Ivan Feliks Šašelj.
Avtobiografija povodom 701etnice pisateljevega rojstva.
Najplodnejši, najskrbnejši in najmnogostranejši med živimi
slovenskimi folkloristi, I. F. Sasel j, bo dovršil letos sedemdeset
let življenja. Od leta 1880. naprej, torej že skoro petdeset let, je
naš Jubilar nabiral narodno blago, duševno in materijelno, kakor
čebelica med, skrbno ga urejeval, varoval in objavljal po raznih
časopisih, ali pa ga je poklanjal muzejem, da se ohrani potomstvu.
Duhovnik po poklicu, imel je naš jubilar najlepšo priliko spozna^
vati dušo, delo in socijalne razmere naroda. Te ugodne prilike
on ni opustil, ker ni delal le to, kar mu je veleval njegov stan,
ampak je storil kolikor je mogel. Ko bi bili ostali slovenski
duhovniki, pa tudi učitelji, vsaj deloma šli za Ivanom Šašljem,
danes bi imeli duševno in materijelno kulturo slovenskega ljudi
stva proučeno bolj kot kateri drugi narod v Evropi.
Redakcija »Etnologa« zaprosila je g. duhovnega svetnika
1. Šašlja, priznavajoč njegove zasluge za slovensko narodopisje,
da sam sestavi svoj življenjepis, ki ga tu prinašamo s zahvalo
in čestitkami.
Redakcija »Etnologa«.
Rojen sem bil 13. maja 1. 1859. v Mokronogu na Frengi
h. št. 79. Moj oče je bil po rodu Korošec iz znane puškarske
rodbine Šašljev iz Borovelj, čigar oče in dva brata so bili tudi
puškarji. Naselil se je bil 1. 1858. v Mokronogu, kjer je otvoril
pekarno, za Novim Mestom menda edino na Dolenjskem, kasneje
pa je imel tudi gostilno. Mati pa, rojena Slatnar, je bila Mokro*
nožanka, katere oče je bil klobučar, ki se je bil naselil v Mokro«
nogu iz Kamnika. V šolo sem hodil najprvo v enorazrednico v
Mokronogu, kjer mi je bil učitelj Jožef Potokar, po rodu iz
Višnje Gore, ki je učiteljeval v Mokronogu, celih 44 let. V jeseni
1. 1869. pa sem odšel v III. norm. razred v Ljubljano, kjer sem
izvršil tudi IV. razred 1. 1871. V tretjem razredu je bil naš učitelj
Mih. Putre, po rodu Kočevar, ki je bil slovenščine malo zmožen.
74 Ivan Feliks Šašelj:
Pa vsaj je tudi ni potreboval, ker smo se učili vse predmete, razun
kršč. nauka, v nemščini. V četrtem razredu pa smo imeli za
učitelja Martina Ivanetiča, po rodu Belokranjca^Metličana, ki
je učil isto leto menda ravno 50. leto. V tretjem razredu nas je
bilo koncem leta nič manj kakor 91 učencev, v četrtem pa 67.
V jeseni 1. 1871. pa sem odšel na realno gimnazijo v Novo Mesto,
kjer sem izvršil vso gimnazijo in 7. jul. 1879. maturiral. Ob mojem
času je poučevalo v gimnaziji poleg svetnih profesorjev še 6
patrov^frančiškanov, 4 profesorji, pp. Bernard, Rafael, Ignacij in
Lacko, in 2 suplenta, pp. Regalat in Burkhard, ki so bili tudi vsi
moji učitelji. Moj sošolec je bil med drugimi vso gimnazijo tudi
dr. Ign. Žitnik, kasnejši dež. in drž. poslanec, urednik »Slovenca«
in kanonik. Mož je bil jako talentiran, v vseh razredih prvi in
odličnjak in prav močne narave. Žal pa, da je bil začel prav
zgodaj kaditi in to celo že v normalki in je potem tudi vso gim«
nazijo obilo kadil, zadnja leta posebno viržinke, kar mu je že v
rani mladosti izpodkopalo zdravje, in zato je večkrat tožil zaradi
želodca, da mu ni zdrav, kar je tudi pospešilo njegovo smrt.
Semenišče sem izvršil v Ljubljani in bil posvečen 7. jul. 1883.
Prva moja služba kot kaplan je bila v Št. Petru pri Novem
Mestu, kjer sem bil od 4. sept. 1883. do 30. decb. 1885., ko sem
bil prišel za kaplana v Adlešiče k bolnemu župniku Lavoslavu
Gorenjcu — Podgoričanu, znanemu pisatelju in prevajalcu, s
katerim pa sva bila skupaj samo 7 tednov, ker je umrl že 19. febr.
1886. za vodenico. Mojega prihoda je bil Gorenjec prav veseL
ker sva bila bližnja rojaka po rojstnem kraju — bil je Šent*
ruprčan — in pa, ker mu je bilo znano, da se tudi jaz bavim s
pisateljevanjem. Po Gorenjčevi smrti imenovalo me je škofijstvo
upraviteljem župnije, kar sem ostal do 12. maja 1. 1889., ko sem
bil inštaliran za župnika. Inštaliran sem bil pa doma v župni
cerkvi v Adlešičih, in ne v škofijstvu v Ljubljani, da mi ni bilo
treba hoditi v Ljubljano, kamor je bilo v istem času, ko še ni
bilo ne Dolenjske, ne Belokranjske železnice, najbližja pot z
vozom do Karlovca, od tam pa s železnico v Zagreb in od tam
čez Zidani Most v Ljubljano. Inštaliral me je s škof. dovoljen
njem Semiški dekan Ant. Aleš. In v Adlešičih sem ostal potem
do 5. maja 1922., ko sem stopil v pokoj, torej čez 36 let. Od
30. avg. 1922. pa pomagam v dušnem pastirstvu in v šoli v Št. Los
vrencu ob Temenici na Dolenjskem, kjer sem se nastanil kot
upokojenec.
