UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO v MURSKI SOBOTI, Aleksandrova cesta 67.
OGLASI STANEJO ZA I mm VIŠINE IN 80 mm ŠIRINE K 1·—
Izhaja vsako nedeljo.
Posamezna številka velja 2 kroni.
NAROČNINA: ZA CELO LETO — 80 K ZA POL LETA — —  — — — 40 K ZA ČETRT LETA — — — — 20 K ZA 1 MESEC       —      —     —      —  7 K
29. junija 1844 — 16. augusta 1921.
Kak bežéči goréči plamen, šteri po svojoj poti vse uniči, srce stisne, düšo raztrese, je nás najšla vejst iz belgrádski králevski palačaj, da je stári Vladar Jugoslavije, naš séri králj Peter I. svojo düšo Vsemogočnemi Bogi nazáj dao. Okrunjena smrt je zmágala nad okrunjenim vladarom, i zdaj pred velkim Mrtvecom, pred mrtvim truplom, pred glávnim herojem edne	böžánske	tragedije, tragedije Slobode, štera je procvála s	krvjov
prolevane zemle mnogo milijonov boriocov,	vsi na kolena spádnejo, vsi Jugoslováni	od obála Egejskoga do
obála Jadranskoga morja položijo svoje zástave zvestobe pred njega.
Glávni kriterij zgodovine srbskoga národa i njegovega králja v zádnji deceniji je bio boj za Slobodo, i boj za oslobodjenje i ujedinjenje vsih Srba i sploj vsega jugoslovenskoga národa. Sloboda je bila tista željna božánska ženska za národe na balkanskem	poluotoku,	brez štere so nej mogli živeti,	brez štere je vse	nikaj
bilo — i nikaj je tüdi vse bilo ž njov,	šteri so za	njeni mili posmeh v potokaj	levali svojo toplo	rdečo
krv, za to Slobodo je mrlo tretjine srbskoga národa, za to so se vsi jokali, i je mogla priti, ár so jo vsi želeli, vsi brez izjeme, stári i mládi, stári v svojoj onemoglosti, mládi v svojoj kipéčoj energiji, moči. I toj bojni za Slobodo, za oslobodjenje i ujedinjenje nájdemo národa srbskoga i njegovoga králja tak bi pravli v edno tejlo vküpraščeno. Nemamo példo v svetskoj zgodovini, gde bi králj i národ tak složni bili med sebom, kak ranč v zgodovini srbskoga národa. Králj i národ je eden. Veseljé je sküpno, žalost je sküpno, pregnanstvo je sküpno. Králj se je tak borio za Slobodo svéto i proti neprijátelim kak njegov nájslednji voják. Nega različka. Sloboda je sladka i králji i vsakšemi. Slobodan i velki more biti i králj i njegov podánik. Ka več! Králj Peter je bio prvi med boriocima za Slobodo, on je nej bio vládar mirne nature, njegovo vrejme je zahtevalo borbo, borbo za oslobodjenja, i njegovo cejlo, dugoletno králestvo ne znáči nikaj drügoga, kak organiziranje národa na Slobodo i izrojevanje te Slobode.
Od leta 1912 se začne nova perioda srbske zgodovine. Sloboda, štera je zakopana i utiščena bila v srcaj slovenski národov, se naprej, se vöstiska. Svetlost, štero je kmica gospodojučega tiranizma zaklati štela, skoz nájmenjšega prostora vövdári i nove poti pokáže národam. I srbski národ je na to pot stopo. Od toga leta naprej králj i národ vküp primeta, i z orožjem v roki vse do konca grozne svetske bojne se bijeta z neprijátelom i molita za slobodo. Nájprvle bojna z Törkimi, gde srbska vojska oslobodi svoje brate v Stároj Srbiji i Macedoniji. Na to bojna s Bulgárami i na slednje nájvékše : svetska bojna. Na tój dugoj národnoj kálváriji je králj i národ vküper. Trdo močno se borijo. Kak či bi z gránitá bili tej lüdjé, tak močno stojijo na svojem mesti. Niti eden se ne gene. Vsakši je priprávljen ráj desétkrát mrejti, kak neprijátela z ednim korákom samo v svojo premilo otadžbino, domovino püstiti. V orosláne so se spremenili tej lüdjé ! V poldrügom meseci naprávi tá vojska osemsto kilometra. Od Soluna preko Sáve i Dune ide ; neostáne v svojov nazáj vdoblenoj domovini; nej je zadovolna s tém, ka je nazáj dobila tisto, ka je v bojni mornentáno zgübila, nego na svoje brate gléda, na tiste, šteri so skoz jezero let že skoro zgübili svoje národne držáve, i oslobodi svoje brate v Vojvodini, Sremu, Báčki, Bánáti, Bosni, Hercegovini, Črnoj-Gori, oslobodi od madžarskega i austrijskega járma Hrvatsko i Slovenijo i zaustávi se nad Ljubljanov i Maribora. S tém je končana bojna za Slobodo.
