OS HLh KNJIŽNICA CEUE
^ m tv

CELJSKI ZBORNIK 1993
Celjski zbornik 1993
Založila: Skupščina občine Celje Izdala: Osrednja knjižnica Celje Uredniški odbor: Tanja Badovinac, dr. Janez Cvirn, Jožica Dolenšek, Janko Germadnik, Branko Goropevšek, Vlado Novak, dr. Ivan Stopar Glavni urednik: Janko Germadnik Odgovorni urednik: Branko Goropevšek
Lektor: Janko Germadnik Prevodi v angleščino: Katarina Kobilica Prevodi v nemščino: Niko Hudelja in Marija Javor-Briški Klasifikacija: Srečko Maček Naslovnica: Jana Spendi Tisk: Marginalia, december 1993 Naklada: 600 izvodov
Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira.
ISSN 0576-9760
Pomnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-187/92 mb z dne 15. 6. 199Z sodi Celjski zbornik med proizvode, za katere se plačuje 5% prometni davek od prometa proizvodov.
KAZALO-CONTENTS
Članki in razprave - Articles and Treatises
Irena Lazar, Sledovi steklarske proizvodnje v Celeji
Evidence of Glass Production in Celeia.......... .......................7-16
Dušan Kos, Lastniki, posestniki in prebivalci grajskih poslopij na Celjskem do začetka 15. stoletja
The Owners, Tenure Holders and the Inhabitants of the Castles in the Celje
Region Until the Beginning of the 15th Century ....... ............... 17-60
Ivan Stopar, Kuwassegove vedute slovenske Štajerske (1840-1845)
Kuwasseg's Landscape Paintings of Slovenian Styria (1840-1845)..... ..........61-94
Ivanka Zajc-Cizelj, Učni jezik in materinščina na celjskih osnovnih šolah 1777 - 1918
The Officiai Language and Mother-Tongue in the Celje Primary Schools from 1777
to 1918........................................95-122
Bogdan Jurkovšek, Tea Kolar-Jurkovšek, Okamnine v Pokrajinskem muzeju Celje
The Collection of Fossils in the Regional Museum of Celje ..... .......... 123-142
Branko Goropevšek, Razpad sloge na slovenskem Štajerskem 1906-1907
The Collapseof Concord in Slovenian Styria in 1906 and 1907 ............. 143-162
Bojan Himmelreich, Slovenski člani jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci 1919-1920
The Slovene Members of the Yugoslav Delegation to the Paris Peace
Conference 1919-1920 ................................ 163-180
Rolanda Fugger-Germadnik, Položaj ženske v celjski industriji v tridesetih letih 20. stoletja
The Position of Women in the Celje Industriai Sector in the 1930's............181-198
Aleksander Žižek, Kratek oris strukture in delovanja Štajerske domovinske zveze na Celjskem v letih 1941-1945
A Short Outline of the Structure and Activities of the Styrian Homeland Association
in the Celje Region from 1941 to 1945 ......................... 199-274
Milko Mikola, Delovanje partizanskih in vojaških sodišč na Celjskem v letih 1941-1945
Activity of the Partisan and the Military Courts in the Celje Region in
the Period 1941-1945 ........................................................275-326
Zapisi - Notes
Igor Grdina, Avtobiografsko in avtotematsko v Prešernovem opusu
The Autobiographical and Autothematical in Preseren's Opus.............. 327-332
Primož Kuret, Zemlinsky - učitelj slovenskega skladatelja Josipa Ipavca
Zemlinsky - Teacher of the Siovenian Composer Josip Ipavec.............. 333-340
Tatjana Badovinac, Dva portreta opata Voduška
Two Portraits of the Abbot Vodušek............................. 341-346
Vladimir Šlibar, Domača obrt v dolini Žičnice
Cottage Industry in the Valley of Žičnica..........................................347-354
Gradivo - Materials
Janez Cvirn, Ludwik Gumplowicz in slovensko vprašanje
Ludwik Gumplowicz and the Slovene Question...........
355-366
Irena Lauur
SLEDOVI STEKLARSKE PROIZVODNJE V
CELEJI
Izdelava in uporaba stekla je v rimskem obdobju dosegla izredno raznolikost. Razen za izdelavo posod, ki so lahko predstavljale enostavne stekleničke ali živobarvne posnetke dragocenih posod iz poldragih kamnov, so steklo uporabljali še za okna, notranjo dekoracijo, obloge sten in pohištva.
Najstarejši stekleni predmeti so znani približno iz sredine tretjega tisočletja pred našim štetjem. To so predvsem steklene jagode in podobni drobni predmeti, ki so služili za okraševanje in nakit. Najprej se pojavijo v Mezopotamiji in Egiptu, živahnih barv in raznolikih ornamentov.
Izdelava teh drobnih steklenih predmetov se začne zgodaj razvijati tudi na evropski celini, v Italiji in vzhodnoalpskem prostoru. Steklene jagode v Sloveniji poznamo kot pridatek v grobovih že v obdobju kulture žarnih grobišč, v naslednjih stoletjih pa se obrt še obogati in razširi.
Kako je prišlo do iznajbe stekla, je seveda nejasno. Plinij v svojem delu Naturalis Historia v 36. knjigi podaja kratko zgodovino o steklarski proizvodnji, o iznajdbi stekla pa piše naslednje:
"Tisti del Sirije, ki meji na Judejo in je znan kot Fenicija, ima močvirje imenovano Condebia in leži ob vznožju gore Karmel. To področje naj bi bilo izvir reke Belus, ki teče v morje in se vanj izlije pri mestu Aka. Tok reke je počasen in voda nečista. S seboj nosi pesek, ki ga ob oseki odloži. Morski valovi ga nato spirajo in zato se pesek svetlika v soncu. Obala z odloženim peskom reke Belus ne sega niti kilometer v dolžino, a je bila dolgo edini vir peska za izdelavo stekla. Zgodba pripoveduje, da so tu pristali trgovci s tovorom surove sode (nitrum). Ko so po obali iskali primeren prostor za ognjišče, niso našli dovolj velikih kamnov in so zato uporabili bloke surove sode z ladje. Ob kurjenju ognja sta se pesek in soda stalila in pomešala. Presenečeni pomorščaki so opazili prozorno tekočo snov, kije polzela izpod njihovih loncev. Tako so odkrili steklo"1.
To je seveda le ena od zgodb, ki skuša pojasniti odkritja v človekovi zgodovini, vendar je morda v njej tudi zrno resnice.
Rimsko steklo je bilo mešanica kremenjaka, sode in apna. Glavna sestavina je bil kremenčev pesek. Le-ta je obsegal 65-70 % vsebine, temu so dodali sodo (15 %) kot topilo, da je masa postala prej tekoča in apno (10 %), ki je imelo vlogo stabilizatorja
in je izboljšalo trdoto stekla ter njegovo kemično obstojnost2. Ostalih 5 % je odpadlo na razne primesi, ki so bile sestavni del gornjih sestavin.
Skoraj vsak kremenčev pesek, opran in segret, da se odstranijo nečistoče, lahko služi za izdelavo stekla. Plinij piše o virih čistega peska3, ki so bili znani takratnim steklarjem: Belus, reka v severnem Izraelu, Volternus v Italiji. Velike zaloge čistega peska so tudi blizu Kölna, kar je omogočilo razmah steklarstva na tem področju pod Rimljani.
Brez raznih primesi, ki bi barvale steklo, je le-to rahlo zelenkasto zaradi prisotnosti železa v pesku. Z dodajanjem različnih kovinskih oksidov so steklarji dobili široko paleto barvnega stekla.
Tudi arheološka izkopavanja v Celju so odkrila poleg številnih fragmentov keramike in bronastih predmetov ostanke različnih steklenih posod. Bogastvo steklenega gradiva Celeje so nam zaenkrat najbolje predstavili grobovi iz Gubčeve ulice v Celju4. Bogate in raznolike oblike kažejo, da je stekleno posodje že zgodaj tudi v Celeji postalo nepogrešljiv del materialne kulture. Z izkopavanji na Levstikovi ulici v letih 1991-925 pa smo dobili nove podatke tudi o verjetni steklarski proizvodnji v samem mestu6.
Severno od odkritega obzidja smo sledili močni koncentraciji fragmentov steklenih posod, kosov opeke s sledovi steklene taline in amorfnih koščkov stekla. Vse te najdbe so nas napeljale k domnevi, da smo naleteli na ostanke davno uničene rimske steklarske delavnice.
Pri pripravi steklene taline so namreč rimski steklarji osnovnim surovinam dodali nekaj razbitega stekla in kose slabo izdelanih posod ( danes jih dodajo 15 - 30 %). Ti dodatki so znižali temperaturo, potrebno za taljenje in tudi povečali čistost stekla.
Izkopavanja na področjih antičnih steklarskih delavnic (Köln, Akvileja) so pogosto odkrila zaloge razbitih posod in kose neobdelanega stekla7.
V Levstikovi ulici se pojavlja velika količina neobdelanega stekla v kvadrantih A-C, najmočnejša koncentracija pa je bila zabeležena v kvadrantu B 2 (velikost 4 x 4 m). Pojavlja se v plasti 011, ki je na vsem najdišču opazna kot najizrazitejša kulturna plast in jo je slediti v globini 180 do 300 cm.
Poleg neobdelanega stekla in fragmentov steklenih posod smo odkrili na istem področju ostanke opeke, ki se je drži stopljeno steklo. V tem primeru ne gre za stopljene posode ali kose stekla, temveč za stekleno talino, morda za ostanke pripravljene steklene mase ali za ostanke uničene steklarske peči.
O steklarskih pečeh in njihovi obliki v rimskem obdobju je malo znanega. Izkopavanja so odkrila tlorise nekaterih steklarskih peči v Nemčiji in Veliki Britaniji Po upodobitvi rimske steklarske peči na oljenki iz Benkovca (Asseria) v Dalmaciji in iz Italije9 lahko sklepamo, kako naj bi izgledale takratne steklarske delavnice. Na risbi je videti,
da je imela peč dva prostora. Nad talilnim prostorom je bil še eden, ki je verjetno služil za odlaganje že izdelanih posod, da so se počasi hladile. Take peči so uporabljali do srednjega veka in ponekod še dlje. Kurili so jih z lesom, ponekod so uporabljali tudi oglje, ker daje dolgotrajnejšo toploto.
Poleg steklenih fragmentov in ostankov opeke pa domnevo o steklarski delavnici najbolje potrjujeta fragment topilnika (T. 1:1) in kalupa (T.l:2). Spodnji del koničnega topilnika je po obliki podoben topilnikom, ki so bili najdeni v Gubčevi ulici v Celju in so jih uporabljali pri ulivanju bronastih izdelkov. Izdelan je iz fino prečiščene gline, na površini pa so vidni ostanki stopljenega stekla.
Oblika in velikost posod za taljenje stekla, ki so jih uporabljali rimski steklarji, sta bili raznoliki. Poročila z izkopavanj na Madžarskem \ kjer so prav tako odkrili ostanke steklarskih delavnic, kažejo, da so steklo najprej stalili v nizkih kamnitih posodah, v Veliki Britaniji pa so bile posode za taljenje izdelane iz prečiščene gline in oblikovane kot lonci12. Njihova velikost je variirala, prostornina največjih pa je znašala tudi preko 10 kilogramov.
Fragment kalupa (T. 1:2) kaže polkrožen kanal in je podoben kalupom, ki so jih uporabljali za odtiskovanje dna steklenic. Steklenice, ki so bile v 1. stoletju tudi pomembno transportno posodje, so pihali prosto ali v kvadraten kalup, dno pa so pogosto odtisnili v kalup, okrašen z odtisi krogov ali celo z napisi delavnice. Kalupi so dokaj redke najdbe, poznamo jih iz Kölna1? in Madžarske14 in v večini predstavljajo kalupe za odtis stekleničnega dna.
Med ostalimi steklenimi fragmenti so posebej zanimivi deformirani kosi posod, ki so bili uničeni že v sami delavnici. Gre za ostanek pokvarjenega ustja, zvitega in sploščenega ročaja (T. 1:3,4) ter brezštevilne kose steklene mase, oblikovane v kaplje, iz katerih so verjetno vlekli ročaje in druge aplikacije, ki so jih posodam dodajali po pihanju osnovne oblike (T. 1: 5).
Fragmenti steklenih posod predstavljajo dokaj široko lestvico stekla, tako glede izdelave kot oblike.
Posebej izstopajo fragmenti mozaičnega stekla (T.2:3; 3.8). To so ostanki posod, ki so bile narejene iz vnaprej pripravljenih raznobarvnih ploščic. Polagali so jih v kalup in nato zalili s steklom ali stopili, da so se zlile15. Tudi rebraste skodelice, tipično in pogosto obliko posod v 1. stoletju16, so ulivali v kalup. Barvno steklo, ki so ga dobili z dodajanjem kovinskih oksidov v stekleno talino, je dokaj dobro zastopano. Barvna lestvica sega od vijoličastih odtenkov do temno modrih steklenih izdelkov (T. 2: 8; 3:3), ne manjkajo pa niti različne drugobarvne aplike iz steklene paste (T. 2:4,6).
Predstavljen je le ožji izbor nekaj najzanimivejših najdb. Najbolj značilni kosi, ki jih lahko časovno natančneje opredelimo, so mozaično steklo in rebraste skodelice. Izdelava teh posod je omejena na prvo in deloma drugo stoletje. Ostanki kvadratnih
steklenic z dnom, odtisnjenim v kalup (T. 2:1,2), pa so izdelek, ki je v uporabi še v tretjem stoletju . Verjetno bo šele analiza ostalega gradiva z najdišča omogočila natančnejšo časovno opredelitev. Odprto ostaja vprašanje, ali gre za ostanke davno uničene delavnice in situ ali pa nam bodo raziskave sosednjih parcel ponudile še kakšen drugačen odgovor.
Opis tabel:
Tabela 1 ( M 1:3, risbe Zvonka Požun)
1.	Spodnji del topilnika iz fino prečiščene gline, na površini ostanki staljenega stekla, ohr. v. 8 cm. Invit. A 21 558.
2.	Fragment glinenega kalupa (?) z odtisom polkroga, vel. 7 x 7 cm. Inv. št. A 21 557.
3.	Sploščeno in uničeno ustje posode iz brezbarvnega stekla, vel. 2,8x3,4 cm. Inv. št. A 21 597.
4.	Sploščen in zvit ročaj iz prozornega, rahlo zelenkastega stekla, dl. 2,5 cm, š. 0,9 cm. Inv.št. A 21 593.
5.	Nepravilno oblikovana kaplja rahlo modrikastega stekla, na eni strani izvlečena v trak, dl. 4 cm. Inv. št. A 21 591.
6.	Rahlo vboklo dno steklene posode, na dnu je nalepljena steklena nit v dveh krogih, pr. 3,8 cm. Inv. št. A 21 543.
7.	Nekoliko vboklo dno steklene posode, na dnu je nalepljena steklena nit v dveh krogih, pr. 4 cm. Inv. št. A 21 559.
Tabela 2
1.	Fragment dna stekleničke, ki ima na dnu odtis v obliki šestlistne rozete v krogu, pr. 6 cm. Inv. št. A 21 539.
2.	Fragment dna kvadratne stekleničke iz rahlo zelenkastega stekla, na dnu odtis kalupa v obliki dveh krogov in pik v vogalih, pr. dna 6 cm. Inv. št. A 21 570.
3.	Del dna posode iz millefiori stekla, vzorec modrorumenih rož na rjavi podlagi, pr. 9 cm. Inv. št. A 21 596.
4.	Fragment posode iz rahlo zelenkastega stekla z apliko iz rumene steklene paste v obliki lista, vel. 2,5 x 2,3 cm. Inv. št.A 21 607.
5.	Del dna posode iz skoraj brezbarvnega stekla, vidni ostanki vertikalnih reber, pr. 6 cm. Inv. št. A 21 609.
6.	Del tordirane steklene paličke, ki je ovita s tanko nitjo rumene steklene paste, ohr. dl. 4 cm, pr. 0,8 cm. Inv. št. A 21 637.
7.	Fragment ustja skodelice z vertikalnimi rebri iz rahlo modrikastega stekla, pr. 12 cm. Inv. št. A 21 608.
8.	Polovica ploščatega okroglega žetona iz temnomodrega stekla, pr. 2 cm. Inv. št. A 21 574.
Tabela 3
1.	Del ostenja posode iz brezbarvnega stekla z brušenim okrasom v obliki kanelur in krogov, vel. 3,7 x 3,6 cm. Inv. št. A 21 600.
2.	Del izvihanega ustja vrča iz rahlo modrikastega stekla, ročaj ni ohranjen, pr. 8 cm. Inv. št. A 21 610.
3.	Fragment ustja čaše iz temnomodrega stekla, na ustju in pod njim tanko rebro, pr. 5,6 cm. Inv. št. A 21 629.
4.	Spodnji del balzamarija iz modrikastega stekla, pr. 3,2 cm, ohr. v. 6 cm. Inv. št. A 21 621.
5.	Fragment ostenja posode iz brezbarvnega stekla z vpraskanima črkama I S. pr. 10 cm. Inv. št. A 21 537.
6.	Fragment steklenega pokrova, steklo rahlo zelenkasto, pr. 16 cm. Inv. št. A 21 545.
7.	Spodnji del steklenega balzamarija, na vboklem dnu vidna sled steklarske pipe (?), pr. 2,5 cm, ohr.v. 2,7 cm. Inv. št. A 21 630.
8.	Fragment večbarvnega, ploščatega kosa stekla v rumeni in modri barvi, marmoriran vzorec, vel. 2 x 2,3 cm. Inv. št. A 21 571.
Opombe:_
1.	Forbes RJ., Class, v Studies in Andern Technolog,', Vol. V, Leiden 1959, 162-165.
2.	Forbes RJ., n.d, 114.
3.	Forbes RJ., n.d, 166.
4.	Kolšek V., Les necropoles de Celeia et de Šempeter, Inventaria Archaeologica, fase. 16, 1972.
5.	Glej poročilo Darje Pirlcmajer v VarsMi spomenikov 35, 1992 ( v tisku ).
6.	Kolegici Darji Pirkmajer, ki je vodila izkopavanja, se zahvaljujem, ker mi je odstopila ta del gradiva v obdelavo.
7.	Priče J., Glass, v StrongD.,Brown D., Roman Crafts, Oxford 1976, 116.
8.	Priče J., n.d, 114.
9.	Abramič M., Eine römische Lampe mit Darstellung des Glasblasens, Bonner Jahrbücher 159, 1959, 149, sl. 1; Baldoni D., Una lucerna romana con raffigurazione di officina vetraria, Journal of Glass Sai di es 29, 1987,22, sl. 1.
10.	KolSek V., Arheološke najdbe iz Gub(e\'e ulice v Celju, katalog razstave, Celje 1978, sl. 10.
11.	Barkoczi L., Pannonische Glasfunde in Ungarn, Studia Archaeologica IX, Budapest 1988, 28, sl. 3:5.
12.	PriceJ., n.d, 115.
13.	PriceJ., n.d, 119, sl. 212.
14.	Barkoczi L, n.d, sl. 2.
15.	Schuler F., Ancient Glassmaking Techniques, The Molding Process, Archaeologj 12, no. 1, 1959, 51.
16.	Isings C„ Roman Glass from Dated Finds, Archaeologia Traiectina II, Groningen, Djakarta 1957, 17.
17.	Rutti B., Beiträge zum römischen Oberwinterthur - Vitudurum 4, Berichte der Züricher Denkmalpflege, Monographien 5, 1988, 82.



Zusammenfassung
Spuren der Glasproduktion in Celeia
Das Regionalmuseum in Celje (Pokrajinski muzej Celje) leitete in den Jahren von 1991-1992 die Rettungsgrabungen in der Levstikova ulica (Levstik-Straße) in Celje. Unter dem Material wurde ungewöhnlich viel Glas entdeckt. Neben Fragmenten verschiedener Gefäße und großer Mengen amorpher Glasstücke wurden auch Reste eines Schmelztopfes und einer Gußform gefunden. Unter den Gefäßfragmenten befanden sich einige schlecht angefertige und weggeworfene Stücke, die beim Blasen zerstört wurden. Diese Funde lassen vermuten, daß wir auf die Reste einer römischen Glaserwerkstätte gestoßen sind. Eine genauere zeitliche Einordnung der Werkstatt wird nach der Analyse des übrigen Materials von der Fundstelle möglich sein.
Dušan Kos
LASTNIKI, POSESTNIKI IN PREBIVALCI GRAJSKIH POSLOPIJ NA CELJSKEM DO ZAČETKA 15. STOLETJA
Celjska kotlina in njena obrobja so bili vedno strateško izjemno pomemben teritorij, preko katerega je potekala najvažnejša cesta med morjem in panonskimi ravnicami. Pri Celju se je cesta odcepila na jug do Save ter na sever proti Koroški in Zgornji Štajerski. Rodovitno področje je bilo potrebno zavarovati in nasploh podpreti njegove ekonomske potenciale. V srednjem veku je postalo to mogoče šele z "iznajdbo" gradov oz. utrjenih vojaških postojank. Na Slovenskem je bil zgodnjesrednjeveški razvoj teh stavb začasno prekinjen z madžarskimi vpadi v 10. stoletju, zato so bili gradovi brez dejanske kontinuitete z zgodnjesrednjeveškimi in antičnimi utrdbami.
V naši razpravi se ne bomo ukvarjali z gradovi kot stavbnimi in arhitekturnimi fenomeni - o tem je bilo že veliko napisanega , niti podrobneje z vprašanjem natančnega časa zgraditve in kasnejših prezidav, ne s pripadajočimi zemljiškimi gospostvi in pravicami. Vso pozornost bomo posvetili lastnikom, posestnikom in dejanskim prebivalcem grajskih stavb na širšem celjskem območju: na severu do Dobrne, na vzhodu do I^emberga pri Poljčanah, na jugu do Ploštanja in Žaženberka in na zahodu do Šeneka. Zanimal nas bo pravni status grajskega poslopja, forme posestništva, bivanja, uprave, morebitne povezave med lastništvom gradu in socialnim statusom, predvsem pa lista politika, ki je v srednjem veku temeljila na pridobivanju posesti in gradov. Gospodova moč je na gospodarski in simbolni ravni temeljila na številu gradov, ki jih je obvladoval, zato se moramo posvetiti tudi kronologiji, vzrokom in posledicam kumuliranja gradov in gospostev na širšem Celjskem. Ker tovrstnih študij pri nas skorajda ni, tudi ne za sicer solidno raziskano celjsko okolico, moramo zato v prvem delu razprave analizirati 17 utrdb, ki si po kastelološki terminologiji še zaslužijo naziv "grad" in "njihove" ljudi. Razvrstitev gradov poteka po njihovi lastniški pripadnosti dejanskim grajskim gospodom (lastnikom), v drugem delu pa so ugotovitve sintetizirane in dopolnjene.
Analitični katalog
Gradovi krške škofije
Anderburg pri Šentjurju je stal na sklenjeni posesti, ki jo je leta 1025 kralj Konrad II. daroval grofu Viljemu II., sinu Sv. Heme Breško-Selške. Vso to alodialno posest je po njegovi smrti grofica Hema leta 1043 poklonila krškemu benediktinskemu samostanu, čigar posest je postala leta 1072 osnovna posest novo ustanovljene krške škofije".
Anderburg je nastal šele v krški režiji, saj ga darovnica (kakor tudi ne vseh drugih kasnejših na darovani posesti) leta 1025 ni omenjala. Glede na to, da je bila darovana posest zaokrožena (30 kraljevskih hub) in omejena z rekami Koprivnico, Hudinjo in Voglajno, bi grad, če bi že stal, vsekakor bil posebej omenjen. O precejšnji starosti pa govori tudi kasnejši sedež deželskega sodišča". Anderburg je po času nastanka sekundaren glede na (tudi krške) Prežin, Ploštanj in Rifnik, kar seje odražalo tudi v imenu gradu (ander-burg, torej drugi, naslednji grad). Grad ni le nadzoroval zemljiške posesti in kasneje trg Šentjur, ampak tudi cesto Celje-Ptuj.
Krški škofje so ga v začetku upravljali z ministeriali, ki so se prvič omenjali leta 1247 (s tem posredno tudi grad), ko je z njihovo pomočjo Herman iz bližnjega (krškega) Ploštanja vrnil gornjegrajskemu samostanu nek fevd. Omenjala sta se Leopold vitez iz Anderburga" (traditor fevda) in Sigmar4. Prvi je identičen z Leopoldom iz Ploštanja, drugi pa s Sigmarjem Žamerškim iz istega časa; oba pa sta bila najbližja sorodnika. Potemtakem je bil Anderburg verjetno že od samega začetka v rokah pripadnikov ozkega rodbinskega kroga tistih ministerialov, ki so imeli tako Ploštanj kot tudi Žamerk. Ministerialne vezi, ki so jih podrejale fevdnemu gospodu, so bile v 13. stoletju že močno razrahljane. Posest je bila fevdna in dedna, zato z njo škofje niso več mogli neomejeno razpolagati. Pred letom 1276 je grad protipravno zasedal Seifrid iz Gallenberga (Mekinj), kralj Otokar Češki pa je tega leta potrdil razsodbo deželnega glavarja škofa Bruna iz Olomuca, ki je škofu vračala vse pravice do Anderburga'. O sporu ne vemo veliko, verjetno pa je Gallenberški zlorabljal gradiščanstvo kot Otokarjev pristaš. Krka je uspela obdržati grad, vendar je dokončno spremenila upravo. Poslej so grad upravljali zamenljivi gradiščani iz vrst krškega viteštva, gospostvo in trg pa uradniki0.
Grad in gospostvo sta se zdela krškim škofom tako pomembna, da ju nikoli niso podelili v fevd, niti celjskim grofom, ki so do konca 14. stoletja prejeli večino krških fevdov. Drobno posest okoli Anderburga so krški škofje podeljevali različnim vitezom, grad sam pa je po kronistu Celjske kronike v prvi polovici 15. stoletja imel celjski vitez Jošt iz Helfenberga. Tujek v srcu svojih posestev je grofe pri teritorializaciji tako zelo motil, da so grad okoli leta 1439 med boji z deželnim knezom porušili. Škofija je kljub temu obdržala gospostvo, ki ga je menda poslej obvladovala iz trga Šentjur, grad pa je bil kasneje verjetno spet pozidan .
Helfenberg je bil krški grad, postavljen na strateškem mestu blizu križišča ceste, ki pelje od Žalca in glavne ceste Ljubljana - Maribor (Ptuj) proti Velenju in se pri Soteski odcepi na vzhod proti krškim gradovom Dobrna, Lemberg, Ranšperk in trgu Vojnik. Nastati je moral okoli začetka 13. stoletja, prvič pa seje omenjal leta 1251 v izvornem imenu Henrika, uglednega, a ne preveč zvestega krškega vazala, ki se je bolj redko nahajal v spremstvu krškega škofa na njegovih vizitacijah najjužnejših krških gospostev. Tedaj je bil najuglednejši med krškimi vazali in vitezi nasploh . Poročen je bil s freudenberško dedinjo Wilburgo, ki mu je že v drugi polovici 13. stoletja omogočila, da je prišel še do tega gradu. Zanimivo je, da je leta 1256 listino svoje žene pečatil s pečatnikom Ortolfa iz Ranšperka9. Ni napačna misel, da je bil Henrik v tesnem sorodu z Ranšperškimi, saj je bilo tovrstno "posojanje" pečatnikov redko in omejeno na
najbližje sorodnike. V začetku 60. let 13. stoletja se je vključil v viteško spremstvo vojvode Ulrika Spanheimskega10. Tovrstno udinjanjc ni imelo večjega vpliva na pravni status gradu Helfenberg, pač pa na politično moč Helfenberškega. Možno je, da Henrik v tem času sploh ni bil več nosilec helfenberškega fevda, ampak ga je imel eden od njegovih sorodnikov, sam pa se je, sodeč po itinerariju, občasno vračal domov. Po Ulrikovi smrti je njegov politični ugled usahnil, zdi pa se, da je kmalu zatem tudi umrl, saj je bil neki Henrik iz Helfenberga, ki je bil leta 1275 porok kunšperškemu vitezu Gundakarju ob izpustitvi iz krškega ujetništva, sodeč po izrazito majhnem ugledu in poziciji, njegov sin". Ugled mu je porasel v začetku 14. stoletja, ko je bil eden najuglednejših spodnještajerskih plemičev, vedno na prvih pozicijah med pričami, medtem ko se je njegov sin Aloh šele začenjal vključevati v družbeno življenje in tudi kasneje kot priča zavzemal zadnje pozicije12. Henrik II. je umrl kmalu po letu 131313, poleg Aloha pa je zapustil vsaj še sina Bertolda14. Alohov družabni krog je zajemal le krške vazale in lokalne plemiče. V ničemer ni dosegel očeta, kaj šele deda.
Po Bertoldovi, predvem pa po smrti Heinzlina (verjetno vnuka Henrika II. in Bertol-dovega sina) pred letom 1330, je Heinzlinovo polovico gradu prejel v pravi fevd Ringel iz Kozjega (na Kozjanskem), ki že nekaj časa ni več živel na izvornem gradu, na kar opozarja sufiks -er ob izvornem imenu. Najbrž je že nekaj let živel na Helfenbergu kot priženjen sorodnik. To polovico je takoj prodal Frideriku Žovneškemu, ki jo je združil s polovico, že prej pridobljeno od Aloha1 . Kozjanski ni več živel na Helfenbergu, pač pa še vedno Aloh, ki se je omenjal še leta 133516. Prav sobivanje je najbrž sprožilo spor, o katerem vemo le to, da ga je vojvoda Albreht II. razsodil v korist Zovneških. nakar jim je krški škof tudi formalno podelil obe polovici, vendar s pridržkom polovice, za katero naj bi Žovneški dobili odškodnino. Nekaj mesecev kasneje je stopila v veljavo zaščitna klavzula, zaradi katere so Žovneški de facto prejeli v fevd cel grad. Vsakokratni škof je poslej skupaj z drugimi krškimi fevdi potrdil Celjskim tudi lastništvo Helfenberga'7. V omenjeni sporni polovici moremo videti Alohove dedne fevdne pravice.
Naslednja generacija Helfenberških, Alohov sin (?) Štefan (1363 - 1392)18, je živel na gradu Helfenberg kot sekundarni vazal Krke oz. Celjskih. Morda so Štefanu in sinu Hansu (štajerski podmaršal) Celjski dovolili bivanje zgolj na "stolpu" v/pri gradu19. Temu v prid govori dosledna uporaba končnice -er pri izvornem imenu. Štefanova brata (?) Aloh II. (vikar in župnik v Vidmu pri Krškem in Šentrupertu)20 in Štefan II. (župnik v Mengšu in Mirni Peči)"1 sta se posvetila Bogu in prebendam.
Po Pircheggerju so Štefanov sin Jošt in oba strica župnika leta 1404 prejeli grad skupaj z drugo posestjo, menda v fevd od krškega škofa. Če to drži, je šlo lahko samo za sekundarni fevd, še posebej zato, ker so Helfenbergerji leta 1437 prejeli grad v fevd od Celjskih"". Friderik II. Celjski je Helfenberg zaradi osebnega sovraštva do Jošta skupaj z Anderburgom porašil leta 1439. Po letu 1456 je bil Helfenberg znova pozidan, vendar na drugem mestu"1. Izvor Helfenberških je nejasen. Ni nujno, da so izvirali (samo?) iz kroga spodnještajerskih krških ministerialov, možno je celo, da so bili po izvoru koroški vitezi z značilnim in široko uporabljanim grbom (škarnica)24.
Posest, kjer je kasneje stal grad Dobrna (Neuhaus), se je prvič omenjala leta 1155 kot allodium Dobern dictum nostre ecclesiepossesionibus adiacens, ki ga je okoli leta 1147 kupil krški škof Roman I. od grofa Hartwika iz Bogna za 145 mark, še preden je Hartwik odšel na drugo križarsko vojno v Jeruzalem. Prodaji je oporekal brat Bertold, češ da je prejšnja lastnica, njegova teta, posest odstopila Kadoldu iz Sumersdorfa s pogojem, da ga lahko odstopi le Bertoldu oz. komurkoli, samo Hartwiku ne. Leta 1149 je škof z dodatnimi 100 markami izplačal Bertolda, Kadold pa se je s prenosom posesti strinjal, tako da ga je grof Rapot iz Ortenburga kot traditor predal krški cerkvi s pristavkom, da mora posest obdržati in je ne podeljevati v fevd"5. Pirchegger pravilno meni, da posest Dobrna pred tem ni bila krška, da pa je morala biti zajeta v darovnici iz leta 1025. Grofica Hema naj bi jo kasneje izločila in kot alod prepustila nekemu sorodniku, ki je bil prednik grofov Bogenskih26. Dobrna je torej bila askvinska posest, vendar leta 1043 izvzeta iz darovnice krškemu samostanu. Tujek, ki se je kol klin zajedal v krško posest, je škofe zelo motil, zato prizadevanje za priključitev ni presenetljivo.
Gradu nad Dobrno sredi 12. stoletja še ni bilo. Misel sloni na spremembi imena posesti, saj je ime gradu skozi celoten srednji vek dajalo ime naselju" . Leta 1224 se omenja neki Neuhaus, torej "na novo zgrajeni grad" v imenu krškega ministeriala Henrika, vendar gre najbrž za novi vitanjski grad2'\ Leta 1252 je znan Bertold, qri katerem Pirchegger prav tako omahuje ali ni šlo morda /a Neuhaus pri Lavamundir toda leto poprej se imenuje Bertold (11.) iz Ranšperka (pri Dobrni) 0. Gotovo je šlo za eno in isto osebo, ki je imela sedež na obeh gradovih. To potrjuje tudi kasnejše dogajanje. Leta 1322 je Albreht iz Dobrne prodal sosedu Ulriku iz Ranšperka večjo posest, tudi v Dobrni, Eberhard iz Dobrne pa nekaj kasneje še drugo posest. Eberhard je leta 1335 prodal Frideriku iz Ptuja svoj del "starega gradu" Ranšperk. Ta delež je zagotovo izviral iz dediščinske mase Ranšperka, do katerega je imela pravico tudi veja iz Dobrne. Poleg tega so oboji imeli enake grbe (vran)31. Potemtakem so grad zgradili krški ministeriali iz bližnjega Ranšperka šele v prvi polovici 13. stoletja32 in mu dali ime, ki je odgovarjalo stanju: Ranšperk je bil "stari", grad pri Dobrni pa "novi" grad (z zornega kota rodbine).
Do začetka 14. stoletja so krški škofje že pozabili na obljubo, da ne bodo posesti in s tem tudi gradu podeljevali v fevd. Že Dobrnski so najbrž imeli grad v fevdu. Okoli leta 1346 je Eberhard iz Dobrne zastavil grad krškemu kapitlju in ga ni več mogel rešili, zato ga je škof podelil v fevd Herdegnu in Frideriku iz Ptuja. Po Pircheggerju so plemiči iz Dobrne obdržali grad kot sekundarni fevd (izrecno šele leta 1404 kot averlehen), zemljiško posest v okolici pa so imeli v pravem fevdu vse do izumrtja Ptujskih leta 1438, ko so tudi grad ponovno prejeli v neposreden fevd33. Po Pircheggerjevi zgodbi bi torej zveza Ptujskih in Dobrnskih morala biti skoraj stoletje dokaj trdna. Dobrnski so imeli celo grobnico na Ptujski gori in ne kje drugod bližje doma. Po smrti Hertla in Hartnida iz Ptuja je krški škof leta 1387 podelil pet gradov, med njimi tudi Dobrno, grofoma Hermanu 1. in Viljemu Celjskima ter nečaku Frutu Mayrhoferju menda zalo, ker naj bi bili Ptujski pred izumrtjem (v resnici so izumrli pol stoletja kasneje). Ptujski so Dobrno uspeli obdržati do izumrtja (potrditev še leta 1428)34. Podelitev iz leta 1387 ni imela pravnega pokritja, saj so bili vsi fevdi dedni. V bistvu je šlo za političen akt,
za utrditev zavezništva med Krko in Celjskimi proti Ptujskim in Kunšperškim, pri katerih je bilo na vidiku medsebojno dedovanje.
Primerjava Pircheggerjevih ugotovitev in nekaterih listin iz 14. stoletja kaže na določena odstopanja v realnem življenju. Že Eberhardova aktivnost kaže na več^i vpliv Žovneško-Celjskih v življenju plemičev iz Dobrne kot krških škofov in Ptujskih" '. Leta 1378 pa ie Hartnid iz Ptuja jasno razsodil, da je neki Hansel iz Dobrne podrejen Celjskim ". Tekst listine namiguje, da se je (vsaj) del Dobrnskih odselil iz Dobrne in pristal med "brezdomnim" celjskim viteštvom. To, poleg mlajšega Hanslovega sorodnika Sigmunda na dvoru v Celju, potrjuje tudi imenska končnica -er pri vseh še v začetku 15. stoletja. Problem pa se poglobi s povsem drugačnim Sigmundovim grbom (desna konica), kot so ga imeli starejši Dobrnski37. Vprašati se smemo, ali ni po letu 1346 pravzaprav večina Dobrnskih zapustila grad in se nanj vrnila šele v začetku 15. stoletja, vendar ne neposredno; Hanslov in Sigmundov rod ni imel direktne kontinuitete s starimi Dobrnskimi in je najbrž prišel v njihovo bližino s poroko katere od Dobrnskih. Izvorno ime (Neuhauser) je izhajalo od enega številnih istoimenskih gradov na Koroškem, Štajerskem in Salzburškem. Tako si lahko razlagamo povsem drugačen grb, ki je v 15. stoletju vseboval v kvadriranem ščitu tudi starega ranšperško-dobrnskega vrana, pač zato, ker so želeli nadaljevati tradicijo v Dobrni38. Eden iz istega rodu je bil v začetku 15. stoletja celo salzburški nadškof (Eberhard). In končno, le zakaj se po letu 1346 nikoli niso omenjali v zvezi z gradom pač pa samo z nekaterimi fevdi? Razmerje med Ptujskimi in Dobrnskimi pa tudi ni bilo vedno tako pristno, da bi fevdna sekundarnost zdržala zìi vedno.
Skupen izvor in sekundarnost Dobrne do okoliških gradov, predvsem Ranšperka, je potrjena še drugače. Dobrna je bila dolgo časa združena z Ranšperkom in Lembergom (pri Dobrni), ves kompleks pa so imeli kasneje v fevdu Ptujski. V sodnem sistemu je bilo gospostvo le pomerij, deželsko sodišče pa je bilo v bližnjem Lembergu3 .
Ilmberg pri Dobrni (Lemberg, Löwenberg) in njegovi prebivalci se pogosto in brez potrebe mešajo s Lembergom pri Poljčanah (Lengenburg)40, ki je bil od 12. stoletja v posesti Žovneških in je v 14. stoletju postal jedro grofije Celjskih. Izvirni imeni obeh sta v vseh virih dosledno pisani različno, tako da je ločevanje enostavno, še zgovornejša pa je razlika pri posestnikih.
Lemberg pri Dobrni je stopil v javnost z imenom Eberharda, ki je leta 1213 skupaj z bratom Uschalkom iz Ranšperka pričal (oba na zadnjih pozicijah!) v Mariboru listino vojvode Leopolda VI41. Oba sta bila ministeriala krške škofije, ki je posest v Dobrni in okolici kupila šele leta 1147 od grofa Hartwika Bogenskega, dediča tamkajšnega askvinskega aloda42. Grad Lemberg ni bil zgrajen mnogo pred prvo omembo, skoraj zanesljivo pa ne pred Ranšperkom. Možno je, da je Eberhard kasneje odšel na bližnji, skoraj istočasno zgrajeni grad Dobrna, kjer je še v 14. stoletju živel neki Eberhard z ranšperškim grbom (gl. Dobrna in Ranšperk).
Zatem je skoraj tri desetletja (1248-1271) na Lembergu živel vitez in vazal (dominus) Nikolaj, eden najodličnejših krških ministerialov, resnična figura (Lancelot) Ulrika iz Liechtensteina in zanesljiva opora salzburškega nadškofa Filipa Spanheimskega. Leta 1254 je prejel v doživljenjsko gradiščanstvo (burghut) po grajskem fevdnem pravu polovico krškega gradu Straßburg na Koroškem. Za plačilo je imel kar 4<) hub v okolici, za nadomestilo pa je moral odstopiti krške fevde okoli Vitanja43. Bil je zaveznik vojvode Ulrika Spanheimskega44 in zagrizen nasprotnik kralja Otokarja Češkega. Ob njegovi zasedbi posesti umrlega vojvode leta 1270 je zaradi prevelike angažiranosti skupaj z Viljemom iz Svibnega in še nekaterimi na strani Ulrikovega brata salzburškega nadškofa Filipa, Otokarjevega nasprotnika, skupaj s Svibenjskim zbežal na ogrski dvor. V mirovni pogodbi med češkim in ogrskim kraljem sta bila oba ena od obravnavanih točk - ogrski kralj je obljubil, da jima bo odrekel azil45. Medtem je vse rodbinske posle vodil brat Ulrik (Uschalk), saj je bil Nikolaj brez moških potomcev. Leta 1270, torej še v času Nikolajevega izgnanstva, je Otokar, ki je že obvladoval Koroško in Kranjsko, ukazal, naj Ulrikova vdova preda grajske fevde pri Straßburgu Otokarjevemu glavarju Ulriku i/. Diirrenholza, ki naj bi jih nato predal krškemu škofu. Ulrik je do smrti obdržal gradiščanstvo in mogoče je, da je padel prav v boju proti Otokarju . Po letu 1271 o Nikolaju ni več vesti; morda je umrl v izgnanstvu, morda je bil ubit ali pa povsem odrinjen iz javnega življenja, a pomiloščen tako kot Viljem Svibenjski in je kmalu nato umrl. Zìi radi njegove "izdaje" je rodbina izgubila Lemberg, ki ga je med letoma 1270 in 1279 držal Hartnid iz Guštanja. deželski sodnik v Savinjski dolini, verjetno po službeni dolžnosti, vsekakor pa z odobritvijo Krke. Lemberg je odstopil Frideriku iz Ptuja in njegovim sinovom, ki ga naj bi po Pircheggerju od tedaj pa vse do izumrtja leta 1438 obdržali47. In kaj je bilo z Lemberškimi?
Leto po Otokarjevi smrti (1278) je kralj Rudolf Habsburški posredoval pri poravnavi med krškim škofom in Nikolajevimi nečaki Nikolajem II., Bertoldom in Viljemom ter svakinjo, Ulrikovo vdovo Mazzo48. Odslej so živeli na Lembergu, a so se nenehno spopadali s ptujskimi interesi. Zato so si s poravnavo s krškim škofom uspeli zagotoviti vrnitev na Straßburg. Leta 1299 sta Viljem in Bertold "iz Straßburga" vrnila Lemberg krškemu škofu, ta pa ga je takoj podelil Hartnidu iz Ptuja49. Očitno je, da so se Lemberški enkrat po letu 1279 smeli vrniti na krški Straßburg in so kot gradiščani odslej večinoma živeli tam. Ptujsko vazalstvo pa samo z odpovedjo Guštanjskega pravno-formalno še ni zadoščalo za uveljavljanje posestništva in ga vse do leta 1299 niso mogli realizirali, sai so grad še vedno držali Lemberški. Šele ko je pritisk Ptujskih postal nevzdržen, je prišlo do kompromisa: Lemberški so se preselili na Straßburg, Ptujski pa so formalno in realno prišli do posesti Lemberga. Najkasneje v času Nikolaja I. je prišlo še do ene pomembne spremembe: Lemberg je postal navaden fevd, Lemberški pa vazali, ki so bili še trdno pod nadzorom fevdnega gospoda.
Od leta 1299 naprej je Lemberg delil usodo z drugimi krškimi fevdi v ptujskih rokah. Leta 1387 ga je krški škof z izgovorom domnevne nevarnosti izumrtja Ptujskih podelil grofom Celjskim, vendar do realnega prevzema ni prišlo niti po letu 1438, ko so po Ptujskih dedovali deželnoknežji pristaši, grofje iz Schaunberga. Celjski so v eni od številnih vojn med Celjskimi in Habsburžani leta 1452 ali celo že leta 1439 Lemberg
in Ranšperk porušili, ker naj bi stala "preblizu Celja", v resnici pa zato, ker je bil tedanji lemberški posestnik, grof Ulrik iz Schaumberga, svetovalec cesarja Friderika III. Grad je bil kmalu nato obnovljen50.
Ptujski so takoj naselili svoje gradiščane, med prvimi je bil gotovo Ditmar, ki seje leta 1307 imenoval po Lembergu. Leta 1380 je bil to Nikolaj Schmalzhofen, čigar sorodnik je bil tedaj celjski vitez. V 90. letih 14. stoletja so Ptujski združili gospodarsko upravo Lemberga in bližnjega Ranšperka, oba pa sta obdržala svojega gradiščana. Leta 1403-1404 in 1427 se je kot lemberški gradiščan omenjal Jurij Mindorfer .
Ozemlje Lemberga pri Poljčanah (Lengenburg) je postalo žovneško do 40. let 12. stoletja, ko ga je krška škofija podelila kot skoraj kompaktno zemljiško gospostvo in deželsko sodišče Gebhardu I. ali njegovemu istoimenskemu sinu. Do leta 1241 je znotraj deželskega sodišča ležala tudi posest svobodnih gospodov iz Vojnika, od katerih so jo deloma prejeli žički kartuzijani, deloma pa kasneje odkupili Žovneški
Posestništvo Lemberga je ostalo Žovneško-Celjskim vse do izumrtja, vmes pa je bilo potrebno večkrat izplačati pravice do gradu članom stranskih vej, zadnjič še leta 1307 Ulriku iz Marenberga (s pravim žovneškim grbom)53. Čeprav je bil Lemberg v začetku 14. stoletja eden od treh najvažnejših žovneških gradov (poleg Žovneka in Rogatca), so ga v najtežjih političnih trenutkih mirno zastavljali"1. To ne govori toliko o breziz-hodnosti kot o politiki, ki je stopila en korak nazaj, da bi se kasneje pomaknila za pet naprej.
Krško fevdno gospostvo, ki pri Žovneških že v 12. stoletju ni bilo izrazito, je v 13. stoletju izgubljalo tudi po formalni plati in Lemberg je postajal lasten. V 13. in 14. stoletju ga nobena znana formalna potrditev ne obravnava kot fevd. Še več - leta 1341 je ob prvem povzdigu Žovneških v grofe prav lemberško gospostvo samo tvorilo novo celjsko grofijo. Lemberg je bil izbran zato, ker je postalo staro rodbinsko alodialno jedro ( Zovnek, Ojstrica, Libenštajn, Šenek) leta 1308 deželni (vojvodski) fevd, v celjskem gospostvu pa sta se nahajala deželnoknežja Žaženberk in Žalec. Ce bi hotel cesar povzdigniti omenjena gospostva, bi moral razpolagati z deželno posestjo Habsburžanov, to pa bi bilo pravno sporno. Tako je prišlo do povzdiga drugega največjega in sklenjenega posestnega sklopa, gospostva Lemberg "znotraj posesti krške škofije", kot je cesar Ludvik izrecno razlikoval nedeželnoknežjo posest od druge, čeprav je bila krški fevd55. "Grofijo Celje" je leta 1372 redefinirai cesar Karl IV.: bila je povečana za staro alodialno jedro in nekatere cerkvene fevde, Lemberg pa je prenehal služiti kot matično gospostvo Celjskih grofov '.
Lemberg je bil za Žovneške izredno pomemben ne le zaradi velikosti, ampak predvsem zaradi lege blizu ogrske meje, ki je po politični umiritvi nudila obilo možnosti za gospodarsko (trgovinsko) delovanje in pobiranje davščin. Na Lembergu so Žovneški prebivali zelo pogosto, predvsem od začetka 13. stoletja naprej in se po njem imenovali vse do druge polovice 13. stoletja57, ko so spet stalneje zaživeli na Zovneku. Nihanja v poimenovanju so bila bolj subjektivne narave, pogojena predvsem s posameznimi
rodbinskimi člani, ki so se zaradi udobja ustalili na enem ali drugem gradu, vendar brez želje, da bi ustvarili samostojno stransko vejo. Vsa žovneška gospostva so namreč do izumrtja upravljali skupno. To je omogočala tudi sreča pri nataliteti, saj rod ni bil pretirano številen in je marsikateri član zgodaj umrl brez potomcev ali šel v cerkveno službo (Herman III.). Po letu 1322 so imeli Žovneški sedež le še na zgornjem, kasneje pa na celjskem trškem/mestnem gradu. Reprezentativni pomen Lemberga in Žovneka je ugasnil.
V obdobju stalnejšega bivanja na Lembergu so Žovneški grad in gospostvo upravljali s pomočjo vitezov, katerih imena so večidel neznana, saj zaradi stalnega bivanja vsaj enega gospoda samostojno ali v njegovem imenu sploh niso mogli delovati. Dvodelna zasnova gradu je omogočala bivanje vitezov v enem, gospodov pa v drugem delu grajskega kompleksa. Lemberški vitezi so stopili v javnost šele takrat, ko so se gospodarji spet v večji meri preselili na Žovnek. Prvič se je po Lembergu imenoval Popel leta 1251, ko je bil kot priča v Konjicah uvrščen celo pred kleriki58. Poleg njega sta na Lembergu živela še njegova brata Weriand in Gebhard (1260-1262), medtem ko je bil neki Ortolf takrat le daljni sorodnik in manj ugleden od treh bratov . Zadnja žovneška gospa na Lembergu je bila vdova Ulrika I., grofica Ana iz Sternberga, ki je tam prebivala leta 1275. Takrat je na gradu najbrž kot njen osebni zaupnik in vitez živel tudi že omenjeni Ortolf, toda upravne naloge so bile v izključni pristojnosti gradiščana (castellanus) Herbarda, ki je živel še leta 127860. Gradiščan in vitez v eni osebi je bil (dominus) Nikolaj iz Lemberga, ki je na gradu živel v letih od 1276 do (vsaj) leta 129861.
Naslednjega viteza srečamo nato šele leta 1319 v osebi Uzmana (Wizman) iz Lemberga'". Šlo je za osebo, ki je pred tem živela v Rogatcu v službi zadnjih gospodov Rogaških in nato Liechtensteinskih ter se po Rogatcu tudi imenovala med leti 1297 in 1303. Ko so Žovneški leta 1301 kupili krški fevd Rogatec, jim je pripadel Uzman skupaj z "moštvom", kamor je pravzaprav sodil63. Žovneški so kmalu preselili Uzmana na Lemberg, kjer je njegov rod ostal do srede 14. stoletja. Sinovi Mert, Ulrik in braslovški župnik ter kasnejši gornjegrajski opat Janez so se prvič omenjali leta 1324, k ■ so prodajali svoje žovneške fevde okoli Rogatca, ki jih je moral imeti že njihov oče. Sinovi so se imenovali izmenično po Lembergu, po Rogatcu in Žovneku, v pečatni legendi pa so imeli napis "iz Rogatca". V Rogatcu niso več živeli, ker so tam Žovneško-Celjski naselili povsem druge, redno zamenljive gradiščane. Imenovanje po Rogatcu v naštevanju prič ali sopečatnikov je bilo posledica obče znanega izvora, posedovanja tamkajšnih fevdov in uporabe starega pečata. Zaradi velikosti gospostva je na Lembergu istočasno živelo še nekaj plemičev, ki so imeli izrazit službeni karakter. V že omenjeni listini iz leta 1324 sta pričala neka Rudolf in Popel iz Lemberga'*. Rudolf je bil oskrbnik, leta 1328 imenovan za "starega", t. j. bivšega oskrbnika. Sodeč po znaku v pečatu (ptič, zmaj?) ni bil v sorodu z Uzmanovim rodom (vedno kvadrat - "prosta četrtinka" - levo ali desno zgoraj)65, Popel pa je bil morda celo potomec treh bratov iz 60. let 13. stoletja (gl. zgoraj).
Od 30. let istega stoletja se omenjata brata Uzman (1332-1368) in Rudolf (1332-1355) iz Žovneka. Bila sta (sicer ne izrecno) gradiščana na Žovneku, Uzman pa (vsaj) v 60. letih tudi na Lembergu. Glede na skoraj identičen grb, kot so ga imeli sinovi Uzmana iz Lemberga (gl. zgoraj), so bili vsi v najtesnejšem sorodstvu, domnevno kot bratranci, Uzman in Rudolf pa sta bila verjetno nečaka Uzmana iz Rogatca. Obstaja tudi možnost, da je šlo le za ene^a Uzmana (iz Rogatca), ki je odšel skupaj z bratom Rudolfom iz Lemberga na Zovnek, kasneje pa so Celjski poslali Uzmana nazaj na Lemberg. Moti edinole visoka starost obeh bratov, ki bi ob smrti dosegala 80 do 90 let (kar pa ni nemogoče), predvsem pa njihova služba vse do smrti! Pa tudi Uzmanov (iz Zovneka) najbližji, eksplicitno navedeni sorodnik je bil le Rudolf. Brata sta bila med najzvestejšimi ceijskimi vitezi in pogosto v spremstvu Celjskih'"'.
S to zgodbo se je pokrivalo tudi kasnejše dogajanje. Mert Rogaško-Lemberški je umrl pred letom 1344. V tem času si je pridobil krška gradova Prežin in Rilnik. vendar ne od Celjskih kot sekundarni fevd, ampak verjetno s poroko z eno od Ploštanjskih oz. Vrbovških. Sinova Mert II. in Hansel II. sta za varuha dobila strica Rudolfa iz Žovneka, ki je v njunem imenu prodal njuna deleža na Prežinu'' . Brata sla se imenovala po Rilniku, imela pa sta stari rogaško-lemberški grb. Rudolf je leta 1347 od varovancev prejel Rifnik za osem let v upravljanje. Varovanca, ki jima je poleg Friderika Celjskega prisegel zvestobo, pa sta živela pri njem na Rifniku "\ Verjetno je bilo odločilno prav grofovo dovoljenje, saj so grofje stalno nadzorovali posle svoje klientele. Posledica celjskega vpletanja je bila krška podelitev Rifnika leta 1400 Celjskim, ko je z Mertom II. rod po moški liniji izumiral'' '. Bratje Hansel 11., Mert II. in Rudel Rogaško-Lemberški so leta 1368 tudi svečano prisegli zvestobo Celjskim ". Vseskozi pa so Rogaško-Lemberški posedovali solidno posest v sosednjih gospostvih Lemberg in Rogatec.
Po odselitvi Rogaško-Lemberških na Rifnik (na Lembergu je leta 1361 kot "purgraf ostal le Uzman) 1 so na lemberški grad prišli novi celjski vitezi. Leta 1359 se je po njem imenoval neki Henrik s konjiškim grbom (zgornja polovica konja)72. Morda je bil eden od bivših vitezov propadajoče rodbine Konjiških. Leta 1368 je bil uradnik (amptman) na Lembergu Nikus, gradiščan pa najbrž Uzman, ki je pečatil listino svojih nečakov v Lembergu .To vsekakor govori o ločeni gospodarski (s sodstvom) in vojaški upravi Lemberga - gradu, gospostva in deželskega sodišča. Gradiščansko upravo so Celjski ohranili do 40. let 15. stoletja, ko je obe službi prevzel "oskrbnik"74.
Lindek (Lindegg) severno od Vojnika je zapiral zahodni dostop do krškega Vitanja, enega od treh upravnih centrov krške škofije na našem ozemlju, po drugi strani pa ščitil skrajni severovzhodni teritorij škofije.
Grad kastelnega tipa s prvotno predvsem obrambno funkcijo je nastal precej pred prvo omembo v imenu krškega ministeriala, viteza (vazala) Henrika leta 1264 (umrl po letu 1311)75. Po Stoparju stavbne značilnosti umeščajo grad v znatno starejšo dobo, saj je poznejše prezidave (stolp z grajsko kapelo) mogoče datirati še v 13. stoletje76. Henrik je bil zelo dejaven, tako v spremstvu krškega škofa kot v družbi prijateljev, večinoma
krških ministerialov, sam ali skupaj z. bratom Albrehtom (1267-12%) . V poznem obdobju je bil celo prvi med spodnještajerskimi in kranjskimi krškimi vitezi kot priča uvrščen na pi^em mestu med laiki v škofovih listinah. Njun brat je bil morda Merchlein (1299-1329)78. Henrikovi sinovi Valter (1299)79, Ortolf (1299- 1339)80 in Wülfing (1299-1331)81 so šli po očetovih in stričevih stopinjah. Na prelomu stoletja so bili krški gradiščani na Pilštajnu in Vitanju. Henrikov sin ali brat je bil tudi Heinz (1275-1305)82. Wülfing se je v prvih letih 14. stoletja približal taboru Ulrika Žovneškega, v čigar spremstvu ga je bilo moč večkrat opaziti. Takrat je njegovo izvorno ime dobilo končnico - er, vendar je kasneje spet prišel v krog krških vitezov, končnica k imenu pa je "kot po čudežu" takoj izginila in se pojavila kasneje, vendar bolj redko. Njegov ekskurz. torej ni zaznamoval cele rodbine, marveč le njega samega. V drugi polovici 14. stoletja je živel še Popo (umrl po letu 1414), ki seje do leta 1414 imenoval pretežno po Vitanju, kjer je imel stolp in nekaj krških fevdov, sicer pa je živel na celjskem dvoru. Hči Kunigunda je bila opatica v Mekinjah (od 1368). Tudi po grbu (izkoreninjeno drevo - lipa) je bil pravi Lindeker8'\
Vsaj od leta 1322 so živeli Lindekerji tudi na Kranjskem, natančneje na vzhodnem Gorenjskem. Sodeč po osebnih imenih so bili tamkajšnji Lindekerji zagotovo člani štajerske rodbine. Prvi znani, Albreht 11. (1322-1361), se je moral priženiti v eno od tamkajšnjih rodbin, najverjetneje k Mengeškim, saj se je prav v vseh listinah kot priča ali sopečatnik nahajal v družbi vsaj enega Mengeškega. Imenoval pa seje tudi po Vitanju84. Kranjski Lindekerji so poslej ob izvornem imenu nosili končnico -er.
Leta 1363 je živel na Gorenjskem Heinzel (Henrik), bratranec Nikleina iz Kolovca, morda pa tudi sin Albrehta II. Hčer Anlein je poslal v samostan Velesovo8\ Stike z vejo na Štajerskem so ohranili, še več - medsebojno je prihajalo do dedovanja8'1. Merchlein II. (1369-1372) je moral biti Heinzlov brat aii celo sin8 . Gorenjski veji so pripadali tudi Friderik - tipično mengeško ime (1374-1412)88, Trauta - priorisa v Velesovem (1402- 1407)89 in Andlein -"nuna v Mekinjah (1404)"".
Štajerska veja je najkasneje do srede 14. stoletja izgubila Lindek in odšla v službo v Celje, del pa se jih je ustalil v Vitanju (Popo). Krški škofje leta 1404 podelil grad Lindek v fevd Frideriku, čigar dediči so ohranili grad in gospostvo vse do konca 16. stoletja91.
Poseben problem je izvor štirih bratov Lindekerjev (Nikolaj, Jakob, Hanslein in Ulrik), ptujskih meščanov, omenjenih leta 1362'"". Teoretično je mogoče, da je šlo zìi eno od vej Lindekerjev, ki se je pomeščanila. Lahko pa so bili samo pobegli ali odpuščeni podložniki iz okolice Lindeka.
Ploštanj (Blumenstein) je nastal na nekdanjem askvinskem in nato krškem ozemlju vzhodno od Celja v drugi polovici 12. stoletja. Leta 1197 je krški ministerial Herman pričal v pogodbeni listini krškega škofa in grofa Bertolda Andeškega v Straßburgu na Koroškem . Živel je še leta 1247, ko je posedoval gornjegrajske fevde"4. V listini iz. leta 1247 je pričal tudi Sigmar iz Anderburga. Glede na to, da je to redko ime v prvi
polovici 14. stoletja nosil neki Ploštanjski, še prej pa PiLštanjski, je verjetno, da se je v 13. stoletju neki ploštanjski krški ministerial preselil ali celo zgradil Anderburg. Kdo bi to lahko bil?
Približno istočasno z Leopoldom iz Ploštanja (1275-1326)95 se je pojavil tudi Leopold iz Anderburga. Šlo je za isto osebo in tako bi bila razumljiva Leopoldova kasnejša preselitev na Anderburg. Leopold je kasneje prišel še do polovice Rilnika, ki je bil tudi krški fevd, in ga dal hčerki za doto, ko se je (pred 1326) poročila z Viljemom iz Vrbovca96. Ploštanjske v drugi polovici 13. stoletja smemo imeti za najbogatejše bivše krške ministeriale, ki so v toku 13. stoletja prejeli svoja posestva v pravi fevd (matični Ploštanj in ostala, pridobljena s porokami).
Sredi 13. stoletja je živel tudi Henrik, ki je bil leta 1241 v Kamniku v žovneškem spremstvu '' . Njegova naslednika sta bila brata Uschalk in Albreht (1265)98, leta 1287 pa se je enkrat omenjal tudi Jansel>J. V prvih letih 14. stoletja so bili voditelji družine Sigmar (1304-1343) , Henrik II. (1305- 1326)101, Herman II. (1306-1341)102 in Nikolaj (1306-1341 )10\ Vsi štirje (bratje?) so bili mobilni: Henrik je kmalu prekinil s krškimi škofi, se odpravil po svetu in živel tudi na kranjskem Turjaku. Sigmar in Herman sta bila pogosto na poti s krškimi škofi. Sigmarjeva hči se je poročila z Nikolajem iz Pisec, ki je prebival na salzburškem Gaberniku. Čigav sin je bil Nikolaj II. (1365-1369), neverno .
Medtem ko se je v prvi tretjini 14. stoletja izvorno ime Ploštanjskih v listinah modificiralo s končnico -er kol posledico manjše statičnosti, so do srede stoletja izgubili tudi sam grad. Sigmar in Nikel I. sta leta 1341 Ploštanj prodala Sweikerju in Henriku iz tirolskega Gundolfingna, krški škof pa ga je leta 1354 podelil Konradu iz Landaua1" . Zatem sta ga dobila brata Konrad in Henrik Leskovar, ta dva pa sta ga leta 1366 prodala grofom Celjskim1"". Celjski, ki so jim krški škofje potrjevali fevd vse do izumrtja rodbine107, so upravljali zgradiščani, ki pa se poimensko niso omenjali1(fr.
Prežin (Proschin) ob Voglajni blizu Šentjurja je dal zgradili krški škof Roman 1. (1131-1167) kmalu po pridobitvi ozemlja od benediktinskega krškega samostana. Prvič se je omenjal že leta 1158 v imenu krškega ministeriala Hermana, kije bil morda tudi graditelj10'. Herman je živel do približno leta 1176, se kot zvest in ugleden plemič nahajal v škofovem spremstvu in v njegovem imenu celo preiskoval in dajal sodna mnenja o škofovih sporih z vazali110 Herman II. (1229) in Janez sta bila najbrž njegova sinova"1, prav tako Eberhard, ki se je omenjal leta 123211". Zatem je rodbino vodil Hartwik (1262-1275), zet Hermana II., kateremu je leta 1264 škof podelil v fevd taščino jutrnjo v okolici Prežina. Hartwik se je očitno preselil na Prežin in prevzel njegovo izvorno ime] L\ Hermanov sin Wülfing je moral biti takrat še mladoleten in seje pojavil v javnosti šele leta 1275. Bil je eden od krških gradiščanov (podrejen glavnemu poveljniku) na Pilštanju (vsaj že leta 1279 in do približno 1287), skupaj s svojim gospodom je bil na Gosposvetskem polju ob ustoličcnju Majnharda Tirolskega in bil vodilni spodnještajerski vitez v svojem času. Umrl je kmalu po letu 1288114. Zapustil je štiri sinove: Werganda, Wolfina, Henrika in Elbla, ki so bili prvič in zadnjič omenjeni
leta 12931 L\ Od leta 1304 je bil rodbinski poglavar Eberhard II., morda Wulfingov sin1 "'. Približno v tem času sla se grad in gospostvo razbila na posamezne dediščinske deleže, ki so jih pomnožile sorodstvene vezi s Safenskimi. Že leta 1311 je prišlo do spora med Eberhardom iz Prežina in dvema Safenskima, leta 1325 pa še do spora Eberharda in Hermana III. iz Prežina z Viljemom iz Vrbovca. Eberhard je s silo izgnal Safenska iz n junega dela, vendar jima je po razsodbi moral dovoliti vrnitev11 .
Leta 1340 je Eberhard prodal svojo četrtino fevdnemu gospodu škofu Konradu, ki jo je takoj prodal ljubljanskemu župniku Hansu iz Rifnika (Rogaško-Lemberškemu) . Podobno je naslednje leto storil istoimenski sin, leda je bila osnovna transakcija zastava in šele kot prikrila garancija je bila predvidena prodaja kupcu Frideriku Žovneškemu119. Le-ta je delež takoj prodal župniku Hansu in njegovim nečakom120. Eberhard IL, ki je umrl okoli leta 1341, je očitno podedoval še eno četrtino od svojih ožjih sorodnikov, ki pa jo je njegov sin leta 1342 s soglasjem žene, kateri je bil delež začasno predan za jutrnjo, prodal Celjskim1"1. Preostanek Eberhardovega rodu, ki je izhajal iz grajskih graditeljev v 12. stoletju, pa gradu še ni zapustil. Vdova Eberharda II. Alhajda se je morda bolj na silo poročila s Konradom iz Safna, da bi lahko ostala na Prežinu skupaj z že odraslim sinom Eberhardom III. Toda Safenski so prodajali svoje deleže naprej. Delež, ki so ga po lastnih besedah dobili od sorodnika (brata Eberharda II.) Hermana III. (1325-1359), ki je kasneje živel v Beli krajini122, so leta 1343 prodali Rifniškim123, leta 1346 pa Celjskim še fevde okoli gradu1"4. Ti so začeli akumulirati prežinske deleže že leta 1344, ko so od Rifniških kupili polovico gradu in gospostvaod Safenskih pa še preostanek leta 134612". S tem sta grad in večina gospostva postala celjska, ne pa vsa okoli ležeča posest, ki so jo grofje po koščkih odkupovali od mladoletnih otrok Konrada in Alhajde Prežinsko-Safenske (s tipičnimi prežinskimi imeni Eberhard, Henrik, Alhajda, Gertruda) vse do leta 1353 . Safenski so obdržali dvor pod gradom in manjšo posest, kjer je še leta 1404 živel član Safenskih s tipičnim prežinskim imenom Herman1"8.
Herman III. je umrl kmalu po letu 1359. Njegovi sinovi so najbrž bili Herman IV. (1381 )129, Ernest (1381)130 in Hans (1388)13, ki so sodeč po omembah tako kot oče živeli v Beli krajini, najbrž v celjski službi v Črnomlju ali Metliki. Celjski so obdržali Prežin v fevdu z rednimi krškimi potrditvami vazalstva132, vendar naj bi ga sami porušili. Vsekakor je propadel do začetka 16. stoletja133.
Ranšperk (Rabensberg) so zgradili krški ministeriali v drugi polovici 12. stoletja. Številen rod je konec 12. stoletja zgradil grad Lemberg pri Dobrni, kjer je živela veja Ranšperških, tudi graditeljev gradu Dobrne, ki seje glede na starejši Ranšperk imenoval "Novi grad". Še leta 1213 sta bila Uschalk iz Ranšperka in Eberhard iz Lemberga (pri Dobrni) označena za brata134, kar pomeni, daje do delitve rodu prišlo šele v njuni generaciji. Uschalk "mlajši" - torej je na Ranšperku morala živeti vsaj še ena starejša generacija (1189-1231) , Bertold (1192-1203)136 ter sinova Engelskalk (1197-1211) in Bertold II. (1203-1251)138 so bili kot ugledni krški ministeriali pogosto v škofovem spremstvu. V istem času je bil Wülfing vitez Planinskih - konec koncev so bili tudi ti krški vazali139. Moč Ranšperških se je v tem času odražala tudi v
posedovanju vitezov, ki so že sami imeli toliko ugleda, da so lahko pričali. Tako je leta 1228 skupaj s Uschalkom pričal m i les suus Hemiannus in Rauensperch14,). Bertold II. se je kasneje preselil na novi ranšperški grad Dobrno, po katerem seje imenoval (gl. pri Dobrni).
V naslednji generaciji so bili aktivni brata Henrik (1261- 1298)141 in Eberhard (1262)14" ter Engelskalk II. (1275)143. Eberhard je značilno ime dobrnske veje in je verjetno živel predvsem v Dobrni. V 70. letih so se gradu polastili Ptujski, gotovo zaradi nezvestobe Nikolaja iz Lemberga, katerega politično udejstvovanje na strani Ulrika Spanheimskega in njegovega brata, salzburškega nadškofa Filipa, gaje leta 1270 pripeljalo v ogrsko izgnanstvo. Evidentno je, da sta bili obe glavni ranšperški veji, prva na izvornem gradu in druga na Lembergu, do tedaj tesno posestno povezani. Do realne delitve posestnih pravic sploh še ni prišlo, zato je kaznovanje lemberške veje avtomatično prizadelo tudi ranšperško. Že leta 1275 je Friderik Ptujski obljubljal krškemu škofu, da ne bo napadal krške posesti ex castro RabenspergÌU. Očitno je do tedaj grad že zasedel in ga leta 1279 skupaj z Lembergom, ki se mu je odpovedal Hartnid iz Guštanja, tudi prejel v fevd (gl. Lemberg).
Ptujski so do izumrtja leta 1438 obdržali v fevdu oba gradova, ki sta skupaj s prav tako njihovo Dobrno zaokrožala ptujsko posest severno od Celja. Ranšperški so zatem spet prišli do svojega gradu v nasprotju z lemberško vejo, ki se je po nekajletnem neprijetnem konfrontiranju s ptujskimi interesi odselila na koroški Straßburg. Na Ranšperku so sedeli kot sekundarnijitujski vazali vse do izumrtja po letu 1388, ko se po Ranšperku ni imenoval nihče več14". Zatem je grad upravljal ptujski in po letu 1438 schaunberški oskrbnik vse do leta 1452 (1439?), ko so Celjski grad porušili zaradi schaunberškc zvestobe Habsburžanom. Od konca 60. let je grad v oznakah nastopal samo še kot gradišče, torej opustel grad. V nasprotju z Lembergom ni bil več obnovljen,
pripadajoča posest pa je bila kot samostojen urad priključena lemberškemu 1 4()
gospostvu
Krški fevd Kifnik (Reichenegg) ob važni prometni žili med zgornjesavinjskimi in posavskimi krškimi gospostvi je bil zgrajen najbrž v prvi polovici 13. stoletja v obliki obzidanega trinadstropnega stolpa, ki mu je bil v zgodnjegotski dobi dodan še en stolp znotraj obzidja. Hkrati z njim je bil pozidan tudi vmesni prostor v formi palacija147. O starejših pravno-posestnih razmerah na rilniškem gradu vemo le, da se mu je leta 1281 odpovedal Gebhard IV. Žovneški' Zatem so ga imeli krški ministeriali in vazali Ploštanjski, ki pa so ga pred letom 1326 kot doto predali Viljemu iz Vrbovca. Viljem je obdržal (novi?) stolp tudi po poravnavi s krškim škofom, ki mu je predal še ostanek149.
Do leta 1335150 je Mert I. Rogaško-Lemberški (umrl pred letom 1341), žovneški vitez in gradiščan, prišel do Prežina in Rifnika najbrž s poroko z neko Ploštanjsko, še verjetneje pa s hčerko ali celo vdovo Viljema iz Vrbovca. Sinova Mert II. in Hans II. sta za varuha dobila strica Rudolfa iz Žovneka in mu leta 1347 prepustila grad Rilnik v osemletno upravo. Varovanca sta s skrbnikom živela na Rifniku1 1 potem, ko je
Rudolf v njunem imenu prodal Prežin. Brata Hans II. in Mert I. ter stric Hans I. (ljubljanski in šmarski župnik ter savinjski arhidiakon) so se vedno imenovali le po Rifniku, kar vsekakor priča o popolni identifikaciji z gradom, čeprav vsaj Hans I. gotovo ni stalno živel na njem. Četudi posestna pravica na grad realno ni bila deljena, smemo predpostavljati, da je bratoma pripadel eden, stricu pa drugi stolp, medtem ko je bila zemljiška posest realno deljena in je po stričevi smrti pripadla nečakoma.
Odvisnost od Celjskih je imela dolgoročne posledice. Mert 11., ki je bil v grofovski službi, je Rilnik prepustil svojim gospodom, ki so ga kot sekundarni fevd pustili Mertu v užitek. Do zamenjave primarnega vazalstva je prišlo z vednostjo krškega škofa, ki so mu obljubili nemoteno odvijanje tedenskih sejmov v bližnjem Šentjurju1"2. Mertovi hčerki sta kot edini dedinji leta 1404 prejeli vsaka polovico krških fevdov brez gradu, ki sta ga kot sekundarni dedni fevd imeli seveda od Celjskih. Leta 1426 je ena od njiju, Katarina iz Fürstenfelda, prodala lastno in polovico svoje nečakinje bratrancu Erazmu Lihtenberškemu, celjskemu dvornemu mojstru, do smrti pa si je zagotovila bivanje na lastni polovici. Po letu 1456 je krški škof podelil Rilnik neposredno Erazmovemu sinu. Grad je propadel v 17. stoletju1' \
Gradovi žovneških svobodnikov - Celjskih grofov
Celje (Cilli), ki leži ob sotočju več rek in pomembnih prometnih poti, je bilo eno najvažnejših štajerskih središč, ki je človeka že od davnine vabilo k naselitvi. Kraj je verjetno delno preživel vse selitve ljudstev od antike naprej in bil po letu 970 sedež savinjskih mejnih grofov iz rodu Askvincev. Po propadu Askvincev (leta 1105) je okoli leta 1130 živel mejni grof Günther, sin Vovbržana Pilgrima iz Hohenwart-Pozzuola, ki je bil izrecno imenovan "celjski mejni grof154. Vsekakor so že Askvinci morali imeti tod utrdbo, vendar ne vemo, ali v naselju ali na hribu nad njim. Po Güntherjevi smrti ni več vesti o savinjskih mejnih grofih, celjsko gospostvo pa je kot alod prešlo na sorodnike, grofe Vovbrške. Okoli leta 1185 je neki Bernhard iz Celja pričal v Admontu v listini Hartnida iz Orta. Njegovo poreklo in delovanje ni povsem jasno. Pirchegger upravičeno domneva, da so po smrti mejnega grofa Güntherja imeli deželsko sodišče v Savinjski dolini kot koroški fevd štajerski deželni ministeriali in maršali iz Orta. V njihovi službi in kot deželski sodniki so bili Wolfgang de Soune (II47), Bernhard in Oton iz Polzele (1229). morda Konrad (1262) ter Hartnid (1273) in Ditrik iz Guštanja155.
Istočasno so Vovbržani kopičili svojo posest v Savinjski dolini, jo upravljali z ministeriali in gradiščani na celjskem zgornjem gradu, ki so ga po Stoparju zgradili najkasneje v prvi polovici 13. stoletja 56, glede na genezo vovbrške posesti pa že do leta 1200. Leta 1241 se je po Celju imenoval Hilbrand, ki je bil v spremstvu vovbrškega grofa v Mozirju" . Zadnji vovbrški vitezi, ki so se imenovali po Celju, in od tam upravljali vovbrško posest, so bili Rudolf, Ortolf (1311) in Henrik Wanchaumer "iz Celja, naš uradnik (amman) in sodnik (rihter)"l5S.
Po izumrt ju Vovbrških (1322) je del celjske dediščine dobil nečak zadnjega Vovbržana (Hermana) Friderik Žovneški. drugi del pa je ostal vdovi in sodediču grofu Ulriku iz Pfannberga, ki pa sta ga že naslednje leto za tri leta zastavila Konradu iz Aufensteina (Cylie die purch und den marchi drunder und den turn der in dem marchte leit und die edeln leut die in dem marchigesezzen sint und die manschaft)15 Iz naštetega je razvidna poznovovbrška uprava gospostva: zgornji grad kot sedež, varovan z viteškozmožnimi osebami, ki so imele službena bivališča v trgu, nadzorovanim iz trškega stolpa. Aufensteinski je zadržal polovico Celja vse do leta 1333, ko jo je prodal svaku Frideriku Žovneškemu za polovico (vovbrškega) Guštanja in dodatno vsoto srebra" 0.
