ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 25. marca 2004
Leto XIV, št. 6
SOMBOTELSKI PROGRAMI 2003 STR. 2
DOMANJA BESEDA NA ODRI STR. 3
Po obisku slovenske parlamentarne delegacije v Porabju in Budimpešti
RECIPROCITETA - ZAKAJ PA NE?
Čemu pomisleki zoper recipročno, soodvisno zagotavljanje manjšinskih pravic porabskim Slovencem in prekmurskim Madžarom? Zlasti če je za izhodišče, da ne vzamemo tistemu, ki ima več, ker ima drugi manj, ampak si prizadevamo, da dobi zraven tisti, ki ima premalo. Za primer, da ne ostanem na ravni teorije: prekmurski Madžari imajo vsak dan 13 ur radijskega programa, porabski Slovenci 8 ur oddaj tedensko. Ker v Lendavi deluje narodnostna radijska postaja več desetletij, porabska pa še ni doživela prve petletnice, je razumljivo, da imajo prekmurski Madžari več radijskega programa. In bilo bi nemodro in celo krivično, če bi si recipročnost predstavljali tako, da bi program MMR približevali programu Radia Monošter, ampak morajo potekati prizadevanja za povečanje obsega slovenskih oddaj v Porabju. Za koliko ur, je tako iz rokava težko reči, dejstvo pa je, da je ena ura ob delavnikih in dve v nedeljo, skupaj osem ur tedensko, le malo več od nič. Pustimo ob strani, da Porabski Slovenci ta hip nimajo dovolj kadra za celodnevni program, ustavimo se pri dejstvu - nenehnem pomanjkanju denarja z dodatkom, da tudi Slovenija in
RTV Slovenija nimata odveč denarja, se pa zavedata, da manjšina mora imeti celodnevni radijski program, če želi ob razvejanih medijih pritegniti dovolj poslušalcev. Podobno je pri TV oddajah in tiskanih medijih.
Je kdo, ki se lahko zoperstavlja tovrstni recipročnosti? Težko! Bi bil odgovor, čeprav se izjeme najdejo zmeraj in povsod. Madžarska je leta 1992 v Ljubljani (zunanja ministra Geza Jeszenszky in Dimitrij Rupel) s Slovenijo podpisala sporazum, ki zagotavlja enake pravice
prekmurskim Madžarom in porabskim Slovencem. Koliko je tedaj katera stran mislila resno, ni pomembno, dobro sta ravnali, ko sta se državi zavezali, da bosta na sejah mešanih komisij ocenjevali, kako je z uresničevanjem sporazuma, in se sočasno dogovorili za aktualne naloge. In še nekaj je, kar Madžarska pogosto (namerno?) pozablja, ko pojasnjuje, da za Slovence ne more narediti nečesa, ker bi enako morala tudi za ostale manjšine. Čeprav je dvostranske sporazume Ma-
džarska pozneje podpisala še z drugimi državami, so obveznosti iz leta 1992 konkretizirane na porabske Slovence in prekmurske Madžare. Pomeni, da sta se državi dogovorili za recipročno uresničevanje (za tiste, ki besede ne marajo, lahko uporabljajo termin „enakopravno”) nalog med prekmurskimi Madžari in porabskimi Slovenci, ob korektnem upoštevanju razlik, ki so tedaj (že) bile.
Kakšno je to poročilo z obiska Komisije državnega zbora za odnose s Slovenci v
zamejstvu in po svetu (predsednik Franc Pukšič ter člana Maria Pozsonec in Bogdan Barovič) v Porabju in Budimpešti? Nekoliko „postavljeno na glavo” zato, ker imata državi nenehne izgovore, zakaj katere naloge ne moreta uresničiti, čeprav sta se zanjo dogovorili.
Tokrat se je slovenska delegacija najprej v Porabju seznanila z aktualnimi problemi, ki zdaj žulijo (beri: že lep čas) porabske Slovence. Prvi pogovor je bil pri slovenskem generalnem konzulu Marku Sotlarju, kjer so bili predsednik Državne slovenske samouprave, predsednik Zveze Slovencev, glavna urednica Porabja. Zelo zgovorna (ali rečeno po „šolsko” nazorna) sta bila obiska na narodnostnih šolah v Števanovcih in na Gornjem Seniku. Ni odvečno vprašanje, kako zagotoviti kakovosten narodnostni pouk v popolni osemletni osnovni šoli, ki jo - primer Števanovec - obiskuje 34 učencev in na Gornjem Seniku, kjer imajo 57 učencev. Vprašanje ni teoretično, ker država daje šolam toliko denarja, kot imajo učencev, ne pa toliko, kot stane pouk. Za precejšnjo razliko mora poskrbeti občina, kar v Porabju ni preprosto.
(se nadaljuje na 2. strani)
Člani slovenske parlamentarne delegacije, Franc Pukšič, Maria Pozsonec in Bogdan Barovič na pogovorih na generalnem konzulatu R Slovenije v Monoštru
(nadaljevanje s 1. strani)
O problemu financiranja narodnostnih šol z nizkim številom učencev je bilo že nešteto pogovorov, na katerih je bilo ugotovljeno, da tako dalje ne gre, pa so še vedno na začetku. Že prejšnji slovenski generalni konzul v Monoštru, dr. Zlatko Muršec, je želel organizirati pogovor ministrov za izobraževanje dr. Bálinta Magyarja in ministra za šolstvo dr. Slavka Gabra pa se gospoda doslej nista uspela sestati. Ali zato, ker bi se imela pogovarjati o preveč zadevah ali zato, ker se ne bi uspela dogovoriti za kaj bolj konkretnega, denimo, kako dvigniti raven narodnostnega pouka v Porabju.
Sloveniji ne more biti v čast ravnanje z mejnimi prehodi, ki predvidoma do začetka leta 2007 ohranjajo del klasične vloge, potlej bo sproščeno gibanje znotraj schengenskih mej. Se res ni mogoče dogovoriti, da bi bila prehoda Martinje - Gornji Senik in Čepinci - Verica po 1. maju odprta neprekinjeno, če sta se že dogovorili, da bodo prehodi še letos imeli mednarodni značaj. Izgovarjanje na povečanje stroškov ne drži, kajti po 1. maju ostanejo na prehodih samo policisti, dogovorjene so tudi skupne kontrolne točke, denimo v Martinju in Čepincih, kar pomeni, da bo potrebnega manj denarja za vzdrževanje objektov, mogoče pa so še cenejše variante: en dan kontrolira mejo slovenski policist, naslednji dan pa madžarski.
Najodgovornejši v Budimpešti so slovenski delegaciji zagotovili, da začnejo takoj uresničevati sklepe zadnje seje mešane komisije. Če, bodo besedo držali, bodo ocenili v Monoštru 25. junija, ob dnevu slovenske državnosti.
eR
2
Sombotelski programi 2003
Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel je nejdavnik melo svoj občni zbor. Na občnom zbori je biu guč o programaj lanskoga in letošnjoga leta pa o tome, kelko penez smo za te programe ponücali.
Slovensko drüštvo in slovenska samouprava v Somboteli organizirata svoje programe vküper. Vsikšo leto se dvakrat spomnimo Avgusta Pavla. Januara, na oblejtnici njegove smrti, v našom drüštvi, avgustuša pa vküper z drüštvom na Cankovi in na državnom srečanji Slovencov na Madžarskom. Na fašenski bal smo pozvali „korante” iz Markovcev pri Ptuji, šteri so predpodnevom lejtali po Glavnom trgi Sombotela tö. Na bali je nam igro „Vikend band” iz Prekmurja. Den slovenske kulture smo svetili s tem, ka smo pozvali na koncert MePZ „A Cappella” iz Petrovč pri Celju v cerkev sv. Martina. Na borovom gostüvanji v Monoštri nejsmo bili samo gledala, ništerni od nas so se nutnaravnali tö (Feri Gyeček, Ančika Braunštein, Rudi Čer, Vera Dončec, Erži Aranyi in Kitti Mádé). Soboto pred vüzenkom smo v skanzeni strejlali in djajca farbali.