Králj Peter je mrou ! Ali od Struge do Maribora v srci vsej Jugoslovánov se čüje žalostna melodija smrtnoga arkangela pred njegovim grebom. V düši ga sprevodimo na njegovoj zádnjoj poti, i v naše srce si močno vrežemo tiste ideále, za štere je On od mladosti mao delao, i bomo močno čuvali, ka je nájsvetejše v živlenji ednoga národa, t. j. Sloboda. Sláva Tebi !
Stran 2.
PREKMURSKI GLASNIK
21. avgusta 1921.
Gospod minister Hribar v M. Soboti.
Králjevski namestnik g. Hribar, ki zdaj po cejloj Sloveniji slüžbeno potüje, da se osebno informira o nevolaj, željaj, potrebščinaj tistoga lüdstva, šteromi je zdaj za kralá on prva gláva, je prišao tüdi med nás, v našo lejpo Prekmurje.
Dugo smo ga že čákali. Čákali smo njega kak človeka, šteri z nájvišišega mesta stopi v naše proste vrste, šteri naj se prepriča i osvedoči, da Prekmurje, té nájnovejši i nájmlájši tao velke Jugoslávije, tak národno i držávno čüti i misli, tak je njemi na srci dobrobit i bláženstvo naše mile Jugoslávije, kak tistim, šteri so se za našo osvobojenje s krvjov, svojim živlenjem borili. Prišao je med nás, i se je prepričao, da je tü v Prekmurji edno velko, skoz že jezero let rastoče slovensko drevo, štero močno, trdo stoji, pa se nonč ne gene, gda zvünejšnji i notrášnji neprijátelski vötri i grmljavine ga ščéjo z korenjé vöztrgati.
14. augusta smo meli srečo i priložnost, da manifestiramo, i pred cejlov Slovenijov pokažemo, da smo v dühi, v mišlenji i dejanji enáki z našimi bratimi osloboditelji, da smo mi že dávnok Slovenci bili, no samo smo slovenski životárili pod tüjinskim jármom, i zdaj, gda se brez vsakšega ovira slobodno vdihnemo, iz nás tista potišana, jezero let stára i jáka jugoslovenska miseo z elementárnov močjov naprejvdári, i svoje zaslüženo mesto išče na sveti.
Najprvle je prišao kr. namestnik v Beltince iz D. Lendave čez Črenšovec. Občine skozi, šteri se je pelao namestnik, so ga prisrčno Pozdravile z ovacijami. Posebno pa je bio svečani sprejem v Beltinci, gde je bila cejla občina v zástavaj i štirje slavoloki so naznanili svoj »dobrodošel« visokomi gosti. Ob spremstvi kmetski fantov na okrášeni kolesaj se je pripelao g. namestnik do gostilne »Huber«, gde že bilo zbráno občinstvo, Šolska mladina i predstajniki uradov. Tü ga je. pozdravo v iméni občine župan Balažič, kmétska dekla je ponudila njemi krüh i sol v znák gostolübnega sprejema. Nato so ga pozdravili župnik g. Kühar v iméni župnije, nadučitelj Špranger v iméni šolstva i predstaviteljice ženstva gg. Osterčeva in gg.
Gobčeva. Pozdrávila ga je tüdi državna uprava velep. Zichy po svojem zastopniku, šteri je proso kr. namestnika; da bi zaslišao, prošnje kmetovalcev v tom težkom leti. Šolske deklice so zatim poklonile krasne šopke namestniku. Za vse pozdrave se je kr. namestnik zahválo v lejpi rečáj, i je oblübo, da de vsigdár vpoštevao želje toga lüdstva, šteri je mogao živjeti po volji vogrski magnátov. Končno je pozvao občinstvo in zastopnike, naj kličejo našemi nájvišišemi predstavniku troimenoga národa kralji Petri i regenti Aleksandri ; »Živijo«. Občinstvo se je z navdušenjem odzválo, nato pa je godba zaigrala : »Lepa naša domovina« i g. minister med ovácijami se je pelao dale v M. Soboto.