Zgornji celjski grad je postal upravni center celjskih gospostev, po letu 1372 pa tudi geografsko, pravno in upravno središče na novo definirane celjske grofije, ki je od tedaj obsegala tako staro alodialno žovneško jedro in krški Lemberg pri Poljčanah, kakor tudi nekatere oglejske fevde v srednjem delu Savinjske doline. V meščanski naselbini so bili začetki celjskega knežjega dvora. Stolp v trgu iz leta 1323 so grofje kmalu prezidali v dvor in v njem pogosto bivali, zlasti v 15. stoletju, ko je bil prava knežja rezidenca. Po letu 1456 je postal sedež celjskega vicedomskega urada. Pomembnejše grofovsko viteštvo je živelo na vsaj treh ali štirih stolpih v samem trgu in dvorih okoli naselja. Najpomembejši je bil stolp bratov Rudla in Hansa Gresla, ki sta ga leta 1387 prodala grofom in se je kasneje imenoval "Graslov s/o///161. Na dvoru so bivali tudi dvorni uradniki- dvorni mojster, kletar (vicedom) in pisar (kasneje kancler). Grad je bil v svoji razviti formi prava renesančna knežja palača, edina le vrste pri nas in primerljiva tudi v srednjeevropskem merilu ">_.
Zgornji grad so Celjski v prvi polovici 14. stoletja razširili in iz enostavne vovbrške stavbe ustvarili palacijsko zasnovan kompleks1"3. Po preselitvi na spodnji grad ga je samostojno upravljal gradiščan in tako je grad imel za grofe bolj vojaško- obrambni kot reprezentativni in bivalni pomen164. V začetku se na njem omenja tudi "gradbeni mojster" v osebi istočasnega gradiščana Hansa Melfrida, kar priča o stalni gradbeni skrbi za mogočni grad"'\
Manjši gradič stolpaste oblike Šenek (Scheineck, Schönegg) pri Žovneku je bil zgrajen sorazmerno pozno in je imel samo gospodarsko in obrambno vlogo. Prvič se je omenjal leta 1288. Po njem se nihče ni direktno imenoval, le en gradiščan Žovneških oz. Celjskih je poleg vzdevka/priimka nosil tudi njegovo ime. Grad se je razvil iz stolpa, a ne pred letom 1200. Zaradi specifične oblike se je vse do porušenja v letu 1439 označeval s termini "grad", pa tudi "stolp". Njegovi lastniki so se bolj nagibali k drugi obliki166
Objekt je bil eden od štirih gradov iz jedra žovneške alodialne posesti in je delil usodo z ostalimi. Leta 1308 je bil spremenjen v štajerski deželni fevd, leta 1423 pa je bil spet alodiziran. Njegovi prebivalci so bili sprva (zamenljivi) gradiščani. Pred letom 1356 se je v grad vselil Leopold Ramschüssel, najprej v svojstvu gradiščana, vendar so mu grofje Celjski dovolili dosmrtno bivanje na gradiču. Že leta 1356 se je intituliral samo "iz Šeneka", enaka je bila tudi legenda v pečatu"'7. Kot celjski vitez je živel do konca
stoletja (ali njegov istoimenski sin?), vendar se je poslej intituliral samo kot "Ramschüssel iz Seneka", ohranil pa je stari pečat1'"" Očitno se je začel identificirati z gradom, ki ga je posedoval le kot dosmrtni gradiščan, gotovo pa ne kot vazal. Po njegovi smrti so Ramschiissli ohranili gradič, ki so ga leta 1438 Celjski podrli, po Pircheggerju morda tudi zaradi nezvestobe Ramschüsslov1"9. Po letu 1456 gradu niso več pozidali. N jegovo posest so priključili k novo nastali graščini Šenek, ki pa je stala precej stran1 ".
Švarcenštajn (Schwarzenstein), gradič brez večjega strateškega pomena jugovzhodno od Velenja, je nastal pozno. Šele leta 1360 se je Oton Fleming po njem imenoval, medtem kose leta 1351 in 1358 še ni171. Oton, ki je umrl po letu 1371, je bil poročen s Sofijo iz Kacenštajna in bil eden od glavnih celjskih vitezov. Njegov grb (list v levem kotu) kaže na zvezo z nekaterimi slovenjegraškimi in marenberškimi vitezi1 '". Leta 1375 je bil celjski vitez tudi Friderik Fleming, ki pa najbrž ni imel stikov z Otonom in Švarcenštajnom, saj ga je grb (dve prekrižani sekiri ali puščici)1 * približeval enemu od rodov guštanjskih vitezov. V tem času je bil grad nedvomno celjski, njegovi prebivalci (Oton) pa gradiščani, manj verjetneje vazali. Kmalu zatem so grofje spremenili pravni status gradu in gospostva ter ga (vsaj) od začetka 15. stoletja podeljevali v fevd, leta 1436 s solidnim gospostvom Andreju Trebniškemu. Njegovi potomci so ga s krajšimi prekinitvami ohranili do začetka 17. stoletja1 4.
Celjsko fevdno gospostvo potrjuje hipotezo, da je bil grad njihov alod, sami pa so bili graditelji, vendar ne pred letom 1322, ko so na tem področju šele dedovali za Vovbrškimi. Tedaj so za povezavo med posestvi v Šaleški dolini in starim alodnim jedrom okoli Zovneka zgradili Švarcenšta jn, ki ni imel večjega pomena in s« ga kmalu začeli podeljevati v fevd, kar priča o majhnem interesu Celjskih. Nastanek v 14. stoletju potrjujejo tudi arhitekturne značilnosti, ki so gotske1 \
Gradova vojniških svobodnikov
Vojnik (Hochenegg) je imel askvinsko preteklost; prvič seje pojavil leta 1165 v imenih Liupolda in sina Werganda, ki sta bila prva znana Vojniška. Vojnik je stal na tleh, ki jih je grofica Hema leta 1043 izvzela iz darovanega kompleksa med Koprivnico, Hudinjo in Voglajno za krške benediktinke1 Vojniški so bili svobodni gospodje (v listinah z naslovom Uber), ki so si kot stranska veja Askvincev izbrali za sedež grad. zgrajen do srede 12. stoletja. Le-tega so prej neposredno upravljali ministeriali-gradiščani in nadzorovali prehode med posestjo askvinskih dedičev na Koroškem in Savinjskem. Po preselitvi v Vojnik so grad upravljali sami, tako da se je prvi vitez-min-isterial pojavil v virih šele, ko so bili dnevi zadnjemu Vojniškemu Viljemu 11. že šteti. V letih 1240 in 1241 je znan vitez Hugo "iz Vojnikn"1 71, ki je po izumrtju Vojniških (1241) najbrž tudi sam zapustil grad.
Manjšo rodbinsko posest je dedovala sestra Elizabeta, ki je živela na bližnjem Miltenbergs vojniško gospostvo pa je pripadlo deželnemu knezu. Štajerski vojvoda Štefan Ogrski ga je pred letom 1259 in po smrti Bertolda iz Treuna podelil svojemu točaju Chaku (skupaj z Miltenbergom in Žalcem)1 \ Otokarjeva zmaga v boju z ogrskim
kraljem in zasedba Štajerske leta 1261 je zamenjala tudi posestnike Vojnika in Miltenberga. Leta 1263 je za deželnega kneza grad upravljal Reinboto iz Vojnika179. Ime namiguje na emureškega ali mariborskega viteza, sicer deželnoknežjega mini-steriala. Enako upravo so obdržali Tirolski - kranjski in savinjski zastavni gospodje, ki so imeli tudi Vojnik in Miltenberg kot najbolj severovzhodna savinjska gradova. Tirolski so še pred izgubo Savinjske doline leta 1311 prepustili oba gradova Hugu iz Täufersa. V njegovem spremstvu je bil leta 1306 sodnik Albreht iz Vojnika. Hugova vdova je zadržala Vojnik, Žaženberk in trg Žalec skupaj z deželskim sodiščem tudi pod Habsburžani, vendar le dosmrtno. Njeni eradiščani so morali obljubiti, da bodo po njeni smrti vse vrnili deželnemu knezu18 . Leta 1319 sta vso posest skupaj z Vojnikom dobila v zastavo Konrad iz Aufensteina in grof Henrik Goriški, vendar je drugi kmalu odstopil svoj delež prvemu. Leta 1320 je zastavo potrdil tudi kralj Friderik Habsburški181. Uprava Vojnika je do konca 14. stoletja slonela na treh uradnikih: gradiščanu, gospoščinskemu uradniku " in (trškemu) sodniku .
Leta 1331 so Vojnik in Žalec dobili v zastavo Wallseeji, ki so upravo zaupali gradiščanom izmed uglednega viteštva. Leta 1332 sta bila to Ortolf iz Hornegga in leta 1347 Gebhard (iz Turna?) Wallseeji so leta 1363 Vojnik, Žalec, Žaženberk itd. zapustili sorodnikom Celjskim, kar so potrdili Habsburžani, ki so bili Celjskim tako in tako dolžni zaradi vojaške pomoči proti Bavarski185. Grofje so ohranili gradiščansko upravo do 20. let 15. stoletja, ko je gradiščana formalno nadomestil oskrbnik. Zanimivo je, da seje leta 1417 Ludvik Sachs intituliral kot oskrbnik na Vojniku, tri leta zatem pa kot gradiščan186. To priča o terminološki nekonsistentnosti, medtem ko formalno večjih sprememb ni bilo, prav tako tudi ne v celotni upravi vseh celjskih gospostev in gradov. Celjski so Vojnik obdržali do leta 1456, ko so ga verjetno v bojih s Habsburžani sami podrli18'.
Miltenberg nekje pri Vojniku buri domišljijo zgodovinarjev predvsem zaradi negotove lokalizacije188 in tudi zaradi odsotnosti pojavljanja v virih. Grad je najverjetneje stal v vojniškem gospostvu. Po smrti Viljema in Leupolda Vojniških je del posesti uspela obdržati njuna sestra, ki je do tedaj živela na gradiču Miltenberg in se po njem imenovala, vendar ga tudi ni mogla obdržati. Večina gospostva je ob izumrtju svobodnih gospodov pripadla deželnemu gospodu. Od 80. let 13. stoletja je bil Vojnik z Miltenbergom vred last grofov Tirolskih kot kranjsko-savinjskih gospodov in z njimi delil isto usodo. Listine, ki so v 13. stoletju skupaj z Vojnikom še omenjale tudi Miltenberg, v 14. stoletju niso več poznale tega gradu. Na dlani je, da je okoli leta 1300 že propadal in bil opuščen že v prvih letih 14. stoletja.
Kdo je bil Oton iz Miltenberga, ponikvanski župnik, ki je leta 1262 pričal v neki listini bratov iz bližnjega Lemberga (pri Dobrni)?189. Morda je šlo za isto osebo, leta 1286 že pokojno, ki je bila "prednik" Gertrude iz Viltuša (poročene z Valterjem iz Ljutomera), dedinje njegove posesti v "Marki" - torej Savinjski dolini190. Velikost njegove posesti (dediščine), 52 hub, in njen status (alodi in fevdi) nakazujeta možnost, da je šlo za stranskega sorodnika Vojniških po npr. Elizabeti iz Miltenberga. Morda je bil Oton njen brat, ki je odrastel na Miltenbergu.
Grad deželnih ministerialov iz Orta
Grad Polzela (Heilenstein), ki je kasneje postal sedež komende viteškega reda Ivanov-cev, je moral nastati do konca 12. stoletja. Posest na Pobeli je bila v zvezi s savinjskimi mejnimi grofi, v drugi polovici 12. stoletja pa je do manjše posesti prišel tudi šentpavelski samostan.
Čigav človek je bil prvi znani Polzelan Degnard (1170- 1193/1220)? Leta 1170 je bil v spremstvu šentpavelskega opata, pa tudi kasneje je bil na samostan, kjer je bila pokopana njegova mati, zelo navezan191. Tudi sorodnik (sin?) Valter (1193/1220) je bil šentpavelski vazal s tremi kmetijami v Savinjski dolini1'".
Toda polzelski plemiči so bili ministeriali gospodov iz Orta, ki so imeli v Savinjski dolini deželsko sodišče, v njihovi službi pa so bili številni lokalni plemiči, med njimi tudi Henrik (1229) in Oton, ki je leta 1229 najbrž, v njihovem imenu izvajal deželsko sodstvo in bil "sodnik"193. Ortski so bili na Savinjskem prisotni že v 12. stoletju in prav njihovi ljudje so morali zgraditi utrdbo na Polzeli. Končno potrjuje ortsko pripadnost tudi ime Valter, ki je bilo tradicionalno pri ortskih vitezih v Guštanju. Morebiti je bil izvor polzelskih vitezov prav tam. Šentpavelska navezanost je bila pogojena le s posedovanjem manjših fevdov. Podobno velja tudi za Friderika iz Polzele, ki je bil leta 1245 v Ptuju priča nekemu poslu z udeleženim šentpavelskim samostanom. Friderik je bil naslednje leto spet na Ptuju, vendar je ostal ortski vitez vse do leta 1262, ko se je zadnjič omenjal kot priča v listini Hartnida iz Orta za gornjegrajski samostan194. Friderikov brat Hartwik ( 1255-1286), ki je bil v tem času kaplan, nato župnik na Polzeli in kasneje savinjski arhidiakon195, je po smrti Friderika, Wiganda in Seifrida brez otrok (po letu 1263) ' podedoval grad in posest. Grad, ki ga zaradi ortskega izumrtja novi gospodje niso zahtevali nazaj, je postal del osnovne dotacije viteškemu redu Ivanovcev, ki jih je na Polzelo lahko pripeljal že Hartwik, vsekakor pa eden od njegovih naslednikov -župnikov, saj se je komenda prvič omenjala leta 1323, ko je bil Hartwik že pokojen197. Kasneje grad ni bil več namenjen bivanju posvetnih plemičev.
Grad deželnega gospoda
Žaženberk (Sachsenwart) pri Preboldu je bil v urbarju kralja Otokarja Češkega iz let 1265-1267 naveden skupaj z gradovi Zebnik, Freudenegg in Klauzenštajn, ki jih je tedaj varoval Teoderik iz Stanga198. Spadal je v žalsko deželsko sodišče, ki je bilo do 13. stoletja del laškega gospostva199. Grad je stal že dokaj zgodaj, na kar opozarja njegova zasnova"011 najbrž še iz 12. stoletja, ko je imel upravne in vojaške naloge znotraj laškega gospostva. Leta 1270 je bil grad prepuščen v uživanje grofici Agnes Vovbrški, kar ji je potrdil kralj Rudolf Habsburški leta 1279.
Še pred letom 1320 je žalsko (trg ter gradova Žalec in Žaženberk) in vojniško gospostvo prejel v zastavo Konrad iz Aufensteina201. Tudi poslej je ta sklop dežel-noknežje posesti menjal posestnike vedno kot celota. Leta 1341 je zastavo rešil Ulrik iz Wallseeja. Wallseejevci so imeli kompleks v zastavi do leta 1363, ko gaje Celjskim
zapustil Eberhard iz Wallseeja, vojvoda Rudolf IV. pa je potrdil menjavo zastavnega imetnika. Nenazadnje tudi zato, ker je bil Celjskim dolžan večjo vsoto denarja za vojaške usluge na Tirolskem"11". Celjski so obdržali gradič do izumrtja, je pa bil že v njihovem obdobju delno opuščen, dokončno pa konec 15. stoletja, saj se je zadnjič omenjal leta 1491203. Grajski prebivalci so bili hitro menjajoči se gradiščani grajskih posestnikov, zato njihovih imen ne poznamo.
Sinteza
Politika in gradovi
Srednjeveška politika je bila v veliki meri politika gradov, toda politike gradov se ne da jasno definirati, lahko se le opišejo bistveni elementi.
Načeloma je šlo do konca 13. stoletja za politiko gradnje, nato pa za pravila poslovanja z že obstoječimi gradovi. Tudi vojne in večje "fajde" so se v srednjem veku vodile pretežno za gradove. Grajska politika, reducirana na bistvo, ni bila nič drugega kot boj za oblast (gospostvo), nadzor in seveda finančno moč. Grad je omogočal gospodovanje na teritoriju, ga varoval in simboliziral, omogočal mir in vojno. Lastništvo je dajalo graditelju možnost, da ustvari dinastijo. Zato je bila grajska politika tudi pomemben element državnosti (suverenosti), zlasti v visokem in poznem srednjem veku. Lastništvo gradov je bilo bistveno za formiranje deželnogosposkih uradov, teritorialnih gospostev, da o obrambni funkciji ne govorimo. Skupaj s pripadajočo posestjo je v poznem srednjem veku grad omogočal posestniku vstop med deželnostanovsko plemstvo. Imetnik je imel pravi«) do uživanja deželnega prava204. Glavna vprašanja v naših razmišljanjih so, iz kakšnega razloga, kje in kdaj je kdo zgradil grad. Za kasnejša obdobja so zanimivi razlogi, ki so vodili plemstvo v pridobivanje že zgrajenih gradov in način varovanja. Posebej pomembna je identifikacija sredstev grajske politike, iskanje razlik, vzorov itd.
1. Večina obravnavanih gradov je bila zgrajena do srede 13. stoletja. Jasno je, da so do takrat gradnjo lahko dovolili ali inicirali le grofje, svobodni gospodje in cerkvene institucije ter seveda mejni grof (vojvoda). Večina teritorialnih in deželnih gospodov je okoli leta 1200 že razpolagala z grajskim regalom, zato iz tega obdobja niso znana kraljeva dovoljenja za gradnjo. Krški škofiji je kot cerkvenemu gospodu taka dovoljenja načelno dajal papež, od druge polovice 12. stoletja pa morda tudi štajerski mejni grof (vojvoda)20'.
Eden glavnih elementov visokosrednjeveške politike je bilo naseljevanje dinastičnih ministerialov, kolonizacija in uprava ozemlja. Ni presenetljivo, da so bili med najstarejšimi gradovi na Celjskem tisti, ki so nastali na delu nekdanje askvinske (prej kraljeve) posesti, ki jo je že v 11. stoletju dobil benediktinski samostan v Krki. Njegova posest je nekaj desetletij kasneje postala osnova posvetnega gospostva krške škofije. Prav krški škofje so do tedaj slabo poseljeno posest sistematično kolonizirali in zavarovali z gradovi. Izrazit obrambni karakter je imel eden od petih "glavnih fevdov"
Lemberg pri Poljčanah, ki so ga najbrž zgradili mogočni vazali Žovneški. Za dominikalno-alodialno upravo je škofija šele v zadnji četrtini 13. stoletja prevzela v neposredno upravo Anderburg, saj je celjske fevde in posest nadzorovala tudi iz Vitanj. Ker lastna uprava v toku 12. stoletja ni več zadoščala, so dobili možnost gradnje tudi krški ministeriali. V začetku je bilo njihovo število majhno. Sorodstvene vezi, ki se jasno kažejo od okoli leta 1200 naprej, kažejo le na dve rodbinske skupnosti, ki so ju škofje pripeljali verjetno s Koroškega. Do konca 13. stoletja jim je uspelo zgraditi večino gradov, ki so kasneje prešli v roke Ptujskih in Celjskih. Značaj utrdb je bil izrazito kolonizacijskega značaja, obenem pa so imeli nalogo varovanja cestnih povezav skozi sklenjeni krški teritorij.
Negrofovsko plemstvo se je najprej moralo osamosvojiti, da je lahko začelo postavljati gradove na lastno iniciativo206. Na Celjskem so bili taki Žovneški in Vojniški, oboji domnevni askvinski sorodniki, le da so prvi kaj kmalu zgradili Lemberg na krški fevdni posesti, drugi pa podedovali Vojnik kot alod. Medtem ko so si gospodje večino ozemlja lepo razdelili in med njimi ni prišlo do prepletenosti, je na področju severno od Celja (kvadrant Celje - Hekenberk - Kacenštajn - Vitanje - Celje) že v 12., predvsem pa v 13. stoletju prevladala pisana in premešana združba gradov različnih gospodov. Vzroke smemo iskati v nekontroliranem in relativno dolgotrajnem razpadanju nekdaj enotnega krajišniškega teritorija, v dedovanju, osamosvajanju in osnovanju posebnih rodov stranskih askvinskih sorodnikov ( Žovneški, Vojniški) in ministerialov mlajših mejnih grofov (Ortski) ter občasnih darovih cerkvenim gospodom (Krka). Ni presenetljivo, da je prav ta, posestno premešan del Savinjske grofije, zaradi strateške pomembnosti v 14. stoletju postal glavni predmet boja za odločilno prevlado med različnimi dinasti in gospodi, ki seje na zunaj kazal tako v vojni za vovbrško dediščino kot alodifikaciji žovneških in cerkvenih gospostev s strani deželnega kneza od leta 1308 naprej, fajdami med Ptujskimi in Celjskimi ter kot področje, kamor so Celjski najprej stegnili lovke. Visokostna neenotnost s koreninami v 11. in 12. stoletju je torej imela daljnosežne politične posledice še dvesto in tristo let pozneje.
2. Za drugo obdobje imamo čas do zadnje četrtine 13. stoletja, ko je bilo zgrajeno malo gradov. Ostro protiplemiško politiko je od srede 13. stoletja, torej četrt stoletja pred podobnimi tirolskimi poskusi na Kranjskem, vodil babenberški dedič, češki kralj Otokar, ki je trdneje povezoval deželnoknežje gradove in gospostva in jih podrejal svojim deželnim uradnikom. Prav zato je bila tedaj ustavljena gradnja v laškem gospostvu južno od Celja in v severnem vojniškem. Še pod Babenberžani je nastalo nekaj novih gradov okoli Laškega, pod Otokarjem pa nobeden več. Močno so se okrepili svobodniki Žovneški, ki so s sorodniškimi povezavami obvladovali velik del potencialne dediščine na Štajerskem, predvsem pa Vovbrški na območju severno od Celja (alod Šoštanj po izumrtju tamkajšnjih svobodnih gospodov) in na Koroškem (Guštanj) po Ortskih. Center so imeli v Celju in Pliberku. Tudi Ptujski in njihovi sorodniki Kunšperški so okrepili svoj položaj v Zgornji Savinjski grofiji, kjer so z alodi in novimi krškimi pridobitvami preprečevali kakršenkoli poskus poenotenja teritorija. S prihodom novih posvetnih gospodov/vazalov in utrditvijo starih v severnem delu Savinjske grofije, se je politična eksplozivnost še povečala. Pri posestnih spremembah
ni šlo toliko za prevzemanje manjše posesti in posameznih že zgrajenih gradov, kot za dedovanja velikih ozemeljskih kompleksov, ki so zajemali večje število gradov. Cilj teh sprememb ni bil samo dobiti posest, ampak doseči prevladujočo moč in s tem deželno gospostvo na Kranjskem oz. v celotni Savinjski grofiji.
V tem obdobju je prišlo do povsem nasprotnih sprememb pri cerkvenih gospodih, ki so izgubljali najvažnejša gospostva na račun posvetnega plemstva. Krki so težave povzročali ministeriali z gradovi predvsem severno in vzhodno od Celja, katerih transakcije so z dednostjo tudi velikih fevdov uhajale škofovi kontroli. Toda Krki je uspelo ohraniti vsaj pregled nad fevdi; dominikalno upravo je celo okrepila z Ander-burgom.
3. Vzporedno s političnim poenotenjem deželnega gospostva na Kranjskem, formiranjem dežele sredi 13. stoletja in habsburškim prevzemom Štajerske leta 1278 je napočila končna faza. Značilno je, da je v 14. stoletju nasploh nastalo malo novih gradov. Zato si moramo zastaviti vprašanje, čemu so bili določeni plemiški rodovi (grofje, gospodje, v manjši meri viteštvo) dovzetni za pridobivanje že zgrajenih gradov. Važen ni bil zgolj razlog, temveč tudi način podreditve in kasnejše uprave. V tej fazi lahko govorimo o politiki gradov v ožjem smislu, torej pravem (političnem) poslovanju z njimi. Grad je v očeh dinastov postal orodje, s katerim se je dalo pridobiti nadzor nad posestjo in od deželnega kneza čimbolj neodvisno oblast. Načinom za dosego posesti ali vsaj nadvlado nad gradovi sta se pridružila gledanje na grad kot objekt kapitalizacije ter poskus formiranja nove dežele (celjsko arondiranje na širšem Celjskem). Komer-cializacija gradov in gospostev ter mest in trgov je nadomeščala vedno ohlapnejšo in varljivo vazalno zvestobo. Zaradi naraščajočih denarnih potreb ob prodoru denarnega gospodarstva je grad postal pogosto objekt (delno) tezavriranega kapitala. Kljub začasnosti odtujitve, ki seje sicer lahko precej zavlekla, so obstajali varovalni elementi, ki pa so pogosto bolj teoretično kot ne ohranjali nadzor gospoda nad zastavljenim ali fevdnim gradom.
Precejšen pomen pri politiki gradov so imele obljube zvestob plemstva (fidelitas, Huldigung) bodisi vsakokratnemu (novemu) deželnemu gospodu, bodisi dinastičnim gospodom 14. in 15. stoletja. Prisega je zadevala osebo, pa tudi eventuelne gospodove fevde, torej tudi posedovane fevdne gradove, last istega gospoda. Znanje izrek zvestobe, ki so ga leta 1276 v samostanu Rein na Štajerskem dali najuglednejši koroški in štajerski plemiči kralju Rudolfu Habsburškemu"0 . Na videz zgolj osebna podreditev je potemtakem s seboj prinesla tudi podreditev gradu. Pri tem niti ni bila pomembna dejanska fevdna odvisnost in je bil fevdni gospod gradu lahko tudi ignoriram Novi gospod je grad in njegove posestnike de facto nadzoroval, čeprav ni zanikal njihovega pravnega statusa. Trajnejša podreditev je sčasoma pozabila na formalne vezi, kar je na posest učinkovalo najmanj kot sprememba v sekundarni fevd, lahko pa celo pravno sporen, toda dokončen prevzem in prehod posesti pod drugega gospoda. Najobičajnejši način podreditve je bila običajna podelitev bivališča v fevd osebi, ki do tedaj ni bila v službi gospoda. Večinoma je šlo za najnižje sloje plemstva, za viteškozmožne hlapce, ki so za podeljen dvor morali poslej opravljati različne
naloge. Povsem namenska in kratka podreditev je bila v zvezi z vojaškimi zavezništvi, ko je plemstvo obljubljalo zvestobo zase in za vse svoje gradove v boju proti tretji osebi. Plemič si je lahko izgovoril, da se mu ne bo treba obrniti proti pravemu grajskemu gospodu, ki mu je grad podelil v fevd ali varstvo. Najagresivneje in dodelano so delovali grofje Celjski. Se pred porastom njihove samozavesti, ki jo je prinesel grofovski naziv, so si začeli podrejati bivše vovbrške viteze in njihove potomce, ali kot so pravili plemiči sami: "...daz wir di edel unser gnedig herren von Heunburch mit dem leib zugehoert haben und uns in aigens gewer herpracht habenl uncz an den edeln mein gnedigen herren graf...von Cili, der uns auch also her uncz an den chriegpracht hat...". Njihovi sedeži (fevdi) v teh listinah niso eksplicitno omenjeni, saj so formalno pripadali deželnemu gospodu (Herrenfall). Celjski so torej začeli previdno - najprej so si podredili vovbrške viteze, kasneje pa so se bodisi z dovoljenjem novega (če je šlo za vovbrške alode) ali starega (če je šlo za fevdno posest) fevdnega gospoda (npr. krškega škofa) bodisi brez njega dokopali še do gradu in posesti. Razumljivo jim je samo po sebi pripadlo tudi viteško moštvo, zlasti od pomembnejših vitezov (npr. Kacenštajnov), ki so si lahko celo izgovorili določeno samostojnost pri iskanju zaslužka pri drugih gospodih, če jih Celjski ravno ne bi potrebovali208.
Klientelno-vazalni odnosi so bili v 14. stoletju izrazito dvodelni. Zvestoba, bodisi klasična vazalna bodisi brez podelitve fevda, je bila potemtakem opazen faktor dinas-tične politike gradov. Kljub maloštevilnim virom domnevamo, daje bila uporabljena tam, kjer Celjski niso mogli direktno spremeniti starih, pravnoveljavnih odnosov, recimo pri krških fevdih. Poprejšnja navezava posestnikov gradu je z ustrezno politiko in disciplino, ki so jo bili na našem ozemlju v 14. stoletju sposobni izvajati skoraj samo grofje Celjski, dinastu v bodočnosti zagotavljala osvojitev gradu kot fevd ali celo alod.
Omembe vreden vzvod dinastične politike je bilo formiranje centrov deželskih sodišč na svojih gradovih. Dejstvo, da je večina sodišč imela sedež prav v starejših obravnavanih gradovih, kaže na uspešnost politike zlasti njihovih prvih lastnikov - dinastov, medtem ko so le redki gradovi, ki so nastali od leta 1300, lahko postali sedeži sodišč.
Kdo je torej načrtno in v velikem slogu od konca 13. do začetka 15. stoletja pridobival gradove na Celjskem in na kakšen način? Habsburžani so bili na Celjskem blokirani, saj je bila deželnoknežja posest skromna in omejena na Vojnik, Miltenberg in Žažen-berk, ki so jih zastavili oz. so jih že od prej imeli v dednem fevdu močni gospodje. Vse do leta 1335 tudi niso razpolagali z zelo pomembno Spodnjo Savinjsko dolino (laškim gospostvom), da ne govorimo o skorajšnji nevidnosti v eksplozivnem kotlu severno od Celja. Enega od razlogov habsburške fevdalizacije štirih žovneških gradov zahodno od Celja leta 1308 smemo tolmačiti tudi kot poskus Habsburžanov, zasidrati se tudi tam, preprečiti (zgolj formalno) tirolsko oblast (ti so bili neposredni sosedje z laškim gospostvom!) in povezavo, predvsem pa pacificirati morebiten poskus Žovneških pri nasilnem vzpostavljanju reda v Zgornji Savinjski in Šaleški dolini. S tem so zamrznili potencialen konflikt med sicer sorodniki in zavezniki Žovneškimi in Vovbrškimi, v drugem desetletju 14. stoletja nedvomno največji sili v južnokoroško-zgornjesavinjskem trikotniku, ki sta grozili, da bosta raznesli mlado habsburško oblast.
Obenem pa so preprečili zgolj teoretično možnost priklonitve Žovneških tirolskim grofom in s tem politično podreditev severnega dela Savinjske grofije kranjskim gospodom in Kranjski nasploh. Ko je po izumrtju Vovbrških leta 1322 izbruhnil oborožen spor med dediči, se Habsburžani v bistvu niso vmešavali, saj bi zaradi njihovega statusa (deželnega gospoda) lahko izbruhnila vojna večjega obsega, obenem pa so bili zelo zaposleni s premočnim Ludvikom Bavarskim in z bojem za cesarsko krono. Uspeli pa so preprečiti tirolsko dedovanje savinjskih in podravskih posesti Vovbrških in s tem področje dokončno priključili k Štajerski, medtem ko je do tedaj gravitiralo bodisi h Kranjski (Savinjska dolina), bodisi h Koroški (Šaleška dolina; Šoštanj, Slovenj Gradec).
Po konsolidaciji do srede 14. stoletja in pod vplivom vedno močnejših Celjskih so se končno odločili preprečiti popoln razkroj deželnoknežje oblasti na področju vzhodno od črte Maribor - Konjice - Vojnik - Laško, kjer je bila njihova moč blokirana. Ker so bili Celjski pomembni zavezniki vojvode Albrehta II., predvsem pa Rudolfa IV. in vodje močnih vojaških oddelkov v bojih na Tirolskem, Bavarskem in v severni Italiji, direkten spopad z njihovimi interesi ni bil pameten. Rudolf IV. se je zato spravil na nekdanjega žovneškega nasprotnika v boju za vovbrško dediščino in (realnega?) zmagovalca Konrada Aufensteinskega, s katerim so imeli Habsburžani na Koroškem vedno obilo težav zaradi prevelike moči in samovolje rodu sicer dolgoletnih koroških in kranjskih deželnih glavarjev. Izven habsburške oblasti pa je ostalo obsežno laško gospostvo, ki so ga že leta 1336 prejeli v zastavo Žovneški in obdržali vse do izumrtja. Moč Habsburžanov je bila poslej odvisna zgolj od osebne navezanosti posameznih plemičev, ne pa več od plemičev kot vazalov, saj deželni fevd, po možnosti sploh razdeljen še na sekundarni fevd, sam po sebi niti slučajno ni zagotavljal deželnemu gospodu ne vojske, ne zvestobe, ne denarja, kvečjemu okrepitev potencialnega sovražnika.
Krka je uspela ohraniti status quo iz okoli leta 1300, če ne upoštevamo posamezih nasilniških dejanj s strani plemstva. Anderburg je celo na novo pritegnila v dominikal-no upravo, v Vitanju pa zgradila nov grad. Kot novost velja omeniti prevzemanje manjših fevdov, ki so jih imeli prej stari ministerialni rodovi, od Celjskih in Ptujskih, preostali prejšnji prebivalci pa so postajali sekundarni vazali. Krška oblast je ostajala seveda le formalna, toda v primerjavi z npr. šentpavelsko v zgornjem Podravju, ki so jo Habsburžani alodizirali, vazali pa so se povsem odtujili, je lahko vsaj računala z lepšimi časi.
Najizrazitejšo politiko gradov, vedno bolj načrtno, so imeli Žovneško-Celjski. Povsem sistematični so bili v 14. stoletju v doslednem izkoriščanju finančnih zadreg deželnih knezov, dinastov in drugega plemstva. Od njih so prevzemali dolgove in tako prihajali do gradov. Sistem je bil perfekten in je vseboval tako pravico odprtega gradu kot tudi podrobne in psihološke elemente, npr. prepuščanje gradov v dosmrtno uporabo bivšim posestnikom, kar je slednjim pomagalo ohraniti dostojanstvo, Celjske pa oskrbelo z hvaležnimi zavezniki. Kot dediči, čeprav ne vedno najožji, so si pravočasno zagotovili gradove še nekaterih zelo pomembnih štajerskih in avstrijskih plemičev, npr. dežel-
noknežje zastavljene gradove Vojnik, Žaženberk in Žalec od Eberharda iz Wallseeja leta 1363209.
Savin jsko so do leta 1322 obvladovali grofje Vovbrški, najsi je šlo za zastavna gospostva (Laško, Slovenj Gradec), stare alode (Celje), alode, ki so jih prevzeli po izumrtju starih gospodov (Šoštanj, Žamberk?), stare (Forhtenek) ali podedovane oz. drugače pridobljene cerkvene posesti (Dravograd, Guštanj, Ekenštajn, Mozirje). Po njihovem izumrtju je bilo kandidatov (sorodnikov) za dedovanje več, vendar sta se v bistvu že kmalu izkazala dva glavna tekmeca - Žovneški in Aufensteinski. Tirolske so blokirali Habsburžani, ki so prav tako ostali praznih rok, Pfannbergi pa so kmalu prodali svoje pravice Žovneškim. Po nekajletnih sporih so se Aufensteini odrekli na videz glavnemu dobitku - Celju, vendar so pobrali velika gospostva na severu in v Podravju, ki so skupaj tvorila skoraj zaokrožen teritorij na strateško pomembnem področju. V kasnejših letih so na tiho alodizirali cerkvene fevde in de facto formirali vedno bolj neodvisno teritorialno tvorbo, ki se je še dolgo odražala v nezanesljivem deželnem statusu Slovenj Gradca in okoliških gradov. Zunanjim zastavščinam so se po nekaj letih Aufensteini sami odpovedali (Vojniku in Miltenbcrgu leta 1331, polovici Celja leta 1333).
Žovneškim so od vovbrške dediščine ostali šoštanjsko (alodialno), laško (zastavno) gospostvo in osrednji (celjski) del, ki pa je imel to napako, daje bil preluknjan s ptujskimi in kunšperškimi alodi ter oglejskimi in krškimi fevdi. Sem so grofje v naslednjih letih usmerili največ aktivnosti. Predvsem kot sekundarne vazale so si podredili krške viteze in gradove vzhodno in jugovzhodno od Celja, da bi zavarovali in povečali novo celjsko grofijo, ki je pravzaprav temeljila na starem krškem fevdu Lembergu pri Poljčanah. Ze leta 1300 kupljenemu Rogatcu so dodali Planino (1341), Podsredo (1338), Helfenberg (1340), Prežin (1340) in Rifnik (1335). Do 60. let so prejeli v fevd ali zastavo tudi deželnoknežje Vojnik z Miltenbergom, Ojstrico pri Dravogradu, oglejske oz. vrbovške oglejske fevde Gornji Grad, Vrbovec, Rudenek, dokončali pa projekt s krškimi fevdi (Ploštanj leta 1366, Žusem leta 1364). Okoli leta 1400 so postali največji gospod na ozemlju južno od Drave in Karavank. Izjalovila pa se jim je nakana, da že leta 1387 s soglasjem krškega škofa z izgovorom skorajšnega izumrtja poberejo vse krške fevde, ki so jih imeli Ptujski.
V teku 14. stoletja se je poleg Aufensteinskih obdržal le še en posvetni konkurent Celjskih. To so bili Ptujski, ki so izgubo Žamberka in Kacenštajna nadomestili z nakupom kunšperškega Velenja in Hekenberka (1323), krškimi fevdi Lembergom pri Dobrni (1279), Dobrno (1341) in Kebljem (1379), največji uspeh pa so imeli na vzhodu. Vzhodnodravski sklenjeni teritorij je bil center Ptujskih, ki zaradi močnega nadzora salzburških nadškofov in deželnih gospodov niso mogli alodizirati ozemlja med Dravo in Muro, ki bi lahko postalo ekvivalent celjskemu teritoriju na zahodu.
Kako je bilo z nižjim in srednjim plemstvom? Nekdanji deželni in cerkveni ministeriali so že do prve polovice 13. stoletja posedovali gradove kot običajne dedne fevde. Prav dednost je nekaterim rodbinam prinesla možnost osnovanja stranskih veja s sedeži na novozgrajenih ali priženjenih gradovih ter medsebojno dedovanje. Nekateri rodovi so
na videz (po premoženju) postajali enaki srednje rangiranemu plemstvu, pravno pa ne. Konec koncev se to vidi v tem, da viteških fevdov niso izdajali nižjim oborožencem iz svojih (aktivnih) fevdov. Njihovi gradovi in gospostva so ostali trdneje pod nadzorom fevdnega gospoda, ki je celo razveljavljal njihove transakcije. Status seje realno zniževal z vklopitvijo novega vazala med njimi in fevdnim gospodom ter jih kot sekundarne vazale potisnil na stopnjo gradiščanov. Tak način so uporabljali predvsem Ptujski in Celjski pri večini tistih vitezov - vazalov, ki so že imeli dedni sedež. Takoj po izumrtju v moški veji sorodnikom (stranskim vejam) ni bilo omogočeno dedovanje, marveč je bilo sekundarno vazalstvo zamenjano z zamenljivimi gradiščani. To je opazno pri t.i. ploštanjsko-žamerškem krogu krških ministerialov, ki je še v 13. stoletju posedoval kar šest gradov. Ob izumiranju posameznih veja so škofje dva prevzeli v neposredno upravo, ploštanjska veja je krajši čas imela še dodaten sedež Rifnik, žamerška veja je uspela postati vazalna, žusemska pa je postala sekundarni vazal Celjskih. Podobno je bilo z ranšperškim krškim krogom, ki sicer ni izumrl, vendar so člani postali sekundarni vazali Ptujskih s sedeži vseh (samostojnih) vej (Dobrna, Ranšperk) oz. so se sploh odselili in prepustili enega od gradov novim vazalom (Lemberg pri Dobrni). Sekundarnost fevdov izvornih gradov je torej najbolj prizadela tiste, ki so posedovali cerkvene fevde in prišli pod vpliv Celjskih ali Ptujskih (Prežinski, Rogaško-Lemberški na Rifniku).
Večje število nekdanjih nižjih ministerialov in vitezov, ki so v 13. stoletju še imeli neko vlogo v političnem in upravnem življenju, je do konca 14. stoletja izumrla, njihovi sedeži pa so propadli ali pa so ostali na izvornem gradu kot de facto gradiščani dinastov in ne nujno vse do izumrtja (celjski Libenštajni). Redkim vazalom, le krškim, je uspelo zadržati izvorni grad kot neposreden fevd (Lindeški). Kot dedni dinastični gradiščani so zunanji gospodje lahko pripeljali svoje viteze, ki so lahko postali pravi ali vsaj sekundarni vazali (celjski Ramschiissli na Šeneku, Flemingi na Švarcenštajnu). Izmed tega sloja viteštva so se dvignili posamezniki, ki so v nekaj letih napredovali od grajskih vitezov do vazalov z več gradovi. Omenimo le lemberško-rifniške viteze, po rodu iz Rogatca, ki so imeli Šalek v pravem, Rifnik pa v sekundarnem fevdu, obenem pa kot posamezniki izvajali za svoje gospode gradiščanstvo (Lemberg, Žovnek).
Zgodnja (pravno zagotovljena) dednost je prvi od razlogov, zakaj je del zgornjesavinjskega plemstva imel relativno precej možnosti za posest gradov brez upoštevanja gradiščanstva. Dednost je novim gospodom (dinastom) večinoma onemogočala enostavno odstranitev starega grajskega posestnika in mu je morala, navadno v slabši pravni formi, dovoliti nadaljnje bivanje. Drug razlog je v zadržanju ostankov srednjega plemstva, izhajajočega iz cerkvene in deželne ministerialitete, ki je zaradi ugodnih poročnih zvez prišel do večih gradov. Tu je imel posebno vlogo zgodnejši razpad eksogamnih zvez, endogamija pa je omogočala dedovanje širšemu krogu enako stoječega plemstva. Toda povratni učinek endogamije pri malem plemstvu je bil pospeševanje gospodarskega propada nižjega plemstva zaradi širjenja kroga dedičev, saj ni bilo sposobno zadržati posesti vedno le za enega dediča. Tu moramo spomniti na evidentno nezmožnost osnovanja viteških enotnih dinastij pri nekaterih najpomembnejših rodbinah. Izguba alodialnih sedežev je preprečevala
obstoj starim deželnim ministerialom med gospodi, izključna fevdnost izvornih sedežev pa je po drugi strani nižjemu plemstvu preprečevala dvig, čeprav so nekateri posedovali več gradov in gospostev. Medtem ko je bil socialen padec vedno možen, dvig od druge polovice 14. stoletja ne več. Drobitev manjše posesti je bila v bistvu že pogubna za obstoj vitezov. Bistvena ugotovitev pa je: srednje in nižje plemstvo je bilo brez prave "politike gradov". Slučajnih dedovanj in kopičenj posesti, ki so imela navidez neodvisno od ekonomske moči začetek v 13. stoletju, pač ne moremo imeti za politiko. Boja za preživetje pa še manj.
Lastninsko-posestne forme
Dejstvo je, da so bila vsa plemiška gospostva zbir alodov, deželnih in cerkvenih fevdov, zastavščin in drugih pravic. In to ne le gosposka, marveč tudi viteška in ministerialna, le da so bila slednja bolj omejena. Vsi, še posebej pa teritorialni gospodje, so se izogibali lastnemu vazalstvu. Alodialni gradovi so garantirali plemiško eksistenco, privilegije in bili važnejši faktor v politiki gradov. Imeli so pomemben vpliv pri prehodu fevdne države v stanovsko"10. Predvsem moramo upoštevati odnose lastnik-posestnik-dejanski prebivalec v različnih obdobjih, kar ni vedno lahko, saj je bila večplastnost posestnih odnosov prevladujoča oblika pri posesti v srednjem veku. Posamezne pravice do posesti so se lahko ločeno odtujevale, glavni znak pa je bil pristanek vrhovnega lastnika za vsako transakcijo211.
1. Glede na nastanek večine gradov do srede 13. stoletja so bili ti z zornega kota gospoda neposredno po zgraditvi pretežno njihova lastnina (alod). Po Ebnerju so večinoma nastali kot posledica odtujitev kraljeve posesti (darovnice za Askvince iz začetka 11. stoletja) in iz državnih fevdov, ki so izgubili uradniški karakter in jih v 14. stoletju kot take vazali sploh niso več priznavali. Posebno grofje so do 11. stoletja prejemali za službovanje precejšnjo posest, ki so jo sčasoma alodizirali z vsemi pripadajočimi sodnimi pravicami. Teso razširili tudi na cerkveno posest kot odvetniki. Po prenehanju službovanja so obdržali tako posest kot sodno oblast in po moči ostali enaki pravim grofom. Od 12. stoletja so obdržali grofovski naslov. Imuniteta za njihove alode je razbila moč formalnih kraljevih grofov. Zato je razumljivo, zakaj so npr. Žovneški, Vojniški, Ptujski in Vovbrški, še prej pa Askvinci, tako uspešno alodizirali ogromno posest. Če odmislimo alodiziranje savinjskih mejnih grofov Spanheimov, Traungaucev in savinjskih grofov, so alodizirali v 12. stoletju tako zunanji grofje (Vovbrški v Savinjski grofiji) kot tudi svobodni gospodje ( Žovneški zahodno od Celja, Vojniški severno od Celja, Šoštanjski okoli izvornega gradu), deželni in cerkveni ministeriali (Ptujski, Kunšperški). Rezultat je bil enak - velika področja na Celjskem so bila že v 12. stoletju povsem alodizirana, še več pa bi jih bilo, če Krka ne bi imela tako solidne uprave, ki je preprečevala plaz alodizacije fevdov. Omeniti moramo še tiho pretvorbo fevdov v alode2 ". Ker so gosposke oz. grofovske alode (gradove) zatem imeli v upravi ministeriali, kasneje običajni vazali, je bilo vrhovno lastništvo gospodov nad dedno podeljeno posestjo "proprietcis" (od konca 13. stoletja je s tem terminom označena zgolj last - "gewere" na posest in ne alod).
Z vidika dejanskih posestnikov so imeli ministeriali gradove na Celjskem do približno konca 12. stoletja zaupane v gradiščanstvo ali pa že podeljene v fevd. Fevdalizacija se je najprej zgodila pri cerkvenih gospodih, tudi za nižje plemstvo, nekaj kasneje pa se je tudi ministerialno gradiščanstvo začelo spreminjati v navadno vazalstvo, resda v začetku ne zmeraj dedno. Skoraj popolna dednost fevdov tudi za nižje plemstvo oz. ministerialiteto se je uveljavila do srede 13. stoletja. Pravih deželnih fevdov v bistvu ni bilo. Posest izumrlih dinastov je pogosto že prehajala na njihove sorodnike (tudi dinaste), ne pa na deželnega gospoda, ki ga sploh še ni bilo (prvi z nekaterimi elementi deželnega gospoda na Kranjskem in na Savinjskem je bil Friderik Babenberški). Šele Tirolski in obenem formalno tudi Habsburžani so zbir podedovanih gospostev izumrlih dinastov združili v eni roki in jo podelili vazalom, če ni bila že prej podeljena. Na Štajerskem je bila ministerialna fevdalizacija zelo zgodnja. To se nenazadnje odraža v poslovanju in dedovanju gradov med vazali že v drugi polovici 12. stoletja (večinoma pri krških in deželnih ministerialih), kar je bilo deželnim ministerialom potrjeno že leta 1186 v Georgenberškem ročinu oz. leta 1237 tudi drugim ministerialom. Knežji prevzem fevdov izumrlih gospodov v 13. stoletju na Štajerskem zaradi prevlade in dokončne uveljavitve dedovanja ni bil več pravilo.
Posedovanje cerkvenih fevdov je bilo statusno jasno ločeno: glavni (veliki) fevdi so bili pridržani za veliko plemstvo, tudi za ugledne ministeriale, manjši - čeprav z gradovi -pa so bili dostopni tudi običajni ministerialiteti. Najlepši primer je tovrstna krška politika: pet glavnih fevdov (feuda principalia) so držali Žovneški (Lemberg pri Poljčanah), Konjiško-Rogaški (Rogatec), Kunšperško-Ptujski (Kunšperk) in (prvotno) veja Trušenjskih (Podsreda in Planina). Številna manjša zemljiška gospostva in gradove pa so si razdelili krški ministeriali, verjetno le iz dveh, morda treh rodbinskih krogov (vzhodno celjski, severnozahodno celjski in severovzhodno celjski), ki so jih med seboj dedovali. Medtem ko so nosilci glavnih petih fevdov lahko prišli tudi do manjših krških gradov (npr. Celjski in Ptujski v teku 14. stoletja), obratno ni bilo mogoče213. Iz krajišniške posesti se je status aloda ohranil za Celje in štiri žovneške gradove vzhodno od Celja.
2. V 14. stoletju je prišlo do poskusov poenotenja statusa gradov in gospostev. Za visoko plemstvo je bilo pomembno vprašanje, ali imajo svoje gradove in gospostva kot fevd ali alod, saj so le z alodialnimi realno lahko prešli med deželane. Pri tem ne mislimo le na tiste, ki so posedovali velike deželnoknežje fevde in zastavščine, marveč tudi na njihovo dedno posest. Po drugi strani pa so se spremembe dogajale tudi pri pravnem statusu lastništva gradov s strani nižjega plemstva.
Običajno in relativno pogosto so se spremembe alodov v fevde dogodile po izumrtju nekega rodu, npr. Vojniških. V tem primeru je lastnina, če ni bilo ožjih dedičev, prešla na deželnega kneza, ta pa jo je zatem lahko podelil v fevd ali zastavo drugim (nižje rangiranim) plemičem. To so bili "fevdi od dežele".
Poseben primer je načrtna žovneška podreditev štajerskemu deželnemu gospodu (Habsburžanom) s celotnim rodbinskim jedrom ( Žovnek, Ojstrica, Šenek, Libenštajn)
leta 1308, v času najhujših spopadov med Habsburžani in Tirolskimi v kontekstu vojne za češko krono (1306-1311). Razloge smemo videti v iskanju zaščite pred precej ostrejšo plemiško politiko grofov Tirolskih, ki so grozili, da bodo žovneško posest močneje vpeli v svoja (sosednja) savinjska (velikokranjska) gospostva, zlasti pa v habsburškem pritisku in pacificiranju Žovneških, ki bi lahko zaradi odsotnosti oblasti štajerskega vojvode v Zgornji Savinjski in Šaleški dolini, pripeljal do širše vojne in celo priključitve tega strateško važnega teritorija Koroški in Kranjski.
Do pretvorb fevdov v alode je prihajalo pod vplivom podeljevanja "večnih fevdov" v 13. in 14. stoletju, ko je akt podelitve postal gola formalnost. Meja med alodom in fevdom se je izgubljala, saj so tudi fevdi v bistvenih elementih postajali enaki alodom. Obenem je alod omogočal formiranje zaključenih velikih gospostev in pridobitev sodnih pravic, izjemno pomembnih za izvajanje gospostva. Pri tem omenimo še zahtevo, da mora biti osnova kneževine alod, kar je Celjske leta 1423 prisililo v brezplačno predajo 14 zastavljenih gradov in mest nadvojvodi Ernestu v zameno za ponovno prevedbo žovneškega rodbinskega jedra (od leta 1308 status deželnega fevda) in vseh drugih deželnih fevdov v celjskih rokah v alod. To je bil formalni predpogoj za povišanje celjske grofije v kneževino, saj se je šele s tem posest Celjskih skoraj povsem oddelila od druge kneževine - štajerske vojvodine214.
Viteškozmožni hlapci (rittermäßige knechte, erber leute) do konca 13.stoletja niso mogli imeti lastnine. Nižje plemstvo, kasnejši vitezi, so imeli že vsaj od druge polovice 13. stoletja alode, vendar brez popolne (predvsem sodne) oblasti. Njihovo razpolaganje z alodi je očitno od konca 13. stoletja, ko so vitezi že povsem prosto razpolagali z delom posesti in jo npr. podarjali sorodnikom ali Cerkvi.
Skupna slika posestniških form na ravni dejanskih posestnikov kaže na velik delež dednih fevdov pa tudi alodov v 13. stoletju. V 14. stoletju se je veliko gradov na višji posestni ravni spremenilo v fevd ali zastavo, tako deželnoknežjo kot cerkveno. Pravna forma grajskih poslopij in pripadajočih gospostev je izhajala iz socialne strukture posestnikov, nastajajoče pravne regulative, ki je bila v korist plemstvu in ne deželnemu knezu (npr. ročini, ki so dopuščali dedovanje fevdov in alodov), deloma tudi zaradi nepričakovanih (subjektivnih) dogodkov, kot je bilo npr. dedovanje ali večji poročni izdatki.
Grajska uprava
Zadovoljivo lahko orišemo le upravo skozi prizmo grajskih gospodov, ne pa nižjega plemstva, ki je dejansko posedovalo gradove. Ti so svoj grad upravljali sami s pomočjo oboroženih hlapcev. Razkošje namestniške uprave so si mogli privoščiti v večjem obsegu zaradi aktivnosti in ugleda predvsem dinasti.
Fevdna podelitev gradu kakor tudi ministerialna uprava sta do začetka 13. stoletja pomenila konec ali vsaj delno omejitev gospodovega razpolaganja z gradom. Dednost, zmanjšanje služnosti in večstopenjska vazaliteta so razkrajale upravno shemo velikih
gospostvenih kompleksov. Zato je že zgodaj prišlo do poskusov sprememb fevdnih odnosov v pogodbene, ki bi gospodu vedno omogočali vpliv in nadzor nad svojim gradom. Za veliko plemiških rodov, ki so kasneje veljali za (vsaj) posestnike teh in drugih gradov, velja, da so bili prvotno le ministeriali oz. ministeriali-gradi.ščani. Tovrstna uprava ni bila pogodbena, saj so gradiščani v 13. stoletju prihajali iz vrst nesvobodne gospodove ministerialitete, pa tudi iz krogov gospodovega že precej samostojnega viteštva. Ministerialov-gradiščanov je bilo v posameznem gradu več.
Klasična fevdna uprava se je v 14. stoletju umikala novi, uradniški, nad katero so imeli gospod in dvorni uradniki večji nadzor. Primarno vojaške naloge gradiščanov-urad-nikov so se umikale civilnim. Prav v 14. stoletju so gradiščani v večji meri prevzemali upravo deželskih sodišč, če so seveda imela sedež na zaupanem gradu, medtem ko je bil še v 13. stoletju deželski sodnik poseben uradnik (npr. ortski sodniki v Celju). Grad je postajal samostojen gospodarski, upravni in sodni center, ki ga je moral v celoti obvladovati gradiščan, medtem ko je bil v prejšnjih obdobjih gradiščan vsaj na pomembnejših gradovih z velikim zemljiškim gospostvom omejen le na vojaške naloge. Pri manjših gradovih predpostavljamo simbiozo vojaške in gospodarske funkcije v eni osebi v vseh obdobjih. Novi "uradniki" so bili plačani v naturalijah iz dohodkov zemljiškega gospostva in v denarju, predvsem pa so bili vedno zamenljivi, ne da jim bi bilo potrebno pri tem odvzemati in vračali grajske fevde. Sprememba se je v začetku 15. stoletja začela odražati tudi v službenem nazivu: "gradiščan" (burggraf, castellan) se je umikal "oskrbniku" (pfleger), v pomenu "grajskega oskrbnika", ki je skrbel tudi za gospostvo.
Stanovski izvor gradiščanov na našem prostoru je šel praviloma od ministerialov (do začetka 13. stoletja), preko tujega viteštva velikih gospodov (npr. Vovbržanov) od srede 13. stoletja, do gradiščanov iz vrst lastne klientele na svojih (= dinastičnih, cerkvenih) gradovih v 14. stoletju, ki so se z refevdalizacijo spreminjali v vazale ali uradnike. Pri izvoru varuhov gradov je bila važna nižja kvaliteta grajskih od pravih fevdov, kar je v vseh obdobjih omogočalo najnižjim slojem plemstva tovrstno udejstvovanje v pomenu, da niso nastopali vedno kot nosilci gradiščanstva, ampak največkrat na nižji stopnji, predvsem na cerkvenih gradovih.
Oglejmo si razvoj uprave pri posameznih gospodih. Prepuščanje uprave zemljiške posesti (z razliko od gradov) se je cerkvenim gospodom vedno zdelo prenevarno, saj bi bila preveč prepuščena plemiškim malverzacijam. Toda gradove so zaradi vojaških potreb praktično morali zaupati plemstvu. Krške gradove so v 13. stoletju upravljali ministeriali-gradiščani, ki so najkasneje do 14. stoletja postali vazali. Večino spodnještajerskih gradov so v teku 14. stoletja dobili v fevd Celjski, nekaj so jih imeli Ptujski, kar je v osnovi onemogočilo uspešnejšo krško upravo. Neposredna krška uprava se je v večji meri obdržala vzhodno in jugovzhodno od Celja. Večino gradov so do konca 13. stoletja prepustili maloštevilnim ministerialnim rodbinam ali drugim vitezom v fevd (Anderburg, Helfenberg, Lemberg pri Dobrni, Ranšperk, Dobrno, Lindek, Ploštanj, Prežin, Rifnik). Pet "glavnih fevdov" so že v 12. stoletju podelili v dedni fevd mogočnim rodbinam (Planina, Podsreda, Rogatec, Lemberg pri Poljčanah,
Kunšperk) in nad njimi obdržali le še formalno oblast (potrjevanje fevdov). Večino so novi vazali (Celjski, Ptujski) upravljali z gradiščani, nekatere stare bivše ministeriale, ki še niso izumrli in so bili zanesljivi, pa obdržali kot sekundarne vazale. Do konca 14. stoletja so si škofje uspeli spet povrniti Anderburg (po 1278).
V upravi gradov posvetnih gospodov so bile določene razlike. Grofje Celjski so imeli do konca 14. stoletja sekundarno vazalno upravo na Švarcenšlajnu in Helfenbergu, do leta 1350 pa na Prežinu in Rifniku. Na veliki večini gradov so se grofje oprli na gradiščane v Vojniku, Miltenbergu, Žalcu, Šeneku, Ploštanju, Švarcenštajnu, Zažen-berku, Ojstrici pri Vranskem, Lembergu pri Poljčanah in Libenštajnu. Celjski gradiščani so prihajali iz kroga nižjega in tudi srednjega plemstva celjske klientele. Ponekod tam, kjer so Celjski dovolili bivšim lastnikom doživljensko bivanje na gradu, prodanem ali kako drugače izgubljenem, je del gradu zasedel celjski gradiščan, ki je za grofe upravljal tudi zemljiško gospostvo. Prevladujoče gradiščanstvo, spreminjanje vazalitete v fluktuativno uslužbenstvo in njihov (relativno) nizek status govore o solidni, predvsem pa o zvesti in zadovoljni celjski upravi. Stalni pritisk na celjsko viteštvo je zagotavljal tudi enotnost in stalnost lastnega gospostva.
Vovbrški grofje so se do konca 13. stoletja naslonili na gradiščane iz vrst lastne ministerialitete, ki so po izumrtju (1322) deloma postali celo sekundarni ali primarni vazali novih gospodov.
Drugo višje plemstvo (Ptuj, Vojnik, Ort) je svoje gradove upravljalo z gradiščani izmed lastnega viteštva oz. klientele iz vrst viteškozmožnih hlapcev, torej iz še nižjega plemiškega sloja, iz kakršnega so jemali gradiščane dinasti. Večinoma niso bili domačini. Bivali so na delu gradu, (verjetno) upravljali tudi zemljiško gospostvo in bili poljubno zamenljivi. Njihov položaj ni bil enak samostojnim dinastičnim grajskim gradiščanom, ampak navadnim služabnikom in če ne upoštevamo plemiškega statusa, celo nekdanjim dvornim ministerialom. Izjema sta bila Dobrna in Ranšperk, ki so ju prevzeli od nekdanjih krških ministerialov, vendar jih niso odslovili, ampak so jih obdržali kot sekundarne oz. običajne vazale.
Okrajšave:_
Objavljeni viri: .411 • /•". Schumi, Archiv für Heimatkunde, I. Bd., Laibach: 1882/3; BIANCHI - G. Bianchi, Documenti per la storia del Friuli I. (1317-1325), Udine 1844; CKr - Kronika grofov Celjskih (izd L.M. Golia), Maribor 1972: DOPSCII, Gesamturbare - A. Dopsch, Die landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter, Öesterreichische Urbare, 1. Abteilung: Landesfürstliche Urbare, 2. Band: Die landesfjirstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter, Wien und Leipzig 1910; GZL - Gradivo za Zgodovino Ljubljane v srednjem veku, VII (izd. lì. Otorepec leta 1962); GZM - Gradivo za zgodovino Maribora, zv. 2.-6. (tzd. J. Mlinarič med leti 1976 in 1980); GZS - F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 4.(1101-1200) in 5. knjiga (1201-1246), Ljubljana 1915 in 1928; KOMÀTAR - F. Komatar, Das Schlossarchiv in Auersperg, M M K AT 'IIIH905, XIX/1906, XX/1907: KOVAČ - K. Kovač, Beiträge zur Geschichte Krains, Corniola n.v. IV/1914: K RON ES, Saneck - F. Kron es R. v. Marchland, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli, Graz 1883; MDC - Monumenta historica ducatus Carinthiae (izd. A. v Jaksch, IIVin H. Wiessner, V-Xl); PETTENEGG - E.G. Pettenegg, Die Urkunden des Deutsch-Ordens- Zentralarchiveszu Wien, 1. 1887; RIIS1 - Regesten des Herzogtums Steiermark, I. Bd. (1308-1319), 1. Lieferung (izd Annelies Redik), Quellen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark VI. Bd., Graz 1976; SANTONINO, Dnevnik - P. Santonino, Popotni dnevnik, prevedel P. Simoniti, Celovec, Dunaj, Ljubljana 1991; STARZER Lehen A. Starzer, Die landesfürstlichen Lehen in Steiermark von 1421-1546, v: Veröffentlichungen der Historischen Landes-Commission für SteiermarkXVII, Graz 1903 (pravilno: 1902'.); 1,'BRKr - F. Schumi, Urkunden- und Regesienbuch des Herzogthums Krain, II. Bd. 1200-1269, Laibach 1884u.l887; l BSt - F. Zahn, Urkundenbuch
des Herzogthums Steiermark, I.-IIL, Graz 1875, 1S79, 1903; 11. Pirchegger-O. Düngern, Erg. llf., Graz 1949; G. Pferschy, TV., Wien 1975.
Neob javljeni viri- ARS - Arhiv republike Slovenije, zbirka listin; ARS CE - ARS, listine grofov Celjskih (prej v HHSiA); ARS HKA - ARS, listine vrnjene iz HKA (Arhiv dvorne komore na Dunaju - Hofkarrunerarchiv); ARS W - ARS, listine vrnjene iz HHSiA iz nekdanjih repertorijev I. II, III, XIV, XXIV (brez listin grofov Celjskih, gl. zgoraj.'); IIIISIA - Državni arhiv na Dunaju (Haus-, Hof-und Staatsarchiv), splošna serija listin; KANM -kapiteljski arhiv Novo mesto (del sedaj v NSALj), listine; NŠAL/ - Nadškofijski arhiv Ljubljana, listine; Silvi - Štajerski deželni arhiv v Gradcu (Steiermärkisches Landesarchiv), serija listin. Za uporabo prepisov neobjavljenih virov se zahvaljujem prof. dr. Božu Otorepcu.
Opombe:__
1.	Najsistematičnejša kastelološka dela so izpod peresa Ivana Stoparja; Grajske stavbe r i-zhocbii Sloveniji; pna knjiga: Območje Maribora in Ptuja, Ljubljana 1990, 168 str.; druga knjiga: MedPrekmurjem in porečjem Dravinje, Ljubljana 1991, 188 str; tretja knjiga: Spodnja Savinjska dolina, Ljubljana 1992,185 str.; četrta knjiga: Afed Solčavskim in Kobanskim, Ljubljana 1993, 168 str.; isti, Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem Štajerskem, Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut, Ljubljana 1982, 630 + 9 + 9 str.; isti, Raz\-oj srednje\:eške grajske arhitekture na Slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1977, 212 str.
2.	UBSt I, št. 43, str. 52; H. Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission, Bd 10, München 1962, str. 228; isti, Die Herrschaften des Bistums Gurk in der ehemaligen Südsteiermark, Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie, Bd. 49, 1956, str. 5-6, 12; L. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, Rad JAZU, Knjiga 250, Razreda historičMo-filohgičkoga i filozofičko-juridičkoga 112, Zagreb 1935, str. 231.
3.	Hauptmann, Višnjegorski, str. 223; Pirchegger, Gurk, str. 13.
4.	UBSt III, št. 17,str. 72; prim. Pirchegger, Gurk, str. 12; Pirchegger, Untersteiermark, str. 228.
5.	UBSt IV, št. 587, str. 349-350;prim. Pirchegger, Gurk, str. 12-13.
6.	Leta 1339 "Merl der Moetniczer burggraf ze Anderburch", "Nyclaw ammali daselbst" (MDCX, št 108, sn-, 46). Koroški Metniški je bil "profesionalni" gradiščan brez izvornega gradu, ki so ga leta 1302 zaradi cestnega roparstva podrli Hdbsburžani po dogovoru s gospodi, krškimi škofi (Handbuch der Historischen Stätten Österreich, Bd. 2: Alpenländer mit Südtirol, str. 272).
7.	CKr, 25. Pirchegger v svojih dveh razpravah ne govori o helfenberškem vazalsmi za grad: Pirchegger, Gurk, str. 13; isti, Untersteiermark, str. 228. Stopar dvomi v Pircheggerjevo mnenje, da gradui bil več pozidan in navaja trdnejše argumente za ponovno zidavo (Gradovi, 19).
8.	UBSt III, št. 97, str. 164; UBSt IV, št. 147, str. 92.
9.	UBSt III, št. 193, str. 277-278.
10.	Leta 1260 najbrž vjurkloštru (UBSt IV, št. 5, str. 4); leta 1263 v Kremsmünstni (UBSt IV, šl 100, str. 64; št 101, str. 64, Kamniku (UBSt IV, št. 103, str. 65) in Št. Vidu na Koroškem (UBSt IV, šl. 111, str. 70; leta 1364 v Grafensteinu na Koroškem (UBSt IV, Št. 135, str. 83) in v Kostanjevici (UBSt IV, št. 148, str. 92; leta 1267 v Gradcu (MDC IV, št. 2915, str. 644-645) in Tolminu (URBKrll.št. 374, str. 289; leta 1268 (AHI, št. 11, str. 27) in r Kostanjevici (URBKr II, št. 383, str. 294, v St. Radeymdi na Koroškem (MIX: IV, šl 2975, str. 688-689, nekje na Koroškem (UBSt IV, št. 313, str. 187: leta 1269 v beljaku (UBKrll, št. 391, str. 299, Gößu (UBSt IV, št. 333, str. 197), Spitalu na Semmeringu (UBSt IV, šl. 335, str. 198) in Ljubljani (URBKr II, št. 248, str. 207).
11.	UBSt IV, št. 554, str. 332-333.
12.	Oba leta 1309 r Mariboru (ARS W, 1309 september 1. Maribor), Alhoh sam leta 1318 r Podčetrtku (MDC VIII, št. 446, str. 133, leta 1325 v Slovenski Bistrici (MDC VIII, št. 758, str. 217. Na sredinski poziciji je bil leta 1326 v Vitanju (MDC IX, št. 66, str. 18-19).
13.	MDC VIII, št. 134, str. 49.
14.	ARS W, 1323 februar 3. Ptuj.
15.	MDC IX, št. 364, str. 106; Pirchegger, Untersteiermark, 227.
16.	NŠAL j, 1335 april 23.
17.	ARS CE, 1340 julij 6/13. Vitanje; ARS CE, 1340 december 14. Vitanje; ARS CE, 1378 november 4. Podčetrtek; ARS CE, 1387 maj 15. Vitanje.; ARS CE, 1404 oktober 25. Vitanje.
18.	ARS W, 1363 junij 24.; 1370 maj 26.; ARS W, 1382, julij 25.; Komatar XIX, št. 259, str. 134-135.
19.	Stolp se omenja leta 1341 (StLA, 1341 januar 27., kopija).
20.	ARS, 1397 julij 7. Rim; ARS, 1398 december 11. Rim; ARS, 1399 november 18. Novo mesto.
21.	KAN M, fase. I, št. 6:1386 junij 17.; KAN M, fase. I, št. 8: 1394 junij 23.; HHSlA, 1396 avgust 21. dorica; ARS W, 1406 februar 3.
22.	Pirchegger, IJntersteiermark, str. 227.
23.	Ibidem; Krones, San eck II, str. 85.
24.	ARS W, 1406 februar 3. (grb v pečatu župnika Štefana Helfenbergerja). Prim. J. KRAßLER Steirischer Wappenschlüssel, Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchires 6, Graz 1968, str. 56-59.
25.	UBSt I, St. 357, str. 348-350. Pirchegger, Untersteiermark, str. 220.
26.	Pirchegger, Gurk, str. 14-15; Enako tudi Hauptmann, Višnjegorski, str. 226.
27.	Gl navedbe od okoli leta 1300 dalje pri P. Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 1 (A-M), Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), Maribor 1986. str. 147-148.
28."	...dominus Ilainricus de Nouo castro" kol priča na zadnjem mestu med krškimi vitezi (UBSt III, št. 32, str. 38). Zahn sam je bolj mnenja, da tye za Neuhaus pri Lavamündu, vendar pa si ne moremo razložiti, kaj naj bi vitez od lam počel v spremsnv krškega škofa, saj Neuhaus ni bi! krška posest. Zato pa Pirchegger domneva, da gre najbrž za novi vitanjski gradglede na to, da se nekaj mest višje omenjajo bratje Wülfing, Henrik in Bertold iz Vitanja (Pirchegger, Gurk, str. 15, op. 43; isti, Untersteiermark, str. 220).
29.	Pirchegger, Gurk, str. 15.
30.	UBSt III, št. 97, sir. 164.
31.	Pirchegger, Gurk, str. 15. Pirchegger meni, dasta, sodeč po navedbi, "morala" obstajati d\'a gradova Ranšperk - stari in novi. Toda "stari" grad pomeni zgolj Ranšperk glede na Dobrno. Tudi sicer ni nikakršnih sledov, da bi na območju gradu Ranšperk kdaj stal še en grad (Stopar, Gradovi, str. 409-410). Za grbe gl. ARS CE, 1329 november 18. Celje; ARS CE, 1331 oktober 1. Gradec; ARS CE, 1378 marec 21. in Kraßler, Wappenschlüssel, str. 216, 226 ter op. 48. pri Pircheggerju (Gurk, str. 16).
32.	Tudi Stopar meni, da zidovje sicer še neraziskanih grajskih ruševin ne dopušča datiranja v obdobje romanike. Sam datira gradnjo v čas malo pred letom 1275, ko naj bi se po njegovem (napačno - prim. Pircheggerjevo razpravo) grad prvič omenjal (Gradovi, str. 83).
33.	Pirchegger, Gurk, str. 15-16 (posebej še op. 48). Zanimivo je, da je Pirchegger še dopuščal možnost, dasta Eberhard iz Vrbovca, ki naj bi zastavljal Dobrno, in Eberhard iz Dobrne, ena in ista oseba, čeprav je izrecno omenil, da je imel vrb ovški povsem drugačen grb (pasja oz. volčja glava). V poznejši razpravi (IJntersteiermark. str. 221 ) pa je to gladko zamolčal - očitno je spremenil mnenje.
34.	Pirchegger, Gurk, str. 16. ARS CE, 1387 avgust 28.
35.	Leta 1329 je bil eden od razsodnikov med Zovneškimi in Kacenštajni v Wildonu (ARS CE, 1329 november 18. Wildon). Leta 1331 je bil eden od njegovih porokov Friderik Žovneški (ARS CE, 1331 oktober 1. Gradec).
36". ...von erst, das mein öhaim graf Herman von Cili des Newnhauser genadiger herr sein sol..., darnach sprich ich das Hensel der Newnhauser dem obgenanten meinem öhaim graf hermann von Cili zwischen hinne und san d Gorgen tag schirist chumftigin seinen hof reiten sol und schoì daraus nicht chomen an sein haizzen und willen...". (ARS CE, 1378 marec 21.)
37.	Sigmund "Neuhauser" leta 1405 in 1407 v Celju (ARS CE, 1405 februar 25. Celje; ARS W, 1407julij 10. Celje). Prim. njegov pečat in grb ter Kraßler, Wappenschlüssel, str. 48.
38.	Ibidem, str. 48.
39.	Pirchegger, Gurk, str. 17.
40.	Npr. v Blaznik, Topografija 1, str. 417-418. Rešitev je poznal Pirchegger že leta 1905, a je vseeno napačno i den tificiral nekatere osebe, imenovane po obeh gradovih (H. Pirchegger, Lemberg und Rabensberg Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 3/1905, str. 40-44.
41.	UBSt II, St. 125, str. 190.
42.	Prim. tudi Pirchegger, Untersteiermark, str. 220; isti, Gurk, str. 14.
43.	UBSt III, St. 38, str. 95; št. 159, str. 235-236.
44.	UBSt TV, št. 100, str. 64; Kremsmünster, št. Ili, str. 70; Št. Vid na Koroškem, št. 148, str. 93. - Kostanjevica, št. 333, str. 197; Goß.
45.	UBSt IV, št. 421,str. 251.
46.	UBSt IV. št. 389, str. 233.
47.	Pirchegger, Untersieiermark, str. 216.
48.	MDC V, št. 399, str. 251-252... "dominus Cholo de Lewenbwch", ki ga Blaznik navaja v lem 1261, je v resnici Kolon iz Rasa na Koroškem, ki se je občasno imenoval po Wasserleonburgu na Koroškem. "W!...de Lewenb(ur)ch" iz leta 1288 je Ulrik Žovneški, imenovan po Lembergu pri Poljčanah. Dvomi/no tudi, da je bil iz Lemberga še "Wemher von Lewenberch" (Topografija 1, str. 415).
49.	MDC VI, št. 447. str. 303.
50.	ARS CE. 1387 avgust 28. Krones, Saneck II. str. 157; Stopar, Gradovi, str. 236: Pirchegger. Untersieiermark. str. 216.
51.	ARS CE, 1307februar 9. Ptuj; Pettenegg, št. 877, str. 229. Blaznik, Topografija 1, str. 415 in 417 (nepravilno uvrščeno v Lemberg pri Poljčanah!).
52.	Pirchegger. Untersieiermark, str. 232; H. Pirchegger, Die Grafen von Cilli, ihre Grafschaft und ihre untersteirischen Herrschaften, Ostdeutsche Wissenschaft, Jahrbuch des Ostdeutschen Kulturrates, Bd. II, 1955, München 1956. str. 162.
53.	Vsota 425 mark srebra kaže na izjemen obseg gospostva in drugih pravic (GZM11/116).
54.	Leta 1326 sta vse tri gradove prejela v zastavo Wülfing Edling iz Guštanja ip Diepold iz Kacenštajna, ki sta obljubila odplačati žovneške dolgove (ARS CE, 1326 avgust 13. Pliberk). Žomeški so zašli v težave zaradi prekomernega zpdolževanja ob pridobivanju novih gospostev v 20. letih predvsem ob poravnavanju finančnih obvez za Celje. Se več gradov so morali zastaviti leta 1329, ko so kupovali Smlednik (ARS CE, 1329 december 30. Gradec; Pirchegger, Cilli, str. 160).
55.	ARS CE, 1341 april 16. München. Krones, Saneck I, str. 89; Pirchegger, Cilli, str. 164.
56.	Pirchegger, Cilli. str. 168-169.
57.	Prim. vse znane navedbe za čas do približno 70. let 13. stoletja v Blaznik, Topografija 1, str. 415-416.
58.	UBSt III, št. 102, str. 169; Stopar, Arhitektura, str. 24.
59.	UBSt IV, št. 4, str. 3; št. 65, str. 42.
60.	UBSt IV. št. 545, str. 327; za Ortolfa gl. še UBSt TV, št. 561, str. 336; za Herbarda pa NŠALj, 1278. Žovnek.
61.	GZM U/59; MDC VI, št. 401, str. 269; Blaznik, Topografija 1, str. 416.
62.	Bianchi I. št. 106. str. 210.
63.	GZM 11/82; ARS CE, 1301 avgust 18. Judenburg; GZM 11/103.
64.	ARS W, 1324 avgust 19. Rogatec.
65.	ARS CE, 1328 april 17. Lemberg; ARS CE, 1332 december 12. Lemberg.
66.	Izbor mejnih listin za brata Uzmana in Rudolfa: NŠALj, 1332 april24. Braslovče; NŠALj, 1332 junij 28 Gradec; ARS CE, 1332 december 12. Lemberg; ARS CE, 1335 avgust 30. Braslovče; ARS HKÀ, 1336julij 10. ARS CE, 1344 marec 9. Celje; ARS CE, 1345 junij 24.; ARS W, 1346 maree 2.; ARS CE, 1347januar 21. Celje: ARS CE, 1355 november 21.