„Den materne rejči” smo svetili v Budimpešti, tam smo si poglednili igro
gledališke držine Nindrik -indrik. Po pauti na avtobusi pa smo s slovenskimi pesmimi pozdravlali matere. Majuša smo se odpelali v Andovce, pa smo si poglednili Črno mlako, igro števanovske gledališke skupi-
ne in razstavo „100 lejt kosine fabrike” (v Monoštri). Istoga mejseca je imeu pri nas v Somboteli koncert pevski zbor soboških penzionistov. Junija smo si v Lendavi poglednili grad, v kapejli svete Trojice Hadikovo mumijo in madžarski radijo. Po tistom pa smo kauštali „bujto repo” pri gospaudi Vladi Smodiši v vesi Otovci.
Lansko leto smo tö šli na prauško v Slovenijo. Molili in spejvali smo v cerkvi sv. Martina v Laškem, v Žireh in v cerkvi sv. Štefana v Postojni. Po pauti smo gorpoiskali eške Postojnsko jamo, Predjamski grad, rudnik (bánya) v Idriji in poglednili lejpe bejle konje v Lipici.
Avgustuša smo na državnom srečanji Slovencev na Madžarskem vidli in poslüšali Györgya Vukana, šteroga držina je pokopana v salezijanski cerkvi, pauleg Avgusta Pavla. Oča Györgya Vukana je biu Slovenec in je odo vküper v šaulo z Jánošom Küharom.
20. augustuša smo oprvim pekli (simbolično) krü v pe-
či, štera je bila lani zozidana v Slovenskoj iži sombotelskoga skanzna. Igrali so nam Gorički lajkoši. Po tistom za tri dni smo se odpelali na Cankovo. Cankovčani so nas lejpo gorprijali in nas vozili paulek
austrijske grajnce. Vmejs smo se večkrat stavili in si poglednili kapejlice, vinske kleti in drüge zanimivosti. Septembra smo imeli v Slovenskoj iži razstavo Ernesta Bransbergerja o „Lepotaj stare Sobote”.
Geseni smo se nutpotegnili v svojo ižo v ulici Kisfaludy in smo pozvali gledališko skupino iz Odrancev in Nindrik-indrik pa Mikija Roša. Na miklavževo je nam plesala otroška folklorna skupina iz števanovske osnovne šole.
Pred božičnom koncerti, na šterom je v cerkvi sv. Martina spejvo cerkveni pevski zbor iz Črenšovec smo podarili oltarni prt na Marijin oltar, šteroga je blagoslov gospaud župnik iz Črenšovec Ivan Krajnc. Na prti so rdeči klinčeci in slovenski napis ,,Hvalite Gospoda vsi narodi”. Za prt je dala peneze sombotelska slovenska samouprava.
Slovensko drüštvo in slovenska samouprava sta lansko leto ponücala za organizacijo svoji programov 2.700.000 forintov. Člani
drüštva so za cejlo leto nutplačali več kak 100.000 forintov članarine (tagdíj), od svoji davkov (adó 1 %) pa eške 100 gezero. Zvün toga so nam pomagali: Zveza Slovencev na Madžarskem, Varaška samouprava Sombotela, Javni sklad za narodne in etnične manjšine v Budimpešti, iz Slovenije pa Ministrstvo za kulturo in Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vsejm se lepau za(h)valimo!
V leti 2004 bi 3 milijone forintov nücali za svoje programe. Pred slovensko ižo v skanzeni bi radi posadili lipo. Pozvali bi k nam Andovčane, Hrvate v Somboteli, Slovence iz Potrne v Avstriji, Cankovčane, Slovence iz Mosonmagyaróvára pa lutkarje in pevski zbor OŠ z Gornjega Senika. Mi bi radi šli na prauško v Tolmin in na Atilovo pot pri Radencaj v Sloveniji.
Marija Kozar
Sombotelski mlajši z Miklavžom lani decembra
RADIO MONOŠTER
UKV (FM) 106,6 MHz Od pondejlka do Sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vöre.
Porabje, 25. marca 2004
3
Domanja beseda na odri
Pred lejtami, gda smo v Porabji meli samo folklorne skupine, pevske zbore, smo se večkrat pogučavali o tom, ka mujs trbej ustanoviti takšne skupine, stere ,,morajo” nücati jezik, če ga ščejo ali nej. Vejpa popejvati ali plesati po slovensko se leko stokoli navči, če ma za tau frajt pa volau. Dapa v gledališkoj ali lutkovnoj skupini leko špi-
la samo tisti, steri dobro guči slovenski. Domanja rejč na odri (színpadon) pa naj bi volo dala gledalcom, ka bi oni tö bole poštüvali svojo materno rejč, ka bi go nücali nej samo doma, liki na cesti ali gdekoli v javnosti. Tak je pred 21. lejtami začnila na gorenjeseniški šauli delati mlašeča lutkovna skupina pred devetimi lejtami v Varaši Gledališka držina Nindrik-indrik, pred štirimi leti pa gledališka skupina v Števanovcaj. Te skupine se vsakšo leto pripravijo z nauvo igro, nauvo predstavo. Tak se je 6. marciuša v varaškoj gledališkoj dvorani notapokazala Gledališka držina Nindrik-indrik s predstavo »Sto je bujo sauseda?«.
Pravi se, ka je gledališče gledalo, v sterom se vidi Žitek. Takšno gledalo, stero povekano pokaže vse, ka je lejpo ali lagvo v živlenji. Pokaže tisto tö, ka je vsakdanešnjomi človeki skrito. Takšno gledalo drži pred nas Zdaj že deveto leto gledališka držina Nindrik-indrik. Amaterski igrala so dozdaj vsakšo leto pripravili eno igro, eno špilo, stero so notapokazali po Po-
rabski vasnicaj pav dosti mejstaj po Sloveniji pa na Vogrskom. Prva lejta so največkrat postavili na oder komedije, da bi se mi gledalci leko iz srca smejali. Kak so lejta šle, se je smej malo pomejšo z britkim žmajom, v njini igraj je bilau vse več človeške tragike, groteske. Steri redno ojdimo na njine predstave, se spomnimo na Gluvičev Vi-
deoklub ali na lansko igro Pismo iz Merike. Tau tragično-groteskno-absurdno linijo pela tadala letošnja igra: Stoje bujo sausada? V tej igri je menje smeja, več si trbej misliti, premišlavati o tom, ka vse se leko skriva v človeškoj düši.
Smrt človeka je vsigdar prilika, ka se od njega guči več, kak pa za njegovoga žitka. Lidgé pa dobimo najbole pune lampe guča, če človek ne mrgé sam od sebe. V gledališkoj predstavi Sto je bujo sauseda se godi ranč tau. Eške več, v sausednom rami bujtoga Palija se v držini Kolmanič začne pred nami odmotavati trno čüdna držinska pripovejst.
V rami držine Kolmanič živejo Frida, njeni brat Božo in njegva žena Erika. Leko bi prajli, ka dé za normalno držino. Dapa zavolo bujtoga sauseda Palija pride med nji policaj Arpad Gutman. Pri njegvom deli njemi pomaga policajka Grebenarova. Ranč zavolo Gutmanovoga spitavala pride pred nas tisto, ka vse se v toj ,,normalnoj” držini godi in ka vse se je godilo. K tomi pomore saused Pali,
steri se kak nikši lagvi ali pa lejpi Spomin vsikši telko časa najde med Kolmaničovimi. Zgodi se tou, ka zavolo policajskoga dela in spomina na sauseda Palija pride na den skrita bojna v držini, ka bi
takša ostanola, če bi nej..