Da je sprejem v Beltincih' tak lepo vspeo, se je zahváliti g. župniku, šteri je preložo deseto mešo na poznejši čas, i držávni upravi Veleposestva, štera je dála cvetje i drüge potrebne dekorativne stavi na razpolago. Čüditi pa so se mogli vsi nad obnášanjem g. B. Severja, šteri je prišao 15 minut pred prihodom g. namestnika v Beltince, i je razneso vest, da pride g. minister samo tak za 1 vöro v Beltince. Lüdstvo i zastopniki so bili vsi složni v tom, da je šteo s tem velikodüšni g. Sever preprečiti sjájen sprejem g. namestnika, šteri je bazirao na sporazumu i delu cejloga beltinskoga prebivalstva.
Sprejem kralj, namestnika g. Hribarja je takši bio, kakšega je samo slobodna Slovenska düša zmožna vöpokazati. Okoli 11 vöre se je pripelao kr. namestnik. Sobota se je priprávila, da ga doslojno prime. Veséla v obrázi, okrašena z zástavami i dišeča od mirišni korinaj je šla nasproti njemi. Vse se je paščilo na lendavsko glávno cesto, i gda se je pripelo do rim. kath. brütiva, tam pri sobočki vrátaj je iz jezero i jezero grl zaorio močen »Živio« klic, kak svedok našega veselja, našega Slovenstva.
Prvi so ga pozdravili naši váraški zastopniki oziroma poglavári na čeli njim z g. Puš-om.. Kr. namestnik je z vsakim v roke segno i prijateljski ž njimi razgovárao. Za tim ga je pozdravo vu iméni domačinov, sobočancov g. Kirbiš. Zvün toga so ga pozdravili vojaštvo, uradništvo, učiteljstvo, Sokoli, Orli, ogengasno drüštvo i rázne korporacije. Kr. namestnik je za vsakšega meo nekelko lejpi prijazni rečij. Genljivo je bilo glédati, gda so ga pozdrávle 2 mále hčerke i so njemi izročile šopke v znák ljubavi i odanosti. Gda se je pa nazáj seo v automobil, i se je skoz slovolok pelao v váraš, so njega i njegov automobil mláde v
bejlo oblečene učenke s evetlinami obsipali, i med krepki »Živio« küči se pelao na okrajno glavárstvo, gde je rázne deputácije sprejeo, i vsakšega želja i nevolp poslüšao. V govori, šteroga je na navzoče držao nakonci sprejema, je povdárjao, da je vsakši ednáki pred zákonom, da on nede glédao na strankarsko stališče, na drüštveni stáliš dotičnega, nego de pomágao vsakšemi, šteromi se je krivica zgodila, poslühne vsakšega, šteri se z opravičenov željov, z dopüščenov zahtevov do njega obrné. Naj vsakši svojo dužnost spuni, ka od njega zákon zahteva, naj vsakši bo zvesten vládajočoj kuči i svojoj držávi, te de vsakši meo poslüh tam, gde vrástvo ešče na svoje rane. Ali je tüdi naglašüvao, da de z železnov rokov postopao proti vsakšemi, šteri hujska lüdstvo, šteri med lüdstvom nezadovoljstvo i nemir seja, šteromi je nájvékša briga kritizirajo današnji razmer, današnjega državnega oblika, i cejlo današnjo politično situacijo. Naj vsakši ide po tistoj poli, štero zákon naprejpiše. pa lejko računamo vsi na njegovo pomoč.
Ob dvema je bio v hoteli pri »Kroni« na njegovo čast banket, na šterom so skoro vsi prekmurski župani navzoči bili. Sledi se je odpelao tüdi v bližnjo i daljšo okolico, gde se je zainteresirao za želje i potrebščine lüdstva. Vse je lejpo i vzorno bilo. Prekmurje je dostajno sprejelo toga visokoga gosta. Nej smo njemi dosta dáli, ali ka smo ponüdili njemi, je iz srca prišlo, je Čisto, svetlo i svéto bilo.
Nej se je dugo müdo med nami, ali ka je vido i opazo si je v srce upisao. Vido je naše živlenske potežkoče, vido je naše siromaštvo i specialne naše prekmurske nevole, ali je vido i opazo tüdi naše slovensko veselje, vido je naša goréča Slovenska srca i čüo je naš lejpi zvučni prestári prekmurski jezik, záto se vüpamo, ka de pomágao tam, gde pomágati trbej, ka de lejčo tam, gde se rana krvári, i da z ostrim operaterskim nožom vövzreže iz našega tejla vse tiste gojile rane i bolezni, štere onemogočijo naš zdrav razvitek, štere so v našem živlenji nej na korist, nego na kvár, na našo politično, drüštveno i gospodársko smrt.