Avtobiograîija povodom 704etnice pisateljevega rojstva.
75
L. 1887. imenovala me je osrednja komisija za ohranjenje
zgodov. spominikov na Dunaju svojim dopisuj očim članom.
L. 1907. imenoval me je kranjski dež. odbor poverjenikom
dež. muzeja v Ljubljani.
2. decb. 1908. 1. podelil mi je cesar Franc Jožef zlat zaslužni
križec s krono.
23. decb. i. 1. imenovala me je občina Adlešiči častnim
občanom.
Ivan Feliks Šašelj
6. marca 1913. so me izvolili župani in obč. svetovalci Črno*
maljskega sodnega okraja članom okr. šolsk. sveta v Črnomlju,
kar sem ostal do 1. 1922.
17. avg. 1917. prejel sem od cesarja Karla I. vojni križec za
civilne zasluge III. razreda.
21. j an. 1921. imenovalo me je škofij stvo »v priznanje delo =
Vanja v dušnem pastirstvu in dela kot pisatelja na polju domače
kulturne zgodovine« duhovnim svetnikom.
Naj navedem tu iz svoje mladosti par slučajev, ki so bili
odločilni za moje kasnejše delovanje. Ko sem bil 1. 1872. o vseh
76 Ivan Feliks Šašelj:/
svetih kot drugošolec za par dni doma na počitnicah, izročil mi
je oče pri odhodu z doma nekaj starih novcev, grošev, desetič
in dvajsetic, in mi je rekel, da naj začnem zbirati stare novce.
To mi je dalo potem povod, da sem se začel že v rani mladosti
pečati z numizmatiko. Kasneje sem dobival od očeta vsako leto,
ko sem prihajal domu na počitnice, po več starih denarjev, tako
da sem imel že kot dijak precejšnjo numizmatično zbirko, med
drugimi modernimi novci že tudi več rimskih novcev, katero so
dobivali ljudje v Mokronoški okolici pri oranju po njivah. V
Mokronogu je bila namreč rimska naselbina, kar se da sklepati
iz različnih najdb. In ravno to nabiranje starih novcev me je
dovedlo slednjič do tega, da sem izkopal kot abiturient 10. sept.
1. 1879. v Pričinski hosti nad Mokronogom celi lonec rimskih
novcev od 17 vladarjev in vladaric do cesarja Dioklecijana. Za*
stopani so bili vladarji in vladarice: Gallienus (260—268), njegova
žena Salonina in sin Saloninus — Claudius II. Goticus (268 do
279) — Quintillus (276) — Postumus (267) — Victorinus — dva
Tetrika — Aurelianus (270—275) in njegova žena Sever ina —
Tacitus (275—276) — Florianus — Probus (276—282) — Carus
(282—284) — Carinus — Numerianus (282—285). Denar je bil
zakopan, kakor sem dokazal v svojem spisu vse najdbe v »Slov.
Narodu« 1. 1880. št. 9. in 10. Listek, 1. 285. po Kr., ko so vladali
trije vladarji Carus, Carinus, Numerianus, od katerih vseh so
bili novci v loncu. Od Dioklecijana pa, ki je nastopil vladarstvo
leto za njimi, pa ni bilo nobenega novca. Vseh novcev, ki so bili
vsi bakreni, razun enega srebrnega cesarice Salonine, ki je bilo
pa slabo srebro, je bilo okoli 4000. Imeli so tudi skoraj vsi lepo
patino. Prvo poročilo o najdbi je prinesel »Laibacher Tagblatt«,
kateremu je bil dopisnik Mokronoški okrožni zdravnik Saurau.
Za njim pa je poročal tudi »Slov. Narod«. Iz teh dveh pa so pri*
nesli poročila potem še mnogi avstrijski časopisi, vsled katerih
sem dobil obilo pisem in prošenj iz različnih krajev in muzejev,
naj jim pošljem po nekaj novcev. Posebno mi je pisalo več mest*
nih muzejev Čeških. Poslal sem bil muzejem v Ljubljano, Novo
Mesto, Zagreb, Budjejevice, Olomuc, Plzen i. dr. Kasneje pa sem
bil priobčil sam v Listku »Slov. Naroda« obširen spis o vsi najdbi,
kjer sem bil navedel tudi a verze in reverze posameznih novcev,
leto zakopanja, in vzrok, zakaj je bil Rimljan po mojem mnenju,
denar zakopal. Izmed Probovih novcev je kupil večino za svojo
numizmatično  zbirko fdr. Aleksander Missong,  biležnik na
Avtobiografija povodom 70îletnice pisateljevega rojstva. 77
Dunaju, eden prvih avstrijskih numizmatikov, ki je sestavljal
posebno knjigo samo o Probovih novcih, katere je bil zbral iz
vsega sveta, katere pa ni dokončal, ker ga je smrt prehitela. Nje«
govo zbirko je kupil po njegovi smrti cesar za svojo zasebno
numizmat. zbirko. Ta Missong mi je pisal, ko je izvedel natanč*
ne je o moji najdbi: »Man muss nur ein Felix heissen, um so
einen Fund machen zu können.« Naj pripomnim tu še, da je
drugo leto potem t. j. 1. 1880. našel moj najmlajši brat Jože v
potočku, ki teče iz Pričinske hoste skozi Mokronog, pod gradom,
kjer se je igral z otroci, v pesku zlat novec cesarja Anastazija II.