Če bi nej biu bujti saused Pali pa če bi nej mejla Frida preveč rada brata Božona in bi un bole spoštüvo svojo ženo Eriko. Dapa saused Pali je nej navaden človek, un nigdar ne preminé. Un je leko v našom žitki tisti, ka njemi ništerni pravijo Lucifer.
Igro je napiso pa na oder postavo Miki Roš, v našo domanjo rejč go je prejknapisala Klara Fodor. Amaterski igralci - Klara Fodor, Gyongyi Bajzek, Tündi Dončec, Šanji Mesaroš, Laci Nemeš, Pitju Nemeš - so s tau najnovejšo predstavo nej meli lekoga dela. Psihološko dramo - čustva, stere bi radi ešče sami pred sebov skrili - je težko zašpilati rednomi igralci tö. Dostakrat se zgodi, ka pri takšoj vlogi pride do pretiravanja (túlzás). Meni se je tak vidlo, ka so člani skupine zavado pravo mero, bolezen je
bila bolezen, žalost prava žalost, čemerge pravi čemerge. Tak ka smo njim gledala dali valati. Za nas, gledalce je ta predstava tö nej léka bila, dapa tak mislim, ka je publika razmejla bistvo igre, grotesknost in tragičnost živlenja te držine. Takšna groteskne in tragične situacije se dostakrat godijo kaulek nas v vsakdanešnjom življeni tö, dapa nej gvüšno, ka je vpamet vze-
memo. Za mračno razpoloženje na odri so pripomogli muzika pa posvejtke tö. Prvo je napiso mladi prekmurski glasbenik Igor Benko, za tehniko je skrbo Pišti Lovenjak. Bole nasmejani smo gledalci odišli s premiere lutkovne
skupine na Gorenjom Seniki, stera je bila 14. marciuša. Mlajši so se inda svejta tö radi spilali pa gnesden se tö radi špilajo, šalijo. Skrivajo se, brsajo labdo, deklične, gda so menkše, skurok sterpečajo,
samo naj kakšno babo v roke dobijo. Na gorenjoseničkoj šauli že endvajsti lejt, vsikšo leto majo taše mlajše, steri se podajo za tau, ka do špilali na odri, špilali do z lutkami. Vse, ka v rokau vzemejo, živo grata na odri. Leko so tau babe, leko so živali ali kakšne stvari. Kak če bi mlajši düšo popinili v nje.
V najnovejši predstavi režiser - kak smo tau že vcüjnav-
čeni - kombinira lutke z elementi gledališke igre. Malomi Franceki, gda ne more zaspati, mamica pripovejda pripovejst o müši, stera dela senje. V senjaj rejsan pride müš pa Franceka odpela v Afriko, gde sreča leteči tepih, opico
pa ešče kačo. Vse, ka se ma najprva vidi, se spreobrne v straj pa grozo. Tepih (szőnyeg) ga najprva ziba, za en čas ga dolaliči, opica se najprva šali z njim, potistim ga v kla meče, kača se ma süča kulek šinjeka. Mali Francek je vse srečen, gda se zbidi pa vidi, ka je doma pri mamici, stera ma je že pripravila zajtrk.
Gda so mlajši ešče mali, rejsan vörvajo, ka špile znajo gučati, ojdti pa vse tak delati, kak živi lidgé. Mlajši ešče majo fantazijo. Gda malo starejši gratamo, zgibimo fantazijo, pozabimo z odprtimi očami senjati. Zatok je pa tü pa tam dobro, če poglednemo kakšno mlašečo igro pa se znauva navčimo senjati. Tak kak Müš, stera dela senje. Tak se zové najnovejša špila lutkovne skupine, stero je napiso pa notnavčo Miki Roš, pri tejm ma je na pomauč bila Ildiko Treiber-Dončec. Pri geziki je mlajšom pomagala Jolika Pozveg.
Na konci pa naj ešče napišem menja mlajšov tö, vej pa brezi nji nej bi bilau predstave: Betti-na Virovec, Kristian Treiber, Norbert Kozar, Richard Bajzek, Tamaš Bajzek in Martina Zankoč.
Marijana Sukič
Gledališka skupina Nindrik-indrik
Mladi lutkarji seničke šaule
Saused Pali s policajom
Porabje, 25. marca 2004
4
OD
SLOVENIJE...
Predsednik Drnovšek obiskal Francijo
Slovenski predsednik Janez Drnovšek se je mudil na dvodnevnem uradnem obisku v Franciji. Srečal se je z vodjo francoske diplomacije Dominiqueom de Villepinom, nato pa je imel pogovor na štiri oči z gostiteljem, s francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom. Predsednika sta govorila predvsem o možnostih za čimprejšen dogovor glede evropske ustave in izmenjala poglede na prihodnjo finančno perspektivo EU. Spregovorila sta tudi o razmerah v svetu in o dvostranskih odnosih.
Pahor v Stockholmu
Delegacija državnega zbora pod vodstvom predsednika Boruta Pahorja je bila na uradnem obisku na Švedskem, kjer jo je najprej sprejel švedski kralj Karl Gustav XVI. Kasneje se je delegacija srečala tudi z gostiteljem, predsednikom švedskega parlamenta Bjornom von Sydowom. Glavne teme pogovorov so bile švedske izkušnje po vstopu v Evropsko unijo in možnosti poglobitve sodelovanja med državama tako v uniji kot tudi na drugih področjih.
Odlični odnosi med Slovenijo in Avstrijo
Slovenija in Avstrija imata odlične odnose, kar velja tako za dvostransko raven na številnih področjih kot tudi za dobro sodelovanje v okviru multilaterale, sta v Ljubljani družno ugotovila avstrijska zunanja ministrica Benita Ferrero-Waldner in slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, ki sta pogovore namenila številnim temam, med drugim položaju slovenske manjšine v Avstriji, razmeram v Jugovzhodni Evropi in EU. Ministrica Ferrero-Waldner, ki je bila tokrat prvič na uradnem obisku v Sloveniji, je obiskala Slovenijo sredi svoje predvolilne kampanje za položaj avstrijske predsednice.
Premiera dokumentarca o Porabji
Da bi se vidlo pa čülo
12. marca sta Državna slovenska samouprava pa števanovska slovenska samouprava zvali lidi na predstavitev dokumentarnoga filma, steroga so naredli v uredništvi slovenskoga magazina v Somboteli.
»Mi, šteri v slovenskom uredništvi delamo že dvanajset lejt, smo dugo planirali,
da bi napravli en film o naši krajini. Dapa kak ja tau gnesden vsepovsedik, pejnez za tau smo nej meli. Lansko leto smo se obrnili na Slovenijo, napisali smo natečaj pa smo od Ministrstva za kulturo dobili pejnaze. Za te film smo se odločili zatok, ka filmov o Porabji malo mamo. Dosta so že pisali o nas pa pišejo gnesden til, tau je v knjigaj
vödano, dapa toga, ka bi Porabje not pokazano bilau v kejpi pa v besedi, toga skor nejga. Našomi filmi smo dali,  naslov  Porabje indasvejta pa gnes. Dokumentarni film je dugi šestdvajsti minut, je povedala pred predstavitvijo Ibolya Dončec, urednica Slovenski utrinkov.
Dokumentarec Porabje not pokaže z zgodovinskoga, etnološkoga pa s turističnoga vidika. Začetek filma nas pela v pravljični svejt (stari oče iz Ritkarovec pripovejda pripovejst mlajšom), dapa film porabsko krajino
not pokaže tak, kakšna je v resnici. Najoprvin zvejmo, kak je nastala ta krajina, kak so nastale porabske vasni-
ce, potejn pa se ekipa z Monoštra napauti pa gledalce odpela v vsakšo porabsko vasnico. Ka je najbola značilno za eno ves, od tistoga v domanjoj rejči pripovejdajo domačini sami. Med tejmi so manjšinski politiki, predsedniki drüštev, župnik, ljudska pisateljica... Etak leko čüjemo arhaično porabsko rejč tü.