Kr. namestnik ! Sto jezero lüdij Te gléda od etec ! Sto jezero lüdi moli tiho Bogá : Bog Te poživi za nás !
A vasárnapra hircletett football inérkőzés az általános gyász minti elmarad !
LISTEK.
Gospá Sreča in gospod Penez.
Nigdasveta sta živela gospá Sreča in gospod Penez. Teva dvá sta se tak močno lübila ka je enega brez ovoga ne bilo mogoče viditi. Kak senca sledi telo tak je sledo gospod Penez g. Srečo. Zatogavolo so lüdjé dosta gučali od njeva, njeva sta se pa oženila.
Gospod Penez je bio debeli i máli ; glávo je meo iz zláta, telo iz srebra, nogé iz kufra, punčuke pa iz bankovcev iz edne madridske penez-fabrike. Gospá Sreča je bila lažliva, nestálna in nezvesta. Slabe vole je bila vsigdár in tüdi slabo vidla či gli, ka je mela zdrave oči. Komaj je pa minolo gostüvanje in že sta se posvadila. Žena je štela zapovedávati to se je pa nikar ne dopadlo g. Penezi, ki je bil strašno čemerasti in nágle nature. Moj pokojni oča (naj njemi bo zemla lehka) je pravo, ka bi se ešče morje pobolšalo, či bi se oženilo. Ali ár je gospod Penez ešče od morja bole nágle nature bio, je nigdár nika ne podpüsto.
Eden bi šteo vékši biti kak drügi, a popüstiti pa nieden ne.
Zatogavolo sta se odločila, da sprobata, šteri iz med njeva de močneši.
— Gledaj — pravi žena moževi. — Vidiš onoga človeka tam v dolini ? Probajva, šteri ga iz med náj bole ob veseli. Mož privoli. Šla sta záto do toga človeka i tam stanola. Penez je z takšov silov leto proti cili, ka se je komaj slavo, nasprotno pa sreča.
Té Človik je bio eden iz med oni, ki so vu svojem žitki nigádr ne vidli nanč ednoga od teva dvá, (ne sreče i ne penez) za to je strašno na debelo gledao, gda je vido obadva tam státi.
—	Bog ti naj pomága ! — je pravo g. Penez.
 — Enáko i Vam, gospod — právi siromák.
— Ka me pa ti ne poznaš ?
— Ne poznam Vás gospod, odpustitemi !
— Mogoče si ti še nigdár ne vido mené ?
—	Nigdár v celom mojem žitki.
— In te -. . : Li ti lehko tákši siromák, ka nindri nika nemaš ?
— Mam, gospod, šest tak goli sinov, kak je mati porodila, vrednosti pa telko, kelko pojem, gde kaj mam.
— I zakaj ne delaš ?
— Záto, ár ne mam dela. Strašno sam nesrečen, ár je vse moje delo brez uspeha. Od
časa, ka sam se oženo se mi tak vidi, kak da bi me sreča popolnoma ostávila. Samo ednok nás je najao eden gospod, da njemi naj skopamo eden stüdenec. Veliko pláčo nam je obečao, či njemi skopamo te stüdenec ; naprej smo pa niti filera ne dobili, ár smo se tak pogodili, ka te dobimo pláčo, gda bo skopan stüdenec.
— Prav je meo — právi gospod penez, ---ár poslovica právi : »Ki pláčo naprej dobi, on se zdelom ne žari !«
Pripovedajte mi samo dale.
—Mi smo se hapili delati z najvékšov močjov, ár či tak nevolno vöglédam, sam záto na. mesto človik !
—Perse to tak znam—právi g. Penez.
—So gospod, lüdjé štiri vrst. So lüdjé, ki so močni, so slabi in to nadale onemogli in manjáki, ki si ne zaslüžijo niti kaple vodé. Mi smo kopali, ali do vodé smo ne mogli priti. Tak se nam je vidlo kak da bi vse vretine posehnole. Na slednje smo najšli ednoga šujstra i nikaj drügo. 
—V sredini zemle — zakriči gospod Penez čemerevši se, gda je čüo, ka kakšega soseda má.
— Ne, gospod, — odgovori siromák —ne v sredini, nego na drügom kráji zemle med tüjim národom.
21. avgusta 1921.
PREKMURSKI GLASNIK
Stran 3.
