za rožce, če jih slan’ca pomori, meni je za dekle moje, če me ona zapusti.
(Narodna)
O J I MI POLJ
Tak lih je moja draga, draga, miljena, od zunaj je rudeča, znotraj žalostna.
Na sredi moj’ga srca stojita mlina dva, nič drugega ne delata, ljubezen meljeta.
(Narodna)
Marolt Franc:
POJDEM U RUTE
Pojdem u rute, čje je še snig.
Tam je moj pobič oj pokopan.
Tam dov pokleknem, ’n mav požebram, da n’ bo moj pobič ležov koj sam.
(Narodna)
Dev Oskar:
MAJO L K A
Majolka bod' pozdravljena, ker z vincem si pripravljena. Majolka, majol majolčica.
Od zunaj lepo pisana, od znotraj z vincem štrihana. Majolka, majol majolčica.
Če Bog da, spet veseli še enkrat bomo peli.
Majolka, majol majolčica.
(Narodna)