(713—716). Vso numizmat. zbirko, kolikor sem je imel še, tudi
zlati novec, sem podaril mes. oktobra 1. 1906. muzeju škofovih
zavodov v Št. Vidu. Ker sta se pa bavila v istem času tudi še dva
druga kranjska župnika z numizmatiko in imela tudi zbirki rim*
skih novcev, prosil sem ju, naj tudi ona podarita svoji zbirki
škof. zavodom, da se po naši smrti novci morda ne raztresejo
ali porazgube, kar sta tudi oba rada storila. To sta bila Janez
Safer, župnik v Dupljah in Frančišek Jarec, bivši župnik na Mirni
na Dolenjskem, ki je bil začel nabirati rimske novce kot kaplan
v Leskovcu pri Krškem, kjer so mu jih davali kmetje, ki so jih
dobivali pri oranju in kopanju na njivah, na mestu nekdanjega
rimskega mesta Neviodunum, zdaj Drnovo. Obenem z numiz*
mat. zbirko sem poslal zavodom tudi svoj spis o najdbi rimskih
novcev, kakor tudi nekaj drugih numizmat. spisov, in pa zbirko
rudnin, katere sem bil dobil od svojih župljanov, ki so prihajali
iz Amerike in mi jih prinašali v spomin, med temi več kosov
bakrene rude iz Calumeta. Nekaj časa preje pa sem bil poslal
zavodom v treh zabojih večino svoje knjižnice, v kateri so bili
po večini knjige leposlovne vsebine. Pa tudi kasneje sem pošiljal
zavodom večkrat različne novce za numizmat. zbirko, tako, da
mi je pisalo ravnateljstvo še 22. okt. 1. 1924., »da je njihova
numizmat. zbirka v največji meri sad moje velikodušnosti«.
K poročilu o izkopanju rimskih novcev naj dodam še tole:
Takrat je bival v Mokronogu f starinoslovec Jernej Pečnik, ki
je bil malo preje občinski tajnik v Mokronogu, katero službo pa
je izgubil. Ker ni imel ravnotakrat nobenega dela in zaslužka,
začel je kopati v Pričinski hosti za menoj, kjer pa ni našel dru«
gega, kakor še nekoliko posameznih rimskih novcev. Nato pa
je začel iskati in kopati v Mokronoški okolici, kjer je našel
toliko prilike za kopanje, vsaj je bilo znano, da so ravno v Mo«
78 Ivan Feliks Šašelj:
kronoški okolici našli že večkrat različne predmete še iz pred*
zgodovinske dobe. Kopal je pri sv. Križu, v Slepšeku, Ostrožniku,
Gomili. Od tu pa je preiskaval dalje proti Šmarjeti, Beli cerkvi
i. dr., kakor je deloma sam popisal v svoji knjižici, ki jo je izdal
1. 1912. pod naslovom: »Vojvodina Kranjska v predzgodovinski
dobi«. Da se je začel torej Pečnik pečati s starinoslovjem in
izkopavanjem, k temu so mu dali povod moji rimski novci, ki
sem jih izkopal.
Da sem se začel pa baviti tudi že v mladosti s zgodovino in
starinoslovjem ter cerkveno umetnostjo, k temu me je napotil
moj pohod na Kum 1. 1878. Bil sem takrat dijak med 7. in 8. gimn.
razredom na počitnicah v Mokronogu. Pa smo se dogovorili z
Novomeškim profesorjem Raj k. Nachtigalom in Mokronoškim
sodnim pristavom Ludov. Golja, da gremo na Kum. Neko soboto
pop. koncem jul. smo se odpeljali čez Št. Ruprt in smo dospeli
do mraka do Zapot pod Kumom. Tu smo mislili prenočiti v
gostilni in zjutraj prav zgodaj odriniti na Kum, da pridemo tje
pred solnčnim vzhodom. Toda pri večerji je opazil Golja, da je
gostilničarka žena, katero je bil malo preje v sodišču v Mokro*
nogu obsodil v zapor zaradi tatvine, ali prikrivanja tatvine. Zato
je bil mnenja, da ne kaže prenočiti v tej hiši. In res smo jo
mahnili, ker smo imeli vodnika seboj, kar ponoči ob 11. uri na
Kum, kamor smo dospeli ob dveh zjutraj. Ker se je bilo pa ponoči
naoblačilo in je začelo kmalu zjutraj deževati, nismo imeli sko*
raj nič razgleda s Kuma. Zatorej sem šel v zvonik in si ogledal
Kumske zvonove. Ker so bili pa stari in prav zanimivi, sem
prepisal njihove napise. In to me je vzpodbudilo, da sem se
začel pečati s zgodovino zvonarjev in zvonov na Kranjskem, o
katerih sem priobčil potem več spisov v »Zgodovinskem Zbor*
niku« več let zaporedoma, kasneje pa v »Carnioli«. Ti spisi so
mi dali obilo dela in raziskavanja, ker sem iskal podatke po raz*
nih spisih in knjigah, in pa, ker sem pisal skoraj na vse župne
urade in prosil svoje gg. sobrate, naj mi pošljejo podatke glede
zvonov in njihovih napisov iz svojih župnij.