Eden od tisti naši bratov je preminulo, šteri i si je za nájsvetejšo svojo dužnost vzeo delati z glavov i perov za našo Jugoslávijo, za jugoslovenske ideále, i v toj lejpoj i velkoj Jugosláviji delati za naše prekmursko lüdstvo. Vsi šteri smo j ga poznali, nemremo pozábiti njegovo lübezen do našega lüdstva, njegovo prijaznost i njegovo neprecenlivo prijátelstvo. Delati za lüdstvo, vse svoje nájbogše moči žrtvovati za drüge, zgoreli sámomi sebi, naj samo drügi čisto vidijo, naj samo drügi j nezablodijo na tistoj poti, gde je edino spás za posameznega i za cejloga lüdstva — to je bio njegov program. 1 on je tomi programi zvest ostao. Rodom iz Opatije, gde dve nasprotni struji sta ščela vsakšega človeka za sébe pridobiti, je že tam spoznao, da edino je slovenstvo tisto, za štero je vredno živeti i mrejti, se je pred dvajsetimi leti v areno političnega živlenja lüčo, i je nastojao, da končibár kaj doprnesé k jugoslovanskoj ideji. Betéžen i slab človik je bio, ali je Slovenska düša gorela v njemi, štera je pozábiti dála njemi vse bolezni, i je ešče na prági drügoga živlenja pero vtisnola v njegove roké, gda je že skoro čüo žalostno igro Velkoga Kosca, je izdak delao, je pisao i premišlávao si, ka bi bilo dobro za nás, za naše lüdstvo za naše ideále. Smrt je njemi pero iz rok vtrgnola, i on je mro.
Od srčne kape zadet je mro 13. augusta. Vest od njegove smrti se je hitro razširila po M. Soboti, i vsepovsedi je iznenadjenje izazvála. Kak či bi što z nožom nás v srce bodno, je delovala tá vejst. Tragična je bila tá smrt. V pisárni demokrátske stránke, med delom za lejpe národne ideále je prišla smrt za njega. I on se je nej prestrašo. Zmágao je nad smrtjov, ár tiste ideje, tiste misli, za štere je on delao noč i dén nej so mrle, tiste do dale živele, kak direktive, kak goreči znáki v našem živlenji.
Oddaljen i odtrgan od svoje dráge familije je mro med nami, i težko je edino, da niti nej so mogli priti na njegov pogreb njegova nájdragša i nájlübeznejša deca i žena. Cejlo uradništvo i mnogo domačinov se je udeležilo pogreba v znák velke žalosti i globoke lübezni. Pri grobi se je odslovo od njega prijatelj njegov iz Opatije, v imeni domačinov je pa slobod vzeo od njega g. Šerüga.
Vsem nam je Žao zgübiti človeka, šteri se je za našega istinskoga prijátela pokázao i to tim bole, ár ga je smrt vövtrgnola. Nemremo ga pozábiti, ár je jáko lübo, vsakšemi je dobro šteo, ár je i sebé popolnoma pozábo, i pred očmi je meo samo drügim pomágati.
Odišao si ! Nemo te več vidli. Odišao si, da se odpočinéš. Svoje delo si savestno izvršo, zdaj lejko mirno počivaš. Mi mo dale šli na tisti sapáčaj, štere si Ti nam pokázao s Tvojim delom s Tvojov prijaznostjov i lübeznostjov do mile naše jugoslovenske domovine.
Naj ti bode lejka naša slovenska zemlja !
Naznánje !
Na nedelo, dne 21. augusta naznánjana nogometna tekma z čakovskim Šport Klubom, za volo splošnoga žalüvanja, ne bode obdržána!
NOVICE
Prisega. Vojaštvo v Murski Soboti je 18. augusta prisego položilo na novoga kralá Aleksandra.
Nesreča. 14. t. m. je g. mí. Hartner edno pistolo puco, štera je nabita bila in kak je golombiš ščeo vözéti, se je pero pošemerilo in v tom je golombiš malo rokou plazerao ml. Hartneri. V krátkom cajti so pa že po celoj M. Soboli gučali, ka se je v prsi strelo za volo rodbinske sváje.
V Šülinci je eden posestnik od svojega sosida 80.000 kron vkradno. Orožniki so ga zgrabili in odegnali v arest v M. Soboto, gdé se njemi posrečilo odskočiti. Orožniki ga iščejo.
Vküp pisanje živine. Ministerski svet je odločo, naj se po celoj držávi živina vküp spiše, potem pa se dopüsti izvoz živine za volo velike süše, od šteroga je krma trnok v žéli.