Film ma najvekšo vrejdnost v tom, ka so ustvarjalci navekša arhivske posnetke nücali, štere so v dvanajsti lejtaj gorvzeli. Tak smo leko vidli med drügim tiste Porabce tü, šteri so že nej med nami, dapa film čuva njini
spomin.
Film so pripravili: urednica Ibolya Dončec, novinarka Andreja Kovač, snemalca
LászlóSefcsik, Géza Doma, svetovalka Elizabeta Bernjak, prevajalka Elizabeta Emberšič, za muziko je
poskrbo Francek Mukič. Dokumentarec so pripravili v dvej variantaj; v slovenski, za stero je svoj glas sposaudo Marjan Maučec pa v madžarski. Film so naredli v študijoni dr. Lászla Pechyja, gde pripravlajo oddajo Slovenske utrinke.
V študijoni ščejo pripraviti kasete, stere bi se odavale. Te kasete bi leko trno dobro nücali po šaulaj, po drüštvaj pa pri vsej skupinaj, stere pridejo k nam iz Slovenije. Pe ešče tau. Gda človek gleda te film, samo te gora pride, kakšna lejpa je naša krajina. Mi, steri v njej Živemo vsakši den, sploj ne opazimo, kakšne lepote se skrivajo po brgaj, v gauškaj ali po vasnicaj. Film bi nam leko pomago pri to tö, ka bi bole znali cejniti naravno bogastvo našoga Porabja.
M.S.
Števanovski kulturni daum se je lepau napuno.
Avtorica filma lbalya Dončec je pozdravila navzoče.
Poštaš nam je prineso! 
Zgodba, stera se je začnila pri nas, končala se pa prejk meje Po indašnji šegi, če se niške ne ženi, te se na fašenek vküpspravijo pa baur vlečejo. Tak je bilau tau preminaučo leto v Monoštri tö. Kak se takšoga ipa ma zgoditi, dostavse čüdnoga se godi. Med ciganjicami se je edna poteknila, pa v šanc spadnila, tau leko svedoči policaj, steri je tö tam biu. Počasi se je pa pokazalo čüdo, narodilo se je dejte, stero je zdaj februara 4 mejsece staro bilau. Na lanskom borovom gostüvanji v Varaši so bili Šalamenčarge, steri so pa za letošnji fašenek pripravili borovo gostüvanje. Trno smo radi bili, da smo dobili pozvanje v Šalamence. Vküp smo se pobrali, z našim malim detetom vred sta v skupini bila njegva mati, oče, policaj pa čalarica. V Šalamencaj smo taumi malomi deteti brez vlas tö probali iskati očo. Sirauta ciganjica je svojo dejte na prsi stanila pa tak lejtala in iskala očo. Te se pa nej vüpo pokazati, dapa leko ka je šantavi grato, gda je bejžo, ka nji je z glave robec vkradno. Bili so pa pošteni lidge, sterim se je smilila, bili so ji na pomauč, naj leko küpi strošek svojomi sinej. Dapa nej bilau zadosta, ka bi leko mazalo tö küpili, naj bi njemi vlase zrasli. Tak smo si raj namazali gunté, naj nam vö ne posenejo, pa peté, ka smo po tistim fejt plesali in se dobro čütili. Bilau je koražno! Zahvalimo se vsakšomi za pozvanje, posebno Dušani, steri je biu glasen kak trompeta, ka nam je razlago cejli dugi den, ka se godi. Tak ka smo nej mogli videti, smo čüli.
Eške ena lejpa hvala, vsejm organizatorom želejm dobro zdravje. Vüpamo, ka se drgauč pa Srečamo.
Cecilija Lazar
Porabje, 25. marca 2004
5
Pripovejdanje na konci zime
Gnesden lüstvo nejma časa, da bi se pogovarjalo kak gnauk svejta. Rejdko, ka bi stoj prejküšo k sausedi pa bi pri njem malo dolasejo. Še zdaj je rejdko, gda je marciuša takši velki snejg biu vanej. Ranč mi tau odlo v glavej, gda sam se v Otkovcaj gora na brejg pelo. Kaulak podneva je vse tijo bilau, ednoga človeka sam nej vido.
»Ka vrag, bojna vövdarila pa dja od tauga nika ne vejm,« sam si mislo. Stano sam z autonom, dvera sam odpro pa tak poslüšo. Nej sam vedo, če so si vküp zgučali, dapa nej kokauši, ešče psauvdje so nej lajali. Čüdno, dapa čüjo sam tijočo. Ranč sam pred Joškana Merklina rama stano, nje dobro poznam. »Notra mo üšo pa je malo poglednam,« sam si mislo. Na štjednjini vrataj je biu eden velki peski lanc goraobešani. Gda sam ga zagledno, malo mi je zato vrauče gratalo. Če je tak kusti lanc, te kakšni mora biti pes? Srečo sam emo, psa nej bilau, lanc že vejn več lejt tam visi, zato ka že cejlak ridjavi bijo. Gda sam notra na dvorišče staupo, te sam zagledno, ka Joška bači tam stojijo pa kokauši polagajo. Brž sam ranč nej vedo, ka naj povejm.
•	Kokauši polagate? je pitam. (Od tauga vekšo norijo bi vejn ranč nej mogo pitati, mi pride na pamet včasin.) »Ja, tej vragauvdje, cejli den bi samo djeli.«
•	Velki snejg je dolaspadno? pravim. (Pa mi je na pamet prišlo, ka ešče vekšo norijo vejm prajti, če škem.) »Ka ma vejmo, tau tak mora biti, ešče sreča, ka tauma ne moremo zapovejdati. Poj malo notra v künjo tam je bola toplo. Pijoš palinko?« me pitajo.
•	Kauštam go malo, zato ka sam tak taši kak eden zmrznjeni maček. (Tau je bila prva čedna rejč, stera
mi je vö iz lamp skočila.)
•	Ka kaj nauvoga tü v Otkovcaj? je pitam, gda sam že palinko dolapogno.
»Tü je vse po starom.«
•	1. majuša v Evropsko unijo staupimo. Ka povejte k tauma?
»Dja od tauga dosta aska nemo emo.«
•	Leko te šli ta, kama te steli, meje zbrišejo.
»Zdaj meje zbrišejo, 1953. leta pa, gda sam dja sodak bijo, te smo je pa skrb meli. Tistoga reda so se Vaugri sploj bojali od Titona. Dja sam pri Röszki emo skrb mejo. (madžarsko-srbska meja, op. urednice) Tam je sploj nauro bilau. Pri meji včasin gnauk pikasti draut bijo potegnjeni, te strelski jarek, pá pikasti draut, pá strelski jarek. Potejm so akne (mine) bile dolasklajene. Za tejmi so pa bunkerdje bili. Taši velki so bili, ka eden tank leko notrastano. Bijo taši, gde so ešče postele bile notra. Te bunkere smo mogli mi skrb meti. Vidiš, Zdaj se je pa svejt kak obrno. Zdaj več nej trbej meje.«
•	Doma v Andovcaj se ešče zdaj vidijo strelski jarki pa bunkerji. Tej so se tö tistoga reda zidali?
»Ranč tistoga reda. Vö so dali, ka v vesi sto kelko mej-
trov mora vöskopati. Tak se je redo strelski jarek.«
•	Nücali so té bunkere pa jarke?
»Baugi hvala, je nej trbelo nücati.«
Kak so oni pripovejdali, dja sam jim roke gledo. Krepke, delavne roke majo. Taše roke samo tisti majo, steri cejlo živlenje delajo. Ranč sam nej vpamet vzejo, ka so oni tö tak njali pripovejdanje samo tau, ka je tijoča. Nej	sam
vedo, ka so na konci gučali, zato sam pa brž nej vedo, ka naj je pitam.
