Marjeta Drobnič Ne slišiš, kako padajo kaplje moje melanholije? Ruben Dario: PESMI O ŽIVLJENJU IN UPANJU Prevedel Ciril Bergles. Družina, Ljubljana 1997 (Zbirka Tretji dan). Končno lahko najdemo, ko pri poeziji brskamo pod D, Darievo samostojno pesniško zbirko v slovenščini. Gre za izbor, ki šteje več kot štirideset pesmi iz njegovih najpomembnejših zbirk, največ jih je iz Pesmi o življenju in upanju, od tod tudi slovenski naslov. Dano, el poeta de America, kolos španskoameriškega in španskega modernizma, je s svojo neizmerno poetično silo, ki prodira skoz človeka in umetnost, nebesa in pekel, močno vplival tako na svoje sodobnike kot na poznejše rodove ustvarjalcev. . Modernizem, njegovi zgodnji predstavniki so sicer prav zaradi Darievega sijaja večkrat zapostavljeni Jose Marti, Manuel Gutierrez Näjera in Josč Asunciön Silva, imenujejo literarno smer, ki prevladuje v španskoameriški in španski književnosti v obdobju približno od leta 1880 do 1932 in ki vznikne v Latinski Ameriki kot negativen odziv na prozaični svet, na merkantilistično družbo brez čuta za estetiko, izpraznjenost literature, hkrati pa tudi kot pristen enoten literarni izraz ustvarjalcev raznih španskoameriških držav, studenec, iz katerega zajema tudi Španija. V literaturi mladih avtorjev, "modernistov", kot so jih sprva zasmehljivo imenovali, je opaziti ideje, ki nosijo pečat očitnega nekonformizma s tedanjo meščansko družbo, ne glede na to, da se zvečine rojevajo prav med buržoazijo. Pozitivistični duh in znanstvenost sta ustvarjala materialistično okolje, v katerem se občutljivi modernisti niso mogli najti, tako da se je iz napetosti med njihovim poetičnim idealom in prozaično stvarnostjo porajal nov svet, vizija, ki je zanje pomenila pravo, vrednejšo stvarnost. Poleg svežih idej o enotnosti in kozmopolitizmu latinskoameriških držav, ki jih je čutiti v modernističnih delih, je bila literatura intelektualcev, kot so bili Marti, Rodö in Dario, zgled za pišoče, saj so z njo pokazali, da je pisateljevanje zavestno in zahtevno delo, ki ne temelji le na nebulozni "inspiraciji", temveč predvsem na obvladovanju poklica in disciplini. Kritiki se nemalokrat zadržijo pri vprašanju "bega modernistov iz obstoječe stvarnosti" le zato, da slednjič lahko ugotovijo, da sploh ne gre za beg, temveč so se avtoiji prav s fantazijo in svetovljansko držo znali vdajati užitkom v lepotah in bohotnosti tostranskega sveta in se hedonistično potapljali v neizmerna bogastva stvarnosti, ali kot pravi O. Paz: "V Latinski Ameriki so doumeli, da ni moč izreči ničesar osebnega v jeziku, ki je izgubil skrivnost metamorfoze in presenetljivost. Čutijo se drugačne od Špancev in se skoraj nagonsko obrnejo k Franciji. Zaslutijo, da se tam ne dogaja nov svet, temveč nov jezik. Prisvojili so si ga, da bi postali bližji sami sebi, da bi bolje povedali, kar hočejo povedati." Modernizem ni bil ne literarna šola ne zgolj literarna smer, temveč način življenja, odnos do bivanja, "splošna tendenca", "veliko gibanje entuziazma in svobode k lepoti" (Juan Ramon Jimenez). Pri preučevanju modernizma - ena najbolj preučevanih smeri v književnosti špansko govorečega okolja - je literarna teorija posebno iz Darievega pisanja črpala osnove za ugotavljanje vplivov na modernizem in modernističnih prvin. Kot najpomembnejše vplive na takratno pesnjenje navajajo klasicizem (mitologija, filozofske šole, zlasti pitagorejci), srednjeveško literaturo (španski pesniki), romantiko, parnasovce in simboliste, Walta Whitmana in E. A. Poeja, pri katerih so modernisti našli neusahljiv vrelec za literarno prenovo, tako tematsko kot formalno. Zanesljivo najočitnejša je tehnična izpopolnjenost njihove poezije, za katero so značilni ali novi ali prenovljeni načini verzifikacije in slogovne inovacije, prav tako izvirni pa so njihovi individualni svetovi, ki razkrivajo afiniteto pesnikov literatura 87 z vzvišenim, lepim, nenavadnim, eksotičnim