Zahvála. Za »Jugoslovánsko Matico« so darovali : Orožniška postaja v Sv. Jurji 200 K, darovalci iz G. Lendave 216 Ki darovalci iz Renkovec in Gederovec 48 K, Gospod F. Kerec 2 K, skupaj 466 K. Za snujočo se ljudsko knjižnico so
darovali : Jugosl. kreditni zavod 6 knjig, g. Rojc 2 knjigi, gpdč. Počkoj 1 knjigo. Vsem darovclcem najlepša hvala.
Tolvajija. Dne 10. augusta je povrgao g. Mikloš Lončár iz Šalamoncev svoj bicikli v gangi gostilne Dobrai v M. Soboti. Med tem, gda je meo obed v gostilni, nej pazo na bicikli, samo gda je ščeo oditi, je nej najšo biciklina.
Med Beográdom in Dunajom hajovski promet stoji. Od té velike süše je v Dunavi tak mála voda, ka že nonč hajovje nemrejo po njej oditi.
* Ka je z lakoto na Ruskem ? V vseh listih čitamo o veliki lakoti na Ruskem ki povzroča v pravem pomenu besede »preseljevanje narodov« iz evropsko Rusije čez Ural proti vzhodu. Ker se najde mnogo ljudij celo takih, ki so nekaj let prebivali v Rusiji pa ne morejo verjeti, da bi bila svetovna žitnica danes brez kruha, hočemo ta žalosten slučaj nekoliko pojasniti. Da je lakoti vzrok suša, ki vlada v Rusiji še v večji meri kot pri nas, je jasno, vendar moramo iskati še drugih krivcev, ki ne igrajo v narodni bedi nič manjše vloge, kot suša. To je boljševiški režim sam. Boljšéviškim komisarjem nesmemo  odrekati ene zmožnosti, namreč te, da so bili v stanu v najkrajšem času uničiti vse, kar je tvorilo prejšnje blagostanje čarske Rusije. Zlobi in nevednosti je kljubovala le še bogata žitnica. Sistematičnemu in brezsmiselnemu delu nevedih zastopnikov proletarijata, pa tudi bogati jug ni mogel kljubovati na veke. Svesti si resničnosti starega pregovora, ki pravi, da gre ljubezem skozi želodec, so komisarji pobrali kmetovalcem vse zaloge žita do zadnjega zrna z obljubo, da bodo izdali semena o pravem času iz državnih zalog, da le zadovole rudečo armijo, ki iz hvaležnosti preganja konterrevolucijonarje, od katerih nima pričakovati visokih plač in dobrega kosila za pohajkovanja in posedanje po trotarjih. Ko je prišel čas setve se v zalogah ni našlo semen za kmeta, ki je brez orožja in brez sile, ker bi šla vsaka izdaja v škodo »gvardejca«. Kmetje brez semen, siti brezpoldnega dela in odjemanja pridelkov po državnih cenah svoje »svobodno« zemlje sploh niso posejali in so tako povzročili to velikansko nesrečo, o kateri sedaj čitamo dnevno. Sibirijo, kamor sedaj beže lačni ruski kmetje, so pred to katastrofo rešile slabe prometne razmere, ki so onomogočevale vojaške rekvizicije v večjem obsegu.
Paketna pošta med Madžarsko in našo kraljevino. Po poročili iz Beograda. 1. septembra t. l. se računa promet z paketami po pošti med našo in Madžarsko držávo. Paketi se gor vzemejo do 20 kg. žmetne, in za njé de trbelo pláčati po takši poštne konvencije. Pisma za srednjo in severno Europo se že od pár dni správljajo prek Madžarskega. Tüdi penezna pisma do se lehko pošilale iz naše držáve v inozemstvo.
— Med kakšim národom ?
— Med Antipodisti, gospod.
— Ščém ti pomágati, prijáteo — právi g. Penez in dá siromáki edno duro.
— Tomi se je pa to tak čüdno vidlo, kak kakša senja je začeo bežati od velikoga veseljá.
— Pride do edne pekarije i si ščé krüh küpiti, je vžep ségnovši konštatirao, da zvün edne velke lüknje drügoga nema, skoz té lüknje je zgübo duro.