• Pa ovak
kak ste kaj? (Tau je tašo pitanje, ka človek vsigdar te pita, če več drügo ne vej.)
»Dobro, istino ka v cejlom živlenji sam sreče nigdar nej emo pa za šenki sam nikdar nika nej daubo.«
•	Loto špilate?
»Zdaj nej. Eden čas sam špilo, dapa na lotoni sam tö nej emo sreče. Meni je vsigdar samo delo ostalo.«
•	Dosta ste delali?
»Pa vejš. Sprvuga smo fejst grönt delali, potistim pa, da se nam je ram počujsno, 62. leta, smo mogli nauvoga zidati. Ka smo zidali, tau vse z rokami trbelo delati, zato ka ti je niške eden filer nej dau.«
•	Kak se je ram počujsno? »Tistoga reda dosta Snega pa deždja bilau pa z zemlauv vret se nam je ram počujsno. Kak se je zemla počujsnila, tak se je ram na tri tala počo. Mi smo se pa k sausedi mogli spatjivati, zato ka ovak bi se ram na nas
obrno. Šest krav smo meli v štala, tiste smo tö prejk v sausedi mogli gnati.«
• Ka ste delali potejm?
»Brezi pejnaz, ka bi delali? Nika nej. Za štiri lejta smo začnili zidati. Zavarovanje smo meli, dapa tau so prajli, ka na tau ne plačajo. Tak ka brezi pejnaz smo začnili zidati, zato ka mujs bilau. Sreča, ka smo telko pejnaz meli, ka smo na začetki za 6000 forintov leko 52 mejtrov cimenta tjüpili. Cügeu smo iz staroga rama meli, šauder pa pejsek sam pa vse dja sam kopo pa vozo domau. Srmačke krave so se dosta mantrale. Cejli cügeu, ka smo ga iz staroga rama vöpobrali, pejsek pa šauder, tau sam vse z njimi domau zvozo. Predpodnaum sam desetkrat pelo cügeu gora na te velki brejg, popodne tö desetkrat. Istino, gda sam ram gorazozido, krave sam tö dola mogo dati, zato ka so jim noge vse na nikuj prišle. Če bi pejsek, šauder, lejs, foringo pa delo, ka sam dja pri tauma rama delo, vse plačati mogo, te bi te ram nikdar nej mogo gorazozidati. Istino, etak sam tö štiri lejta zido. Dva zidara sta delala pa dja sam sam bijo culager. Dja si zdaj dostakrat brodim, kak sam dja tau lado. Cejli lejs, ka je na rami, sva z rokauv gorazužagala. Dja pa Oča. Vnoči sam dvej-tri vöre spau, nika več nej, pa tau meni te dojšlo. Ranč ne vejm, kak se dja tau lado,« pravijo Joška bači pa gledajo kaulak po rami.
»Tau bi mi mladi gnesden nej ladali,« si mislim, gda dem vö na dvera. Ali samo zato bi nej ladali, ka smo nej prisiljeni na tau? Istino, ka te, če je stoj v nevauli bijo, tistomi so drügi pomagali pa postelo dali, gde si dola leko lego. Gnesden več nej gvüšno, ka bi tak bilau.
K. Holec
Volitve v Evropski parlament 13 junija Ferenc Mádl, predsednik države, je volitve za Evropski parlament predvidel za nedeljo, 13. junija. Datum je predhodno uskladil s parlamentarnimi strankami, kakor tudi to, da ga bo razpisal šele po 15. marcu, madžarskem državnem prazniku. S tem je želel preprečiti, da bi se praznik izkoriščal za namene kampanje. Madžarska bo imela v Evropskem parlamentu 24 poslancev.
6000 dijakov se je
odločilo za Visoko šolo v Szombathelyu
Po pregledu prijavnic želi jeseni začeti visokošolski študij na Visoki šoli Daniel Berzsenyi skoraj 6000 dijakov. Največje je zanimanje za smeri na filozofski fakulteti, kamor se je prijavilo 2898 dijakov, sledi naravoslovna fakulteta s 1998 prijavami. Med tujimi jeziki je na prvem mestu angleščina, njej sledi nemščina. Mladi verjetno vidijo možnosti sodelovanja med sosednjimi državami, kajti na slavistiki je trikrat več prijav kot lani.
Programi, prireditve
•	22. marca se je lutkovna skupina gornjeseniške osnovne šole udeležila območnega srečanja lutkovnih skupin v Murski Soboti.
•	24. marca se je sestalo predsedstvo Zveze Slovencev na Madžarskem. Glavna točka dnevnega reda seje je bila program Zveze za leto 2004.
•	26. marca bo Založba Croatica v Monoštru v Slovenskem kulturnem in informativnem centru predstavila slovenske učbenike, ki so izšli v tem letu pri tej založbi.
•	26. in 27. marca bo potekalo v Murski Soboti območno srečanje gledaliških skupin. Števanovska gledališka skupina se bo revije udeležila 26. marca, 27. pa bo nastopila Gledališka držina Nindrik-indrik.
•	27. marca bo v Čepincih predstavitev porabske pesmarice „Füčkaj, füčkaj, fantiček moj” Franceka in Dušana Mukiča. Predstavitev organizira društvo Čep-Čepinci.
Porabje, 25. marca 2004
6
Nevidne vezi, ki nas povezujejo z domačim krajom
Lüdje smo tak, ka največkrat ne vzemamo napamet tiste vrednosti, ka nosimo v sebi. Ne vzemamo napamet, kak je lejpa naša pokrajina, ne vzemamo napamet, ka znamenüje človeki dom.
Pa te se zgodi, ka moraš zapüstiti vse tisto, ka si bio, gde si bio. Vse sausede, rodbino, pajdaše, staro šaulo, cirkev, delo, ka si ga opravlo. Te se v našom živlenji nika nauvoga začne. Istina, ka tak pravi pregovor, ka se nam preteklost (múlt) vsigdar polepša, ka je minaulo, tisto den do dneva lepše vidimo.
Nigdar ne pozabim, ka gda sam bila 14 lejt stara, sam mogla sploj daleč oditi od svojih. Človek si že etakšoga reda predse postavi nikše cilje pa tak pravi sam sebi: »Na, zbaugom ti mala ves. Ge dem pa mo se včila, z mene nika baude. Nemo tau zemlau prkapala pa se tüj mantralo vej ge pokažem, kak de se dalo živeti.«
Na tau samo telko leko povejm, mladost je norost. Človek rejsan tak misli, ka je indrik vse ovak. Je vse lepše. Pa te že na drugi keden sam mogla napamet vzeti, ka je daleč od daumi rejsan vse ovak. Pa nika nej tak, kak sam ge mislila. Leko, ka je smejšno, depa takši kedni, takši mejseci so prišli po tistem v mojem živlenji, ka je tau nej za povedati. Vsakši večer sam se skrila pod odejo pa z malim posvejtom - ka sam ga od doma prinesla - iz naši slovenski molitveni knjig Boga molila. Molila sam za tau, ka sam te »čüla« slovensko rejč, molila sam zatok, naj mi Baug da telko mauči, naj strpim vse, ka se je tam z nami godilo. Vsakši zna, kakša lejta so bila petdeseta lejta. Molila sam, ka naj mam telko mauči, ka ne pobegnem, naj ne napravim Sama sebi pa starišom sramoto, vej sam pa tak na maudro odišla z vesi.
Ka vse mi je pa na pameti ojdlo? Najbole dom. Mati oča,
sestra, bratovje. Tiste lejpe nedele, gda smo prišli iz cirkvi, pa smo obedivali, počivali, po tistem krave gnali na pašo. Kak mlade dekle, kak smo ojdle v Števanovce k ednoj ženski, stera nam je naskrivoma karte metala. Mislila sam na bale, na nedužna prva srečanja s pojbami. Na Makošovo bando, s štero sam kesneje ge tü igrala, zatok, ka so me zaprosili, naj je vöpomorem, če je eden ali drugi plesat üšo.