67.	ARS CE, 1344 maree 9. Celje.
68.	ARS CE, 1347januar 21. Celje
69.	ARS CE, 1400 aprii 5. Rim (papeževa potrditev dogovora med grofom Hermanom II. in krškim škofom ).
70.	ARS CE, 1368 maj 12.
71.	ARS W, 1361 marec 16.
72.	ARS W, 1359 april25.
73.	ARS CE, 1368 maj 12.
74.	Prim. navedbe v Blaznik, Topografija 1, str. 417.
75.	UBSt TV, št. 147, str. 92; Pirchegger sicer navaja nekega Lindekerja že leta 1258 (Untersteiermark, 225). Prim. še UBSt IV, št. 151, str. 153; št. 562, str. 337; MDC V, št. 399, str. 252; ARS W, 1284 april 29.; GZM 11/80; MDC VI, št. 440, str. 298; št. 447, str. 303; št. 448, str. 303; MDC VII, št. 216, str. 86; št. 248. str. 97; št. 271, str. 106; št. 313, str. 121; št. 31, str. 123; št. 366, str. 139; RHSt I/l, št. 324, str. 92.
76.	Stopar, Gradovi, str. 255.
77.	UBSt IV, št. 264, str. 159; MDC V, št. 577, str. 370; GZM11/80; RHSt 1/1, št. 324; str. 92.
78.	GZM 11/80; MDC IX, št. 286, str. 80; št. 287, str. 81)-z nepravilnim imenom "Ložničan"; št. 295, str. 82.
79.	MDC VI, št. 447, str. 303.
80.	ibidem, MDC Vili, št. 758, str. 217; MDC IX; št. 61, str. 17; št. 63, str. 18; št. 66, str. 18; št. 297, str. 83; št. 298, str. 83; št. 413, str. 121; Blaznik, Topografija 1, str. 433.
81.	MDC VI, št. 447, str. 303; MDC VII, št. 216, str. 86; GZM 11/116; ARS CE, 1307februar 9. Ptuj; ARS CE, 13Q8 marec 14.; StLA, št. 173$a: 1310 februar 25. Slovenska Bistrica; ARS CE, 1311 decanber 7.; GZM 111/23; NSALj, 1317 december 20. Skale; MDC VIII, št. 627, str. 182; št. 758, str. 217; MDC IX, št. 61, str. 17; št. 63, str. 18; št. 66, str. 18; št. 286, str. 80; št. 287, str. 81) - z nepravilnim imenom "Loiničan", št. 295, str. 82; št. 297, str. 83; št. 298, str. 83; št. 413, str. 121.
82.	UBSt IV, št. 554, str. 333; KOVAČ IV, 173; MDC VI, št. 61, str. 42; MDC VII, št. 248, str. 97.
83.	NŠALj, 1405 marec 25.
84.	ARS \V. 1322 november 2.; ARS W. 1332 februar 25. Velesovo; MDC IX, št. 634, str. 191; ARS, 1335 julij 13.; ARS W, 1337februar 2.; ARS, 1359 junij 18. (grb); ARS, 1361 november 19. (grb).
85.	ARS W, 1363 junij 14.; ARS W, 1363 junij 24.
86.	Leta 1369 je iena Merchleina II. iz Lindeka že razpolagala s posestjo na vzhocbtem Gorenjskem (ARS, 1369 maj 18.).
87.	ARS, 1369, maj 18.; GZL VII/39; ARS W, 1372 julij 17. (grb).
88.	HHStA, 1374 avgust 18.; MDCX, št. 782. str. 247; Komatar XX, št. 281, str. 164-165; ARS W, 1407julij 10. Celje (A); Blaznik, Topografija 1, str. 433.
89.	ARS W, 1402 oktober 13(?).;ARS W, 1407 april 17.; ARS W, 1408 november 11.
90.	ARS W, 1404 april 15.
91.	Pirchegger, Untersteiermark, str. 225; prim. navedbe v Blaznik, Topografija 1, str. 433.
92.	ARS W, 1362 april 24.
93.	UBKrI, št. 162, str. 145.
94.	UBSt III, št. 17, str. 71-72.
95.	UBSt IV, št. 554, str. 333; št. 562, str. 337; MDC VIII, št. 446, str. 133.
96.	MDC IX, št. 66, str. 18-19.
97.	UBKrll, št. 113, str. 87.
98.	UBSt IV, št. 180, str. 112; št. 181, str. 113.
99.	MDC VI, št. 61, str. 42.
100.	MDC VII, št. 248, str. 97; št. 313, str. 121; št. 366, str. 139; MDC IX, št. 61, str. 17; št. 63, str. 18; št. 286, str. 80; št. 295, str. 82; št. 41, str. 121; ARS W, 1343 december 6.
101.	MDC VII, št. 271, str. 106; št. 313, str. 121; št. 366, str. 139; RHSt I/l, št. 324, str. 92; Komatar XVIII, št. 43, str. 145.
102.	Blaznik, Topografija 2, str. 85; MDC IX, št. 295, str. 82; št. 413, str. 121.
103.	Blaznik, Topografija 2, str. 85.
104.	ARS W, 1365 april 20. (grb je stari ploštanjski - cvetlica); Blaznik, Topografija 2, str. 86.
105.	Pirchegger, Untersteiennark, str. 230.
106.	ARS CE, 1366 januar 24. (A in B).
107.	ARS CE, 1378 november 4. Podčetrtek; ARS CE, 1387maj 15. Vitanje; ARS CE, 1404 oktober 25. Vitanje.
108.	To sta bila najbrž Hans (1380) in Albreht (1386); Blaznik, Topografija 2, str. 86.
109.	MIK' I, št. 201, str. 165. Pirchegger datira nastanek gradu med leti 1131 in 1158, v čas Škofa Romana I (Untesteiermark, 230, kar se ujema s krškim kronistom, kije ob smrti škofa Romana I leta 1167 zabeležil, da je zgradil štiri gradove, med njimi tudi Prežin in Oblo gorico na Kranjskem (GZS 4, št. 489, str. 247).
110.	MDC I, št. 279, str. 212-214; št. 297, str. 225.
111.	UBSt II, št. 262, str. 359; št. 263, str. 360.
112.	MDC I, št. 536, str. 416.
113.	ÜBSt IV, št. 65, str. 42; št. 147, str. 91-92; GZMII/32.
114.	UBSt IV, št. 554, str. 333; MDC V, št. 399, str. 252; NŠALj, 1286 januar 10. Kozje; HHStA, 1286 september I. Gospa sveta; MDC VI, št. 61, str. 42; št. 107, str. 72.
115.	Blaznik, Topografija 2, str. 149.
116.	MDC VII, št. 248, str. 97.
117.	RllStlll, št. 311, str. 87; MDC VIII, št. 16, str. 5; MDC VIII, št. 758, str. 217. Pirchegger ima te spore za odraz možnega bratransn-a med vsemi tremi stranmi, ker naj bi bile matere, sestre Prežinske; Untersteiermark, str. 230.
118.	ARS IV, 1340 april 20. Straßburg.
119.	ARS CE, 1341 marec 4. Celje (grb: deljen ščit, desna polovica šahirana, leva popolnjena s pikami); ARS CE, 1341 marec 29. Celje (grb); ARS CE, 1341 marec 29. Celje (grb); ARS CE, 1341 marec 29. Celje.
120.	ARS W, 1341 maj 28. Celje.
121.	ARS CE, 1342 aprii 30. Celje.
122.	ARS W, 1359 januar 13. Dragamš.
123.	ARS W, 1343 marec 25. (grb Eberharda III. iz Pretina: desna polovica prazna, leva šahirana).
124.	ARS CE, 1346 junij 29.
125.	ARS CE, 1344 marec 9. Celje; ARS CE, 1344 marec 26. Straßburg.
126.	ARS CE, 1346 februar 2. Celje; ARS CE, 1346 februar 26 (19?). Celje
127.	ARS CE, 1353 marec 25.; ARS CE, 1353 april 18. Otroci seveda niso obdrtali staregaprelinskega grba, maneč so imeli očetovega - dva srpa.
128.	Pirchegger, Untersteiermark, str. 231.
129.	HHStA, 1381 avgust 3.
130.	Pettenegg, št. 1495, str. 390.
131.	HHStA. 1388 maj 14. Kasneje so se omenjali še trije - Erhard leta 1415 (MDC XI, št. 2, str. 1, Friderik leta 1437 (MDC XI, št. 168. str. 65, Hans leta 1458 (MDC XI, št. 321, str. 130. Vsi najbrž člani belokranjske veje.
132.	ARS CE, 1378 november 4. Podčetrtek; ARS CE, 1387 maj 15. Vitanje; ARS CE, 1404 oktober 25. Vitanje.
133.	CKr, 64. Pirchegger, Untersteiermark, str. 230.
134.	UBSt II, št. 125, str. 189.
135.	MDC I, Št. 342, str. 256; št. 366, str. 269; št. 395, str. 290; št. 434, str. 332; št. 418, str. 310; št. 500, str. 384; št. 502, str. 386; št. 520,, str. 402, 532, str. 413.
136.	MDC I, št. 354, str. 264; št. 369, str. 272; št. 395, str. 290.
137.	MDC I, št. 369, str. 272; št. 418, str. 310; št. 430, str. 329.
138.	MDC I, Št. 396, str. 291; št. 424, str. 324; št. 434, str. 332; št. 502, str. 386.
139.	UBSt II, št. 124, str. 188.
140.	MDC I, št. 520, str. 402.
141.	UBSt IV, št. 34, str. 23; št. 61, str. 40; MDC VI, Št. 394, str. 264.
142.	UBSt, št. 61, str. 40.
143.	UBSt IV, št. 554, str. 333.
144.	UBSt IV, it. 581, str. 347.
145.	Brata Eberhard in Nikolaj (KornatarXlX, it. 248, str. 129).
146.	Pirchegger, Untersteiermark, str. 216-217; gl. navedbe v Blaznik, Topografija 2, str. 208-209.
147.	Stopar, Gradovi, str. 421.
148.	Pirchegger, Untersteierrnark, str. 231.
149.	MDCIX, it. 66, str. 18.
150.	Pirchegger, Untersteierrnark, str. 231.
151."	Auch stillen wier die voergenanten unser oheim die egenanten acht iarpey uns haben..." (ARS CE, 1347 januar 21. Celje).
152.	ARS CE, 1400 april 5. Rim.
153.	Pirchegger, Untersteiermark, str. 231.
154.	GZSIV, it. 70a, str. 42; Pirchegger, Untersteiermark, str. 178.
155.	UBSt I, it. 662, str. 641; UBSt IV, it. 61, str. 40; it. 554, str. 332-333; MDC V, it. 522, str. 335; Pirchegger, Untersteiermark, str. 178-179; H. Pirchegger, Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters, Forschungen zur Verfassung!,- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark, Teil 3 (16. Bd ), str. 224 si
156.	Stopar, Gradovi, str. 61.
157.	UBSt II, it. 400, str. 513;
158.	ARS W, 1311 avgust 24. Gornji grad; ARS W, 1314 september 15. Pliberk.
159.	MDC VIII, it. 646, str. 188; Pirchegger, Cilli, 159-160.
160.	ARS CE, 1333februar 28. Celje; Pirchegger, Untersteiermark, str. 179.
161.	ARS CE, 1387 december 11. Pirchegger, Cilli, str. 168-169; Stopar, Stavbe 3, str. 24-29, 46.
162.	Stopar, Gradovi, str. 65-66; Santonino, Dnevnik, str. 89.
163.	Ibidem, str. 62-63.
164.	ARS CE, 1366 julij 8. (Leopold Ramschüsel). ARS CE, 1372 maj 14. Celje (Hans Vrlug). ARS CE, 1414 maj 26; ARS CE, 1424 junij 1.; ARS W, 1426 maj 31. (Hansel Melfrid); Stopar, Gradovi, str. 59-64.
165.	ARS IV, 1424 junij 28. "under dem purkchstal' (Starzer, Lehen, it. 142/1, str. 238; Prim. Pirchegger, Untersteiermark, str. 32.
166.	Leta 1288 je bil označen kot "grad" (Krones, Saneck /, str. 115-117), kasneje pa kot "stolp" (gl. navedbe v Blaznik, Topografija 2, str. 264;
167.	ARS W, 1356 februar 1.
168.	ARS W, 1371 maj 18. Celje; ARS W, 1379 februar 2.; ARS W, 1383 april 7.; ARS W, 1385 maj 7.; NŠALj, 1389 april 24. Gornji grad; NSALj, I396april21.
169.	CKr, str. 64; Pirchegger, Untersteierrnark, str. 193.
170.	Prim. Stopar, Gradovi, str. 496-497.
171.	ARS CE, 1351 marec 20.; Komatar XVIII, it. 119, str. 184; KomatarXIX, it. 128, str. 38;
172.	KomatarXIX, it. 189, str. 102; ARS W, 1371 junij 24. (grb). Prim. Kraßler, Wappenschlüssel, str. 184.
173.	ARS CE, 1375 junij 24. Celje
174.	Pirchegger, Untersteierrnark, str. 208-209.
175.	Stopar, Gradovi, str. 522.
176.	UBSt I, it. 485, str. 453; Hauptmann, Viinjegorski, str. 231. Pirchegger na podlagi osebnih imen predvideva sorodstveno vez z Žovneikimi (Untersteierrnark, 211;
177.	UBSt II, it. 393, str. 507; it. 397, str. 511;
178.	UBSt Erg., it. 72, str. 45; Pirchegger, Untersteiermark, str. 212.
179.	UBSt TV, it. 116, str. 74;
180.	Pirchegger, Untersteiermark, str. 212.
181.	MDC VIII, št. 508, str. 152; št. 518, str. 154;
182.	Leta 1368 je bil "amptman ze Hohennek" (ARS CE, 1368 maj 12.;
183.	Sodnik (Albreht) in "uradnik" (amman) se skupaj omenjata še leta 1319 (RIISt 1/1, št. 1143, str. 303, gradiščan pa že leta 1311 (Blaznik, Topografija 2, str. 482;
184.	NŠALj, 1332 junij 28. Gradec; ARS W, 1347julij 3.
185.	ARS CE, 1363 april 6. Slovenska Bistrica; ARS CE, 1363 oktober 25. Innsbruck; ARS CE, 1364 april 11. Dunaj.
186.	ARS W, 1417 april 18.; ARS W, 1420 november 10.
187.	CKr, 64; Pirchegger, Untersteiermark, str. 212.
188.	Ena od možnih lokalizacij je celo na Kranjskem, pri Mirni na Dolenjskem. Po Pircheggerju pa dokaj nei-erjetna (Untersteiermark, str. 213, op. 55; gl. še Stopar, Stavbe 3, str. 82-83.
189.	UBSt IV, št. 77, str. 49;
190.	GZM11/60.
191.	MDC III, št. 1140, str. 428; št. 1419, str. 545;
192.	GZS 4, št. 855, str. 430;
193.	UBSt II, št. 262, str. 359;
194.	UBSt H, št. 463, str. 576; UBSt III, št. 8, str. 61; UBSt IV, št. 61, str. 40; Skupaj z drugimi ortskimi vitezi je bil tudi leta 1248 v spremsmt Elizabete, vdove po Hartnidu iz Oria. Prisoten je bil tudi Wigand iz Polzele, verjetno njegov brat (UBSt Erg., št. 58, str. 38;
195.	UBSt III, št. 167, str. 247; UBSt IV, št. 116, str. 74; št. 357, str. 214-215; NŠALj, 1286. Žovnek.
196.	Wigand, Seifrid in Friderik živi še leta 1263 (UBSt III, št. 167, str. 247; UBSt IV, št. 117, str. 74;
197.	Pirchegger, Untersteiermark, str. 184.
198.	Dopsch, Gesamturbare, str. 61.
199.	Pirchegger, Untersteiermark, str. 187.
200.	Stopar, Gradovi, str. 622.
201.	MDC VIII, št. 518, str. 154;
202.	ARS CE, 1363 april 6. Slovenska Bistrica; ARS CE, 1363 oktober 25. Innsbruck; ARS CE, 1364 april 11. Dunaj.
203.	Gl. navedbe v Blaznik, Topografija 2, str. 253.
204.	H. Ebner, Die Burg als Forschungsproblem mittelalterlicher Verfassungsgeschichte, v: Die Burgen im deutschen Sprachraum. Ihre rechts- und verfassungsgeschichtliche Bedeutung I, Vorträge und Forschungen 19, Sigmaringen 1976, str. 11-12, 80; Ebner, Burgenpolitik - H. Ebner, Die Burgenpolitik und ihre Bedeutung für die Geschichte des Mittelalters, Carinthia 1 164/1974, str. 33-34; J. Bumke, Höfische Kultur. Literatur und Gesellschaft im hohen Mittelalter 1, München 1990, str. 162 si; H. K Schulze, Grundstrukturen der Verfassung im Mittelalter 2, Stuttgart-Berlin- Köln 1992, str. 103-104.
205.	H. Ebner, Das freie Eigen. Ein Beitrag zur Verfassungsgeschichte des Mittelalters, Aus Forschung und Kunst 2, Klagenfurt 1969, str. 206; isti, Burg str. 44.
206.	M. Milterauer, Burgund Adel in den Österreichischen Ländern, v; Die Burgen im deutschen Sprachraum. Ihre rechts- und verfassungsgeschichtliche Bedeutung II, Vorträge und Forschungen 19, Sigmaringen 1976, str.
207.	Vovbre, Pfannberg (grofa), Ptuj, Stubenberg, Wildon, Stattegg, Liechtenstein, Neidenberg, Rabenstein, Teufenbach, Vuzenica, Svibno, Trušnje, Maribor; Lipnica - vsi "ministeriales Stirie ac Karinthie" (GZM 11/35). Naziv "ministeriali" je v tan primeru pomenil odličnejši naslov, ne pa stvarni, saj so npr. Ptujski bili formalno salzburški ministeriali, Vuzentški pa menda šetpavelski.
208.	Wenne aber si nicht dienst bedürfen, so habent si uns erlaubet ze dienen, an wider sew nicht und warne si unser bedürfen, so sullen wier in chomen an alle Widerrede. (ARS C'E, /338 oktober 15. Braslovče).
209.	ARS CE, 1363 april 6. Slovenska Bistrica
210.	Ebner, Eigen, str. 79-80; isti, Burg, str. 49.
211.	H. Weigl, Materialien - II. Weigl, Materialien zur Geschichte des rittermäßigen Adels im südwestlichen Österreich unter der Enns im IS.und 14. Jahrhundert, Forschungen zur Landeskunde von Niederösterreich, Bd. 26, 1991, str. 287-290.
212.	Ebner, Eigen, str. 47, 59, 67-69, 292-302.
213.	H. Dopsch, Landherren, Herrenbesitz und Herrenstand in der Steiermark 1100-1500 (Wurzeln und Entstehung des steirischen Herrenstandes), disertacija na filozofski fakulteti dunajske univerze 1969 (tipkopis), str. 327-333.
214.	Ebner, Eigen, str. 276-277, 285.
Zusammenfassung
Eigentümer, Besitzer und Bewohner der Burganlagen im Raum Cilli (Celje) bis Anfang des 15. Jahrhunderts
Die mittelalterliche Politik war in großem Maße eine Politik der Burgen. Bis Ende des 13. Jahrhunderts handelte es dabei um die Errichtung, dann aber um Regeln der Verwaltung der bereits existierenden Burgen. Die Burgenpolitik war nichts anderes als ein Kampf um Macht, Aufsicht und finanzielle Kraft. Die Burg ermöglichte Beherrschung und Verteidigung eines Territoriums, symbolisierte und ermöglichte Krieg oder Frieden. Deswegen stellte die Burgenpolitik auch ein bedeutendes Element der Landeshoheit (Souveränität) dar bei der Errichtung von landesfürstlichen Ämtern und Territorialgrundherrschaften, ganz zu schweigen von ihrer Ver-teidigungsfunktion. Im Spätmittelalter ermöglichte die Burg mit dem dazugehörigen Grundbesitz seinem Besitzer den Zugang zu dem landständischen Adel.
Die Errichtung von Burgen: Der überwiegende Teil der behandelten Burgen wurde bis Mitte des 13. Jahrhunderts errichtet. Bis dahin konnte der Burgenbau nur durch (Mark) Grafen, freie Herren und kirchliche Institutionen gewährt oder unternommen werden. Der Großteil von Grund- und Landesherren verfügte um 1200 bereits über das Burgregal, deswegen sind aus dieser Zeit keine vom König verliehenen Burgrcgale bekannt. Dem Gurker Bistum wurden als geistlichem Herrn solche Genehmigungen grundsätzlich vom Papst verliehen, seit der zweiten Hälfte des 12. Jahrhunderts aber auch vom steirischen Markgrafen (Herzog). Eines der Grundelemente der hochmittelalterlichen Politik war Ansiedlung von dynastischen Ministerialen, Kolonisation und territoriale Verwaltung. Unter den ältesten Burgen im Raum Cilli waren jene, die auf einem Teil des ehemaligen Ascuiner (davor königlichen) Besitzes entstanden, den bereits im 11. Jarhundert das Benediktinerstift in Gurk erhalten hatte. Sein Besitz wurde einige Jahrhunderte später zur Grundlage der weltlichen Herrschaft des Gurker Bistums. Da die eigene Verwaltung im Laufe des 12. Jahrhunderts unzulänglich wurde, erhielten auch die Gurker Ministerialen das Befestigungsrecht. Am Anfang war ihre Zahl gering. Verwandtschaftskreise, die sich seit etwa 1200 deutlich abzeichnen, weisen nur auf zwei Adelsgeschlechter hin, die die Bischöfe wahrscheinlich aus Kärnten haben kommen lassen. Bis Ende des 13. Jahrhunderts gelang es ihnen, den überwiegenden Teil der Burgen zu errichten, die später in die Hände der Herren von Pettau (Ptuj) und der Grafen von Cilli übergingen. Der niedere Adel mußte sich zuerst von den Grafen befreien, um Burgen auf eigene Faust bauen
zu können. Im Raum Cilli waren es die Herren von Sanegg (Žovnek) und Hochenegg (Vojnik). Während die Herren den überwiegenden Teil des Gebietes untersich aufteilten, ohne daß es zu Verflechtungen gekommen wäre, gab es auf dem Gebiet nördlich von Cilli bereits im 12., vor allem aber im 13. Jahrhundert, eine bunte Reihe von Burgen verschiedener Herren. Die Ursachen liegen in einer unkontrollierten und relativ langwierigen Zerbröckelung des einst einheitlichen Grenzlandes, in Erbschaften, in Vcrselbständigung und Gründung besonderer Geschlechter der fernen As-cuiner Verwandten (die von Sanneg und Hochenegg) und der Ministerialen der jüngeren Markgrafen (die von Ort) sowie in zeitweiligen Beschenkungen der geistlichen Herren (Gurk). Gerade dieser mit Besitzungen verschiedener Herren durchsetzte Teil der Grafschaft im Sanntal wurde im 14. Jh. wegen seiner strategischen Bedeutung zum Hauptgegenstand im Kampf verschiedener Herren um die Vorherrschaft.
Der zweite Zeitabschnitt erstreckt sich bis zum letzten Viertel des 13. Jahrhunderts, als nur wenige Burgen errichtet wurden. Eine scharfe antiadelige Politik verfolgte seit der Mitte des 13. Jahrhunderts der Babenberger Erbe, der böhmische König Ottokar, der die landesfürstlichen Burgen und Herrschaften enger miteinander verband und sie den Landesamtmännern unterordnete. So erstarkten besonders die Freien von Sanegg, die durch Verwandtschaftsbeziehungen einen großen Teil des potentialen Erbes in der Steiermark beherrschten, vor allem aber die Grafen von Heunburg. Auch die Herren von Peltau und ihre Verwandten, die von Königsberg (Kunšperk) festigten ihre Stellung im oberen Sanntal, wo sie durch Allode und neue Gurker Besitzerwerbungen jeden Versuch einer Vereinheitlichung des Territoriums vereitelten. Bei Besitzveränderungen handelte es sich nicht mehr um Übernahme von Kleinbesitz und einzelnen bereits errichteten Burgen, sondern um Vererbung von großen Territorien mit einer größeren Zahl von Burgen.
In der Zeit seit Ende des 13. Jahrhunderts entstanden nur wenige Burgen. Bei der Häufung von Burgen in einer Hand war nicht nur die Ursache von Bedeutung, sondern auch die Art und Weise der Unterordnung und der späteren Verwaltung. In dieser Phase sprechen wir über Burgenpolitik im engeren Sinne, also über die eigentliche Verwaltung der Burgen. Die Burg wurde in den Augen der Dynasten ein Mittel, mit dem man den Besitz unter Kontrolle bringen und eine vom Landesfürsten möglichst unabhängige Macht erlangen konnte. Zu der Art und Weise der Besitzerwerbung oder wenigstens die Oberherrschaft über die Burgen gesellten sich die Betrachtung der Burg als Kapitalisierungsobjekt sowie der Gründungsversuch eines neuen Landes (die Cillier Arrondierung im weiteren Cillier Raum). Die Kommerzialisierung von Burgen und Herrschaften sowie von Städten und Märkten trat nach und nach an die Stelle der immer lockereren und scheinbaren Vasallenpflicht.
Eine ziemlich große Bedeutung in der Burgenpolitik spielte die Huldigung des Adels, sei es dem jeweiligen (neuen) Landesherrn, sei es den dynastischen Herren des 14. und 15. Jahrhunderts. In der Tat übte der neue Herr die Konirolle über die Burg und seine Besitzer aus, obwohl er ihnen ihren Rechtsslalus nicht abstritt. Durch eine
dauerhaftere Unterordnung gingen die formalen Bindungen allmählich verloren, was sich auf den Besitz wenigstens als eine Umwandlung in ein Afterlehen auswirkte, oder sogar in eine rechtlich umstrittene, jedoch endgültige Übernahme und Überführung des Besitzes an einen anderen Herrn. Die üblichste Art der Unterordnung war die einfache Verleihung einer Wohnstätte als Lehen an eine Person, die bis dahin nicht im Dienste des Herrn stand. Vorwiegend handelte es sich dabei um niedrige Adelsschichten (rittermäßige Knechte), die für den verliehenen Hof verschiedene Dienste leisten mußten. Eine zweckmäßige und kurzfristige Unterordnung stand im Zusammenhang mit militärischen Bündnissen, als der Adel Treue für sich und für alle Burgen auf seiner Seite im Kampf gegen eine Drittperson schwur. Der Adelige bedang sich aus, nicht gegen seinen wahren Burgherrn kämpfen zu müssen, der ihm die Burg zu Lehen gegeben oder zum Schutz anvertraut hatte. Am aggressivsten erwiesen sich die Grafen von Cilli. Noch bevor ihr Selbstbewußtsein durch die Erhebung zu Grafen gestärkt wurde, begannen sie, sich die ehemaligen Heunburger Ritter und ihre Nachkommen unterzuordnen, anschließend erlangten sie noch ihre Burg und ihre Besitzungen. Automatisch fiel ihnen auch die Mannschaft zu. Das Treueverhältnis wurde dort ausgenutzt, wo die von Cilli die alten, rechtskräftigen Lehensverhältnisse, etwa bei den Gurker Lehen, nicht unmittelbar ändern konnten.
Die Habsburgerpolitik war im Raum Cilli durch den bescheidenen landesfürstlichen Besitz gelähmt und auf Hohenegg, Miltenberg und Sachsenwart (Žužemberk) beschränkt, die von mächtigen Herren verpfändet worden waren bzw. schon vorher in ihrem Besitz gewesen waren. Bis zum Jahre 1335 verfügten die Habsburger weder über das untere Sanntal, noch waren sie nördlich von Cilli vertreten. Als im Jahre 1322 die Fehde um das Heunburger Erbe ausbrach, mischten sich die Habsburger nicht ein. Es gelang ihnen aber, die Erbfolge der Grafen von Tirol über die Sann- und Draubesit-zungen der von Heunburg zu verhindern und schlössen dadurch dieses Gebiet endgültig der Steiermark an, während es bis dahin entweder zu Krain (Sanntal) oder zu Kärnten (Schaleggtal/Šaleška dolina, Schönstein/Sostanj; Windischgratz/Slovenj Gradec) gravitierte. Außerhalb der Habsburgergewalt blieb die umfangreiche Tüfferer (Laškoer) Herrschaft, die bereits 1336 die von Sanegg als Pfand erhalten und bis zu ihrem Aussterben behalten hatten. Die Macht der Habsburger hing nur von der persönlichen Zuneigung einzelner Adeliger und nicht mehr von Adeligen als Vasallen ab.
Das obere Sanntal wurde bis 1322 von den von Heunburg beherrscht. Nach ihrem Aussterben traten bald zwei Hauptrivalen hervor - die von Sanegg und die von Aufenstein. Die Grafen von Tirol wurden von den Habsburgern blockiert, die ebenso leer ausgingen, die von Pfannberg verkauften ihre Rechte bald an die von Sanegg. Nach einige Jahre dauernder Fehden verzichteten die von Aufenstein auf Cilli. bemächtigten sich jedoch der großen Besitzungen im Norden und im Draugebiet, die zusammen ein beinahe abgerundetes Territorium bildeten. Auf die Randpfänder verzichteten nach einigen Jahren die von Aufenstein selbst (1331 auf Hohenegg und Miltenberg und 1333 auf die Hälfte von Cilli). Die ausgeprägteste Burgenpolitik betrieben die Sanegg-Cillier. Bereits im 14. Jh. nutzten sie systematisch die finanziel-
len Schwierigkeiten der Landesfürsten und des anderen Adels aus. Sie übernahmen ihre Schulden und erlangten die Burgen. Als Erben sicherten sie sich noch die Burgen einiger sehr bedeutenden steirischen und österreichischen Adeligen, z. B. die verpfändeten landesfürstlichen Burgen Hohenegg, Sachsenwart und Sachsenfeld (Žalec) im Jahre 1363. Von dem Heunburger Erbe blieb ihnen die Schönsteiner (allodiale) Herrschaft, die Tüfferer (Pfand) Herrschaft und der zentrale Cillier Teil, durchsetzt durch die Pettauer und Königsberger Allode sowie die Agleier und Gurker Lehen. Als Aftervasallen ordneten sie sich die Gurker Ritter unter und die Burgen östlich und südöstlich von Cilli, um die neue Cillier Grafschaft zu sichern und zu vergrößern, die eigentlich auf dem allen Gurker Lehen Lemberg bei Pöltschach/Lem-berg pri Poljčanah beruhte. Um das Jahr 14(X) wurden sie zum größten Herrn auf dem Gebiet südlich der Drau und der Karawanken. Im Laufe des 14. Jahrhunderts behauptete sich außer den von Aufenstein nur noch ein weltlicher Rivale der von Cilli - die Herren von Pettau, die den Verlust von Sachsenwarl und Katzenstein/Kacenštajn durch die Gurker Lehen Lemberg bei Neuhaus/Lemberg pri Dobrni (1279), Neuhaus/Dobrna (1341) und Gibl/Kebelj (1379) ersetzten, den größten Erfolg erzielten sie aber im Osten. Das geschlossene Ostdraugebiet war der Herrschaftsmittelpunkt der Herren von Pettau, die wegen der starken Aufsicht der Erzbischöfe von Salzburg und der Landesherren das Gebiet zwischen Drau und Mur nicht allodisieren konnten, das einen Gegenpol zum Cillier Territorium im Westen hätte bilden können.
Die ehemaligen Ministerialen der weltlichen und geistlichen Herren erhielten bis zur ersten Hälfte des 13. Jahrhunderts die Burgen als gewöhnliche Erblehen. Die Erbqualität ermöglichte einigen Familien die Gründung von Seitenlinien mit Sitz auf neuerbauten oder eingeheirateten Burgen sowie die gegenseitige Erbfolge. Einige Geschlechter wurden nur scheinbar (durch ihren Besitz) dem mittleren Adel gleich, jedoch nicht auch juridisch. Nach Aussterben im Mannsstamm wurde den Verwandten oft die Erbfolge verwehrt, und die Aftervasallität wurde gegen wechselnde Burggrafenämter getauscht. Das ist bei dem Blumensteiner (Ploštajner) - Salden-burger (Žamerker) und dem Rabensbergert (Ranšperker) Kreis der Gurker Ministerialen offensichtlich. Afterlehensqualität der Stammburgen traf besonders hart diejenigen, die Kirchenlehen besaßen und unter den Einlluß der von Cilli und Pettau gerieten.
Eine größere Zahl von ehemaligen Ministerialen und Rittern, die im 13, Jahrhundert noch eine bedeutende Rolle gespielt hatten, starb Ende des 14. Jahrhunderts aus, ihre Sitze sind entweder erloschen oder blieben auf der Stammburg als Burggrafenämter erhalten. Nur seltenen Gurker Vasallen gelang es, die Stammburg als unmittelbares Lehen beizubehalten. Als dynastische Erbburggrafen durften auswärtige Herren ihre Ritter mitführen, die echte oder wenigstens Aftervasallen werden konnten. Aus dieser Schicht traten einzelne heraus, die in ein paar Jahren von Burgrittern zu Vasallen mit mehreren Burgen emporstiegen, z. B. die Lemberger und Reichenegger Ritter.
Eigentums- und Besitzformen: Alle Adelsherrschaften stellten eine Summe von Alloden, Land- und Kirchenlehen, verpfändeten Gütern und anderen Rechten dar.
Einzelne Besitzrechte konnten getrennt veräußert werden, das Wesentliche dabei war die Bewilligung jeder Transaktion seitens des obersten Eigentümers. Im Hinblick auf die Entstehung des überwiegenden Teils der Burgen bis zur Mitte des 13. Jahrhunderts waren diese vom Standpunkt des Herrn unmittelbar nach ihrer Erbauung überwiegend freies Eigen (Allode). Der Großteil des Cillier Gebietes war bereits im 12. Jahrhundert zur Gänze allodisiert, sein Umfang wäre noch größer gewesen, wenn Gurk nicht über eine so solide Verwaltung verfügt hätte, die die Lawine der Lehens-allodisierung verhinderte. Erwähnt sei noch die stille Umwandlung von Lehen in Allode.
Vom Standpunkt der eigentlichen Besitzer versahen die Ministerialen auf den Cillier Burgen bis Ende des 12. Jahrhunderts das Amt eines Buggrafen oder ihnen wurde die Burg bereits zu Lehen gegeben. Die Feudalisierung ging zuerst bei den geistlichen Herren vor sich, auch bei dem niederen Adel, etwas später begann sich auch das ministeriale Burggrafenamt in die übliche Vasallität umzuwandeln, obwohl sie ursprünglich nicht immer eine erbliche war. Echte Landlehen gab es eigentlich nicht. Der Besitz der ausgestorbenen Dynaste ging bereits oft auf ihre Verwandten über (auch Dynasten) und nicht auf den Landesherrn, der damals überhaupt noch nicht existierte (Herzog Friedrich von Babenberg war der erste mit einigen Elementen des Landesherrn in Krain und im Sanntal). Erst die Grafen von Tirol und zugleich formal auch die von Habsburg vereinigten die Summe von vererbten Herrschaften der ausgestorbenen Dynasten in einer Hand und gaben sie den Vasallen zu Lehen. Der Besitz von geistlichen Lehen war dem Rang nach getrennt: (große) Hauptlehen waren nur dem Großadel vorbehalten, auch den angesehenen Ministerialen, kleinere waren aber auch der üblichen Ministerialität zugänglich.
Im 14. Jahrhundert wurde der Versuch einer Vereinheitlichung der Stellung von Burgen und Herrschaften unternommen. Im allgemeinen kam es zu einer Umwandlung von Alloden in Lehen anläßlich des Aussterbens eines Geschlechts, etwa jenes von Hohenegg, wo der Besitz, wenn es keine näheren Erben gab, auf den Landesfürsten überging, der ihn wiederum weiter zu Lehen gab oder ihn verpfändete. Einen besonderen Fall stellt die freiwillige Unterordnung der Freien von Sanegg unter den steirischen Landesherrn (die Habsburger) dar mit dem gesamten Kerngut (Sanegg, Osterwitz/Ojstrica, Scheinegg/Šenek, Liebenstein/Libenštajn) im Jahre 1308, in der Zeit der heftigsten Auseinandersetzungen zwischen den Habsburgern und den Grafen von Tirol im Rahmen des böhmischen Erbfolgekriegs (1306- 1311). Zu Umwandlungen von Alloden in Lehen kam es unter dem Einfluß der Verleihung von "ewigen Lehen" im 13. und 14. Jahrhundert, als die Verleihung des Lehens eine reine Formalität wurde. Die Grenze zwischen Allod und Lehen verwischte sich, auch die Lehen selbst wurden doch in ihren wesentlichen Elementen den Alloden gleich.
I)ie Hurgverwaltung: Die Verleihung des Burglehens sowie die Ministerialverwaltung bedeuteten seit Anfang der 13. Jahrhunderts ein Ende des Verfügungsrechts des Herrn über die Burg. Erblichkeit, verminderte persönliche Abhängigkeit und mehrstufige Vasallität beeinträchtigten das Verwaltungsschema von großen Herr-
schaftskomplexen. Aus diesem Grund versuchte man früh, Lehensverhältnisse in Vertragsverhältnisse umzuwandeln, die einem Herrn immer Einfluß auf und Aufsicht über seine Burg ermöglichen würden. Im 13. Jahrhundert beruhte die Verwaltung noch nicht auf Vertragsbasis, die Burggrafen stammten im 13. Jahrhundert doch aus den Reihen der unfreien Ministerialrat des Herrn. Die klassische feudale Verwaltung wurde im 14. Jahrhundert nach und nach durch die neue Amtsverwallung ersetzt, über welche Herr und Amtmänner bessere Aufsicht hatten. Die primären militärischen Aufgaben der Burggrafen-Vögte wichen den zivilen. Im 14. Jahrhundert übernahmen die Burggrafen in größerem Maße die Verwaltung der Landgerichte, während noch im 13. Jahrhundert der Landrichter ein besonderer Amtmann gewesen war (z. B. die Orter Richter in Cilli). Die Burg wurde ein selbständiges Wirtschafts-, Verwaltungsund Gerichtszentrum, das in seiner Gesamtheit vom Burggrafen verwaltet werden mußte, während sein Wirkungskreis in früheren Epochen wenigstens auf bedeutenderen Burgen mit einer großen Grundherrschaft nur auf militärische Aufgaben beschränkt worden war. Bei kleineren Burgen kann eine Vereinigung der militärischen und wirtschaftlichen Funktion in einer Person vorausgesetzt werden.
Die Gurker Burgen wurden im 13. Jahrhundert von Ministerialen-Burggrafen verwal-tet, die spätestens bis zum 14. Jahrhundert Vasallen wurden. Die unmittelbare Gurker Verwaltung hat sich in größerem Maße östlich von Cilli erhalten. Der Großteil der Burgen wurde bis Ende des 13. Jahrhunderts den wenigen ministerialen Geschlechtern und anderen Rittern zu Lehen gegeben (Anderburg, Helfenberg, Lemberg bei Neuhaus, Rebensberg/Ranšperk, Neuhaus, Lindegg/Lindek, Blumenstein/Ploštanj, Pröschin/Prezin, Reichenegg). Fünf "Hauptlehen" wurden bereits im 12. Jahrhundert den mächtigen Geschlechtern zu Erblehen gegeben (Montpreis/Planina, Hörberg/P od s reda, Rochitsch/Rogatec; Lemberg bei Pöltschach, Königsberg/Kunsperk, und über sie wurde nur eine formale Oberherrschaft (Lehensbestätigung) beibehalten. Den überwiegenden Teil ließen die neuen Vasallen (die von Cilli und Pettau) von Burggrafen venvalten, einige alte ehemalige Ministeriale, die noch nicht ausgestorben waren und zuverlässig gewesen waren, behielten sie als Aftervasallen. Bis Ende des 13. Jahrhunderts gelanges den Bischöfen, Anderburg zurückzuerwerben.
Bis Ende des 14. Jahrhunderts verfügten die Grafen von Cilli über die Aftervasallität über Schwarzenstein /Švarcenštajn und Helfenberg sowie bis 1350 über Pröschin und Reichenegg. Auf dem Großteil der Burgen lehnten sich die Grafen an die Burggrafen an: Hohenegg, Miltenberg, Sachsenfeld, Schönegg Schwarzenstein, Sachsenwart, Osterwitz bei Franz, Lemberg bei Pöltschach, Liebenstein). Die Cillier Burggrafen stammten aus dem Kreis des niederen, aber auch des mittleren Adels der Cillier Klientel. In einigen Fällen, wo die von Cilli den ehemaligen Besitzern einen lebenslangen Aufenthalt auf der verkauften oder auf andere Weise entfremdeten Burg gewährt hatten, besetzte einen Teil der Burg der Cillier Burggraf, der für die Grafen auch die Grundherrschaft verwaltete. Der ständige Druck auf die Cillier Ritterschaft garantierte die Einheit der Herrschaft. Die Grafen von Heunburg lehnten sich bis Ende des 13. Jahrhunderts an die Burggrafen aus des Reihen der eigenen Ministeralität an, die
nach Aussterben des Grafengeschlechts (1322) sogar After- oder echte Vasallen der neuen Herren wurden. Der andere Hochadel (Pettau, Hochenegg, Ort) verwaltete seine Burgen durch Burggrafen aus den Reihen der eigenen Ritterschaft, aus den Reihen der rittermäßigen Knechte, also aus einer noch niedrigeren Adelsschicht, wie das bei den Burggrafen der Dynasten der Fall war. Die meisten von ihnen waren keine Einheimischen. Sie wohnten auf einem Teil der Burg, verwalteten auch die Grundherrschaft und konnten nach Belieben ersetzt werden. Ihre Lage entsprach nicht den selbständigen dynastischen Burggrafen, sondern der gewöhnlicher Dienstleute.
Ivan Stopar
KUWASSEGOVE VEDUTE SLOVENSKE ŠTAJERSKE (1840 -1845)
Topografskim delom iz 17. in 18. stoletja, ki so skušala predvsem s sliko predstaviti posamične dežele in njihove znamenitosti, slede od konca 18. stoletja dalje grafične serije, poimenovane po posamičnih založnikih in prebujene z romantičnim vrenjem časa. Če gre pri topografskih delih v prvi vrsti za albume, pogosto spremljane z obširnimi besedili, zaznamujejo novi čas grafične serije, ki so izhajale v samostojnih snopičih in za katere se je v strokovni literaturi udomačil izraz suite. Vrsta teh suit, popularnih povsod po tedanji Evropi, je pomembnih tudi za Slovenijo, natančneje za njene posamične dežele Kranjsko, Štajersko in Koroško. Sistematične študije o teh suitah pri nas še nimamo, pa tudi v naši strokovni literaturi se le sporadično omenjajo. Še najizčrpnejša je bila pri nas doslej o njih beseda v publikaciji o starih celjskih vedutah, v pripravi pa je kompleksna študija na to temo, vzporedno z ustreznim bibliografskim seznamom.
Med avtorji vedut v suitah, pomembnih za naše kraje, izstopa ob koncu 18. in v prvi polovici 19. stoletja predvsem dvoje imen: Ferdinand Runk in Josef Kuwasseg. Prvega srečamo na delu pri Stöcklovi in Ederjevi suiti, Kuwasseg pa je eden najpomembnejših sodelavcev graškega založnika Josefa Kaiserja pri Stari Kaiserjevi suiti, obenem pa edini avtor vedut iz suite graškega založnika Lampla. Prav v tej, Lamplovi suiti, so najlepše Kuwassegove vedute slovenske Štajerske.
Josef Kuwasseg, slikar, litograf in strokovni pisatelj, velja za enega najpomembnejših štajerskih krajinarjev 19. stoletja, dobe, ki je bila tej zvrsti umetniškega ustvarjanja posebej naklonjena. Njegova življenjska pot je bila že od vsega začetka zaznamovana s tegobami; življenje mu ni podarilo ne preproste človeške sreče ne umetniške slave -cenili so ga začeli šele po njegovi smrti.
Rodil se je 25. novembra 1799 v živahnem Trstu, tedaj najpomembnejšem avstrijskem pomorskem pristanišču. Njegov oče je bil trgovec, ki je v vihri napoleonskih vojn na začetku 19. stoletja izgubil vse svoje premoženje in se do leta 1809 z otroki preselil v notranjeavstrijsko prestolnico Gradec. Josef, ki je tako kot njegova brata Karl in Leopold kazal veliko slikarsko nadarjenost, se je vpisal na graško slikarsko akademijo, ki jo je obiskoval več let. Potlej se je s svojim bratom Karlom, ki seje pozneje šolal na isti šoli, napotil na cesarski Dunaj, kjer sta si našla delo in kruh v tedaj obetavni Trentsenskvjevi litografsko-artistični ustanovi in mnogo pripomogla k njeni uveljavitvi. Od leta 1826-1830 je trajalo njuno sodelovanje z dunajskim založnikom, nakar sta se vrnila v Gradec. Tu se je Josef pričel ukvarjati s slikanjem v olju, temperi in al fresai, obenem pa se ni odrekel akvarelu in litografskemu ustvarjanju, v katerem si je bil v
svojih dunajskih letih pridobil veliko izkušenj. Kot litograf se je povezal z znano graško založniško-litografsko hišo Franza Josefa Kaiserja, kjer je zagrabil za delo tudi pri izdajanju že leta 1824 začete serije litografi j z upodobitvami štajerskih mest, trgov in dvorcev, t. im. Stare Kaiserjeve suite. Za Kuwassega je bilo to delo zatrdno mikavno, saj je šlo za upodabljanje njegove nove ožje domovine, ki ji je pozneje posvetil dobršen del svojega umetniškega ustvarjanja. Sodelovanje pri suiti, ki naj bi sto petdeset let po nastanku znamenite Vischerjeve Knjige gradov znova zaobjela in v podobi predstavila celotno deželo, pa je Kuwassegu ponudila tudi možnost popotovanj - le kako naj bi bilo umetniku krajinarju bolje ustreženo. Vendar smo danes v zadregi, če skušamo oceniti Kuwassegov delež pri tem velikem založniškem dejanju. Številni grafični listi niso signirani, tako da srečamo na nekaj manj kot sto listih, na katerih so predstavljeni kraji ali stavbe s slovenskega dela Štajerske, samo na litografijah Starega trga pri Slovenjem Gradcu in graščine Ojstrica pri Taboru njegov priimek - prvič je Kuwasseg označen kot avtor risarske predloge, drugič kot litograf. A še tu ne moremo trditi, kdaj gre res zanj - pri istem podjetju sta namreč sodelovala tudi njegova brata Karl in Leopold, čeprav je bil slednji po svojem temeljnem poklicu stavbni nadzornik in se je s slikarstvom ukvarjal le ljubiteljsko. Skupno so bratje sodelovali pri nastanku 47 grafičnih listov iz Stare Kaiserjeve suite, a so z imenom poleg priimka le nekajkrat označeni. Tako dokončno najbrž nikoli ne bo mogoče razvozlati, kolikšen je bil Josefov delež pri nastanku te znamenite grafične serije.
Kmalu nato se je Kuwasseg docela posvetil krajinarstvu. Z leti je nastala vrsta imenitnih krajinskih akvarelov, ki so danes večidel v zasebnih rokah in raztreseni po vsej Evropi, že okoli leta 1840 pa je nastala tudi serija akvatint v malem prečnem folio formatu z motivi iz Budimpešte. Umetnik seje tedaj bodisi zaradi čudaštva bodisi zaradi nesrečnih življenjskih okoliščin začel zapirati sam vase, saj ni sodeloval niti pri eni sami tedanji slikarski razstavi, obenem pa je zavračal vse ponudbe, da bi prevzel profesuro na kakšnem umetniškem institutu in si tako zagotovil trdnejši gmotni položaj. Pa vendar bi bil za to kot poklican, saj je bil ne le mojster slikarstva, ampak tudi dobro podkovan slikarski teoretik. Že leta 1829 je pri Trentsenskyju na Dunaju izdal v dvakrat po šestih snopičih svoja izrazito didaktično usmerjena razmišljanja o slikanju krajine Vollständiger Unterricht zum Landschaftszeichnen in Studien nach der Natur in Vordergründe und Staffagen zum Landschaftzeichen in Studien nach der Natur, pozneje pa pri založbi Heriberta Lampla v Gradcu knjigo o risanju narave Landschafts Zeichenschule. In prav za tega založnika je nastala tudi dolga serija krajinskih litografij, po katerih ga danes najbolje poznamo, t. i. Lamplova suita.
Zadnja leta življenja se je Kuwasseg čedalje bolj umikal v svoj trpki svet. Bil je dvakrat poročen in obakrat je ostal brez otrok. Na koncu je ustvarjal samo še akvarele z motivi iz Gradca in okolice. Med njimi je serija romantičnih podob graškega grajskega hriba (grad so prav tedaj demolirali), ki jih je njegov založnik Lampel leta 1854 izdal pod naslovom Album des Grazer Schlossberges in ki so leta 1977 izšle tudi v ponatisu. Naposled je umetnik postajal čedalje bolj odvisen od umetnostnih mecenov, ki so odkupovali njegove slike po 4 do 8 gld; le nekaj let pozneje, kmalu po Kuwassegovi smrti, je njihova cena narasla na 30 do 80 gld. Ves zagrenjen, telesno in duševno
zlomljen, je Kuwasscg 19. marca 1859, star šestdeset let, v Gradcu umrl. Njegova skromna zapuščina je ostala v rokah njegove sestre, por. Eder.
Josef Kuwasseg je ime, ki je na slovenskem Štajerskem že dolgo znano, saj na tem območju ni pomembnejše domačijske grafične zbirke, ki bi ne hranila vsaj katere izmed njegovih litografij, zlasti tistih iz Lamplove suite. Posebej je na te liste opozoril Jože Curk v svojem preglednem sestavku Vedute štajerskih trgov in mest. Tu omenja in označuje šest različnih Kuwassegovih upodobitev slovenještajerskih krajev, in sicer Celje - litografia z barvnim tiskom, Konjice - litografija z barvnim tiskom, Maribor -litografia s kredo, Ptuj - litografija z barvnim tiskom, Sevnica - litografija z barvnim tiskom in Slovenska Bistrica - litografija s kredo. Upodobitve dvorcev oziroma graščin, ki predstavljajo glavnino Kuwassegovih litografij v suiti, v Curkovem sestavku niso upoštevane, saj se je avtor omejil na predstavitve urbanih celot, kjer pa je njihov seznam popoln. Tako je ostalo odprto le še vprašanje Kuwassegovih upodobitev naših grajskih stavb. Preden nanj odgovorimo, se kaže za hip pomuditi ob celotni suiti in se do nje opredeliti.
Znani Schlossarjev bibliografski priročnik Die Literatur der Steiermark, ki je izšel leta 1914 pri knjigotržcu Ulrichu Moserju v Gradcu, sporoča o suiti, da je izšla pod naslovom Ansichren aus Steiermark, aufgenommen u. lithographiert vonJ. Kitwassegu. A. med leti 1841-1850 v prečnem folio formatu ter da obsega 111 (grafičnih) listov in 12 listov spremnega besedila. Dobri poznavalec Kuwassegovega dela Fritz Kryza-Gersch, nekdanji kustos Nove galerije v Gradcu in poznejši direktor muzeja v dvorcu Eggenberg pri Gradcu, ki mi je pred leti ljubeznivo odstopil seznam Kuwassegovih upodobitev krajev in dvorcev z območja slovenske Štajerske, je imel v svoji evidenci enako število grafičnih listov kot Schlossar, vendar mu ni bilo o obstoju spremnega besedila ničesar znanega. Enako sodita Ingo Nebehay in Robert Wagner v uvodnem besedilu k sekundarno oštevilčenemu seznamu Kuwassegovih vedut iz Lamplove suite v svoji fundamentalni Bibliografiji staroavstrijskih vedut, obenem pa trdita, da ne obstajajo niti naslovni list niti ovojnice za posamične snopiče.
Vendar pa so tudi vedute iz Lamplove suite, podobno kot vedute Kranjske v Wagner-jevi suiti, izhajale v snopičih in ovojnicah. Zasebni graški zbiralec je namreč pred nedavnim po naključju odkril tenak živorumen in bogato ornamentiran naslovni list takšnega snopiča z naslovom: Bilder aus der Steyermark sammt erklärenden Text. Eine Sammlung malerisch romantischer Ansichten von Gebirgs=Gegenden, Städte, Märkte, Schlösser und anderen interessanten Parthien unter Mitwirkung mehrerer Künstler und Vaterlandsfreunde herausgeg. v. Heribert LampeI Inhaber einer lith. an. Anstalt in Grati. V slovenskem prevodu bi se naslov glasil: Podobe iz Štajerske s pojasnjevalnim besedilom. Zbirka slikovitih romantičnih vedut gorskih pokrajin, mest, trgov, dvorcev in drugih zanimivih motivov, s sodelovanjem številnih umetnikov in prijateljev domovine izdal Heribert Lampel, lastnik litografsko-umetniške ustanove v Gradcu.
Sporočilo najdenega naslovnega lista je jasno. Iz njega najprej izvemo za natančen naslov serije, ki jo je Schlossar, kar sta po njem povzela tudi Nebehay in Wagner
vsebinsko sicer korektno opredelil, iz njega pa tudi sledi, da sodi 12 spornih listov pojasnjevalnega besedila kljub pomislekom vendarle k Lamplovi seriji. Škoda le, da na naslovnici manjka datum, ki bi nam posredoval natančnejše podatke o tem. kdaj je suita pričela izhajati.
Nebehay-Wagner navajata 112 Kuwassegovih litografij iz Lamplove suite, torej eno več kot Schlossar in Kryza-Gersch, a enako število, enaindvajset, slovenskih. Naštejmo jih po vrsti, kakor so naštete v njuni bibliografiji kajpak s slovenskim, a skrajšanim poimenovanjem: Maribor, Cmurek, Slivnica, Šenek, Podgrad, Vrbovec z Nazarjem, Uršlja gora z Legnom, Ojstrica, Sevnica, Zalog, Tabor pri Vojniku, Rogaška Slatina, Frankolovo, Zgornja Polskava, Konjice, Celje, 2 x Novo Celje, Slovenska Bistrica, Ptuj in Hrastovec.
Že bežen pogled na gornji seznam nam pokaže, da si je Kuwasseg izbiral za motive predvsem kraje in stavbe, ki ležijo ob ali v bližini stare deželne ceste, povezujoče Gradec z. Ljubljano. Takrat pač še ni bilo železnice, kije poznejšim vedutistom odprla druge poglede v našo pokrajino, vendar je v obilici gradiva izbira motivov ostala dovolj reprezentativna vsaj kar zadeva pomembnejše kraje. Slabše so se pri tem odrezala odročna mesta, trgi in številni dvorci, saj Kuwasseg ni upošteval, denimo, ne območja Slovenj Gradca, ne Kozjanskega, ne Posavja.
Poudariti velja, da so bile Kuwassegove litografije v originalu predvsen črnobele, za Celje, Ptuj in Maribor pa so znani tudi listi, odtisnjeni z več barvnimi ploščami. Če je danes v javnih in zasebnih zbirkah znanih tudi več koloriranih primerkov, gre to pripisati predvsem modi, ki je že zgodaj terjala barvno živahne upodobitve. In kakor je bilo to v času nastanka Kuwassegovih vedut razumljivo in smotrno, tako nam je danes žal, da številni antikvarji redke ohranjene nebarvne primerke sekundarno kolorirajo, v želji, da bi zanje iztržili višjo ceno. Pri tem izgubi preprosta, likovno čista črnobela faktura litografij dobršen del svoje avtentične umetniške pričevalnosti.
Če bi hoteli Kuwassegove litografije iz Lamplove suite likovno opredeliti, se ne bi mogli izogniti ugotovitvi, da se v njej uveljavljajo podobna umetnostna načela kot v dvajset let starejši Stari Kaiserjevi suiti. Kompozicija slik je skrbno grajena in v nadrobnostih kaže, da se je avtor vselej naslonil na trdna teoretična izhodišča, za kar ga je še posebej usposabljalo njegovo teoretično delo s področja likovne teorije. Slike so grajene v dveh ali celo treh planih: poudarjenem, detajlno izrisanem ospredju, ki oblikuje vedutni okvir, in odmaknjenem drugem planu, kjer je bolj ali manj poudarjen osrednji predmet upodobitve - naselje ali dvorec. V tretjem planu so decentno oblikovani hribi z oblaki, ki zaokrožajo sliko. Ospredje, večkrat poudarjeno z drevesi, grmovjem, ograjo ali čem drugim, ustvarja s svojimi velikostnimi razmerji idealno dispozicijo za globinsko, trodimenzionalno dojemanje osrednjega motiva. Da bi bil prostorski vtis še učinkovitejši, Kuwasseg pogosto dopolnjuje ospredje s štafažnimi žanrskimi figurami. To so včasih preprosti vaščani - domačini, včasih vojaki, spet drugič meščanski sprehajalci. Štafažne figure dajejo slikam živost, življenjsko pristnost, v kateri tudi upodobljene stavbe ali naselja ne učinkujejo več kot abstraktne, tuje stavbne
gmote, marveč dobivajo v kontekstu celote življenjsko vsebino in pomen. Gre za tipično romantičen pristop do predmeta upodobitve, ki seje podobno uveljavil tudi v znani Wagnerjevi suiti iz let 1842-1848 z upodobitvami kranjskih naselij in drugih krajinskih motivov. Tako obe suiti, Lamplova in Wagnerjeva, zaokrožata podobo dobršnega dela slovenske pokrajine v drugi četrtini 19. stoletja in druga ob drugi pomembno dopolnjujeta starejšo podobo Slovenije, kakršno poznamo predvsem iz Valvasorjeve in Vischerjeve topografije ter pozneje izStöcklove in Ederjeve suite.
Kuwassegovo delo ni ne v avstrijskem in še manj v slovenskem prostoru do kraja preučeno in ovrednoteno, saj ne vemo niti tega, v kakšnem zaporedju in s katerimi listi so posamični zvezki iz Lamplove suite, kolikor je šlo za zvezke, v resnici izhajali. Gre torej za tiste podatke, ki jih je za kranjsko Wagnerjevo suito tako skrbno zbral Branko Reisp in ki se jim moramo v našem primeru zaradi pomanjkanja ustreznih virov in literature žal odpovedati. Seveda pa je pomembnejša za naš namen ugotovitev, da Kuwassegovo delo pri Lamplovi suiti ni ostalo brez odmeva na nadaljnjo slikarsko upodabljanje naših krajev in krajin. Že analitična študija o starih celjskih upodobitvah je pokazala, da obstajajo kar tri poznejše upodobitve mesta, ki so nastale ob direktnem naslonu na Kuwassega, kolikor ne kar z njegovim direktnim sodelovanjem. Podobno bi najbrž lahko ugotovili tudi za druge kraje, še pomebnejši pa je nemara neposredni vpliv, ki so ga imele Kuwassegove litografije na poznejše slikarje in grafike po čisto likovni plati, zlasti kar zadeva kompozicijski pristop do izbranega predmeta. Spričo nekdanje razširjenosti Kuwassegovih litografij ta vpliv nedvomno ni bil majhen.
Za današnjega raziskovalca Lamplove suite pa je pomembno še nekaj. Kuwassegove vedute niso le nenadomestljivo umetniško pričevanje iz časa njihovega nastanka, marveč tudi dokument izjemne kulturnozgodovinske vrednosti. So dragoceno pomagalo pri preučevanju podobe naših večjih naselij ter zlasti graščin in dvorcev pred poldrugim stoletjem, obenem pa zanimiv vir za etnologa ter zlasti za krajinarja ali urbanista, saj kažejo naselja in grajske stavbe še v njihovem naravnem, neokrnjenem okolju.
V naši izdaji je reproduciranih vseh enaindvajset Kuwassegovih vedut slovenske Štajerske, ki so bile doslej pri nas večidel neznane. Kar zadeva njihove oznake, naletimo v originalih na levi strani pod upodobitvami dosledno ime umetnika, najpogosteje z okrajšavami: aufg. u. lilh. v. Jos. Kuwasseg, desno pa na ime tiskarja, največkrat gedr. b. H. Lampel. Na sredi je pod vsako upodobitvijo njen naslov, tik pod njim pa je zabeležka o založniku: Herausg. v. d. lìth. art. Anst. d. Heribert Lampel in Gratz.
Reproducirane vedute izvirajo delno iz Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu (Steiermärkisches Landesarchiv Graz), delno pa iz zasebnih zbirk. Nekatere tu reproducirane vedute so posnete po koloriranih primerkih, zato so tonsko neizenačene.
Podpisi k vedutam
1.	Celje
Podpis pod sliko: Kreisstadt Cilli. Von der Westseite (Okrožno mesto Celje. Z zahodne strani). Format 22.5 x 32.5 cm. Štajerski deželni arhiv v Gradcu -Steiermärkisches Landesarchiv Graz (SLAG).
Veduta kaže mesto z jugozahoda pri pogledu s pobočja nad današnjim mestnim parkom. Levo spredaj visoka smreka, desno lesena koliba. Za Savinjo, ki teče diagonalno proti ozadju na desni, je zleknjeno mesto, kjer kot dominante izstopajo mestni grad, stara grofija s prizidkom in opatijska cerkev. Zadaj na desni najprej kapucinski samostan s cerkvijo, nato vrh hriba razvaline starega celjskega gradu. V ozadju na sredi cerkev sv. Jožefa.
2.	C m ure k
Podpis pod sliko: Schloss Obermureck im Marburger Kreis (Grad Cmurek v mariborskem okrožju). Format 21.6 x 29.9 cm, SLAG.
V	ospredju na desni leseni most prek Mure, ki povezuje mesto Mureck - Cmurek v današnji Avstriji s Tratami na slovenski strani, na desnem bregu reke, kjer stoji srednjeveški grad. Levo v ospredju razpelo, desno s plotom ograjen sadovnjak, na mostu meščanska družina na sprehodu. Vrh z drevjem poraslega hriba v ozadju je grad, ki do danes ni bistveno spremenil svoje tedanje podobe.
3.	Frankolovo
Podpis pod sliko: Gut Sternstein in Cillier Kreis (Imenje Frankolovo v celjskem okrožju). Format 21.5 x 29.8 cm, SLAG.
V	ospredju na desni cesta s popotnikoma, s kmetom, z ovco in vojakom. Za pol zidano, pol leseno ograjo, na vogalu okrepljeno z manjšo stolpičasto stavbo, stoji dvorec Frankolovo. Za njim v ozadju, vrh manjšega hriba pod goro Stenico, sredi slike, razvaline gradu Lindek.
4.	Hrastovec
Podpis pod sliko: Schloss Gutenhaag dem Herrn Johann Pauer gehörig (Grad Hrastovec, last gospoda Johanna Pauerja). Format 22.6 x 32 cm, SLAG.
V	ospredju slike travnik, pred njim v levem vogalu slike potok Radehova, desno dvoje dreves, v ozadju grmovje, pogled na začelno stran gradu z impresivno baročno teraso in renesančnima vogalnima stolpoma.
5.	Konjice
Podpis pod sliko: Markt Gonobitz im Cillier Kreise (Trg Konjice v celjskem okrožju). Format 22.2 x 31 cm, SLAG.
V	ospredju na desni vinska trta, levo v srednjem planu trg Konjice z dominanto, nadžupnijsko cerkvijo sv. Jurija. Desno v ozadju obrisi 1.014 m visoke Konjiške gore, na vzpetini pred njo razvaline starega konjiškega gradu.
6.	Maribor
Podpis pod sliko: Kreisstadt Marburg (Okrožno mesto Maribor). Format 22.2 x 32.9 cm, SLAG.
V	ospredju na levi se vije proti ozadju pot, na njej skupina domačinov v pomenku, ob poti spredaj plot, zadaj dvoje visokih dreves. Tik poti se vije diagonalno prek slike reka Drava, za njo je zleknjeno mesto z izstopajočimi cerkvenimi zvoniki.
7.	Novo Celje s severa
Podpis pod sliko: Schloss Neucilli im Cillier Kreis. Besitzthum des Herrn Hausmann. Von der Nordseite (Dvorec Novo Celje v celjskem okrožju. Last gospoda Hausmanna. S severne strani). Format 24.6 x 36.5 cm, SLAG.
V	ospredju ravnica z dvema košatima drevesoma na levi. Desno na poti skupina sprehajalcev, morda domača grajska gospoda, v ozadju v stranskem pogledu dvorec Novo Celje s prednje strani. Levo od dvorca v ozadju je leta 1840 pozidana tovarna kisa in špirita, na skrajni levi gospodarsko poslopje s hlevi, sredi parka na skrajni desni je klasicistični Apolonov tempelj, ki ni več ohranjen.
8.	Novo Celje z vzhoda
Podpis pod sliko: Schloss Neucilli im Cillier Kreis. Besitzthum des Herrn Hausmann. Von der Ostseite (Dvorec Novo Celje v celjskem okrožju. Last gospoda Hausmanna. Z vzhodne strani). Format 25 x 36.9 cm, SLAG.
Upodobitev kaže dvorec z začelne strani s tremi izstopajočimi hrbtnimi rizaliti. V ospredju je ravnica s kosci, kjer se danes razprostira polje, levo visoko drevo. Dvorec s še odprtim, danes zazidanim vežnim prehodom v osrednjem rizalitu je upodobljen v desnem delu slike, desno od njega je baročno, danes povsem prezidano gospodarsko poslopje, v pritličju urejeno za hleve, v nadstropju za kaščo. Levo od dvorca je zidana ograja, ki drži v grajski park, nato se v smeri proti robu slike nizajo razne gospodarske stavbe, med njimi tovarna kisa in spirituoz, steklen rastlinjak in na skrajni desni Apolonov tempelj, na ovalni talni ploskvi pozidan klasicističen gloriet; njegovi kapiteli na kamnitih stebrih so bili iz kararskega marmora. Za gospodarskimi stavbami v ozadju
na levi stoji leta 1903 podrta župnijska cerkev sv. Nikolaja v Žalcu, prednica današnje župnijske cerkve, za njo hribi.
9.	Ojstrica
Podpis pod sliko: Ruine Osterwitz im Cillier Kreise gehörig dem Herrn Anton Perko (Razvalina Ojstrica v celjskem okrožju, last gospoda Antona Perka). Format 23.2 x 30.2 cm, SLAG.
Veduta oziroma slikarska predloga zanjo je nastala pred letom 1846.
V	ospredju ravnica, tu in tam porasla z nizkim drevjem. Iz desnega vogala se proti sredini vije pot, na kateri se mudita domačina s psom. Sredi slike je dvonadstropna renesančna graščina, utrjena na vogalih z dvema enako visokima okroglima stolpoma. Levo od nje je enonadstropno gospodarsko poslopje s požgano streho, desno izza sadovnjaka je videti del drugega gospodarskega poslopja - pristave, podrte leta 1946. Na nebu hudourni oblaki.
10.	Podgrad pri Vranskem
Podpis pod sliko: Burgstall im Cillier Kreise (Podgrad - Puštal v celjskem okrožju). Format 22.1 x 31.2 cm, SLAG.
V	ospredju slike skalnata, z grmovjem porasla brežina ob vznožju hriba s taborno cerkvijo sv. Hieronima na vrhu, levo pečina, desno v ospredju še obstoječe gospodarsko poslopje, na sredi dvorec. Izpod skale levo od dvorca izvira iz kraške jame potok Podgrajščica, ki se kmalu nato zlije s potokom Globovščico.
11.	Ptuj
Podpis pod sliko: Stadt Pettau von der Rochus - Kapelle, mit dem Schloss Ober - Petau (Mesto Ptuj s kapele sv. Roka s ptujskim gradom). Format 22 x 32.4 cm, SLAG.
Kuwasseg je upodobil Ptuj s precejšnje oddaljenosti, izpod pobočja griča z božjepotno podružnico sv. Roka. Kompozicijo obvladuje leta 1645 postavljena cerkev. Ob cerkvi je skupina mogočnih hrastov, pod katere so posedli izletniki. V ozadju na levi je zleknjeno mesto, nad katerim dominira grad. Mestno tkivo kot braniki zamejujejo na levi dominikanci in na desni proštijska cerkev z mestnim stolpom. Stavbe vzhodno od proštijske cerkve zaradi oddaljenosti niso več opredeljive; med njimi izstopa le zvonik minoritske cerkve.
12.	Rogaška Slatina
Podpis pod sliko: Bad Rohitsch im Cillier Kreise (Kopališče Rogaška Slatina v celjskem okrožju). Format 22.4 x 33 cm, SLAG. Čas nastanka okoli leta 1843.
Slika kaže nekdanjo stanovsko Rogaško Slatino, ki pa so se ji že pridružile nekatere stavbe nove dobe. V naročju gozdne pokrajine se sredi slike diagonalno od desne proti levi in proti ozadju razvrščajo zdraviliške stavbe. Velika stavba v ospredju na desni je hotel Styria, ki so ga gradili med leti 1841-1843. Nasproti Styriejena levi strani velika stavba Tržaškega doma in pred njim hotel Pošta. V ozadju parka, postavljen poprek, pravokotno na parkovno os, je stari, v letih 1855/56 podrti prvi Zdraviliški dom, za njim se v obrisih nakazujeta Tempelj in leta 1982 podrto Sprehajališče. V ozadju se vzdiguje strma Rogaška (Donačka) gora. Novi, v letih 1844-1859 zidani drugi Zdraviliški dom na sliki še manjka, zato postavlja dr. Režek, upoštevajoč pri tem tudi nekatere druge momente, nastanek litografije v leto 1843. Vsekakor je približno takrat nastala risarska predloga za poznejšo grafično izvedbo upodobitve, na katero se naslanja verjetno nekoliko mlajša litografska upodobitev Rogaške Slatine v Novi Kaiserjevi suiti. Tudi pri tej Kuwassegovo avtorstvo ni nemogoče, saj vemo, da je bil umetnik dolga leta Kaiserjev sodelavec.
13.	Sevnica
Podpis pod sliko: Schloss Ober-Lichtenwald im Cillier Kreise (Grad Sevnica v celjskem okrožju). Format 22.5 x 30.2 cm, SLAG.
V ospredju slike je desni savski breg z drevjem v desnem vogalu. Ob poti, ki se vije ob reki, je konjska vprega, ki vleče ob Savi navzgor tovorni čoln s čolnarjema. Sredi slike na levem bregu Save je trg Sevnica s predhodnico današnje župnijske cerkve sv. Miklavža (zavetnika čolnarjev) in podružnico sv. Florijana na desni, ki izstopata kot dominanti iz trške vedute. Na hribu v ozadju je sevniški grad.
14.	Slivnica pri Mariboru
Podpis pod sliko: Burg Schleinitz im Marburger Kreise (Graščina Slivnica v mariborskem okrožju). Format 21.4 x 30.2 cm. Zasebna last.
Upodobitev kaže v ospredju vzvalovljeno ravnico ob potoku. Sredi slike na desni je graščina Slivnica, levo so gospodarska poslopja. V ozadju so južna pobočja Pohorja.
15.	Slovenska Bistrica
Podpis pod sliko: Stadt Windisch - Feistritz im Cillier Kreise (Mesto Slovenska Bistrica v celjskem okrožju). Format 23 x 30.5 cm, SLAG.
Desno v ospredju samostno drevo, levo pot s skupino ljudi, za njo na hribu cerkev sv. Jožefa. V ozadju mesto z minoritsko cerkvijo, na levi, tik za cerkvijo sv. Jožefa, sredi mesta župnijska cerkev sv. Jerneja. Desno, na robu mesta, mestni grad.
16.	Šenek pri Polzeli
Podpis pod sliko: Schöneg im Cillier Kreis (Šenek v celjskem okrožju). Format 22.2 x 29.8 cm. Zasebna last.
V	ospredju slike je z grmičevjem porasla pokrajina s preprosto domačijo na desni in drevesom na levi. Na nizki planoti v ozadju je nekoliko na levi dvorec Šenek, levo od njega je predimenzionirano upodobljena grajska kapela. Šele leta 1869 so dvorcu prizidali še dve krili in mu dali današnjo podobo.
17.	Tabor pri Vojniku
Podpis pod sliko: Schloss Weixelstätten im Cillier Kreise (Graščina Tabor v celjskem okrožju). Format 21.5 x 30.2 cm, SLAG.
V	ospredju na desni položen, z drevjem obrasel breg s skupino domačinov in popotnikom na trati. Iz levega spodnjega vogala se vije navzgor proti desni deželna cesta, ki drži v Maribor. Izza nje v levem delu slike je graščina Tabor v Višnji vasi pri Vojniku, v ozadju gora Stenica in Konjiška gora. Slika kaže dvorec pred prezidavo sredi 19. stoletja. Takrat so ga spredaj in zadaj razširi tako, da so vogalni stolpi utonili v stranskih fasadah in zdaj učinkujejo kot rudimenti.
18.	Uršlja gora z Legnom
Podpis pod sliko: Ursolla Berg mit der Petzen und der Herrschaft Lechen bei Windisch Gratz (Uršlja gora s Peco in gospoščino Legen pri Slovenj Gradcu). Format 22.6 x 31.1 cm. Zasebna last.
V	ospredju slike trata, na desni porasla z nizkim drevjem. Levo kmetica s kozami. V srednjem planu na levi je danes porušen dvorec Legen, delno skrit za nizkim drevjem, nato se v ravni vrsti proti desni vrste gospodarska poslopja. Najvišji hrib sredi slike v ozadju je Uršlja gora, na nižjem hribu na desni je cerkev sv. Pankracija na Gradu nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu.
19.	Vrbovec in Nazarje
Podpis pod sliko: Schloss Altenburg mit dem Kloster Nazareth im Cillier Kreise (Grad Vrbovec s samostanom Nazarje v celjskem okrožju). Format 21.3 x 31.5 cm, SLAG.
V	ospredju je zleknjena pokrajina na levem bregu Savinje s potjo in preprosto kmečko hiško na levi. Izza struge Savinje je v drugem planu na desni, na desnem bregu reke, med zadnjo vojno požgani in po vojni obnovljeni grad Vrbovec, do katerega drži lesen most. Na položno zlcknjenem hribu za gradom je frančiškanski samostan Nazarje s cerkvijo, v ozadju pobočje Dobrovelj.
2«. Zalog
Podpis pod sliko: Schloss Sallach im Cillier Kreis (Dvorec Zalog v celjskem okrožju). Format 21.6 x 30 cm, SLAG.
V	ospredju je pobočje nizkega holma z drevesoma na desni. Od tu se v vijugi vije pot proti pred nekaj leti podrtemu dvorcu Zalog v ozadju, na levi strani slike. Na poti je kmetica, levo od dvorca je gospodarsko poslopje - kašča.
21. Zgornja Polskava
Podpis pod sliko: Schloss Oberpulsgau im Cillier Kreis (Dvorec Zgornja Polskava v celjskem okrožju). Format 22.5 x 29.6 cm. Zasebna last.
V	ospredju polje s koruzo, drevesom na levi in dvema domačinoma, ki se pomenkujeta ob skladovnici desk. V ozadju, onstran ceste, ki drži iz Celja proti Mariboru, se iznad nizkega gričevja kaže dvorec Zgornja Polskava z gospodarskim poslopjem na levi in vaškimi hišami na desni strani vedute.
Pomembnejša literatiira:_
—	Jole Curk, Vedute Štajerskih trgovin mest. Časopis za zgodovino in narodopisje Nova vrsta 5, Maribor 1969.
—	Koledar Cinkarne Celje, Kuwassegove vedute slovenske Štajerske 1841-1950. Spremna beseda in komentarji Ivan Stopar.
—	Ingo Nebehay - Robert Wae?\er, Bibliographie altösterreichischer Ansichtenwerke aus fünf Jahrdunderten I- K Graz 1981-1985.
—	Ksenija Rozman, Runkove vedute slovenskih krajev. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta XIV-XV, Ljubljana 1979.
—	Dr. Anton Schlossar, Die Literatur der Steiermark in bezug auf Geschichte, Landes- und Volkskunde. Graz 1914.
—	Ivan Stopar, Stare celjske upodobin e. Celje 1980.
—	Thieme-Becker, Allgemeines Lexikon der Bildenden Künstler von Antike bis zur Gegenwart. Herausgegeben von Hans Vollmer.
—	IVagnerjeve vedute Kranjske, 1842-1848. Spremna beseda: Branko Reisp. Ljubljana 1970.
—	Jos. Wastler, Steirisches Künstler-Lexikon. Graz 1883.
r-
_ M ili
I
j^ÈÙb mß, -
V

(N f-





















Zusammenfassung
Kuwassegs Stadtansichten der slowenischen Steiermark (1840-1845)
Im vorliegenden Artikel werden Kuwassegs Stadtansichten der slowenischen Steiermark vorgestellt, die in Lampeis berühmter Suite von Bildern aus der slowenischen Steiermark zwischen 1840 und 1845 in Graz erschienen sind. Die Veduten werden im Kontext der slowenischen Veduten-Malerei behandelt, parallel zu der Lebens- und Künstlerlaufbahn wird aber auch auf die Vedutenlithographien der slowenischen Orte eingegangen.