Tužen siromák je znova začno bežati, ali ka njemi je to hasnilo ?! Ka je komi obsojeno, to se njemi pripeti. Ne je pa samo duro zgübo, nego tüdi dosta časa in tüdi zadovolnost i je začeo preklinjati srečo. Gospá Sreča je pa komaj zadržávala smeh tak jo je mantrao. Lice gospoda Peneza je pa postalo ešče bole Žuto, ali kaj drügoga si je ne znao, odpro je denárnico i dao siromáki edno unčijo. Siromáki so se od vesélja zalesketale blede oči. Zdaj se je pa ne k peki, nego v edno trgovino podao, gde je gvant šteo küpiti, da oblečé ženo in deco. Ali gda je šteo pláčati, se trgovec raztresne in kriči, da je penez hamičen (ponarejeu) in da bo onoga gospoda, ki je njemi te penez dao, tožo, kak ponorejevalca penez.
Slišávši to siromák, se je strašno zosagao, lice njemi je pa gorelo od sramote in nesreče. Gda je vöprišeo iz štacuna, je celo stvár jočeč pripovedávao gospodi Penezi.
Gda je to čüla gospá Sreča, se je na ves glás začéla smehali a gospod Penez se je pa še bole razsrdo.
— Vzemi, — právi Siromáki — i njemi dá 2000 realov ; — slabe si sreče, ali jas ti ščém pomágati, či je li mogoče.
Siromák je pa od velikoga vesélja niti bližajoče se ropare ne vzeo v pamet, ki so ga do gologa oropali.
Gospá Sreča se je zdaj začéla norcadelati z možá, a on se je pa neizmérno čemerüo.
— Zdaj pa pridem jas na réd — právi Sreča — naj vidimo, so li lače ali janko zmožnejšo.
Ide siromáki, ki se je na zemlo vdaro i si trgao vláse iz gláve in se nagne ober njega.
V tom nagnjeni nájde on duro, štero je zgübo. Li pa more biti tü nikak — právi on.
Idem i küpim krüh mojoj-deci, ki že tri dni strádajo i so njim žalodci že gvüšno prázni. Gda je prišeo do dvér štacuna, v šterom je šteo gvant küpiti, ga zové štacunar v hišo i ga prosi za od-
püščenje, ka je z njim tak grdo postopao, ár se je njemi samo tak vidlo, ka je penez ponarejen ; ár je pa slučajno prišeo k njemi on uradnik iz ednoga peneznoga závoda, ki ga je prepričao, da je uncija popolnoma dobra, še žmetnejša, kak bi mogla biti. Štacunar je pa zdaj uncijo pa tüdi vse blágo, ka se je siromák odebrao, šenkao njemi. Vse to pa z áto, ár ga je prvle tak nedužno zbantüvao.	
Siromák pa trnok zadovolen vzeme vse to, a gda je prišeo do trga, je vido, ka so že žandárje gonili one zločince, ki so ga oropali. Sodec, ki je prav pravičen mož. bio, je prisilo te zločinece, da so njemi mogli nazáj dati njegovi 2000 realov. Siromák je pa zdaj vse svoje peneze položo v edno zajednico z ednim svojim prijátelom, na nikši rudnik (bánya) i ešče ne so skopali 3 lakti globoko, gda so že najšli edno žilo zláta, drügo srebra, trétjo železa. V krátkem časi je postao : »Gospod« potem : »Vaše gospodstvo« i na zádnje: »Milostiven gospod«.
Z tem je gospa Sreča obvládala svojega možá, a ona sáma je pa ešče hüša postála. Svojo milost tori brezpametno od dnéva do dnéva, brez toga, ka bi se brigala za posledice.
Fernan Caballero,
Stran 4.
PREKMURSKI GLASNIK
21. avgusta 1921.
GOSPODARSTVO.