Mnogo sem se bavil tudi z nabiranjem narodnega blaga,
posebno v Beli Krajini, čigar sad sta v prvi vrsti knjižici »Biser*
niče« zv. I. in II. Nabiral sem sicer tudi že v Št. Petru, posebno
pravljice o Starem Gradu, katere sem priobčil potem v »Zgodo*
vini Šempeterske fare«, in slovarsko gradivo, katero sem poslal
uredništvu Pleteršnikovega slovarja, a največ prilike za folklo*
Avtobiografija povodom 70»letnice pisateljevega rojstva. 7^
ristiko pa sem našel šele v Adlešičih, v tej skrajni kranjski žup*
niji tik ob Hrvaški meji. Tu sem začel precej nabirati nar. pesmi,
pregovore, vraže, pravljice, narodne običaje in slovarsko gra*
divo, kar sem priobčeval potem v raznih listih, »Slovanu«, Lampe»
tovih »Drobtinicah in v »Domu in Svetu«. Pri nabiranju nar.
pesmi pa sem postopal takole: v šoli sem vprašal otroke, če
znajo morda njihove matere, stare matere, ali tete kaj »starin»
skih popevk«, kakor so imenovali te pesmi. In ko sem poizvedel,
katere znajo, sem naročil šolski deci, da naj pridejo iste popol*
dan k meni. In res so prihajale in mi potem narekovale ali pope*
vale po cele ure, jaz pa sem pisal. Da so pa raje prihajale, dal
sem jim vselej kaj južine, mesa, kruha in vina in na zadnje še
po eno dvajsetico. In tako sem rešil še o pravem času te vrlo
zanimive narodne pesmi, katere sem potem priobčil skupaj z
drugim narodnim blagom v obeh zvezkih »Bisernic«. A danes
bi bilo to vse izgubljeno, ker so vse te ženice že davno pomrle,
mladina pa ne zna nič več.
Razun nar. blaga pa sem nabiral tudi še razne predmete
belokr. nar. noše, stare in tedanje, v svoji župniji in v sosednjih
Preloka in Podzemelj, posebno od 1. 1906. nadalje, tako da sem
poslal dež. muzeju v Ljubljano več zabojev. Poslal sem zabunce,
več različnih jalb (avb), veliko različnih pečic (peč), svatskih
robcev in svatskih otiračev, prve so delili o »piru« (ženitnini)
svatom v dar, na drugih, ki so bili včasih dolgi po 3 metre in več,
so nosili o ženitnini kolače, pa tudi drugih raznih otiračev s zani*
mivimi vezeninami, med temi so bili tudi trije »Turški otirači«,
katere sem dobil na Vrhovcih poleg pravoslavnega Marindola,
več pasov in pasic i. dr. Razun tega sem bil nabral in poslal
muzeju veliko zanimivih ženskih korald, ki so jih takrat še nosila
dekleta in tudi še kaka žena, več lesenih čutar in več svetniških
slik na steklo, katerih so imeh takrat še obilo po hišah. Poslal
sem tudi več zbirk belokr. »pisanic« (piruhov) in drugih pred«
metov. Vse te stvari sem pa, predno sem jih odposlal, zabeležil
tudi v župni kroniki in jim dodal tudi nekatere opazke. Glede
teh poslatev mi je pisalo vodstvo dež. muzeja 15. novb. 1906. L:
»Sedaj je naša belokranjska zbirka tako bogata in popolna, da
se bo zelo lepo prezentirala. Hranimo jo v posebni belokr. omari,
da boste Belokranjci ponosni na njo. Pred vsem so znamenite
peče in pečice, katerih smo dobili tudi iz Dobljič lepo število.
Najlepše so pač Vaše.« Tudi g. Gašp. Porenti, profesorju v škof.
80 Ivan Feliks Sašelj:!
zavodih v Št. Vidu, sem poslal nekaj predmetov belokr. noše in
čutar, da jih uporablja pri pouku risanja. Razun tega sem bil
poslal pa tudi škofij stvu različne predmete za škofijski cerkveni
muzej iz svoje župnije in Podzemeljske, kakor mašno obleko,
cerkveno posod je in kipe.
In ravno to zanimanje za belokr. nar. noše me je vzpod*
budilo, da sem se udeležil na povabilo g. dež. glavarja Fr. Šuk*
ljeta, g. slikarja Jakopiča in f Iv. Štefeta 1. 1908. 11. jun. cesarske
slavnosti na Dunaju o priliki cesarjeve 604etnice vladanja, ko
sem spremljal Belokranjce, katerih nas je bilo čez 200. kot njihov
voditelj na Dunaj. O naših nastopih in prireditvah »zelenega
Jurija« in »belokr. ženitovanja« v cesarskem sprevodu je pisal
obširneje »Slovenec« z dne 20. jun. št. 140. Listek. Drugi dan
potem je fotografiral posebni fotograf, katerega nam je preskrbel
dež. odbor, različne belokr. skupine in posamezne  osebe  v
narodni noši — posnel je 29 slik — katerih nekatere je potem
objavil »Dom in Svet«, nekatere pa II. zv. »Bisernic«. — Drugič
smo se Belokranjci pojavili v prav lepem številu in v različnih
skupinah prav zanimivih po nar. noši, na dan otvoritve belokr.