Ivanka Zujc-Cizelj
UČNI JEZIK IN MATERINŠČINA NA CELJSKIH OSNOVNIH ŠOLAH (1777-1918)
V Splošni šolski naredbi 1774. leta niso bile glede učnega jezika sprejete nobene posebne določbe. Učni jezik je bil omenjen le posredno - v šolah, kjer nemščina ni bila materni jezik, je zakon zahteval poučevanje po navodilih Metodne knjige. "Tu je Felbinger določil, da mora učitelj v teh lavjih znati nemški in deželni jezik ter z dvojezičnim poučevanjem usposobiti učence višjih razredov za zgolj nemški pouk ali vsaj doseči, da bi v normalkah in glavnih šolah v zadnjem polletju nemščina prevladovala, če bi že ne bila edini učni jezik. Sam tekst zakona pa je molče predpostavljal nemščino kot edini učni jezik"1.
S politično šolsko ustavo leta 1805 je prešlo šolsko nadzorstvo v cerkvene roke in s tem so se tudi vrata za upoštevanje slovenščine v osnovni šoli bolj odprla, kot je bilo to s predpisi določeno oziroma zaželjeno. V podrobnosti jezikovnega pouka se ustava kot taka ni spuščala, sprejela je le "starejšo določbo iz leta 1790, da mora učitelj, ki poučuje v krajih, kjer znanje nemškega jezika ni splošno razširjeno, poznati poleg nemščine tudi še deželni jezik. Isto je dvorni dekret z dne 29. januarja 1805. leta zahteval od nadzornika lavantinske škofije in so vsi njeni nadzorniki ves čas od 1805. do 1869. leta res bili rojeni na slovenskem ozemlju"'.
Tudi tretji osnovnošolski zakon ni dal glede učnega jezika konkretnih predlogov -dokončno odločitev je prepustil lokalnim in šolskim oblastem. 6. člen šolskega zakona navaja: "O učnem jeziku in o poučevanju v katerem drugem deželnem jeziku določuje, zaslišavši tiste, kateri šolo vzdržujejo, deželna šolska oblast, držeč se pri tem mej ustanovljenih v postavah"'.
Učni jezik na mestnih šolah
Za prva desetletja delovanja glavne šole v Celju ni dokumentov, ki bi pričali o učnem jeziku; nekaj podatkov dobimo iz dokumentov mlajšega datuma in iz kronike, vendar iz slednje zelo malo. Zapisnik Okrajnega urada Celje iz leta 1861 priča, da je bil na glavni šoli v Celju do leta 1845 pouk izključno v nemškem jeziku. Slovenščina, oziroma drugi deželni jezik, je bila malo upoštevana in še to samo v nižjih razredih4. V letu 1848 je bila v zvezi z zahtevami po enakopravnosti narodov sprožena tudi akcija za večje pravice slovenščine na celjski glavni šoli. Zahtevali so, da omenjena šola postane dvojezična - torej enakopravnost nemškega in slovenskega jezika ("... da nidi slovenski jezik dobi svoje pravice na c. k. glavni šoli in da ta glavna, farna in obvezna šola postane dvojezična - tako naj bi od sedaj uporabljali z velikim uspehom oba jezika t. j. nemškega in slovenskega.")^.
Enakopravnosti slovenščina na celjski glavni šoli ni dosegla, verjetno pa sojo morali upoštevati predvsem v nižjih razredih, saj je bilo v mestu več kot polovica otrok slovenske narodnosti, če ne upoštevamo, da so to šolo obiskovali tudi otroci iz celjske okolice; torej lahko sklepamo, da večina otrok ob vstopu v šolo ni znala nemškega jezika.
Iz zgoraj omenjenega dokumenta je tudi razvidno, da so učitelji glavne šole zagovarjali nemščino kot "prevladujoč" učni jezik, ker so jo učenci potrebovali za nadaljevanje šolanja, kajti glavna šola je predstavljala predizobrazbo za višje šole (realko, gimnazijo) in tudi obrtne šole. Slovenščina je bila nekoliko upoštevana lev nižjih razredih in pozneje tudi kot učni predmet za Slovence in Nemce.
Iz šolskih katalogov je razvidno, da je bila slovenščina vpeljana kot učni predmet za vse učence glavne šole leta 1856, in sicer so poučevali v prvem razredu osnove slovenščine (Die Anfangsgründe der slowenischen Sprache), v ostalih pa jezikovni pouk (Die slowenische Sprache). V letih 1856 do 1859 so poučevali slovenščino samo v prvih treh razredih, v letih 1860 do 1869 pa v vseh štirih. Leta 1870 je bila slovenščina kot učni predmet ukinjena6 in tudi kot pomožni učni jezik ni uživala več tolerance. ("Pouk se mora odslej izvajati izključno v nemškem jeziku" je bilo odločeno leta 1869.)
Tako je postala mestna deška šola popolnoma nemška, čeprav so jo obiskovali tudi slovenski otroci - slednjim so omogočili prešolanje na okoliško šolo s slovenskim učnim jezikom, ki so jo ustanovili leta 1875.
Ne smemo pa pozabiti, da so pri odločanju staršev za prešolanje otrok igrali poleg jezika še drugi momenti važno vlogo; nižja strokovna raven okoliške šole, manjša možnost za nadaljnje šolanje zaradi slabega znanja nemščine, poniževanje slovenščine kot kmečkega jezika in poveličevanje nemščine kot svetovnega jezika in jezika omike.
Koliko so se učitelji na mestni deški šoli potrudili za znanje nemščine, nam pričata tudi naslednja dva primera:
-	V šolskem letu 1876/77 so na mestni šoli odprli vzporednico k 4. razredu, namenjeno učencem, ki so prihajali iz okoliških šol v mestno, da bi se izpopolnili v nemškem jeziku in tako lahko nadaljevali šolanje na gimnaziji ali meščanski šoli8.
-	Učitelji deške mestne šole so 3. avgusta 1899. leta dobili priznanje mestnega šolskega sveta za uspehe pri vzgoji in pouku - "posebno pri nemškem jezikovnem pouku" .
Slovenščina kot učni jezik se je uveljavila šele po razpadu monarhije. Podobne razmere so bile tudi na mestni dekliški šoli, ki pa je imela status trivialke in verjetno tudi zavoljo tega nekaj več tolerance do slovenščine. Iz kronike dekliške šole je namreč razvidno, da je bil učni jezik na tej šoli do konca šolskega leta 1868/69 nemški in slovenski. Nemščina kot edini učni jezik je bila uvedena na podlagi sklepa občinskega odbora 1. oktobra 1869. leta10.
Težave, ki so pri tem nastale, so poskušali omiliti z nameščanjem učiteljev, ki so znali slovensko.
Na podlagi sklepa mestnega šolskega sveta je bila leta 1873 dekliška šola osnovana kot samostojen zavod z lastnim vodstvom in v razpisu za nove namestitve, kije izšel leta 1872, je bila izražena želja, da bi kandidati obvladali slovenski jezik11.
Jeseni 1875. leta je okoliška občina dobila svojo slovensko šolo. S tem so se mestne šole nekoliko razbremenile predvsem kar se tiče slovenskih otrok oziroma otrok s slabim znanjem nemščine. Navdušen nemški kronist je ob tem zapisal, da je z ureditvijo šole v celjski okolici odpravljena ovira, ki je onemogočala nacionalni razvoj ustanove: " Od sedaj naprej se lahko začne popolnoma urejen pouk in lahko s pravico imenujemo ta čas kot začetek razcveta zavoda"1 .
S tem pa ni bilo rešeno vprašanje slovenskih otrok v mestnem šolskem okolišu - ti so občutili še večji pritisk - kar je bilo posledica vse večje rasti slovenske nacionalne zavesti in nemškega nacionalizma. Vprašanja slovenskih otrok v mestnem šolskem okolišu in nemških v okoliškem je obravnaval tudi mestni šolski svet in marca 1877. leta sprejel sklep, v katerem predlaga okrajnemu šolskemu svetu, da sprejme naslednjo rešitev: slovenski otroci iz mestnega šolskega okoliša naj toliko časa obiskujejo okoliško šolo, da si pridobijo zadostno znanje nemščine za obiskovanje mestne šole. Otroci z nemškim maternim jezikom iz celjske okolice pa naj bodo, kakor daleč to dovoljuje prostor, brezpogojno sprejeti v mestne šole13.
O jezikovnem stanju na dekliški šoli, ki naj bi bilo eden od vzrokov za slab napredek zavoda, je leta 1876 napisal kronist: "...kakor tudi posebna okoliščina, da zavod, kljub nemškemu učnemu jeziku, izkazuje dobro tretjino učenk, ki znajo samo slovenski jezik" Leta 1872, torej štiri leta prej, je bila ocena kronista glede učenk, ki nemščine ne obvladajo, precej drugačna: "...da je več kot polovica šolarjev, ki ne znajo nemškega jezika"14.
Padec števila otrok brez znanja nemščine na mestnih šolah je bil pogojen predvsem z odprtjem okoliške šole in spremembo šoLskega okoliša.
K razvoju dekliške mestne šole kot nemške ustanove je želelo prispevati tudi nemško šolsko društvo (v bistvu gre tu za dve asociaciji, in sicer za Deutscher Schulverein ter Der Schulverein für Deutsche), in sicer tako, da je skoraj v celoti financiralo posebne tečaje (Fišerjev posebni tečaj risanja in slikanja, nadaljevalni tečaj ženskih ročnih in umetnih del), ki so bili organizirani na tej šoli .
Nemško učiteljsko društvo pa je ubralo nekoliko drugačno pot - želelo je vplivati na mestni šolski svet, da bi ta v primeru prostih učiteljskih mest dajal prednost nemškim učiteljem. Tako je maja 1910. leta prejel celjski mestni šolski svet dopis z naslednjo vsebino: "Južnoštajersko nemško učiteljsko društvo v Celju prosi slavni mestni šolski s\>et, da pri zasedbi obeh delovnih mest nadučitelja in pri nameščanju stalnih učiteljev da
prednost domačim nemškim učiteljem. Za ta mesta naj se potegujejo učitelji, ki že dalj časa uspešno delujejo v Celju. Če se zaradi lokalpatriotizmapodpira domača nemška obrt in trgovina, si tudi domači nemški učitelj zasluži vso podporo..." '.
O poveličevanju nemščine kot jezika lepo priča govor takratnega celjskega župana Juliusa Rakuscha oh odprtju nove dekliške šole 17. septembra 1905. leta. Takrat je med drugim dejal: " Niso samo otroci nemških staršev obiskovali te ustanove in imeli te sreče, da so bili deležni pouka v nemškem jeziku in nemške vzgoje ter si s tem pridobili znanje nemščine kot dragocene in čudovite vrednote, to je tistega jezika, ki s svojo magnetno močjo in notranjo silo vedno znova premaga vse sovražnike in nasprotnike... Pouku v tem prečudovitem nemškem, državnem in svetovnem jeziku smo - z Božjo pomočjo - ustvarili nepremagljivo trdnjavo, nov moderen dom, vzgojno ustanovo, v kateri se bo poučevalo v skladu z napredkom in šolsko zakonodajo za blagor našega ljudstva, mesta in države. In s tem je tudi jasno povedano kakšen duh bo z našo pomočjo vladal na šoli"11.
Najbolj so posledice pouka v nemškem jeziku občutili otroci, kajti za njihovo slabo znanje materinščine je bil prehod na slovenski učni jezik dokaj težak.
Kronist deške šole je prehod iz nemškega v slovensko šolstvo opisal takole: "...in s tem političnim činom se je izvrši! velik prevrat na šolskem polju. V celjskem mestu so bile do novembra 191S še vse javne šole strogo nemške, a sedaj so se mahoma prelevile v slovenske z nekaterimi (8) nemškimi vzporednimi razredi....Sicer so pa tudi govorne vaje našle pravi prostor na tej šoli, kajti otroci niso znali razen nekaj besed pouličnega dialekta niti najmanjšega stavka povedati v pravilni slovenščini; vrhu tega so bili otroci od začetka napram novemu šolskemu učiteljstvu zelo neprijazni in kazali pri vsaki priliki svojo brutalno nemško kulturo.... Do konca leta je bil nemškutarski led prebit... najboljši dokaz temu je dejstvo, s kakim veseljem in tudi uspehom se ti potujčeni otroci učijo slovenščine... "18.
Učni jezik na nedeljskih šolah
O učnem jeziku na nedeljskih šolah ni ohranjenih posebnih dokumentov. Kateri učni jezik so uporabljali na posamezni nedeljski šoli, lahko sklepamo le na podlagi ohranjenih šolskih katalogov in dejstva, ki ga navaja kronika, da je bilo za nadaljevanje šolanja potrebno znanje nemščine; torej lahko sklepamo, da je bil na nadaljevalnih šolah učni jezik nemški. Glede uporabe nemškega učnega jezika na nedeljski ponavljalni šoli za nemške deklice ni dvomov, saj je že iz samega naslova ustanove razvidno, da je bila namenjena nemško govorečim deklicam. Nekoliko težje je ugotoviti učni jezik na nedeljski nadaljevalni šoli (obrtni) za dečke. Na to šolo so prihajali učenci (vajenci) iz različnih elementarnih šol in često z zelo slabim znanjem nemščine, zato bi lahko sklepali, da je imela slovenščina določeno vlogo vsaj pri verouku in v pripravljalnem razredu (I. oddelek). V prid tej trditvi govori tudi dejstvo, da je omenjena šola d'elovala v času politične šolske ustave, cerkvenega šolskega nadzorstva in ne nazadnje tudi tolerance do slovenščine. Tudi nemški nacionalizem ni
bil tako izrazit kot po letu 1870, saj v tem času obstojajo nekatera društva, v katerih so Slovenci in Nemci družno sodelovali (npr. pevsko) in tudi nekaj slovenskih predstav se je zvrstilo v gledališču (1849. leta Zupanova Micka in v sezoni 1851/52 še štiri slovenske predstave)19. Na podlagi povedanega lahko sklepamo, daje bil na nedeljski nadaljevalni šoli v uporabi nemški učni jezik z "nekoliko tolerance" do slovenščine.
Jasno je tudi vprašanje učnega jezika na nedeljski začetni šoli - tu je bil učni jezik v celoti slovenski - kar je razvidno tudi iz samega imena šole - Slowenische Sonntagsschule (Slovenska nedeljska šola). Zanimivo za to šolo je tudi dejstvo, da so starejši katalogi pisani v nemški gotici, za leti 1863 in 1864 pa so v celoti slovenski.
Učni jezik na okoliških šolah
Leta 1875 ustanovljena okoliška šola je imela slovenski učni jezik in je bila namenjena predvsem otrokom iz občine Celje - okolica. Nastanek te šole je padel v obdobje veljavnosti tretjega šolskega zakona in tako je o učnem jeziku odločala okoliška občina, ki je bila krepko v slovenskih rokah.
Okoliško šolo so najprej obiskovali skupaj dečki in deklice, kar pa ni bilo najbolj v skladu z normami takratne družbe, zato je na pomoč priskočila cerkev in leta 1878 je bila ustanovljena privatna šola šolskih sester, ki se je glede vzdrževanja morala znajti sama in tu imamo v bistvu še dodatno dejstvo, ki govori v prid slovenščini.
Ob primerjavi ohranjenih dokumentov (kronik in katalogov) deške in dekliške šole sem prišla do zaključka, da je bila slovenščina na dekliški šoli bolj upoštevana kot na deški. Na dekliški šoli je niso uporabljali samo kot učni jezik, ampak tudi kot svoj uradni jezik, v katerem so pisali dokumente. Kronika je v celoti pisana v slovenskem jeziku, medtem ko je na deški šoli kronika vse do leta 1894 pisana v nemščini. Podobno so tudi katalogi okoliške deške šole pisani v nemščini, in sicer do leta 1892. To leto so sicer že pisani v slovenščini, vendar so nekateri priimki še vedno izpisani nemško, čeprav lahko brez zadržkov trdimo, da okoliške šole niso obiskovali otroci nemških staršev. Vprašanje teh otrok je namreč rešil okrajni šolski svet z odredbo št. 613 4. 9. 1877, v kateri je bilo določeno, da morajo bili vsi otroci z nemškim maternim jezikom iz celjske okolice, do koder dovoljuje prostor, brezpogojno sprejeti v mestne šole20. Pečat, ki ga je dekliška šola dobila 23. junija 1882. leta, je imel samo slovenski napis -Privatna dekliška šola šolskih sester v Celji2 . Pečat deške šole je vse do leta 1904 nosil dvojezični napis - Ljudska šola celjske okolice (Volksschule Umgebung Cilli) od tega leta naprej pa samo slovenskega - Vodstvo okoliške deške ljudske šole v Celju"". O tem, koliko je bila upoštevana slovenščina na privatni dekliški šoli šolskih sester, je pisal tudi Slovenski gospodar iz leta 1879: " Dan skušnje pa je tudi pokazal, kako prazen je bil strah tistih, ki so mislili, da utegnejo šolske sestre našo dekliško mladež in potem takem tudi našo okolico ponemčevati. Da bi se le na vseh naših spodnje- štajerskih šolah toliko v slovenskem jeziku poučevalo, kakor v celjski okoličanski dekliški šoli, odklenkati bi moralo sčasoma grdej nemškutariji in oholej ošabnostipo naših kmetih in trgih. " In leta 1880: " Vsa skušnja v vseh treh razredih se je vršila edino le v slovenskem jeziku, ter se je
vnovič pokazalo, kako zelo je sestram ležeče na tem, da se dekleta izobrazijo na podlagi materne ga jezika..K sklepu so prečastiti gospod kanonik Košar učenkam v slovo priporočali, naj vedno ohranijo ljubezen do Boga, do cesarja in do svoje slovenske domovine, ter nje svaril, naj ne delajo kakor mnogi mladeniči in dekleta, kterim dopadejo le tuje šege in navade, tuja gosposka obleka in tuj jezik.
Ob koncu devetdesetih let 19. stol. seje prej omenjena razlika v obravnavi slovenščine kot uradnega jezika in jezika-dokumentacije med obema okoliškima šolama izgubila. Verjetno je, da je imel pri večji uveljavitvi slovenščine na deški šoli določeno vlogo tudi 1897. leta nameščeni ravnatelj Armin Gradišnik. Nemščina je bila na okoliških šolah upoštevana le kot učni predmet. Posebej je bil pouk nemščine urejen z odlokom Okrajnega šolskega sveta Celje 14. aprila 1887. leta. Ta je bil sprejet na osnovi odredbe deželnega šolskega sveta, ki je v dogovoru s štajerskim deželnim odborom sprejel odločitev glede pouka v drugem deželnem jeziku na ljudskih šolah celjske okolice. S tem predpisom je bilo odrejeno, "da je na enorazrednih ljudskih šolah s poldnevnim poukom nemški jezikovni pouk v drugem oddelku nižje skupine dve uri tedensko, v vsakem oddelku višje skupine pa po tri ure tedensko. Dalje, da začnejo z istim poukom na dvorazrednih in trirazrednih ljudskih šolah v višjem cxldelku prvega razreda in ga izvajajo štiri oziroma pet ur tedensko, v drugem razredu dvorazrednih, kakor tudi v drugem in tretjem razredu trirazrednih ljudskih šol pa po pet ur tedensko. Dalje, samoumevno je, da se začne pouk nemščine v prvem razredu štirirazrednih šol takoj, ko so premagane pr\'e ovire v čitanju. Z elementi nemškega pouka obsežneje pa se začne v drugem in tretjem razredu. Pouk nemščine poteka v pr\'e m razredu tri ure, v vsakem naslednjem, vključno s četrtim, pa po pet ur tedensko, upoštevaje, da se v višjih razredih nemščine samo ne učijo, ampak jo tudi uporabljajo pri drugih predmetih, in sicer: računstvu, zemljepisu in telovadbi"1*.
Ta odredba je stopila v veljavo s šolskim letom 1887/88 in krajevni šolski sveti so bili zadolženi, da poročajo o uvajanju in izvajanju zgoraj navedenih zahtev. Kot vidimo, je iz dokumenta razvidna močna tendenca po čim večji uveljavitvi nemščine ne samo kot učnega predmeta, ampak na višje organiziranih šolah tudi kot učnega jezika pri pouku matematike, zemljepisa in telovadbe.
Okoliški šoli sta kot slovenski učni ustanovi imeli težave pri svojem delovanju. Z rastjo nemškega nacionalizma so se pojavile ovire pri njihovem razvoju in težave, ki so se ob koncu 19. in v začetku 20. stol. manifestirale v izpadih nemških in nemško vzgajanih otrok, protislovensko usmerjenih posameznikov, uradov in tudi ustanov.
Naj za osvetlitev navedene trditve napišem nekaj primerov:
-	Na šolskem izletu 1896. leta so učenke okoliške šole prepevale slovenske pesmi in "neki malopridnež, ki sovraži slovensko šolo je našel marsikaj lažljivega in domišljenega ter po časnikih razlagal"25.
-	Deklice, ki so prestopile na mestno šolo, so se pogosto vrnile na okoliško šolo, ker so jih na mestni prezirali26.
-	V septembrskih dogodkih je bila tarča tudi dekliška šola-v noči z 20. na 21. september 1908. leta je "najela drhal" na njej razbila 36 šip" . Uradno poročilo celjskega župana o teh dogodkih je dokaj skopo in ga navajam v celoti: "Na osnovi sporočila sem se seznanil s kazenskim spisom okrožnega sodišča G. ZI: Vr. VIII 735/8 proti neznanim storilcem, iz katerega sem razbral, da je vložena prijava tudi proti gospodu dr. Ottu Ambroschitschu, mestnemu uradniku v Celju, zaradi prekrška po členu 85 kazenskega zakonika in sicer na osnovi ovadbe odvetniškega pripravnika dr. V. Kukovca, v kateri trdi, da obstoji povezava med 500 K, kijih je prispevala "der Südmark" iz Graza, brezplačnim točenjem piva v gostilni nemškega doma v Celju 20. septembra 1908 in rogoviljenjem na ta dan, kar je povzročilo materialno škodo predvsem na Narodnem domu. Celje, 16. oktober 1908v2S.
-	Okoliška občina je kupila prostor za novo šolsko poslopje, vendar dovoljenja za gradnjo ni dobila. Deželni šolski svet je našel cel kup ugovorov, v bistvu pa je šlo zato, da niso pustili postaviti poslopja za slovensko šolo v mestu. V letih 1901 do 1912 se je zvrstilo kar nekaj predlogov za lokacijo, ki so imeli skupno predvsem to, da bi bila slovenska šola čim bolj oddaljena od mesta. Proti tem lokacijam je bilo kar nekaj pritožb zaradi neprimernosti, tako krajevnega šolskega sveta, všolanih občin Celje - okolica in Velika Pirešica, kakor tudi staršev otrok (davkoplačevalcev). Leta 1912 je krajevni šolski svet uvidel, da mora sprejeti ponujeno, če hoče rešiti vprašanje šolskih prostorov. Predlog lokacije na Gologrančevem posestvu je sicer sprejel, vendar je hotel še enkrat poskusiti, da bi dobil dovoljenje za gradnjo na prvotni lokaciji, kar je razvidno iz zapisnika krajevnega šolskega sveta: "Soglasno se pa tudi in sicer tudi z glasom gospoda Ferdinanda Gologranca obžaluje, da bi se ne smelo zidati na prvotnem stavbišču v mestu, ker tukaj nebi bilo pričakovati nobenega nasprotstva in bi ta prostor vsem občanom najbolj ugajal. Krajni šolski svet naj še enkrat poskusi doseči odobrenje tega prostora"2 '. Toda tudi ta zadnji poskus ni uspel. Leta 1913 je okrajni šolski svet sporazumno z okrajnim glavarstvom v Celju izdal dovoljenje za gradnjo šolskega poslopja na parceli št. 850 v katastrski občini Spodnja Hudinja30.
-	Mestne šole so dopise v slovenskem jeziku odklanjale z najrazličnejšimi obrazložitvami in ena od teh je tudi ta: "Der gef. steht den Standpunkte, dass ein Schulleiter einer slow. Schule auch das Deutsche beherrschen muss, folglich auch an eine deutsche Anstalt deutsche Zuschriften zu leiten hat"M. Zaradi zavračanja slovenskih dopisov s strani mestnih šol in mestnih šolskih oblasti seje krajevni šolski svet celjske okolice obrnil na deželni šolski svet z naslednjim dopisom: "Priloženo pismo se cxl vodstva mestne deške šole v Celju ni sprejelo, ker je napis slovenski. Mi smo se zaradi te narodne nestrpnosti že opetovano pritožili, a dozdeva se nani, da se ni nič ukrenilo v tem oziru,vsaj ne za vse bodoče slučaje. Ker krajni šolski s\'et nima časa za nepotrebno delo, in ker ni pripravljen dalje prenašati takega svojevoljnega ravnanja od strani šolskih oblasti in šolskega vodstva, predlaga sicer to pismo c. kr. deželnemu šolskemu svetu s prošnjo, da naj taisto ta dopis dostavi; objedneni pa tudi naznani, da za naprej dopisov mestne deške šole s samonemškim naslovom ne bode več sprejemal. Kakor ti meni, tako jaz tebi! Celje, 15. listopada 1910"32.
-	Nekateri učenci mestnih šol so zasramovali učence in učitelje slovenskih šol. O tem govori tudi pritožba ravnatelja okoliške deške šole na mestni šolski svet 8. februarja 1911. leta. "Učenci mestne deške šole v Celju (po priimku navede tri učence) so 7. 2. med drugimi v Kovaški ulici tukajšnje učence, ki so se pod nadzorstvom učiteljevim podah k šolski kuhinji pri šolskih sestrah, opsovali, jim zastavili pot idr. Slišale so se zabavljice "Bindische, Schauts den Eseltreiber an" itd. Schauts was die Bindische für einen Lehrer haben, so ein Trotter' etc"33.
Materinščina šolskih otrok
Podatki o materinščini (die Muttersprache) se v šolskih katalogih pojavljajo od leta 1906/7, delno tudi že prej, vendar samo za posamezne razrede. Vzorčno bom obdelala učence, ki so se izrekli za slovenski oziroma nemški materni jezik v treh (prelomnih) obdobjih: leta 1906/7 (ob začetku vodenja evidence), leta 1913/14 (na pragu prve svetovne vojne) in leta 1918/19 (ob koncu prve svetovne vojne in razpadu monarhije). Za zadnje leto navajam dve tabeli, in sicer v tabeli pod a podatke pred koncem prve svetovne vojne in v tabeli pod b tik ob koncu vojne. Navedeni podatki so vzeti samo za obe mestni šoli predvsem zato, ker okoliška šola teh podatkov nima ali pa so pomanjkljivi. Gre pa tudi za šolo s slovenskim učnim jezikom, ki jo nemško govoreči otroci niso obiskovali. Tabele sem razčlenila po posameznih razredih in tudi oddelkih zato, da se vidi nacionalna struktura posameznih razredov in v okviru teh tudi oddelkov. Čeprav v tabelah navajam vse jezike, ki so jih otroci navedli kot materni jezik, se bom pri bolj natančni obravnavi omejila predvsem na učence, ki so se izrekli za slovenski oziroma nemški materni jezik. (V nadaljnjem besedilu Slovenci, Nemci, čeprav izraz ne ustreza dejanskemu stanju, saj so se marsikateri Slovenci izrekli za nemški materni jezik, kar je tudi odsev takratnih političnih razmer.) Zanimivo je tudi, da so nekateri otroci navedli kot materinščino oba jezika - slovenščino in nemščino.
V	šolskem letu 1906/07 je bilo stanje naslednje:
-	v a razredih je bilo 38 Slovencev in 143 Nemcev ali v razmeiju 1 : 3,8;
-	v h razredih je bilo 39 Slovencev in 96 Nemcev ali v razmerju 1 : 2,5.
V	navedenih izračunih niso upoštevani učenci 5. razreda, ki ni imel vzporednice, in l.b razreda, ki je brez podatkov, zato je tudi primerjava malo težja. Kljub temu pa je razvidno, da niso delali nacionalno čistih razredov in da so bili v b razredih Slovenci nekoliko močnejši.
Materinščina dečkov na mestni šoli v šolskem letu 1906/734:
JEZIK	slov.	nem.	si.-nem.	nem-sl.	ita).	neznan
l.a	6	31	1	0	0	0
l.b	0	0	0	0	0	41 -
2. a	11	43	2	1	1	0
2. h	16	28	0	9	0	4
3. a	22	35	0	0	0	0
3. b	16	40	0	0	1	0
4. a	5	34	1	2	1	5
4. b	7	28	0	4	0	4
S.	24	19	2	0	0	1
SKUPAJ	107	258	6	16	3	55
	24.0	58.0	1,3	3.6	0.7	12,4
Za italijanski materni jezik so se izrekli:
-	Pittini Humbert, rojen v Arti (Grčija), oče upravnik igrišča;
-	Colaone Artur, rojen v Vasi pri Vidmu (Udine), oče trgovec z južnim sadjem;
-	Dell Agnolo Umberto, rojen v Trstu, oče slaščičar.
V	šolskem letu 1913/14 so podatki o materinščini dokaj popolni, zato je razmerje Slovenci - Nemci bolj realno.
V	obravnavanem letu je bilo:
-	va razredih 66 Slovencev in 189 Nemcev ali v razmerju 1:2,9;
-	vb razredih 87 Slovencev in 142 Nemcev ali v razmerju 1:1,6;
-	skupaj je bilo 153 Slovencev in 331 Nemcev ali v razmerju 1:2,2.
Če dobljeno razmerje primerjamo z razmerjem v šolskem letu 1915/16, dobimo isti rezultat - 1 : 2,2. Tako vidimo, da razlike med številom Nemcev in Slovencev tik pred vojno in v prvem letu vojne ni bilo. Iz mestnega šolskega okoliša je v tem letu obiskovalo mestno deško šolo 208 dečkov in iz okoliškega 255. Navedeni podatek nam pove, da se je kar precej otrok iz celjske okolice izreklo za nemški materni jezik.
Materinščina dečkov na mestni šoli v šolskem, letu 1913/14:
JEZIK	slov.	nem.	sl.-nem.	nem-sl.	i tal.	niadž.	neznan
I. a	13	41	0	2	0	0	0
l.b	27	27	1	1	0	0	0
2. a	22	37	0	0	1	0	0
2. b	25	30	0	1	0	0	0
3. a	11	42	0	0	0	0	0
3. b	13	38	0	0	1	0	0
4. a	9	35	0	0	0	1	0
4. b	10	30	0	0	1	0	1
5. a	11	34	0	0	0	0	0
S. b	12	17	0	0	0	0	0
SKUPAJ	153	331	1	4	3	1	1
V%	30.9	67,0	0.2	0.8	0,6	0,2	0,2
Za italijanski jezik so se izrekli:
-	Dedel Humbert, rojen v Splitu, oče bančni uslužbenec v Splitu, skrbnik Novak Franc, upokojeni učitelj iz Celja;
-	Colaone Gesur in Ferdinand, rojena v Vasi pri Vidmu, oče trgovec z južnim sadjem. Za madžarski materni jezik se je izrekel Koss Karel, rojen v Slavoniji, oče uslužbenec35. Materinščina dečkov na mestni šoli v šolskem letu 1918/19 - tabela a36 :
JEZIK	slov.	nem	sl.-nem.	nem.-sl.	i tal.	madž.	neznan
i. a	4	44	0	0	0	0	1
t. b	33	31	0	1	0	0	0
2. a	3	43	0	0	0	0	0
2. b	23	27	2	0	0	0	0
3. a	5	49	0	0	2	2	0
3. b	28	22	0	0	0	0	0
4. a	3	28	0	0	1	0	0
4. b	28	17	0	0	0	0	0
5. a	9	42	0	0	0	0	0
5. h	4	12	0	0	0	0	0
SKUPAJ	140	325	2	1	3	2	1
V%	29,5	68.6	0,4	0.2	0.6	0.4	0.2
V obravnavanem letu je bilo:
-	va razredih 24 Slovencev in 216 Nemcev ali v razmerju 1 : 9;
-	vb razredih 116 Slovencev in 109 Nemcev ali v razmerju 1 : 0,9;
-	skupaj je bilo 140 Slovencev in 325 Nemcev ali v razmerju 1 : 2,3. V primerjavi z letom 1906/7 je v tem letu vidna težnja po formiranju nacionalno bolj čistih razredov, in sicer a bolj nemških in b bolj slovenskih. Zaradi nepopolnih podatkov za leto 1906/7 je bolj realna primerjava z letom 1913/14, ki nam potrdi že navedeno trditev o formiranju nacionalno čistejših razredov proti koncu vojne; pred začetkom vojne ta tendenca še ni opazna. V celoti pa je razmerje v korist Nemcev leta 1918/19 le za 0,1 višje kot leta 1913/14.
V šolskem letu 1918/19 so se izrekli za italijanski materni jezik:
-	llliher Karel, rojen v Gorici, oče vpoklican;
-	Peterca Edmund, rojen v Istri, oče vojni ujetnik;
-	Matcovich Bruno, rojen v Istri, oče trgovec.
Za hrvatski materni jezik sta se izrekla:
-	Prosinecki Franc, rojen na Hrvatskem, mati vdova;
-	Slogar Albin, rojen na Hrvatskem, oče posestnik, skrbnik Škoberne Janez, kleparski mojster v Celju.
Za češki materni jezik se je izrekel:
-	Hummel Georg, rojen na Koroškem, oče rudniški nadkomisar.
Število otrok, ki so se izrekli za nemški materni jezik, je v letih 1906/7 - 1918/19 raslo; tudi število otrok, ki so se izrekli za slovenski materni jezik, je najprej raslo, nato pa padalo. Je pa viden močan upad otrok, ki so se izrekli za slovensko - nemški oziroma nemško - slovenski jezik; teh je bilo leta 1905/6 kar 22 od obravnavanih 445 - torej 4,9%.
Zaradi nacionalnih pritiskov z ene in druge strani so se tudi starši teh otrok morali opredeliti za določen materni jezik; tako je bilo leta 1918/19 na deški mestni šoli samo še 0,6% otrok, ki so se izrekli za nemško - slovenski oziroma slovensko - nemški materni jezik. Koliko gre v teh primerih za mešane zakone, je težko reči, ker je v katalogih od obeh staršev navadno vpisan samo oče. Za osvetlitev obravnavanega vprašanja sem vzela skupino otrok, ki so se leta 1906/7 izrekli za omenjena materna jezika, in spremljala njihove odločitve do izstopa iz šole.
Vzorčna skupina učencev 1. in 2. razreda mestne deške šole, ki so se leta 1906/7 izrekli za slovensko-nemški oziroma nemško-slovenski jezik:
OSEBNI PODATKI	MATERNI JEZIK V LETIH:					
	1906	1907	1908	1909	1910	1911
Goltscher Franc. roj. pri Leobnu. oče skladiščnik	sl.nem.	sl.nem.	sl.nem.	sl.nem.	sl.nem.	nem.
.Turič Rudolf, roj. Celje-okolica. oče delavec	sl.nem.	sl.nem.	slov.	slov.	izstopil	
Končan Franc. roj. Celje-okolica, oče kmet	sl.nem.	slov.	slov.	slov.	slov.	slov.
Sanjkar Jernej, roj. Šentjur, oče čevljar	nem.sl.	nem.sl.	brez p.	slov.	slov.	izstopil
Božič Viljem, roj. Celje-okolica, oče rudar	nem.sl.	nem.sl.	nem.sl.	nem.sl.	nem.	nem.
Cuješ Ivan, roj. Celje-okolica. oče pismonoša	nem.sl.	nem.sl.	nem.sl.	brez p.	nem.	izstopil
Filipič Franc, roj. Celje, mati služkinja	nem.sl.	nem.sl.	nem.	nem.	nem.	izstopil
Kovač Anton. roj. Celje-okolica, mati dninarica	nem.sl.	nem.sl.	slov.	nem.	izstopil	
Pahole Ivan. roj. Sv. Štefan, oče skrbnik dninar	nem.sl.	nem.	nem.	nem.	izstopil	
Senica Karel, roj. Celje-okolica. oče kmet	nem.sl.	nem.sl.	slov.	nem.sl.	izstopil	
Vzorčna skupina učencev l.in 2. razreda mestne deške šole, ki so se leta 1913/14 izrekli za slovensko- nemški oziroma nemško-slovenski materni jezik'.
OSEBNI PODATKI	M ATERNI JEZIK V LETIH:					
	1913	1914	1915	1916	1917	1918/19
Lesjak Edvin. roj. Maribor, oče preddelavec	nem.sl.	nem.	nem.sl.	slov.	slov.	slov.
Ziegelschek Konrad, roj. Celje-okoFica. oče kmet	nem.sl.	nem.sl.	slov.	slov.	slov.	nem.sl.
Kompan Franc. roj. Celje, oče železniški delavec	si. nem.	nem.sl.	nem.	nem.	nem.	nem.sl.
Šmigovec Ivan, roj. Celje-okolica, oče žanuar v pokoju	nem.sl.	nem.	slov.	nem.	nem.	brez p.
Cirenkusch Fric, roj. Celje, oče kočijaž	nem.sl.	nem.sl.	nem.sl.	nem.sl.	nem.	nem.
V zadnji alineji so pod črto podatki iz kataloga b, v kolikor je bila navedba materinščine drugačna kot v katalogu a. Zanimiv primer je Konrad Ziegelschek, ki je tri leta zapored navedel slovenščino kot materni jezik, ob koncu vojne pa so starši zahtevali, da obiskuje nemške vzporednice, ker ne obvlada slovenščine (glej tabelo o dodelitvi v slovenske oziroma nemške razrede).
Ob koncu prve svetovne vojne so bili nastavljeni slovenski katalogi; nemški katalogi deške šole pa imajo pod opombami napisano s svinčnikom, za kateri materni jezik se je otrok tedaj izrekel. Sporne primere je reševala komisija Mestnega šolskega sveta (MŠS), ki je odločila, katere razrede (nemške ali slovenske) bo posamezen otrok poslej obiskoval. Žal se je o delu te komisije ohranil samo en zapis (nedatiran) - zanimiv je predvsem zato, ker navaja razlog, zaradi katerega so starši želeli, da obiskuje otrok nemške razrede.
37
Razporejanje otrok v slovenske oziroma nemške razrede' :
OSEBNI PODATKI	I^to vslopa v šolo I/java o maler. jeziku	Razlog za dodelitev v nemške razrede	Sklep MSS
Ziegelschek Konrad, roj. Celje-okofica. oče kmet	1913 nem. si.	...ker ne zna slovensko.	slov.
Bizjak Arnold, roj. Celje-okolica. oče krojač	1913 nem.	...ker ne zna slovensko.	nem.
Hälzel S., roj. Celje-okolica, oče delavec	1914 nem.	...ker bo šel v meščansko šolo.	slov.
Filač Karel, roj. Celje, oče bančni sluga	1914 nem.	...ker je doma občevalni jezik nemški.	slov.
Komperschegg A., roj. Knittelfeld. oče strojevodja	1913 nem.	...ker je rodbina popolnoma nemška.	nem.
Matoch Viljem, roj. Celje, oče krojač	1913 nem.	...ker ne zna nič slovensko.	slov.
Nageler Franc, roj. Dunaj, oče skladiščnik	1916 nem.	...ker ne zna nič slovensko.	nem.
Puhlin Osvald, roj. Celje, oče izvošček	1912 nem.	...da bi deček več nemškega znal.	slov.
Materinščina učencev na mestni šoli v šolskem letu 1918/19 - tabela bjH\
NEMŠKI KATALOGI				SLOVENSKI KATALOGI			
JEZIK:	slov.	ne ni.	drugi	JKZIK:	slov.	ne ni	d rugi
l.a	23	20	0	l.a	60	0	2
l.b	50	6	0	„	0	38	0
2. a	17	25	0	2. a	68	0	0
2. b	43	5	0	2. h	0	33	0
3. a	9	41	2	3. a	50	0	1
i. b	36	6	0	i.b	0	51	0
4. a	12	26	0	4. a	51	0	0
4. b	32	8	0	4. b	0	46	0
5. a	30	12	0	s.	33	0	0
S. b	7	4	0				
Skupaj	259	153	2	Skupaj	262	168	3
V nemških katalogih ni pod opombami naveden materni jezik za 60 dečkov (procen-tualni izračun ne bi prikazal realnega stanja), v slovenskih katalogih pa ni teh podatkov za štiri dečke. Tabela prikazuje število otrok, ki so bili določeni za nemške oziroma slovenske razrede po koncu vojne (nemški katalogi imajo pod opombami napisano s svinčnikom, v kateri oddelek naj bi bil dodeljen posamezen učenec glede na materinščino), in dejansko stanje ob nastavitvi slovenskih katalogov. Skupno število učencev je bilo pred koncem vojne oziroma jeseni 1918. leta 474, po končani vojni pa 437; do manjšega števila učencev je v slovenskih katalogih prišlo predvsem zaradi preselitve nekaterih družin.
Učenci 5. a razreda v šolskem letu 1918/19, ki so navedli na začetku šolskega leta nemški materni jezik in bili decembra 1918 dodeljeni v slovenske razrede:
OSEBNI PODATKI	IZJAVA O MATERINŠČINI V LETIH:				
	1917	1916	1915	1914	1913
Dečman Silvester, roj. Celje-okolica. oče krojač	nem.	nem.	nem.	nem.	-
Filač Karel, roj. Celje, oče bančni sluga	nem.	nem.	nem.	nem.	-
Ciolčer Adolf, roj. Celje-okolica. oče delavec	nem.	nem.	nem.	nem.	-
Herič Emanuel, roj. Celje-okolica. oče pleskar	nem.	nem.	nem.	nem.	-
Koren Marko. roj. Tezno pri Mariboru, mali vdova	nem.	nem.	nem.	nem.	-
Kresnik Ivan, roj. Celje-okolica. oče kurjač v Cinkarni	nem.	nem.	nem.	nem.	slov.
Lessiak Franc. roj. Celje-okolica, oče krčmar	nem.	nem.	nem.	nem.	-
Matoch Viljem, roj. Celje, oče krojaški mojster	nem.	nem.	nem.	nem.	nem.
Mrak I^eopold, roj. Celje-okolica, oče kletar	nem.	nem.	nem.	nem.	nem.
Pack Friderik, roj. Ptuj. oče čevljar	nem.	nem.	nem.	nem.	-
Pečnik Vincent-, roj. Smarjeta. mati vdova	nem.	nem.	nem.	nem.	-
Puhlin Osvald, roj. Celje, oče fijakar	nem.	nem.	nem.	nem.	nem.
Reoul Albert, roj. Celje-okolica, oče rudar	nem.	slov.	slov.	slov.	slov.
Schimenz Ignac. roj. Celje, očeščetkar	nem.	nem.	nem.	nem.	-
Schuen Ivan. roj. Andritz pri Gradcu, oče mlinar	nem.	nem.	nem.	nem.	-
Vrešak Jožef, roj. Gradec, oče sluga	nem.	nem.	nem.	nem.	nem.
Glede na to, za kateri materni jezik se je otrok izrekel (v spornih primerih je odločila komisija), so bili po vojni formirani nacionalno čisti razredi - a slovenski in b nemški, pač v skladu z naredbo Poverjeništva za bogočastje in uk narodne vlade v Ljubljani, ki navaja med drugim: "Okrajni (mestni) šolski sveti naj po zbornem posvetovanju in sklepanju odrede, da se začne takoj poučevati s slovenskim učnim jezikom v vseh predmetih na vseh tistih do sedaj nemških javnih ljudskih in meščanskih šolah, kjer je to z ozirom na narodnost otrok mogoče. Na tistih do sedaj nemških šolah, kijih obiskujejo otroci nemških in slovenskih staršev, naj se takoj urede slovenski osnovni razredi, za otroke pristne nemške narodnosti, če jih je zadostno število (40 na razred), pa naj se tem razredom priklopijo vzporednice z nemškim učnim jezikom ter z državnim jezikom kot obveznim predmetom"'9. Če pri nemških katalogih za leto 1918/19 upoštevamo samo opombe, dobimo naslednji rezultat:
-	va razredih je bilo 91 Slovencev in 124 Nemcev ali v razmerju 1 : 1,4;
-	vb razredih je bilo 168 Slovencev in 29 Nemcev ali v razmerju 1 : 0,2;
-	skupaj je bilo 259 Slovencev in 153 Nemcev ali v razmerju 1 : 0,6.
Podatki kažejo, da je skoraj 2/3 otrok navedlo slovenski materni jezik, medtem ko je bila slika še pred kratkim čisto drugačna; več kot 2/3 otrok je namreč navedlo nemščino za svoj materni jezik.
Po organiziranju slovenskih a in nemških b razredov je bilo stanje naslednje:
-	va razredih je bilo 262 Slovencev;
-	vb razredih je bilo 168 Nemcev.
To nam da razmerje 1 : 0,6 - torej enako, kot ga dobimo v prvem delu tabele b.
Iz povedanega sledi, da je mestno deško šolo obiskovalo približno 2/3 Slovencev in 1/3 Nemcev; torej se je približno polovica slovenskih otrok, ki so obiskovali deško mestno šolo, izrekla za nemški materni jezik. Deško poudarjam zato, ker je bilo na dekliški to stanje nekoliko manj izrazito - več otrok je navedlo slovenski materni jezik, kar bi lahko kazalo tudi na eventuelno manjši nacionalni pritisk na dekliški šoli.
Materinščina učenk na mestni šoli v šol. letu 190617 40 ;
JEZIK	slov.	nem.	ital.	hrval.	češki	neznan
l.a	13	28	0	0	2	1
l.b	6	29	0	0	0	1
2. a	16	36	0	0	0	0
2.b	17	31	1	1	0	0
.l.a	29	30	0	0	0	0
3. b	29	31	1	0	0	0
4.	15	55	0	0	0	1
5. a	14	31	2	1	0	0
S. b	19	27	-	2	0	1
Skupaj	158	298	4	4	2	4
\%	33.6	63.4	0.8	0,8	0,4	0.8
Za italijanski materni jezik so se izrekle:
-	Von Zandonati Alica, rojena v Egiptu, oče privatnik;
-	Colaone Elda, rojena v Vidmu, oče trgovec z južnim sadjem;
-	Calvagni Corina, rojena v Roveretu, oče deželni sodni svetnik, v času šolanja je prebivala na zavodu Emilije Haussenbüchel;
-	Zamparotti Marija, rojena v Celju, mati vdova. Za hrvatski materni jezik so se izrekle:
-	Tišina Vilma, rojena v Zagrebu, oče prokurist;
-	Fürst Stanka, rojena na Hrvatskem, oče privatnik, v času šolanja je stanovala na zavodu E. Haussenbüchel;
-	Neu mann Jelena, rojena v Zagrebu, oče trgovec, v času šolanja je stanovala na zavodu E. Haussenbüchel;
-	Breslauer Julija, rojena v Slavoniji, oče trgovec, v času šolanja je stanovala na zavodu E. Haussenbüchel.
Za češki materni jezik sta se izrekli:
-	Marek Beatris in Marija, rojeni v Pragi, oče zlatar. V šolskem letu 1906/7 je bilo:
-	va razredih 72 Slovenk in 125 Nemk oziroma v razmerju 1 : 1,7;
-	vb razredih 71 Slovenk in 118 Nemk oziroma v razmerju 1 : 1,7.
Iz tega vidimo, da so imeli a in b razredi približno enako nacionalno strukturo (pri izračunu ni upoštevan četrti razred, ker ni imel vzporednice). V celoti je bilo v tem letu 158 deklic, ki so se izrekle za slovenski materni jezik in 297 tistih, ki so se izrekle za nemškega, kar nam da razmerje 1 : 1,9 (upoštevan je tudi četrti razred). Če dobljeno razmerje primerjamo z razmerjem na deški šoli, ki je bilo v obravnavanem letu 1 : 2,4, ugotovimo, da se je za slovenski materni jezik izreklo precej več deklic kot dečkov.
Materinščina učenk na mestni šoli v šol. letu 1913/144' :
JEZIK	slov.	nem.	nem. si.	ilal.	hrvat.	češki	madž.	sia m.	neznan
1. a	22	25	0	1	0	0	0	1	0
1. h	28	23	0	0	0	1	0	0	0
2. a	23	26	0	1	0	0	0	0	0
2. b	25	28	0	0	1	0	0	0	0
3. a	23	29	0	0	0	0	0	0	o'
3. b	27	23	0	0	0	0	1	0	0
4. a	3	39	0	1	0	0	0	0	1
4. b	26	21	0	0	0	0	0	0	0
S. a	8	38	1	0	3	0	0	0	0
5. b	25	24	0	0	0	0	0	0	0
Skupaj	210	276	1	3	4	1	1	1	1
V%	42.2	55,4	0.2	0.6	0.8	0.2	0,2	0,2	0,2
Za italijanski materni jezik so se izrekle:
-	Petrovich Bruna, rojena v Puli, oče vpoklican;
-	Salvesani Eleonora, rojena v Istri, oče mornar;
-	Micalovich Adelajda, rojena v Gaberjih pri Celju, oče mizar.
Za hrvatski materni jezik so se izrekle:
-	Tramposch Elvira, rojena v Gaberjih pri Celju, oče poštni sluga;
-	Krulc Rozalija, rojena na Hrvatskem, oče trgovec, skrbnik Franc Walner, krčmar;
-	Muždeka Nada, rojena v Slavoniji, oče trgovec, skrbnica Marija Malignani, upraviteljica dekliškega doma;
-	Dočkal Ana, rojena v Bosni, oče zdravnik v Bosanskem Šamcu. Za češki materni jezik seje izrekla:
-	Humel Marija, rojena na Češkem, oče rudniški komisar. Za madžarski materni jezik seje izrekla:
-	Laurenčič Štefanija, rojena v Istri, skrbnik ded Jakob Radič, lajnar. Za siamski materni jezik (današnja tajščina) seje izrekla:
-	Tratnik Sofija, rojena v Bangkoku, oče inženir na Tajskem, skrbnik ded Marko Tratnik, lastnik kopališča.
V	šolskem letu 1913/14 je bilo:
-	va razredih 79 Slovenk in 157 Nemk oziroma v razmerju 1 : 2;
-	vb razredih 131 Slovenk in 119 Nemk oziroma v razmerju 1: 0,9;
-	skupaj je bilo 210 Slovenk in 276 Nemk oziroma v razmerju 1: 1,3.
V	tem letu je opazna tendenca h krepljenju nemško močnejših a razredov, medtem ko so v b razredih prevladovale Slovenke. Sicer pa je tudi v celoti opazno večanje števila učenk, ki so se izrekle za slovenski materni jezik - teh je bilo v šolskem letu 1906/7 33,6% in sedem let pozneje že kar 42,2% ali za 8,6% več kot pred sedmimi leti.
Povečanje števila otrok, ki so se izrekli za slovenski materni jezik, je bilo v teh letih opazno tudi na deški šoli, vendar je bilo tu nižje in je šlo verjetno bolj na račun tistih otrok, ki so se v predhodnih letih izrekli za slovenski in nemški jezik; na dekliški šoli je do povečanja prišlo predvsem zaradi Nemcev, katerih število je v tem obdobju upadlo za 8%.
42
Materinščina učenk na mestni šoli v šolskem lem 1918/19 - tabela a :
JEZIK	slov.	ne nt.	ital.	hrval.	češki	madž.	ruski	po^ski
L. a	5	43	1	1	0	0	0	0
l. h	24	23	0	0	1	0	0	0
2.a	10	37	1	1	1	2	0	0
2. h	30	15	1	0	0	0	0	0
3. a	11	38	1	0	0	0	0	0
i. h	44	10	0	0	1	0	0	0
4. a	11	37	2	0	1	0	0	0
4. h	33	13	0	0	0	1	1	0
S. a	23	22	2	0	0	0	0	1
5. h	39	11	0	0	0	0	0	0
Skupaj	230	249	8	2	4	3	1	1
y%	46,2	50.0	1.6	0,4	0,8	0,6	0,2	0,2
Za italijanski materni jezik so se izrekle:
-	Petrovich Bruna, rojena v Puli, oče vpoklican;
-	Salvesani Eleonora, rojena v Istri, oče mornar;
-	Micalovich Adelajda, rojena v Gaberjih pri Celju, oče mizar;
-	Bufon Marija, rojena v Trstu, oče nižji uslužbenec (vpoklican);
-	Bufon Ljudmila, rojena v Trstu, oče vpoklican;
-	Degrassi Ivana, rojena na Primorskem, oče nadučitelj;
-	Bonivento Ada, rojena v Trstu, oče inženir (vpoklican);
-	Kapinšek Antonija, rojena v Ljubljani, oče uradnik pri deželni brambi.
Za hrvatski materni jezik sta se izrekli:
-	Jereb Amalija, rojena v Zagrebu, oče uslužbenec;
-	Vorgič Zlata, rojena v Karlovcu, oče magister farmacije.
Za češki materni jezik so se izrekle:
-	Cander Ana in Marija, rojeni v Šleziji, oče delavec v Cinkarni;
-	Hummel Blanka, rojena na Koroškem, oče višji rudniški komisar;
-	Marek Emilija, rojena na Moravskem, oče zlatar na Dunaju, mali perica v Celju.
Za madžarski materni jezik so se izrekle:
-	Novak Jožefa, rojena v Celovcu, oče mizar (vpoklican);
-	Pecnik Ana, rojena v Budimpešti, oče porcelanar (vpoklican);
-	Mihelak Ana, oče rudar.
Za ruski materni jezik se je izrekla:
-	Mogilnička Marija, rojena v Galiciji, oče doktor medicine. Za poljski materni jezik seje izrekla:
-	Klippel Antonija, rojena v Galiciji, mati vdova. V šolskem letu 1918/19 je bilo:
-	va razredih 60 Slovenk in 177 Nemk oziroma v razmerju 1 : 3;
-	vb razredih 170 Slovenk in 73 Nemk oziroma v razmerju 1 : 0,4;
-	skupaj pa je bilo 230 Slovenk in 249 Nemk ali v razmerju 1 : 1,1.
Že opažena tendenca po formiranju nacionalno čistejših razredov je v tem šolskem letu še bolj izrazita; v a razredih pridejo na eno Slovenko tri Nemke, v b razredih pa na eno Nemko 2,3 Slovenke. Procentualno Slovenke že skoraj dosežejo Nemke, ki številčno stagnirajo, število Slovenk pa se krepi. V nasprotju s tem pa je na deški šoli za 1,5% naraslo število tistih; ki so se opredelili za nemški materin jezik.
Materinščina učenk na mestni šoli v šol. lem 1918/19 - tabela b4'*:
JEZIK	slov	nem.	drugi	neznan
1. a	48	0	0	1
1. b	0	38	1	0
2. a	61	0	3	0
2. b	3	21	0	0
3. a	70	0	0	0
3. b	1	25	1	0
4. a	57	0	0	0
4. b	1	22	1	1
5. a	72	1	0	1
5. b	0	17	1	0
Skupaj	313	124	7	3
V%	70.0	27,7	1,6	0,7
V obravnavanem letu (tabela b) je bilo:
-	va razredih 308 Slovenk in Nemka;
-	vb razredih 5 Slovenk in 123 Nemk;
-	skupaj je bilo 313 Slovenk in 124 Nemk ali v razmerju 1: 0,4.
Skupno število učenk je bilo na začetku šolskega leta 1918/19 (tabela a) 498, po končani vojni (decembra 1918, tabela b) pa 447. Do upada je prišlo zaradi odselitve nekaterih družin. Nekaj otrok je umrlo tudi za špansko gripo, kije razsajala jeseni 1918. leta.
Zanimiva je primerjava med učenci in učenkami, ki so se izrekli za slovenski oziroma nemški materni jezik. V celotnem obravnavanem obdobju je bilo namreč procentualno več deklic s slovenskim maternim jezikom kot pa dečkov.
Otroci na mestnih šolah glede na materinščino - prikazano v odstotkih :
Vlelih	1906/07		1913/14		1918/1919 -a		1918/19 -h	
	dečki	deklice	dečki	deklice	dečki	deklice	dečki	deklice
Nem	58.0	63.4	67.0	55.4	68.6	50.0	38.4	27.7
Slov.	24,0	33.6	30.9	42.2	29.5	46.2	60.0	70.0
SI. nem.	4.9	0	1.0	0,2	0.6	0	0	0
Drugi	0.7	2.0	0.8	2.2	1.2	3.8	0.7	1.6
Iz tabele je razvidno, da je najnižja prikazana razlika v materinščini med dečki in deklicami v šolskem letu 1906/7. Pri dečkih so postavke v tem letu nekoliko nižje, ker podatki o materinščini v katalogih niso popolni.
Največja razlika v korist slovenskega jezika pri deklicah je bila v šolskem letu 1918/19 (tabela a). Za slovenščino se jih je izreklo kar 16,7% več kot dečkov in za nemščino 18,6% manj kot dečkov.
Razlika je precej velika tudi v tabeli h (slovenski katalogi) in nehote se nam postavi vprašanje, zakaj so starši še po razpadu monarhije vztrajali na nemškem jeziku; torej tudi tedaj, ko o odkritem nemškem nacionalnem pritisku ne moremo več govoriti. Dokumenti namreč pričajo, da je imela nova oblast precej težav s starši, ki so hoteli še naprej pošiljati otroke v nemške vzporednice, čeprav so bili dodeljeni v slovenske.
Postopek razčiščevanja narodnosti je na dekliški šoli potekal takole: "Dne I. marca ob desetih se učenke odpuste domov, učiteljstvo pa se zbere v sobi voditeljice. Na podlagi lastne izkušnje pove pni mestni kaplan in katehet dekliške šole Anton Lasbacher, katere učenke pripadajo v slovenske, katere pa v nemške razrede. Pri tem uvrščanju se je ravnalo po principu: otroci slovenskih staršev spadajo v slovensko šolo. Narodnost posameznih učenk se zabeleži v imenik; na podlagi teh dat se sestavijo novi seznami otrok "44.
Temu je sledila burna reakcija staršev ("... so v prihodnjih dneh prihrumeli deloma naliujskani, deloma razvajeni in neuki starši nad učiteljstvo..."^5, ki niso bili zadovoljni s prerazporeditvijo deklic v slovenske razrede, zato je bil za razčiščevanja tega
problema sklican sestanek: "Za ponedeljek .?. marca so bili naročeni starši vseh onih otrok, katerih niso bili zadovoljni s pridelitvijo v slovenske razrede. Zbrani učiteljski zbor pod vodstvom Zupanek Barbare je ob sedmih zjutraj pričakoval starše, vzel njihove izjave na znanje ter jih pozneje predložil mestnemu šolskemu svetu. Pri tej priliki je prišlo deloma do burnih nastopov, posebno se je opažalo, da so nastopali delavci tovarne Westen organizirano"*6.
Svoj epilog je dobilo nacionalno vprašanje otrok na seji mestnega šolskega sveta 6. marca 1919. leta:
"Dne 6. marca sta bila vpoklicana voditelja obeh šol, g. Bizjak Josip in gdč. Zupanek Barbara ob dveh popoldne k seji mestnega šolskega sveta, da se tamkaj še pogovori o narodnosti mladine ter se ista kljub nasprotnim izjavam staršev z dne 3. marca uvrsti v razrede, v katere posamezni otroci spadajo. Tej seji je predsedoval okrajni glavar dr. Lukan. Navzoč je še bil okr. šolski nadzornik Supanek Josip ter kateheti Lasbacher, Krošelj in Lukman. Večina zahtev po uvrščanju v nemške razrede se odbije. Sicer pa se dovoli staršem, da potom šolskega vodsn>a vložijo priziv na višji šolski svet v Ljubljani, ali da puste otroke privatno poučevati. Vendar morajo slednji polagati koncem šolskega leta izkušnjo iz snovi, katero bi sicer predelali v njih pripadajočih razredih. Določevalo se je imenoma od slučaja do slučaja, sklep se je vsakokrat v seznamu otrok zabeležil ter drug dan ustno naznanil otrokom ali staršem samim"*1.
Zaradi premajhnega števila nemških otrok je bilo predvideno, da se v naslednjem letu ukinejo vzporednice na dekliški in deški šoli in osnujejo štiri mešane paralelke pod vodstvom deške šole, ki bi jih obiskovali dečki in deklice nemške narodnosti48.
Do ponovnega nastopa nezadovoljnih staršev je prišlo jeseni 1919. leta. Kronist je dogodek opisal takole: "Začetek šolskega leta 1919120 je bilz dnem 22. septembra, kateri dan se je vpisovalo vse učenke, one ki so že lani obiskovale in novinke. To priliko pa so naglo porabili nemškutarski roditelji in dali vpisati svoje otroke, ki so bili vsledposebne komisije določeni za obisk slovenskih razredov, zopet nazaj v nemške paralelke. Seveda je vodstvo šole poskrbelo, da se ta neupravičeni manever ni obnese/. Pametnejši starši so poslali kmalu nato svoje otroke vendar-le v slovenske razrede, kamor so že lani hodili, zagrizenci pa so jih vzeli iz šole in jih pustili poučevati privatno do rešit\'e ugovorov, katere so istočasno vložili na višji šolski svet v Ljubljani. In ker ti rekurzi celo leto niso bili rešeni, so došli ti privatno poučevani otroci koncem šolskega leta 24. junija k izpitom, katere so pa splošno le slabo prestali, akoravno se je izpraševalo v nemškem jeziku" . Stanje se je počasi umirilo in tudi nemške vzporednice so bile v nekaj letih ukinjene.
Pa se vrnimo na tabele - izračunano povprečje učencev oziroma deklic v obravnavanem obdobju 1906/7 - 1918/19 (brez tabele b) nam da naslednje rezultate:
- Dečkov je bilo 1413, od tega se jih je izreklo za slovenski materni jezik 400 ali 28,3% in za nemškega 914 ali 64,7% (upoštevani niso dečki, ki so se izrekli za oba jezika);
nekaj se jih je izreklo za druge jezike, brez podatkov o materinščini pa je bilo 56 dečkov.
- Deklic je bilo 1466, od tega se jih je izreklo za slovenski materni jezik 596 ali 40,6% in za nemškega 823 ali 56,1%; za oba jezika se je izrekla samo ena deklica, brez podatkov jih je bilo 6, ostale so bile drugih narodnosti.
Razlika je torej očitna in znaša 12,3% v korist slovenščine pri deklicah in 8,6% v korist nemščine pri dečkih.
Za primer si vzemimo še generacijo šolarjev v času prve svetovne vojne. Če upoštevamo, da je bila šolska obveznost osemletna, je v tem primeru obravnavana skoraj polovica populacije šoloobveznih otrok skozi obdobje petih šolskih let - torej naj bi iz leta v leto ne prihajalo do večjih odstopanj, vendar nam že predhodna izvajanja dokazujejo, da nekateri starši niso vedno vztrajali na istem maternem jeziku.
Frekvenca nemških in slovenskih šolarjev na mestni deški šolf0 :
LETO	1914/15	1915/16	1916/17	1917/18	1918/19
Slovenski	169	151	134	129	163
Nemški	340	327	319	339	310
Skupaj	509	478	462	468	473
Slov. v %	33.2	31,6	31	27.6	34.5
Nem. v %	66.8	68,4	69	72,4	65,5
Razni si. : nem.	1:2	1: 2,2	1:2.2	1: 2.6	1: 1,9
V zadnji koloni je v primerjavi s podatki v katalogih vidna razlika - glede na skupno število je razvidno, da niso upoštevani vsi jeziki, oziroma, da so prišteti k slovenskemu in tudi število Nemcev je nekoliko nižje kot v katalogih. Obravnavani podatki so vzeti iz poročila, ki ga je mestna deška šola poslala na mestni šolski svet 4. decembra leta 1918 - torej je verjetno, da je imel tudi datum izdaje tega dokumenta nekoliko vpliva na podatke zlasti v zadnji koloni.
Do leta 1918 se je število dečkov, ki so se izrekli za nemški materni jezik, iz leta v leto večalo.
Podobno kot pri dečkih tudi pri deklicah niso upoštevani v poročilu vsi jeziki, ki so jih deklice navedle kot svojo materinščino, ampak le nemščina in slovenščina. Podatki v zadnji koloni pa so le za malenkost nižji, kot jih navajajo katalogi dekliške šole za šolsko leto 1918/19 (tabela a).
Frek\'enca slovenskih in nemških šolark na mestni dekliški šoli51:
LETO	1914/15	1915/16	1916/17	1917/18	1918/19
Slovenske	243	224	242	232	218
Nemške	269	253	229	227	244
Skupaj	512	459	471	459	462
Slov. v %	47.5	48,8	51.4	50,5	47,2
Nem. v %	52,5	51,2	48.6	49,5	52,8
Razni si.: nem.	1: 1.1	1: 1	1: 0.9	1:1	1: 1,1
V primerjavi z deško šolo je tudi v tem primeru razvidno že prej ugotovljeno dejstvo, da se je za slovenski jezik izrekalo več deklic kot dečkov - v povprečju polovica šoloobiskujočih deklic v obravnavanem obdobju, dečkov pa le približno tretjina. Poleg tega je še opazna rast števila deklic s slovenskim maternim jezikom, ki je leta 1916/17 najvišja, potem pa ob koncu vojne pade na prvotno vrednost - v danem primeru je to stanje leta 1914/15.
Opombe:_
1.	Vlado Schmidt, Zgodovina šolsn-a in pedagogike na Slovenskem /, str. 183, DZS 1988 (ponatis).
2.	Vlado Schmidt, navedeno delo II, str. 183.
3.	Državni zakonik 59/1869.
4.	Steiermärkisches Landesarchiv Graz (SLAG), Schulbehörde - Landesschulrat - Bezirksschulrat Cilli - Stadt und Cilli - Umgebung, fase. 1.
5.	SLAG, Schulbehörde..., fase. 1.
6.	Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), Mestne šole Celje (MŠC), fase. 8 in 9.
7.	ZAC, MŠC, fase. 55, kronika.
8.	Prav tam.
9.	Prav tam.
10.	Prav tam.
11.	Prav tam.
12.	Prav tam
13.	Prav tam.
14.	Prav tam
15.	Prav tam.
16.	Prav tam.
17.	Prav tam.
18.	ZAC, MŠC, fase. 56.
19.	Ivanka Zaje - Cizelj, Gledališče - ustvarjalec arhivskega gradiva, Arhivi 1985, str 41.
20.	ZAC, OkoliSka Sola Celje (OŠC), fase. 15.
21.	ZAC, MŠC, fase. 56.
22.	ZAC, OŠC, fase. 15.
23.	ZAC, MŠC, fase. 56.
24.	ZAC, OŠC, fase. 15.
25.	ZAC, MŠC, fase. 56.
26.	Prav tam.
27.	Prav tam.
28.	ZAC, Mesma občina Celje (MOC), fase. 21.
29.	ZAC, OŠC, fase. 1.
30.	Prav tam.
31.	ZAC, Mestni Solski svet (MŠS).fase. 15, sig. 15/8.
32.	ZAC, MŠS, fase. 18, sig. 18/10.
33.	ZAC, MŠS, fase. 15, sig. 15/8.
34.	ZAC, MŠC, fase. 15.
35.	ZAC, MŠC, fase. 16.
36.	ZAC, MŠC, fase. 18.
37.	Prav tam.
38.	Prav tam.
39.	ZAC, MŠS, fase. 23, sig. 23/21
40.	ZAC, MŠC, fase. 23.
41.	ZAC, MŠC, fase. 24.
42.	ZAC, MŠC, fase. 26.
43.	Prav tam.
44.	ZAC, MŠC, fase. 55, kronika.
45.	Prav tam.
46.	Prav tam.
47.	Prav tam.
48.	Prav tam.
49.	Prav tam.
50.	ZsiC, MŠS, fase. 23, sig. 23/30.
51.	Prav tam
Zusammenifassung
Unterrichts- und Muttersprache in den Celjer Volksschulen von 1777-1918
Die Schulvorschriften befaßten sich nicht eigens mit der Unterrichtssprache. Nach den alleinigen Bestimmungen, die das Sprachproblem berührten, mußte der Lehrer dort, wo neben der Amtssprache noch die Landessprache gesprochen wurde, die Schüler der niedrigeren Klassen in zweisprachigem Unterricht für einen ausschließlich in
deutscher Sprache gehaltenen Unterricht befähigen. Das dritte Reichsvolksschulgesetz von 1869 überließ die endgültige Entscheidung über die Unterrichtssprache den Lokal- und Schulbehörden.
An den Volksschulen Celjes wurde bis 1869 als Unterrichtssprache zum Teil auch die slowenische Sprache gebraucht, und zwar in den niedrigeren Klassen, denn die Mehrheit der Bevölkerung war im wesentlichen slowenischer Nationalität, und so manches Kind konnte kein Wort Deutsch. Nach diesem Jahr wurde das Slowenische als Unterrichtssprache aus Celjes Stadschulen gänzlich verdrängt.
Im Jahre 1875 wurde in der Gemeinde Celje-Umgebung, wo die Slowenen das Sagen hatten, eine Schule mit slowenischer Unterrichtssprache gegründet. Dennoch besuchte eine Großzahl der Kinder slowenischer Eltern noch immer die Stadtschulen, wovon die Angaben über die Muttersprache zeugen, die aus den Schulkatalogen seit 1906 zu entnehmen sind. Wir müssen diesen Angaben, was die Erforschung deutlich gezeigt hat, jedoch kritisch gegenüberstehen, weil etliche Kinder slowenischer Eltern Deutsch als ihre Muttersprache angegeben haben. Darin spiegeln sich die damalige politische Situation und die nationalen Spannungen wider.
Für die deutsche Muttersprache entschieden sich mehr Jungen als Mädchen, und zwar im Durchschnitt 2/3 der schulpflichtigen Knaben und die 1/2 der Mädchen. Die tatsächliche Situation, die mit der Bildung slowenischer und deutscher Klassen nach dem Ersten Weltkrieg entstanden ist, zeigt uns, daß die Volksschulen der Stadt Celje von ca. 2/3 Kindern slowenischer Volkszugehörigkeit besucht wurden.
LJUDSKA BANKA
Ni splošno znano, da so imeli celjski grofje - pravzaprav bi jih morali imenovati deželne kneze - od konca XIV. pa do začetka XV. stoletja zelo razvito denarništvo.
Po vzpostavitvi družinskih vezi z avstrijsko cesarsko hišo jim je bila poleg naziva deželnih knezov podeljena tudi pravica kovanja lastnega denarja.
Denarja danes ne kujemo več. Denarništvo se je skozi stoletja namreč razvilo do te mere, da take pravice sploh ne potrebujemo.
Dovolj je imeti ob sebi kvalitetno banko
LJUDSKO BANKO d.d. CELJE
ZAUPANJE ZAVEZUJE
Bogdan Jurkovšek - Tea Kolar-Jurkovšek
OKAMNINE V POKRAJINSKEM MUZEJU
CELJE
Med ustanovami, ki čuvajo in ohranjajo kulturno dediščino na širšem področju Celja, je nedvomno na prvem mestu Pokrajinski muzej v Celju. Poleg bogatih arheoloških in kulturnozgodovinskih muzealij hrani v svojih depojih tudi marsikatero redkost, ki spada k naši naravni dediščini. Ena od teh muzejskih "skrivnosti" je geološka zbirka, ki spada po številu kosov sicer med skromnejše, kljub temu pa je v njej nekaj dragocenih primerkov okamnin, ki jih je vredno zaščititi, evidentirati in ohraniti zanamcem.
V zadnjih letih je oživelo zanimanje za stare, zaprašene muzejske, šolske in zasebne zbirke mineralov, kamnin in fosilov. Morda je temu vzrok izrivanje geologije iz učnih programov in s tem iskanje manjkajočega naravoslovnega znanja v zbirkah, morda zapiranje rudnikov in urejanje njihove zapuščine, morda pa le nostalgični pogled nazaj z željo, pobrskati po preteklosti. V celjskem pokrajinskem muzeju ima človek občutek, da gre še za nekaj, in sicer za težnjo muzealcev po popolni urejenosti zbirk in pregledu nad vsemi muzealijami, ki so jim zaupane v hranjenje. Morda je temu vzrok vsakdanji pogled na dragocenosti iz zapuščine nekdanjega zbirnega centra, ki sicer skrbno hranjene vendar brez znanih zgodovinskih korenin leže v podstrešnih depojih.
Kakorkoli že, muzejski delavci v Celju prav gotovo poznajo svoje delo in posumili so, da se lahko med neurejenimi kosi kamenja v depoju skriva tudi kakšna redkost.
Inventarna knjiga o zbirki mineralov, kamnin in fosilov žal ni ohranjena, tako da je neznan tudi avtor zbirke. Njenemu nastanku pa je prav gotovo botroval prvi kustos celjskega muzeja, rudarski svetnik E. Riedl, ki je takratnim geologom posredoval marsikateri zanimiv podatek o najdbah fosilov v okolici Celja. O tem priča tudi zapisnik o službeni poti dunajskega geologa F. Tellerja (1889b, 210). Na osnovi najdbe amonita Trachyceras julium Mojsisovics v skrilavcu na severnem pobočju celjskega gradu, ki ga je poslal E. Riedl, je bila dokazana triasna starost teh plasti. Ob kasnejšem obisku v Celju je F. Teller v istem nahajališču našel še odtise školjke Daonella tonimeli (Wissmann)(slika 1). D. Gorjanovič-Kramberger (1895) je pribeležil, da mu je rudarski svetnik gospod E. Riedl iz Celja v znanstveno obdelavo odstopil terciarne ribe iz Zasavja, R. Hoernesu (1892) je posredoval okamneli oklep želve, F. Tellerju (1888) pa fosilne ostanke tapirja.
Zanesljive podatke o mineralih, fosilih in kamninah iz celjskega muzeja najdemo v prvem vodniku po muzejskih zbirkah iz leta 1889. Drobna knjižica z originalnim naslovom Führer durch die Sammlungen des Localmuseums der Stadt Cilli (1889) je razdeljena v več delov. Drugi del (strani 10-15) obravnava naravoslovne zbirke. To so
kamnine, minerali, fosili, vzorci iz geološkega profila skozi premoške plasti v Trbovljah, metulji in preparirane živali.
Slika 1: Školjke vrste Daonella lommeli ( Wissmann) s celjskega gradu v naravni velikosti (po B. Jurkovšku, 1984)
Če hočemo razumeti stanje, v kakršnem je zbirka danes, in si ustvariti izhodišče za njeno ponovno ovrednotenje, se moramo zazreti nekaj desetletij nazaj, vsaj do obdobja druge svetovne vojne. Med bombardiranjem starega gimnazijskega poslopja na Slomškovem trgu je bil del geološke zbirke po vsej verjetnosti uničen ali vsaj močno poškodovan skupaj z najdbami iz Potočke zijalke. O tem pričajo ožgani kosi gline z ostanki fosilnega tapirja vrste Tapirus hungaricus von Meyer, ki sva jih našla razmetane v različnih zabojih s fosili v depoju. Kaj seje z zbirko dogajalo kasneje, ne ve nihče oz. ni pomembno. Nekdo je primerke fosilov zavil v časopisni papir in spravil v tri lesene zaboje. Verjetno seje to zgodilo v letu 1949 ali nekaj kasneje, saj so bili časniki datirani med letoma 1945 in 1949. Večina fosilov je bila brez osnovnih podatkov o kraju in datumu najdbe, najditelju, plasteh, v katerih so jih našli itd. Podobno je bilo tudi z minerali in kamninami, ki so bili deloma shranjeni v depojskem predalniku. Mnogo primerkov je bilo skozi vsa desetletja uničenih. Nekatere kose laporja s fosili je uničila vlaga, nekateri minerali, ki vsebujejo žveplo, pa so v procesu oksidacije razpadli in izločali kisline, ki so poškodovale še sosednje vzorce ter spremljajoče listke s podatki. V času, ki sva ga imela na voljo, sva uspela pregledati in ponovno urediti le paleon-tološki del zbirke, ki ima po najinem mnenju tudi največjo dokumentacijsko vrednost. Zbirka mineralov in kamnin vsebuje manj osnovnih podatkov o primerkih ter več ali
manj vsakdanje vzorce kamnin in mineralov. Prav bi bilo, da jo ob priliki pregledata mineralog in petrolog.
Vrnimo se k zbirki fosilov. V Vodniku po muzejskih zbirkah iz leta 1889 so opisi fosilnega inventarja strnjeni v več skupin:
Zbirka fosilne favne (v originalu " Tertiäre Fauna") obsega kredne, eocenske in neogenske okamnine (hipuriti, cikloliti, korale, školjke, polži in deli zobovja itd.). Posebej so poudarjene korale iz gornjegrajskih plasti pri Mozirju, zobje različnih vrst morskih psov, jamskega medveda itd.
