Beda našega kmeta. Spisal V. Strmšek. V preteklem letu je »Učiteljski Tovariš" razmotrival tudi vprašanje, kako naj bi učiteljstvo pripomoglo k napredku kme-* tijstva. Ta članek sem spisal zato, da pokažem, kako se učiteljstvo zaniraa za to vprašanje. * * * Vednoinvedno slišimo tožbe o bedi in o propadajočem kmetiškem stanu, danzadnem čitamo in slišimo klice: nEmetu se mora pomagati!" Tuintam odpade pač tudi za kmeta kaka drobtiniea od zakonodajae mize, a še ta je največkrat zanj neprebavna in mu torej nič ali malo zaleže, Imarao pač mnogo teoretičnih svetovalcev tudi na tem polju, a malo praktičnih delavcev, ki bi sami poizkusili, kar drugim priporočajo in ukazujejo. Večina teh svetovalcev niti ne verjame v kmetiško bedo ter misli, da so vse take tožbe pretirane. Kako bi pa tudi raogel biti ubožen tak človek, ki ima svoje posestvo, svojo hišo, svojo živino, ki pridela doma vse, kar potrebuje. Tistih par krajcarjev davka pa že zmore, ako le hoče. Tako misli pač mnogo onih, ki odločujejo usodo kmetu. če jim izkušamo ugovarjati, pa pravijo: »Naj pa omeji svoje stroške, naj živi skromnejše, naj ne trosi toliko za obleko itd." Kakšao ogorčenje pa jih še prevzame, če vidijo n. pr. kakšno kmetiško gostijo! Kako zamerijo kmetu vsak najmanjši priboljšek, a sami zase pa zahtevajo šumoe in drage veselice, krasna stanovanja, mehke vozove, izbrane pojedine, šampanjca itd., a zraven pa še vedno tožijo, da ne morejo izhajati 8 svojimi ogromnimi dohodki. Taki Ijudje pač ne spravijo s sveta kmetiške bede, ker ne Terujejo vanjo, dokler le oni dobivajo svoj živež, dokler gledajo obdelano polje, dokler bodo še naše vasi obljudene. Mi pa, ki živimo vedao med preprostim ljudstvom ter poznamo njegovo delovanje in nehanje, mi pač verujemo v to bedo, saj jo vidimo vsak dan v vsi njeni mogočnosti. Mi vidimo, kako se trudi marsikateri kmet od zore do mraka, dan- zadnem, letozaletom, a nima, da bi si oskrbel dostojno bivališče zase in za svojce, ne more kupiti sebi in svojcem primerne obleke, niti jim privoščiti zdravniške pomoči, kadar je treba. Mi vidimo, kako gledajo tuintam ti onemogli siromaki smrti t obraz, njim ni pomagati, ker ni denarja. Eubežoik je navaden gost, dokler je kaj rubiti, potem pa gre kmetija na boben, rodovina pa gre s trebuhom za kruhom. Ees še ni povsod tako žajostno, a skoraj povsod gre rakovo pot, in če tega nazadovanja ne ustavimo, bo uničen t doglednem času kmetiški stan. Da kolikortoliko pripomoremo k ozdravljenju te nevarne rane na našem najboljšem narodoem deblu, hočem tukaj nekoliko obširneje razpravljati o tej zadevi ter navesti svoje misli z narnenom, da bi se tudi drugi oglasili in bi vsi skupaj dobili pot, katere se uara je držati, dokler je še čas. T r e b a b o namreč obširnega, trudapolnega po načrtu zasnovanega dela, ako naj doženemo svoj smoter! Vzrokl kmetiške bede. Pri posaraeznih kmetih je uboštvo zakrivilo pa6 mnogo in različnih vzrokov. Ti vzroki, ki izvirajo največkrat v osebnostiti dotičuib gospodarjev, nas tukaj ne bodo dalje motili, kakor se tudi ne moremo ozirati na one, ki so se zaradi ugodnih razmer dokopali do lepe blaginje. Vedno so bili nt svetu štedljivi in zapravljivi, marljivi in leni ljudje in bodo, dokler bo svet. Tukaj se hočemo ozirati na splošne vzroke, ki so odloČilni za ves stan. Če se ozremo v zgodovini nekoliko stoletij nazaj, vidimo, da je bil kmet le tlačan in suženj drugim stanovom. Bil je molzna kr^va raznim graščakom in vitezom. Vsi ti so ga molzli in so tirjali od njega: Daj, daj! A za njpgovo usodo se niso pobrigali. Da so le oni dobili svoj del, kmet pa je živel kakor je mogel. Zase so ti stanovi pač preskrbeli udobno življenje in temeljitejšo naobrazbo, zase so izkoriščali napredek človeškega duha, a kmetu tega niso privoščili. Gorje celo onemu, ki bi si sam pripomogel do česa; kar hitro so mu pristrigli peruti. čim neumnejši je bil kmet, tem ljubši j i m j e b i 1; so ga vsaj lažje molzli. V takem tlačanstvu je živel in trpel naš kmet stoletja in stoletja, medtem ko so se drugi stanovi naobraževali in po svoje razvijali ter si pridobili vedno več pravic. Na ta način se je zgodilo, da so vsi stanovi napredovali v svojih strokah, kmet pa je zaostal. Dočim se n. pr. rokodelci okoriščajo z vsako iznajdbo in uravnavajo svoje delo takoj po nji, obdeluje naš kmet svoje polje večinoma še tako, kakor sta storila to Djegov ded in praded. Bazloček je samo ta, d a p r i d e 1 a o n zaradi izsesane zemlje mnogo manj, kakor so pridelali njegovi predniki, a potroši pa najmanjdesetkratveč. Zaradi