21
9-2006
dročja ledu, in ves padajoči led se usmerja z 
vzhodne stene vzdolž velikega sistema zajed. 
Naprej sva mislila, da je bil Egger na tej točki, 
ko se mu je zalomilo, saj so bile vponke, vrv 
in oprema pritrjene v klinih v celotnem raz-
težaju. Malo je manjkalo, da me ni odneslo, in 
komaj se mi je uspelo skriti pod previsom.«11 
Kot dodaja Burke, bi bila nesreča na tej lokaciji 
najboljša razlaga, zakaj je Maestrijeva skupina 
pustila raztežaj, ki vodi do depoja, popolno-
ma opremljen.
Maestri je bil prizadet zaradi dvomov, ki 
so se širili glede njegovih trditev, in se je leta 
1970 vrnil na Cerro Torre.24 Kot že omenjeno, 
je osvajal jugovzhodni greben z 90 kg težkim 
zračnim kompresorjem in je dosegel točko 
35 m pod vrhom, potem pa je, še vedno na 
navpični steni, odstopil. Izjavil je, da snežna 
goba nad njo ni del gore in da jo bo »v nasled-
njih dneh odpihnilo«. Količina opreme in slog 
plezanja pri tem poskusu sprožata nadaljnje 
dvome o njegovih trditvah iz leta 1959. Razlika 
med obema »vzponoma« je tako izrazita, da je 
zares opaziti protislovje.
Če upoštevamo vse te dejavnike, sta opisa 
Maestrija in Fave o tem, kar naj bi se zgodilo 
leta 1959, popolnoma nezanesljiva. Vse, kar 
lahko razumen človek sklepa, je, da je Maestri 
z ekipo plezal v vzhodni steni in dosegel 
točko v višini 300 m v bližini trikotne snežne 
zaplate. Poročila o nadaljnjem napredovanju 
pa so tako netočna, nasprotujoča si in v na-
sprotju z drugimi dejstvi, da jih ni mogoče 
upoštevati.
Dokazi so me prepričali, da so bili Itali-
jani Daniele Chiappa, Mario Conti, Casimiro 
Ferrari in Pino Negri prvi, ki so stali na vrhu 
Cerro Torreja, ko so 13. januarja 1974 končali 
vzpon po zahodni steni. Zgodovina bo temu 
vzponu dala mesto, ki si ga zasluži.
Gazele iz meglenega jutra
Jutro
Megleno jutro mi razgled zastira,
zaman pogled skoz okno se upira
in išče luč, obzòr, neba modrino.
Noben še žarek mègle ne predira,
a misel moja si napravi lino,
nemir srca jo žene, da odstira
s podob skrivnostnih štrenasto sivino.
Ne misel ne srce se ne ozira
na belo morje, ki duši dolino,
in v želji kvišku nič me ne ovira.
Dan
Nad mèglo misel neugnana splava,
ne stráši mrak, ne stráši je daljava,
ko želja dviga jo v višave sinje,
kjer se razliva jutranja bleščava.
Po poti zasneženi me stopinje
nesó tja gor, premočna je skušnjava.
Pod snegom se šibijo bori, brinje,
nad mano riše ljuba se postava.
Gradovi spet kozolci so, grofinje
postavne smreke. Res podoba prava?
Večer
Ko sence se podaljšajo in ptice
potihnejo, zložijo perutnice,
stopiti moram znova v gaz ledeno,
vso sinjo od svetlobe, ki vodnice
jo – zvezde blede – sipljejo čez steno,
čez steno moje gore. Čas resnice.
Vrniti se je treba tja v megleno
dolino, polresnično, kjer tančice
se spet gosté; kozolce mi v zameno
v gradove sanjske čarajo meglice.
Mojca Luštrek
Op. ur.
Linija domnevne Maestrijeve smeri je 
bila medtem že preplezana. Smer Arca de 
los Vientos (1200 m, ABO) so leta 2005 pre-
plezali Alessandro Beltrami, Rolando Ga-
ribotti in Ermanno Salvaterra. Vzpon je 
bil nominiran za prestižno nagrado Zlati 
cepin.