in kozmopolitskim; takšno usmeritev je moč najti kot program v vznesenem manifestu (1998), ki ga je sestavil Eugenio Diaz Romero (Dario je zavrnil ponudbo za pisanje manifesta): "Bojevati se, da bo prevladala ljubezen do božanske Lepote, ki jo danes utilitaristične tendence tako pobijajo. Služiti /.../ intelektualni aristokraciji republik španskega jezika." Poezija Rubena Daria ni izvirna in revolucionarna za španskoameriško književnost le zaradi raznoterosti in nenavadnosti njegovega stiha (širok spekter metričnih oblik, tudi pri sonetu, aleksandrinec, virtuozne izpeljave rim in ritem, s katerim je Dario dosegal posebno muzikalnost) in sloga (izbrano besedišče s književnimi izrazi, tujkami, neologizmi, učinkoviti sintaktični prijemi, neštete retorične figure, zlasti bogata metaforika, in premišljena raba simbolov), s kršitvami pravil vred, za katere se pesnik zaradi posebnih učinkov zavestno odloča, se pravi, na formalni ravni, temveč tudi zaradi tem, ki jih je moč najti v introspektivnih pesmih, v pesmih o umetnosti, pesnjenju, ljubezni in erotiki, pa tudi v pesmih z družbenozgodovinsko tematiko, hvalnicah in priložnostnih pesmih. V zbirki v slovenščini Pesmi o življenju in upanju nam Ciril Bergles predstavlja dober, premišljen in nazoren izbor Darievih pesmi, ki obsega tako najbolj znana kot tudi najznačilnejša dela umetnikove poezije, in sicer iz vseh obdobij pesnikovega ustvarjanja in iz najpomembnejših pesniških zbirk, pesmi, ob katerih se lahko prepričamo o raznorodnosti tem, bogatem besedišču in metaforiki. Največ pesmi je izbranih iz ene Darievih brez dvoma najboljših zbirk Pesmi o življenju in upanju (Cantos de vida y esperanza, 1905), ki pomeni nekakšno prelomnico v pesnikovem ustvarjanju ali pa njegov vrh, zlasti zaradi zrelejšega tona in nemara bolj poglobljenega razmišljanja o človeški eksistenci in umetnosti. Prav tako sijajna je tudi Klateška pesem (El canto errante, 1907). Iz zgodnejših zbirk Sinje (Azul, 1888) in Profane proze (Prosas profanas, 1896) so izbrane pesmi prave za prikaz izhodiščne točke Darievega pogleda na pesnjenje, hkrati pa so tu njegove teme stalnice, v katere se je čedalje bolj poglabljal. Sonet Zasledujem obliko, denimo, razkriva pesnikov napor pri pesnjenju (Zasledujem obliko, kije moj stilne najde), neulovljivost sveta, ki ga hoče pesnik zaman ujeti v obliko, besedo (Najdem samo to neulovljivo besedo), čeprav ve, da taka popolna oblika je (naznanja ga poljub, na mojih ustnicah čaka / na neuresničen objem miloške Venere), a ker je pesnik le človek, ne zmore odgovoriti na vprašanje, ki mu ga svet postavlja (in sprašujoči vrat velikega belega laboda). Ne le zelo znana, temveč naravnost popularna v špansko govorečem okolju je Sonatina ("La princesa estä triste... i, Que tendrä la princesa?", recitirajo otroci, medtem ko se po ulici podijo za žogo), za katero menijo, da je ena ključnih pesmi modernizma z najbolj dognano formalno izpeljavo (sestavljena iz osem šestvrstičnih kitic v aleksandrincu z zunanjo in notranjo rimo, jezikovno izrazito muzikalna, plastična, barvita, polna simbolike in eksotičnega), pa tudi nekaj drugih pesmi, ki jih vselej lahko najdemo v nepreglednih množicah učbenikov, šolskih priročnikov in študijskih knjig. Svojega vtisa o Darievem zgodnejšem, sicer virtuoznem leporečju, preskrajni krhkosti princesk, osladnem pridihu v njegovem aristokratizmu, preveliki nenavadnosti okolij, kamor sodi tudi primerno okrašena narava (modernistom nekateri še danes očitajo površinskost, plehkost, osladnost, narejenost, premočan larpurlartizem in hkrati nedojemljivost za stvarnejše, tako bivanjske kot družbene probleme itn.), pa nikakor ne moremo ohraniti pri njegovih poznejših stvaritvah, saj njegova poezija postopno spreminja ton, dokler ne postane treznejša, otožnejša, iskrenejša, polnejša, morda bolj zemeljska, čeprav se še zmeraj dviga pod nebesni svod in se napaja v lepoti in sijaju zvezd, v