Terciarna flora je zbirka rastlinskih ostankov neogenske starosti in izsoteških plasti. Vsebuje fosilne ostanke palm in odtise drugih rastlin iz soteških plasti dravsko-savskega pasu (Drau-Save-Zug) ter rastlinske ostanke iz. krovnih laporjev neogenskih premogov istega prostora.
Ostanke zobovja Anthracotherium illyric. nov. spec. so našli poleg ostankov rib in želv v plasteh, ki vsebujejo rjavi premog neogenske starosti. Sledijo natančne navedbe posameznih delov okostja (različni zobje, deli čeljustnic) iz Trbovelj in Liboj.
Zbirka neogenske favne sestoji iz odličnih odtisov rib v litavskem apnencu in laporju zagorsko-laškega premogovnega pasu, ostankov želv (Trionyx styriacusPeters) iz krov-ninskega premoškega laporja v Trbovljah ter zgornjega dela stegnenice in okla mamuta (Mammonìeus primigenius Blumenhach) iz aluvialnih savskih plasti Save in Tise.
Poleg omembe v Vodniku po muzejskih zbirkah zasledimo podatke o "celjskih" okamninah tudi v geološki oz. paleontološki strokovni literaturi iz konca 19. stoletja. Fosilne ribe iz terciarnih usedlin v Zasavju je v prejšnjem stoletju proučeval pomembni hrvaški paleontolog D. Gorjanovič-Kramberger in svoje izsledke objavil v številnih razpravah. Fosile so mu v pregled in raziskave pošiljali iz različnih slovenskih krajev. Iz razprav razberemo, da je večji del obdelanega fosilnega materiala shranjenega na Geološkem zavodu na Dunaju, manjši del je dobil v dar Mineraloško-geološki muzej v Zagrebu (D. Gorjanovič-Kramberger, 1885, 1891), medtem ko so fosilne ribe, ki mu jih je v obdelavo poslal E. Riedl, razen enega primerka v lasti Pokrajinskega muzeja v Celju (D. Gorjanovič-Kramberger, 1895). V dodatku k razpravi iz 1. 1895 je D. Gorjanovič-Kramberger podal številne opise rib iz morskih oligocenskih usedlin Zagorja, Trbovelj, Laškega in Šentjurja pri Celju. Določil je naslednje vrste:
Oxyrrhina s p.
Clupea mucronata Gorjanovič-Kramberger Serranus validus Gorjanovič-Kramberger S. stiriacus Gorjanovič-Kramberger Chaetodon hoeferi Gorjanovič-Kramberger Palaeorhynchus riedli Gorjanovič-Kramberger
Zeus robustus Gorjanovič-Kramberger Thynnus planovatus Gorjanovič-Kramberger Auxis stiriacus Gorjanovič-Kramberger Scomber aff. pricscus Gorjanovič-Kramberger
Po mnenju tega vrhunskega paleontologa gre za odlično ohranjene fosilne ribe. To velja predvsem za primerek rodu Palaoeorhynchus iz Trbovelj (novo vrsto tega rodu je
Slika 2: Okostje ribe Zeus robustus Gorjanovič-Kramberger iz terciarnega lapoija pri Laškem (po D. Gorjanovič-Krambergerju, 1895)
D. Gorjanovič-Kramberger imenoval po E. Riedlu, P. riedli) in vrsto Zeus robustus iz Laškega (slika 2), ki je bila najpopolnejši primerek tega rodu, ki sojo do takrat našli.
V njegovi znanstveni razpravi iz leta 1895 ni upodobljen noben primerek iz Celja, kajti v današnji celjski zbirki so le fosilni ostanki rib z naslednjimi določitvami:
Oxyrrhina s p. Lamna sp.
Clupea mucronata Gorjanovič-Kramberger (najdišče: Laško, tab. 3, si. 3j Clupea sp. Labrax sp. Chrysophrys sp.
Zeus cf. hoemesi Gorjanovič-Kramberger Zeus sp. (tab. 4, si. 1)
Thynnus planovatus Gorjanovič-Kramberger (najdišče: Trbovlje, tab. 3, si. 2) Scomber sp. (tab. 3, si. 1)
Očitno D. Gorjanovič-Kramberger najlepše upodobljenih primerkov ni odposlal nazaj v celjski muzej, kot je napovedal v svoji razpravi. Da so bili primerki iz celjskega muzeja nabrani v istih najdiščih, sklepava po kratkem sestavku, ki ga je dodal ob koncu seznama določenih fosilnih rib. V njem pravi, da se v plasteh pri Laškem (kakor je mogel razbrati iz pošiljke gospoda prof. dr. H. Hoeferja) nahajajo tudi ostanki rodov Zygobates (Z. äff. studeri Agassiz), Pagrus in Cybium. Čeprav ti fosili v njegovi razpravi niso upodobljeni, spada primerek iz današnje celjske zbirke, označen z Zygobates aff. studeri, v omenjeno pošiljko fosilov, ki jih je osebno določil D. Gorjanovič-Kramberger.
Omeniti je potrebno še najdbo ribe iz Šentjurja pri Celju. D. Gorjanovič-Kramberger (1895) je zapisal, da so ribo našli v svetlem apnenčevem laporju med kopanjem vodnjaka. Tega kosa ob pregledu zbirke nisva našla.
Vse kaže, da se je sled za nekaterimi fosilnimi ribami, ki naj bi bile shranjene v Celju, za vselej izgubila. Upodobljenih in opisanih primerkov nisva zasledila niti v zagrebškem prirodoslovnem muzeju, kjer hranijo sicer nekaj kosov, ki jim jih je v preteklem stoletju poklonil E. Riedl.
V zbirki se nahaja tudi fosilni oklep želve Trionyx sp. (tab. 4, si. 2), ki je dolg 34 cm in širok 25 cm. Na zgornjem delu oklepa nekaj plošč manjka, medtem ko kosti spodnjega dela niso ohranjene. V muzejskem vodniku iz 1. 1889 je navedeno, da se med terciarnimi fosili nahaja primerek želve vrste Trionyxstyriacus Peters. Ko je R. Hoernes (1881 ) raziskoval terciarne želve, je zapisal, da so v Avstro-ogrski monarhiji (tudi na našem ozemlju) do takrat našli številne vrste iz rodu Trionyx in da so ti kosi shranjeni v različnih zbirkah. Med temi navaja tudi privatno zbirko višjega rudarskega svetnika E. Riedla iz Celja. Trije primerki želv iz lapornih plasti pri Trbovljah so shranjeni v celovškem muzeju (R. Hoernes, 1882). Kasneje je R. Hoernes (1892) opisal tudi novo vrsto želve. Imenoval jo je Testudo riedli bržkone zaradi plodnega sodelovanja z E. Riedlom. Kameno jedro njenega oklepa so našli v oligocenskih plasteh pri Trbovljah in naj bi bilo po navedbi avtorja shranjeno v celjskem muzeju. Kasneje sva med študijem terciarnih fosilnih želv, ki jih hrani Štajerski pokrajinski muzej Joanneum v Gradcu, našla omenjeni celjski primerek (slika 3) in še sedem primerkov rodu Trionyx iz Trbovelj.
Pri pregledu zbirke sva na različnih mestih naletela tudi na večje število ožganih kosov gline z nedoločljivimi fragmenti kosti. Na enem izmed kosov je prilepljena etiketa z oznako Tapirus hungaricus. Na pogostnost teh fosilov je opozoril že F. Teller v delu iz leta 1888, ko je zapisal, da v nasprotju z drugimi prostori ostanki tapirjev v Avstro-ogrski monarhiji niso nobena redkost. Na področju velenjskega premogovnika še
danes večkrat naletijo na ostanke tapirjev. Eno takih najdb sta v zadnjem času opisala V. Mikužin J. Pavšič (1983).
Po pregledu starejših literaturnih podatkov sva ugotovila, da so na ostanke pliocenskega tapirja, ki ga je proučeval F. Teller (1888, 1889a), naleteli pri poglobitvi jaška Cesar Franc Jožef, in sicer v krovninskih plasteh pri Skalah v šoštanjskem lignitnem bazenu; tudi tokrat je fosilni material v proučevanje in določitev poslal višji rudarski svetnik E. Riedl. Našli so številne dele okostja. F. Teller (1888, 732) je ugotovil, da deli lobanjskih kosti v stiku s spodnjo čeljustnim in posamezne kosti trupa ter okončin pripadajo enemu samemu osebku in zato predstavljajo posebno dragoceno
Slika 3: Kameno jedro oklepa želve Teslu do riedli Hoemes iz oligocenskih plasti pri Trbovljah (primerek hrani Joanneum v Gradcu)
najdbo. F. Teller je te ostanke pripisal vrsti Tapirus hungaricus von Meyer (slika 4), žal pa kostni fragmenti iz celjskega muzeja ne ustrezajo kostem tapirja, ki jih je F. Teller (1888) upodobil na dveh tablah.
Podobno je tudi z najdbo tedaj nove vrste močvirske svinje Anthracotherium illyricum Teller iz Trbovelj, ki naj bi tudi bila shranjena v celjskem muzeju. Dokaz o najdbi je popis kosti tega oligocenskega kopitarja v Vodniku po zbirkah celjskega muzeja iz leta 1889.
Od pomembnejših živalskih fosilov v celjskem muzeju naj omenimo še dva večja kosa mamutovega okla (tab. 5, si. 6), nekaj lupin mehkužcev iz miocenskih plasti Dolenjske (tab. 5, si. 1-3), polže, korale (tab. 5, si. 4, 5) in hipurite iz krednih plasti pri Slov.
Slika 4: Fosilni ostanki tapirja Tapirus hungaricus von Meyer iz pliocenskih plasti pri Šoštanju (po F. Telleiju, 1888)
Konjicah, hipurite iz Nanosa ter nekaj mehkužcev in koral iz oligocenskih plasti Gornjega Grada. V zbirki je še več primerkov fosilov brez ali z nepopolnimi podatki o najdišču. Nekatere lahko uvrstimo po podobnosti v znana najdišča terciarnih plasti Štajerske, nekaj pa je tipičnih primerkov, znanih iz mezozojskih in paleozojskih plasti zahodne Evrope.
Del zbirke s terciarnimi rastlinskimi ostanki je zelo obsežen in zajema veliko kosov z razmeroma dobro ohranjenimi fosili. Noben primerek razen enega iz Trbovelj ni opremljen s podatki o najdišču. Vodič iz 1. 1889 omenja, da ti kosi izhajajo izsoteških plasti in iz krovnine neogenskega laporja dravsko-savskega pasu. Floro iz tega območja so v prejšnjem stoletju intenzivno proučevali; med obsežnejša dela tedanjega časa uvrščamo razprave F. Ungerja (1851) in C.v. Ettingshausna (1872, 1877, 1885). Ta material hrani Geološki zavod na Dunaju in Joanneum v Gradcu. Ko je D. Gorjanovič-Kramberger (1885) raziskoval ribe iz terciarnih usedlin Zagorja in Trbovelj, je med drugim omenil tudi to, da sta mu material posredovala kustos K. Dežman iz Ljubljane in rudar A. Kompoš iz Trbovelj. Zapisal je tudi tale stavek: "Gospodu A. Kompošu iz Trbovelj se ima znanost zahvaliti za poznavanje premogovih ostankov tako rastlinskih kot
tudi živalskih, ki jih je omenjeni gospod z izredno skrbnostjo izluščil iz krovninskega laporja". Danes lahko le ugibamo, ali je ravnateljstvo trboveljskih premogovnikov morda del tega materiala odstopilo tudi celjskemu mu/eju v hranjenje. Med rastlinskimi ostanki je največ odtisov listov, manj je delov vej in storžev. Manjši del makroflore je bil določen najverjetneje že v prejšnjem stoletju. Na kosih lahko razberemo naslednje določitve:
Libocedrus sp.(tab. l,sl. 2) Glyptostrobus europaeus Brongniart Sequoia langsdorfi Brongniart (tab. l,sl. 4) Sequoia sternbergi Goeppert Pinus s p.
Widdringtonites sp. (tab. 2, si. 2)
Smilax haidingeri Unger
Smilax grandifolia Unger
Quercus lonchitis Unger (tab. 2, si. 1)
Quercus sp.
Ficus lanceolata Heer
Ficus sagoriana Ettingshausen (tab. 1, si. 5)
Ficus muìtinervis Heer
Ficus tenuinervis Ettingshausen
Ficus sp.
Laurus cf. primigenia Unger Persea speciosa Heer Cinnamomum lanceolatum Unger Cinnamomum spectabile Heer Banksia longifolia Ettingshausen Dryandra sp. (tab. 1, sl.l, 3) Myrsine doryphora Unger Myrsine sp. Cussonia sp.
Callicoma pannonica Unger Pterospermum sp. (tab. 2, si. 3) Acer sp.
Zizyphus par adisiacus Unger Terminalia fenzliana Unger Dioclea sp.
Mimosites haeringianus Ettingshausen
Od določenih kosov je le eden dokumentiran tudi z nahajališčem in to je primerek rodu Smilax iz Trbovelj. Sodeč po prikamnini lahko sklepamo, da večina zgoraj navedene makroflore izhaja iz Zasavja. V zbirko je vključen tudi 16 cm dolg odtis rodu Phoenicites iz Radoboja.
Zaključek
Po prvih pogovorih s kustosinjo gospo Mileno Moškon, ki je bila pobudnica tega nadvse zanimivega pregleda stare geološke zbirke, sva avtorja pričakovala dokaj zanimivo, vendar za paleontologa enostavno delo. V prvi fazi bi morala previdno očistiti in po potrebi preparirati fosilni material, prepoznati primerke, omenjene v Vodniku po muzejskih zbirkah iz leta 1889, oceniti ohranjenost fosilov in v muzejskem depoju po paleontološkem sistemu urediti manjšo pregledno zbirko. Ob pregledu fosilov in paleontološke literature iz konca 19. stoletja pa se je pokazalo, da v celjskem muzeju razen redkih izjem ni fosilov, navedenih v Vodniku po muzejskih zbirkah, in tudi ne fosilov, ki jih je višji rudarski svetnik E. Riedl poslal tedanjim eminentnim paleontologom v določanje. Kljub navedbam D. Gorjanoviča-Krambergerja (1895), R. Hoernesa (1881) in F. Tellerja (1888), da so nekateri od opisanih primerkov shranjeni v celjskem muzeju, sva uspela ugotoviti le fosile, ki so bili najverjetneje nabrani istočasno v istih najdiščih in so jih določili isti paleontologi, vendar jih v literaturi niso posebej obravnavali ali slikovno prikazali. Kje in kdaj seje izgubila sled za vsemi drugimi primerki, opisanimi v strokovni literaturi, ni bilo mogoče ugotoviti. Le malo je verjetno, da bi bili vsi manjkajoči fosili uničeni med bombardiranjem Slomškovega trga, kot se je to zgodilo z večino najdb iz Potočke zijalke. Verjetneje je, da so ostali pri določevalcih, ki jih kljub navedbam v svojih znanstvenih razpravah niso vrnili v celjski muzej, saj je podobna praksa v paleontoloških krogih prisotna še danes. Dokaz za to trditev je nekaj pomembnih primerkov fosilnih želv, ki sva jih našla med pregledom fosilov v celovškem in graškem muzeju. Kljub temu je celjska zbirka fosilov kot celota dragocen dokument tedanjega časa. Celih sto let, dve svetovni vojni in kdo ve koliko tudi neveščih rok, ki so prekladale fosile v celjskem muzeju, ni izbrisalo skrbnega zbirateljskega dela prednika vseh celjskih kustosov, višjega rudarskega svetnika E. Riedla, ki bi moral ostati za vselej zapisan med pionirje slovenske paleontologije. Upava, da bo k temu pripomogel tudi najin sestavek .
Avtorja se zahvaljujeva kolektmi Pokrajinskega muzeja Celje, ki nama jena povabilo kustosinje Milene Moškon omogočil pregled njihove geološke zbirke. Pri nadaljnjem primerjalnem študiju in iskanju slovenskih fosilov, omenjenih v Vodniku in znanstvenih razpravah s konca 19. stoletja, so nama pomagati in.omogočili vpogled v svoje muzejske zbirke dr. F. H. Ucik iz Koroškega deželnega muzeja v Celovcu, dr. I. Fritz iz Štajerskega deželnega muzeja Joanneum v Gradcu in dr. J. Radovčič iz Prirodoslovnega muzeja v Zagrebu. Raziskavo sta omogočila Ministrstvo za znanost in tehnologijo in Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko Geološkega zavoda Ljubljana.
RAZLAGE K TABLAM TABLA 1
1,3 Dryandra sp., 0,7x, 1 x 2 Libocedrus sp., 0,7x
4	Sequoia langsdorfi Brongniart, 0,7x
5	Ficus sagoriana Ettingshausen, 0,7x
TABLA 2
1	Quercus lonchiris Unger, 0,7 x
2	Widdringtonites sp., 0,7x
3	Pterospermum sp., 0,7x
TABIA 3
1	Scomber sp., 0,5x
2	Thynnusplanovatus Gorjanovic-Kramberger, 0,5x
3	Clupea mucronata Gorjanovic-Kramberger, 0,7x
TABLA 4
1	Zeus s p., 0,35x
2	Trionyx sp., 0,35x
TABLA 5
1 Pereiraia gervaisi Vezian, lx 2, 3 Turritella sp., lx 4, 5 Cunnolites sp., lx
6 Mammonteus primigenius (Blumenbach), 0,3x Primerke na tablah od 1 do 5 je fotografiral V. Berk. Literatura:
Ettingshausen, C.v., 1872: Die fossile Flora von Sagor in Krain. I. Theil. - Denkschr. Akad. Wiss. XXXII, 159-202, 10 Taf., Wien.
Ettingshausen, C.v. , 1877: Die fossile Flora von Sagor. II. Teil. - Denkschr. Akad. Wiss. XXXVII, 161-216, 17 Taf., Wien.
Ettingshausen, C. v., 1885: Die fossile Flora von Sagor in Krain. III. Theil und Schluss. - Denkschr. Akad. Wiss. L, 1-56, 5 Taf., Wien.
Gorjanovic-Kramberger, D., 1885: Palaeoichtyoložki priloži. - Rad Jug. akad. 72, 10-65, V. tab., Zagreb.
Gorjanovic-Kramberger, D., 1891: Paleoichtyoložki priloži II. - Rad Jug. akad. 106, 59-129, VIII tab., Zagreb.
Gorjanovic-Kramberger, D., 1895: Fosilne ribe Komena, Mrzleka, Hvara i M. Libanona uz dodatak o oligocenskim ribama Tiiffera, Zagora i Trifalja. - Djela Jug. akad. knj. 16, 67 str., 12 tab., Zagreb.
Hoernes, R., 1881: Zur Kenntniss der mittelmiocänen Trionyx-Formen Steiermarks. Jahrbuch k.k. geol. R.-A. 31/2, 479-482, 4 Fig., Wien.
Iloernes, R, 1882: Trionyx-Reste des Klagenfurter Museums von Trifail in Südsteiermark. Verhandlungen k.k. geol. R.A. 3, 39-40, Wien.
Hoernes, R., 1892: Neue Schildkrötenreste aus steierischen Tertiärablagerungen (I. Trionyx Hilberi nov. form, aus dem Untermiocän von Wies. II. Testudo Riedli nov. form, aus dem Oligozän von Trifail). Verhandlungen k.k. geol. R.-A. 9, 243-246, Wien.
Jurkovšek, B., 1984: Langobardske plasti z daonelami in pozidonijami v Sloveniji. Geologija 27, 41-95, 19 si., 3 table, 7 tab., Ljubljana.
Mikuž, V. & Pavšič, J., 1983: Velenjski tapir. Geološki zbornik 3, Povzetki referatov "Simpozij geologija Šaleške kotline" Titovo Velenje 1983, 45-46, Ljubljana.
Teller, F., 1888: Ein pliocäner Tapir aus Südsteiermark. Jahrbuch k.k. geol. R.-A. 38/4, 729-772, 1 Taf., Wien.
Teller, F., 1889a: Tapirus hungaricus H.v.M. aus dem Tertiärbecken von Schönstein bei Cilli in Südsteiermark. Verhandlungen k.k. geol. R.-A. 1889/4, 90, Wien.
Teller, F., 1889b: Daonella Lommeli in den Pseudo-Gailthalerschiefern von Cilli. Verhandlungen k.k. geol. R.-A. 1889/11, 210-211, Wien.
Unger, F., 1851: Die fossile Flora von Socka. Denkschr. Akad. Wiss.II, 131-197, 47 Taf., Wien.
-1889: Führer durch die Sammlungen des Localmuseums der Stadt Cilli. Im Selbstverlage des Museal-Vereins, 29, Cilli.


-.^/^jißjsa, ài


Zusammenfasung
Die Fossilien im Regionalmuseum Celje
Bereits im 19. Jh. besaß das Celjer Museum neben den archäologischen und kulturgeschichtlichen Musealien reiche naturwissenschaftliche Sammlungen, von denen sich die geologische Sammlung in einer zwar geschmälerten Form bis heute erhalten hat. In der Zeit, die uns zur Verfügung stand, gelang es uns, nur den paläontologischen Teil der Sammlung zu sichten und wieder zu ordnen, der nach unserer Auffassung auch den größten Dokumentationswert besitzt. Die Sammlung von Mineralien und Gesteinen enthält spärliche Grundangaben über die Exponate sowie mehr oder weniger herkömmliche Exemplare von Gesteinen und Mineralien.
Zuverlässige Angaben über Mineralien, Fossilien und Gesteine aus dem Celjer Museum findet man im ersten Museumsführer aus dem Jahre 1889. Das dünne Büchlein mit dem Originaltitel "Führer durch die Sammlungen des Localmuseums der Stadt Cilli" (1889) ist in mehrere Teile gegliedert. Im zweiten Teil (S. 10-15) werden naturwissenschaftliche Sammlungen behandelt, darunter Gesteine, Mineralien, Fossilien, Proben des geologischen Profils der Kohleschichten aus Trbovlje (Trifail), Schmetterlinge und präparierte Tiere.
Neben den Beschreibungen im Führer durch die musealen Sammlungen findet man Angaben über die Celjer Fossilien auch in der geologischen bzw. paläontologischen Fachliteratur vom Ende des 19. Jahrhunderts. Fossile Fische aus tertiären Sedimenten des Save-Raumes wurden im letzten Jahrhundert vom kroatischen Paläontologen D. Gorjanovic-Kramberger untersucht. Seine Forschungsergebnisse veröffentlichte er in zahlreichen Abhandlungen. Ihm wurden Fossilien aus verschiedenen Orten Sloweniens zur Einsicht und zu Forschungszwecken zugeschickt. Den gedruckten wissenschaftlichen Abhandlungen ist zu entnehmen, daß der überwiegende Teil des bearbeiteten Fossilmaterials im Geologischen Institut in Wien aufbewahrt wird, den kleineren Teil erhielt das Mineralogisch-Geologische Museum in Zagreb als Schenkung (D. Gorjanovic-Kramberger, 1885, 1891), während sich fossile Fische, die ihm zur Bestimmung von E. Riedl zugeschickt worden sind, im Besitz des Regionalmuseums Celje befinden (mit Ausnahme von einem Exemplar - D. Gorjanovic-Kramberger, 1895). Nach der Auffassung dieses hervorragenden Paläontologen handle es sich um außerordentlich gut erhaltene fossile Fische. Dies gilt in erster Linie für das Exemplar der Gattung Palaeorhynchus aus Trbovlje (die neue Art dieser Gattung benannte D. Gorjanovič- Kramberger nach E. Riedl, P. riedli) und die Ari Zeus robustus Gorjanovic-Kramberger Lasko/Tüffer (Abb. 2), das vollständigste bis dahin entdeckte Exemplar dieser Gattung.
In der jetzigen Celjer Sammlung befinden sich zahlreiche Exemplare von fossilen Fischen (Taf. 3; Fig. 1-3; Taf. 4, Fig. 1), von denen keins in der Abhandlung von D. Gorjanovic-Kramberger aus dem Jahre 1895 abgebildet ist. Allem Anschein nach sind einige fossile Fische, die in Celje gewesen sein sollen, für immer spurlos verschwunden.
Auch im Zagreber Naturwissenschaftlichen Museum, wo sonst einige im letzten Jahrhundert vom E. Riedl geschenkten Stücke aufbewahrt werden, fanden wir keine abgebildeten und beschriebenen Exemplare.
In der Fossiliensammlung befindet sich auch der fossile Panzer der Schildkröte Trionyx sp. (Taf. 4, Fig. 2). Seine Länge beträgt 34 cm, seine Breite aber 25 cm. Am Rückenpanzer fehlen einige Platten, während die Knochen des Bauchpanzers nicht erhalten sind. Im Musealführer aus dem Jahre 1889 wird angeführt, daß sich unter den tertiären Fossilien auch ein Exemplar der Schildkröte von der Art Trionyx sryriacus Peters befinde. Drei Exemplare der Schildkröte aus den Mergelschichten in der Nähe von Trbovlje werden im Landesmuseum für Kärnten in Klagenfurt aufbewahrt (R. Hoernes, 1882). Später (1892) beschrieb R. Hoernes auch die neue Schildkrötenart. Er nannte sie Testudo riedli, zweifelsohne wegen der fruchtbaren Zusammenarbeit mit E. Riedl. Der Steinkern ihres Panzers wurde in den oligozänen Schichten bei Trbovlje entdeckt und soll nach Angaben des Autors im Celjer Museum aufbewahrt werden. Im Laufe des späteren Studiums der tertiären fossilen Schildkröten im Steiermärkischen Landesmuseum Joanneum in Graz haben wir das erwähnte Celjer Exemplar (Abb. 3) sowie weitere sieben Exemplare der Gattung Trionyx aus Trbovlje gefunden.
Bei der Sichtung der Sammlung stießen wir an verschiedenen Orten auf eine größere Anzahl von gebrannten Tonstücken mit undefinierbaren Knochenfragmenten. Auf einem der Stücke ist ein Etikett mit der Bezeichnung Tapirus hungaricus aufgeklebt. Aufgrund der älteren Literaturangaben stellten wir fest, daß man bei der Vertiefung des Kaiser-Franz-Josef-Schachts und zwar in den Tegelschichten bei Škale (Skalis) im Lignitbecken Šoštanj (Schönstein) auf Reste eines pliozänen Tapirs stieß, des Tapirs, den F. Teller (1889 a) erforschte. Auch diesmal schickte der Oberbergrat E. Riedl das fossile Material zur Begutachung und Bestimmung an F. Teller. Letzterer schrieb die Reste der Art Tapirus hungaricus von Meyer zu. Leider entsprechen die Knochenfragmente aus dem Celjer Museum nicht den Knochen des Tapirs, die F. Teller 1888 auf zwei Tafeln (Abb. 4) abgebildet hat. Ähnlich steht es auch mit der Entdeckung der damals neuen Art des Moorschweins Anthracotherium Uiyricum Teller aus Trbovlje, die im Celjer Museum gewesen sein sollen. Den Beweis für die Entdeckung liefert die Knochenbeschreibung dieses oligozänen Huftiers im Führer durch die Sammlungen des Celjer Museums aus dem Jahre 1889.
Von den bedeutenderen Tierfossilien im Celjer Museum seien noch zwei größere Teile des Mammutstoßzahnes (Taf. 5, Fig. 6), einige Molluskenschalen aus den Miozänschichten aus Dolenjsko (Unterkrain) (Taf. 5, Fig. 1-3), Schnecken, Korallen (Taf. 5, Fig. 4, 5) und Hippuriten aus den Kreideschichten bei Slovenske Konjice (Gonobitz), Hippuriten vom Nanos sowie einige Mollusken und Korallen aus den oligozänen Schichten von Gornji Grad (Oberburg) erwähnt. In der Sammlung gibt es noch weitere Exemplare von Fossilien ohne Angaben oder mit unvollständigen Angaben über den Fundort. Einige von ihnen lassen sich aufgrund ihrer Ähnlichkeit den
bekannten Fundorten in den tertiären Schichten in der Steiermark zuordnen, andere stellen aber typische Exemplare dar, die aus den mesozoischen und paläozoischen Schichten Westeuropas bekannt sind.
Einen bedeutenden Bestandteil der paläontologischen Sammlung stellen die verhältnismäßig gut erhaltenen Pflanzenreste im Mergel dar (Taf. 1, Fig. 1-5; Taf. 2, Fig. 1-3). Dabei handelt es sich größtenteils um Abdrucke von Blättern, weniger um Ast- und Zapfenteile. Im Führer aus dem Jahre 1889 wird erwähnt, daß diese Exemplare aus den Sotzka-Schichten und aus dem Tegel des neogenischen Tonmergels des Drau- und Savestreifens stammen. Von den bestimmten Exponaten ist ein einziges mit dem Fundort belegt. Es handelt sich um ein Exemplar der Gattung Smilax aus Trbovlje. Aus dem Nebengestein kann man schließen, daß der überwiegende Teil der Pflanzenreste aus dem Save-Gebict stammt.
Die Celjer Sammlung stellt ein kostbares Dokument des 19. Jahrhunderts dar. Ganze hundert Jahre, zwei Weltkriege und viele ungeschickte Hände, die die Fossilien im Celjer Museum umstellten, konnten die sorgfältige Sammelarbeit des Vorgängers aller Celjer Kustoden, des Oberbergrates E. Riedl, nicht verwischen. Ihm gebührt ein Ehrenplatz unter den Pionieren der slowenischen Paläontologie. Wir hoffen, mit unserem Artikel dazu beigetragen zu haben.
***
KLASJE
Mlinsko predelovalno podjetje Celje
Skladiščenje in mletje vseh vrst žit
"i*
Med našimi mokami, zdrobi in kašami so najbolj cenjene: Grajska moka, Moka iz starega mlina, Ta boljša moka in Boni - gotova zmes za fino kvašeno testo.
v'-
V veliki paleti kruhov in peciva zaslužijo posebno pozornost za zdravje koristni: • Polnozrnati rženi kruh • Pumpernickel • Mg prepečenec
"S*
Dietetični program zajema kruhe, kekse in slaščice za diabetike, nadomestke mok - Agluten, Celiax, Hipoprot in
izdelke iz le-teh.
"i*
Slaščice in keksi vseh vrst J?
"S*
Domače testenine
KO SI NARAVA IN ZDRAVJE SEŽETA V ROKE
Branko Goropevšek
RAZPAD SLOGE NA SLOVENSKEM ŠTAJERSKEM V LETIH 1906-1907
Z nastopom politike sloge v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja se je na Spodnjem Štajerskem pričelo tridesetletno obdobje enotnega nastopanja Slovencev. Sloga je obstajala v tem, da sta obe slovenski struji opustili medsebojne notranje-slovenske spopade in strnili smer svojega nastopanja proti glavnemu nasprotniku -nemškemu liberalnemu nacionalizmu. Enoten nastop je bil nujen, kajti razkol in nesporazumi med političnima skupinama pred tem so prinesli Slovencem več nepotrebnih porazov na političnem, kulturnem in gospodarskem področju1.
Nosilci sloge so bili predvsem intelektualci, ki so svoje delovanje v celoti podrejali skrbi za razvoj slovenstva na Spodnjem Štajerskem. Glavni osebnosti te politike sta bila Lavoslav Gregorec (predstavnik katoliškega tabora) in dr. Ivan Dečko (predstavnik štajerskih narodnjakov), ki sta s pomočjo ostalih slovenskih politikov usmerjala in dajala pečat slogaštvu na Štajerskem. Vpliv dr. Ivana Dečka je bil tolikšen, da so obdobje sloge celo poimenovali "doba Ivana Dečka". Zato ni čudno, da je bil tudi njen zaton povezan z odhodom dr. Ivana Dečka s političnega prizorišča . Sloga seje uspešno razvijala tudi zaradi Slovenskega političnega društva3, ki so ga v Mariboru leta 1882 ustanovili na pobudo Lavoslava Gregorca, saj so preko skupne krovne organizacije štajerski Slovenci lahko v zadnjih desetletjih preteklega stoletja uspešno usmerjali svojo politiko4.
V prvih letih dvajsetega stoletja pa je prišlo na prizorišču slovenske politike na Štajerskem do velikih premikov, kajti vladajoča garnitura politikov, kije črpala svojo energijo na temelju sloge, se je vse bolj izgubljala. Osrednje politično društvo je postajalo vedno bolj pasivno in politični položaj na Štajerskem so obvladovale "posamezne osebnosti s svojimi nazori in posamezni kraji s svojimi interesi"5. Sloga je tako postajala že pravcati anahronizem6, saj so na dnevni red prihajale tudi teme, ki so presegale gole okvire narodnojezikovnih problemov. V ospredje so silili problemi socialnega, gospodarskega in kulturnega značaja, ob katerih so se lomila kopja različnih ideoloških nazorov, vendar se novih problemov nihče iz stare garniture politikov ni hotel ali mogel zavestno lotiti ter s tem prevzeti nase krivde morebitnega dokončnega političnega razkola7. Šele z nastopom mlajših intelektualcev, ki so se ob menjavi generacij uveljavljali v družbi, so se začele razmere spreminjati, saj so uvideli, da je sloga postala zaviralec napredka. Slogaški politiki pa so še vedno imeli (pre)moč nad narodom, zato so mladi, še ne uveljavljeni politiki, potrebovali ogromno energije in znanja, da so svoje mišljenje in ideje sloge vajenim ljudem lahko predstavili.
Sloga je tako lahko dokončno razpadla šele v času,ko je bolezen dr. Ivanu Dečku preprečila nadaljnje politično delovanje. Njegovo politično dediščino je v Celju, ki je bilo takrat še središče slovenske politike na Štajerskem, prevzel njegov naslednik dr. Vekoslav Kukovec, po prepričanju liberalec in velik nasprotnik kompromisarstva8. Ob teh zamenjavah katoliški tabor v Mariboru ni ostal ravnodušen, ampak je z dejanji pokazal, da želi primat slovenske politike na Štajerskem prenesti v mesto ob Dravi ter tako po dvajsetih letih ponovno voditi politiko iz tega centra, Celju pa nameniti drugorazredno politično vlogo9. Nasprotja na socialnem, kulturnem in gospodarskem polju so torej počakala na novo garnituro politikov, ki ni bila več vezana na "sentimentalno slogaštvo".
Značilnosti obdobja sloge in vzroke za njen neslavni konec je lepo označil Franjo Baš, ko je zapisal: "Po svetovnem nazoru združuje slogaštvo aktivno katoliško prepričanje s pasivnim indijerentizmom, ki delujeta na polju politične prosvete strnjeno proti liberalno poudarjenemu nemštvu, za katoliške in narodne težnje, katere se identificirajo. Stališče do sodobnih problemov, zlasti šolstva, pa je terjalo odgovor na vprašanje o vsebini in smeri narodne kulture. Odgovora na to ni mogla dati narodnost z narodnim jezikom, kot je to slučaj v XIX. stoletju, temveč odločitev za katoliško ali napredno kulturno smer. Z odločitvijo o teh vprašanjih se opredelijo štajerski Slovenci in končajo tako Dečkovo dobo, ki postane s tem tudi zaključek narodnojezikovnega preporoda Štajerskih Slovencev, kateremu sledi v bodoče kulturno politični razvoj na narodnih in jezikovnih temeljih, izgrajenih na sloga\tvu"U>.
* * *
Seveda bi bila zmotna misel, da v času pred letom 1906, ko je sloga dokončno razpadla, znotraj deklarativno enotnega političnega tabora ni prihajalo do trenj in nesporazumov med posameznimi političnimi strujami. Skozi celotno obdobje je bilo v zraku čutiti latentna nasprotja, tako da popolna enotnost in disciplina nista bili nikoli doseženi. Že takoj po sprejetju liberalnega šolskega zakona leta 1869 in v okviru takratnih gibanj za in proti konkordatu so se pokazali različni pogledi na organiziranost šolstva med slovenskimi politiki. Uradna politika štajerskih Slovencev, ki je bila večinsko konservativno usmerjena, je zakonu oporekala in zahtevala "krščansko" šolo. Narodnjaki (liberalci) pa so zakon podpirali, vendar se v globlji spor s konservativci takrat še niso želeli niti mogli spuščati, ker jim je bila ideja sloge pomembnejša, hkrati pa so se zavedali političnega vpliva katoliškega tabora11.
Pravi razcvet je sloga doživela v času Taaffejeve vlade (1879- 1893), zato pretresov v slovenskem taboru na Štajerskem vsaj na zunaj ni bilo zaznati. Ponovno pa se pojavi nevarnost razpada koalicije v letih 1892-1894, ko je mariborski Slovenski gospodar objavil nekaj ostrih kritik na račun dijaške Vesne, ki je v teh letih izhajala v Celju. Na Štajerskem sta se takrat že oblikovali dve skupini; v Mariboru krščansko socialni tabor (Slovenski gospodar), v Celju pa narodno liberalni tabor (Domovina). Oba sta javnosti (svojim pristašem) občasno že prinašala svoje poglede na aktualne družbene
probleme, ki so se bistveno ločili od skupno deklariranih stališč Slovenskega političnega društva.
Zelo resen napad na enotnost štajerske politike pomenijo tudi dvojne volilne kandidature, ki so se po letu 1895 pojavljale vse pogosteje. Prva se je pojavila leta 1896 v brežiškem volilnem okraju, ko je na deželnozborskih volitvah ob uradnem kandidatu Žičkarju kandidiral tudi narodno liberalni predstavnik Balon12. Velik odmev je imela tudi dvojna kandidatura pri državnozborskih volitvah v splošni kuriji leta 1897, ko sta si stala nasproti uradni kandidat slovenske stranke J. Žičkar in liberalni protikandidat D. Hribar1 \ Povsem enako situacijo so prinesle prve državnozborske volitve v dvajsetem stoletju, leta 1901, ko je bil D. Hribar ponovno poražen u.
Istega leta (1901) je bilo še več znamenj, ki so nakazovala, da se slogi čas izteka, vendar še nihče ni hotel prekoračiti političnega Rubikona in usodno prekiniti z dotakratno obliko političnega delovanja. Že omenjene volitve so dobile svoj epilog v državnem zboru, kjer so se slovenski poslanci s Štajerske, čeprav člani iste stranke, vključili v različne poslanske klube. Berks in Žičkar sla vstopila v Šušteršičev Slovanski centrum, Ploj in Robič pa v Hrvaško-slovenski klub, kar je v štajerskem katoliškem taboru povzročilo veliko ogorčenje in še aktivnejše politično profiliranje13.
Katoliški tabor, v katerem je doraščala generacija "treh risov"16, posebno politično genialna osebnost dr. Antona Korošca, je vse bolj napadal narodno liberalno misleče štajerske politike, hkrati pa tudi zavračal politiko sloge. Mariborska politična skupina je že bila prepojena s Krekovimi načeli in to naziranje je hotela prenesti tudi na Spodnjo Štajersko. Med najbolj prodornimi politiki v mariborskem okolišu je bil že omenjeni dr. Anton Korošec, ki je junija 1901 na ustanovnem zboru Katoliškega političnega društva v Slovenski Bistrici prvi javno in zelo ostro kritiziral tedanjo slovensko uradno politiko na Štajerskem, "češ da je brez vodstva, brez smeri, brez načel, a poslanci brez stikov z ljudstvom"11. Na istem mestu je prvič tudi javno zahteval ustanovitev katoliško slovenske kmetijske stranke18. Tudi njegovo pismo dr. I. Dečku, ki ga je napisal jeseni 1901, ima podobno politično težo, kajti v njem je zahteval, da v odbor celjske Zveze slovenskih posojilnic pride tudi kakšen duhovnik, češ da to zahteva spremenjeno politično razmerje na Spodnjem Štajerskem19.
Nastopi dr. Antona Korošca in njegovih somišljenikov so povzročili živahnejše gibanje v obeh političnih skupinah Slovenskega političnega društva, kar se je pokazalo že na deželnozborskih volitvah naslednje leto. Na volitvah je bilo postavljenih več dvojnih kandidatur, najmarkantnejša pa v ljutomerskem kmečkem volilnem okraju, kjer sta kandidirala liberalec Kočevar in klerikalec dr. Korošec. Volilni rezultati so zmago prisodili liberalnemu kandidatu, za poraz dr. Korošca pa so v katoliškem taboru krivili mariborskega škofa Napotnika, ki naj bi onemogočil njihovega kandidata20.
Po porazu na volitvah je Koroščeva skupina svoje moči usmerila predvsem na družbeno in prosvetno delovanje in si s svojimi rezultati kmalu pridobila zaupanje med
kmečkimi množicami po vsej Štajerski. Hkrati je bil to tudi čas, ko je Celje kot politično središče slovenske Štajerske ugašalo, njegove pozicije pa so prevzemali v Mariboru.
Voditelji katoliškega tabora so svoje politično delovanje ponovno intenzivirali v letu 190521. Ko se je jeseni politično življenje razživelo (gibanje za spremembo volilnega reda), so podprli preimenovanje kranjske Katoliško-narodne stranke v Slovensko ljudsko stranko . Sprememba imena ni imela samo formalnega, ampak tudi vsebinski pomen, kajti glavni namen preimenovanja je bila združitev vseh katoliško usmerjenih strank v slovenskih deželah v eno stranko z enim vodstvom23. Namene in cilje združene stranke nam zgovorno pokaže pisanje Slovenskega gospodarja ob tem dogodku: "Sedaj, ko je po imenu stranka postala stranka slovenskega ljudstva, naj tudi v dejstvu postane voditeljica našega naroda ne samo na Kranjskem, ampak po vsem Slovenskem ter naj brani krepko in odločno, kakor je bil ves dosedanji njeni nastop, pravice celokupnega slovenskega naroda"24. Jasno je, da je bila v tem primeru politika sloge enostavno odveč. Sprejeli bi jo verjetno le, če bi se koalicijski partnerji (liberalci) v vseh vprašanjih podrejali večini. To pa je že nekaj časa imel katoliški tabor.
Dogodki, ki so si sledili, so napovedovali novo obdobje v zgodovini Slovencev na Štajerskem. Že leto 1906 je poleg mnogih naravnih ujm v zimskih in poletnih mesecih ter številnih potresov na Kozjanskem in v Posavju prineslo pretrese tudi v družbeno in politično življenje štajerskih Slovencev. Spori ob porajanju novega volilnega reda in nadomestnih državnozborskih volitvah so sodu dokončno izbili dno. Nastali sta novi stranki, ki sta dokončno pokopali Slovensko politično društvo in kot milni mehurček se je razblinila želja še vedno močnih privržencev sloge, da bi politika štajerskih Slovencev še naprej temeljila na enotnem programu25. Dogodki ob in po nadomestnih državnozborskih volitvah maja 190626 so pokazali, da je slogaška politika postala apatična in nevzdržna, kajti prvaki obeh slovenskih političnih smeri na Štajerskem so
že dolgo le navidezno slogo dokončno položili v grob-7.
* * *
Do maja 1906 se na Štajerskem še ni javno govorilo o razkolu, vendar so se spori v tisku nenehno stopnjevali. Nemalo sta k temu prispevala tudi Slovenski narod in Slovenec, saj sta priobčila kar nekaj člankov, ki so tako ali drugače razvnemali čustva štajerskih Slovencev. Slovenski gospodar, glasilo štajerskega katoliškega tabora, je pisanje Slovenca spremljal s simpatijami, celjska Domovina pa je še vedno vehementno zagovarjala politiko sloge in zavračala očitke strankarsko opredeljenih slovenskih listov. Njena politična orientacija je jasno razvidna, saj je večkrat priznala, da ne piše v imenu "kakega politika, ampak v obrambo sloge"'*. Vsebina njenih člankov je bila polna kritik na račun tistih, ki so razbijali enotno politiko štajerskih Slovencev. Kritikam ni ušel niti mariborski katoliški tabor, saj ga je Domovina posredno obtoževala, da izrablja "slogoljubnost štajerskih Slovencev"29. Obtožbe je mariborska skupina s spretno politiko zavračala, in sicer preko lista Slovenec, kjer so Domovino označevali za neresno liberalno trobilo in razbijalko sloge.
Podobno merjenje moči in političnega utripa lahko srečamo tudi v naslednjih poletnih mesecih, pri čemer je bil Slovenski gospodar izrazito strankarsko obarvan in je skoraj v vsaki številki seznanjal svoje bralce o podlostih in renegatstvu narodnjakov, ki jih je primerjal z madžaroni na Hrvatskem. Ze v zahvali volilcem konec maja je dr. Korošec nakazal, kakšno politiko bo vodil proti "fanatiziranim slovenskim liberalcem . Sodeč po izjavah, so se v štajerskem katoliškem taboru odločili, da gredo svojo pot, ne glede na ceno, ki jo bo novi politični kurs zahteval. Prav nasprotno pa je Domovina štajerske Slovence še naprej opozarjala na istovetnost interesov slovenskega naroda, pri čemer ni bilo pomembno, ali ljudje nosijo "duhovniški ali posvetni ovratnik"31. Svoje odklonilno stališče je pokazala tudi do slovenske politike na Kranjskem; očitala ji je bratomorni boj. "Ker so Kranjci daleč zavozili v stran potov, ki nas edini morejo pripeljati do blagra, se jim moramo zoperstaviti in ustrojiti svojo taktiko in strategijo po svoje", je pisala Domovina in se hkrati zavzemala, da bi iztrebili "nemoralno orožje ljubljansko'32. Odnos do sloge je imela še vedno nespremenjen, vendar je njeno ohranitev že izražala s pogojniki, kajti: "Sloga v zvišenem pomenu bcxie nam ostala, ako se v bratoljubju razgovorimo, kakor dozdaj"33.
Veliko vroče krvi je povzročil Slovenski narod, ko je predlagal, da bi na Štajerskem morali ustanoviti Cisto slovensko stranko, ki bi dala slovenski politiki nov zagon. Po Narodovem predlogu bi stranka temeljila na narodno liberalnih načelih in bi se borila "proti farjem" in proti obstoječim "oderuškim slovenskim denarnim zavodom. Proti predlogu je odločno nastopila samo Domovina, ne pa tudi Slovenski gospodar, kar bi lahko pričakovali glede na očitno provokacijo kranjskih(?) liberalcev. Domovina je predlog samozavestno in očitajoče zavrnila z besedami: "Vsa opisana stvar vnovič kaže, kako malo resnobe in priznanja dejanskih razmer in potreb se nahaja pri naših velikih listih. Eden požira farje kar cele, drugi si izmišlja hudobije liberalcev in jih dokazuje z znanimi mu neresnicami. Tako se ujedavajo in morijo slovenski časnikarski voditelji med seboj, sovražniki slovenstva pa se smejejo in delajo z nami kar hočejo"35.
Kljub temu, da so nenehno pozivali na ohranjanje enotnosti v slovenskem taboru, so slogasi vse bolj izgubljali svoje pozicije v štajerski politiki. Kopja med političnimi veljaki so se poleti začela lomiti tudi v zvezi s šolskimi počitnicami na ljudskih šolah. Ta, sicer marginalna zadeva, je razgibala pristaše obeh slovenskih političnih struj na Štajerskem. Spor se je odražal v zahtevi voditeljev katoliške struje, da bi šolske počitnice prestavili v jesenske mesece, ko je na poljih največ dela in bi kmetom prišla prav tudi pomoč njihovih šoloobveznih otrok. Narodno liberalni politiki so bili seveda proti temu predlogu in so se zavzemali za ohranitev počitnic v poletnih mesecih36. V teh zahtevah se je jasno pokazala nespravljivost štajerskih politik, kajti obe struji sta trmasto vztrajali pri svojih zahtevah, poskusa po kompromisni rešitvi sporne zadeve pa zaradi načelnih stališč ni bilo.
V isti kontekst lahko uvrstimo tudi spor pri nadomestnih deželnozborskih volitvah v brežiškem volilnem okrožju37, kjer sta obe politični skupini ponovno postavili vsaka svojega kandidata. Domovina se v takratno predvolilno borbo ni spuščala in je volilcem samim prepuščala odločitev, koga voliti, kajti oba kandidata je imela za svoja, narod-
na38. Katoliškemu taboru seveda načelna drža Domovine na temelju slogaštva ni ustrezala, ker tako niso imeli nasprotnika, s katerim bi opravičevali svojo razkolniško politiko. Zato so brez sramu napadli celjski list z liberalnimi hinavci in napovedovali: "Tudi naša ljudska struja bo morala kmalu razviti svojo zastavo, kakor je to storila že liberalna v Celju, ampak v boj ne bo šla s hinavščino, ampak z odkritostjo in poštenostjo" . Svoj brezkompromisni boj so kazali tudi ob predstavitvi obeh kandidatov za omenjene volitve. Svojega kandidata dr. Jankoviča, najpomembnejšega zaupnika na Kozjanskem, so predlagali zaradi njegove politične drže, predvsem pa zato, "ker je vera sveta reč, liberalna nevera pa stud in gnus", je zapisal Slovenski gospodar40. Vse to so ponovili, ko so narodno liberalnega kandidata Kuneja označili za "brezverca, renegata liberalnoštajercijanske naveze, liberalnega goljufa in neizobraženca"41.
Če še lahko to medijsko merjenje mišic med posameznimi političnimi strujami označimo za prazno besedičenje in natolcevanje, pa to ne moremo več trditi za dogodke, ki so se zgodili po III. katoliškem shodu, ki je bil v Ljubljani avgusta 190642. Na shodu, ki so se ga udeležili številni Štajerci, je imel govor tudi dr. Korošec, v njem pa analiziral vzroke za slab položaj kmeta na Slovenskem. Za glavnega krivca propadanja kmečkega stanu je označil liberalizem, zalo je pozval: "Zboljšanje kmečkega stanu se ne da doseči brez boja, zato mora kmet napadati nasprotne trdnjave (beri liberalne) in na njih naviti kmečke zastave, na katerih bi se bleščal sveti križ, pod njim pa zapisane vse zahteve in želje kmečkega prebivalstva"43. Delo katoliškega shoda je bilo sicer osiromašeno, ker so ga bojkotirali koroški Slovenci44, vendar je imel toliko večjo pomensko vrednost za štajersko politiko, kajti vsebina shoda je pomenila dokončen prelom in štajerski narodnjaki so že pričeli snovati program za svojo novo stranko, s katero bi tudi formalno prekinili odnose s "štajerskimi klerikalci", kot so imenovali svoje nasprotnike.
Osnutek programa so predstavili v knjižici Štajerski Slovenci, kaj hočemo, ki jo je napisal Vekoslav Spindler, takratni urednik Domovine45. Vsebina je bila dokaj izčrpna, saj so opredelili večino stvari, ki so v tistem času dajale ton političnemu življenju. Iz osnutka programa je moč razbrati, da je bil glavni namen bodoče stranke zbrati vse svobodoljubne Slovence, ki bi prekinili z oporlunističnim obnašanjem dotedanjih politikov in s svojim delom okrepili slovensko ljudstvo v prosvetnem in gospodarskem pogledu ter dosegli "čimvečjo politično svoboda"4'1. Glavno vodilo stranke je bila "krepitev narodnosti, kot njihovo najvišje načelo". Zahtevali so "Zedinjeno Slovenijov kateri bi bili združeni vsi Slovenci, tudi prekmurski. Zedinjeno Slovenijo so si zamislili kot samostojno politično enoto v okviru Avstrije, ki bi imela svoj parlament, vlado v Ljubljani4 , uradni jezik pa bi bil na vseh "inštancah" slovenski4 . Obljubljali so tudi boj za pravo narodno politiko49, ki bi temeljila na enakopravnosti vseh štajerskih stanov in slojev ter političnem pluralizmu, kajti zavračali so gonjo proti drugače mislečim sonarodnjakom . Političnim predstavnikom štajerskih Slovencev v deželnem in državnem parlamentu so napovedali polaganje računov za njihovo delo: "Klicali bomo poslance vsak čas na strog odgovor, ker so voljeni od nas; in če so prevzeli breme, če so prevzeli odgovornost, naj ne smatrajo tega za puhlo čast, ampak za sveto dolžnost napram narodu, za življenjsko delo, od katerega nam imajo polagati račun"51.
Poseben in velik pomen so namenili šolskemu vprašanju, temi, ki je bistveno prispevala k razkolu v štajerski politiki. Liberalci so se zavzemali, da bi šola vzgajala samo za življenje, torej za nadaljnje praktično delo vsakega posameznika32, pouk pa bi moral biti v celoti brezplačen in potekati izključno v slovenskem jeziku53. Za vsestransko in splošno izobrazbo, kot pogoj za obstanek in napredek naroda, so zahtevali lastni šolski svet za Spodnjo Štajersko 4 in slovensko univerzo v Ljubljani, ki bi vzgajala slovenske uradnike in profesorje55. Posebno pozornost so posvečali ženskemu vprašanju. Zahtevali so slovenske gospodinjske šole, ki bi ženam dale znanja iz domačega gospodarstva, vzgoje otrok in zdravstvenega področja56.
V osnutku programa seje pokazal tudi odnos narodnjakov do drugih političnih skupin. Mariborskemu katoliškemu taboru so očitali za narodnjake nesprejemljivo vključevanje verskega vprašanja v javno življenje in zahtevali spoštovanje svobode mišljenja, ki jim je bila večkrat kratena. Niso pa bili proti krščanskim naukom, saj so priporočali ljudem krščansko vzgojo, ki edino more dati smisel za nravno življenje57. Povsem drugačen, nespoštljiv odnos pa so pokazali do nemškutarjev: "Odkrit in neizprosen boj pa napovedujemo strupenemu vplivu tistih, ki so, rojeni od slovenskih mater, to pozabili, ki so kot navadni lumpje prodali svojo narodnost, svoj jezik za ničvredno čast, ki so postali zaničevalci slovenskega imena in slovenskega jezika, gnusni odpadniki svojega naroda">H. S tem poudarjenim zapisom so postavili na laž tudi svoje nasprotnike, ki so jim večkrat očitali celo paktiranje s štajercijanci, posebno ob nadomestnih državnozborskih volitvah.
Objavljen osnutek programa štajerskih narodnjakov je izzval v javnosti ostro reakcijo, ki sta jo vodila oba slovenska lista na Štajerskem. Domovina je označila program za istoveten slogaškemu, od katerega se razlikuje samo po tem, da hoče tiskati svoj strankarski list59. Podobno je ugotavljal tudi Slovenski gospodar, kije zapisal: "Zaradi narodnega programa se torej nova stranka gotovo ni ustanovila, kajti sicer bi vendar morala priti z novimi rešilnimi idejami"60. Oporekal je osnutku programa novosti na gospodarskem polju in označil bodočo novo stranko za "rabeljsko", s tem pa po lastnem mnenju razkril tudi njen glavni namen - "boj proti veri in osebam"61. Zaradi njene "protiverske vsebine" so svoje pristaše pozvali: "Ne cincajmo in ne odlagajmo z odločnim nastopom proti novi stranki. Za tak pristop pa je tudi nam potrebna organizacija" (beri stranka)''". S tem so javnost posredno obvestili, da se bodo tudi v štajerskem katoliškem taboru morali strankarsko organizirati.
Ob koncu septembra so štajerski narodnjaki končno prešli od besed k dejanjem, saj so v Narodnem domu v Celju sklenili ustanoviti novo stranko z imenom Narodna stranka za Štajersko63. Že izbira imena je bila pomembna, saj so s samim nazivom hoteli povedati, da bo stranka samostojna in ne bo odvisna od ostalih političnih skupin ali celo privesek katere od slovenskih strank, kot so jim večkrat očitali. Dr. V. Kukovec, vodilna osebnost novo nastajajoče stranke, je ravno zato razložil zaupnikom, zakaj so se odločili za ime Narodna stranka: "Nisem zato, da bi nosila stranka ime "neodvisna", čeravno bi to imelo pomen, ker bomo neodvisni od sedanjih voditeljev in Rima Kar se tiče naslova "napredna", ima ta naslov slab kredit, ker je liberalna stranka na Kranjskem
propadla, ime "čista", to^a ie že preveč osmešeno, čeravno bi bilo lepo, ker hočemo biti čisti politične korupcije">4.
Priprave so stekle in stranka je luč sveta končno zagledala 8. decembra 1906, ko je na ustanovnem zboru njen predsednik dr. Vekoslav Kukovec v uvodnem govoru oznanil rojstvo nove politične organizacije65. Novoustanovljena stranka seje odločila za svojo pot, kajti kompromisarska politika štajerske sloge ni več ustrezala potrebam slovenskega naroda. Z besedami, "ni več časa točiti solze po izgubljeni slogi in edinosti: bolje odprto, moško nasprotst\>o, nego umetna in neodkritosrčna edinost"66, je dr. Kukovec svojim političnim nasprotnikom povedal, da nova liberalna stranka ni več pripravljena na restavracijo sloge, ki bi temeljila na katoliškem programu. Tako je pobral vrženo rokavico, s katero mu je dr. Anton Korošec napovedal boj že v zahvali ob izvolitvi za državnozborskega poslanca*'7 in tudi v govoru na III. katoliškem shodu v Ljubljani68.
Na ustanovnem shodu so številni govorniki potrdili program stranke69, ki so ga objavili že v Spindlerjevi knjižici70 , in sestavili glavni odbor Narodne stranke. Vodstvo stranke je hotelo s svojim delovanjem zajeti celotno področje Spodnje Štajerske, zato so "deželo" razdelili na 26 okrajev, vsak pa je imel tudi svoj odbor, ki je bil neposredno podrejen glavnemu odboru stranke. Slednji je štel 40 članov in sicer 26 načelnikov okrajnih odborov, sedem odbornikov iz. Celja in okolice ter vseh deželnozborskih in državnozborskih poslancev, ki so bili pristaši Narodne stranke71. Sestava odbora je bila zanimiva in nam pove, da je bila liberalna stranka organizirana zelo centralistično, saj so s pomočjo sedmih "celjskih" odbornikov voditelji stranke želeli ohraniti politiko v svojih rokah oziroma na Celjskem.
Seveda se ob aktivnostih štajerskih narodnjakov tudi v katoliškem taboru niso dali uspavati. Njihova radikalna politika je vse pogosteje poudarjala potrebo po povezovanju slovenskih kmetov na Štajerskem, vendar še v okviru slogaške politike 2, za katero so se zavzemali, saj je bila že nekaj časa v celoti pod njihovim vplivom. Ko pa se je narodno liberalna skupina odločila, da ne bo več sodelovala v puhli slogaški politiki in je sklenila ustanoviti svojo stranko, tudi v Mariboru niso več čutili potrebe po zagovarjanju sloge, ampak so želeli ustanoviti svojo stranko.
Potrebo po ustanovitvi lastne stranke je Slovenski gospodar diskretno najavil že ob koncu septembra 1906. V komentarju, s katerim je označil nov politični moment, je zapisal: "Ustanovitev nove stranke (narodno liberalne) nas ni spravila iz duševnega ravnotežja. Potrebno pa je, da vsi oni, ki še prisegamo na dosedanji program štajerskih Slovencev tesno oklenemo drug drugega ter se zjedinimo v močno slovensko ljudsko stranko" '. S tem je posredno nakazal politiko bodoče stranke.
Jeseni, ko se je nova, narodno liberalna stranka šele konstituirala, je Slovenski gospodar objavljal vse več pozivov, v katerih so "kmetje" zahtevali svojo politično zvezo74. Skoraj v vsaki številki lahko prebiramo, kako velik pomen bi imela za kmetijstvo in kmeta samega nova kmetijska stranka.
Kocka odločitve je padla sredi novembra 1906, ko je Slovenski gospodar objavil: "Vsled vaše želje se snuje Kmečka zveza za Slovensko Štajersko, v kateri boste združeni zahtevali svoje pravice"7"\ Tako je štajerski katoliški tabor objavil ustanovitev svoje stranke, ki pa je morala na formalni nastanek počakati še dobra dva meseca. V tem času je dr. Korošcu kot idejnemu vodji gibanja uspelo zbrati več posameznih osebnosti, ki so se bile pripravljene s skupnim bojem upreti naletu liberalizma na slovenskem Štajerskem7'5. S pomočjo J. E. Kreka so konec novembra preoblikovali mariborski pododbor Slovenske krščansko socialne zveze v samostojno Slovensko krščansko socialno zvezo za Štajersko, ki je slaba dva meseca formalno nadomeščala stranko77.
Priprave za oblikovanje samostojne krščansko socialne stranke so bile torej končane sredi januarja 1907. Ustanovni zbor seje odvijal 21. januarja v mariborskem Narodnem domu. Zbralo se je okrog petsto ljudi, ki so prisostvovali ustanovitvi Slovenske kmečke zveze, stranke, katere program je temeljil na agrarnem, narodnem in krščanskosocialnem vprašanju. Vlogo nove stranke so v svojih emocionalnih in demagoških govorih pojasnili njeni številni prvaki78. Dr. Korošec je v svojem govoru izrekel dokaj ekstremno zahtevo, češ da se mora Slovenska kmečka zveza postaviti na strogo verska stališča in "kdor tega noče priznati, je po pravilih izključen iz kmečke zveze"19. Tako je označil neomajno in trdno smer strankine politike. Podobno politično smer stranke je zagovarjal tudi kozjanski zdravnik F. Jankovič, ki je izjavil: "Slovenska kmečka zveza ne bode samo narodna, ampak tudi katoliška in ne bo trpela v svoji sredi omahljivcev"H<>.
Že iz samih govorov vodilnih osebnosti nove stranke lahko razberemo, da je bil njen namen uvesti politiko, kakršna je na Kranjskem vladala že od srede devetdesetih let preteklega stoletja. Kmečko vprašanje je pri vsem tem bilo drugotnega pomena, čeprav so se zanj deklarativno zavzemali. Takšno oceno je v svojih komentarjih objavila tudi celjska Domovina, ki se je še vedno zavzemala za slogaško politiko: "Pri nas so se z ustanovitvijo SKZ (Slovenska kmečka zveza) postavili na tako verska stališča in to versko stališče tako strogo povdarja, da izključujejo že temeljne pravice vsacega, ki bi se po svoji vesti in prepričanju ne mogel postaviti na njih strogo katoliško stališče. Po tem je pač treba reči, da je ustanoviteljem stranke šlo v pr\>i vrsti za to, da ustanovijo katoliško politično društvo in da jim je kmetsko vprašanje kot stanovska organizacija le postranska stvar"Hl.
07
Program stranke , ki so ga na shodu sprejeli, je temeljil izključno na socialnih in gospodarskih načelih, seveda s poudarkom na katoliških naukih. Nacionalnega vprašanja v program niso zapisali, odražal pa se je v prvih dveh postavkah. Gospodarske točke programa so izražale predvsem zahteve po protekcionizmu domačega kmetijstva in povezovanju slovenskega kmeta na Štajerskem v zadruge. V socialnih točkah pa je bilo mogoče zaslediti zahteve po socialnem zavarovanju kmečkega ljudstva ter zavarovanju kmetijskih pridelkov, zemljišč in objektov. Veliko pozornosti so posvetili tudi šolskemu vprašanju. Zapisali so zahteve za skrajšanje šolske obveznosti na pet let in prestavitvi šolskih počitnic v jesenske mesece. V zameno za skrajšanje šolske obveznosti pa so predlagali nadaljevalne in nedeljske šole, ki naj bi jih obiskovali predvsem tisti, ki ne bi nadaljevali šolanja in bi ostali na kmetijah8 .
Ustanovni zbor je oblikoval tudi odbor stranke, v katerem je delovalo deset odbornikov in njihovih pomočnikov iz vseh delov Spodnje Štajerske. Prvi predsednik stranke je posta! deželnozborski poslanec F. Roškar84, dr. A. Korošec pa je dobil uradno samo funkcijo odbornika, čeprav je formalno vodil stranko. S tem so bili ustvarjeni pogoji za delovanje stranke, ki se je že v prvem letu delovanja razvila v najmočnejšo stranko na Spodnjem Štajerskem. Njen nastanek so pospremili naslednji verzi, iz katerih jasno odseva želja po političnem primatu na Spodnjem Štajerskem:
"Kmečka zveza stopi na dan, z deteta naj zraste velikan, da važen kmečki stan nikdar ne bo teptanF
Poslej sta stranki "ločeno marširali", sodelovanje pa tudi po ločitvi duhov ni povsem zamrlo, posebno ne pri občinskih volitvah v nacionalno ogroženih krajih. Drugače je bilo pri državno - in deželnozborskih volitvah, kjer enotnega ali povezanega nastopa štajerskih Slovencev ni bilo več zaslediti8().Tudi pri državnozborskih volitvah, ki so bile razpisane za maj 1907 na osnovi novega volilnega reda, se novi slovenski stranki o delitvi mandatov nista bili sposobni sporazumeti, zato sta postavili svoje kandidate87. Vzrok za neenotno nastopanje lahko iščemo predvsem v Slovenski kmečki zvezi, ki ni bila več pripravljena sodelovati z narodnjaki zaradi zavesti o svoji politični (pre)moči. Volitve so na Spodnjo Štajersko res prinesle novo razmerje sil, saj je Slovenska kmečka zveza s petimi poslanci doživela veliko zmago, naprednjaki pa le z dvema katastrofalen poraz88.
Po političnem razhodu sta morali obe politični stranki na novo organizirali tudi svoja društva in zveze. Narodna stranka je v celoti prevzela obstoječe gospodarske in kulturne organizacije. Pri tem so starejše može, vajene slogaške politike, deloma odrinili iz strankinih društev in zvez, so pa še eno leto izdajali list Domovino in v njem objavljali svoja stališča. Mlajši, ki so prevzeli narodno delo, so zaradi večje medijske prodornosti začeli izdajati svoje strankarsko glasilo z imenom Narodni list8 V strankarske vode so zaplule tudi organizacije, ki so slovele kot nadstrankarske (Sokol, Družba Sv. Cirila in Metoda), kajti kljub svoji nepolitični organiziranosti so bile bolj povezane z Narodno stranko kot s Slovensko kmečko zvezo9
Zaradi teh vzrokov je morala Slovenska kmečka zveza ustanoviti svoje organizacije, na katere se je lahko opirala pri utrjevanju svojega položaja med ljudstvom. V veliko pomoč je bila stranki duhovščina, ki je pri organizaciji pomagala. Ze septembra 1906 so ustanovili svoj lasten denarni zavod Ljudsko posojilnico in Zadružno zvezo, ki je imela namen združevati krajevne zadruge. Za delovanje na kulturno-prosvetnem področju so ustanovili Prosvetno zvezo, telovadna organizacija Orel pa je krepila fizično kondicijo pristašev Slovenske kmečke zveze91.
Ob tem konfuznem političnem stanju na Spodnjem Štajerskem, ki je bilo plod nepovezanosti slovenske politike, ne smemo prezreti poskusa slogaško usmerjenih
politikov, da bi za vsako ceno povezali štajerske Slovence vsaj v nekaterih stvareh, ki so bile za narod vitalnega pomena. V času, ko je že bilo jasno, da bo prišlo do razkola sloge, so nekateri politiki vse bolj glasno zahtevali ustanovitev Narodnega sveta za Štajersko kot nadstrankarske organizacije. Prve javne zahteve po ustanovitvi skupnega slovenskega političnega telesa srečamo že v letu 1906 posebno v Celju, ko je politično društvo Naprej celo organiziralo shod, kjer so posvetili posebno točko dnevnega reda tudi tej problematiki, toda takrat zaradi subjektivnih ovir tega vprašanja niso rešili
Več uspeha so imeli novembra 1906 v Mariboru, ko so se sestali slovenski deželni in državnozborski poslanci s Štajerske ter sklenili ustanoviti Narodni svet, v katerem bodo privrženci obeh meščanskih strank93. Konkretno pobudo poslancev sta oba slovenska štajerska lista sprejela z navdušenjem. Slovenski gospodar je Narodnemu svetu npr. pripisoval velik pomen, ker je v njem videl možnost, da se oblikuje "jednoten osredni volilni odbor za bodoče državnozborske volitve"94. Tudi Domovina je gledala na ustanovitev Narodnega sveta z velikim navdušenjem, saj je v njem videla možnost nadaljevanja sloge na Spodnjem Štajerskem. Kljub temu pa je izražala določeno skepso predvsem o možnostih sodelovanja v danem trenutku, ker katoliškemu taboru preprosto ni zaupala. V enem svojih uvodnikov je zapisala: "Živo potrebujemo organizacijo, ki bo kot vrhovna instanca delovala, odločevala in reševala le strogo-narodna vprašanja"95, to pomeni, tista specifična narodna vprašanja, "ki morajo biti skupna vsem strankam . Tik pred formalno ustanovitvijo Narodnega sveta pa je Domovina v strahu za usodo krovne organizacije štajerskih Slovencev svojo skepso še povečala: "Kdor čita poročilo o Narodnem svetu, si mora misliti, da se tudi iz tega za nas vitalnega vprašanja ne bo izkuhalo ničesar. Seveda, med seboj smo trdobučni do skrajnosti, proti tujcem pa ponižni in hlapčevski, da je človeka sram. Alipiškavi narodnjaki ali slabi politiki, oboje je isto"91. Tako je Domovina kritično ocenila slovensko štajersko politiko in hkrati izrazila svoje videnje političnega delovanja v bodoče: "Ločeno marširati, a skupno se boriti, je edina prava in potrebna taktika. . . Vstran vso hinavsko, nečisto in nemoralno, olikanca nevredno politiko: bojujmo se častno in pošteno, ohranimo si čiste roke in nastopajmo tako, da se bomo kot nasprotniki spoštovali: le takemu nasprotniku se poda roka v spravo ali združenje k skupnemu boju, ko to trenutek zahteva">H.
7. februarja 1907 so na zahtevo vseh slovenskih deželnih in državnozborskih poslancev s Štajerske ponovno sklicali zaupni shod". Na shodu so sklenili, da bodo v roku dveh tednov organizirali ustanovni zbor Narodnega sveta. Potrdili so tudi pravila sveta in predlagali, da bi na prihodnjih državnozborskih volitvah nastopili enotno in v ta namen sestavili osrednji odbor100. Temu so nasprotovali predstavniki Slovenske kmečke zveze (še pred nekaj meseci zagovorniki skupnega nastopa, glej opombo 93), ker so bili mnenja, da imajo liberalci prevelike zahteve. Tako je propadel poskus skupnega nastopa, saj je Slovenska kmečka zveza napovedala samostojen nastop na državnozborskih volitvah11".
Tudi prva seja Narodnega sveta 20. aprila 1907 v knjižnici celjske čitalnice ni potekala v optimističnem ozračju, ker se seje ni udeležil dr. Anton Korošec, prvak Slovenske kmečke zveze. Kljub temu so na osnovi paritete izvolili za predsednika sveta dr. Jura
Hrašovca (slogaša), za tajnika dr. Antona Korošca (Slovenska kmečka zveza) in za blagajnika dr. Vekoslava Kukovca (Narodna stranka). Sklenili so tudi, da Narodnega sveta oblastem ne bodo prijavili, ker nima funkcije društva, ampak le nekakšne zveze Dr. Kukovca so obvezali, da izdela resolucijo, v kateri bi zapisali minimalni program zahtev slovenskega naroda na Spodnjem Štajerskem in ki bi jo v imenu Narodnega sveta v državnem zboru prebrali štajerski poslanci103.
Resolucijo104 je dr. Kukovec predložil, svet pa sprejel na drugi seji Narodnega sveta sredi junija 1907. Celjska Domovina je poročala, daje Narodni svet sprejel resolucijo soglasno1 5, vendar se je izkazalo, da to ni res, kajti Slovenski gospodar, glasnik Slovenske kmečke zveze, je resolucijo napadel z vso ostrino106. Glavna kritika je bila namenjena prvi točki resolucije, v kateri je dr. Kukovec predlagal enoten poslanski klub za slovenske štajerske poslance v državnem zboru107. Slovenski gospodarje narodnjake obtožil, da so Narodni svet izkoristili v svoje namene in s tem izdali njegovo nadstrankarstvo. Povsem jasno je, da za Slovensko kmečko zvezo ni bil sprejemljiv nastop v enotnem poslanskem klubu, kajti ob prepričljivi volilni zmagi niso bili pripravljeni deliti sadov svojega uspeha s poraženimi narodnjaki. Zaradi omenjenega "liberalnega" manevra je Slovenska kmečka zveza tudi napovedala izstop iz Narodnega sveta108.
Druge seje Narodnega sveta se dr. Korošec ponovno ni udeležil, vendar tokrat iz "upravičenih razlogov", kajti istočasno je v Mariboru "po vročem volilnem boju" potekala prva seja Slovenske kmečke zveze, kjer so obravnavali še en "liberalni incident". Povzročil ga je dr. Ploj, ki je na državnozborskih volitvah kandidiral na listi Slovenske kmečke zveze, a je v državnem zboru pristopil k Jugoslovanski zvezi, kjer so bili združeni narod no liberalni poslanci iz slovenskih dežel, Istre in Dalmacije. Ostali slovenski poslanci, tudi člani Slovenske kmečke zveze, so se združili v Šušteršičev Slovenski klub109.
Dogodki okrog resolucije Narodnega sveta in afere Ploj so povzročili nove poteze kmečke zveze, ki so zadale odločilen udarec še zadnjemu poskusu ponovne vzpostavitve složne politike štajerskih Slovencev. Dr. Korošec je namreč napovedal definitiven izstop vseh članov Slovenske kmečke zveze iz Narodnega sveta1 Svoje dejanje so opravičevali v Slovenskem gospodarju, kjer so Narodni svet obtožili, da je prekoračil svoja pooblastila. In s kakšnimi argumenti so nastopili proti Narodnemu svetu? Dr. Korošec je odložil svoje mesto v Narodnem svetu zato, "ker se je isti začel vmešavati tudi v politiko naših strank in sicer na ljubo štajerskim liberalcem" .
Narodnemu svetu so ponovno očitali predlog, da bi v državnem zboru slovenski poslanci s Štajerske oblikovali enoten poslanski klub. Mariborski katoliški tabor je v predlogu oblikovanja skupnega poslanskega kluba videl le poskus liberalcev, da bi na ta način ublažili svoj prepričljiv volilni poraz. Zato niti ni čudno, da je Slovenska kmečka zveza reagirala zelo ostro in narodnjake obtožila, da so prav oni tisti, ki so razbili Narodni svet in tako prisilili kmečko zvezo, da odpokliče svoje predstavnike112. Ti so se pozivu odzvali.
Na izstop članov Slovenske kmečke zveze so takratni mediji različno reagirali, najbolj žolčno Domovina, ki je zapisala: "Klerikalci hočejo bili absolutni gospodarji, videti hočejo poleg sebe le pokorne sluge, ne trpijo pa ravnopravnosti tovarišev in sotrud-nikov" . Ostro kritiko so namenili tudi dvolični politiki dr. Korošca, ki je prišla ob teh dogodkih do izraza: "Pokazal je s tem (izstopom iz Narodnega sveta), kako malo mu je za skupne narodne koristi Slovencev, kajti njemu je šlo edinole za zvezo z nemškimi in češkimi klerikalci. Pokazal je s tem, da mu ni nič za sklepe Narodnega sveta in s tem je dokazal, da on v Narodni svet ne sodi, ker njegove sklepe ignorira.1"
Izstop članov Slovenske kmečke zveze iz. Narodnega sveta je povzročil blokado v delovanju za narodne zadeve na skupnih, slogaških temeljih. Narod ni svet je tako ostal "nerojeno dete"ll\ saj zaradi načelne drže slovenskih politikov na Štajerskem, ki so se hitro naučili političnih igric svojih vzornikov s Kranjske, ni mogel zaživeti v obliki, kot so si jo zamislili njegovi pobudniki. Slovenska politika na Štajerskem je tako stopila na pot novega obdobja, v katerem sta novi politični stranki (pre)večkrat stali vsaka na svojem bregu, čeprav sta znali tudi še kasneje občasno, predvsem v kritičnih trenutkih, nastopiti v javnosti s skupnimi stališči. Tako se je še enkrat potrdila še kako resnična ugotovitev slovenskega zgodovinarja Vasilija Melika, da je z nevarnostjo za narod rastla tudi njegova politična enotnost116. Ta ugotovitev gotovo obvelja za večino primerov zadnjega desetletja pred prvo svetovno vojno.
Naj zaključim svoj tekst s citatom dela članka, ki ga je celjska Domovina objavila po ustanovitvi Slovenske kmečke zveze: "Prevozna doba se je začela z dovršitvijo volilne reforme ne le za celo Avstrijo sploh, ampak posebno za nas štajerske Slovence tudi vsled ustanovljenja nove stranke. To dejstvo se mi zdi tako dalekosežnegapomena, preobrat v našem političnem življenju tako markanten, da bo zgodovinar nehote moral postati in pričeti z letom 1907 - novo dobo! Tiste sloge, za katero se je tekom let toliko žrtvovalo, od leta 1907 naprej ni več; s tem dejstvom mora računati naša javnost in se torej ne gre več za "ali" ampak samo "kako" se bomo borili, da nas posledice tega boja ne bodo narodno slabile1,117.