železnice 257 maja 1914., katere slavnosti se je bil udeležil tudi
železniški minister in prav obilo različne gospode in dostojan-
stvenikov, ki so se pripeljali v Belo Krajino s prvim vlakom.
Nastopi Belokranjcev na različnih železn. postajah, kakor v
Semiču, Metliki in posebno v Črnomlju pri prihodu prvega vlaka,
so tujo gospodo, ki večinoma še ni videla in poznala Bele Kra«
j ine, kar presenetili vsled naše pestre nar. obleke, ki se je prav
ta dan pokazala v vsi svoji lepoti in zanimivosti. V Črnomlju pa
smo nameravali prirediti v čast prišlim gostom različne pred=
stave, kakor zelenega Jurija, kresnice, predice, več skupin nar.
noš iz različnih krajev Bele Krajine in belokr. svatbo. 2al pa, da
nam je dež, ki je padal skoraj ves popoldan, skoraj vse preprečil
in pokvaril. Velika škoda pa tudi, da nismo mogli teh zanimivih
skupin, različnih noš i. dr., kar je bilo za ta dan vse pripravljeno,
fotografirati, ker ni bilo pravočasno fotografa iz Ljubljane, kakor
nam je bil obljubljen, pa prekasno poslan. Ta dan je bila pri«
lika, ki se gotovo nikdar več ne povrne, posebno še, ker se je
nar. noša tudi v oddaljenih župnijah kakor Adlešiči, Preloka,
Vinica zadnji čas že močno opustila in bo kmalu vsa Bela Kra*
jina »črna«. Za ta dan smo nameravali prirediti v Črnomlju tudi
Avtobiografija povodom 704etnice pisateljevega rojstva. 81
belokr. razstavo, pa so nam tudi to iz Ljubljane odrekli. Vso to
lepo slavnost je popisal »Slovenec« z dne 26. maja št. 118.
Zadnja leta mojega bivanja v Beli Krajini sem se pečal tudi
z ornitologijo in opazovanjem živalskega življenja. Svoje orni«
tologične opazke sem pošiljal najprvo par let fprof. dr. Gvid.
Sajovicsu, ki jih je porabljal za svoje spise v »Carnioli«, in neko^
liko tudi v »Lovca«. Ko je bil pa urednik »Lovca« g. dr. Janko
Lokar, me je prosil, naj bi dopisoval večkrat v »Lovca« posebno
o živalstvu Bele Krajine, ki je tudi v tem oziru zanimiva. In tako
sem objavljal v »Lovcu« pod napisom »Iz lovskega nahrbtnika«
različne svoje zapiske o tičjem življenju, o divjih mačkah, divjih
prascih, jazbecih i. dr., kar nadaljujem tudi zdaj, odkar bivam
v Št. Lovrencu, in sem priobčil že precej spiskov, posebno od
1. 1925. dalje.
Kot župni upravitelj v Adlešičih sem začel precej drugo leto
in sicer meseca januarja 1. 1887. pisati župno kroniko, ki je bila
prva v vsi dekaniji Semiški, in sem jo pisal, posebno še za časa
svetovne vojske, prav natančno in obširno. V njej sem zapisaval
mnogo let tudi vremenske opazke, katere sem potem porabil za
svoje različne spise in sostavke v »Dolenjskih Novicah« od
1. 1915.—1919. pod naslovom: »Doneski k vremenoslovju Bele
Krajine«. Pri svojem odhodu iz Adlešič pustil sem v arhivu
7 zvezkov župnih kronik in sicer za čas in obsežnih po straneh:
I. zv. od jan. 1887. do avg. 1904., strani 240. II. zv. od sept.
1904. do konca 1907., strani 196. III. zv. od jan. 1908. do sept.
1911., strani 196. IV. zv. od sept. 1911. do avg. 1916., strani 382.
V. zv. od sept. 1916. do okt. 1918., strani 190. VI. zv. od okt. 1918.
do febr. 1921., strani 190. VII. zv. od marc. 1921. do apr. 1922.,
strani 80.
Dopisoval sem pa tudi v »Amerik. Slovenca« blizu 20 let,
skoraj edini izmed slov. duhovnikov, za kar sem dobival list
zastonj. Ok. 1. 1910. pisal mi je tedanji urednik »Am. SI.« dr. Jos.
Klepec in me prosil, da naj še nadalje dopisujem v list, češ, da
so ravno moji dopisi pridobili »Am. SI.« največ naročnikov med
Belokranjici, ki so izvedeli iz njih belokr. novice, katere sem
sporočal ne samo iz svoje župnije, ampak tudi iz drugih belokr.