luči božanskega in kozmični usklajenosti, čeprav prvine zvečine ostajajo že znane, naj bodo to princese in labodi, ali vznesenost in aristokratizem in miti, ali besedna virtuoznost in tehnična izpopolnjenost, res pa usiha nekdanje nagnjenje k zunanjim učinkom (ognjemetna barvitost, blišč, baročnost, muzikalnost). Njegove besede se zgoščajo, dobivajo telo in tehtnost - to pa je bil tudi njegov namen: "Beseda mora slikati z barvo glasu, z vonjem zvezde, uloviti mora dušo stvari" - bržkone prav zaradi zaostritve v njegovem večnem, tudi že prejšnjem zavedanju dualnosti veselje/žalost, svetloba/senca, ljubezen/smrt, angel/zver, obup/upanje, ko so se pesnikov nemir, strah, občutje nemoči in senca postopno spreminjali v čedalje hujšo tesnobo, bridkost in potrtost, občutje usodnosti, ki so prežeti s slutnjo smrti, tako pa je postajalo tudi njegovo upanje bolj utopično in tragično. Čudovite in presunljive so denimo "Spes", Usodnost, Melanholija, Zlovešča znamenja, Nokturni, "Sum ..." "Eheu", prežete z bolečino bivanja, zavedanja, nevednosti, minevanja, ustvarjanja (/.../ Grem skozi vetrove in viharje, / slep od sanj, nor od harmonije. I...I To je moje zlo. Sanjati. Poezija / je železna srajca, ki jo nosim na duši, / s tisoč krvavimi robovi. S krvavih / trnov padajo kaplje moje melanholije. /.../) Gre za metafizično poezijo zadnjih let, nesporno eno najplemenitejših v španskem jeziku, za katero so značilni "transparentni, preprosti in zveneči stihi, stihi z notranjo glasbo" (R. Dario). Ne glede na sporno vprašanje, ki razdvaja sodobne prevajalce, ali je danes še smiselno prevajati poezijo s prenašanjem ne le pomenskih vrednosti, temveč tudi njenih slogovnih značilnosti in načinov verzifikacije - morda bi bilo pri Darievi poeziji smiselno prevajati tudi vse formalne značilnosti le pri zgodnejših pesmih?, nemara ima njegova poznejša poezija tako silno izpovedno moč, da s prevodom brez rim ne izgubimo veliko?, morda bi nekatere pomembne pomenske prvine v pesmi izgubili z ohranjanjem formalnih značilnosti?, ali je modernistično poezijo sploh mogoče prevajati brez njih? - gre pohvaliti prevode oziroma prepesnitve pesmi Melanholija, Usodnost, Zlovešča znamenja, Jesenska pesem v pomladi, Jaz sem tisti, ki je še včeraj ... (zadnji z malenkostnimi odstopanji od izvirnika pri nekaterih verzih), Ljubi svoj ritem, Venera, Poletje, v katerih najdemo dobre in zanimive slovenske semantične in ritmične ustreznice - zvečine so Berglesove prepesnitve bogate s pomensko polnimi in žlahtnimi besedami - a obenem opozoriti na niz hujših napak in površnosti (nemara včasih tudi uredniških, saj seje večina Darievih posvetil izgubila?), denimo v pesmih "Sum ...", "Eheu", Roosveltu, Sonatina. V spremni besedi k slovenski zbirki nas Ciril Bergles izčrpno seznanja z Dariem kot človekom in pesnikom, njegovim ustvaijanjem, s sintezo znanih ugotovitev literarne zgodovine, teorije in kritike (O. Paz, R. Gullön, I. A. Schulman, R. Gutierrez Girardot, C. Lozano, G. de Torre itn.) - avtor spremne besede jim prezvesto sledi in si preredko upa poseči v svoje jezikovno zelo bogato besedilo s svojo interpretacijo, analizo in sintezo, a prav ti deli besedila so navsezadnje najboljši in seveda tudi izvirnejši - med katerimi je zaslediti enega zabavnejših paradoksov: "Dario je sovražil politiko" (pozor, tega ne sklepa Bergles; morda je sam Dario kje o sebi napisal kaj podobnega), čeprav je bil "konzul v Argentini, opolnomočeni minister v Madridu, delegat Nikaragve na raznih mednarodnih konferencah". V spremni besedi zapisani podatki o Darievi poeziji bodo slovenskemu KRITI KA bralcu zanesljivo dobrodošla popotnica v svet modernizma, ki seje pojavil kot zavračanje tedanje družbe, v svet poezije, ki se je rodila ob koncu prejšnjega stoletja in katere avtorji so se zaničljivo dvignili nad "plehkost takratne stvarnosti in literature". Se morda ob koncu tega stoletja dogaja kaj podobnega?