Če povzamemo: začetki slovenske slogaške politike na Štajerskem segajo v sedemdeseta leta preteklega stoletja, ko so politično krmilo vodili intelektualci - narodnjaki, ki so svoje delovanje v celoti podredili razvoju slovenstva. Po ustanovitvi Slovenskega političnega društva leta 1882 se je politika sloge samo še okrepila, njeno obdobje pa je trajalo do prvih let našega stoletja, ko sta se ob menjavi generacij obe politični struji, narodno liberalna in krščansko socialna, profilirali in začeli kazati tendence po samostojnem nastopan ju. Dokler so bili politiki starega kursa, predvsem Lavoslav Gregorec in dr. Ivan Dečko, aktivni, je politika sloge še lahko živela, čeprav z občasnimi težavami, ki pa nikoli niso povzročile resnih pretresov. Po odhodu glavnih akterjev (ko se je zaključila "doba Ivana Dečka") pa so bili politiki sloge dnevi šteti, kajti slogaši s svojimi nazori in interesi niso znali reševati tem, ki so presegale gole okvire narodno jezikovnih problemov. V ospredje so silili problemi socialnega, gospodarskega in kulturnega značaja. Teh problemov se je začela lotevati mlajša generacija politikov, ki pa ni bila več pripravljena sklepati "puhlih kompromisov" kot njihovi predhodniki. Mariborsko
vodstvo je spodraščala generacija krščanskih socialcev, ki se je držala načel I. katoliškega shoda in Janeza E. Kreka (Korošec, Jankovič), celjsko vodstvo pa generacija narodnjakov (liberalcev), ki je zagovarjala načela mladočehov in ljubljanskih liberalcev (Kukovec, Spindler).
Spori med obema strujama so se zaostrovali in bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bodo tudi formalno prekinili odnose in začeli delovati samostojno. Že v prvih letih dvajsetega stoletja je bilo nekaj znamenj, da se bo to zgodilo, vendar je odločitev nastopila "šele" leta 1906. V enem samem letu seje zvrstilo toliko dogodkov, ki so razburjali prvake obeh političnih nazorov, da je politika sloge enostavno morala razpasti. Gibanje ob volilni reformi, nadomestne državnozborske volitve, nadomestne deželnozborske volitve (brežiški volilni okraj), III. katoliški shod v Ljubljani in še bi lahko naštevali, so tako sprli pripadnike obeh političnih garnitur na Štajerskem, daje bil edini izhod "ločeno marširati, a skupno se boriti", če parafraziramo pisanje Domovine ob razpadu sloge.
Na Spodnjem Štajerskem sta tako nastali dve novi slovenski stranki, ki sta krojili politično življenje štajerskih Slovencev. Že v prvem letu (1907) se je pokazalo, daje največ koristi od razkola imela Slovenska kmečka zveza, saj je z državnozborskimi volitvami postala najmočnejša stranka na Spodnjem Štajerskem, celjski liberalci (Narodna stranka) pa so doživeli prehud poraz, da bi lahko uspešnejše parirali svoji nasprotnici.
Izjalovil se je tudi poskus, da bi politiko sloge prevzel Narodni svet za Štajersko, ki so ga ustanovili februarja 1907. Čeprav so v odbor postavili predstavnike obeh političnih skupin, so člani Slovenske kmečke zveze sodelovanje prekinili, ker so bili prepričani, da je vpliv liberalcev v nadstrankarskem Narodnem svetu le prevelik glede na volilne rezultate zadnjih državnozborskih volitev. Z izstopom članov kmečke zveze je bil pokopan tudi poskus restavracije politične sloge na Štajerskem in začela seje "nova doba".
Opombe:__
1.	Fran j o Iiai, Doba Ivana Dečka, Prispevki k zgodovini Severovzhodne Slovenije, Maribor 1989, str. 65; glej tudi Franjo baš, K zgodovini narodnega Življenja na Spodnjem Štajerskem. Prispevki k zgodovini Severovzhodne Slovenije, Maribor 1989, str. 55.
2.	Hai, n. d., str. 65.
J. Cilj Slovenskega političnega drušna kot enotne politične organizacije Štajerskih Slovencev je bil "razširjati med slovenskim ljudstvom politično in gospodarsko izobraže\wije, vzbujati narodno zavesi, braniti narodne in državljanske pravice slovenskega naroda m pospeševati ustavni razvoj avstrijske države na krščanski podlagi". Več o tem glej: Baš, n. d., str. 66; Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 8.
4.	Josip Vošnjak je v govoru ob ustanovim Slovenskega političnega drušn-a dejal: "Poslanci potrebujemo pojasnil, zaslombe sploli; kamorkoli pogledamo, treba nam je političnega drušrva, treba složnega nastopanja". (Citirano po Bašu, n. d , str. 66.) S temi besedami je Vošnjak dejansko nakazal, zakaj je bila politična sloga na Spodnjem Štajerskem v tem času nujna.
5.	Baš, n. d , str. 65.
6.	Erjavec, n. d , str. 136.
7.	Baš, n. d., str. 71; Erjavec, n. d., str. 136.
8.	Franjo Baš. Pisma dr. Antona Korošca dr. Franu Jankoviču, Časopis za zgodovino in narodopisje 1970/1, str. 135.
9.	Baš, n. d III., str. 134.
10.	Bai, n. d , str. 65.
11.	Baš, n. d , str. 78.
12.	Metile, n. d , str. 392.
13.	Pri driavnozborskih \>olit\'ah sta si stala nasproti kandidat narodnjakov Dragotin Hribar in kandidat katoliškega tabora Josip Žičkar, dekan v Rajhenburgu (Brestanici). Razmere so bile hudo napete, saj je Slovensko politično društ\>o sprra postavilo za svojega uradnega kandidata D. Hribarja, njegovi kandidaturi pa so se odločno uprli v Mariboru. Spopad med strujama se je manifestiral zlasti v polemikah okoli vprašanja organizacije narodnega šolska. Po tem neljubem dogodku je Hribar kandidaturo umaknil, na njegovo mesto pa so postavili Žičkarja. Volilni rezultati so pokazali, ìa je velik del volilnega telesa kljub vsemu volil D. Hribarja. Prim. : Baš, n. d , str. 75.
14.	Melik, n. d , str. 275.
15.	Erjavec, n. d , str. 128-129.
16.	Silvo Kranjec je s tem imenom označil voditelje štajerskega katoliškega tabora (Aniona Korošca, Antona Jerovška in Franca Kovačiča), ki je zahteval ustanovitev samostojne katoliško slovenske kmečke stranke na Štajerskem. Glej: Slovenski biografski leksikon 1, str. 517.
17.	Erjavec, n. d , str. 130.
18.	Slovenski biografski leksikon 1, str. 517-520; Erjavec, n. d , str. 30.
19 Janko Oroien, Politični raz\'oj v Celju in celjski pokrajini od 1848 do 1918, Časopis za zgodovino in narodopisje 1971/2, Maribor 1972, str. 219.
20. Slovenski biografski leksikon 1, str. 517.
21 Feliks J. Bister, Anton Korošec - državnozborski poslanec na Dunaju, Slovenska Matica, Ljubljana 1992, str. 38. (Leta 1905 je Korošec končal bogoslovni Študij na graški univerzi s promocijo za doktorja bogoslovja. Njegova akademska izobrazba mu je oh vrnitvi v Maribor nedvomno veliko pripomogla k bolj treznemu političnemu ravnanju. Poprej brezkompromisno in večkrat preveč zaletavo ravnanje je "zamenjal' z jasno potegnjeno ločnico med vodili in ravnanji, kije v političnem delu nujno potrebna. Zatoni naključje, da je dr. Anton Korošec postal najpomembnejša politična osebnost na Slovenskem v prvi polovici dvajsetega stoletja. )
22.	Erjavec, n. d , str. 116. Katoliško narodno stranko so v Slovensko ljudsko stranko preimenovali 27. nov. 1905.
23.	Erjavec, n. d , str. 116.
24.	Slovenski gospodar, 23. 11. 1905.
25.	Baš, n. d III., str. 134.
26 O tem več: Branko Goropevšek, Nadomestne driamozborske volitve v splošni kuriji na Štajerskem 1906, Celjski zbornik 1992, str. 101-131.
27.	Erjavec, n. d., str. 136.
28.	Domovina, 25. 5.1906.
29.	Prav tam.
30.	Slovenski gospodar, 31. 5. 1906.
31.	Domovina, 18. 6. 1906.
32.	Prav tam.
33.	Prav lam.
34.	Domovina, 30. 6. 1906.
35.	Prav tam.
36.	Slovenski gospodar, 9. 10. 1906.
37.	V deželnem svetu so morali podobno kot v državnem zboru zapolniti mesto pokojnega poslanca Žičkarja. Zičkar si je kot uradni kandidat Slovenskega političnega društva mesto deželnozborskega poslanca priboril v kmečki kuriji brežiškega volilnega okraja leta 1902, ko je premagal liberalnega protikandidata Janežiča. (Vir: Melik, n. d , str. 392.)
38.	Domovina, 16. 8. 1906.
39.	Slovenski gospodar, 16. 8. 1906.
40.	Prav tam.
41.	Prav tam.
42.	Slovenski gospodar, 30. 8. 1906.
43.	Prav tam.
44.	Erjavec, n. d , str. 90-92.
45.	Vekoslav Spindler je bil odgovorni urednik Domovine do 3. septembra 1906, nato ga je zamenjal Ljudevit Furlan. (Glej: Domovina, 3. 9. 1906. )
46.	Vekoslav Spindler, Štajerski Slovenci, kaj hočemo?, Celje 1906, str. 1.
47.	Spindler, n. d , str. 34.
48.	Spindler, n. d , str. 2-6.
49.	Spindler, n. d , str. 6-9.
50.	Prav tam.
51.	Spindler, n. d , str. 10.
52.	Spindler, n. d , str. 25-26.
53.	Spindler, n. d , str. 29.
54.	Spindler, n. d , str. 27.
55.	Spindler, n. d., str. 29.
56.	Prav tam.
57.	Spindler, n. d., str. 24.
58.	Spindler, n. d , str. 33.
59.	Domovina, 26. 9. 1906 in 28. 9. 1906.
60.	Slovenski gospodar, 11.10. 1906.
61.	Prav tam.
62.	Prav tam.
63.	Domovina, 1. 10. 1906.
64.	Slovenski gospodar, 4. 10. 1906.
65.	Prav tam.
66.	Prav tam.
67.	Slovenski gospodar, 31. 6. 1906. (Korošec je v zahvali volilcem poudaril, da je bil izvoljen kot kandidat "treznomislečih in složnih spodnještajerskih Slovencev", vendar bo moral sedaj zaradi "fanatiziranih slovarskih liberalcev drugače uravnavati svoje korake". )
68.	Slovenski gospodar, 30. 8. 1906.
69.	Prav tam.
70.	Prim. : Spindler, n. d ; Domovina, 10. 12. 1906.
71.	Domovina, 10. 12. 1906.
72.	Slovenski gospodar, 4. 10. 1906. Ena od možnosti izključitve štajerskih liberalcev iz politike je bila tudi prevzem vseh ključnih položajev v takratnih skupnih organih slogaške politike.
73.	Slovenski gospodar, 4. 10. 1906.
74.	Pozivi so bili verjetno v večini primerov namišljeni, podobno kol v času nadomestnih držamozborskih volito', ko so "kmetje" z vseh koncev Spodnje Štajerske prav tako zasuli urednišnv Slovenskega Gospodarja in zahtevali dr. Antona Korošca za edinega kandidata.
75.	Slovenski gospodar, 15. 11. 1906.
76.	Erjavec, n. d., str. 279.
77.	Prav tam.
78.	Slovenski gospodar, 24. 1. 1907; Domovina, 23. 1. 1907. Dr. Korošec je zbrane udeležence pozval: "Le vkup, le vkup uboga gmajna". Dr. Jankovič pa je agitiral: "Vsi za jednega, jeden za vse".
79.	Slovenski gospodar, 24. 1. 1907.
80.	Domovina, 23. 1. 1907.
81.	Prav tam.
82.	Pravila Slovenske kmečke zveze za Štajersko, Založba društva, Maribor 1907,16. str. ; Slovenski gospodar, 24. 1. 1907; Domovina, 23. 1. 1907. Slovenska kmečka zveza si je v s\>oiem programu zapisala: 1. Voaiti ustavni boj za politične pravice, za gospodarsko blagostanje in za nravno čilost kmečkega stanu. 2. Braniti kmečki stan pred vsemi nevarnostmi, ki pretijo njegovemu obstanku in njegovi moči. 3. Buditi in razširjati samozavest kmečkega stanu, gojiti ljubezen do domače grude in ohraniti njegove dobre navade. 4. Vzbujali med kmeti zavesi vzajemnosti in jih prepričevati, da se morajo boriti vsi za enega in eden za vse. 5. Pospeševali zlasti gospodarsko izomiko kmečkega stanu. 6. Skrbeti, da se omeji preseljevanje kmečkih delavskih moči z dežele v mesta, trge in obrtne kraje. 7. Ustanavljali po možnosti in potrebi kmečke knjižnice, čitahiice in druga središča duševne probuie in prosvete kmečkega stanu. 8. Branili in utrjevali krščanskega duha v kmečkem stanu. 9. Gojiti ljubezen do slovenske zemlje iti slovenskega jezika ter braniti narodne pravice slovenskega ljudstva.
83.	Prav lam.
84.	Slovenski gospodar, 24. 1. 1907.
85.	Slovenski gospodar, 24. 1. 1907. Po pisanju Slovenskega gospodarja naj bi verze poslali kmetje iz Mislinjske doline, ki pa se zaradi oddaljenosti ustanovnega zbora niso mogli udeležiti.
86.	Erjavec, n. d , str. 280.
87.	Melik, n. d , str. 396-398.
88.	Orožen, n. d , str. 250.
89.	Prav tam.
90.	Prav tam.
91.	Prav tam.
92.	Domovina, 24. 4. 1906. Shod je bil organiziran prvenstveno zaradi žgočih vprašanj, ki so se na Štajerskem porajala ob gibanju zfl volilno reformo. Shodniki so večino časa namenili temu vprašanju, za točko o ustanovitvi Narodnega sveta za Štajersko pa jim je enostavno zmanjkalo časa.
93.	Orožen, n. d , str. 250.
94.	Slovenski gospodar, 29. 11. 1906. V iskrenost pisanja Slovenskega gospodarja velja podvomiti, kajti koraki Slovenske kmečke zveze v naslednjih mesecih so jasno pokazali, da so ob ustanovitvi Narodnega sveta držali figo v žepu.
95.	Domovina, 16. 1.1907.
96.	Prav tam.
97.	Prav tam.
98.	Prav tam.
99.	Slovenski gospodar, 14. 2. 1907.
100.	Ivanka Zajc-Cizelj, Spodnještajerski narodni sret, Celjski zbornik 1984, Celje 1984, str. 266; Domovina, 8. 2. 1907.
101.	Slovenski gospodar, 14. 2. 1907.
102.	Zajc-Cizelj, n. d , str. 267; Domovina, 20. 6. 1907.
103.	Prav tam.
104.	Zajc-Cizelj, n. d, str. 266.
105.	Domovina, 17. 6. 1907.
106.	Slovenski gospodar, 20. 6. 1907.
107.	Prav tam.
108.	Prav tam.
109.	Prav tam. (Glede ravnanja poslancev Slovenske kmečke zveze v državnem zboru so v odboru stranke 13. julija 1907 sprejeli resolucijo z naslednjo vsebino: "Odbor Slovenske kmečke zì'eze nalaga svojim poslancem %lede snovanja kluba, naj postopajo jednotno med seboj; v slučaju pa. da se ne osnuje skupen jugoslovanski klub, naj postopajo jednotno s poslanci Slovenske ljudske stranke iz Kranjskega in Sloge iz Goriškega, ki sta popolnoma sorodni po programu Slovenski kmečki z\-ezi. V vsem drugem puSča poslancem prosto roko. ")
110.	Slovenski gospodar, 27. 6. 1907.
111.	Slovenski gospodar, 20. 6. 1907.
112.	Prav tam.
113.	Domovina, 21. 6. 1907.
114.	Prav tam.
115.	Erjavec, n. d , str. 280.
116.	Melile, n. d , str. 262.
117.	Domovina, 6. 2. 1907.
Zusammenfassung
Das Ende der politischen Eintracht in der slowenischen Steiermark in den Jahren
1906-1907
Die Anfänge der slowenischen politischen Eintracht in der Steiermark reichen in die siebziger Jahre des vergangenen Jahrhunderts, als das politische Ruder in den Händen der Intellektuellen, Mitglieder der Nationalen Partei lag, die ihr Wirken zur Gänze der Förderung des Slowenentums unterordneten. Nach der Gründung des Slowenischen politischen Vereins (Slovensko politično društvo) im Jahre 1882 wurde die politische Eintracht noch zusätzlich gestärkt, ihre Zeit dauerte an in die ersten Jahre dieses Jahrhunderts, als sich anläßlich des Generationenwechsels beide politische Strömungen, die national-liberale und die christlich-soziale profilierten und die Tendenzen zu selbständigem Auftreten zu manifestieren begannen. Solange die Politiker der alten Richtung, allen voran Lavoslav Gregorec und Dr. Ivan Dečko, aktiv waren, konnte die politische Eintracht aufrechterhalten werden, obwohl mit zeitweiligen Schwierigkeiten, die jedoch nie starke Erschütterungen zur Folge hatten. Nach dem Abgang der Hauptakteure, als die "Ivan Decko-Ära" endete, waren die Tage der politischen Eintracht gezählt. Ihre Vertreter waren wegen ihrer Ansichten und Interessen nicht in der Lage, sich mit Themen auseinanderzusetzen, die den Rahmen der rein national-sprachlichen Probleme sprengten. Die Probleme sozialen, wirtschaftlichen und kulturellen Charakters drängten immer mehr in den Vordergrund. Mit diesen Problemen begann sich die jüngere Generation der Politiker auseinanderzusetzen, die nicht mehr bereit war, faule Kompromisse zu schließen, wie es bei ihren Vorgängern der Fall gewesen war. Die alte Mariborer Führung wurde durch die nachrückende Generation von Christlichsozialen ersetzt, die an den Prin-
zipien des 1. Katholikentages und denen von Janez E. Krek (Korošec, Jankovič) festhielt, die Celjer Führung aber durch eine Generation der Nationalen (Liberalen), die die Grundsätze der Jungtschechen und der Ljubljanaer Liberalen (Kukovec, Spindler) befürwortete.
Die Auseinandersetzungen zwischen den beiden Strömungen spitzten sich zu, und es war nur eine Frage der Zeit, wann sie die Beziehungen auch formal abbrechen und selbständig zu wirken beginnen würden. Bereits in den ersten Jahren des zwanzigsten Jahrhunderts gab es einige Anzeichen dafür, daß das eintreten würde, dennoch fiel die Entscheidung "erst" 1906. In einem einzigen Jahr folgten so viele Ereignisse aufeinander, die die Führer der beiden politischen Anschauungen aufregten, daß die "Politik der Eintracht" einfach zum Scheitern verurteilt war. Die Wahlreform-Bewegung, die Reichsratsersatzwahlen, Landtagsersatzwahlen (Wahlbezirk Brežice -Rann), der 3. Katholikentag in Ljubljana und anderes mehr, entzweiten die Vertreter der beiden politischen Lager in der Steiermark in einem Maße, daß der einzige Weg darin bestand, "getrennt zu marschieren, aber vereint zu schlagen", wenn man den Bericht über das Ende der politischen Eintracht im Blatt "Domovina" paraphrasiert.
In Untersteiermark entstanden so zwei neue slowenische Parteien, die das politische Leben der steirischen Slowenen maßgebend bestimmten. Bereits im ersten Jahr (1907) zeigte es sich, daß der Slowenische Bauernbund (Slovenska kmečka zveza) den größten Nutzen aus dieser Spaltung zog, ging er doch aus den Reichsratswahlen als stärkste Partei in Untersteiermark hervor, die Celjer Liberalen (die Nationale Partei) erlitten dagegen eine zu schwere Niederlage, um der Gegenpartei mit Erfolg entgegentreten zu können.
Auch der Versuch des im Februar 1907 gegründeten Nationalrats für Untersteiermark, die "Politik der Eintracht" weiterzuführen, schlug fehl. Obwohl Vertreter beider politischer Gruppen in den Ausschuß delegiert worden waren, brachen die Mitglieder des Slowenischen Bauernbundes die Zusammenarbeit ab, weil sie davon überzeugt waren, daß der Einfluß der Liberalen im überparteilichen Nationalrat doch zu stark war im Verhältnis zu den Wahlergebnissen der letzten Reichsratswahlen. Durch den Austritt der Mitglieder des Bauernbundes ist auch der Versuch einer Wiederherstellung der politischen Eintracht in der Steiermark gescheitert, und es begann ein Zeitabschnitt, den die Celjer "Domovina" in ihrem Leitartikel vom 6. Februar 1907 folgendermaßen bezeichnete: Mit der beendeten Wahlreform begann eine überaus wichtige Ära nicht nur für Österreich im allgemeinen, sondern für uns steirische Slowenen insbesondere, auch wegen der Gründung einer neuen Partei. Diese Tatsache scheint mir von so weitreichender Bedeutung, diese Wende in unserem politischen Leben so markant, daß der Historiker unwillkürlich innehalten und das Jahr 1907 zum Beginn einer neuen Epoche erklären wird. Die politische Eintracht, für welche jahrelang so viel geopfert wurde, existiert seit 1907 nicht mehr. Mit dieser Tatsache muß unsere Öffentlichkeit rechnen, und es geht also nicht mehr darum "ob", sondern nur "wie" wir kämpfen werden, damit die Folgen dieses Kampfes das nationale Wesen nicht schwächen.
SKB BANKA D.D.
Zanesljiva, kvalitetna in konkurenčna ponudba na tolarskem in deviznem področju
SKB banka nudi podjetjem:
1.	varno in donosno vezavo sredstev
2.	financiranje tekočega poslovanja
3- kratkoročno in dolgoročno kreditiranje projektov
4.	jamstva
5.	storitve
Kratkoročna in dolgoročna
posojila za najrazličnejše namene
Mednarodni plačilni promet Kreditni odnosi s tujino Poslovanje z občani
Vse dodatne informacije dobite v poslovalnicah SKB banke po vsej Sloveniji
SKB banka po vsej Sloveniji in v tujini
Bojan Himmelreich
SLOVENSKI ČLANI JUGOSLOVANSKE DELEGACIJE NA PARIŠKI MIROVNI KONFERENCI 1919-1920
V začetku januarja 1. 1919 so se v Parizu zbrale delegacije držav zmagovalk velike vojne 1914-1918 in s prvim plenarnim zasedanjem 18. januarja je s svojim delom pričela mirovna konferenca.1 Države udeleženke so se delile v dve skupini. Prvo, manjšo, je sestavljalo pet držav velesil: Francija, Velika Britanija, ZDA, Italija in Japonska. Te so si vse važne odločitve pridržale zase. Njihovi voditelji, t. i. Vrhovni svet, so ses-tankovali za zaprtimi vrati, držali v rokah vse niti in sprejemali dokončne odločitve. Druga večja skupina srednjih in manjših držav (skupaj 20), je imela na konferenci le omejene pravice. Njihovi predstavniki so mogli le predlagati ali obveščati Vrhovni svet ter sodelovati v komisijah in na plenarnih sestankih.
Kot majhna država je Kraljevina SHS delila usodo slednjih. Še več, v prvih mesecih zasedanja konference se je morala njena delegacija boriti še z dodatnim problemom, saj ni bila mednarodno priznana. Za novo jugoslovansko državo so bila na mirovni konferenci najpomembnejša vprašanja, povezana z določitvijo njenih meja. Njen cilj je bil pridobiti vsa ozemlja, naseljena s pripadniki njenih narodov, doseči čim boljše naravne meje in priključiti nekatera ekonomsko pomembna področja. Dejstvo, da bosta njene ozemeljske zahteve na konferenci spodbijali dve izmed članic antante (za slovenske kraje je pomenila veliko nevarnost zlasti Italija oz. londonski sporazum), je za Kraljevino SHS predstavljalo veliko težavo.
Pokazali so se še notranji problemi. Čeprav so Slovenci, Hrvati, Srbi in Črnogorci izdelali načrte svojih ozemeljskih zahtev proti sosedom, ni bilo priložnosti, da bi jih uskladili in tako je delegacija prišla v Pariz brez v državnem okviru koordiniranega programa. Stalna svarila zaveznikov, pozivi k zmernosti in odrekanju, kot tudi nasprotovanje Italije, so namreč v veliki meri zmanjšali možnost izpolnitve maksimalnih ozemeljskih zahtev. Znotraj delegacije Kraljevine SHS je zaradi predlogov o mejah prihajalo do velikih trenj, ki so včasih prerasla v prave spopade. Posamezni delegati so zastopali le interese krajev, iz katerih so prihajali.
Namen pričujočega članka je ugotoviti zastopanost in pomen Slovencev v delegaciji ter ugotoviti njihove odnose s Hrvati in Srbi v njej in vpliv le-teh na delo slovenskih delegatov.2
Vrstni red omembe narodov v imenu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je ustrezal sestavi delegacije. Nesporno premoč tako po številu kot v funkcijah so imeli Srbi, Hrvati so jim bili blizu, v najslabšem položaju pa so bih Slovenci. V delegaciji niso
imeli nobenega člana vlade, njihovo število in položaj v hierarhiji sta jima dajali možnost najmanjšega vpliva na odločitve (med sedmimi delegati so imeli dva: na četrtem in sedmem mestu).
Prisotnost Slovencev in Hrvatov na konferenci so s pridom uporabljale Kraljevini SHS sovražne države in skušale zmanjšati njen ugled ter s tem možnost uresničenja njenih zahtev. Italijani, ki so pretendirali tudi na obsežno slovensko ozemlje, so napadali južne Slovane in dokazovali, da so bili vedno prohabsburško usmerjeni. Ker se jugoslovanska delegacija ni mogla branili z objavami v časopisu, si je skušala poleg drugega pomagati z objavljanjem dokumentov, ki so pričali o naklonjenosti avstroogrskih Slovanov antantnim silam v vojnem času, o njihovem nasprotovanju vojni ter pomoči srbski in italijanski vojski.3 Vodilne sile na konferenci (z izjemo ZDA) dolgo niso priznale Kraljevine SHS in bivši avstroogrski teritorij, ki ji je pripadel, je bil obravnavan kot sovražnikovo ozemlje, Slovenci in Hrvati pa kot prebivalci premagane države. Po prizadevanju delegacije je konferenca to stališče spremenila šele konec marca 1919.
Zaradi italijanskega pritiska je bilo francosko in angleško časopisje ves čas konference nenaklonjeno ali celo sovražno razpoloženo do Slovencev. Medtem ko so objavljali članke, ki so imeli očiten namen očrniti avstroogrske Slovence in Hrvate, so odklanjali vse, kar jim je predložila jugoslovanska delegacija. Glavne pariške liste naj bi skoraj brez izjeme plačevale razne države/ Prepeluh v svojih spominih omenja časopisni članek, ki je pisal, da se konference udeležujeta prav tista (Zolger, Rybar), ki sta v času vojne delovala proti Italijanom in zaveznikom. List je citiral Rybarjev govor v dunajskem parlamentu iz poletja 1918, v katerem je poudarjal zvestobo dinastiji, zaradi katere so Slovenci opravili svojo dolžnost v vojni. Skupaj s hrvaškimi in bosanskimi vojaki so prelivali kri celo tedaj, "ko se je bilo treba boriti proti lastnim plemenskim bratom". Zito članek ironično sklepa, da bo "eden od nasledkov vojne torej ustanovitev kraljevine, kjer bodo Srbi, ki so se odločno borili proti habsburškemu cesarstvu, združeni s Hrvati in Slovenci, ki so to cesarstvo branili z največjim junaštvom" 6 Vzrok za takšen odnos časopisja gre iskati tudi v cenzuri, ki je upoštevala zavezništvo z Italijo in je bila ob pričetku dela konference zelo stroga. Primer je zaplemba številke glasila JO , ki je objavila etnografski zemljevid krajev, za katere seje potegovala Italija.7
Razen tega propagandnega pritiska so položaj Slovencev oteževale še druge stvari. V antantnih državah so le malo vedeli o Slovencih, njihovi zgodovini in njihovem tedanjem položaju. Za svetovno javnost so bili Slovenci neznanka. Od Jugoslovanov so bili na zahodu znani le Srbi in v manjši meri Hrvati, Slovenci in njihove narodne zahteve pa skoraj nič.
Najbolj naraven kandidat, ki bi v Parizu zastopal slovenske interese, se je zdel v tistem času dr. Anton Korošec. Zato je bil post festum ostro kritiziran, ker se dela konference ni udeležil. Ivan Sušteršič je izrazil ostre očitke na račun Korošca in celotne SLS, ki da je bila po prevratu najmočnejša stranka na Slovenskem, njen vodja pa predsednik Narodnega viječa v Zagrebu, ki je imel velik ugled tudi v Srbiji. S tem bi si lahko
zagotovil odločilen vpliv v delegaciji glede pogajanj o slovenskih mejah. Zaradi pasivnosti naj bi nosila SLS poglavitno krivdo za okrnitev slovenskih dežel, ki so prišle v Kraljevino SHS.s Vprašanje je, v koliki meri so ti očitki opravičeni (gotovo izvirajo iz užaljenosti bivšega voditelja SLS), saj smo videli, kdo in kako je na konferenci dejansko odločal in Koroščeva prisotnost gotovo ne bi znatno vplivala na položaj. Prav tako mu ne gre očitati pasivnosti, saj je svojo notranjo politiko v času boja za meje podredil temu problemu. S svojo podporo centralistično usmerjenim krogom, ki jo je dajal v imenu svoje stranke, je skušal doseči, da bi srbski politični krogi in vlada čimbolj pomagali pri reševanju slovenskih meja. '
Slovenski člani delegacije
Težko je ugotoviti natančno število slovenskih delegatov, trajanje njihovega dela in njegov obseg v okviru delegacije. Med njenim delom v Parizu so namreč ob različnih priložnostih i/, domovine naknadno klicali posameznike, ki so bili trenutno potrebni in so se tam zadržali le kratek čas. Delegata na mirovni konferenci sta bila pravzaprav le dva: Žolger in Rybar. Ostali so bili v funkciji ekspertov, svetovalcev in pomožnega osebja, vendar jih zaradi enostavnosti kar vse imenujemo delegate. Več avtorjev, ki so se ukvarjali z delom jugoslovanske delegacije, seje opiralo na seznam članov iz nekega dokumenta vojne misije delegacije, ki sta ga v celoti objavila Krizman in Hrabak Vendar ta seznam ne more biti uporabljen kot verodostojen vir, saj je le prepis vladne zamisli o sestavi delegacije iz decembra 1918, ki ni bila nikoli uresničena. Vsebuje namreč osebe, ki niso bile člani delegacije, na drugi strani pa izpušča mnoge, ki so to bili, med njimi tudi nekaj Slovencev.
Kot je bilo že omenjeno, se je število v delegaciji sodelujočih ves čas spreminjalo, zato se pri ugotavljanju njihovega stanja ne kaže opreti na en sam dokument, ki prikaže situacijo le v nekem določenem trenutku. Zato samo kot izhodiščno točko vzemimo seznam delegacije, izdan v Parizu. Sodeč po številu članov (110) je bil tiskan v začetku konference, saj seje število delegatov kasneje hitro manjšalo. Ta spisek omenja 21 Slovencev, ki naj bi ob njegovem nastanku delali pri delegaciji. Poimensko so to bili: dr. Ivan Žolger, dr. Otokar Rybar, dr. Niko Zupanič, Ivan Marija Čok, dr. Fran Kovačič, ing. Janko Mačkovšek, prof. Janko Pretnar, prof. Josip Ribarič, dr. Matija Slavič, Tomaž Šorli, dr. Leonid Pitamic, dr. Milko Brezigar, Ivan Jerman, Milko Kramer, Vekoslav Kisovec, dr. Ivan Švegel, dr. Bogumil Vošnjak, Ivo Šubelj, Bruno Hugo Stare, Drago Marušič in Alojzij Šušteršič. Za večino (18) od naštetih je po drugih virih razvidno, da so bili v Parizu najkasneje do konca februarja. Število 20, vendar brez imen, pa omenja tudi poročilo I. M. Čoka v Slovenskem narodu z dne 26. februarja. Omenimo še, da navedeni uradni seznam ni zajel dr. Miroslava Juvančiča, ki je bil v Parizu vsaj že v času Čokovega poročila.11
Cas, ki so ga našteti posamezniki prebili v Parizu, je zelo različen. Nekateri so ostali v delegaciji skoraj do njene razrešitve ali do kraja, (Žolger, Rybar, Šušteršič, Marušič, Juvančič, Stare), drugi do konca leta 1919 (Čok, Vošnjak), mnogi pa so bili razrešeni svojih nalog že v začetku druge polovice istega leta (Kovačič, Slavič, Mačkovšek,
Pretnar, Brezigar). Za nekatere ni moč ugotoviti, kdaj so prenehali z delom, saj ni nikakršnih zapisov, zapisniki sej delegacije pa prinašajo sporočila o razrešitvi funkcij le za nekatere. Približno je moč ugotoviti, kdaj so se vrnili v domovino, po omembah njihovih imen v aktih komisije za mirovno konferenco ali drugod (npr.: T. Sorli v pismu komisiji 22. avgusta 1919 prosi za službo).
Že omenjenim je potrebno dodati še tiste, ki so kasneje prišli v Pariz: dr. Lamberta Ehrlicha in Janka Hacina, ki sta se priključila delegaciji v drugi polovici marca, J. M. Trunka, ki je bil poklican maja, a je že junija odšel, Franja Vilfana, ki je bil v delegaciji zagotovo že pomladi 1. 1919, ter Ivana Praprotnika, za katerega ni znano, kdaj in koliko časa se je zadržal v Parizu. Od slednjih sta Ehrlich in Vilfan bila v delegaciji do njenega razpusta, Hacin najkasneje še konec septembra 1919.
Z naštetim se morda še ne izčrpa število vseh Slovencev, članov delegacije. Poročila, ki so jih posamezni delegati pošiljali za slovenske liste, so glede njihovega števila nepopolna, prav tako Žolgerjev elaborat v spisih Komisije. Skupno število vseh je 27,12 vendar brez tistih, ki so, čeprav formalno niso bili njeni člani, bivali v Parizu in prispevali k delu delegacije. Ob pomanjkljivih podatkih je razvidno, da je največ Slovencev bilo v okviru delegacije v prvih mesecih dela konference, njihovo število se je nato manjšalo (kar velja za celotno delegacijo) in se pred koncem leta skrčilo na manj kot polovico, do junija 1920, ob razpustu delegacije, pa na vsega tri osebe.
Pri pregledu področij strokovne usposobljenosti slovenskih delegatov je opazno precejšnje število ekonomistov in pravnikov, veliko skupino so tvorili tudi zgodovinski in etnografski izvedenci (med njimi so bili taki, katerih formalna izobrazba ni imela ničesar skupnega s temi problemi - trije teologi, gradbeni inženir). Delegacijo so sestavljali še en diplomat, jezikoslovec in dve vojaški osebi. Večina slovenskih delegatov je v Pariz pripotovala iz domovine, nekateri (člani JO) pa so tam že bili ali so prišli od drugod (Vošnjak iz ZDA).
In kdo je predlagal posameznike za delo v delegaciji?
Osrednja vlada je imenovala le Žolgerja in Rybara, v postavitev ostalih slovenskih članov se ni mešala, a tudi imenovanje prvih dveh je bilo rezultat predloga iz slovenskih političnih krogov. Žolger piše, da je izdelal predloge glede slovenskih članov v dogovoru s Korošcem in Kramarjem.13 Mnogi so se uvrstili med izvedence pri delegaciji že s sodelovanjem v pripravljalnih delih na konferenco. Poleg že omenjenega Mačkovška so to bili Brezigar, Jerman, Kovačič, Pitamic, Praprotnik in Slavič. Ne drži Prepeluhova domneva, da si je izvedence za različna vprašanja izbiral vsak delegat sam. Sicer to tudi sam posredno zanika, ko navede besede dr. Žerjava, da "smo razmišljali o sestavi naše delegacije... " S tem je ta mislil na vodstvi klerikalne in liberalne stranke, saj socialdemokratska ni bila nikoli povabljena na posvete glede sestave mirovne delegacije, niti ni bila nikoli vprašana za mnenje.14
Položaj Slovencev v delegaciji
Bolj kot število je pomembno njihovo delo, njihov prispevek k uresničevanju slovenskih predlogov, pri argumentiranju znotraj delegacije same in predlogov celotne delegacije navzven. Slovencem sta med sedmimi delegati, ki jih je Protičeva vlada decembra 1918 imenovala v delegacijo, pripadla četrto (Žolger) in sedmo (Rybar) mesto. Sedemčlansko vodstvo delegacije se je delilo na štiri pooblaščene in tri vladne delegate. Prvi so bili akreditirani pri konferenci, zanjo in za javnost so predstavljali Kraljevino SHS. Ker je ta imela pravico do treh mest v plenumu konference, je Žolger prišel v poštev za to nalogo le, če je zamenjal nekoga izmed prvih treh. Ostali trije člani političnega vodstva (t.i. vladni delegati) so bili načeloma popolnoma enakopravni s prvo četverico v razpravah in glasovanju znotraj delegacije, a niso imeli pravice do udeležbe pri delu konference. Delegacija seje pri delu strogo držala hierarhije političnih delegatov. S tem so se skušali izogniti potencialnim osebnim in nacionalnim sporom. To je bilo potrebno, saj sta v delcgaciji Kraljevine SHS vladala nesloga in nezaupanje med srbskimi, hrvaškimi in slovenskimi delegati. Zanimali so se le za lastne interese in druge sumili, da so jih pripravljeni izdati za obrambo svojih. Žolger je s precej previdnim tonom opisal takšno situacijo: "Čeprav posamezni deiegatje niso bili zastopniki svojega naroda ali plemena, ampak interesov skupne države SHS, je bilo kljub temu popolnoma naravno, da se je vsak delegat udejstvoval v prx'i vrsti na onem terenu, katerega je najbolje poznal. "15
Jasno postane, da so v takšnih okoliščinah Slovenci svoje zahteve morali braniti tudi v krogu delegacije same. Poleg očitnih nasprotovanj slovenskim interesom, ki so vidni iz zapisnikov sej delegacije, so se morali soočati tudi z nizkimi udarci. Očiten primer se je zgodil ob sprejemu jugoslovanskih delegatov pri Clemenceauju. Predhodno so se dogovorili, da bo jugoslovanska stran začela razgovor s problemi slovenskih meja, šele nato bi prišla na vrsto razmejitev z Bolgarijo. Vendar je Pašič začel najprej z drugim vprašanjem, za prvega pa zaradi Clemenceau jeve nestrpnosti ni bilo več časa. Ta dogodek je med Slovenci v delegaciji povzročil veliko razburjenja, a Žolger in Rybar nista nič ukrenila, ker je Pašič menda ravno tedaj zbolel.1" Značilen je tudi dogodek iz januarja 1919, ko je Pašič pokazal Mačkovšku zemljevid, na katerega je sam narisal slovensko narodnostno mejo. Trdil je sicer, da v soglasju s Korošcem, a njegova črta je obšla vse Prekmurje in še velik del Slovencev na severu in zahodu. Pašič je šele po upornem Mačkovškovem dokazovanju naročil, naj njegovo črto popravijo.1
Svoje poglede glede razmejitve na severu in zahodu so bili slovenski delegati prisiljeni zagovarjati tudi pred takšnimi ocenami, kot je Smodlakina, češ da gre pri Slovencih za "patološko megalomanijo". Neugoden odmev so pri Slovencih povzročile še druge izjave Smodlake in Trumbiča. Prvi je konec marca 1919 na zboru francoskih znanstvenikov izjavil (v nasprotju s stališčem delegacije), da je Drava etnografska meja Slovencev. Žolger je na sestanku vodstva delegacije zaradi te izjave protestiral.18 Od Trumbiča je ob drugi priložnosti zahteval pojasnilo ob poročilu o razgovorih med Wilsonom in Orlandom.19 Takrat je namreč časopisje prineslo vest, da je Wilson na podlagi Trumbičevega obvestila izjavil, da se je Kraijevina SHS v korist sporazuma z
Italijo pripravljena odreči Istri, Trstu in Gorici. Kljub Trumbičevemu zanikanju je Žolger zahteval, naj le-ta demantira to izjavo, do česar pa ni prišlo.
Ehrlich je o odnosih znotraj delegacije aprila 1920 zapisal: "Ako je obstajalapr\'e tedne mirovne konference med nami Slovenci in med Srbo-Hr\'ati v delegaciji neka divergenca glede taktičnega postopanja, glede Trsta, Gorice in Istre, je tej divergenci napravila vlada sama konec, ko je naročila delegaciji, da naj ponudi Wilsonu arbitražo."2() Da je bila ta ocena napačna, da vladna odločitev ni prinesla konca nasprotovanj in kako različna stališča so zastopali delegati treh narodov, kažejo nasprotujoče si reakcije na Wil-sonovo spomenico (23. april 1919), ki je predlagala, naj Goriška in Trst pripadeta Italiji, Dalmacija in Reka pa Kraljevini SHS. Srbi in Hrvati v delegaciji so se tega predloga razveselili, Pašič je nameraval Wilsonu napisati zahvalno pismo, Slovenci pa so bili potrti in Žolger je predlagal protestno noto. Wilsonu je hotel napisati tudi privatno pismo, v katerem bi mu pojasnil položaj slovenskega naroda v krajih, ki bi z uresničitvijo njegovega načrta pripadli Italiji. Ostali delegati so njegov načrt zavrnili z utemeljitvijo, da bi pobuda posameznika mogla dati vtis, da se ostala delegacija z njim ne strinja, kar bi oslabilo njen položaj na konferenci.21
Žolger in Rybar ter nasprotja med slovenskimi delegati
Dr. Ivana Žolgerja, advokata, pisca in univerzitetnega profesorja, dolgoletnega višjega ministrskega uradnika in sploh edinega Slovenca, ki je v Avstro-Ogrski dosegel ministrski položaj, je B. Vošnjak v kratkem spisu ocenil že v času trajanja konference. Napisal ga je verjetno le zase in za ozek krog somišljenikov, saj je bil preveč kritičen, da bi lahko mislil na objavo. Ravno zato kaže verjeti njegovim besedam, še zlasti, ker se v mnogih točkah ujemajo z ostalimi, ki so imeli pripombe na Žolgerjev rovaš. Vošnjak se dotika tudi okoliščin, ki so Žolgerja pripeljale na mesto delegata in posledice Ie-tega: "Rešena je domovina in slava Bogu, v Pariz so bili imenovani naši delegati tako, kakor je to zahteval Slovenec. Mi smo Kraljevina SHS, ergo naj bcxlo tudi delegati en Srb, en Hr\'at in en Slovenec. Beograd se je tej zahtevi udal in s tem je bilo ustreženo Slovencu. Če pa je s tem ustreženo ludi našemu narodu, pa je drugo vprašanje. Načelno je zahteva klerikalcev gotova pravilna, a ne à tout prve resnična Ker delegatov se končno ne pošilja po shemi, temveč po njih prigodnosti. Žalosten fakt pa je, da dr. Žolger, kljub svoji gotovo dobri strokovni kvalifikaciji in kljub svoji slovenski pripadnosti za delegaško mesto v Parizu ni primeren. Ce hočemo doseči uspehov na posvetovanjih, tedaj moramo tudi gledati, da pošiljamo ljudi, ki so persona grata, ne pa ljudi, proti katerim vladajo naravnost mržnje in reči moram, da razumljive mržnje. Ker taki ljudje nam že v naprej onemogočajo vsak uspeh in tudi najboljša kvalifikacija jih ne izmaže. " Vošnjak je prepričan, da bodo nasprotniki Slovencev zagotovo preučili Zolgerjevo prejšnjo dejavnost. "Tedaj pa bo prišlo na plan, v kolikor že ni itak znano, da je bil dr. Žolger včasih velik avstrijakant, kije postal minister ne vsled svoje slovenske pripadnosti, temveč radi dobre avstrijske reputacije. Zlobni jeziki naših nasprotnikov pa ne bodo s tem zadovoljni, /.../ in skoro začno razlagati, kako se je dr. Žolger predstavil Lensingu (članu ameriške delegacije), da bi mogel slednji skoraj misliti, da ima opravka s starim pruskim junkerjem. Na svojo žalost pa bi tudi slišali, kako se naš ekspert prav nič ni brigal za jadransko
vprašanje in kako je bil določen za Koroško plebiscit, dasi smo imeli Slovenci za to vprašanje specialista. In ko bi mi /.../poslušali te škodoželjne pripombe, bi slišali usodno razlago, zakaj smo bili tako omalovaževani." Odnosi s Čehi in Slovaki naj bi bili slabi ravno zaradi prisotnosti dr. Žolgerja, saj mu češka predstavnika Kramar in dr. Beneš niti roke nista hotela dati. Možnosti za sodelovanje so se izgubljale: "Vršili smo v Parizu splendid isolation in se pač ozirali samo na to, kako se izrečeta dr. Brejc in dr. Korošec," Omenjena dvojica je dosegla Žolgerjevo imenovanje, čeprav je delegacija proti temu brzojavno protestirala. "Srbi, ti «tako absolutistični» Srbi šo se nam udali, dosi so najbolje znali, da škodujejo sebi, ko imenujejo na tako mesto dr. Žolgerja Nikakor pa se ne bomo čudili, da če bo čez mesec odkril Slovenec nove napake srbske delegacije v Parizu, saj naš človek dr. Žolger bo k temu sigurno prispeval. "
Vseh Vošnjakovih besed seveda ne gre jemati za suho zlato, predvsem ne tistih, da se Žolger ni nič brigal za jadransko vprašanje, a če odvzamemo nekatere subjektivne elemente kritike (nasprotovanje SLS zaradi drugačnega političnega prepričanja, zamera Žolgerju zaradi predhodne politične kariere),je moč to oceno označiti kot objektivno.
Žolgerja je zelo kritično a neupravičeno opisal tudi Ivan Meštrovič, član JO, ki je bil v Parizu v času konference. Spominja se, kako Žolger ni znal niti besede srbohrvaškega jezika in dodaja, da so zlobni jeziki govorili, kako ne obvlada niti slovenščine in si mora pri razpravah pomagati z nemščino. Ostali jugoslovanski delegati naj bi zato neradi prihajali v stik s tem "Se toplim cesarsko-kraljevim uradnikom"." Neznanja srbohrvaškega jezika Žolgerju ne gre zameriti, še zlasti ne, če upravičeno predvidevamo, da tudi nihče od neslovenskih delegatov ni znal slovensko. Trditev o Žolgerjevem neznanju slovenskega jezika pa je zgolj natolcevanje, saj se iz njegovih spisov vidi, da ga ni obvladal nič slabše kot ostali slovenski izobraženci njegovega časa.
Hribar je Žolgerja dvakrat predlagal kot primernega za delegata, a so mu v Beogradu sporočili, da vlada namerava poslati njega v Pariz namesto Žolgerja. To naj se ne bi zgodilo le zaradi Hribarjevega nasprotovanja, saj sta z Žolgerjem bila dobra znanca. Kasneje je Hribar, glede na razvoj dogodkov v zvezi z Žolgerjem, to obžaloval. Potemtakem se je imel Žolger zahvaliti predvsem Hribarju, da je prišel v zgodovino kot slovenski delegat na mirovni konferenci? Dejstva so drugačna: res je Pašič predlagal vladi, naj Žolgerja nadomesti z drugim Slovencem,25 a ta je to zavrnila. Pri tem je Žolgerja prav gotovo podpiral Korošec, ki ga je predlagal na mesto delegata. O tem Žolger sam pravi, da ga je vlada imenovala kot tretjega člana delegacije. V začetku januarja pa ga je Protič poklical v Beograd, kjer mu je v razgovoru dejal, da je Vesnič (ki ga je vlada postavila prvotno na četrto mesto) velezaslužen, da se ga ne sme prezreti in bo torej on tretji delegat.26 Žolger ni ugovarjal, dr. Kramerjia je 13. januarja na seji vlade protestiral proti takšni odločitvi, a brez uspeha. Ko je Zolger 20. januarja prišel v Pariz, so bili ostali delegati neprijetno presenečeni. Pašič je ponudil svoj odstop v njegovo korist, a Žolger tega ni sprejel, kajti to naj ne bi bilo v interesu Slovencev.
Zaradi Žolgerja se je torej morala jugoslovanska delegacija že v začetku dela spopadati s težavami, tako notranjimi kot zunanjimi. Z več strani, predvsem z italijanske, so ugovarjali, ker je delegacija pripeljala v Pariz "sovražnikovega", avstroogrskega ministra." S tako preteklostjo zagotovo ni mogel prispevati k ugledu delegacije, sploh pa ne na konferenci, ki je odločno zavrnila sodelovanje poražene strani. Nasprotovanje zaradi Žolgerjeve prisotnosti kot tudi nekaterih drugih slovenskih članov delegacije, bivših funcionarjev avstroogrske administracije ( glavni tarči sta bila Žolger in Rybar, poleg njiju pa še Šubelj, dvorni ministrski svetnik, Švegl, generalni konzul v zunanjem ministrstvu in Stare, ministrski koncipist v ministrskem predsedstvu), seje nadaljevalo skozi več prvih mesecev dela konference, zato je Pašič sredi marca ponovno svetoval vladi, naj Žolgerja zamenja. Vlada se zopet ni strinjala in kljub vsemu je Žolger bil sčasoma sprejet kot slovenski in jugoslovanski predstavnik. Sam piše o tem, da mu je vse to otežkočalo delo, ti napadi naj bi imeli več posledic za odnose znotraj delegacije (videli bomo, da ga tudi določeno število Slovencev ni cenilo), v stikih s predstavniki drugih držav pa da ni imel težav. Dokaj nekritična (samo)ocena!29
Tisti, ki so se o Žolgerju izrazili pozitivno, ga opisujejo kot objektivnega, natančnega in marljivega. Tudi pri svojem delu na konferenci seje odlikoval z izredno delavnostjo, vendar ga je v tej vnemi včasih zaneslo. Ko ga je v času razprav o Koroški ameriški delegat povabil na razgovor o tej temi, je Žolger povabilo zavrnil z opravičilom, da ravno sestavlja spis o tem vprašanju. Medtem ko je on pripravljal dokument o pravicah Slovencev do Koroške, je ameriški delegat razpravljal z avstrijskim predstavnikom, ki se je povabilu rad odzval.30 Verjetno ta pogovor ni bil odločilen za rešitev koroškega problema, a na konferenci, kjer so se malo ozirali na vsa učena dokazovanja, bi gotovo veljalo izkoristiti priložnost za pogovor z delegatom ene od velesil, ki so držale vse niti odločanja v svojih rokah. Navedeni primer Žolgerjevega obnašanja potrjuje pripombi, "da je pač dober avstrijski birokrat, pa nikak državnik"
Žolger je bil prvič prisoten na sestanku vodstva delegacije 22. januarja.32 Položaj pooblaščenega delegata je obdržal do konca dela delegacije v juniju 1920. leta. V začetku septembra 1919 je sicer dal odpoved na mesto delegata (vlada seje s tem strinjala) zaradi opravkov v domovini, npr. pri organizaciji pravne fakultete, vendar je ostal v delegaciji do konca. Ves čas je aktivno sodeloval pri njenem delu. Bil je v trojici, ki je 18. februarja 1919 pred predstavniki velesil razložila teritorialne zahteve Kraljevine SHS. Razjasnil je načela, na katerih so temeljile jugoslovanske zahteve na severu.
Na sestanku 25. aprila 1919 je izzval nasprotovanje ostalih delegatov, ko je zavrnil predlog, da bi bil podpisnik mirovne pogodbe z Avstrijo. Ostali so bili namreč složni, da naj pogodbo v imenu Kraljevine SHS podpišejo predstavniki vseh treh narodov. Žolger je nasprotno menil, da bi bilo zaradi ozemeljskih žrtev, ki jih bodo verjetno pretrpela s Slovenci naseljena ozemlja, politično neprimerno, če bi bil podpisnik tudi Slovenec. To bi otežilo prihodnje zahteve v korist naroda, ki bi bil žrtvovan. Delegati so razpravo sklenili s sklepom, da se bodo posvetovali z vlado.33 V kasnejši razpravi je Žolgerjevo vztrajanje podprl tudi Rybar.34 Vlada, ki jo je delegacija ponovno prosila
za napotke, je hitro in ostro reagirala z navodilom, naj vsak delegat, ki noče podpisati mirovne pogodbe, pravočasno izstopi iz delegacije. Žolger je vztrajal pri svojem stališču in je z Rybarjem sklical sestanek Slovencev, ko je zaradi neugodnega članka v nekem ženevskem časopisu nameraval odstopiti. Po Mačkovškovem mnenju je hotel izrabiti ta dogodek in se izmakniti podpisu. Na omenjenem sestanku je prišlo celo do glasovanja, ali naj oba slovenska delegata odložita svoji funkciji, vendar je bila velika večina proti.35 Deželna vlada, ki jo je Žolger prosil za navodila, mu je navedla pogoje, pod katerimi je ne sme podpisati 36 in slednjič je le bil podpisnik pogodbe z Avstrijo in kasneje tudi z. Bolgarijo.
Ob pripravah na podpis pogodbe z Avstrijo je Žolger napisal svoje pripombe k odgovoru avstrijske delegacije na pogoje mirovne pogodbe, ki jih je delegacija posredovala konferenci.37 Ko so izvedeli za antantin namen, ki je hotela za Maribor pradlagati plebiscit, je Žolger izdelal memorandum o tem, ki ga niso uporabili, ker je bila odločitev o plebiscitu preklicana. Izdelal je tudi koncept notes ponovno zahtevo za vojno ladjevje in noto v zvezi z ekonomskimi, finančnimi in reperacijskimi določbami v mirovni pogodbi z Madžarsko. '
Ko so se junija 1919 in kasneje ob razpravah o razmejitvi z Italijo v delegaciji pojavila različna mnenja, je Žolger branil stališče, da mora biti Wilsonova črta zadnja, do katere smejo popustiti, saj že ta predstavlja veliko žrtev.3'' Menil je, da je londonski sporazum že zelo diskreditiran in njegova izvršitev ni več mogoča ter poudarjal, da morajo še vedno računali na ZDA.4
Junija 1920 je odločno nasprotoval razpustitvi delegacije z mnenjem, da najvažnejša vprašanja za Kraljevino SHS še niso rešena. Istega mnenja je bil tudi dr. Otokar Rybar, med Slovenci v delegaciji drugi najpomemebnejši mož. Bil je v skupini delegatov, kije prva prispela v Pariz in ostal v delegaciji do njenega razpusta (razen v času med 17. septembrom in 20. oktobrom, ko je bil v Beogradu). Kot izkušen in viden politik, eden od vodilnih v boju za ekonomsko in politično samostojnost Slovencev v Trstu, je gotovo mogel prispevati k ugledu celotne delegacije, čeprav so tudi na njem našli madeže iz časov, ko je še bil poslanec dunajskega parlamenta. Nekateri Slovenci v delegaciji so mu očitali žalovanje za Avstro-Ogrsko.
Ob prihodu v Pariz je bil pasiven glede severne meje, kot zastopnik Trsta pa naj bi skušal na vsak način rešiti svoje kraje.41 Zavzemal se je za etnografsko mejo in na tej podlagi zavrnil Žolgerjev predlog, naj na Štajerskem zahtevajo Ivnico.42 To pa je tudi edini znani primer, ko se mnenje te dvojice ni ujemalo. Skupaj sta naletela na opozicijo v slovenskem krogu delegacije, zato sta se pridružila mnenju drugih političnih delegatov, da so člani sekcij delegacije kljub svoji strokovni usposobljenosti le pomočniki ^ri njihovem delu in zatorej nimajo pravice delovati po lastnem preudarku.4
Iz Mačkovškovega dnevnika je razvidno, da so se v delegaciji poleg nasprotij med delegati različnih narodnosti pojavljala trenja tudi znotraj slovenskega kroga. Do njih
je prihajalo zaradi popuščanja nekaterih pri mejnih zahtevah, zato sta Mačkovšek in Čok predlagala, naj večkrat skličejo sestanek Slovencev, da bi omejili "vpliv sjednic". Žolger in Rybar naj bi bila nekako prestrašena zaradi Smodlake. Ta je nasprotoval zahtevi po Beljaku in Celovcu, tudi zahtevo po Mariboru je označil za aneksionizem. Mačkovšek je nasprotno menil, da je treba od njiju zahtevati, naj ne popuščata.44 Teh sporov se je dotaknil tudi škof Jeglič, član posebnega odposlanstva. Omenja večje število ognjevitih mlajših mož, ki nestrpno čakajo čim boljših uspehov in včasih godrnjajo nad delegati, ki ne morejo doseči, kar si oni žele.45
Eden od motivov polarizacije v okviru Slovencev je torej bila popustljivost nekaterih in prevelika ognjevitost drugih v pogledu vprašanj meja. Druge razloge lahko iščemo v politični dejavnosti posameznih delegatov v času Avtro-Ogrske in različnem odnosu do njenega razpada, v različni strankarski pripadnosti in v neskladju mnenj o pomenu konference za Slovence. Trenja so morda izvirala tudi iz dejstva, da so bili za izvedence zaradi strankarskih ali osebnih pritiskov imenovani tudi posamezniki, ki so bili za to nalogo nesposobni, in ni izključeno, da je do nesporazumov med delegati prihajalo zaradi zavračanja tistih, ki so bili pri delu neuporabni.
Nekateri so menili, da konferenca ni odločilnega pomena za Slovence, daje brez moči in da bo vsak narod dobil toliko, kolikor si bo sam izbojeval. Bili so prepričani, da je potrebno središče delovanja prenesti v domovino (postaviti na noge močno vojsko), kajti konferenca ne bo prinesla končnega miru. Kar bo odločila, bo le začasno. Pariz naj bi imel za Slovence le toliko pomena, da se tam informirajo o mednarodnem položaju in poročajo v domovino. Prisluhnimo Brezigarju, ki je zagovarjal takšno stališče. Ze marca 1919 je "bil mnenja, da konferenca za nas ni merodajna, ker od nje nimamo ničesar pričakovali. Danes smo vsi mlajši, kar nas je tu, o tem preverjeni". Na drugo stran je postavil tiste, ki jih je označil z besedami: "Lepe zastopnike imamo tu! Rybar je vedno stari avstrijski advokat. Pesimist skoz in skoz, smatra, da je vse izgubljeno. Na nas mlajše gleda kot na nezrele mladiče, se varuje nas posvetiti v «tajnosti». Kaj se menijo gospodje na sejah, ne vemo. Prepričani pa smo, da smo mi, ki nismo poučeni v njih «tajnosti», bolje informirani kakor oni, vsaj glede glavnih potez političnega razvoja."*6 Zakaj so bili ti nasprotniki vodilnih dveh slovenskih delegatov slabo obveščeni, nam razkrije škof Jeglič. Vsega jim nista mogla zaupati, ker naj bi vse takoj razbobnali in s tem škodovali.4 Vedeti pa moramo, da je Jegliča informiral Žolger!
Težko je točno ugotoviti, kdo je sodil v ta ali oni tabor, kažejo pa se nekateri obrisi dveh skupin. V eni so bili tisti, ki so v Avstro-Ogrski imeli visoke položaje, v drugi, mlajši, pa so bili tisti, ki so že prej in radikalneje nastopali proti Avstro-Ogrski in niso njenega razpada prav nič obžalovali (Brezigar, Mačkovšek in člani JO Marušič, Čok in Vošnjak).
Vsa nesoglasja znotraj delegacije so skrbno prikrivali in skrbeli, da se zanje ni raz-vedelo izven njenega kroga, boječ se, da znaki njihove neenotnosti ne bi otežili položaja delegacije na konferenci.
Slovenci v sekcijah delegacije
Slovenci so imeli svoje predstavnike (z izjemo črnogorske) v vseh sekcijah delegacije, največ v zgodovinsko-etnografski (10 članov: Čok, Ehrlich, Kovačič, Mačkovšek, Pretnar, Ribarič, Slavič, Šorli, Zupanič; tudi Trunka tu navedimo, v Pariz je bil klican zaradi Koroške, vendar formalno ni bil član delegacije) in finančno-ekonomski (7 članov: Brezigar, Hacin, Jerman, Kisovec, Kramer, Marušič, Praprotnik), nekaj v generalnem sekretariatu delegacije (Juvančič, Stare, Šubel, Vošnjak), po enega predstavnika pa so imeli v sekcijah za mednarodno pravo (Pitamic), v vojaški misiji (Šušteršič), v sekciji za tisk (Švegel) in sekciji za trgovsko mornarico (Vilfan). V delovnih telesih konference je nastopal (poleg ostalih, redkih jugoslovanskih) le eden slovenski predstavnik (Hacin), ki je predstavljal Kraljevino SHS v dveh podkomisijah sekcije za ekonomska vprašanja.48	.
Najtežje delo so imeli člani zgodovinsko-etnografske sekcije, v kateri so Slovenci imeli ljudi, ki so dobro poznali politične in narodnostne razmere krajev, ki jih je želela pridobiti novonastala država. Po skopih podatkih se da sklepati, da so bili med njimi nosilci dela Mačkovšek, Slavič, Kovačič, Zupanič in Ehrlich. Ti so samostojno ali v sodelovanju z ostalimi napisali vrsto propagandnih brošur, s katerimi je delegacija dokazovala upravičenost svojih zahtev do področij, ki so jih obravnavali.
Pri delu finančno-ekonomske sekcije se pogosto omenja Brezigar, avtor ob koncu vojne izdanega dela Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva, ki je, kljub približnim statističnim podatkom, nudila delegaciji oporo pri sestavljanju poročil konferenci.49 Kot poznavalec razmer v delih Kraljevine SHS, ki so pripadali bivši Avstro-Ogrski, je Brezigar sodeloval pri ugotavljanju njenih dolgov.5 Pri finančnih vprašanjih mirovne pogodbe z Avstrijo je sodeloval tudi Hacin, Marušič pa pri sestavljanju finančnih klavzul pogodb z Madžarsko in Turčijo/
Dr. Ivan Švegel, član sekcije za tisk, je bil določen za delegata zaradi poznavanja politikov in razmer v Severni Ameriki. Desetletja je bil diplomatski predstavnik Avstro-Ogrskc, od tega dolgo časa v ZDA in je spletel veliko osebnih vezi s tamkajšnjimi diplomati. Tudi v ameriški delegaciji v Parizu je imel prijatelje in je deloma z njihovo pomočjo, deloma z zvezami, ki jih je pridobil v Parizu, dosegel, da je Wilson konec aprilu 1919 prvič sprejel slovenske predstavnike (Vošnjaka, Gregorina in njega).v Pripisujejo mu uspehe pri zavzemanju, da bi Blejski kot ostal Kraljevini SHS. Kako je cenil Wilsona, dokazuje podatek, da je svoj grad pri Bledu v njegovo čast imenoval Wilsonia.
Edini predstavnik Slovencev v sekciji za mednarodno pravo je bil univerzitetni profesor dr. Leonid Pitamic, vendar je izstopil iz nje že aprila ali maja 1919 in ga v drugi polovici leta zasledimo v skupini ljudi okoli delegata Žolgerja.
V	vojaški misi ji je sodeloval admiral Alojzij Šušteršič. Izdelal je poročilo o vprašanju nevtralnosti Jadranskega morja s pomorsko-strateškega stališča, največ pa se je ukvarjal s vprašanjem vojnih ladij, ki jih je zahtevala Kraljevina SHS in je o tem izdelal noto konferenci.5
Nekaj Slovencev je delalo v generalnem sekretariatu delegacije, ki ga je vodil dr. Bogumil Vošnjak. Januarja 1919 je delegacija vedela, da v delu konference ne bo smela sodelovati z več kot tremi delegati, med temi pa ni bilo Slovenca. Zato je delegacija predlagala vladi, naj za generalnega sekretarja postavi Slovenca. Opozorili so na Ivana Hribarja,55 Rybar pa je kasneje predlagal Vošnjaka, kar je bilo sprejeto.56 Slovencem je to imenovanje zagotovilo eno, sicer neuradno mesto na sestankih plenuma konference. Čeprav na čelu telesa, katerega skrb je bilo administrativno delo, se Vošnjak ni ukvarjal s temi opravili. Izvrševal jih je vodja pisarne delegacije, Vošnjaka pa je delegacija pogosto uporabila za druge naloge. Večkrat seje sestajal s člani drugih delegacij ali posredoval pri sekretariatu konference, kadar seje delegacija želela seznaniti z besedili osnutkov mirovnih pogodb.57 V drugi polovici decembra 1919 je bil na lastno željo razrešen svoje funkcije.5' Bil eden od več slovenskih delegatov, prej članov JO (poleg njega še Čok, Marušič, Šorli in Zupanič). V Parizu je bival še en član, Gustav Gregorin, ki sicer ni bil delegat, a je pomagal pri delu.59
Poleg generalnega sekretariata oz. pisarne delegacije so vsi štirje opolnomočeni delegati imeli ob sebi vsak svojo skupino pomočnikov. Zolger, ki je z vlado v Beogradu komuniciral preko pisarne delegacije, je bil v stiku s slovensko vlado v Ljubljani preko te posebne pisarne, ki je bila tudi središče za usklajevanje in vodenje zadev slovenskega interesa. Štela je okoli deset članov, vodil pa jo je B. H. Stare.''0
V	celoti gledano, je bil slovenski del delegacije sestavljen iz strokovnjakov za vsa na konferenci bistvena vprašanja. Toda ti so, "zaprti v svoje pisarne, vsi pridno pisali strokovne referate, risali zemljevide, sestavljali statistike in drugo.Z redkimi izjemami ni nihče med njimi imel izkušenj v mednarodni politiki, bili so neznani in z antantnimi diplomati, ki so se izogibali privatnih sprejemov, niso znali ali mogli navezali stikov. Ti so se namreč pokazali za plodnejše kot še tako temeljito sestavljene študije, ki so jih odločujoči na konferenci upoštevali le v toliko, kolikor so bile njim v korist.h2
Posebno odposlanstvo
Čas, v katerem se je porodila ideja o posebnem slovenskem posredovanju v Parizu, sodi v obdobje, ko se je na Slovenskem že dodobra ohladila evforija, ki jih je prevevala ob začetku konference. Pod vplivom novic, ki so napovedovale vse kaj drugega, kot so pričakovali, so se razblinjale optimistične napovedi o bodočih slovenskih mejah. Sprejem Gregorina, Vošnjaka in Švegla pri Wilsonu konec aprila 1919 je pri Slovencih v delegaciji verjetno zapustil ugoden vtis, saj se je ravno po njem porodila misel, upoštevajoč položaj Koroške, naj v Pariz pridejo slovenski politični voditelji in odločujočim osebnostim delegacije razložijo slovenske želje. Predlagana ideja je bila v domovini takoj sprejeta. 63
Švegel je sredi maja priporočil predsedniku Deželne vlade Brejcu, naj brez oklevanja pridejo v Pariz dr. Korošec, predsednik Deželne vlade, in ljubljanski škof, ki bi dobili dostop k odločujočim oblastnikom ter poskusili kot najvišji predstavniki naroda storiti še kaj v obrambo slovenskih teritorialnih zahtev. Na sestanku Deželne vlade je Brejc o pobudi obvestil ostale in dodal, da njegova stranka (SLS) namero odobrava z željo, da se v odposlanstvo uvrstijo tudi zastopniki drugih strank.'14 SLS očitno ni hotela sama nositi bremena morebitnega neuspeha in z vključitvijo predstavnikov ostalih strank dati odposlanstvu večjo težo. Na sestanku so se dogovorili, da odidejo v Pariz poleg imenovanih treh še dr. Triller in dr. Ravnihar za JDS ter Golouh in Prepeluh za JSDS.
Prepeluh se spominja, da so iz Pariza poslali predlog o odposlanstvu tudi osrednji vladi v Beograd. Ta je privolila s pogojem, da se s tem strinja tudi delegacija, ki pa je to idejo zavrnila. Zlasti Pašič ji ni bil naklonjen, nasprotovanje pa se je pojavilo tudi med nekaterimi Slovenci v delegaciji. Rybar je bil zelo nezadovoljen, menil je, daje to nezaupnica delegaciji in da s tem žalijo Srbe.65 Trunk se spominja, da je bil tudi Žolger enakega mnenja. Dvojica prvih slovenskih delegatov torej ni bila med iniciatorji ideje o odposlanstvu, ta je gotovo nastala pri njima nenaklonjenih Slovencih, ki so jima očitali mlačnost pri delu. Zavračanje prihoda odposlanstva s strani delegacije naj hi imelo vzrok v netočni formulaciji vprašanja iz. Beograda. Razumeti ga je bilo mogoče, kot da bo prišla v Pariz ljubljanska vlada dajat nasvete.' "
Kljub negativnemu odgovoru iz Pariza seje odposlanstvo odpravilo 26. maja na pot. Morda tudi zato, ker so v Ljubljani sodili, da je delegacija nedelavna ali nezmožna za delo."7 Vendar so odšli brez Korošca, ki se kot "minister iz etiketnih ozirov do naše pariške mirovne delegacije" ni mogel pridružiti.' Se je bal zamere pri srbskih političnih krogih s predvidevanjem, da bo s svojo udeležbo slovenski stvari notranjepolitično bolj škodil kot koristil ali pa je morda že zaslutil slab izid slovenskega vprašanja na konferenci in si ni hotel kvariti ugleda z. udeležbo pri posredovanju brez uspeha?
Odposlanstvo so pripravili v naglici, zato je šlo na pot brez priprav in propagandnega materiala, ne da bi vedelo, kakšen je položaj in kakšne so njegove realne možnosti za uspeh.69 Po prihodu v Pariz jih je o stanju informiral Žolger, ki je na vse nasvete odposlanstva o potrebnih ukrepih odgovoril z zagotovili, da je delegacija storila že vse, kar so tedaj oni predlagali.70 Sprva so namreč "gosptxlje (člani odposlanstva, op. H.B.) mislili, da je treba le zahtevati na podlagi pravičnih zahtev" Jx
Odposlanstvo je 29. junija prisostvovalo seji delegacije; njen vodja Pašič mu je opisal njeno delo in težave, s katerimi se sooča. Škof Jeglič se je v imenu odposlanstva zahvalil delegaciji za napore in dodal, da narod, ki jo je poslal, popolnoma zaupa v njeno delo. Prihod poslanstva je le posledica težkega položaja dela slovenskega naroda in njegove želje po čim boljši rešitvi. Jeglič je očitno skušal pomiriti duhove v delegaciji, ki so z nezaupanjem gledali na prihod odposlanstva. Na isti seji se je Brejc zavzemal proti izpraznitvi Celovca, vendar mu nekateri delegati niso pritrdili. Dogovorili so se, da bo delegacija skušala za odposlanstvo doseči sprejem pri Wilsonu. Lloydu-Georgu in Clemenceauju in poskušala vplivati na časopisje.7"
Glede osebnih intervencij delegacija ni mogla nuditi ničesar, ker je bila zelo osamljena, le Žolger je s pomočjo svojih osebnih zvez dosegel za škofa Jegliča pogovor pri francoskem maršalu Fochu. V svojem dnevniku Jeglič piše o tem, v poročilu v Slovencu 8. junija pa obiska sploh ne omenja, zato lahko domnevamo, da ni bil uspešen.73 Primerjava obeh Jegličevih poročil pokaže še eno razhajanje. V Slovencu je zapisal, da oba slovenska delegata (Žolger in Rybar) dobro delata, v dnevniku pa je z marljivostjo pohvalil le prvega. To je bila slaba ocena Rvbara, vendar je treba upoštevati, da sta bila Jeglič in Žolger dobra znanca. Prav tako se Jegličevi osebni zapisi razlikujejo od objavljenih v primeru že omenjenih nasprotij med Slovenci v delegaciji. V dnevniku je očital nekaterim mlajšim članom delegacije, da s svojim ravnanjem škodujejo njenim prizadevanjem, v Slovencu pa jih je označil kot mlade zagnance, ki kar gore od želje doseči najboljše rezultate. Javnosti seveda niso smeli vznemirjati z neprijetnimi podrobnostmi!
O aktivnosti delegacije sta pozitivno poročala tudi Ravnihar in Triller: slovenska delegata uživata pri obrambi narodnih meja brezpogojno podporo srbskih in hrvaških tovarišev. V delegaciji vlada solidarnost in z isto zagnanostjo se branita tako vas na Koroškem kot v Makedoniji.(!) Nikakor ne bo moč kriviti delegacije, če ne bo uspela preprečiti prekomerne okrnitve Slovencev v Kraljevini SHS. Socialista v odposlanstvu sta imela nalogo vzpostaviti stik s francoskimi delavskimi predstavniki. Nameravala sta se povezati z voditelji socialistične stranke in s klubom socialističnih poslancev v parlamentu. Golouh se je sestal s predsednikom stranke, z. glavnim urednikom dnevnika l'Humanitè, z vodstvom pariškega delavstva in povsod naletel na naklonjenost.
Šveglove zveze pri ameriški delegaciji so omogočile, da se je odposlanstvo sestalo z nekaterimi člani ameriške delegacije. Največje upe so polagali v srečanje z Wilsonom, ki jih je sprejel 5. junija. Poleg vseh članov odposlanstva so bili prisotni še Švegel, Trunk. Ehrlich in dr. Fran Novak. Razgovor naj bi pokazal Wilsonovo naklonjenost slovenski stvari.7fl Kljub temu ga odposlanstvo ni uspelo pregovoriti, da bi preprečil plebiscit na Koroškem. Skliceval se je na poročilo, daje tam prebivalstvo mešano. Ugodil ni tudi želji, da bi plebiscitnemu ozemlju priključili Mežiško dolino. Očitno je bil sprejem pri Wilsonu zadnje dejanje aktivnosti odposlanstva, saj seje vrnilo v Ljubljano 7. junija, vendar brez Brejca, ki je nameraval ostati v Parizu, dokler ne bo odločitve glede Koroške. 7
Aktivnost odposlanstva so opisali prav vsi, ki so v njegovem okviru bili v Parizu in kljub nekaterim protislovjem v opisih je v glavnem moč slediti potem odposlanstva po pisarnah bolj ali manj vplivnih mož konference in pariške politične scene. Odposlanstvo ni uspelo v svoji nalogi odvrniti konferenco od odločitve, da se na Koroškem izvede plebiscit.Triller govori o velikem in odločilnem uspehu, ki ga je doseglo v sodelovanju z delegacijo.78 V mislih je imel Wilsonov pristanek na delitev plebiscitnega ozemlja 4. junija (za kar si je prizadevala delegacija), vprašanje pa je, če se odposlanstvo ni želelo kititi s tujim perjem. Ne gre dvomiti v iskrenost poročil o naprezanju pri iskanju najbolj ugodne rešitve za Koroško, vendar je vprašljivo, v koliki
meri je mogla takšna intervencija (katere nosilci so bile sicer reprezentativne osebnosti malega naroda) spremeniti tok odločanja na konferenci.
Opombe:_ ______
/. Članek predstavlja del diplomske naloge pod mentorstvom prof. dr. Miroslava Sliplovška.
2.	Več o konferenci na splošno: Ivo J. Lederer, Yugoslavia al the Paris Peace Conference, New Häven and London, 1963 (dalje: Yugoslavia) in Andrej Mitrovič, Jugoslavija na konferenciji mira 1919-1920. Beograd 1969 (dalje: Jugoslavija na konferenciji).
3.	Fran Barac, Les Croates et les Slovènes ont été les amis del Entente pendant la Guerre, Pariz, 1919.
4.	Arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja (INV), fase. 24 a, gradivo dr. Ivana Žolgerja, poročilo o pripravah in delu na konferenci
5.	Albin Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi (dalje: Pripombe), Ljubljana 1938, str.272. Glej tudi poročilo dr. F. Kovaciča za mariborsko Stražo (24. februar 19J9) in njegovo pismo dr. Verstovšku 16. maja 1919 v Arhivu Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), zbirka dr. G. Žerjava, fasc.l.
6.	Albin Prepeluh, Pripombe, str. 271-272.
7.	Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Narodni s\'et (NS), fase. 2, poročilo I. M. Čoka NS o delu delegacije z dne 31. januarja 1919.
8.	Ivan Šušteršič, Moj odgovor, 1922, str. 30-32.
9.	Momčilo Zečevič, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917-1921 (dalje: SLS), Maribor, 1977, str. 219.
10.	Akt vojne misije št. 72 z dne 13. marca 1919, objavljen v Bogdan Krizman, Bogumil Hrabak, Zapisnici sa sednica delegacije Kraljevine SHS na mirovnoj konferenciji u farizu 1919-1920 (dalje: Zapisnici), Beograd, str. 10-11. Seznam povzemata Ivo J. Lederer, Yugoslavia in Momčilo Zečevič, SLS.