župnij. To sporočanje domačih novic v »Am. SI.« mi je pa mnogo
koristilo glede denarnih prispevkov in podpor za cerkvene po«
trebščine, kadar sem kaj potreboval za župno cerkev ali podruž«
niče. Pisal sem svojim župljanom v Ameriko in jim poslal nabi«
82 Ivan Feliks Šašelj:
ralne pole. In res sem dobil prav veliko podpor. Večkrat sem
dobil na eno pismo po 50, 100, pa tudi 150 gl. In to je bilo nekaj
pred 25., 30.—40. leti. Darovali pa niso samo Belokranjci in Slo*
venci, ampak veliko tudi Hrvati. Za vse stvari, kar sem rabil pri
cerkvah, sem dobil več kot polovico iz Amerike, drugo pa doma,
in vse po prostovoljnih doneskih, da ni bilo treba nikdar pobirati
po hišah ali pri davkih. Z Ameriškim denarjem sem preskrbel
in naredil nove cerkv. zastave, nove orgle, dva križeva pota, v
župni cerkvi in v Tribučah, oba nova vel. oltarja pri obeh po*
družnicah, prekril sem s pločevino župno cerkev in podružnico
v Tribučah in oba zvonika pri podružnicah, v štirih letih sem
sezidal 3 kapelice, v katerih eni, v Dolenjcih se tudi mašuje,
naročil sem več novih zvonov, zadnjega največjega za župno
cerkev, za katerega sem dobil en dan iz dveh krajev v Ameriki
48.000 K, in več drugega.
Moji spisi in spiski.
»Slov. Narod« 1. 1880. št. 9. in 10. Listek: O najdbi rimskih denarjev
v Mokronogu.
»Novice« 1. 1880. št. 17: Domače starine: Slov. mapa iz 1. 1775. —
št. 20: Pravljica o Hmelniškem gradu na Dolenjskem.
L. 1886. je izšla knjižica: Zgodovina Šempeterske fare na
Dolenjskem.
»Slovan« 1. 1886. št. 12. in 13.: Lavoslav Gorenjec — Podgoričan
(življenjepis).
»Slovan« 1. 1886. št. 14.. 20. 24.: Belokranjske narodne pesmi.
L. 1887. je izšla knjižica: Zgodovina Adlešičke fare na Belo«
kranjskem.
»Slovan« 1. 1887. št. 5., 6., 7., 11., 12.: Belokranjske nâr. pesmi.
»Ljubljanski Zvon« 1. 1887. št. 8.: Ivanjske pesmi iz Adlešič.
»Slovenec« 1. 1887. št. 238. Listek: Nekoliko belokranjskih besed in
izrazov iz Adlešič.
»Drobtinice« 1. 1887. st. 288.: Belokranjski pregovori.
»Dom in Svet« 1. 1888. str. 196.: Belokranjski pregovori.
»Dom in Svet« 1. 1889. str. 132.: Belokranjske narodne pesmi.
»Dom in Svet« 1. 1889. str. 163.: Belokranjske narodne pesmi.
»Dom in Svet« 1. 1890. str. 256.: Belokranjski pregovori in reki.
»Dom in Svet« L 1891. str. 174.: Mokronog (s sliko).
»Dom in Svet« 1. 1891. str. 430.: Narodne stvari: Pesmi VI., VIL
»Dom in Svet« 1. 1891. str. 431.: Nekoliko belokr. izrazov in slovniških
posebnosti iz Adlešič.
Avtobiografija povodom 70sletnice pisateljevega rojstva. 83
6«
»Zgodovinski Zbornik« 1. 1889.—1895. št. 4., 5., 6., 8., 9., 10., 17.,
29.: Doneski k zgodovini zvonarjev iz zvonov na Kranjskem.
»Dom in Svet« I. 1892. str. 480. in 528.: Nekoliko belokranjskih vraž
in praznih ver.
»Dom in Svet« 1. 1893. str. 96.: Belokranjski pregovori in reki.
»Dom in Svet« 1. 1893. str. 136.: Grad Pobrežje v Beli Krajini (s sliko).
»Dom in Svet« 1. 1893. str. 192.: Belokranjski pregovori in reki.
»Zgodovinski Zbornik« 1. 1893. str. 359.—364.: Zgodovinski drob«
tinice iz nekaterih cerkva na Dolenjskem.
»Dom in Svet« 1. 1893. str. 365.: Žalostna gora na Dolenjskem (s sliko
na str. 209.). Ravnotam Grad Krupa v Beli Krajini (s sliko).
»Dom in Svet« 1. 1893. str. 367.: Mokronoški grad (s sliko).
»Dom in Svet« 1. 1893. str. 431.—432.: Nekoliko belokr. izrazov in
slovniških nenavadnosti iz Adlešič II.
»Izvestja muzejsk. društva« 1. 1893. str. 160.: Dve opazki k
Vrhovčevi »Zgodovini Novega Mesta.
»Dom in Svet« 1. 1894. str. 383.: Nekoliko belokr. vraž in praznih
ver. III.
»Dom in Svet« 1. 1894. str. 512.: Nekoliko belokr. vraž in praznih
ver. Vile.
»Izvestja muzejsk. društva« 1. 1895. str. 127.: Zemeljski potres
v Mokronogu.
»Izvestja muzejsk. društva« 1. 1895. str. 167.: Koliko je štela
Ljubljana pred 93. leti rokodelcev, obrtnikov in trgovcev. Ravnotam str. 168.:
Zanimiv napis.
»Dom in Svet« 1. 1896. št. 4., 6., 10., 13., 14., 16.: Iz belokr. besednega
zaklada. I.
»Dom in Svet« 1. 1897. št. 5., 6., 17.: Iz belokr. besednega zaklada. II.
»Dom in Svet« 1. 1897. str. 640.: Nâr. blago: Vile.
»Dom in Svet« 1. 1899. št. 16., 17., 18., 20.: Iz belokr. besednega
zaklada. III.
