Tudi Fittipaldi se moti
človek kar ne more verjeti, kako zani-miva in predvsem razburljiva je lahko vča-sih vožnja z mestnimi avtobusi. Nekaj tako zabavno razburljivega se je dogajalo pred nedavnim na enem izmed avtobusov; ki vo-zijo v smeri proti Vižmarjem, prepričan pa sem, da bi se lahko dogajalo na katerem-koli drugem avtobusu mestnega prometa.
Pred pošto sem se komaj zrinil na »enko« in še to le po zaslugi mojih kvalitet, ki izhajajo še iz tistih časov, ko sem se kot paglavec podil za žogo v našem provincial-nem nogometnem klubu, ne da bi se pri tem zavedel, da je osnovni in končni cilj te igre zabiti gol, ne pa driblati do onemog-losti. Začelo se je. Vožnja namreč, in vse tisto, kar sodi zraven, za kar sploh daš v škatlvco zaupanja tistih stodvajset dinarjev.
Še dobro, da popravljajo Titovo cesto, tako je vsaj več ovinkov, si je najbrž mislil šofer, ko je elegantno zapeljal v desni ovi-nek. Saj veste, kako to gre. Avtobus v levo, potniki na desno, prava demonstracija zgled-nega sodelovanja med Viatorjem in potniki. Vse bi bilo še lepše, toda nesramnost, na-sproti je pripeljal nek avto, avtobus pa j_e t>il pri ivzajanju ovinka za skoraj pol širine čez polno  črto.
»Boš šel proč!« smo zaslišali šoferjev strogi glas. Sicer res ne verjamem, da je voznik malega avtomobila slišal opozorilo, umaknil pa se je vendarle. Na pločnik. Pra-vim vam — imenitno!
Medtem je avto že zapeljal na Celovško. Na postajališču je še nekaj potnikov vsto-pilo, gneča se je povečala, zrak je postal še slabši, ampak na to ni pomislii nihče, saj smo 9e vendar peljali novim dogodivščinam naproti.
Bližali smo se hali Tivoli, samo še en semafor in že smo na postajališču. Tpda ne, to je vendar nezaslišano: zelena luč je ugas-nila, prižgala se je oranžna. Šofer stopi do konca na plin. Rdeča... Bravo, uspeli smo! Ljudje si oddahnejo. Potniki vstopajo, drugi izstopajo — vse po starem, bi rekel, če ne bi tisti trenutek pri vratih opazil priletne ženske z elegantnim damskim klobukom. Le zakaj ga nosi v tej vročini, sem si rekel.
Avtobus se je ustavil, vrata so se odprla, toda, glej ga šmenta: ravno, ko so ljudje hoteli butniti na plano, so se vrata ponovno zaprla. Zaslišal sem samo še »Idiot, pazi!« in »O, moj klobuk!!«. Toda, roko na srce, to se lahko zgodi tudi Fittipaldiju, namreč, da dvakrat zapored pritisne na en gumb, kakoSe potem ne bi našim avtobusnikom. Ljudje pa so potem še nehvaležni in kričijo na šoferja, kot da so pozabili; da je njegova zasluga, da so že doma, kajti če ne bi pre-vozil rdeče luči na semaforju, bi bili še kakšnih sto metrov nazaj in to danes, ko je čas zlato, primanjkuje pa tako enega, kot drugega, hm... Verjetno se je zaradi te ne-hvaležnosti tudi šoferju milo storilo in je kar nekako užaloščeno dejal: »Zakaj pa nosi ta prekleti klobuk!«. Prispeli smo do kina Šiške. Izstopil sem, menda edini, zato pa je še nekaj Ijudi vstopilo. Ozrl sem se proti avtobusu. Počasi je speljal, toda pri tem se ni zgodilo nič posebnega. Da bi komu vsaj noga obtičala med vrati, pa še tega ni bilo. Bil sem kar malo razočaran ... Kaj hočemo, človek včasih preveč pričakuje.
Jernej Golar