11.	Slovenec, 25. februar 1919.
12.	Zanimiva bi bila primerjava njihove kasnejše življenjske poti. Kot dva primera navedimo dr. Ehrlicha, ki so ga maja 1942 ustrelili kot pobudnika antipartizanslva in D. Marušiča, kije postal član A VNOJ-a.
13.	INV, fase. 24 a, cit. poročilo dr. I. Žolgerja.
14.	Albin Prepeluh, Pripombe, str. 269-270.
15.	INV, fase. 24 a, cit. poročilo dr. I. Žolgerja.
16.	INV, fase. 66, gradivo ing. Janka Mačkovška, poročilo o delu pri NS in na mirovni konferenci.
17.	Prav tam, o tem piše te Momčilo Zečevič, SLS, str. 217.
18.	Bogdan Krizman, Bogumil Hrabak, Zapisnici, str. 87.
19.	Prav tam, str. 119-120.
20.	INV, fase. 30, gradivo Komisije za mirovno konferenco pri predsedstvu Narodne vlade SHS (dalje: gradivo Komisije).
21.	Bogdan Krizman, Bogumil Hrabak, Zapisnici, str. 116.
22.	A RS. Priv. a. LVIIJ fase. 1, Bogumil Vošnjak: Dr. Žolgerius, ocena dr. Žolgerja.
23.	Ivan Meštrovič, Uspomene na političke ljude i dogadaje (dalje: Uspomene), Zagreb, 1969, str. 115.
24.	Ivan Hribar, Moji spomini, II (dalje: Spomini), Ljubljana, 1984, str. 349-352.
25.	Bogdan Krizman, Bogumil Hrabak, Zapisnici, str. 19.
26.	INV, fase. 24 a, cit. poročilo dr. I. Žolgerja.
27.	Prav tam.
28.	O napadih na Žolgerja v italijanskih časopisih je pisal tudi Slovenski narod 10. marca 1919.
29.	INV, fase. 24 a, cit. poročilo dr. I. Žolgerja.
30.	Ivan Hribar, Spomini II, str. 351-352. Tudi škof Jeglič piše, da mu je Brejc opisal Zolgerja kot neokretnega birokrata. INT., dnevnik škofa A. B. Jegliča (prepis; dalje Dnevnik), 6. november 1919.
31.	IN V, fase. 66, cit. poročilo ing. J. Mačkovška.
32.	Bogdan Krizman, Bogumil Hrabak, Zapisnici, str. 28.
33.	Prav tam, str. 117.
34.	Prav tam, str. 136.
35.	INV, fase. 66, cit. poročilo ing. J. Mačkovška.
36.	ARS, NS, zapisnik 101. seje Deželne vlade v Ljubljani z dne 2. maja 1919.
37.	Bogdan Krizman, Bogumil Hrabak, Zapisnici, str. 174.
38.	Prav tam, str. 178, 201 in 244.
39.	Prav tam, str. 156, 158, 226 in 237.
40.	Prav tam, str. 248-249.
41.	INV, fase. 66, cit. poročilo ing. J. Mačkovška.
42.	Bogdan Krizman, Bogumil Hrabak, Zapisnici, str. 28.
43.	Prav tam, str. 48.
44.	INV, fase. 66, cit. poročilo ing. J. Mačkovška.
45.	INZ, škof Jeglič, Dnevnik, 7. junij 1919.
46.	INZ, zbirka dr. G. Žerjava, fase. 1, pismo Brezigarja in Marušiča z dne 10. aprila 1919.
47.	INZ, škof Jeglič, Dnevnik, 7. junij 1919.
48.	ARS, priv. a. LVIII, fase. 14, Bogumil Vošnjak: Fonctionnement de la confèrence.
49.	Albin Prepeluh, Pripombe, str. 273.
50.	Bogdan Krizman, Bogumil Hrabak, Zapisnici, str. 84.
51.	Prav tam, str. 169, 252, 280 in 292.
52.	Več o razgovoru z Wilsonom v: Albin Prepeluh, Pripombe, str. 275-282.
53.	Slovenski biografski leksikon (SBL), III, Ljubljana, 1960-1971, str.741.
54.	Bogdan Krizman, Bogumil Hrabak, Zapisnici, str. 38, 134 in 198.
55.	INV, fase. 24 a, cit. poročilo dr. I. Zolgerja.
56.	ARS, NS, Predsedništvo, fase. 2, poročilo I. M. Čoka NS o delu delegacije z dne 31. januarja 1919.
57.	Bogdan Krizman, Bogumil Hrabak, Zapisnici, str. 141, 168 in 200.
58.	ARS, priv. a. LVIII, fase. 14.
59.	Več o njegovem delu v: SBL I, str 260.
60.	Andrej Mitrovič, Jugoslavija na konferenciji, str. 69 in 37-38.
61.	Fran Erjavec, Slovenci na mirovni konferenci l. 1919-1920, (tipkopis v NUK v Ljubljani; dalje: Slovenci), Pariz, 1958, str. 4.
62.	Pri njihovih poskusih doseganja uspehov z neformalnimi stiki jim je pomagal tudi znansnmik Pupin. Mihajlo Pupin, Od pastirja do izumitelja, Ljubljana, 1928, str. 5-7; Matjaž Klemenčič, Vladimir Klemenčtč, Pupin kot politik, Naši razgledi, 28, 9. november 1978, str. 612-613.
63.	Albin Prepeluh, Pripombe, str. 282.
64.	ARS, NS, Zapisnik 101. seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 21. maja 1919.
65.	INV, fase. 66, cit. poročilo ing. J. Mačkovška.
66.	ARS, NS, Zapisnik 104. seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 2. junija 1919.
67.	J. M. Trunk, Spomini, Celje, 1950, str. 131.
68.	Janko Brejc. Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1918-1928, Ljubljana, 1928, str. 182.
69.	Slovenski narod 12. junij 1919, govor dr. Ravnikarja na shodu JDS.
70.	INZ, Jeglič, Dnevnik, 7. junij 1919; Slovenec, 8. junij 1919.
71.	J. M. Trunk, Spomini, str. 131.
72.	Bogdan Krizman, Bogumil Hrabak, Zapisnici, str. 136-137.
73.	Erjavec nasprotno piše, da je poleg Pupinovega prizadevanja tudi to Jegliče\>o srečanje s Fochom pripomoglo k rešitvi zgornje Savske doline z Bledom, Bohinjem in Jesenicami. Fran Erjavec, Slovenci, str. 5.
74.	Slovenski narod, 10. junij 1919.
75.	Rudolf Golouh, Pol stoletja spominov, str. 160-161.
76.	Prav tam, str. 156; Novakovo prisotnost omenja Slovenski narod 7. junij 1919; pri J. Prunku (Škof Jeglič -politik, Kronika, 1979, 19, št. 3, str. 170) se pojavlja napačen podatek, da je Wilson sprejel odposlanstvo 30. maja.
77.	ARS, NS, zapisnik 106. seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 17. junija 1919 in poročili odposlancev; (Slovenski narod, 7. junij 1919 m Naprej, 11. februar 1919).
78.	Slovenski narod 10. junij 1919.
Zusammenfassung
Slowenische Mitglieder der jugoslawischen Delegation auf der Pariser Friedenskonferenz von 1919-1920
Der Artikel konzentriert sich auf die Fragen, wer die slowenischen Mitglieder des Königreiches der Serben, Kroaten und Slowenen auf der Pariser Friedenskonferenz von 1919-1920 waren, welche Funktionen sie hatten, was für eine Position sie in der Beziehung zu den Serben und Kroaten in der Delegation einnahmen, wie es mit den Beziehungen und der Zusammenarbeit zwischen den slowenischen Mitgliedern beschaffen war (wobei Dr. Ivan Žolger und Otokar Rybar in den Vordergrund gestellt werden), und schildert den Weg einer besonderen Delegation, die im Juni 1919 in Paris mit den führenden Persönlichkeiten der Konferenz Kontakt aufnehmen und im Gang der Ereignisse eine für die Slowenen positive Wende herbeiführen wollte.
Die slowenischen Delegationsmitglieder wurden in der Anfangsphase der Konferenz mit der (hauptsächlich) von Italien vertretenen Auffassung konfrontiert, ihr Volk habe auf der Seite der im Krieg besiegten Macht gekämpft, weswegen sie auf Schritt und Tritt an der Realisierung ihrer Bestrebungen gehindert wurden. Schwierigkeiten hatten sie auch mit der Durchsetzung ihrer Vorschläge bei den übrigen Mitgliedern der Delegation, die nur ihre eigenen Interessen vor Augen hatten. Auch waren die geschilderten Fälle von Uneinigkeit zwischen den slowenischen Delegierten für ihre Arbeit gewiß nicht förderlich.
etol
TOVARNA AROM IN ETERIČNIH OLJ
ŠKOFJA VAS 39 POŠTNI PREDAL 51 63001 CELJE - SLOVENIJA
TELEFON: (063) 34-811, 34-848, 32-511 TELEX: 36 006 ETOL SI TELEFAX: (063) 33-135
Rolanda Fugger-Gernuuinik
POLOŽAJ ŽENSKE V CELJSKI INDUSTRIJI V TRIDESETIH LETIH 20. STOLETJA
"Zidje imajo med svojimi molitvami odstavek, v kterem se bogu zahvaljujejo, da se niso kot ženske narodi li. Skoro bi jim prav dajala. "
Uvod
Zgornja misel je vzeta iz obširnega razmišljanja slovenske pisateljice Pavline Pajkove, ki se je kot ena prvih žensk pri nas v davnem letu 1884 dotaknila takrat in danes v Evropi in svetu popularnega "žen skega vprašanja". In čeprav Pavlina Pajkova še vedno vidi pravo vlogo ženske v tem, "da postane žena in mati", upošteva dejstvo, da "previdnost ni namenita tovariša v življenju" vsem ženskam, "ki so torej prisiljene, boriti se same za svoj obstanek". Vprašanje je lahko rešljivo pri pripadnicah kmečkega in delavskega stanu, meni Pajkova: "Kmečka in rokodelska hči, če se ne omoži, gre služit in ako je pridna in poštena, preskrbljena jeza celo svoje življenje". Pač pa so "uradniške hčere" tiste, ki so prisiljene, "ali se omožit ali pa si z vednostmi zagotavljati obstanek". "Ker se pa vsaka moliti ne more, tedaj je naravno, da se morajo tem više izobrazovati za kakav njim primeren stan... A ne, da bi jih človeška družba pri tem podpirala, še zasmehujejo jih moški čestokrat zasebno in včasi tudi javno. Kako se zabavlja ženski učenosti! Dajte ženskam več prilik, na dostojen način priti do kruha in videli boste zmanjševati se število prisiljenih in dogovorjenih zakonov", vzklikne Pavlina Pajk in takoj skromno opozori na številne "majhne službice",ki so "... moškim skoro prelahke;tudise za nje premalo plačuje, ženska pa, kakor je znano, potrebuje k življenju mnogo manj nego moški, ker je z malim zadovoljna in ker zna bolje gospcxiariti. " .
Zaposlovanje žensk pri nas in v svetu po 1. svetovni vojni
V naši sredini je konec 19. in v začetku 20. stoletja zaposlovanje žensk potekalo po receptu "pridnih in poštenih kmečkih in rokodelskih hčera" ter "skromnih službic" uradniških hčera. Šele razcvet industrije je odprl nova delovna mesta za ženske, ki so bile prej v glavnem omejene na delo v poljedelstvu. Pravi prevrat v zaposlovanju in gledanju na žensko kot delovno silo pa je prinesla 1. svetovna vojna. Večina za delo sposobnih moških je bila v strelskih jarkih, zato so njihova delovna mesta hočeš-nočeš morale zasesti ženske. Ne preseneča toliko hitra rast njihovega zaposlovanja, pač pa raznolikost področij, ki so jih pokrile; posegle so namreč po poklicih, ki so bili vseskozi tako po miselnosti kot po tradiciji domena moških. Krupp, pojem jeklarske in-
dustrije, je imel pred vojno na plačilnem seznamu od 2000 do 3000 žensk, leta 1918 pa jih je delalo v tem industrijskem gigantu že 28.0003.
Takole je o posledicah vojne razmišljala Angela Vode leta 1936: "Posebno izrazilo pa je žena dokazala svojo enakopravnost z možem v svetovni vojni. Kmečka žena je sama vodila svoje gospodarstvo, obrtnica je nadaljevala moževo obrt in obe sta urejali sami svoje poslovne zadeve tudi z oblastmi. Tudi žena, kije bila prej samo gospodinja, je morala stopiti na mesto rodbinskega očeta in urejati zunanje odnose med rodbino in oblastjo. V uradih in službah, kjer prej ni nikoli bilo videti žen, so tedaj nenadno bile zmožne, da nadomeščajo moža .
Ute Frevert si ne postavlja zaman vprašanja, ali ni mogoče prva svetovna vojna celo "mati ženske emancipacije", vendar so številni še leta po prvi svetovni vojni, zlasti v naši sredini, žensko zaposlovanje tolerirali bolj v smislu preživetja ali nuje, ki dopolni primanjkljaj v družinskem proračunu, kol pa osebne želje ženske po ekonomski neodvisnosti ali celo po osebnostnem in strokovnem izpopolnjevanju ter napredovanju. Takšen pogled na zaposlitev ni bil uzaveščen niti pri večini žensk.
Leta 1931 piše Belle Pavla o ženski emancipaciji kot o posledici socialnih prilik in nadaljuje: "Oasi žena niti po notranjem, niti po zunanjem ustroju ni sposobna večjega fizičnega dela, tudi ne dosledne koncentracije misli, so jo gmotne razmere pritirale, daje začela izrabljati lažje poklice. V prvi vrsti tiste, za katere ie treba najmanj strokovnega znanja, ki pa ji kljub temu zagotove eksistenčni minimum .
Cvetko Kristan njeno misel podkrepi s poudarjanjem od narave začrtane vloge ženske: "Ako bi se ženi dalo na izbiro, da naj gre na teško tovarniško ali mučno pisarniško delo ali pa naj ostane doma, gotovo bi se samo ena izmed milijon žena izrekla za prvo možnost in bi vsaka žena rajši ostala doma, pri tistem poslu, ki je ženi nekako prirojen, kijev zvezi z njenim materinstvom .
Le na redek krog somišljenikov so naletele zagovornice ali zagovorniki nasprotnega mišljenja. Ena takih je bila med Slovenkami Angela Vode: "Kakorje vsaka neodvisnost pogoj za človekov duševni razvoj, tako vpliva tudi neodvisnost, pridobljena s samostojnim zaslužkom mnogostransko na ženino bistvo, na ureditev njenega lastnega življenja ter na njen odnos do moža in družbe". Z zavestjo o dejanskem stanju nadaljuje: "Vendar pa je treba priznati, daje silno majhen odstotek tistih žensk, ki se bore za delovna mesta nidi zavoljo teh prednosti. Večino tira v poklic in za zaslužkom neizprosen boj za obstanek, ne pa težnja po neodvisnosti in enakopravnosti ali celo ljubezen do dela ali do ustvarjanja"7.
Mednarodni urad za delo v Ženevi je pred 2. svetovno vojno objavil nekatere podatke o zaposlenih ženskah. Odstotek zaposlenih žensk se je ob primerjavi z zaposlenostjo moških v posamičnih državah zelo razlikoval. Naj navedem nekatere primere8:
DRŽAVA	% ZAPOSLENIH MOŠKIH	% ZAPOSLENIH ŽENSK
Avstrija	33, 74	66,26
Italija	22,61	77,39
Madžarska	25, 95	74,05
Jugoslavija	27.35	72. 65
Nemčija	35,55	64,45
Anglga	29.76	70,24
ZDA	22.07	77,93
Palestina	11.59	88,41
Po oceni urada je bilo največ žensk zaposlenih v manualnih poklicih, kjer so delale kot poljske in industrijske delavke, sledijo trgovina, obrt in promet, nato domači poklici in na koncu svobodni poklici ter upravne službe. Ženske z "umskimi" poklici so v glavnem zasedale delovna mesta v šolstvu in socialnem skrbstvu.
Statistika navaja, da so bile ženske ob enakem delu slabše plačane od moških; razlika je znašala od 15 do 35 % v njihovo škodo 9 .
Zanimiv je tudi podatek o procentu žensk v posamičnih industrijskih panogah, od katerih so nekatere do današnjih dni postale izrazito ženske10:
STROKA	AMERIKA	NEMČIJA	ANGLIJA	SSSR
Rudarstvo	0.6	1,0	0,6	27,9
Metalurgija	3,0	3,5	5,4	24,6
Metalna industr.	6,8	17,4	17,5	27,4
Tekstilna industr.	38,9	54,0	59,2	64,3
Oblačilna industr.	54,2	67,9	77,4	78,3
Obutvena industr.	36,9	67,9	41,0	53,5
Usi\jarska industr.	15,3	24,0	35,9	51,4
Kemična industr.	18,8	27,9	29.8	38,5
Živilska industr.	24,1	38,6	40,8	41,4
Lesna industr.	5,4	14,5	15,0	37,8
Papirna induslr.	21,3	31,5	45,1	40.4
Grafična industr.	21,8	31,5	34,3	51,1
Gradbeništvo	1,0	2,9	1,2	19.7
In kje v tej množici najdemo Slovenke?
Odstotek zaposlenih Slovenk je bil visok že v času "žolte monarhije". Samo v industriji in obrti je delalo leta 1910, kot navaja Jasna Fischer, 27,2% žensk". Tudi v Kraljevini Jugoslaviji je bil procent zaposlenih žensk najvišji prav v Dravski banovini. Izbiro poklica je seveda določala obstoječa gospodarska struktura. Ob ljudskem štetju leta 1931 so analize pokazale, da 61,4 % Slovencev živi od kmetijstva, lova in gozdarstva, 21,2 % od obrti in industrije, 7,2 % pa od trgovine in prometa. V rubriko javnih služb in svobodnih poklicev je statistika uvrstila 5,1 % prebivalcev, enak odstotek pa so tvorili rentniki in zavodniki1".
Iz teh podatkov izhaja, da je bilo največ zaposlenih žensk med poljedelskimi delavci. Točno število je nemogoče ugotoviti, saj je bilo prav v tej kategoriji zaposlenih največ neprijavljenih. Podobno velja za obrtnike, ki tudi niso prijavljali domače delovne sile. Tako naj bi bilo po podatkih Katje Vodopivec med približno 130. 000 kmečkimi posli, viničarji in dninarji okoli 63. (XX) žensk13.
Smeri zaposlovanja žensk v naši sredini je mogoče odlično razbrati iz podatkov Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani, kjer je bilo leta 1937 zavarovanih 33. 091 delavk. Od tega naj bi bilo kar 10.922 žensk zaposlenih kot služkinje, in sicer 8482 v privatnih gospodinjstvih, 2440 pa v kavarnah in gostilnah14.
Po podatkih Zavoda za socialno zavarovanje in Bratovske skladnice naj bi jih delalo v industriji in rudarstvu istega leta 23. 448. Daleč največji delež zaposlenih je odpadel na tekstilno industrijo15.
Ostale poklice so osvajale ženske le postopoma. Še najmanj težav je bilo na področju obrti, kjer so določene obrti ostajale tradicionalno "ženske".
Sodeč po davčnih zapisih iz leta 1936 je bila med obrtniki približno ena petina (7552) žensk. Največ (25,8%) se jih je ukvarjalo z gostilniško obrtjo, sledile so šivilje (21,5 %) itd. Natančno število privatnih uslužbenk je bilo težje ugotoviti. Olga Grahor je ocenila njihovo število na 2000 (v letu 1930), medtem ko naj bi bilo državnih uradnic in žensk v svobodnih poklicih okoli 4000. V banovinski službi je bilo leta 1937 zaposlenih približno 650 žensk in približno 1150 babic.
Izjemno zanimiv je vpogled v strukturo svobodnih poklicev. V letu 1936 je bilo, kot zapiše Olga Grahor, prijavljenih 15 zdravnic zasebne prakse, 12 urednic, 2 samostojni odvetnici, 15 žensk v privatnem pouku in 18 žensk s končano tehnično izobrazbo.
Od intelektualnih poklicev je bil tako učiteljski poklic edini, ki so ga ženske pospešeno osvajale. V letu 1936 so ženske zasedale na srednjih šolah 24,2 % delovnih mest, na meščanskih šolah 56,2 % in na ljudskih šolah 62,1 %16.
Sklepna ugotovitev je, da so se ženske pri nas sicer intenzivno zaposlovale, da pa so zasedale v glavnem delovna mesta, ki so bila slabo plačana in niso zahtevala kvalifikacije.
Zaposlovanje žensk pri nekvalificiranih delih ni bilo nikoli sporno, niti v času svetovne krize v tridesetih letih ne. In medtem ko je vključevanje žensk v akademske in tudi ostale poklice z zahtevano srednjo ali visokošolsko izobrazbo država z raznimi, včasih prav smešnimi administrativnimi uredbami zavirala, je delež ženske delovne sile v manualnih poklicih naraščal. "Nezahtevne" ženske so nadomestile odpuščeno "drago" moško delovno silo.
Ostale poklice so ženske šele pričele osvajati. Na novo odprta univerza v Ljubljani jim je olajšala pot do visokošolske izobrazbe. In za katere smeri študija so se odločale? Od 338 vpisanih študentk na Univerzi v Ljubljani, kar predstavlja 17,5 % vseh vpisanih študentov, se jih je 219 odločilo za humanistične študije, za pravo 59, za medicino 44 in 16 za visokošolski študij na tehniki17.
Zaposlovanje žensk na Celjskem v gospodarstvu
Celje je bilo po prvi svetovni vojni poleg Maribora, Jesenic in Ljubljane izrazit center kovinske industrije. Zlasti močno je bila industrializirana stara mestna občina Celje, ki je zaradi tesnega obsega vključevala le malo kmečkega prebivalstva. Delavstvo je dnevno prihajalo tudi iz ostalih okoliških občin, kar se je odražalo v nizkem deležu kmečkega prebivalstva v teh občinah. Poklicna sestava moškega in ženskega prebivalstva v občinah Celje-mesto in Celje-okolica se jasno odraža v naslednjih tabelah:
10
Poklicna sestava prebivalst\'a 31. 1. 1931 :
	Občina Celje-mesto	Občina Celje-okolica
Kmetgslvo	2.2	20.4
Obrt in industrija	31,3	49.5
Trgovina	14.0	6.5
Denarni zavodi	2.3	0.6
Promet	4.4	6.2
Javna služba in svobodni poklici	19.7	4,5
Dninarji in delavci brez podrobne označbe	-	4.5
Upokojenci in rentniki	9.6	9,0
Ostali	16,5	1.6
Absolutno število prebivalstva	7602	9552
Vpogled v razporejenost ženske in moške zaposlene delovne sile je delno mogoč s primerjavo podatkov Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani, ki je uveljavil prakso sestavljanja mezdne statistike za vsako tromesečje oz. polletje. Tabeli z dne 30. 6. 1935 za Celje-mesto in Celje-okolico vsebujeta poleg števila zaposlenih v posamezni skupini, ločeno po spolih, še povprečno dnevno zavarovano mezdo19. Statistika ni vključevala vajencev, prav tako niso vključeni rudarji, železničarji, poljedelski delavci in deloma trgovski nameščenci, ker se načelno niso zavarovali pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev v Ljubljani. Sestavljalec tabele je tudi opozoril, da je navedena zavarovana mezda ca 20 % nižja od dejansko prejetih mezd.
Celje-mesto:
Skupina	Moški	Ženske	Povprečna dnevna zavarovana mezda	
			Moški	Ženske
Potjedelstvo	12	4	13,93	11,40
Javni pro nie t	0	1	0	9,60
Zasebna prometna podjetja	25	0	30,58	0
Industrija kanier\ja in zenice	171	30	26,23	12,12
Kovinska industrija	719	386	35,85	22,04
Gradrga prevoznih sredstev	2	1	29,80	9,60
Kemična industria	104	37	28,32	22,58
Centrale za proizvodnjo sile	16	0	41,43	0
Tekstilna industria	54	246	30.50	22,34
Predelovalce kože	53	6	18,78	18.0
Gozdno-žagarska industrija	147	0	25,87	0
Predelava lesa	64	3	23,83	14,93
Industrija hrane	107	19	23,27	13,49
Goslilne, kavarne	46	138	22,66	18,13
Oblačilna industrija	58	46	25.44	17,64
Gradrga železnic	149	4	25,26	16,80
Gradrya nad zemljo	239	2	26.98	15.40
Grafična industria	56	34	44.24	37.85
Higiena	37	43	23.55	20,33
Občinski obrati	31	7	39,67	39,26
Trgovina	154	66	31.18	22,25
Denarni in zavarovalni zavodi	15	6	41,92	33,13
Gledališča	11	17	34,58	34,31
Hišna sliižinčad	6	487	27,07	9.71
Celje-okolica:				
Skupina	Moški	Ženske	Povprečna dnevna zavarovana mezaa	
			Moški	Ženske
Po^edelstvo	55	14	25.03	10.11
Javni promet	40	9	15.15	11.07
Zasebna prometna podjetja	37	0	19,71	0
Rudarstvo	4	0	19,80	0
Industria kamelja in zemlje	715	182	23,95	17,28
Kovinska induslrga	218	2	20,74	17,0
Gradila prevoznih sredstev	1	0	14.0	0
Kemična industrija	13	0	18,62	0
Centrale za proizvodnjo sile	41	2	33,26	13,20
Tekslilna industrija	303	412	31,41	20,91
Industrija papirja	82	54	37,19	23,67
Industria kože in gume	468	98	28,89	18,23
Predelovanje kožf	160	33	15,89	14,88
Gozdno-žagarska industrija	1236	90	18.76	14,42
Predelava lesa	326	47	20.83	15.76
Industria hrane in pijače	166	33	16.72	17,31
Goslilne, kavarne, krčme	128	326	18.65	17,15
Oblačilna industrija	76	34	15.41	10.58
Gradnja železnic	540	2	22.93	16.80
Grafična industrija	4	1	28.80	28.80
Higiena	220	226	23.97	18.99
Občinski obrati	265	12	27,99	24.00
Trgovina	188	77	19.38	15.76
Denarni in zavarovalni zavodi	17	21	34,31	17.83
Gledališča	49	36	21,98	23,80
Hišna služinčad	38	683	16.26	9.74 |
V obeh tabelah je opazen najvišji delež zavarovanih žensk v panogi hišne služinčadi, in sicer je v občini Celje-mesto ta delež v višini 30,76 % zavarovanih delavcev, v občini Celje - okolica pa v višini 28,49 %. Povprečna mezda je v tej panogi med najnižjimi.
Izrazito ženska veja gospodarstva je tekstilna industrija. Med 1015 delavci tekstilne industrije v popisih za Celje-mesto in Celje-okolico je 658 žensk oz. 64,82 %. Višina dnevne povprečne zavarovane mezde za skoraj eno tretjino odstopa v škodo žensk. Tudi v ostalih navedenih panogah je opazen daleč nižji nivo mezd v primeru ženske delovne sile. Nižja dnevna zavarovana mezda pri ženskah gre deloma na račun dejansko nižje kvalifikacije zaposlenih, deloma pa tudi na račun diskriminacije žensk.
Kot je razvidno iz tabel, so bile v prevladi ženske tudi v rubriki gostilne, kavarne in krčme. Med 638 zavarovanci te panoge je bilo 464 žensk oz. 72,72 %.
Kvalifikacijska struktura zaposlenih žensk v celjskih industrijskih podjetjih
Obrt in industrija sta bili v občinah Celje-mesto in v občini Celje-okolica, kot je razvidno iz poklicne sestave prebivalstva v letu 1931, najmočnejši panogi
gospodarstva. Da bi pridobila vpogled v kvalifikacijsko strukturo zaposlenega delavstva, predvsem žensk, sem zbrala podatke, ki so jih podjetja posredovala Zbornici za trgovino in obrt v tridesetih letih"". Kjerkoli je bilo mogoče, sem navajala podatke, ki so jih podjetja poslala v letu 1936. Zajela sem 40 podjetij kovinske, kemične, lesne, stavbne in druge industrije. Vključila sem tudi Rudnik in železarno Štore ter Šamotno tovarno v Štorah.
V evidenčnem listu, ki ga je podjetje poslalo zbornici, so bili med drugim tudi podatki o delovni sili. V rubriko pod rimsko I. a je bilo po pravilu potrebno vpisali lastnike, zakupnike ali solastnike podjetja, vendar ta rubrika, razen v enem primeru, ni bila izpolnjena. V rubriko I. b so vpisali ravnatelja, upravitelja ali obratovodjo. Pod II. je bilo navedeno število upravnega, pisarniškega in komercialnega osebja, pod III. tehnično osebje. Rubrika IV. pa je razdeljena v podrubrike: a-profesionisti, b-vajenci, c-kvalificirano pomožno delavstvo, d-nekvalificirano pomožno delavstvo in e-delavstvo na domu. Zlasti pri tej rubriki je mogoče opaziti, da so nekatera manjša podjetja navajala različno kvalifikacijsko strukturo zaposlenih.
Jasno sliko motijo tudi podatki o številu zaposlenih mladoletnikov, saj je njihovo število vnešeno brez navedbe spola. Kljub vsemu se da iz gradiva razbrati kvalifikacijsko strukturo v celjski industriji zaposlenega ženstva.
Shemo kvalifikacijske strukture zaposlenih v celjski industriji(zajetih je 40podjetij) okoli leta 1936:
Rubrika	Število moških	Število moških v %	Število žensk	Število žensk v %
I. b	29	1,30	0	0
II.	107	4.81	69	6,79
III.	112	5.03	1	0.09
IV.				
a	381	17.13	49	4.82
b	59	2.65	10	0.98
C	527	23.70	134	13,20
d	1003	45.11	750	72.88
e	5	0.22	2	0.20
Skupaj	2223	99.95	1015	98.96
V rubriki vodstvenih funkcij žensk ne najdemo, krepi pa se njihovo mesto med pisarniškim osebjem. Zgolj z malenkostnim procentom so ženske zastopane v rubriki
tehničnega osebja in tudi med profesionisti število žensk sedemkratno zaostaja za številom moških. Vsa mizerija zaposlenih žensk pa se dejansko pokaže v rubriki nekvalificirane delovne sile. Iz sheme je razvidno, da je bilo kar tri četrtine vseh zaposlenih žensk v celjskih industrijskih podjetjih nekvalificirano pomožno delavstvo, medtem ko je pri moških odstotek nekvalificiranih nižji od polovice.
Analiza zaposlenih v Tovarni emajlirane posode A. Westen v Celju
Tovarna emajlirane posode v Gaberju je bila po številu zaposlenih najmočnejša v Celju. Tu je delalo tudi največje število žensk. V tovarni so izdelovali poleg emajlirane še pocinkano in pokositrano posodo, kasneje pa so dejavnost razširili na izdelavo radiatorjev in kopalnih kadi. Prvi delavci so prišli skupaj z lastnikom iz Knittelfelda, kasneje pa so v tovarni delali prebivalci iz okolice.
Po evidenčnem listu, ki ga je tovarna v letu 1936 dostavila Zbornici za trgovino in obrt v Ljubljani (natančen datum ni naveden), je bila shema zaposlenih naslednja:
Rubrika	Moški		Ženske	
	Število	%	Število	%
Ravnate(j, upravitelj, obralovodja	1	0.15	0	
Upravno, komercialno in pisarniško osebje	27	4,25	11	2.86
Tehnično osebje	26	4.09	0	
Drugo osebje:				
Profesionisti	58	9.13	0	
Vajenci	4	0.62	0	
Kvalificirano pomožno delavstvo	108	17,00	22	5,72
Nekvalificirano pomožno delavstvo	411	64.72	351	91.40
Skupaj zaposlenih	635		384	
V tovarni so po stavki leta 1936 nastavili novo kartoteko vseh zaposlenih"1. Arhivski fond je bil leta 1954 poplavljen, vendar je bilo uničenih zanemarljivo majhno število kartotek. Iz ohranjenega fonda je bilo mogoče s primerjavo podatkov moške in ženske delovne sile izrisati podrobnejšo podobo v kovinski industriji zaposlene ženske.
Kartoteka, ki jo je vodila tovarna za svoje potrebe, je bila zelo izčrpna. Sestavljale so jo rubrike: ime in priimek (tudi dekliški priimek v primeru, da se je delavka poročila v času, ko je bila zaposlena v tovarni), očetovo ime, oddelek, v katerem je delala, kraj
rojstva, datum rojstva, domovinsko pripadnost, trenutno bivališče, stan, šolsko izobrazbo z navedbo tujih jezikov, ki jih je govorila, datum vstopa na delo, urno plačilo, delo, ki ga je opravljala, koriščenje tovarniškega stanovanja ali zemlje v najemu, podatke o sorodnikih, zaposlenih v tovarni, premoženjsko stanje staršev, dodatne kvalifikacije, število otrok, opombe, kamor so zabeležili bolezni, prekrške, udeležbo pri stavkah in podobno. Rubrik niso dosledno vodili, zlasti so pomanjkljivo izpolnjevali rubriko o urnih plačilih.
Zaradi velike fluktuacije zaposlenih sem primerjala podatke tistih, ki so bili v tovarni na dan 31. 12. 1936. Izločila sem vse, ki so delali v tovarni pred omenjenim datumom, in vse, ki so se zaposlili na novo po njem. Morala sem preveriti in izločiti tudi dvojne kartoteke tistih žensk, ki so jih vodili najprej pod dekliškim in po poroki pod moževim priimkom. Skupaj sem pregledala 1079 kartotek. Na dan 31. 12.1936 je bilo v Tovarni emajlirane posode v Celju zaposlenih 428 žensk in 651 moških.
Natančen pregled kartotek je pokazal, da je bila Tovarna emajlirane posode izrazito "družinsko podjetje. " Med 428 ženskami je imelo kar 276 delavk oz. 64,4 % v tovarni zaposlene sorodnike: očete, brate, sestre, sestrične, tete, bratrance. V 64 primerih sta bila v tovarni zaposlena oba zakonci.
Razčlenitev ženske delovne sile po starostnih skupinah:
1.	Od 14. do 20. leta	79 delavk ali 18,4 %
2.	Od 21. do 30. leta	174 delavk ali 40, 6 %
3.	Od 31. do 40. leta	82 delavk ali 19, 1 %
4.	Od 41. do 50. leta	52 delavk ali 12, 1 %
5.	Od 51. do 60. leta	26 delavk ali 6 %
6.	Starejše od 61. leta	13 delavk ah 3 %
7.	Brez vpisanih podatkov	2 delavki ah 0,4 %
Seštevek prve in druge starostne skupine pokaže, da so v bistveni prednosti pri zaposlovanju delavke v starosti med 14. in 30. letom (59 % vseh zaposlenih žensk) v primerjavi z delavkami v starosti nad 30 let (40,1 % vseh zaposlenih žensk).
Podobno kot pri moških je opaziti zmanjšanje števila zaposlenih žensk v starosti nad 30 let, le da je pri ženskah odstopanje veliko bolj izrazito. Možno je, da je žensko doma zadržala številna družina, še bolj verjetno pa je, da ženska z otroki zaradi izostankov pri delodajalcu ni bila več zaželena kot delovna sila.
Razčlenitev moške delovne sile po starostnih skupinah:
1. Od 14. do 20. leta	133 delavcev ali 20,4%
2.	Od 21. do 30. leta	234 delavcev ali 35,9%
3.	Od 31. do 40. leta	154 delavcev ali 23,6%
4.	Od 41. do 50. leta	61 delavcev ali 9,3%
5.	Od 51. do 60. leta	44 delavcev ali 6,7%
6.	Od 61. do 70. leta	17 delavcev ali 2,6%
7.	Starejši od 70 let	4 delavci ali 0,6%
8.	Brez označbe v kartoteki	4 delavci ali 0,6%
Za razliko od ženske delovne sile je pri moških opazna enakomernejša porazdelitev števila zaposlenih v razdobju od 14. do 40. leta.
Razčlenitev sestave ženske delovne sile glede na stan:
1.	Samske	180 delavk ali 42 %
2.	Poročene	207 delavk ali 48,3 %
3.	Vdove	30 delavk ali 7 %
4.	Ločene	11 delavk ali 2,6 %
Primerjava števila poročenih delavk z neporočenimi pokaže za 6,3 % odstopanja v korist poročenih, kar podpira tezo, da je bila mezda delavke nujno potrebna za vzdrževanje družine. Preseneča dokaj visoko število ločenih.
Razčlenitev sestave moške delovne sile glede na stan:
1.	Samski	254 delavcev ali 39 %
2.	Poročeni	378 delavcev ali 58 %
3.	Vdovci	13 delavcev ali 1,9 %
4.	Ločeni	5 delavcev ali 0,7 %
5.	Neugotovljivo	1 delavec ali 0,1 %
Odstotek poročenih moških je opazno višji od odstotka poročenih med zaposlenimi ženskami.
Ženska delovna sila po izobrazbi:
Pri analizi izobrazbe zaposlenih žensk sem naletela na pomanjkljive podatke, saj je v 89 primerih ta rubrika neizpolnjena. Podatki pri ostalih treh četrtinah so naslednji:
1. 1 razred ljudske šole	2 delavki ali 0,4 %
2. 2 razreda ljudske šole	16 delavk ah 3,7 %
3. 3 razredi ljudske šole	28 delavk ali 6,5 %
4. 4 razredi ljudske šole	63 delavk ah 14,7 %
5. 5 razredov ljudske šole	105 delavk ali 24,5 %
6. 6 razredov ljudske šole	66 delavk ah 15,4 %
7. 7 razredov ljudske šole	13 delavk ah 3 %
8. 8 razredov ljudske šole	19 delavk ah 4,4%
9.	Kombinirana izobrazba (4, 5 ali 6 razredov ljudske šole in nato nadaljevanje v večini primerov na meščanski šoli)
10.	Brez izobrazbe
22 delavk ali 5,1 % 5 delavk ali 1,2 %
V tovarni zaposlene ženske so bile deležne zgolj najnujnejše izobrazbe in so šolanje zaključile v večini primerov s 4., 5. ali 6. razredom osnovne šole. Za razliko od moških samo v 6 primerih od 428 zaposlenih žensk naletimo na delavko s poklicem. Prav tako se za razliko od moških ženske med delom niso dodatno usposabljale ali izučile. V pretežni večini so ženske ostajale na istem delovnem mestu in celo v istem oddelku, kjer so se prvotno zaposlile. Pri moških je prehajanje med oddelki prej pravilo kot izjema.
Moška delovna silu po izobrazbi:
Od 651 kartotek je bila rubrika izobrazba neizpolnjena v 103 primerih, kar zajema 15,8 % zaposlene moške delovne sile.
1.	1 razred ljudske šole
2.	2 razreda ljudske šole
3.	3 razredi ljudske šole
4.	4 razredi ljudske šole
5.	5 razredov ljudske šole
6.	6 razredov ljudske šole
7.	7 razredov ljudske šole
8.	8 razredov ljudske šole
9.	Kombinacija ljudske z meščansko šolo, realno gimnazijo, trgovsko in kmetijsko šolo
2 delavca ah 0,1 % 10 delavcev ali 1,5 %
30	delavcev ah 4,6 % 84 delavcev ah 12,9 %
119 delavcev ah 18,2% 52 delavcev ah 7,9 %
31	delavcev ah 4,7 % 33 delavcev ah 5,0 %
36 delavcev ah 5,5 %
10.	Delavci s profiliranim poklicem, izučeni v tovarni ali s končano ustrezno strokovno šolo, z opravljenim vajeniškim, pomočniškim ali
mojstrskim izpitom	146 delavcev ali 22,4 %
11.	Nečitljivo	2 delavca ali 0,3 %
Pri izobrazbi je razlika med žensko in moško delovno silo najbolj opazna. Medtem ko v osnovni izobrazbi ženske ne zaostajajo za moškimi, je pridobitev dodatne izobrazbe in s tem poklica izključna domena moških.
Mobilnost ženske delovne sile
Migracijska mobilnost je pri ženski delovni sili opazno majhna. Primerjava kraja rojstva s krajem bivanja pokaže pri 16,12 % isto bivališče, v 55,14 % pa je bila preselitev opravljena v neposredno okolico. Le 85 žensk oz. 19,8 % je prišlo iz drugih krajev Dravske banovine, 37 žensk (8,6 %) pa navaja kot rojstni kraj tujino. Verjetno so to otroci izseljencev ali pa Slovenke, ki po rodu izvirajo iz slovenske Primorske in jih je v Celje prinesel val po 1. svetovni vojni.
Bivalni krog večine delavk zajema mesto z okoliškimi naselji in je naslednji:
Trnovlje	33 delavk ali 7,7 %
Zgornja Hudinja	32 delavk ali 7,4 %
Spodnja Hudinja	21 delavk ali 4,9 %
Nova vas	18 delavk ali 4,2 %
Vojnik z okolico	13 delavk ali 3,0 %
Zadobrova	10 delavk ali 2,3 %
Bukovžlak	10 delavk ali 2,3 %
Čret	9 delavk ali 2,1 %
Ljubečna	8 delavk ali 1,8 %
Arclin	6 delavk ali 1,4 %
Slance	5 delavk ali 1,1 %
Celje-mesto	156 delavk ali 36,4 %
Sledijo še ostali okoliški kraji z eno do dvema zaposlenima delavkama.
Mobilnost moške delovne sile:
Enako kot pri ženskah sega področje, s katerega prihajajo moški na delo v tovarno, široko v zaledje Celja. Preko meje, ki je še v "peš coni", segajo zgolj posamezni primeri, ko delavec prihaja iz Petrovč, Velenja, Savinjske doline in Laškega. 7 do 8 km oddaljenosti od tovarne je že skrajna meja, saj večina prihaja na delo z razdalje 2 do 3 km.
Trn ovije	55 delavcev ali 8,4 %
Zgornja Hudinja	42 delavcev ali 6,4 %
Čret z Začretom	39 delavcev ali 5,9 %
Spodnja Hudinja	31 delavcev ali 4,7 %
Nova vas	29 delavcev ali 4,4 %
Škofja vas s Šmarjeto	21 delavcev ali 3,2 %
Vojnik z okolico	11 delavcev ali 1,6 %
Ljubečna	10 delavcev ali 1,5 %
Bukovžlak	8 delavcev ali 1,2 %
Celje-mesto	239 delavcev ali 36,7 %
Ostali okoliški kraji z manj kot 8 zaposlenimi	164 delavcev ali 25,1 %
Bivališče neznano	2 delavca ali 0,3 %
V nasprotju s pričakovanji se v mobilnosti moška delovna sila komajda razlikuje od ženske. Verjetno je, da so delodajalci najraje zaposlovali znano delovno silo. V kartoteki je namreč pogosto navedena tudi oseba, ki določenega delavca ali delavko priporoča za zaposlitev. Pri 20,4% zaposlenih moških je tako kraj rojstva in kraj bivanja isti. V 52,8% primerov je kraj bivanja v bližnji okolici kraja rojstva. Iz ostalih krajev Dravske banovine je prišlo na delo v Westnovo tovarno skoraj enako število moških kot žensk (18,3%), medtem ko je odstotek prišlekov iz tujine (6,9 %) nižji kot pri ženskah.
Sklepna misel
Podoba zaposlene Slovenke iz srede tridesetih let je hkrati podoba zaposlene ženske v večini evropskih držav. Najpogosteje jo srečamo kot poljedelsko delavko ali služkinjo. Razmah industrije ji je odprl nove možnosti zaposlovanja, vendar so, kot kaže celjski primer, ženske tudi v tej veji gospodarstva zasedle zgolj nekvalificirana, slabo plačana delovna mesta. Hkrati je to čas, ko ženske prvič v večjem številu posežejo po višji izobrazbi in po odgovornejših poklicih. Žensk s končano univerzo ne moremo
več prešteti na prste ene roke; postopoma osvajajo področja, ki so do danes postala njihova domena: vzgoja in izobraževanje, zdravstvo in humanistične vede.
In kakšna je podoba zaposlene ženske približno pol stoletja kasneje?
Iz poročila o položaju žensk v naši državi22, ki ga je pripravila Komisija za žensko politiko, je razvidno, da se je delež žensk v številu vseh zaposlenih dvignil že na 47,2 %, toda kvaliteta njihovih delovnih mest ni vzporedna z njihovo kvantiteto.
Komisija je ugotovila, da imajo ženske v povprečju še vedno nekoliko nižjo izobrazbo od moških. Podatki za konec leta 1986 navajajo, da je imelo 32,7% zaposlenih žensk nižjo izobrazbo, polkvalifikacijo ali pa je bilo celo brez kvalifikacije; pri moških je ta odstotek le 22,8%. 24,8 % zaposlenih žensk je bilo kvalificiranih ali visoko kvalificiranih, moških 44,9%. 36,8 % žensk je imelo srednjo ali višjo izobrazbo, moških 23,7%, visoko izobrazbo pa 5,7% žensk in 8,6% moških.
Nižja izobrazba seveda ne more biti edini razlog za izrazito slabši položaj žensk v hierarhiji delovnih mest. Ženske praviloma še vedno zasedajo nižja in slabše plačana delovna mesta in so pri delu manj avtonomne kot moški. Prav tako so panoge, ki so jih skoraj v celoti osvojile ženske, slabše plačane; šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, administracija, proizvodnja preje in tkanin, obutve in galanterije itd. Komisija ugotavlja, da ženskam niti visoka strokovna usposobljenost ne izenačuje možnosti z moškimi in poziva k ukrepom, ki bi končno odpravili diskriminacijsko prakso.
Opombe:_
1.	Pavlina Pajk, Nekoliko besedic o ženskem vprašanju, Kres 1884, str. 66.
2.	Pavlina Pajk, n. d, str. 66-75.
3.	Ute Frevert, Frauen Geschichte zwischen Bürgerlicher Verbesserung und Neuer Weiblichkeit, str. 151.
4.	Angela Vode, Za spremembo občega državljanskega zakona, Ženski svet, leto XIV, julij-avgust, 1936, Ljubljana, str. 175.
5.	Belle Pavla, Kako je z ženskimi poklici, Žena in dom, letnik II, št. 1, 15. 12. 1930, Ljubljana, str. 32.
6.	Cvetko Kristan, Žena-delavka in uslužbenka, Žena in dom, letnik III, št. 4, 1. 4. 1932, Ljubljana, str. 145.
7.	Angela Vode, Spol in usoda, Ljubljana 1938, str. 47-48.
8.	S. E., Položaj žene v raznih državah, Ženski svet, leto XV, april, Ljubljana 1937, str. 85.
9.	S. E., n. d, str. 86.
10.	S. E., n. d, str. 86.
11.	Jasna Fischer, Spreminjanje socialne sestave v slovenskih deželah v drugi polovici 19. stoletja-problem zaposlovanja žensk, Ženske in diskriminacija, Ljubljana 1986, str. 63.
12.	Katja Vodopivec, Ekonomski položaj žene na območju današnje LR Slovenije v 100 letih, Zavod za statistiko LR Slovenije, Ljubljana 1955, str. 20.
13.	Katja Vodopivec, n. d, str. 27.
14.	O. G. (domnevno Olga Grahor, urednica), Položaj slovenske žene, Ženski svet, leto XV, julij/avgust, Ljubljana 1937, str. 177.
15.	Katja Vodopivec, n. d., str. 24/25.
16.	O. C,., Položaj slovenske iene, Ženski svet, leto XV, september, Ljubljana 1937, str. 201.
17.	O. G., Položaj slovenske žene, Ženski svet, leto XV, julij /avgust, Ljubljana 1937, str. 175.
IS. Anton Melik, O poklicni sestavi prebivalstva v mestih Slovenije, Tehnika in gospodarsko. St. 9-10, Ljubljana 1936/1937, str. 172-178.
19.	Zgodovinski arhiv Celje, Mestna občina Celje 1918-1941, fase. 85, mapa 645, Delavske mezde v Celju in okolici.
20.	Arhiv Slovenije, Zbornica za trgovino, obrt in industrijofTOI), fase. 309(A-Ž).
21.	Zgodovinski arhiv Celje, IVesten-Emo Celje, Matične knjige 1894-1945.
22.	Komisija za žensko politiko pri Skupščini Republike Slovenije, Poročilo o položaju žensk v Republiki Sloveniji, april 1992.
Zusammenfassung
Die Uijje der Frau in der Celjer Industrie in den 30er Jahren des 20. Jahrhunderts
Ähnlich wie in Europa stellte der Erste Weltkrieg eine Wende auch in der Frauenbeschäftigung in unserem Raum dar. Die meisten Frauen waren noch immer als Landarbeiterinnen, Dienstmädchen und Industriearbeiterinnen tätig. Allmählich griffen sie auch zu anspruchsvolleren Arbeitsplätzen in Bildung und Erziehung, im Gesundheitswesen, in der Verwaltung, im Dienstleistungswesen und ä. m. Celje war in den dreißiger Jahren nach dem Ersten Weltkrieg eines der führenden Gewerbe-und Industriezentren unseres Landes. Eine genauere Untersuchung der Qualifikationsstruktur der weiblichen Arbeitskräfte zeigte im überwiegenden Teil der Celjer Industriebetriebe und in der Emailgeschirrfabrik insbesondere eine äußerst ungünstige Lage der Arbeiterinnen. Die Frauen, jung, ohne Berufsausbildung, nur mit Grundschulabschluß, ergriffen einen Beruf und besetzten schlecht bezahlte, unqualifizierte Arbeitsplätze. Eine berufliche Fortbildung, wie es etwa bei Männern der Fall war, wurde ihnen nicht zuteil. Die Beschäftigung bot ihnen in jungen Jahren offensichtlich den notwendigen Lebensunterhalt, nach der Heirat aber eine willkommene Erhöhung des Familienbudgets.
kovinOtehna
Vizija prihodnosti Kovinotehne gradi med drugim na učinkovitem prilagajanju spremembam na tržišču. Poznajo nas po sloganu NEMOGOČE JE MOGOČE pa tudi po bogati ponudbi, kvaliteti, konkurenčnih cenah in prijaznosti. Sicer pa: JA, TO JE TRGOVINA.
KOVINOTEHNA d.d. MEDNARODNO TRGOVSKO PODJETJE MARIBORSKA 7, 63000 CELJE TEL. 063 441-122, 34-711 FAX 063 26-538
Aleksander Žižek
KRATEK ORIS STRUKTURE IN DELOVANJA ŠTAJERSKE DOMOVINSKE ZVEZE NA CELJSKEM V LETIH 1941 DO 1945
Uvod
Mirno lahko rečemo, da je potekalo raziskovanje medvojne zgodovine pri nas popolnoma v skladu z razvojem tehnike in interesov zgodovinske znanosti nasploh.
Tudi zgodovino druge svetovne vojne smo dolgo obravnavali predvsem z dogodkovne plati, pri čemer smo se omejevali le na vojaško in ideološko plat problemov, vse prepogosto pa so tako ostajale neraziskane druge, nič manj pomembne značilnosti tega prelomnega obdobja.
Šele v zadnjih letih se zgodovinarji (vsaj večina med njimi) intenzivneje spopadajo tudi z manj običajnimi pogledi na to obdobje - primer za takšen pristop je denimo raziskava volitev na osvobojenem ozemlju prof.dr. Toneta Ferenca, predstavitev gospodarskega življenja Slovenije v letih 1941-1945 in nenazadnje tudi množično ukvarjanje s problemom prisilne mobilizacije v nemško vojsko ter v Reichsarbeitsdienst (uniformirano delovno službo). Segment te neobičajne plati nekega obdobja so prav gotovo tudi množične organizacije (to velja seveda le za novejšo zgodovino), ki v marsičem predstavljajo močno sredstvo manipulacije in nadzora. Odveč je razlaga, zakaj se je zgodovina v preteklosti ukvarjala le z "nekaterimi" organizacijami, medtem ko seji druge kar nekako niso zdele zadosti pomembne.
Štajerska domovinska zveza - Steirischer Heimatbund (ŠDZ), organizacija, ki je zajemala kar okrog 95 % Spodnještajercev, je zaradi svojega izjemnega pomena pri realizaciji nemških raznarodovalnih ciljev prav gotovo vredna večje pozornosti, kot je je bila deležna.
Obstoj in delo te organizacije sta sorazmerno dobro dokumentirana, saj so posamezne krajevne skupine, okrožja in uradi zveznega vodstva ustvarili obsežne arhive, ki jih ni pretirano prizadelo niti neusmiljeno uničevanje arhivskega gradiva konec vojne (sodeč po izjavah funkcionarja okrožnega vodstva ŠDZ v Celju Eduarda Paidascha, so dobivali tovrstne ukaze od zveznega vodstva v Mariboru šele 7. 5. 1945)'. Poleg korespondence posameznih uradov zveznega vodstva in okrožnih vodstev ter vodstev krajevnih skupin - gre predvsem za razne okrožnice in navodila ter sklepe, ki jih je zvezno vodstvo pošiljalo okrožnim in poročila krajevnih skupin in okrožnih vodstev
navzgor, so pomemben vir za preučevanje ŠDZ tudi številne publikacije, ki jih je izdajalo bodisi zvezno ali okrožna vodstva sama.
V kategoriji zveznih publikacij moramo seveda omeniti Befehlsblatt der Bundesführung des Steirischen Heimatbundes, ki je kot uradni list organizacije izhajal mesečno od maja 1941, objavljal pa je smernice za delo posameznih uradov in služb SDZ ter obveščal o imenovanjih in razrešitvah funkcionarjev zveznega vodstva, okrožnih vodstev ter vodstev krajevnih skupin.
Zvezno vodstvo je razen tega izdajalo nekakšen bilten ŠDZ - Untersteirischer Heimat-dienst, ki je služil predvsem kot predloga člankov za objavo v listu Marburger Zeitung, ki je postal uradni organ ŠDZ 5. 7. 1941, in v Štajerskem gospodarju, ki ga je zvezno vodstvo SDZ ustanovilo 3. 5.1941 in je za učinkovitejše širjenje idej organizacije izhajal sprva izključno v slovenščini (le z nemškimi podnapisi k fotografijam), kasneje pa dvojezično.
Svoja uradna glasila so izdajali tudi v zveznem vodstvu Nemške mladine (Deutsche Jugend) in sicer Führerdienst der Deutschen Jugend in Untersteiermark ter Untersteirischer Jugenddienst.
Mnogo zanimivejše so za mikroraven (okrožje in krajevne skupine) vsekakor publikacije okrožnih vodstev - za Celje, ki ga obravnavam v svojem delu, pride v poštev Lagebericht", ki ga je Vodstveni urad 11 (Führungsamt II) okrožnega vodstva sprva izdajal v ciklostirani obliki, kasneje (avgust 1942 - 1944) pa so ga tiskali v tiskarni Cillier Druckerei. Najprej je ta list urejal Herbert Erker, kasneje pa je to nalogo prevzel Eduard Paidasch- . List je objavljal predvsem povzetke vesti iz Štajerskega gospodarja, Marburger Zeitung in Slovenca, sodelavci okrožnega Vodstvenega urada II pa so se v svojih prispevkih ukvarjali s tematiko Celja in okolice. Veliko prostora so namenjali protiboljševiški propagandi (akcijam proti narodnoosvobodilnemu gibanju), objavljali spiske ustreljenih - vedno je šlo za "komunistične zločince" in ne talce - ter žugali črnoborzijancem in špekulantom. Lagebericht (marca 1943 so ga preimenovali v Was jeder wissen muss) je torej postal na lokalni ravni trobilo ŠDZ in obenem eksponent nacističnih raznarodovalnih ciljev.
To dokazujejo številni članki in poročila o nujnosti in uspehu tečajev nemščine, ki jih je organizirala ŠDZ in o vraščanju novih ozemelj v rajh. Edini razlog za "slovensko različico" (prevod) glasila Lagebericht je bila potreba po hitrem informiranju zaradi vojnih razmer, po vojni pa bo, kot so pisali propagandisti, nemški jezik obveza vsakogar.
Paleta institucij, ki hranijo gradivo o ŠDZ, je precej pisana - časopisa Marburger Zeitung in Štajerski gospodar hrani časopisni oddelek NUK v Ljubljani, v NUK imajo tudi publikacije zveznega vodstva Nemške mladine. Befehlsblatt der Bundesführung des Steirischen Heimatbundes ter Untersteirischer Heimatdienst ima knjižnica
Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, Zgodovinski arhiv Celje pa hrani večino številk Lageberichla.
Arhivski fond okrožnega vodstva ŠDZ Celje je delno v Zgodovinskem arhivu Celje, večinoma pa v arhivu Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani (INZ); nekaj tega gradiva hrani tudi Muzej za novejšo zgodovino v Celju (MNZ). Za preučevanje ustroja in delovanja Zveznega vodstva ŠDZ pa je seveda nujno pritegnili tudi zbirko mariborskega Muzeja narodne osvoboditve.
Ozadje in temelji Štajerske domovinske zveze
Naivno bi bilo začeti z opisom organizacije, kakršna je bila ŠDZ, ne da bi se vsaj dotaknili njenih korenin in začetkov prodora nacističnih idej v organizacije in društva, v katerih so že dolgo pred začetkom druge svetovne vojne delovali Nemci v Sloveniji in Jugoslaviji. Že leta 1933 so tudi med spodnještajersko nemštvo pljusnile ideje nacizma in se poslej kot stalnica ohranjale in oplajale z dotokom "sveže krvi" iz rajha. Celje in celotna Spodnja Štajerska sta bila v letih pred vojno priljubljena počitniška cilja nemških študentov, ki so tu razen z "žetvenopomočjo" (Ernteeinsatz) svojim rojakom pomagali še na različne druge načine.Tudi Štajerska se je organizirala. V Kulturbundu (SDKB) je prevladala struja "prenoviteljev ", kije zaradi svojih pronacis-tičnih stališč pogosto prihajala v spore z jugoslovanskimi oblastmi. Julija 1936 so oblasti razpustile celjski Kulturbund, njegovo delovanje pa je bilo omejeno na "odborpetih", ki ga je vodil Werner Stiger.
Naloge Kulturbunda so prevzele legalne organizacije in društva - v Celju sta bila to športno društvo Athletiksport Klub in pevsko društvo Männergesangsverein. Članstvo si je seveda zagotavljalo sredstva na različne načine ("enoodstotno gibanje" je bila le ena izmed oblik financiranja) in izvajalo različne programe dela, od organizacije mladinskih taborov, do ideološko-obveščevalnega povezovanja s "centralo".
Uradov, ki so v rajhu (po anšlusu 1938 pa tudi v Avstriji) sodelovali z nemštvom v diaspori, je bilo kar precej - Volksbund für das Deutschtum im Ausland (VDA). Bund Deutscher Osten (BDO), najvidnejši organizaciji pa sta bili prav gotovo maja 1938 ustanovljen Südostdeutsches Institut (SODI), ki ga je v Grazu vodil dr. Helmut Carstanjen (celo Max Adolf Westen je bil prepričan, da se pod tem imenom skriva neki Kostanjšek, ki naj bi bil doma iz okolice Ormoža)5 in Gaugrenzlandamt NSDAP (ustanovljen 3.2.1939), ki je imel svoji izpostavi v Gradcu in Celovcu.
Medtem ko se je SODI ukvarjal z bolj znanstvenim utemeljevanjem aneksionističnih teženj nacističnega režima - dr. Helmut Carstanjen je še pred ustanovitvijo tega inštituta kol dr. Gerhard Werner potoval po Štajerskem in zbiral gradivo za svojo knjigo Sprache und Volkstum in der Untersteiermark (izšla je leta 1935), v kateri je ugotavljal, da je Spodnja Štajerska po krivici pripadla Jugoslaviji, ker se tu pojma jezik in narodnost ne krijeta (večino prebivalstva tvorijo sicer slovensko govoreči toda nemštvu naklonjeni Vindišarji/Vendi, medtem ko je narodno zavednih "Slovencev"
malo)6, pa se je Gaugrenzlandamt NSDAP ukvarjal predvsem s političnim angažiranjem slovenskega nemštva, saj sta celovška in graška (to je vodil kasnejši celjski okrožni vodja Toni Dorfmeister) izpostava poslovali pod okriljem vodij okrožij (gauleiterjev) NSDAP za avstrijsko Koroško in Štajersko.
Del nemštva na Štajerskem se je organiziral v duhu nacizma preko inozemske organizacije NSDAP (Auslandsorganisation NSDAP), ki jo je v Celju vodil ing. Walter Grahmann . Zaposlen je bil v Westnovi tovarni posode, skupaj z Westnom pa je sodeloval tudi z varnostno službo (SD)8. Organizacija (AO NSDAP) je delovala pod krinko "nemškepomoči" (Reichsdeutscher Hilfsverein).
AO NSDAP, kije imela tudi svoj podmladek (tega je vodil ing. Unger-UUmann, lastnik celjske opekarne)9, je bila dovoljena februarja 1940, že oktobra 1939 pa so jugoslovanske oblasti spet dovolile delovanje Kulturbunda - okrožno organizacijo je v Celju vodil pastor dr. Gerhard May10.
Celjsko nemštvo je tako začetek vojne dočakalo popolnoma pripravljeno in dobro organizirano. Čeprav je bilo maloštevilno (od skupnega števila 17.154 prebivalcev mesta in bližnje okolice jih je le 483 navedlo kot svoj materin jezik nemščino)11, ni zanemarjalo niti vojaškega urjenja, h kateremu so v okviru Volksdeutsche Mannschaft pritegnili moške med 18. in 45. letom (to formacijo je vodil sprva Edo Paidasch, kasneje pa Alois Kalischnig-Lui, Fritz Pichl in Gustav Hoenigmann)12. Poleti 1940 so prek te formacije izvedli pravo novačenje nemških mladincev za vstop v oborožene oddelke Landsmannschaft der Untersteirer, ki jih je hotel Werner Stiger vključiti neposredno v SS, vendar tega ni dosegel . Tega početja seveda ni mogla mirno gledati niti odkrito pronemška jugoslovanska oblast - Paidasch je ob koncu vojne izjavil, da je imel zaradi svojega delovanja v Kulturbundu (vanj je vstopil leta 1936) precej težav. Leta 1939 so pri njem izvedli hišno preiskavo, v Jutru pa je moral izjaviti, da ne podpira in ne propagira nacizma, kar se mu je v odnosih z drugimi člani Kulturbunda baje precej otepalo .
Poleg te povsem odkrite pronacistične dejavnosti se je del domačega nemštva povezoval z "matico" tudi na bolj prefinjene načine. Prek Wehrmachtarchiva, kije predstavljal krinko za graško izpostavo Abwchra (vodil jo je major Radtke), in izpostave SD, ki jo je vodil kasnejši šef varnostne policije (SIPO) in varnostne službe (SD) v Mariboru Otto Lurker, so namreč nemški informatorji dostavljali uporabnikom v rajhu koristne podatke o gospodarskem stanju v Sloveniji, o razpoloženju med ljudmi - predvsem o reakcijah ljudi na nemške vojaške zmage v začetku vojne' . Predmet natančnih poročil so bile celo Nemcem bolj ali manj naklonjene gostilne in trgovine16.
Vse te akcije so seveda potrebovale velika sredstva, za zagotavljanje le-teh pa sta enakovredno poskrbela tako "naročnik" teh informacij (večinoma vojska) in informacijska mreža sama (pomembna postavka so bile Westnove dotacije). Če se zopet omejim na Celje, velja povedati, da je sprva delo takšne informativne skupine koordiniral Werner Stiger, ki pa je leta 1940 iz strahu pred aretacijo Slovenijo zapustil17.
Jugoslovanske oblasti so nato aretirale njegovega namestnika Wilfrieds Hofmanna (obsojen je bil na 2 leti ječe, po okupaciji pa je postal funkcionar ŠDZ - v celjskem okrožju je vodil Urad za populacijsko politiko in bil predlagan za sprejem v NSDAP) . Končno je celjsko informativno skupino prevzel Max Adolf Westen, ki je pravočasno poskrbel tudi za politično in osebnostno diskreditacijo Stigerja pri delodajalcih. Mreža je seveda kljub občasnim motnjam delovala naprej, njeno članstvo (poleg naštetih so se s tovrstno dejavnostjo ukvarjali tudi Sepp Jellenz-Ivan, Eduard Paidasch- Stefan in skupina, ki so jo v začetku leta 1940 aretirali zaradi zvez z Wehrmachtarchivom: Maks Hribernig, Karel Mantel in Fritz König)19 pa je imelo na voljo celo radijski oddajnik in preko orožnika Boška Laziča tudi dostop do pomembnih podatkov.
S takimi karakteristikami so torej nosilci nacističnih idej tik pred okupacijo Slovenije prišli v rajh po zadnje inštrukcije za prevzem oblasti in se (mnogi med njimi) vrnili skupaj z nemškimi četami kot njihovi posebni vodniki (Sonderführer im Feldzug). Primer za to je Max Adolf Westen, rezervni konjeniški poročnik v jugoslovanski vojski.
Tik pred napadom na Jugoslavijo so v Gradcu začeli s šolanjem bodočih funkcionarjev ŠDZ in določili večino političnih komisarjev.
Videli bomo, da se večina imen, ki smo jih srečali v tem poglavju, ponavlja tudi v personalnih dokumentih najvišjih uradov ŠDZ - tako na ravni okrožja kot na zveznem nivoju. Prav zaradi geneze vodstvenega kadra ŠDZ, ki se'je praviloma rekruliral iz vrst okorelih predvojnih nacistov, je bil nujen ekskurz v predvojno obdobje in kratek oris razmer in ciljev posameznih organizacij, v katerih so delovali štajerski in seveda tudi celjski nacisti. Že na osnovi tako shematičnega prikaza teh dejavnosti in površnega omenjanja nosilcev nekaterih procesov lahko mirne duše odklonimo apologijo Eduar-da Paidascha, ki jo je napisal v zaporu in v kateri pravi, da so za postopke celjskega nemštva (katerega del je bil nedvomno skrajno nacistično orientiran) odgovorni edinole nemški bogataši (Zanger, Westen, May, Pichl in drugi) in da "navaden smrtnik" (mednje verjetno šteje tudi sebe) o delovanju posameznih nemških organizacij (AO NSDAP in VDA) ni vedel prav nič20.
Spomladi 1941 se je tako začel odvijati že dolgo pripravljan in načrtovan proces, katerega cilj je napovedal že Hitler v svojem govoru 25. 2. 1940 v Miinchnu, ki je kot nemški življenjski prostor označil "vse tisto ozemlje, ki so ga kultivirali, civilizirali in gospodarsko razvijali Nemci". Vse kasnejše parole, propaganda in dejanja okupacijskih oblasti pa nam dokazujejo, da so si kanili Nemci s podobno argumentacijo prilastiti tudi zasedena slovenska ozemlja.
Priprave na ustanovitev in rojstvo ŠDZ
SODI je že od leta 1940 napovedoval ustanovitev nove organizacije "domoljubnih" Spodnještajercev21, tako da so potekala občasna posvetovanja spodnještajerskih Nemcev v Gradcu in drugo že z natančno določenimi cilji. Višek je tovrstna "pripravljalna mrzlica" dosegla konec marca 1941, ko so pod pretvezo ogroženosti (Nemci naj bi bili
v Sloveniji žrtve pravih pogromov) v Avstrijo evakuirali večino Nemcev iz Slovenije. Celjski učitelj Fran Roš opisuje v svojem dnevniku"" skorajda idilično vzdušje v Celju, ko je pastor dr. Gerhard May (nosilec reda Sv. Save III. stopnje) 30. 3. 1941 opravil še svečan obred za kralja Petra II. in tako manifestiral navidezno kulturbundovsko lojalnost, dva dni kasneje (evakuacijo so izvedli 1. 4. 1941) pa je nemška propaganda že objavljala "vesti" o terorju nad Nemci v Sloveniji (tudi v Celju).
Pivi dnevi v aprilu so tako tudi v Celju minili v znamenju negotovosti in občutka nemoči spričo bližajočega se napada . 5. aprila so po Roševem pripovedovanju uničili večino arhiva mestne uprave in okrajnega sodišča, sicer pa vojne mesto skorajda ni čutilo (to je nekaj dni kasneje opazil tudi E. Paidasch, ko je ob vrnitvi iz. Avstrije z zadovoljstvom ugotovil, da je "z lokalom vse v redu"23 - bil je namreč frizer).
Celjsko vodstvo (sreski načelnik dr. Zobec, župan dr. Alojzij Voršič in ravnatelj magistrata Ivo Šubic) seje na veliki petek (11. 4.) odpeljalo proti Žalcu pričakat predhodnico 1. divizije planinskih lovcev (49. planinskega korpusa 2. armade), ki jo je vodil general Hubert Lanz. Ta enota pa je še isti dan zasedla mesto24, čez nekaj dni pa je vojaško upravo zamenjala civilna.
Na novo formirana civilna oblast se je v veliki meri oprla na domače nemštvo (kadrovanju je služila evakuacija v začetku aprila), medtem ko so višje stopničke hierarhije zasedli predvsem avstrijski nacisti. Kot nekakšne civilne uradnike so tako iz Avstrije 16. 4. poslali več štajerskih Nemcev - organizacijo upravnega aparata v Celju naj bi prevzel Franz König, bodočo krajevno skupino Gaberje pa Karl Körber25.
Eduard Paidasch v svojem sestavku Potek dogodkov (Ablauf der Ereignisse) opisuje potovanje tega novega političnega vodstva iz Avstrije in toži nad "malenkostnostjo in sovražnostjo" svojega novega predstojnika dr. Huga Suetteja (Paidasch je namreč v začetku vojne deloval v Brežicah, od koder je bil tudi doma).
Vodilno garnituro so za oba celjska okraja Celje-okolica in Celje-mesto (okraj Celje-okolica ukinejo že 18. 6. 1941, ostale okraje pa 1.7. 1941, ko preidejo na okrožno organizacijo) oblikovali v Frohnleitnu26. Akcijski štab so poleg obeh političnih komisarjev Tonija Dorlmeistra (mesto) in Josefa Eidenbergerja (okolica) sestavljali še komandirji žandarmerije (v Celju je bilo od poletja 1941 dalje orožniško glavarstvo) in uradniki SD ( v Celju najprej SS stotnik Gustav Fast, kasneje podporočnik Siegfried Presuhn) in gestapa (v Celju SS podporočnik Hermann Jung in kasneje narednik-vodnik Toby) .
Teritorialno je celjsko okrožje obsegalo ozemlje naslednjih okrajev: Celje-mesto, Celje-okolica, Gornji Grad, večino okraja Šmarje pri Jelšah in del okrajev Slovenj Gradec in Laško. Okrožje je merilo 1826,28 km2, v 54 oziroma 33 občinah (jeseni 1941 je prišlo do njihovega združevanja) pa je živelo 143.410 ljudi28.
14. 4. 1941 so okupacijske oblasti razpustile stare občinske odbore, politični komisarji pa so začeli z delom 15. ali 16.4~' in najprej imenovali nove župane (seveda iz vrst "lojalnih" Spodnještajercev), ki so bili podrejeni celjskemu deželnemu svetniku (Landratu). Toni Dorfmeister je kasneje to upravno funkcijo združil še s politično (kot okrožni vodja ŠDZ).
Celjski župan Robert Himmer je pred vojaškim sodiščem povedal , da je Dorfmeister opravil njegovo imenovanje konec aprila, z delom pa je začel v začetku maja (3.5.). Potencira predvsem svojo vlogo uradnika v upravi, medtem ko naj bi politično poslanstvo opravljali predvsem funkcionarji (krajevni vodje) ŠDZ - ti naj bi tudi sestavljali spiske oseb, ki bi prišli v poštev za preselitev. Podobno formulacijo najdemo tudi v besedilu vojaškega sodišča v Celju o razmerah na Spodnjem Štajerskem v času okupacije31- tudi po mnenju sestavljalca tega poročila naj bi glavno vlogo pri izganjanju imela krajevna vodstva ŠDZ.
Na podlagi korespondence krajevnih uradov ŠDZ z okrožnim vodstvom lahko trdimo, da je bil odnos posameznih vodij KS ŠDZ do problematike izganjanja simpatizerjev narodnoosvobodilnega gibanja zelo različen - veliko urgenc okrožnega vodstva, v katerih pozivajo krajevne organizacije, naj dostavijo sezname simpatizerjev narodnoosvobodilnega gibanja iz svojih območij, se namreč vrača kot "Leermeldung" (takšnih oseb v nekem okolju "ni bilo"). Po drugi strani pa so številni župani (sodeč po pričevanjih tudi Himmer) rade volje opravljali tudi posle, ki niso sodili neposredno v "upravno" sfero.
Z vzpostavitvijo sistema civilne uprave, ki ji je na Spodnjem Štajerskem načeloval dr. Sigfried Uiberreither (izvajal je tudi zakonodajno oblast), je napočil tudi težko pričakovani trenutek obračuna z nadležno slovensko inteligenco (iz Celja in okolice so 16. 4. odgnali prek Maribora v Srbijo kar 40 učiteljev in profesorjev)3 in obenem trenutek, da spodnještajersko ljudstvo s primernimi sredstvi navdušijo za Veliko Nemčijo in nacizem.
Tovrstno navdušenje naj bi predvsem budila ŠDZ (ime soji izbrali po predvojni Steirer Partei), ki so jo napovedali 7. 5. (lepaki), 10. 5. pa so Uiberreitherjevo odredbo o ustanovitvi ŠDZ objavili tudi v mariborskem Štajerskem gospodarju.
Okrožnica Zveznega vodstva ŠDZ z dne 28.4.33 je predvidevala razdelitev 100.000 dvojezičnih letakov, ki so jih politični komisarji dobili iz Maribora, 4. in 5. maja so izobesili serijo plakatov in razdelili brošurice o vključevanju v ŠDZ, 7. in 8. maja so propagandno akcijo razširili na časopise (Štajerskega gospodarja in Marburger Zeitung) in radio. Štajerski gospodarje obljubljal, da bo nova organizacija omogočala "vsem domačim in z iskrenim domoljubjem prežetim Štajercem, da dajo izraza svoji pripadnosti k domovini, Reichu in Fiihrerju", zato je pričakoval, "da ne bo niti enega poštenega Štajerca, ki bi ostal ob strani, temveč bodo vsi brez pridržka vstopili v Štajersko domovinsko zvezo; kdor ostane izven Štajerske domovinske zveze, se izreka za strahovlado
v zadnjih 23 letih"' . Uiberreither pa je zatrjeval: "Štajerska domovinska zveza bo ona velika organizacija, ki bo obsegala vse dobromisleče Štajerce,"34.
Šef civilne uprave je na čelo ŠDZ postavil avstrijskega nacista Franza Steindla, ki se je rodil v Eisenerzu 5. 4. 1911, leta 1928 vstopil v Hitlerjevo mladino (Hitlerjugend), leta 1930 pa so ga sprejeli v NSDAP. Po poklicu je bil učitelj, vendar so ga leta 1933 iz političnih razlogov odpustili. Poslej se je preživljal kot učitelj smučanja, vodil pa je
Verordnungs- und Amtsblatt
des Chefs der Zivilverwaltung in der Untersteiermark
1941	Ausgegeben in Marburg, am 10. Mal 1941	Nr. 9
	Inhalt	
Verordnung über die Gründung des Steirischen Heimatbwndcs vom 10. Mai 1941 . . .		. . 31
	Verordnung	
	über die Gründung des Steirischen Heimatbundes.	
Auf Grund der mir erleilten Ermächtigung ordne Ich an:
1.	Die NSDAP wird vorläufig im Gebiet der Untersteiermark nicht auf-
!
gebaut.
2.	Der Steirlsche Heimatbund, dessen Gründung ich hiermit anordne, ist die grosse Organisation, in der alle Untcrsteirer und die Volksgenossen, die im Gebiet der Untersteiermark beruflich tätig sind, zusammengefasst werden.
Mitglied kann nur sein, wer sich rückhaltslos zu Führer und Reich bekennt.
5. Der Steirische Heimatbund besitzt eigene Rechtspersönlichkeit.
4. Mit der Führung des Steirischen Heimatbundes betraue ich Gaurat Franz S t e i n d I.
Marburg a. d. Drau, 10. Mai 1941.
Uiberreither.
Ukaz o ustanovitvi Štajerske domovinske zveze
tudi brigado SA v Avstriji. Po neuspelem nacističnem puču leta 1934 je bil obsojen na 9 mesecev zapora, po anšlusu pa ga je Uiberreither poklical v vodstvo okrožja (Gau) NSDAP Steiermark. Udeležil se je tudi vojne na Norveškem in že od aprila 1941 sodeloval pri pripravi ŠDZ35.