Mam edno padaškinje v Šoproni pa mi je eden den ona etak gučala: »Name vse veseli, ka štem, vidim, čüjem od doma. V novinaj Porabje vsakšo litaro preštem. Gledam »Slovenske utrinke« v televiziji pa moram priznati, ka se na gnes dosta vse godi tam, Odkec sam pred dostimi lejtami odišla. Niške ne zna, ki je tau nej probo, kakšo čütenje je svoj materni jezik čüti, šteti daleč od daumi. Te ti vse na svejti napamet pride. Tak je, kak da bi eden film se doj zošpilo pred očami. Nej dugo sam v roke dobila knjigo Suzane Guoth pa sam tak »gladauvna« bila, ka sam jo tak nagnauk ta preštejla.«
Pa te mi je moja sopronska prijatelica nika posebnoga tü pripovejdala. Prajla je, ka ona ma edno padaškinje Vogrina vVáci, štera je iz Varaša, z Monoštra doma. Večkrat si kaj zgučavate po telefoni pa te ta padaškinja go vsigdar pita, če je ona gledala Slovenske utrinke. Pa moja Magda, buma, tüj pa tam se spozabila Pogledniti oddajo. Ta Vogrinka go pa te dobro doj zdela. Tak ji pravi, ka ona buma vsakšo oddajo pogledne, tüj pa tam vidi od doma kakše spoznance in ji tau strašno dosta znamenüje. Ne more pozabiti doma, pozabiti, ka so poleg Varaša Slovenci, steri čuvajo svojo kulturo. Če so že drugi ponosni na nas, mi tü moramo nositi v naših srcaj ponos (büszkeség).
Lani za svetke smo dobili
knjigo Karla Holeca z naslovom Andovske zgodbe. S tejm mladim moškim so v varaškom slovenskom radioni naprajli edno reportažo, gde je on približno etak gučo, gda so ga pitali, kak je njema tau napamet prišlo, ka bi takše »žmane« zgodbe napiso od Andovčanov: »Dja tam živem med tejmi lidami pa s svojoga vidika gledam nji. Največkrat ne vzemamo vpamet tiste vrejdnosti, tiste lepote, ka bi mogli videti, ceniti. Vsakša ves ma svoj»obraz«, Andovci so tü takši, kakoli ka so mali, v Porabji najmenkše ves. Depa oni so nika posebnoga, nika nosijo v svoji srcaj, ka drugi nej.« Tau je napamet vzeo Karči Holec.
Naše korenine. Steri so odišli od nas pa gledajo nazaj na nas, si mislijo, ka je lepau vse, ka smo dosegnili. Kumaj čakajo naše novine, kumaj čakajo televizijsko oddajo, kumaj čakajo, gda do je zvali na kakše slovenske prireditve. Če človek kaj ške, ne smej nigdar nej staniti. Vse več moramo delati za tau, ka naj ne vesnemo kak Porabski Slovenci. Žalostno je, ka na gnes deca vse menje guči našo narečje. Pa te se leko samo veselimo takšim skupinam, kak so gorenjesenički lutkari, ki na šauli delajo pa med igrov vadijo naš materni jezik. Lepau bi pa bilau, če bi mi, stariške, stari stariške doma tü gučali z decov. In tau slovenski gučali. Samo leko vüpamo, ka nede dugo, gda pridejo cajti, gda se spomnimo, ka nam je naš jezik sploj potrejben. Vej pa od toga smo, ka smo, Slovenci.
Zatok pa velko poštenje vsejm, ki kakoli napravijo za naš jezik. Pa merimo z gnakov merov. Tau de mauč dalo vsem tistim, ki so sposobni za kaj takšega, ki so nam leko na hasek. Pa te do naši, ki so nej tüj doma, ja leko ponosni na nas.
Irena Barber
Pismo iz Sobote
Globalizacija
Od té Evrope, ka de gratala naša tö, se lidam kouli mene pomalek že pamet mejša. Enim od sreče, drugim od nevole, ka vse lagvoga se nam leko zgodi v toum našom nouvom svejti. Med tejmi slejdnjimi sam dja tö.
-Vküper z Evropo sem je nut v naše ra e priselila eške erka in po alek ve ista nika  e naše. ista nika, sa o ške naša rej, kakša posanca o anjo a vina pa kupica palinke, vse ru o je e po ejla lo alizacija! - sam trno čemeren tumačo padaši v krčmej, ka se je inda zvala ri do ram padaši, gnes pa se po nouvoj šegi zové ood riends.
-	ej sa o v naše ra e pa i e, e se na je tou vse vküper pote nilo nut v lave. Vej pa v auti ve niške ne ro i v naši
o anji tolaraj, liki vsikši ra una sa o eške v evronaj a tou je nej za osta! e oš pravo, ka nika košta jezero tolarov, ete ru i pito, kelko je tou evronov. ejsan na je ta evropska pa a eriška lo alizacija pa et vzela, - je iu eške ole čemeren padaš in naraučo dvej domanji slivovi palinke Eške ole čemerastiva sva šla vö iz krčme, ka je kelnar pravo, ka un nikše slivojce nema liki samo isk , acardi, ermout , ur on, c nar pa takšo piti, drugoga un ne toči.
ak se nam je vse tou, od koga sva gučala, potegnilo nut v glavou, sam o č to vnoči med spanjom. akše lagve senje sam eške nigdar nej senjo. ilou pa je tak:
Iz postele sam stano nej naj oukše vole. da sam škeu stoupiti nut v k njo, ka si zajtrik vzemem, je tam namesto moje tašče egine, trno čedne ženske, sejdo eorge us  rno čemerasto me je pogledno, gda sam si za zajtrik vrezo alat črnoga kr ja pa si vzeu riške ocvirke.
-	ou je nikši zajtrik nej! ravi zajtrik je a ur er, kcuj pa oraš piti eriško colo! - še je zdrao v tistoj njegvoj meriškoj
rejči. - a tou zejš, va šla o tretjo a souse a pa nje i poka eva, ka se tou pravi, ka si potiü ala vo ro io ene. i si z aj oj so ak in ja sa v svoji z nji , tak ka z aj ojna v v ari!- me je že o lačo v rednoga meriškoga sodaka.
tom njegvom deli sam edne rejči nej mogo vö iz se e spraviti, a dvouri pred našim ramom so že ili moji domanji. Moja tašča egina, trno čedna ženska, moja žena in mlajši so meli v rokaj vacalejčece in so mi maj tali na mojoj pouti v velko ojno. ad njimi, nej nad meuv je med o lakami plavo eorge us in mi zapovejdo:
-	i vej o, ka je vrej i in ka je nej vrej i! i vej o, ka je pravica in ka je nej pravica! to na tou ne v rvle, t e evi o svojo a vra a zato, ka i se ni ar ne z ejša o v svoji lavaj in v svojo eli. Vsi orajo piti pa esti sa o tisto, ka je a eriško,
e nej, o e vi li! ücati se ora sa o tisti vant, ka a elajo a ribe, e je nut v nji naš olar, ka o eli ške ve olarov! a tak ora iti z vsej ,ka lovek nes en nüca.
- a pa tou, ka je iz Evrope -sam ga pito ta gor medo lake.