q Ugodnosti za obiskovalce „Ljubljanskega velikega semnja“ v Ljubljani od 3. do 12. septembra 1921. Upoštevajoč velik pomen »Ljubljanskega velikega semnja« za naše narodno gospodarstvo, so naše oblasti priznale raztavljalcem in obiskovalcem številne ugodnosti. Obiskovalci, ki se izkažejo z legitimacijov in semjskim znakom, plačajo v času od 20. avgusta do 20. septembra 1921 za vožnjo do Ljubljane in nazaj v vseh razredih potniškov vlakov vseh železnice v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, polovično vožnjo. Ako pa imajo razven tega potrdilo ministerstva za trgovino in industrijo, da posetijo »Ljubljanski veliki semenj« so v času od 3. do 12. septembra 1921 upravičeni uporabiti na progi Beograd—Ljubljana in nazaj tudi brzovlako proti polovični voznini. Ta ugodnost bo prišla zlasti posestnikom iz vsbodnih delov naše kraljevine v prilog. Za prevoz razstavnega blaga v Ljubljano in nazaj se plača polovično železniško voznino in sicer na ta način, da se zaračuna za pot od izhodišča do Ljubljane cela tovornina, dočim se blago na povratko iz Ljubljane nazaj brezplačno odpremi. Razstavljalno blago, ki dojde iz inozemstva je uvozne in izvozne carine izproščeno, ako se Izvozi tekom treh mesecov po uvozu. Razven tega je priznalo tudi obratno ravnateljstvo južne železnice na Dunaju obiskovalcem »Ljubljanskega velikoga semnja« 50 % popust na vseh potniških vlakih avstrijskih prog južne železnice, ako si izkažejo sejmsko legitimacijo, ki je v redu kolekovana. Zajedno je dovolilo za razstovno blago gori navedene prevozne ugodnosti. Legitimacije s sejmskim znakom, ki upravičujeta imetnika do vseh navedenih ugodnosti, bode za din. 25. pri vseh sjemskih zastopnikih v vseh večjih mestih, ali pa neposredno pri uradu Ljubljanskega velikega semnja v Ljubljani.
q Velikost „Ljubljanskega velikega semnja“. Dasi se ta semenj letos priredi šele prvič ter se je bilo boriti z mnogimi ovirami in težkočami, bo vendar »Ljubljanski veliki semenj«, razmeroma jako velik. Sejmišče obsega 25 000 m2, od kateri je 10·000 m2 razstavnega prostora, Prvi semenj v Londonu leta 1915 je imel samo 7·500 m2, drugo leto se je celo zmanjšal, letos je obsegal 23·000. m2 razstavnega prostora.
Prekmurski Glasnik naj ne manjka v nobeni hiši v Prekmurju.
SAMO EDNOK
Probajte pri meni küpüvati leder, poplate pa drüge čevljárske potrebščine, nigdár nete šli v drügo trgovino. Franc Cőr trgovec v Murski Soboti.
Fal cena !             Dobro blágo !
URADNICA,
izvežbana pisarniška moč vešča stenografije, strojepisja ter druge pisarniške manipulacije želi vstopiti v kakšno večjo pisarno ali urad. — Ponudbe pod „Uradnica na upravništvo Prekmurski Glasnik, M. Sobota.
Novo prispeli
Cerkveni zvoni
právi iz bronca, jamstvo na deset let. V magazini okoli 50 falátov, razne velikosti pri : METALLUM D. D., Zagreb Ilica 134.	Telef.1-98.
Zahtevajte cenovnike !
EDEN PRIMA
koncertni klavir in 1 harmonium
se proda. Pojasnila se dobe v kavarni pri „Kroni“, M. Sobota.
GONILNI JERMENI
za fabrike, mline, žage in poljedelske stroje v vsaki širini v zalogi pri Ivan Kravos, Maribor, Aleksandrova cesta štev. 13.
Leder, kože in poplati.
Küpüjem vsefelé kože, tüdi vzemem v delo vsefelé sirove kože, štere se izdelujejo v fabriki I. Sinigoj, prvléj Steijer v Ljutomeri. V zálogi mam vsefelé ledra, poplate in tüdi vse šusterske potrebščine. Poglednite v zálogo.
ALBIN SAGADIN
trgovina z ledrom
v BELTINCI, (Prekmurje).
Krajevna organizacija J. D. S. za Mursko Soboto in okolico dá s potretim srcem vsim svojim pristašem na znánje, da je njeni delaven član, tájnik in urednik “Prekmurskega Glasnika“
gosp. TONE VAHTAR
dne 13. augusta večér ob 6. vöri náglo premino. Pogreb je bio dne 16. augusta 1921.
Murska Sobota, dne 17. augusta 1921.
Naj Ti bode lejka Slovenska zemla !
Odbor.
Prekmurska Posojilnica r. z. z o. z. za Prekmurje v Murski Soboti z žalostim srcem naznanje, da je njeni
nepozabljivi vodja
gosp. TONE VAHTAR
dne 13. augusta t.l. večér ob 6. vöri náglo premino. Pogreb je bio dne 16. augusta t. l.
Murska Sobota, dne 17. augusta 1921.
Tvoj spomenek na veke obdržimo!
Ravnateljstvo.
Odgovorni urednik : Talányi Franc. Tisk: „Prekmurska Tiskarna“ v M. Soboti. Lastnik in izdajatelj : Konzorcij „Prekm. Glasnika“.