Vidina sled v Višnji Gori
Kmalu, leta 1993, bomo praznovali že devet-desetletnico rojstva pesnice Vide Taufer. Bila je velik umetnik, eden izmed klasikov sloven-ske poezije, njene pesmi so zgled harmonije med izbrušeno formo in vsebino.
Že zgodaj ji je bila odprta pot v javnost, saj jo je pesnik Božo Vodušek nenadoma prišel povabit kar v Stično - tam je bila učiteljica v tedanji Ljudski šoli (od leta 1928 do 1944). Povabljena je bila v družbo treh literatov (Tri-je labodi) in je objavljala že v Sodobnosti, Ljubljanskem Zvonu in še v raznih listih. Ta-ko je leta 1939 objavila svojo prvo in najljubšo zbirko Veje v vetru že kot uveljavljena pesni-ca. Leta 1941 je o prvem božiču v vojni izdala svojevrstno pesnitev Križev pot, po vojni leta 1950 zbirko pesmi Izbrani listi in leta 1962 še zadnjo zbirko Svetli sadovi. Vmes so našli še njeno pretresljivo ljudsko pesnitev Rožni ve-nec v zapuščini pisatelja Finžgarja, oziroma med korenspondenco pisatelja Stanka Cajn-karja. To pri Mohorjevi družbi, kamor je pes-nica Rožni venec poslala, ni pa izšlo. Umetni-ca o tem ni nikdar govorila, morda jo je bolelo in tega svojega dela sploh ni omenjala.
Če danes vprašamo kateregakoli osemlet-karja o pesnici Vidi Taufer, mu je neznana. Uboge otroške glave, ki so morale toliko de-setletij prenašati množico nevažnih podatkov, naši veliki umetniki pa se niso naselili v njiho-vi srčni strani. Učiteljica Vida je bila velika ljubiteljica otrok, zelo jo je prizadelo, če se je kakšen odnos malo skrhal.
Vido Tauferjevo sem spoznala leta 1936. Pr-vič sem jo zagledala v stiški baziliki ob zname-nitem Križevem potu Fortunata Berganta. Zu-naj razkošno sonce - ona - pesnica v polmra-ku kot duh. V mojem devetnajstem poletju se je razmaknil velik prostor zanjo. Še danes pre-biva v njem.
Cesta. Pod farovškim hribom v Višnji Gori. Po sredini še travnata, sveža, takrat so se na obeh straneh še kazale nebogljene sledi koles maloštevilnih vprežnih voz ali kolesljev.
Poletje. Poldne se je prevesilo, selska samo-ta, breričanje žužkov. Nekdo stopa s ceste pro-ti hiši, to je vendar Vidina ura. Vedno je priha-jala ob tem Lasu in poleti. Bila je pač rojena o Vidovih zarjah, o sv. Vidu. Občutila sem jo kot simbol, kot duha, kar je bilo drugih plasti okrog nje, so bile nebogljene. Obiskovali sva se in spremljali, peš, Vida je bila odlična peša-kinja. To je bilo recitacij, pesniških pogovorov in posvetovanj, včasih najinih, samotnih (te sva imeli najraje), včasih v večjih ali manjših družbah literatov.
Kje ste, tiha romanja z Vido v Dedni Dol, na Dobravo, v Drago in čez stiške kraje?
Naredimo prostor pesnici Vidi Taufer tudi danes. Svoja najlepša pesniška dela je snovala v pokrajinah današnje naše občine. Kdo bo izdal Vidin Rožni venec - kako lepa bi bila majhna bela knjižica, vsaj za zamejske Slo-vence in zdomcc se potrudimo! Še kdo bi jo rad nosil s seboj.
MIHAELA  ZAJC