-	a e ta sr aška Evropa! Eške alo, pa njou t po se
spravi .E en alatje e oj, apaške ru i alat nut stoupi, o nje ve nika ne ostane,	aj pa ve nika ne spitavli,
liki za aj ojno streji souse o pa po alek se oš ojno s cejli svoji varašo . V rvle , ka ti je niške nej nika napravo, apa ni ar ne vejš, a ti leko kaj la vo a nare i.
ato je oukše vse oj ujti. e sam zdigno p kšo, ka ga dol strlim ... e i ga skor strejlo, če se ne ipre do. us a je več nin nej ilou. a stoli v k nji me je čakalo toplo mlejko, alat domanjoga vrtanka in domanji legvar. Eške vse je ilou, kak tr ej, dokejč je nej nut stoupila moja tašča egina, trno čedna ženska.
a tou zejš, oraš ujs stoupiti ta o našo a tretjo a souse a pa a za šinjek prijeti.V auti sa üla, ka se u i, ka je un u o o ene ,ka se o ene üje, ka se u i...
ej je zgotouvila svojo ilozo ejranje. e sam iu pri tretjom sousedi, ga pouzvo v našo domanjo zemenico. njoj nega nikšoga iske a pa nej acardija pa takše pijače. este samo domanje rdeče vino pa palinka se tö vsigdar najde.
Miki
Porabje, 25. marca 2004
7
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Bejla žena
Gda je na Malo vejs in Mali potok spadnila nouč, so mlajši mogli domou pa pomalek v postelo. Dapa kak je pri mlajši šega, škejo biti tak kak starejši, steri nedejo tak brž spat. Samo Feri pa Boris iz Lublane sta mejla že telko lejt, ka so jiva starejši eške nej tak brž odgnali v postelo.
-	Meni moj dejdek pravo, ka sam leko do pounoči venej, gda k njemi pridem. Vej so pa počitnice pa eške leto je. Tam pri tebi doma v Lublani de tak, kak povejta tvojiva stariša, pri meni de pa tak, kak ge povem, mi vsigdar guči, - je Boris pripovejdo Ferini, s sterim sta že v kmici namakala noge v Malom potoki.
-	Moja sestra Vera je že v posteli. Ge, ka sam starejši, pa sam leko duže venej. Do pounouči dun boj doma, mi je prajla mama, oča pa nika, - je povedo eške Feri.
Tak sta po devetoj vöri večer srejdi leta od mladi padašov ostanila venej samo Feri pa Boris. Vse fele sta delala pa vsefele sta se zgučavali Tak je guč prišo do bejle ženske iz Maloga potoka tö.
-Od mojoga dejdeka dejdekov dejdek je vedo povedati, ka se iz potoka v časi punoga mejseca zdigavle bejla ženska, - je čistak potiüma pripovejdo Boris, kak če bi stra emo, naj ga niške ne čüje. - Pa mi je pravo tou tö, kak je trno žalostna ta bejla žena.
-	Žalost pa jo vmarja zavolo nesrečne lübezni, - je eške bole potiüma cuj začo gučati Feri.
-	Njeni lübi je odišo v bojno s Törkami. Pod srcom je že nosila njegvoga sina, un pa je
nej prišo iz bojne.
- Od žalosti je cejla zmejšam odla po brgej
potoka, dokejč je nej spadnila v njegvo najglobšo vodou in se zal
ejla, - sta vküper zgotouvila pripovejst.
Samo sta se ške poglednila, kak se poglednejo mlajši, gda majo kaj za brgom in že sta vejdla, ka neredita. Za tri dni de pun mejsec in gvüšno ta šla k staroj kustoj vrbi, gde je potok najglobši. Od njiva mlajši padaši so brž vedli, ka nika mata v glavej, dapa ostanilo je tam nut. Niške je nej zvedo, kama ta šla tou nouč. Kuman sta čakala, ka se kmica naredi, den pa se je nej nikam geno. Kak če bi se sunce stavilo tam gor na nebi. Dapa nouč je dun prišla. Kak je v cerkvi vdarila vöra devet, že sta splezila na staro vrbo, stera nagiba kuste vejke čistak nad potok.
- Zdaj mam tri vöre časa, - še je kuman čülo iz Borisovi lamp.
-Mogla sva že zdaj priti es gor, ovak se bejla žena leko postraši - je Feri čüo samo sam sebe.
In tak sta čakala kak kakšiva dva velka kovrana. Čistak brezi rejči sta sejdla na drejvi. Eden se nej geno. Nej trbej prajti, ka se njima je čas vlejko eške bole pomalej kak vodne. V cerkvi je vdarila vöra deset, dugo po tistom edenajset, najduže po edenajstoj pa pounouč. Zdaj so njima oči vöstoupile, tak sta gledala v vodou pod seuv. Gledala sta pa gledala, Feri je škeu malo vövtegniti že cejlo drveno nogou. Malo preveč jo je vtegno in že je z drejve leto v vodou. Na tom svojom potüvanji je tak majüto z rokami, ka se je zgrabo za Borisa in malo po tistom sta oba čofnola v vodou.
Leko si brodimo, ka sta bejle žene nej vidla. Doma je tö niške nej zvedo, zakoj sta mokriva.
Moker sam od vode, - je vsikši pravo, od bejle žene pa nika.
Feri pa Boris čakata nouvi pun mejsec.
Miki Roš
Tabor na Rogli
Monoštrska šola vsako leto februarja organizira smučarski tabor. Tabor traja en teden v Sloveniji, na Rogli. 20. februarja smo se peljali z avtobusom iz Monoštra čez mejo Verica-Čepinci do našega cilja. Rogla je zelo velika in lepa, ima snežno »glavo«. Bili smo 1450 metrov visoko. Prenočišče smo imeli v leseni hiši. Več sob je bilo, v eni sobi je spalo po šest otrok. Prvi dan popoldne smo že smučali. Bilo je več prog, težke in zelo lahke. Najprej smo šli na otroško progo. Tam smo se učili, kako se moramo obrniti in zavirati. Jaz nisem še nikoli smučala. Moj smučarski učitelj je bil razrednik Tomaž Pavel. Dve začetni skupini sta bili.
Vsak dan je potekal enako. Zjutraj smo vstali ob sedmih, potem smo imeli zajtrk. Po zajtrku smo eno uro počivali, potem smo šli na smučanje. Ob pol enih smo imeli kosilo in ob dveh smo zopet šli na progo. Na dan smo smučali 4 ure. Ko smo
se že nekaj naučili in smo bili pogumni, smo šli na težje, na daljše proge. Kdor je hotel, je lahko v petek in ponedeljek šel plavat. V torek zvečer smo imeli disko. Tekmovanja v smučanju ni bilo, kajti dvakrat je bilo slabo vreme, deževalo je.
Tabor mi je bil zelo všeč. Naučila sem se smučati in si našla več prijateljic.
Agota Holec Gimnazija Monošter
Na gimnaziji sem spet prišla do informacije, da lahko gremo od 20. do 25. februarja smučat na Roglo. Jaz sem se spet prijavila pri učitelju. Zdaj že četrtič. Zame je smučanje res lep šport, da ga moram vaditi vsako leto. Komaj sem čakala trenutek, ko bom vstopila v avtobus in bomo krenili proti Sloveniji. Vožnja je bila prijetna, toda dolga. Ko smo se peljali na Roglo, smo že od spodaj videli, da je veliko snega. Ob enih smo prispeli na vrh. Odložili smo prtljago in smo že šli smučat. Vreme nam ni
bilo
naklonjeno. Večkrat je snežilo in tudi deževalo. Samo zadnji dan je bilo sončno.
Vsak dan smo imeli od 9. do 12.30 in od 14. do 16. ure smučarske vaje. Nekateri so zdaj bili prvič, njim je šlo malo težko. Bila sem ponosna, da znam že dobro smučati. Bila sem v skupini, ki najbolje smuča. Oskrba je bila dobra. Dobili smo zajtrk, kosilo in večerjo. V soboto in ponedeljek zvečer smo se lahko šli kopat v bazen. Bila sem tudi v savni. V prostem času smo gledali televizijo in se pogovarjali. V torek smo imeli disko. Zadnji večer pa smo bili žalostni, da moramo iti domov.
Zelo hitro so minili lepi dnevi. Počutila sem se zelo dobro in sem zelo vesela, da sem lahko preživela lepe dneve na Rogli.