večstoletnega tlačanstva in suženjstva se je tatrl t kmetu ves čut do napredka, tako, da še danes po strani gleda vsako izpremembo gospodarstva. Navajen je bil od nekdaj storiti le to, kar so mu ukazali. A ukazovali so mu vedno le eno in isto, vsaka samostalnost ia novotarija se je zatirala, in tako je na našib kmetijah s časom takoreč vse okamenelo; vse se vnH še danes po starem načinu. Uiporaa pa so odpadle trde spone: kmet je postal sam 8voj in vsaj na papirju tudi istopraven z drugimi stanovi. A t» svoboda ga je našla čisto nepriprarljenega. V trdem življenskem boju je stal in stoji brez pravega orožja proti drugim stanorom; dasiravno skoraj najštevilnejši, mora vendar vedno stati n» strani, ko se drugi tlačijo h koritu, da si osigurajo svoje življenske potrebe, Vsem stanovom se je življenje podražilo, a samo pri kmetu opazujemo, da se stroški večajo, dohodkipasemanjšajo ali paostajajovedno e n a k i. Tok časa je potegnil tudi kmeta za seboj, in danes se mora tudi on vedno držati za žep. Tudi on ima danes mnogo potreb, ki jih njpgovi predniki niso poznali, tudi on kupuje danes mnogo stvari, ki so jih poprej izdelovali doma, tudi on mora plačevati vse z gotovim denarjem. A plačevati mora posle in druge delavce mnogo dražje kot nekdaj, pšenico in druge pridelke prodaja ceneje. Že ta kratek pregled nam kaže, da mora kmet nazadovati in da bo nazadoval, dokler ne spravi v pravi sklad svojih stroškov in dohodkov. Ker ni misliti, da bi se življenski stroški v bodočnosti zmanjšali, se morajo kmetudohodki pomnožiti na ta ali oninačin. Vtem tiči edina rešitev kmetiškega stanu. A zaman bi trobili to navadnemu kmetu na uho, on bi nas ne razumel, češ, saj delam kot črna živina, da ne morem huje, kako si hočem torej še pomnožiti dohodke. Kmet sana iz sebe še pač dolgo ne bo tako uapredoval, da bi dohajal druge stanove. Pa je tudi naravno, da ne more doseči v desetletjih tega, kar so si pridobili drugi stanovi tekom stoletij. Kinetu mora priti pomoč od drugod. Združiti se moramo vsi, ki imamo srce za naš najvažnejši delavni stan, a pomagati nam morata tudi dežela in država. Le z združenimi močmi podkrepimo kmeta, da bo zopet močan steber našega naroda. Eako naj pomagamo kmetu? Iz vsega dosedaj povedanega je razvidno, daje kmetu treba večje splošne, posebno pa še strokovne naobrazbe. Treba mu je torej vsestranskega pouka. Marsikdo se mi morda nasmeje in reče: »Pouka, pouka, kali ? Le pojdite in učite ga, govorite mu dve ali tri ure, makar cele dneve o eni in isti stvari, on ostane vendar vedno pri svojem kopitu." Ees, mnogo resnice je na tem. Vsakega kmeta se strokovnjaški pouk tudi res ne prime. A ne štejmo mu tega v zlo. Strokovnjaški pouk zahteva že pripravljena tla, zahteva preeej obsežne splošne in jezikovne naobrazbe, ter živahnega duševnega delovanja, kar redko dobimo pri navadnenr kmetu. Nadalje se pa on tudi rad drži nauka: BBolje je: drži ga, kakor pa Iovi ga", zato rajše ostane pri svojem načinu obdelovanja, ki mu je znan in mu zagotavlja gotove, četudi ne posebno velike dohodke, in se ne spušča rad v drage poizkuse, dokler ne vidi uspehov. Gospodom, ki so dovršili kako srednjo in potem še kmetijsko šolo ter so v kmetijstvu, posebno pa še v prirodopisju in v kemiji dobro podkovani, je lahko uvesti novotarije, ker si morejo učinke matematično natančno naprej izračuniti, a naš kmet s svojimi duševnimi zmožnostmi ne zmore tega. StrokovDJaški pouk je torej pri starejših kraetih skoraj brezuspešen, pa tudi ni priljubljen, kakor nam lahko potrdijo naši vrli potovalni učitelji. Starejši kmeti bi se učili le na zgledih. če vidi tak kmet, da se je stvar drugod obnesla, se je poprime tudi on. če torej hočemo kmetu resnično pomagati, ne smemo misliti, da bodo to opravili potovalni učitelji in sploh ne smemo zvoda nastaviti šele pri starejših kmetih, t. j. pri sedanjih gospodarjih, iti moramo temveč ranogo nižje; začeti moramo tam, kjer začenjajo drugi stanovi, t. j. p r i m 1 a d i n i. Le če bomo začeli že pri otrokih, nam bo mogofie podati tudi kmetu precej temeljne splošne naobrazbe in le tedaj ga naučimo pravilno misliti in računiti, česar mu je pač pred vsem treba. Šele, ko ve vsak kmet, da se na zemlji nič ne zgodi brez prirodnega vzroka, ko bo vsak kmet iskal vsakemu pojavu vzrok ter bo primerjal vzroke in učinke, in ko bo vsak kmet znal dobro računati in štediti s svojimi pridelki, z deuarjem, posebno pa še s časom in s svojimi močmi, se obrne njegovo stanje na bolje. Takrat pa bomo šele imeli primerno podlago za nadaljni strokovnjaški pouk. (Dalje.)