L. 1906. izšel je I. z v. »Biserni c«, 1. 1909. pa II. z v. »Biserni c«.
»Dom in Svet« 1. 1911. str. 164.: Belokranjski pregovori in reki.
»Izvestje muzejsk. društva« 1. 1908. str. 78.: O Vodnikovi in
Čopovi sliki.
»Carniola« 1. 1911. str. 230.: Iz spominov na lakotno leto 1817. in:
Kako nastajajo včasih krajevna imena.
»Lovec« 1. 1911. str. 113.: O divjem prascu — in str. 133.—134.: Divje
zveri nekdaj v Beli Krajini.
»Zlata Doba« L 1912. str. 29.: Alkohol in potomstvo.
»Carniola« L 1912. str. 147.: Kako se spreminjajo včasih priimki.
»Carniola« L 1912. str. 223.—231.: Doneski k zgodovini zvonarjev in
zvonov na Kranjskem. (Tu je tudi seznam vseh do tedaj znanih a) kranjskih
zvonarjev, v kronol. redu, b) vseh tujih zvonarjev, katerih zvonovi se nahajajo
na Kranjskem.)
»Carniola« 1. 1912. str. 292.: Nekoliko popravkov k R. Peruškovi oceni
mojih »Bisernic«.
84 Ivan Feliks Šašelj:
»Zlata Doba« 1. 1913. str. 149.—150.: Alkohol — morilec.
»Carniola« 1. 1914. str. 96.: Zanimiv zvon — in: Star zvonec iz edine
pravoslavne cerkve na Kranjskem (iz Bojanec. — Ta zvonec sem kupil od
cerkv. predstojništva na Bojancih za 12 gl. in ga podaril dež. muzeju v Ljub:^
Ijani. V spisku sem objavil tudi nekaj podatkov glede naselitve Bojančanov
na Bojancih).
»Love c« 1. 1914. št. 3. je prinesel 4 zapiske a) o ustreljeni kanji, b) o
ustreljenem kačarju, c) o živo ujetem kragulju, č) o veliki bobnarici.
»Dom in Svet« L 1914. str. 411.: 4 belokr. nâr. pesmi — in str. 412.:
Belokr. pregovori in reki.
»Lovec« 1. 1914. str. 210.—211.: O nekaterih ticah selilkah glede na
letošnjo izselitev.
»Dom in Svet« L 1915. str. 108., 139.-140.: Iz belokr. besednega
zaklada. u
»Dolenjske Novice« 1. 1915. št. L: Doneski k vremenoslovju me«
seca sušca v Beli Krajini.
»Dol. Novice« 1. 1915. št. 5., 6.: Iz žalostnih zapiskov belokr. župne
kronike: Ponesrečenci Adleške župnije v Ameriki.
»D o L Novice« 1. 1915. št. 9.: O nekaterih večjih požarih v Beli Krajini
v zadnjih 27. letih.
»D o L Novice« 1. 1915. št. 13., 14., 16., 17., 18.: Doneski k vremenom
slovju Bele Krajine II: Kako je v zadnjih 27 letih delala toča škodo po Beli
Krajini, vzlasti v Adleški župniji.
»Dol. Novice« 1. 1915. št. 27.: Doneski k vremenoslovju Bele Krajine
III.: Kdaj je v zadnjih 28 letih v Beli Krajini, vzlasti na Gorjancih, vsako leto
prvikrat sneg zapal.
»Dol. Novice« 1. 1916. št. 45.—52.: Doneski k vremenoslovju Bele
Krajine IV: Kake žime smo imeli v zadnjih 29 letih v Beli Krajini, vzlasti v
Adleški župniji.
»Dom in Svet« 1. 1916. str. 52.-53.: Belokranjski pregovori in reki.
»D o L Novice« L 1916. št. 2.: O potresih v Adlešičih v zadnjih 30 letih.
»Carniola« 1. 1916. str. 80.—84.: Doneski k zgodovini zvonarjev in
zvonov na Kranjskem II. i
»Dol. Novice« L 1916. št. 7.—15.: Doneski k vremenoslovju Bele Kra»
jine V: O vročini in suši v Beli Krajini, vzlasti v Adleški župniji, v zadnjih
30 letih.
»Dom in Svet« L 1916. str. 279.—280.: Iz belokr. besednega zaklada.
»D o L N o v i C e« L 1917. št. 44.: Dodatek k spisu v Dol. Novicah št. 7.—15.
»D o L Novice« L 1917. št. 47.-52. in št. L, 2.: Kakšne letine smo
imeli v Adleški župniji v zadnjih 30 letih.
»Dol. Novice« 1. 1917. št. 4.: Kako so nekje v Beli Krajini lisico lovili.
»Dol. Novice« 1. 1917. št. 5., 6., 7.: Kakšno zimo smo imeli letos v
Beli Krajini, vzlasti v Adleški župniji.
»Dol Novice« L 1917. št. 9., 12., 14., 16., 29., 33. in 1, 1918, št, 3„ 8„ 9,:
Iz spominov na lakotno leto 1817. Spis je sestavljen za Dolenjske dekanije
Semič, Novo Mesto, Trebnje in Žužemberk, kolikor sem mogel dobiti podatkov
iz župnih matic za posamezne župnije.
Avtobiografija povodom 70»letnice pisateljevega rojstva. 85
»Dol. Novice« 1. 1918. št. 10.: Kako so ujeli nekje v Beli Krajini
kunoszlatico živo.