Lilla Fasching Gimnazija Monošter
Števanovski snežak
Samo dva kedna je bijo najvekši snežak v rosagi na Gorenjom Seniki. Zato, ka so v Števanovci 15. marciuša ešče Vekšoga naprajli. Osem pa pau mejtrov visiki je pa telko Snega je v njem, ka cejii Mijalin brejg je črni grato, dočas so zgutauvili. Kak smo čüli, Žolt Zankoč si je tau vözmislo, ka oni ešče Vekšoga snežaka napravijo kak Senički. Mlade je vküppaubro pa štiri dni so ga redli. Z drügoga brga se je tak vidlo v bejlom snejgi, kak če bi mravle odle gor pa dol. Nej je bilau malo delo. S kantami so nosili vküp snejg, gda je pa že vekši bijo, te so pa z garicov šli gor po njem. Telko Snega so vküpznosili, ka mo ešče vejn vleta leko pivo hladili v njem. Že se audalič vidi, ka je tau eden svetašnji snežak, nej Zaman, ka so 15. marciuša zgutauvili z njim. Na prsi edno velko kokardo ma. Lampe pa gumbe so z glaži vösklajene. Naus je eden velki bagundli, za oči so pa od ednoga autona posvejte gora djali.
Porabje, 25. marca 2004
Košara na košari
Turistično pa kulturno drüštvo Cankova že sedmo leto organizirala ,,Jožefove dneve” na Cankovi. V okviri tej dnevov sta se organizatora pobrigala za pestre, zanimive programe, stere je mnaugo domanji lidi gor ziskalo.
Jožefovi dnevi so se začnili 14. marciuša z razstavo, gde so vö bile postavlene tašna dela, stere se napravijo brezi moderni mašinov, samo s flajsnimi, pridnimi rokami pa z ročnimi štjiri. Vrtec, domanja drüštva pa Slovenska zveza iz Porabja so se vzeli s svojimi lidami, ka svoja dela vöpostavijo pa vse delo nota tü pokažajo. Stole so pa gora Okinčali s formastimi košari za vsefale nöjc, s slamov pokritimi klonji za ftiče, z lončarskimi posaudami, z vönašiti prčeci (prti), ramenkami (vöpofarbanimi goseči djajci) za vüzem, kvačkanimi (horgolt) košaricami, okraski, s papirnatimi raužami, z domanji lenenim platnom, z medenoga testa spečenimi okraski ptd. Lidge se fejs vejo znajti. Vsefale vejo ustvauriti, steri se razmejo na kakšno indašnjo mešterijo. Od leta do leta furt nika nauvoga vönajdejo zatok, naj s tejm spravijo radost, veseldje drüdji lidam. Stola (mizi) z napisom „Po-
rabje” sta tü pošteno vödjala zase. Možak Ferenc Bajzek so vöpostavili s smüdovca pa ržene slame spletene drvenčice pa drvenko, Lujzek Hanžek je vejn vse košare vtjüper paubro, ka ji je emo doma pri rami, vej pa naš kombi se je
vse vudjibo od košarov, no pa od maloga stauca mojstra, steri me je že vcuj zraso k zadnjomi tali tejla. Na stauli so se tak li zdigavali cejkarge iz kukarčnoga lupinja, stere sta
spleli Micka Ropoš pa Micka Lazar. Tetica Lazar so svojo obečavanja tü spunili s tejm, ka so letos notpokazali leseni stolec, steroga kaulik spletejo
s kukarčnim lupinjom. V zadnjom cajti prej ne zandolejo plesti takše stauce. Zvöjn pridni flajsni Senički lidaj so štja Ana Unti z Varaša vöpostavili kvačkane (horgolt) košarice, lejpe püšle, Iluška Dončec, Ana Ropoš pa po števanovskom naprajte papirnate rauže, püšle, Cecilija Lazar lepau vözašite prčece. Svojo znanje so vsi pokazali z delom tü, delali so prejk pau dneva kak mrvle. Naš Lujzek je pa na konci skur brez dela austo. Eden kolega ga je včijo malo ovak plesti košare, šibdje ma je vözgrabo iz rauk pa ji je tak brž vezo, ka se človeki vse vrtilo, on srmaček je pa kumar prišo do sape pa svojoga stauca, steri je nam zazranka zaslöjžo žmano svečeno vodau za gunte. Gda smo opravili svojo poslanstvo, smo se po pogostitvi vzeli prauti daumi, Jožefovi dnevi so pa tü šli naprej po svoji pauti.
Radi smo bili, ka smo bili pozvani, zakoj se posaba lepau zahvalimo gospe predsednici društva Hüdi Vogrinčičevi.
Posaba se lepau zahvalimo vsejm lidam za vse trüde, steri ste pokazali porabske indašnje meštrije.
Klara Fodor
Cecilija Lazar je šivala, Ana Unti je pa redla rauže iz papira.
Micka Ropoš pa Micka Lazar pleteta iz kukarčnoga lupinja.
Na smrt obsojeni
Oto je tak velko pregrešo, ka so ga na smrt obsaudili. Pred tistim, kak bi tau obredili, so k njemi poslali ednoga popa, naj bi ga potolažo pa Boga molo z njim. Oto je etak pravo popi: »Gospaud, tüj vi nikšo iskanja nejmate. Za pau vöre se ge že
srečam z vašim šefom (főnökkel).«
Autona klüč
Števan pa Franci sta si etognauk malo nut sedla v Lipo, pila sta pa si pripovejdala. Etak je pa naprej prišlo, ka je buma tau velka nevola, ka če z vesi es v Lipo pride nekak na kakšo prireditev z autonom, ne smej nika piti. Števan etak pravi Franceki: »Jaj, padaš, ti si tak čüden. Glej name. Ge takšoga
reda autona klüč vsigdar svojoj ženi prejk dam.«
Franci pa etak: »Tvojoj ženi, tvojoj ženi! Vej pa ge tak vejm, ka ona ranč nejma vozniškoga dovolenja.«
Števan pa: »Tau je istina. Samo ka ona ne pige, etak pa, gda si v auto sedeva, ka mo domau, ona vsigdar najde lüknjo za klüč v autoni.«
Testamentum
Karči pa Emo sta se etognauk
srečala. Emo etak pravi Karčini: »Ti, čüjo sam, ka je tvoja tašča (anyós) mrla. Kelko je pa stara bila?«
»Že je 96 lejt stara bila,« pravi Karči.
Emo pa: »Pa je ešče dobro pamet mejla?«
»Tau samo zranja zvejmo,« pravi Karči, »te nam gorpreštejo njeni testamentum.«
I.B.
15. marec v Monoštru
15. marca, obletnice revolucije 1.1848 in boj a za svobodo, smo se v Monoštru spominjali na predvečer praznika. Državni praznik je v mestecu ob Rabi bil povezan s cerkvenim praznikom, kajti monoštrska baročna cerkev je bila blagoslovljena pred 225. leti. Na to obletnico so se verniki spominjali pri škofovem maševanju.
Pred 18. uro so se učenci, mladi in ostali občani Monoštra zbrali pred kavarno v središču mesta, katera je tokrat ,,odigrala” vlogo kavarne Pilvax. (Budimpeštanska kavarna s tem imenom je bila glavno zbirališče marčevske mladine, ki je bila pobudnik revolucije.)
Od tukaj je sprevod z baklami krenil do mestnega kulturnega centra, kjer je ob reliefu Lajosa Kossutha imel slavnostni govor ravnatelj gimnazije Istvan Enzsel. Slavnostni program v gledališču so pripravili dijaki Srednje šole Béla III.
Posnetka: Csaba Tóth
Našomi naslovi je tö kaput bilau
V našoj prejšnjoj številki je pri članki Karčina Holeca bilau samo pau naslova. Cejli naslov se etak sliši: „Z garicov smo šli v Sombotel, gde je
kapouta,, kaput” bilau. ” Opravičujemo se.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1,
p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST d.d. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Soboto Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.