»Dom in Svet« 1. 1918. str. 168.: Belokranjski pregovori in reki.
»Dom in Svet« 1. 1919. str. 172.: Belokranjski pregovori in reki ¦— in:
Iz belokr. besednega zaklada.
»Dol. Novice« 1. 1919. št. 6.—35.: Doneski k vremenoslovju Bele Kra«
jine VI: Kakšno vreme smo imeli v Beli Krajini, vzlasti v Adleški župniji v
zadnjih 10 letih v posameznih mesecih. (Spis je natisnjen samo do konca julija
1. 1917., ker so potem »Dol. Novice« prenehale. Ostali rokopis pa je v župni
kroniki v Adlešičih).
»Dom in Svet« 1. 1919. str. 310.: Belokr. pregovori in reki.
»Lovec« 1. 1920. str. 150.: Divje mačke in volk v Beli Krajini 1. 1919.
»Dom in Svet« 1. 1920. str. 9.—10. (na platnicah): Belokranjski pre»
govori in reki.
»Lovec« 1. 1921. str. 63.: O udomačeni vidri.
»Lovec« L 1921. str. 127.—128.: Nekoliko podatkov o tičjem življenju
v Beli Krajini za 1. 1920.
»Lovec« 1. 1921. str. 145.—156.: O jazbecih v Beli Krajini.
»Lovec« 1. 1921. str. 358.-359.: O divjih mačkah v Beli Krajini.
»Lovec« 1. 1921. str. 379.: O dehorjih v Beli Krajini.
»Dom in Svet« L 1922. str. 48.: Belokr. pregovori in reki.
»Lovec« 1. 1922. str. 140.: Divje mačke v BeU Krajini.
»Lovec« L 1922. str. 227.: O divjem prascu — in str 230.: Nekaj done=
skov glede tičjega življenja v Beli Krajini za L 1921.
»Lovec« 1. 1925. str. 364.-365.: O udomačenih vidrah.
»Lovec« L 1926. str. 164.: O divjih mačkah.
»Lovec« 1. 1926. str. 229.-230.: Nekoliko podatkov o tičjem življenju
v Št. Lovrencu na Dol. za 1. 1925.
»Mladika« 1. 1926. str. 310.: Narodni pregovori in reki a) Belokranjski
iz Adlešič — str. 428.—429. b) Dolenjski iz Št. Lovrenca.
»Love C« L 1926. str. 406.—407.: 2elve v Krki.
»Slovenec« 1. 1926. št. 294. Listek: -{• Milan Šašelj (življenjepis s sliko).
»Lovec« 1. 1927. str. 43.: Želve v Krki.
»Slovenec« L 1927. št. 26 a. Listek: O divjanju fašistov o priliki anek«
sije 1. 1921. v Istri.
»Slovenec« 1. 1927. št. 57., 61., 62. Listek: Dve zanimivi pismi nekdas
njega spremljevalca misijonarja Knobleharja na njegovem misijonskem potu
v Egipt, Nubijo in Sudan iz L 1853. in 1854.
»Lovec« L 1927. str. 207.: O udomačeni vidri.
»Lovec« 1. 1927. str. 207.—208.: Nekoliko podatkov o tičjem življenju v
Št. Lovrencu na DoL za 1. 1926.
»Love C« L 1927. str. 236. : O nekdanjih risih na Kranjskem.
»Lovec« 1. 1927. str. 308.: O udomačeni divji gosi.
»Lovec« L 1927. str. 345.: O nekaterih nenavadnih gnezditvah.
»Love c« 1. 1927. str. 374., Želva v Krki.
»Mladika« 1. 1927. str. 435.: Dolenjski pregovori in reki.
Ivan Feliks Šašelj.
»Lovec« 1. 1927. str. 441.—442.: Mačka velika škodljivka lova — in:
Kača na drevesu.
»Lovec« 1. 1928. str. 27.—29.: O zatiranju ticsselilk po Italijanih — in:
Par opazk glede škurhov na Kranjskem.
Časopis za slov. jezik, književnost in zgodovino« 1928
str. 171—173: Slovarski doneski iz Št. Lovrenca na Dol.
»Lovec« 1. 1928. str. 88.—89.: Nekoliko podatkov o tičjem življenju v
St. Lovrencu na Dol. za 1. 1927.
»Lovec« 1. 1928. str. 202.: Zvestoba lovskega psa.
»Mladika« 1. 1928. str. 304.-306.: Nepoznan slovenski slikar (Jakob
Sasel, s sliko).
»Lovec« 1. 1928. str. 339.: Ljubezen in prijaznost ovčjega psa do drugih
živali — in str. 341.: Želve na Kranjskem — in: Želve v Krki in drugod.
»Mladika« 1. 1928. str. 465.: Dolenjski pregovori in reki.
»Lovec« 1. 1929 str. 111—112: Ornitološki zapiski za Št. Lovrence ob
Tem. na Dolenjskem in njegovo okolico za 1. 1928.
Résumé.
Ivan Feliks Šašelj, le plus fécond des folkloristes slovenes,
nacquit le 13 mai 1859 a Mokronog (département de Ljubljana).
Il était curé pendant 36 ans dans la paroisse de Adlešiče, en Car*
niole Blanche. Ainsi il avait 1' occasion de connaître jusqu' au
fond r âme et la vie du peuple, habitant les rives de la Kolpa.