Če je bilo s tem imenovanjem rešeno vprašanje vrhovnega vodstva, seveda še ni rečeno, da je bilo tudi na nižjih nivojih organizacije na voljo dovolj sposobnih voditeljskih osebnosti. Novi oblastniki so se pri oblikovanju vodstvene hierarhije zopet naslonili na tiste, "ki so se v najtežjih časih, ne oziraje se na preganjanja, odkrito priznali k nemškemu narodu"7,6. Take ljudi pa je povezovala organizacija Kulturbund, ki so jo 11. 5. 1941 z vsemi častmi kot celoto vključili v ŠDZ (kulturbundovci so postali jedro ŠDZ, brez preverjanj so postali njeni stalni člani, čeprav se je izstavljanje njihovih rdečih izkaznic zaradi spodrsljajev uradništva organizacije precej zavleklo). Uiberreither je kullurbun-dovce v Mariboru opozoril, da bodo "kot predhodnica, kot jedro ŠDZ, prevzeli vodilna mesta" in nadaljeval, da naj njihova avtoriteta temelji na "zaupanju, čistosti in pravičnosti"77.
ŠDZ je bila mišljena kot vmesna organizacija, ki naj bi ljudstvo vzgojila v nacističnem duhu in mu privzgojila nacistični sistem vrednot, NSDAP (vanjo je bila včlanjena le izredno tanka vodilna plast ŠDZ) pa bi na Spodnjem Štajerskem ustanovili šele čez nekaj let. Nova organizacija naj bi se financirala z mesečnimi prispevki članstva, ki bi glede na dohodek posameznika znašali 2o pfenigov in več8. Že pred uradnim začetkom delovanja je imela ŠDZ v blagajni kar precejšnje premoženje - prisvojila si je namreč kapital in prostore zvez in društev, ki so prenehala delovati z odlokom komisarja za ukinitev društev, organizacij in zvez (Stillhaltekomissar).
V okraju Celje-mesto je obstajalo kar 163 društev, katerih premoženje je Emil Miglitsch (ta je opravljal funkcijo ukinitvenega komisarja za Celje) po poročilih bank ocenil na okrog 3 milijone dinarjev39.
Vodstvo ŠDZ je med 11. in 17. majem pripravilo vrsto zborovanj40, na katerih so prebivalstvo spodbujali k vpisu v ŠDZ. Temu prvemu valu zborovanj je sledil orientacijski popis interesentov za vstop v ŠDZ. Popis so pripravili po krajevnih skupinah ŠDZ med 17. in 25. majem 1941. Krajevna vodstva so vpisovala bodoče člane ŠDZ in Nemške mladine v takoimenovani "zbirni seznam" (Erfassungsliste), ki je vseboval osebne podatke prosilca (ime, priimek, naslov, kako dolgo že živi v določeni krajevni skupini) in opombo o tem, v kateri formaciji je pripravljen sodelovati (Nemška mladina, za moške Wehrmannschaft). Prosilec je nato dobil "predložitveni list" za vpis v ŠDZ oziroma Nemško mladino (Antrageschein) in osebni vprašalnik (ime, poklic, občevalni jezik, narodnost, podatki o sodelovanju v političnih in drugih organizacijah ter o predkaznovanju), ki ga je moral skupaj z "malim dokazom o izvoru" (kleine Abstammungsnachweis - podatki do starih staršev) predati osebno komisiji za sprejem (s tem potrdilom so preprečevali sprejemanje Židov)41.
Rezultati tega orientacijskega vpisa v ŠDZ so bili izjemni. Kar 95 % spodnještajerskega prebivalstva (vpis v ŠDZ so v Trbovljah in Brežicah zaradi negotove nemško-italijanske meje izvedli šele od 25. 10 do 2. 11. 1941) se je odzvalo pozivom zveznega in drugih vodstev ŠDZ, še bolj pa so se ljudje seveda odzivali na neprikrite grožnje z izgonom, če se s svojim pristopom k ŠDZ ne bi hoteli "priznati kftrerju in rajhu"42.
Voditelji krajevnih skupin so najpozneje do 27. 5. sporočili okrožnemu vodji število kandidatov za vstop v SDZ, okrožni vodje pa so zveznemu vodstvu poslali podobna poročila do 29.5. S 1. junijem 1941 se pričelo delo sprejemnih komisij, ki so na osnovi zbirnih seznamov rasno in politično ovrednotili prosilce za vstop v ŠDZ.
Delo sprejemnih komisij
Problematiko rasno-političnega ocenjevanja spodnještajerskega prebivalstva in sprejemanja v ŠDZ je izčrpno obdelal dr. Tone Ferenc v razpravi Politične in državljanske kategorije prebivalstva na Štajerskem pod nemško okupacijo (Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1960/61, št. 2, IZDG Ljubljana), tako da bom na tem mestu po omenjeni razpravi povzel le najbistvenejše in za razumevanje strukture ŠDZ najpomembnejše ugotovitve.
Mobilne (leteče) sprejemne komisije so, kot že rečeno, začele z delom 1. 6. 1941, rasno-politična ocenjevanja pa so bila organizirana po krajevnih skupinah (vodja krajevne skupine je sodeloval tudi pri delu komisije, njegovo mnenje je bilo odločilno pri politični oceni posameznika ali družine, saj je dobro poznal lokalne razmere).
Sprejemno komisijo so sestavljali : ljudsko-politični referent (imenoval gaje dr. Helmut Carstanjen, ljudsko-politični referent pri Zveznem vodstvu ŠDZ), rasni preiskovalec (imenoval ga je Rasni in kolonizacijski glavni urad SS), kol pomožno osebje pa so vsaki komisiji dodelili dve uradnici (uradnika), kurirja in šoferja (naved. razprava, str. 74).
V celjskem okrožju so delovale kar tri takšne skupine, eno od mest za politično-rasno vrednotenje pa je bilo v Vili Deutsch ob Voglajni (na jugovzhodnem obrobju mesta).
Kot rečeno, so splošno oceno posameznika sestavih na osnovi rasne in politične ocene. Politično oceno je, kot smo že omenili, oblikoval krajevni vodja - odločilen je bil seveda odnos do nemštva, svojo težo pa je imela tudi socialna anamneza in seznam apriori zavrnjenih oseb (v to kategorijo so sodili vplivni in nemštvu izrazito sovražni izobraženci - te so zavrnili, čeprav so bili morda rasno izrazito ustrezni). Lestvica političnih ocen je imela pet stopenj : A-vodilno nemški, B-ncmški, C-ravnodušen, D-nemštvu sovražen, E-nemštvu vodilno sovražen. Največ kandidatov za sprejem je dobilo oceno C (naved. razprava, str. 75). Rasni pregled je delil ljudi na štiri skupine: prav dobro (I), dobro (II), povprečno (III) in neustrezno (IV). Skupna ocena se je lahko glasila "brez pomislekov" ali "nepojasnjeno" (kar je pomenilo odklonitev).
Komisije so na Štajerskem pregledale nad 300.000 ljudi, rasno-politični pregled pa je uspešno prestalo 287.000 kandidatov (največje bilo odklonjenih iz rasnih razlogov-46.000 ljudi so zaradi vzhodne in vzhodnobaltske rasne primesi uvrstili v IV. skupino, ti so spomladi 1942 lahko spet zaprosili za vstop v ŠDZ, medtem ko so 20.000 ljudem popolnoma onemogočili vpis - šlo je za Žide, Polžide in Cigane). Iz političnih razlogov so odklanjali v glavnem slovensko inteligenco (politični oceni D in E).
Približno mesec dni kasneje (8.7.1941) je v Štajerskem gospodarju izšel Steindlov članek Kdo lahko postane član ŠDZ, v katerem je pohvalil rasno sliko na Spodnjem Štajerskem, ki da je "izrecno dobra", saj je le 2 - 3 % ljudi, ki ne zadoščajo biološkim zahtevam za sprejem. Steindl seveda ni pozabil povedati, da "osebe, ki so se kot vodilni Slovenci udeležiliprotinemških akcij, asocialni elementi, zločinci in pijanci ne morejo postati člani ŠDZ". Pod drobnogled so vzeli tudi priseljence z Gorenjskega in Primorskega (posebno razumnike).
Izsledke rasno-političnih pregledov v celjskem okrožju je vestno objavil tudi Štajerski gospodar (7.6.) - v prvem valu sprejemov je bilo v okrožju sprejetih v ŠDZ 101.759 ljudi, 24.831 moških med 18. in 45. letom je bilo pripravljenih sodelovati v Wehrman-nsehaftu, 9.635 mladih med 14. in 18. letom pa se je vpisalo v Nemško mladino.
Natančnejše podatke povzemam iz razprave dr. Toneta Ferenca.
Vseh komisijsko pregledanih je bilo v celjskem okrožju 115.451, 48 jih je dobilo rasno oceno I, 17.286 II, 85.615 III (74 %) in 12.502 IV. Politično oceno A je dobilo 333 kandidatov, B 7.362, C 102.746 (90%), D 4.489 in E 521. Ocene za mesto samo se razlikujejo v deležu II. rasne skupine (ta v mestnih KS prevladuje z 52 %), kar priča o subjektivnosti strokovnjakov za rasna vprašanja.
Začasno oziroma stalno članstvo v ŠDZ je tako postalo nov kriterij za razvrščanje spodnještajerskega prebivalstva, ki ga je okupator do tedaj (v skladu z raziskavami SODI) delil na folksdojčerje (ti so imeli vsaj enega roditelja nemške narodnosti), vindišarje (germanizirano prebivalstvo, ki govori "slovenščini podoben" jezik - kriterij je bila raba germanizmov!) in Slovence (tem so "pripisovali" slovensko narodno zavest). Spremembe statusa članstva (iz začasnega v stalno) in vstopi novih članov so se v okviru krajevnih skupin (v začetku izjemno svečano) izvajale dvakrat letno (junija in decembra) s simbolično predajo članskih znakov (izkaznice in značke ŠDZ).
Teritorialna organizacija
Teritorialna organizacija ŠDZ se je oprla na okupatorjevo civilno oblast. Spočetka se je za potrebe organizacije formiralo 5 okrožij: Celje, Maribor-mesto, Maribor-okolica, Ptuj in Ljutomer, po dokončni razmejitvi z Italijo pa sta bili oblikovani še okrožji Brežice in Trbovlje.
Okrožje je bilo organizacijska enota, ki je obsegala večje središče z zaledjem (po navodilih zveznega vodstva - Befehlsblatt, Folge 1, Mai 1941, naj bi bila zgornja meja 100.000 ljudi). Omeniti je treba, da je ŠDZ uvedla okrožja že pred reorganizacijo civilne uprave - ta je do začetka julija še vedno poslovala po sistemu okrajev (Bezirk), ki so jih vodili politični komisarji (z uvedbo okrožij dobe naziv deželni svetnik -Landrat). Na čelu okrožnega vodstva ŠDZ je bil okrožni vodja - Kreisführer (imenoval ga je zvezni vodja - Bundesführer Franz Steindl). Okrožni vodja je načeloval tudi razsežnemu uradniškemu aparatu (od aparata Zveznega vodstva seje razlikoval le po
tem, da na okrožni ravni ni narodno-političnega referenta, to funkcijo so kot častno uvedli 1.1.1943), vendar je imel zaradi voditeljskega principa (Führerprinzip) vodja neke teritorialno-organizacijske enote ŠDZ popolno odredbodajalno oblast in je osebno odgovarjal za stanje v svoji in sebi podrejenih organizacijskih enotah. Ves ta uradniški aparat (o njem bo govor kasneje) je torej imel v najboljšem primeru le svetovalno funkcijo, medtem ko so odločitve pripadale vodji.
Na nižji ravni je bilo sprva oblikovanih 144 krajevnih skupin (vodili so jih krajevni vodje - Ortsgruppenführerji, imenoval pa jih je okrožni vodja). Upravni aparat vodstva krajevne skupine je bil manj razvejan od okrožnega, kljub temu pa je vseboval vse pomembnejše urade in delovna področja. Krajevne skupine so po priporočilih zveznega vodstva obsegale področja s po 2.000 do 5.000 prebivalci (v okrožju Maribor-mesto je bila meja zvišana na 6.000 ljudi).
Nato je bilo oblikovanih 619 celic (Zellenführerje je imenoval vodja krajevne skupine, "aparat" celice pa je predstavljal pomočnik oziroma pomočnica - Zellenhelfer/in, ki si ga je izbral vodja celice izmed članov ŠDZ na svojem področju), ki so povezovale od 800 do 1.000 ljudi.
Najnižja enota ŠDZ je bil blok, ki je povezoval 40 gospodinjstev (100 do 200 ljudi), vodil pa ga je vodja bloka (imenoval ga je vodja kraj.skupine) - Blockführer, ki si je kot pomožna funkcionarja lahko izbral dva pomočnika ali pomočnici (Blockhelfer/in). Skupno je bilo na Štajerskem organiziranih 3.975 blokov.
Z odredbo Zveznega vodstva ŠDZ43 je bila potrjena teritorialna organizacija ŠDZ v celjskem okrožju - to je bilo razdeljeno na 38 krajevnih skupin, 158 celic in 687 blokov. Mesto samo je bilo razdeljeno na 4 krajevne skupine: Ostrožno, Gaberje-Hudinja, Lisce in Zagrad (jugovzhodni del mesta)44.
Najštevilnejša je bila krajevna skupina Gaberje-Hudinja s skupaj 4.341 prebivalci, od teh je bilo 2.835 začasnih članov ŠDZ in 241 bivših članov Kulturbunda (Ob dnevih krajevnih skupin 31. 7. in 1. 8.1943 so v Štajerskem gospodarju45 to krajevno skupino pohvalili kot skupino z največjim deležem nemško govorečih, tedaj je imela ta krajevna skupina 6.053 prebivalcev.). V krajevni skupini Gaberje-Hudinja je delovalo 7 celic in 25 blokov46.
Številčno druga je bila s 3.016 (1942) oziroma 4.471 (1943) prebivalci ter 2.177 (1942) začasnimi člani ŠDZ pretežno kmečka krajevna skupina Ostrožno. Članstvo ŠDZ (med njimi je bilo 156 bivših članov KB) je bilo organizirano v 4 celicah in 20 blokih .
Leta 1942 sta imeli preostali mestni krajevni skupini Lisce in Zagrad skoraj enako število prebivalcev (prva 2.829 in druga 2.828), leto kasneje pa seje število prebivalcev (do razlike prihaja zato, ker so upoštevani le zajeti v ŠDZ - že včlanjeni ali v procesu reguliranja članstva) v krajevni skupini Zagrad povzpelo na 3.904, v krajevni skupini
Lisce pa na 3.437. Krajevna skupina Zagrad je bila leta 1942 razdeljena na 5 celic in 20 blokov, krajevna skupina Lisce pa na 6 celic in prav tako 20 blokov47.
Značilnost teh dveh krajevnih skupin je tudi visok delež bivših članov Kulturbunda (v krajevni skupini Lisce kar 312, v krajevni skupini Zagrad pa 227) - ozemlje navedenih krajevnih skupin je namreč obsegalo center mesta in ožja južna predmestja (težišče celjske obrti, trgovine in administrativne dejavnosti).
Število posameznih organizacijskih enot seveda ni bilo nespremenljivo, o tem pričajo podatki o teritorialni organizaciji, ki sta jih ob različnih priložnostih (obletnice "osvoboditve", okrožni dnevi - Kreistag in podobno) objavljala Marburger Zeitung in Štajerski gospodar.
Štajersko prebivalstvo, ki je bilo sprejeto v ŠDZ, je prejelo članske izkaznice, ki so bile oštevilčene od 1 - 700.000, pri čemer so bile številke od 1 - 100.000 rezervirane za posebne vpise. Članstvo v celjskem okrožju je prejelo izkaznice s številkami od 100.001 do 200.00048.
Marburger Zeitung je 14. 8.1942 objavil članek o reševanju vprašanj članstva ŠDZ, s katerim lahko zaključimo poglavje o članstvu in teritorialni organizaciji ŠDZ.
V članku izvemo, da so pristopne izjave (Antragschein) po komisijskem rasno-političnem pregledu iz krajevnih skupin poslali zveznemu vodstvu. Dvomljivi primeri so morali pred komisijo še enkrat, pristopne izjave sprejetih pa so oštevilčili (s člansko številko novosprejetega člana ŠDZ). V upravnem uradu (Verwaltungsamt) zveznega vodstva so nato podatke o novih članih pretipkali, uredili po krajevnih skupinah in članskih številkah ter vnesli v tri kartoteke : v kartoteko krajevnih skupin in centralno kartoteko (obe pri zveznem vodstvu) ter v kartoteko krajevne skupine.
Pri zveznem vodstvu je poleg obeh navedenih kartotek obstajala tudi temeljna knjiga članstva (Grundbuch), ki je vsebovala tudi podatke o denarnih prispevkih posameznega člana. Vnosu v evidenco je nato sledila izpolnitev članske izkaznice, primerjava podatkov, žigosanje in pošiljanje izkaznic v krajevne skupine.
Stroga kontrola nad članstvom, ki je segala vse do celice (seznam članov v posamezni celici - Zellenliste, ki jo je oblikoval vodja celice, kartoteka-Zellenkartei, ki so jo hranili pri vodstvu krajevne skupine ŠDZ) in bloka (seznam z naslovi, podatki o spremembah stanja - rojstvih, porokah, smrtih, preselitvah ipd.)tje prav gotovo znak za izjemen pomen te organizacije, ki je svojemu članstvu zagotavljala vsaj simboličen občutek varnosti. Že če je nekdo postal začasni član te organizacije, je obenem dobil tudi državljanstvo na preklic, ki ga je obvarovalo (teoretično) preselitve, mu omogočalo zaposlitev in napredovanje v službi, skratka preživetje.
Izjemno strog je bil tudi postopek pri izgubi članske izkaznice ŠDZ ali izkaznice
Wehrmannschafta - tak primer je bilo treba najprej javiti okrožnemu vodstvu, izgubljeno listino pa preklicati tudi v uradnem glasilu zveznega vodstva (Befehlsblatt).
Kljub izjemno strogim kriterijem za sprejem, ki so jih komisije uporabljale v začetku, pa so vojni dogodki (porazi sil Osi) poskrbeli za otopitev osti elitizma pri sprejemanju novih članov - vedno več odklonjenih prosilcev za vstop v ŠDZ, ki so z zavrnitvijo avtomatično postali zaščitenci, je bilo naknadno sprejetih (zadnja in največja taka akcija je potekala poleti 1943)49.
Vprašanje državljanskih kategorij50 spodnještajerskega, gorenjskega in koroškega prebivalstva je bilo nakazano v Odredbi o pridobitvi državljanstva v osvobojenih področjih Spodnje Štajerske, Koroške in Kranjske 14. 10. 1941, ta akt šefov civilne uprave pa je svojo potrditev doživel z odlokom državnega notranjega ministra 10. 2. 1942.
Po državljanstvu se je prebivalstvo delilo na :
1.	Nemške državljane; to so bili vsi Nemci ali nemški državljani brez državljanstva, ki so živeli na SpodnjemŠtajerskem, Koroškem in Gorenjskem. Odlok notranjega ministra je za vstop v to kategorijo zahteval članstvo v Kulturbundu, aktivno zavzemanje za nemštvo že pred zasedbo in seveda ustrezen rodovnik.
2.	Državljane na preklic; po 10 letih bi posameznik, uvrščen v to kategorijo, postal polnopraven državljan ali pa bi mu državljanstvo preklicali (to bi se zgodilo, če bi denimo odklonil germanizacijo). Ta kategorija je bila namenjena lojalnim prebivalcem zasedenih območij, kar je pomenilo vsaj začasno članstvo v ŠDZ (ali v Kärntner Volksbund - koroški različici ŠDZ, ki jo je Friedrich Rainer kljub negodovanju partijskega vrha vse bolj organiziral kot NSDAP).
3.	Zaščitence; njihov status je ugasnil,ko so zapustili rajh, niso pa mogli postati polnopravni nemški državljani, hkrati pa je njihova "zaščita" omogočala izrabo njihove delovne sile (t. i. posebna delovna obveznost - Sonderdienstpflicht je bila zanje uvedena 24. 3. 1942 skupaj z uniformirano delovno službo za državljane na preklic).
Ta kratek ekskurz v pravni položaj spodnještajerskega prebivalstva in pa mračne napovedi glede usode zaščitencev (izselitev v IV. valu, ki pa je niso izvedli, zadnji pregled za sprejem v ŠDZ ter izgon, sterilizacija in končno uničenje z delom) prav gotovo pojasnjujejo neverjeten "uspeh" te organizacije in tudi strog nadzor nad članstvom in dokumentacijo ŠDZ. 14.4.1942 je zvezno vodstvo odredilo tudi obvezno nošenje označb ŠDZ za člane, sicer jim je grozilo podobno obravnavanje kot zaščiten-cem.
Okupator se seveda ni slepil glede neprekosljive vneme Spodnještajercev za vzgojo v nacističnem duhu. Zvezni vodja Franz Steindl je tako 1.7. 194251 izjavil : "Politično razpoloženje je po aprilu 1941 nedvomno padlo. To pa zato, ker navdušenje samo po sebi
ni neko trajno stanje in so ljudje mnogokje imeli pretirano idealno predstavo o rajhu.... Težko je na številkah ugotoviti razpoloženje. Da bi v neki meri mogli prikazati to sliko v številkah, bi morda lahko rekli, da je 1 % Spodnještajercev pripravljen, da gre z rajhom čez drn in strn do konca, morda 9 % je brezpogojno zanesljivih, vendar ne odločnih, da bi vzeli nase tudi skrajne konsekvence. Na nasprotni strani razmerje ne utegne biti drugačno. Morda je tudi tam samo 1 % pripravljenih, da gre z nasprotnikom do kraja v vseh okoliščinah, 9 % pa bi se jih ustrašilo zadnje konsekvence. Vmesnih 80 % tvori široka množica, katere pridobitev je naša naloga."
Pridobitvi in nadzoru te množice je torej služil obsežen aparat ŠDZ, s katerim se bomo seznanili v naslednjem poglavju.
Struktura ŠDZ
Vsaj bežno smo se že dotaknili teritorialne organizacije ŠDZ, ki pa nam podaja le delno sliko o organizaciji sami - mnogo važnejša komponenta pri opisu ŠDZ je prav gotovo vpogled v notranji ustroj te organizacije, v naloge in delovanje njenih številnih uradov in služb.
Vodji posamezne teritorialno-organizacijske enote je podrejen uradniški aparat, združen v tri večje sklope.
Osnovna organizacijska shema, ki jo srečamo od zveznega vodstva do vodstva krajevne skupine je naslednja52:
1.	Vodstveni urad I (Führungsamt I) združuje tri glavna delovna področja: Organizacijo, Osebje in Šolanje. To delitev najdemo nespremenjeno vse do krajevne skupine. Naloga Vodstvenega urada I je bjlo opravljanje nalog s področja organizacije, kadrovanja in izobraževanja osebja ŠDZ (honorarnih in stalno zaposlenih). Ta urad je skrbel tudi za delovanje vertikalne in teritorialne organizacije ŠDZ.
2.	Vodstveni urad II (Führungsamt II) s svojimi glavnimi delovnimi področji (Haup-tarbeitsgebiet) Propagando, Tiskom in Uradom za kulturo skrbi za "obdelavo propagandističnih vprašanj in usmerjanje kulturnega razvoja" \ Ta urad na ravni krajevne skupine nima urada za kulturo.
3.	Zadnja skupina uradov je prav gotovo najbolj raznolika, saj pokriva praktično vsa področja delovanja ŠDZ (od administrativnih vprašanj do ljudskega izobraževanja in vojaškega urjenja članstva) - že zato si zasluži izčrpnejšo obravnavo.
Vodstveni urad I
Vodje tega urada so bili: na zvezni ravni Sepp Braumüller, v celjskem okrožnem vodstvu Anton Flaser, v krajevni skupini Zagrad Hans Jellenz, v krajevni skupini
Gaberje-Hudinja dr. Alfred Juchart, v krajevni skupini Ostrožno Adolf Letschnig in v krajevni skupini Lisce Reichel (podatki za krajevne skupine so iz leta 1942).
Vodstveni urad I se je, kot že rečeno, delil na tri glavna delovna področja54, ki so posegala v sfero organizacije, administracije in kadrovanja.
Področje organizacije se je naprej delilo na številna delovna področja (identična delitev obstaja tudi na ravni okrožja, medtem ko so na ravni KS delovna področja celovita, brez nadaljne drobitve, vodje posameznih delovnih področij pa svoje delo opravljajo častno - nepoklicno).
Glavno delovno področje ORGANIZACIJA (vodja dr. Iwanschek-zvezno vodstvo, Anton Flaser- okrožno vodstvo Celje)
Delovno področje	Zvezna raven	Okrožje
Teritorialna organizacija	vodja del. področja	vodja del. področja
Vertikalna organizacija	II	li
Statistika	II	n
Grafika	II	n
Zasedanja in prireditve	II	«
Korespondenca	II	«
Posebne organizacijske naloge	vodja delov, področja	vodja delov, področja
Preizkušanje in oskrba	n	li
Zgradbe v lasti ŠDZ	it	"
Strokovno področje	zvezna raven	okrožje
Zbiranje odpadnih surovin	vodja strokovnega področja	vodja strokovnega področja
Glavno delovno področje OSEBJE
Na zvezni ravni je to delovno področje vodil J. Seda, v celjskem okrožju pa Robert Himmer (bil je tudi celjski župan), ki je bil na to dolžnost imenovan že septembra 1941. Na osnovi predlogov za sprejem v NSDAP in objav imenovanj v Befehlsblattu pa vemo
tudi za vod je tega področja v krajevni skupini ŠDZ Zagrad (Emmerich Berna) in krajevni skupini Lisce (Julius Pammer).
Delovno področje	Zvezna raven	Okrožje
Kandidati za vodenje in kadrovanje	vodja del. področja	vodja del. področja
Politične karakteristike	II	«
Socialna vprašanja	»»	it
Funkcionarji ŠDZ	ti	H
Kadrovanje	il	ii
Vprašanja članstva, državljanstva in odlikovanj	vodji del. in strok, področja	"
Osrednja kartoteka	vodja strok, področja	/
Glavno delovno področje ŠOLANJE
To glavno delovno področje je na zvezni ravni vodil od septembra 1941 Kari Hanak-Hammerl, v celjskem okrožnem vodstvu pa najprej Wilfried Hofmann, nato Erwin Dukar (od marca 1942 do vpoklica v vojsko 15. 9. 1944) in končno dr. Walter Mayer, ki je prej vodil Rasno- politični urad pri okrožnem vodstvu.
Naloga tega delovnega področja je bilo svetovnonazorsko in strokovno usposabljanje stalno zaposlenih ali honorarnih sodelavcev ŠDZ, ki se je odvijalo predvsem v učnih centrih SDZ (šlo je v glavnem za graščine, ki si jih je prisvojila ŠDZ: Svečina,Vur-berk...), kamor so v rednih intervalih na dodatno izobraževanje klicali vodstveni kader iz posameznih okrožij (zajet je bil kader vse do ravni krajevnih skupin ŠDZ). Število tečajnikov je bilo omejeno (kvoto so določili za vsako okrožje posebej), rezervacije pa obvezne. Več o vprašanju šolanja funkcionarjev lahko izvemo iz uradnega lista SDZ (Befehlsblatt), kjer se lahko poučimo tudi o zakulisju teh tečajev - udeleženci so bili dolžni izročiti vodstvu učnega centra živilske karte za čas trajanja šolanja, tečajniki pa so to pogosto "pozabljali" in podobno.
Šolanje za nižje funkcionarje ŠDZ (od krajevnih skupin navzdol) so organizirala okrožna vodstva. V Celju so nasproti kopališča (na desnem bregu Savinje) 1. 5. 1943 odprli takoimenovano Wochenendeschulungshaus - ustanovo za izvajanje izobraževanja ob koncu tedna, ki je kot prvo generacijo tečajnikov gostila vodje Vodstvenega urada I in Vodstvenega urada II iz krajevnih skupin celjskega okrožja; konec maja 1943 so priredili tečaj za vodje Urada za dobrodelnost (Amt
Volkswohlfahrt). Pomen takšne institucije podčrtuje že spisek udeležencev svečane otvoritve; kot predstavnika zveznega vodstva sta seje udeležila Siegfried Tremi (vodja zveznega Vodstvenega urada II) in Taufar (vodja zveznega urada za kulturo), začetek šolanja pa je v Dorfmeistrovi navzočnosti razglasil vodja okrožnega Vodstvenega urada I Anton Flaser. Tovrstno šolanje je konec leta 1943 zajelo tudi vodje celic in blokov, v začetku leta 1944 pa so na tečaj zopet poklicali vodje Vodstvenih uradov in prvič tudi poverjenike v podjetjih (Betriebsbeauftragten).
Šolanja "blokfirerjev" so v celjskem okrožju izvajali vsak konec tedna (skupine po 50 tečajnikov), Marburger Zeitung pa je 3. 4. 1944 zapisal, da so do tedaj v celjskem okrožju izšolali že 158 vodij celic (Zellenfiihrer) in več kot 600 vodij blokov (Blockführer) ŠDZ.
O učnem načrtu pa tudi o številu predvidenih tečajnikov na gradu Vurberk (tečaj so izvedli med 15. 10. in 19. 12.1941 - šlo je za enotedenske tečaje) se lahko poučimo iz septembrske številke Befehlsblatta.
Tam izvemo, da so v učnem centru računali na 3 predstavnike okrožnega vodstva ŠDZ iz Celja, 28 krajevnih funkcionarjev, 10 vodij celic, 57 vodij blokov in 20 poverjenikov za podjetja iz celjskega okrožja. Take statistike so v uradnem listu ŠDZ precej pogoste, objavljali pa so jih pred vsakim obsežnejšim šolanjem za funkcionarje SDZ - do formiranja učnih zmogljivosti na okrožnem nivoju so bili zajeti v teh tečajih tudi najnižji (celični in blokovski) funkcionarji ŠDZ.
V nadaljevanju je omenjena tudi učna snov, ki naj bi jo tečajniki predelali v treh letih. Snov se deli na tri teoretične sklope :
1.	Temelji našega svetovnega nazora (a- Adolf Hitler, b- temelji nacionalsocializma, c- gibanje, č- nasprotniki našega svetovnega nazora, d- rajh);
2.	Dednost, nauk o rasi, prebivalstvena politika;
3.	Nasprotniki nacionalsocialističnega svetovnega nazora.
Poleg teh teoretičnih vsebin je program vzgoje funkcionarjev ŠDZ vseboval tudi petje in telovadbo - obvezni vsebini nacističnega izobraževanja od vrtca do univerze in od vojske do tovarn.
Osebje takšne vzgojne institucije ŠDZ (nemški izraz zanjo je Schulungsburg -najprimernejši prostor za tovrstno dejavnost so pač našli v gradovih in graščinah) so sestavljali56 poveljnik centra s pomočnikom, 3 do 4 inštruktorji, 1 administrator, pomožno in kuhinjsko osebje ter voznik. Center pa je moral imeti tudi telefonski priključek. Na zvezni ravni so vzdrževali 2 centra z zmogljivostjo 60 in 120 tečajnikov, na okrožni ravni pa je zadostoval učni center, ki je lahko sprejel naenkrat 30 do 40 oseb (kadri v zveznih in okrožnih učnih centrih so bili tam stalno zaposleni).
Pomemben faktor pri omenjenih tečajih za nižje uradnike ŠDZ, ki so jih organizirali pri okrožnih vodstvih, so bih takoimenovani "Schulungsrednerji" (voditelji izobraževanja za nižje uradništvo ŠDZ). Ta pomožni in.štruktorski kader, ki so ga na ravni okrožij izobraževali "ob delu", izhajal pa je večinoma iz. spodnještajerskih Nemcev in "Nemcev" (s tovrstnim delom se je med drugim ukvarjala tudi Teresia Paidasch, žena vodje Vodstvenega urada II pri celjskem okrožnem vodstvu57), je pridobil na pomenu zlasti po objavi odredbe 9/44 zveznega vodje Steindla58, s katero je bilo v skladu z načeli totalne vojne ustavljeno svetovnonazorsko šolanje na gradu Vurberk, izobraževanje kadra ŠDZ pa je bilo omejeno na "izobraževalne zbore" (Schulungsappel) po krajevnih skupinah. Voditelji teh tečajev so posredovali učno snov slušateljem s pomočjo vnaprej pripravljenih predlog za "študij in propagando" (te tekste so v Mariboru sestavljali sodelavci Vodstvenega urada I, gl. del. podr. Šolanje, za interno rabo pa jih jez okrožnicami pojasnjeval in dopolnjeval Erwin Dukar, vodja šolanja pri okrožnem vodstvu v Celju). Celjski zgodovinski arhiv hrani precej tovrstnega materiala iz let 1942/4359, ker pa sem glavne poudarke "šolanja" že omenil, bi bilo vnovično naštevanje naslovov posameznih tem (program NSDAP, nasprotniki nacizma...) zgolj izguba časa.
Omenim naj le dejstvo, da se je šolanje, ki so ga izvajali v okviru okrožja , omejevalo zlasti na mikroraven organizacije - precej pozornosti so posvetili liku blokfirerja (temu "propagandista, pridigarju in borcu", ki se "vedno trudi širiti nacionalsocialistične ideje") in na splošno stiku organizacije z ljudmi na terenu.
Glavno delovno področje ŠOLANJE se je delilo na naslednja delovna področja60:
Delovno področje	Zvezna raven	Okrožje
Aktivno izobraževanje	vodja del. področja	vodja del. področja
Teoretično izobraževanje	•	n
Učni centri	it	n
Učno osebje (Schulungsredner)	n	n
Administracija	»t	n
Strokovno izobraževanje	ti	n
Na zvezni ravni sla bila učna centra za svetovnonazorsko izobraževanje in za strokovno šolanje. Vsak izmed učnih centrov je imel poveljnika, namestnika in 4 inštruktorje (to je bil kader, za katerega je bil zadolžen zvezni Vodstveni urad I).
Vodstveni urad II
Ta vodstveni urad je bil zaradi svojega poslanstva - "obdelave propagandističnih vprašanj in usmerjanja kulturnega razvoja" 1 neprestano navzoč v javnih medijih (predvsem v tisku), kjer je posredno vplival tudi na odnos štajerskega prebivalstva do nemške okupacijske oblasti, z njegovim delovanjem pa se je ljudstvo srečevalo tudi pri tedanjem zelo okleščenem družabnem in kulturnem življenju, kjer je bila naloga tega urada predvsem skrb za primerno (ideološko) vsebino pokazanega (in dovoljenega).
Funkcijo vodje tega urada bi lahko z. nekaj rezerve primeijali z dolžnostjo političnega komisarja in vodje agitpropa obenem. Na zvezni ravni je ta položaj zasedal Siegfried Tremi, v okrožnem vodstvu v Celju pa je bil prvi vodja Vodstvenega urada II (do 3. 9. 1941) Wilhelm Ziwotsky. V začetku septembra 1941 ga je zamenjal Eduard Paidasch, ki je od aprila do septembra 1941 deloval v Brežicah, po sporu z nadrejenimi pa se je vrnil v Celje, kjer je živel že pred vojno.62. Paidasch je to nalogo opravljal do konca vojne (vmes je bil od avgusta 1944 do februarja 1945 kazensko prestavljen v Maribor, kjer je za Zvezno vodstvo ŠDZ prevajal partizanski ter domobranski tisk in tudi najbolj udarne članke iz ljubljanskih listov)6 . Za to premestitev seje imel Paidasch prejkone zahvaliti svojemu kolegu Antonu Flaserju (vodja Vodstvenega urada I), ki ga je bojda očrnil pri Dorfmeistru 4. Mariborsko obdobje naj bi bilo po Paidaschevem mnenju tudi glavna spodbuda za njegovo spreobrnitev - ob prebiranju partizanskih brošur je po lastnih izjavah dokončno "spregledal" in poslej dejavno sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju65.
Poleg imena vodje okrožnega Vodstvenega urada II (E. Paidasch) poznamo (po seznamih predlaganih v NSDAP z dne 9. 12. 1941 in 13. 10. 1942 - oba hrani Muzej novejše zgodovine Celje) tudi voditelja teh uradov v dveh mestnih krajevnih skupinah. V krajevni skupini Zagrad je to funkcijo opravljal Adolf Perissich (kot fotoreporter je precej sodeloval s Štajerskim gospodarjem in Marburger Zeitung), v krajevni skupini Gaberje-Hudinja pa Walter Samide.
Med sodelavci Vodstvenega urada II naj omenim še Herberta Erkerja, vodjo glavnega delovnega področja Tisk. ki je do svojega odhoda v vojsko 31. 3. 1943 urejal list Lagebericht' ". Izdajal ga je Vodstveni urad II pri okrožnem vodstvu v Celju in je bil v začetku ciklostiran, kasneje pa so ga tiskali v Cillier Druckerei (bivša Mohorjeva tiskarna). Urejanje tega lista, ki so ga polnili z ostrimi članki proti grabežljivcem, črnoborzijancem in boljševiškim odpadnikom, je po Erkerjevem vpoklicu prevzel Paidasch, ki je skupaj z. Erkerjem skrbel za novinarsko "pokritost" celjskega okrožja -oba sta bila namreč vneta dopisnika obeh mariborskih listov. Lagebericht so marca 1943 prekrstili v Was jeder wissen muss, slog in uredniška politika pa se tudi pod Paidaschem nista spremenila. Bržkone seje tudi novi urednik zavedal dejstva, daje do konca vojne še daleč in da za sedaj še ni pogojev, v katerih bi lahko opustili prevode člankov v "spodnještajersko narečje" (mislili so seveda na slovenščino).
Celjski Lagebericht (baje so ga nasprotniki imenovali kar "Lažeberiht") je bil nekakšna bleda slika uradnega biltena zveznega vodstva ŠDZ Untersteirischer Heimatdiensl07, ki ga je od julija 1941 dnevno izdajal Vodstveni urad II zveznega vodstva, iz njega pa so primerne teme črpali tako pisci člankov v Štajerskem gospodarju in Marburger Zeitung kot tudi voditelji Vodstvenega urada II po krajevnih skupinah.
Ustvarjalec tega biltena Siegfried Tremi (vodja zveznega Vodstvenega urada II) je v prvi številki 16. 7. 1941 zapisal, da bo "s sodelovanjem vseh v Štajerski domovinski zvezi delujočih tovarišev Untersteirischer Heimatdienst zrcalo političnega dela, ki stremi za izpolnitvijo ßrerjevega ukaza- narediti to deželo popolnoma nemško".
Cilj delovanja Vodstvenega urada II je skušal opredeliti na seji propagandistov celjskega okrožja 5. 12.194168 Franz Tutter, vodja propagande pri zveznem vodstvu. Propaganda naj bi po njegovem ljudem približala in razložila odločenost in voljo vodstva, ki skrbi za dobro skupnosti, borila naj bi se tudi za varno zaledje, tako da se izdaja fronte iz I. svetovne vojne ne bi mogla nikoli več ponoviti. Posebno vlogo je Tutter namenil propagandi med spodnještajerskim prebivalstvom - temu naj bi propaganda olajšala vstop v nemško narodno skupnost.
O izjemnem pomenu, ki so ga okupacijske oblasti in strukture ŠDZ posvečale propagandni dejavnosti in delovanju Vodstvenega urada II v celoti, nas prepriča tudi pismo celjskega okrožnega vodstva ŠDZ vsem vodjem Vodstvenega urada II in vodjem uradov za tisk v celjskem okrožju z dne 24.9.194469, v katerem skuša okrožno vodstvo mobilizirati dopisnike za opisovanje dogodkov, "iz katerih je razvidno lojalno in hrabro ravnanje", o akcijah ŠDZ na področju socialnega skrbstva in podobnem. Dopisniki naj se posvetijo tudi "obravnavi banditskega problema" in poročajo o odmevih med ljudstvom. Pismo se konča s pravim pozivom, kjer zvemo, da je "danes bolj kot kdajkoli dolžnost sodelovati, pojasnjevati in prebivalstvo oskrbovati z novicami. Tudi to je prispevek k zmagi. "
Vodstveni urad II (bil je organiziran od zvezne ravni do krajevne skupine) je bil primerno svojim številnim nalogam razdeljen na številna glavna in navadna delovna področja ter urade70. Edina konstanta, ki se pojavlja na vseh nivojih organiziranja Vodstvenega urada II, sta glavni delovni področji propaganda in tisk (ki pa se na zvezni in okrožni ravni delita naprej na delovna oziroma strokovna področja).
Prav zaradi te različnosti je primerno, da se posvetimo vsaki teritorialni enoti organizacije posebej.
Zvezna raven
Vodstveni urad ima na zvezni ravni dve glavni delovni področji : Propagando in Tisk ter Urad za kulturo.
Naloge delovnega področja PROPAGANDA:
-	Govorništvo in zborovanja
-	Filmske predstave
-	Trženje in propagandna sredstva
-	Velika zborovanja
-	Politične razstave
-	Posebne propagandne naloge - dobrodelnost
-	Posebne propagandne naloge - socialna in gospodarska politika
-	Posebne propagandne naloge - delo žensk
Naloge delovnega področja TISK:
-	Tiskovna služba
-	Informativna služba
-	Priprava slikovnih sporočil
URAD ZA KULTURO
-	Glasba
-	Besedna umetnost
-	Likovna umetnost
-	Praznovanja, prireditve
-	Prostorsko oblikovanje
-	Domoznanstvo
Samostojna delovna področja so TISK, FILM, OSREDNJI ARHIV (ta se je delil na strokovna področja : na splošni, tiskovni in slikovni arhiv).
Voditeljski kader ima podobne nazive kot pri Vodstvenem uradu I (vodja glavnega delovnega področja, vodja strokovnega področja), sama delitev uradov pa nakaže tudi težišča, ki jim je propagandna akcija tega urada ŠDZ namenjala največ pozornosti (velika zborovanja ŠDZ, dobrodelnost - zimska pomoč, akcije žensk, domoznanstvo in podobno).
Kot dokaz za arhivarsko vnemo zveznega vodstva ŠDZ velja omeniti poziv Vodstvenega urada II okrožnim in krajevnim vodstvom, naj za potrebe mariborskega arhiva ŠDZ zberejo čimveč arhivskega gradiva ŠDZ, fotografij in slik ter nasprotnikovega gradiva. Pomemben objekt arhiviranja so bili tudi življenjepisi in fotografije
padlih v boju za nemško Spodnjo Štajersko. Ta poziv najdemo v snopiču z naslovom Akcijski načrt za propagandno, tiskovno in kulturno delo na Spodnjem Štajerskem v letu 1944 (izdano v Mariboru januarja 1944)71. Na istem mestu beremo, da je treba pospešiti izdajanje letakov in brošur ter urejati stenčase in propagandne panoje, okrožna vodstva pa naj še naprej oblikujejo posebna ciklostirana ali tiskana poročila (Lagebericht).
Med naloge Vodstvenega urada II na zvezni ter okrožni ravni je sodilo tudi šolanje govornikov za velika zborovanja ŠDZ (o njih bo govor kasneje) in za različne "apele" delavstva. Te je organiziral Delovnopolitični urad (Arbeitspolitisches Amt) ali pa so bili organizirani za določeno tovarno/obrat. Govorniki (med njimi najdemo znance iz različnih sfer ŠDZ, prevladovali pa so vodje Vodstvenega urada II, okrožni vodje ali vodje uradov za šolstvo - v Celju so to nalogo opravljali recimo Dorfmeister, Dukar, Flaser in drugi) svojega prosvetnega dela niso opravljali niti brez potrebne "licence" (vsak govornik je od zveznega vodstva prejel posebno izkaznico s fotografijo), niti brez simboličnega plačila. "Zvezni" govornik - funkcionar na zveznem nivoju,je tako poleg plačila potnih stroškov dobil za prvo zborovanje 5 RM honorarja, za vsako naslednje zborovanje na isti dan pa po 2 RM. "Okrožni" govornik je lahko za govor na prvem zborovanju zahteval 3 RM, za vsako naslednje pa po 2 RM - stroške za plačilo govornikov so organizatorji zborovanj vpisovali kot "posebne izdatke"72.
Okrožna raven
Struktura Vodstvenega urada II na okrožni ravni je ustrezno bolj ekonomična, kar se kaže predvsem v manjšem številu delovnih in strokovnih področij. Ohranjena je osnovna delitev na glavni delovni področji Propagando in Tisk ter na Urad za kulturo. Okrožni Vodstveni urad II ima poleg naštetega še oddelka za film in radio. Glavno delovno področje Propaganda vsebuje dve posebni propagandistični področji - žensko delo in gospodarsko politiko, glavno delovno področje Tisk pa ima na skrbi izdelavo slikovnih poročil.
Omenili smo že, da je tiskovni oddelek pri celjskem okrožnem vodstvu do 31.3.1943 vodil Herbert Erker, sredi marca istega leta pa se je v Vodstvenem uradu II zaposlil tudi bivši okrožni inšpektor ing. Unger-Ullmann kot vodja Urada za kulturo, medtem ko je Willy Kowatschetz vodil oddelek za radio že od leta 1942.
Vodstveni urad II na ravni krajevne skupine je bil razdeljen na glavni delovni področji Propagando in Tisk ter Urad za radio in film. Kadrovsko je urad slonel na treh vodjih delovnih področij, po potrebi (npr. organiziranje dneva krajevnih skupin) pa so lahko pritegnili k delu tudi dva pomočnika.
Upravni urad (Verwaltungsamt)
Ta urad se je, kot že ime pove, ukvarjal z obdelavo upravnih in premoženjsko pravnih zadev73.
Med množico delovnih in strokovnih področij, na katera seje na zvezni ravni delil ta urad, naj omenim le nekaj najpomembnejših.
Za proučevanje članstva in problemov vpisa ter izstopov iz ŠDZ je prav gotovo najpomembnejši del Upravnega urada delovno področje Članstvo, ki je obsegalo strokovni področji Sprejem (o tem smo že govorili) in Kartoteko. Upravni urad je urejal celotne finance organizacije ter skrbel za financiranje delovanja učnih centrov in plače uradništva ŠDZ. Med naloge tega urada je sodilo tudi vzdrževanje zgradb v lasti ŠDZ in skrb za "stare borce", za katere so v tem uradu ustanovili celo poseben sklad.
Na okrožni ravni je od te nabuhle birokratske strukture ostalo bore malo : poleg vodje urada je delal v njem še njegov namestnik, ki je hkrati opravljal naloge knjigovodje (oba sta bila stalno zaposlena) in pet revizorjev, ki so svoje delo opravljali neprofesionalno.
Še bolj pregledna je shema Upravnega urada krajevne skupine - celotno osebje tega urada sestavljajo trije neprofesionalni uradniki (vodja urada, njegov namestnik ter vodja pisarne - pisar).
Zgolj kot zanimivost naj omenim, da poleg drugega gradiva okrožnega vodstva ŠDZ v Celju hranijo v ljubljanskem Inštitutu za novejšo zgodovino tudi seznam zaposlenih v okrožnem Upravnem uradu (vodil gii je Hubert Tauzher, 20. 9. 1943 pa je bil na to dolžnost imenovan Emil Schescherko) 4. Ta seznam nam posreduje imena zaposlenih v tem uradu za obdobje med septembrom 1941 in marcem 1945. Zanimivo je predvsem slediti rasti števila zaposlenih. Urad je septembra 1941 zaposloval 3 uradnike, oktobra, decembra (1941) ter januarja in maja (1942) pa seje uradništvo povečalo za enega zaposlenega. Junija 1942 je bilo v uradu zaposlenih že 10 uradnikov, julija 12, konec leta 1942 pa 14. Do pomladi 1943 je v uradu delalo 16 ljudi, kasneje pa so število osebja zmanjšali na 13.
Podobni podatki, npr. lista prisotnosti na delu za osebje Dorfmeistrove (kreisfiihrerjeve) pisarne75, nam pogosto bolj pregledno in nazorneje od obširnih člankov in razprav odslikavajo stanje v organizaciji ter položaj okupatorjevih institucij pri nas. Medtem ko je bilo obdobje do pomladi 1942 posvečeno izgradnji upravnih in političnih struktur (ustanavljanje novih uradov in služb ter kadrovska širitev obstoječih), je čas do pomladi 1943 čas največjega vzpona novega politično-upravnega sistema (v ŠDZ je značilnost tega obdobja prirejanje t. i. "okrožnih dni" - Kreistag), ki ga v nadaljevanju leta 1943 zaustavi neugodna svetovno politična situacija in močan protinemški naboj, s katerim usmrtitve, deportacije in drugi okupatorjevi ukrepi zaznamujejo v začetku precej pronemško (ali vsaj strpnejšo) zavest štajerskega prebivalstva. (Ta zavest je bila vsekakor posledica idealne predstave o nemški organizaciji in urejenosti "nove" Nemčije - v tem so videli pravo olajšanje v primerjavi s korumpiranostjo in zaostalostjo bivše Jugoslavije).
Izrazito odklonilen odnos do okupatorjeve oblasti se manifestira tudi z neizpolnjevanjem članskih obveznosti do ŠDZ (denarni prispevki), kar je hromilo delovanje organizacije in povzročalo redukcije uradniškega aparata. Zvezno vodstvo tako v dopisu, ki ga je poslalo 18. 12. 1944 celjskemu Upravnemu uradu (ta pa je o tem obveščal vodstva krajevnih skupin ŠDZ), ugotavlja, da je zbrane članarine vedno manj in da je častna naloga vsakega okrožja ali krajevne skupine nabrati več, saj je od uspešnega pobiranja članarine odvisno normalno delovanje ŠDZ.
Delovno-politični urad (Arbeitspolitisches Amt)
Delovno-politični urad7*' je deloval na področju socialne oskrbe vseh proizvajalcev -delodajalcev in delojemalcev ter skrbel za politično in strokovno šolanje delavstva. Med naloge tega urada pa je sodilo tudi obravnavanje dela kot žrtvovanja v dobro skupnosti ter skrb za socialni mir.
Urad je skrbel za obravnavo gospodarskih vprašanj ter enotnega planiranja in usmerjanja gospodarskega razvoja, posebno pozornost pa so posvečali tudi skrbi za strokovni naraščaj v tehničnih poklicih in nagrajevanju inovatorjev. Osnovno obliko je dala uradu odredba 13/417 , ki je predvidela širitev vpliva poverjenikov urada v vse pore ekonomskega življenja družbe. Urad je bil (po vzoru sindikatov) organiziran po posameznih gospodarskih panogah. Delovna področja na zvezni ravni so bila : Energija, Promet, Uprava, Trgovina, Obrt, Industrija, Kmetijstvo in Svobodni poklici. Našteta delovna področja so bila bolj sindikalno-povezovalnega značaja, medtem ko so oddelki pravnega svetovanja, sociale, tehnike, gospodarske politike in zaposlovanja opravljali naloge s področja planiranja, šolanja in poklicnega svetovanja (prek Nemške mladine so strokovnjaki tega urada svetovali pri izbiri poklica) - mladino so seveda usmerjali v deficitarne poklice : v kmetijstvo, kovinarstvo pa tudi v želez-ničarsko službo, zlasti je bila odmevna akcija Kaj naj postanem, ki sta jo spremljala tudi Marburger Zeitung in Štajerski Gospodar.
Podobno razvejano strukturo kot zvezni Delovno-politični urad je imel tudi okrožni, katerega delovna področja/oddelki (npr. Kmetijstvo, Obrt) pa se niso delili naprej na strokovna (specializirana) področja kot na zvezni ravni (to delitev je na okrožni ravni ohranila le strokovno-svetovalna sfera), medtem ko je ustroj tega urada na krajevni ravni omejen le na naslednja delovna področja : Kmetijstvo in gozdarstvo, Trgovina, Obrt in Turizem, odgovornost Delovnopolitičnega urada krajevnih skupin ŠDZ pa so tudi poverjeniki tega urada po podjetjih na območju določene krajevne skupine ŠDZ.
Imenovanje poverjenika Delovno-političnega urada je bilo obvezno v vseh podjetjih z več kot 5 zaposlenimi78, ta poverjenik pa je odgovarjal za "usmerjanje politične volje ljudi". Pri večjih podjetjih (z več kot 20 zaposlenimi) so v določenih primerih v okviru podjetja imenovali tudi predstavnico za ženske in poverjenika ali poverjenico za mladino (pogoj za eno in drugo je bil vsaj 10 žensk ali članov Nemške mladine v podjetju) ter poverjenika za "ljudsko izobraževanje" (Volksbildung) - imenovanje slednjega je bilo nujno za izvajanje jezikovnih tečajev v podjetju.
Ti pomožni poverjeniki so bili seveda odgovorni poverjeniku Delovno-političnega urada.
Na zvezni ravni je Delovno-politični urad vodil Otto Hackel, ki se je pogosto udeleževal tudi posvetovanj urada v posameznih okrožjih. Teh posvetovanj in šolanja novih poverjenikov pa je bilo vedno več. Oktobra 1942 so namreč intenzivirali prisotnost ŠDZ (predvsem njenega Delovno-političnega urada) v večjih podjetjih79 - v podjetjih z več kot 30 zaposlenimi so morali do konca oktobra imenovati obratne blokovske poverjenike, ki naj bi obratnega pooblaščenca DPU zastopali na političnem, socialnem in poklicnem področju. Obratni blokovski poverjenik (Betriebsblockbeauftragte) naj bi bil politično zanesljiv in nemške krvi, imenoval pa bi ga obratni poverjenik ali pa kar vodja Delovno-političnega urada krajevne skupine ŠDZ. "Blok" je v podjetju pomenil 15-20 zaposlenih.
Za podjetja z več kot 200 zaposlenimi so v isti odredbi predvidevali ustanavljanje "celic" (Betriebszellen), ki naj bi povezovale 4 do 8 blokov (60 do 160 ljudi).
Med gradivom s pregledom dela ŠDZ pred koncem avgusta 1942 (29. in 30. 8. 1942 so v Celju organizirali okrožni dan) najdemo podatek o delu Delovno-političnega okrožnega vodstva ŠDZ'S(I. Delovno-politični urad je do tedaj izšolal 185 sodelavcev tega urada v krajevnih skupinah, 425 poverjenikov za podjetja, 45 poverjenic za delavke, izvedel je 81 obratnih zborovanj ter organiziral 8 delavskih menz. Sodelavci urada so bili tako ali drugače navzoči v 5.754 podjetjih. Za kontrolo nad temi podjetji so služila predvsem redna mesečna poročila delodajalca o zaposlenih - številčno stanje,delež zaščitencev in tujcev81.
Po kratki seznanitvi z delom tega urada je čas, da se posvetimo ljudem, ki so na okrožni in nižji ravni krajevnih skupin vodili poslovanje tega dela ŠDZ. Vodja Delovno-političnega urada pri celjskem okrožnem vodstvu je bil najprej (do septembra 1942) Fladischer (tedaj je kot vodja delovnega področja Gospodarska politika deloval Daniel Rakusch, resnici na ljubo res kot Kmd. in ne Pg,- član stranke), decembra 1942 pa je postal vodja urada Rudolf Lenz, ki je to funkcijo opravljal do 31. 7. 1944, ko ga je zamenjal Anton Kern.
V krajevni skupini Ostrožno je imel konec leta 1942 ta resor na skrbi Wilhelm Löschnig, v krajevni skupini Lisce pa Hans Putan.
Sam obstoj, predvsem pa razvejana struktura in izjemen pomen tega urada v shemi ŠDZ bi utegnila marsikoga začuditi - čemu bi vendar politična organizacija, kot je bila ŠDZ, poskušala tako temeljit prodor v ekonomsko strukturo družbe ?
Ta začudenost pa izgine seveda že s prvim srečanjem z nacistično propagando ter osnovami svetovnega nazora, ki ga je nosila ŠDZ. Nacistična Nemčija se je povsem javno in ponosno deklarirala za prvo socialistično državo na svetu, program NSDAP (točke 13-17)82 pa se jasno zavzema za nacistično verzijo "države blaginje" (welfare
state). Temelj takih teženj je seveda delavec-proizvajalec fizičnih ali duhovnih dobrin, ki ga je treba iztrgali vplivu židovskega marksizma ah liberalizma. Temu "boju za duše" delavstva sta bila torej posvečena pomembna segmenta NSDAP in njene štajerske sestre ŠDZ.
Rasno -politični urad (Rassenpolitisches Amt)
Ta urad je bil organiziran na zvezni in okrožni ravni (v zveznem vodstvu je njegovo delo vodil dr. Walter Waluschek-Wallfeld) najprej kot Urad za populacijsko politiko (Amt für Bevölkerungspolitik), kljub tej spremembi imena pa se njegove naloge niso spremenile. Urad se je ukvarjal s prebivalstveno-političnimi vprašanji ter pedagoškim in pojasnjevalnim delom med spodnještajcrskim prebivalstvom, posebno pomembno vlogo pa so strokovnjaki tega urada imeli pri presoji primernosti kandidatov za vstop v ŠDZ .
Struktura urada je bila na zvezni ravni enaka kot na okrožni; urad se je v obeh primerih delil na 4 delovna področja oziroma oddelke: Praktična prebivalstvena politika, Kasno politično izobraževanje, Rodoslovje ter Praktično delo (pri sprejemu novih članov ŠDZ - Erfassungsstelle).
Rasno-politični urad je pri celjskem okrožnem vodstvu najprej (do vpoklica v vojsko 16. 10. 1943) vodil Wilfried Hofmann, nato pa gaje nasledil dr. Walter Mayer.
Če je v začetni fazi formiranja ŠDZ še zadostovala centralistična oblika organiziranosti Rasno-političnega urada (predvsem njegovega rodoslovnega dela), pa so bih za zadostitev naraščajočih potreb po različnih dokazilnih listinah (Ahnennachweis je bil pogoj za domala vsako vlogo, ki jo je posameznik naslovil na oblast - od vpisa v šolo do zaposlitve) s 1. 1. 1943 ustanovljeni okrožni rodoslovni uradi (Kreissippenämter) .
Začetna vnema rasnih strokovnjakov, ki so med spodnještajerskim prebivalstvom celo po merilih vodij ŠDZ85 zganjali prehudo rasno selekcijo, se je kasneje unesla (dokaz za vedno manjšo priljubljenost SDZ in okupacijskega sistema nasploh ter nemških vojaških "uspehov" so gotovo tudi ohlapnejše rasne zahteve pri prosilcih za vstop v ŠDZ leta 1943) in končno je (pogosto mimo ocen "strokovnjakov" Rasno-političnega urada) "rasna slikaprebivalst\<a" postala "...v splošnem zadovoljiva, delno celo izvrstna"*''.
Z "znanstvenimi metodami" in delom rasnih strokovnjakov v okviru sprejemnih komisij ŠDZ smo se seznanili že v ustreznem poglavju o vstopu v to organizacijo, zato naj ob koncu poglavja o Rasno-političnem uradu omenim le še rasno - prosvetno funkcijo, ki so jo sodelavci tega urada z veliko vnemo opravljali prek tiska (zlasti spet Marburger Zeitung in Štajerskega gospodarja) ter predavanj na to temo, s katerimi so zvezni uradniki Rasno-političnega urada sodelovali tudi na apelih nižjih (okrožnih in krajevnih) funkcionarjev ŠDZ. "Rasoslovje" pa je bilo hkrati tudi obvezna komponenta vsakega učno-vzgojnega procesa.
Urad za ljudsko blaginjo (Amt Volkswohlfahrt)
Na ime tega urada se bolj kot negativen ideološki naboj in slab sloves, ki ga apriori pripisujemo inštitucijam okupatorjeve uprave, veže njegova poslovna uspešnost in mobilizacijska moč, ki jo je imel med ljudmi (člani ŠDZ) - o pravih razlogih za takšno ali drugačno uspešnost tega urada lahko sodi vsak bralec sam.
Stvarniki SDZ so temu uradu naložili "obdelavo vseh vprašanj, povezanih z javno blaginjo in skrbstvom" . Za to špartansko formulacijo se seveda skriva široka fronta dejavnosti, ki so v ljudeh budile predstavo o nacistični socialni državi.
Ta urad je bil (prilagojen potrebam posameznih teritorialno-organizacijskih enot ŠDZ) organiziran do ravni KS. Na zvezni in okrožni ravni so se oddelki (Izgradnja in posebne naloge, Finančna uprava ter Skrb za javni blagor in mladinska pomoč) delili naprej na strokovna področja - Zimska pomoč je bila namreč strokovno področje oddelka Izgradnja in posebne naloge, Knjigovodstvo pa strokovno področje oddelka Finančna uprava. Na obeh višjih ravneh (zvezni in okrožni) obstaja v okviru Urada za ljudsko blaginjo tudi oddelek Zdravje, ki ga organizacija v krajevnih skupinah ne pozna, oddelki pa so v krajevnih skupinah enotni - niso razdeljeni na strokovna področja.
Delovanje Urada za ljudsko blaginjo je med vsemi uradi ŠDZ najlaže zasledovati, poročanje o najrazličnejših socialno-skrbstvenih podvigih tega urada (razdeljevanje toplih obrokov otrokom, odpiranje vrtcev), je bilo namreč precej visoko na prednostnih listah zaželjenih tem lokalnih dopisnikov Marburger Zeitung in Štajerskega gospodarja (ti dopisniki so bili v večini primerov itak iz lokalnih vodstev ŠDZ). Priljubljeni pa so bili zlasti nekakšni primerjalni članki med "zlato dobo" nemške oblasti in balkansko "temo" - tudi na področju sociale (treba je povedati, da ti članki niti niso bili brez stvarne podlage).
Zloglasna in v vseh režimih izvajana parola Wer die Jugend führt, gestaltet die Zukunft (Kdor vodi mladino, oblikuje/obvladuje prihodnost) nam lahko služi kot izhodišče pri pisanju o množičnem ustanavljanju vrtcev in drugih oblik otroškega varstva in skrbstva v času okupacije. Pravi cilj tega početja je odkril zvezni vodja ŠDZ Franz Steindl sam: "Mi želimo, da sedi poleg nemškega otroka otrok Štajerca, četudi še ne obvlada nemščine. Želimo, da vsi, ki žive tukaj, uberejo isto pot. Vsi so nam enako dobrodošli in prihodnost je odprta za vse... "88'
Temeljiteje se o razvoju otroškega varstva poučimo v članku, ki je izšel v Marburger Zeitung 1. 7. 1944. Pisec članka je najprej orisal historiat te dejavnosti v Celju, kjer so (samo za območje mesta) leta 1941 oblikovali 4 otroške skupine (ta izraz pomeni posebno - "fa/cW/neprofesionalno, obliko varstva otrok med 6. in 10. letom, ki so že prerasli standarden vrtec, otroške skupine je organiziral Urad za ženske - Amt Frauen). Mrežo teh skupin so nato (pozimi 1941/42 in spomladi 1942) razširili tudi na podeželje, pri organizaciji pa so imeli precejšnje težave z osebjem. Leta 1942 so doživeli
vzpon tudi stacionarni vrtci. V Marburger Zeitung 25. 8. 1942 beremo, da je bilo v 36 vrtcev v celjskem okrožju vključenih 2.029 otrok, podatki, pripravljeni za proslavo okrožnega dne (poleti 1942), pa govore o 44 vrtcih z 2.560 otroki.
V	začetku leta 1943 je obstajalo že 56 otroških skupin, v katerih je bilo zajetih 1117 otrok, za katere je skrbelo 25 vzgojiteljic in 30 pomočnic. 1. 3. 1943 je bilo otroško varstvo preurejeno na osnovi teritorialne pripadnosti skupin. 27 skupin (532 otrok) je sodilo v enoto Celje-zahod, 30 skupin (603 otroci) pa v enoto Celje-vzhod. Ob izidu tega članka je bilo v te skupine vključenih 2377 otrok.
Svojevrstno dopolnilo k omenjenemu članku je prav gotovo hvalnica Uradu za ljudsko blaginjo v Marburger Zeitung 31. 7./1. 8. 1943. Urad za ljudsko blaginjo je takrat na celotnem ozemlju Spodnje Štajerske deloval prek 147 izpostav, 194 posvetovalnic Mati in otrok ter 5 podružnic.
V	oskrbi tega urada je bilo 110 celodnevnih vrtcev (stotega so odprli 27. 6. 1942 v Ormožu), ki so lahko sprejeli 5330 otrok, v njih pa je delalo 424 varušk in pomočnic. Temu je treba dodati 69 sezonskih - žetvenih vrtcev (1836 mest), 3 igralnice (Krabbelstuben) s 55 mesti (v njih je delalo 13 pomočnic) ter 3 zavetišča s 160 mesti in 16 zaposlenimi. Če verjamemo avtorju članka, je Urad za ljudsko blaginjo (se pravi ŠDZ) imel na voljo 217 prostorov, namenjenih varstvu 8449 otrok s 524 zaposlenimi -velikanski dosežek v primerjavi z "jugoslovansko dediščino", ki je po 23 letih lahko pokazala "celih" 16 vrtcev (na celotnem ozemlju Spodnje Štajerske - v Celju sta pred vojno delovala le dva vrtca).
Zanimivo bi bilo raziskati, kako so se na nemško politiko - "v vsako vas otroški vrtec", odzivali prebivalci na podeželju, ki mestoma kljub petdesetletni distanci še vedno skeptično gledajo na "malo šolo" in druge oblike organiziranega otroškega varstva -kakorkoli že gledamo na obravnavano obdobje okupacije, priznajmo, da je penetracija nemških okupacijskih organov v vse sfere družbenega in družinskega življenja nedvomno občudovanja vredna (če seveda prezremo ne/moralno ozadje tega početja, ki je služilo edinemu cilju: izbrisati ime in celo spomin na nek narod ter vsiliti fizično preživelim nov sistem vrednot in religijo, temelječo na sovraštvu).
Področje otroškega varstva je bilo, kot rečeno, le ena izmed oblik delovanja Urada za ljudsko blaginjo. Ta urad se je intenzivno ukvarjal tudi z oskrbovanjem lokalnih vojaških bolnišnic (v okolici Celja je šlo pri tem za Novo Celje, splošno bolnico v Celju ter zavod v Rimskih Toplicah) ter oskrbo vojaških transportov in tujih delavcev na kolodvorih (Bahnhofsdienst) - vse naštete akcije (tudi delitev toplih obrokov v šolah in obiske patronažnih sester na domovih otročnic) je Urad za ljudsko blaginjo izvajal v sodelovanju z Uradom za ženske.
89
Urad za ljudsko blaginjo je v celjskem okrožju do sredine leta 1942 porabil kar 1,071.311 RM v dobrodelne namene, ta sredstva pa je organizacija seveda večkratno dobila nazaj. Magična beseda, ki je financirala različne podvige dobrodelnih or-
ganizacij je bila namreč Zimska pomoč (Winterhilfswerk), v katero so bili vključeni tudi "rajhu vrnjeni" Spodnještajerci.
Osnovna oblika zbiranja sredstev za zimsko pomoč so bile cestne in hišne nabiralne akcije, ki jih je izvajalo osebje ŠDZ, Nemške mladine, Wehrmannschafta ali pripadniki vojske in policije, če je bila v kraju nastanjena vojaška ali policijska enota.
Marburger Zeitung se je A.15. 3. 1944 obširno razpisal o zimski pomoči in razložil delovanje te inštitucije. Po mnenju pisca naj bi bilo zmotno prepričanje, da gre večina na ta način zbranih sredstev v vojaško blagajno. Dohodek zimske pomoči je namreč izključno socialnega pomena. O sami organizaciji nabiralnih akcij pa zvemo naslednje: zapečatene nabiralnike (puščice) je nabiralcem (to so bili člani vodstev krajevnih skupin ŠDZ, vodje celic in blokov, člani Nemške mladine, starejši od 18 let ter člani vermanšafta, vojske ali policije)90, ki so vedno delali v parih, izročil vodja Urada za ljudsko blaginjo. Po akciji so nabiralnike na sedežu lokalne organizacije (krajevne skupine) ŠDZ odprli, sortirali, popisali izkupiček in ga odnesli v banko - zlasti to zadnje dejanje je bilo v nemirnih časih proti koncu vojne treba izvesti čimprej.
O skrbi za premoženje ŠDZ na terenu je kot odgovor na odredbo štaba IV. operativne cone NOV in POJ vsem štabom bataljonov z dne 9. 6.194391 Toni Dorfmeister zapisal : "...Posebno skrbno je treba varovati prostore, kjer se hranijo kartoteka in denar SDZ, živilske karte ter občinski denar...Denarne zbirke in denar za zimsko pomoč vojski oziroma za nemški RK naj se v bodoče (Majajo, tako da noben nabiralec, ki stanuje izven sklenjenega naselja, ne bi imel pri sebi nabiralnikov in denarja "
Dorfmeistrova previdnost je bila popolnoma na mestu, saj je omenjena odredba štaba IV. operativne cone vsebovala tudi naslednji ukaz: "Vsem predstavnikom okupatorske oblasti t. j. Blockleiterjem, Zellenleiterjem in Ortsgruppenleiterjem St. H. in Kärntner Volksbunda je treba uničiti ves arhiv in propagandni material. Državni denar se mu zapleni....Akcija se izvrši pri vseh funkcionarjih ne glede na to, da so nekateri od njih naklonjeni naši borbi. "
Kljub občasnim motnjam (kraje puščic s strani aktivistov in partizanov) je akcija zbiranja sredstev za zimsko pomoč potekala do konca vojne. Z odredbo BF 20/4493 so za leto 1944/45 cestne nabirke preoblikovali v hišne (teso nedvomno navrgle več).
Naj zaključim to precej računovodsko obarvano poglavje z nekaj izidi nabirk v celjskih krajevnih skupinah: v nabirki za zimsko pomoč 15. 1. 1943 je celjsko okrožje (med vsemi spodnještajerskimi okrožji) nabralo največ, v mestu samem pa je blestela krajevna skupina ŠDZ Lisce s po 2,71 RM na osebo94.Istega dne seje feldmaršal Wilhelm Keitel osebno zahvalil Spodnještajercem, ki so ob božični nabirki za zimsko pomoč prispevali 419.000 cigaret, 167.000 kg jabolk, 5.700 kg peciva, 2.CXK1 kg orehov in 7.800 litrov (!) vina95. Zanimiv pa je tudi izid 5. hišne nabirke v Celju 6. 8. 194496, ko je že omenjena krajevna skupina Lisce prekosila samo sebe s povprečnim prispev-
kom kar 6,97 RM na gospodinjstvo (kar znese pri 1156 gospodinjstvih več kot 8.057 RM samo v tej krajevni skupini).
Denar se je seveda dalo zbrati tudi na številne druge načine - prirejanje takoimenovanih "veselih večerov" je bilo precej razširjen način zbiranja sredstev v različne dobrodelne namene.
Pripravo pravcate kampanje tovrstnih manifestacij ob božiču in novem letu je na delovnem posvetu 3. 12. 1943 v celjski "okrožni hiši" (Narodni dom) napovedal celjski okrožni vodja Toni Dorfmeister. Najprej je pohvalil vnemo nabiralcev, ki so s cestno nabirko v celjskem okrožju nabrali kar 11.000 RM več kot leta 1942 (v Lučah je v tej nabirki darovalo kar 122 % več darovalcev kot v prejšnji), nato pa poudaril pomen rednega obiskovanja in obdaritve ranjenih pripadnikov vojske in vermanšafta v vojaških in civilnih bolnišnicah97. Tovrsten poziv je bil kajpak na mestu, saj je država predpisala98 kot dovoljen mesečni izdatek za oskrbo ranjenega vojaka do 5 RM.
Zapis o poteku proslave za ranjence, ki so okrevali v Rimskih Toplicah, je Marburger Zeitung objavil 8. 12. 1943. V proslavi, ki jo je tokrat organiziral Amt Volksbildung v sodelovanju z žalskimi kulturniki, so nastopili komorni orkester, gledališka skupina in čarodej, prireditev pa je bila (sodeč po vznesenem članku) pravi uspeh. Nič manjši uspeh niso bile proslave, ki so jih v dobrodelne namene organizirale posamezne krajevne skupine ŠDZ. Tako je pod naslovom Urlaub vom Alltag krajevna skupina Lisce 4. 12. 194399 priredila v Nemški hiši v korist zimske pomoči prireditev, ki so jo oblikovali godbeniki vermanskega polka Celje-zahod ter otroška igralska skupina. Mlade igralce pa je krajevni vodja Ferdinand Wusser zaposlil tudi kot pobiralce prispevkov za zimsko pomoč.
Sodeč po zapisih v Marburger Zeitung, je bil celjski vermanski polk Celje-zahod v predbožičnih dneh 1943 zaposlen predvsem s protokolarnimi zadevami in zabavnjaštvom, saj je godba te enote sodelovala tudi v programu Večera Wehrman-nsehafta v Nemški hiši 11. 12. 1943100. Kot govornik je na tej prireditvi sodeloval poveljnik vermanskega polka SA-jevski Standartenführer Helmut Wolf, "junaški spomin padlih vermanov" pa je prišel počastit tudi Toni Dorfmeister. Še izkupiček te prireditve - 8.419,36 RM.
Popolno bilanco sredstev, zbranih v akcijah zimske pomoči, je zvezni vodja ŠDZ Franz Steindl podal 10. 1. 1944 v Marburger Zeitung. Steindl je v tem članku navedel 17 milijonov RM kot "dokaz odločenosti Spodnještajercev za rajh". Inženir Siegfried Tremi, vodja zveznega Vodstvenega urada II, je v svojem članku v Štajerskem Gospodarju ob tretji obletnici "osvoboditve" Spodnje Štajerske zapisal,da je novi del rajha do aprila 1944 prispeval v sklad zimske pomoči že skoraj 23 miljonov RM (natančneje 22,881.8% RM). Naj končam z nekoliko ironičnim komentarjem, da ta "odločenost Spodnještajercev za rajh" ni ugasnila niti ob bližajočem se zlomu nacizma, saj so udeleženci^rvega podčastniškega tečaja Volkssturma v Celju zbrali za zimsko pomoč 1.324 RM .
Urad za ljudski blagor se seveda ni ukvarjal samo z oskrbo ranjenih in obolelih pripadnikov vojske ali Wehrmannschafta (čeprav je precej pozornosti namenil prav njim) - podobno kot drugi uradi ali formacije ŠDZ je skušal predvsem poiskati stik z domačim prebivalstvom. Temu cilju urada je služilo organiziranje "počitniškega dela" za nemške študente (člane Hitlerjeve mladine), ki so devet tednov pomagali na kmetijah na Spodnjem Štajerskem. V tej obliki dela Urada za ljudsko blaginjo, ki so jo seveda z izjemno pozornostjo spremljali v obeh osrednjih listih, lahko že površen bralec prepozna oživljanje predvojne oblike "žetvene pomoči" (Ernteeinsatz), ki je predstavljala popkovino med Nemci v rajhu in tistimi v diaspori.
Neodvisno od Urada za ljudsko blaginjo je v strukturi ŠDZ deloval tudi socialni fond , ki pa je bil namenjen izključno tistim, ki "so si v boju za nemštvo in z opravljanjem častnih nalog v ŠDZ pridobili zasluge, sedaj pa so se brez lastne krivde znašli v stiski (bolezen, nesreča)". Denar, ki so ga zbrali v tem skladu (vsak član ŠDZ je moral mesečnemu prispevku dodati po 10 pfenigov, znesek pa so mu potrdili z znamki«)), je bil na voljo za "nezgodno zavarovanje" članov ŠDZ (o pogojih za dostop do teh sredstev sem že pisal).
Naj končam kot običajno s kratko beležko o voditeljih tega urada. Na zvezni ravni je Urad za ljudsko blaginjo v začetku vodil dr. Neumann, ki ga je 1. 12. 1944 zamenjal Franz Gillming. V celjskem okrožnem vodstvu je ta resor vodil najprej (do 15. 11. 1943) dr. Karl Wollouscheg, nato pa ga je nasledil Fritz Kals.
Zahvaljujoč seznamu predlaganih v NSDAP103 pa lahko rekonstruiramo tudi stanje v teh uradih po posameznih mestnih krajevnih skupinah ŠDZ. Jeseni 1942 (seznam je datiran s 13. 10. 1942) so Urad za ljudsko blaginjo v teh krajevnih skupinah vodili naslednji funkcionarji ŠDZ: v krajevni skupini Lisce Anton Hofbauer, v krajevni skupini Zagrad Wilhelm Krick in v krajevni skupini Ostrožno Hans Reiter.
Urad za ženske (Amt Frauen)
Mesto tega urada v celotni strukturi ŠDZ in njegovo glavno akcijsko področje določa že dejstvo, da so teoretiki ŠDZ omenjen urad v predstavitvi služb ŠDZ104 postavili neposredno za opisom nalog in dejavnosti Urada za ljudsko blaginjo (torej urada, s katerim je Urad za ženske še posebno pogosto sodeloval).
Za formulacijo "obravnava vseh dejavnosti žensk v ŠDZ"W' seje skrival verjetno eden izmed najpomembnejših in tudi najuspešnejših uradov v organizaciji ŠDZ.
Urad, ki je bil oblikovan na vseh organizacijskih ravneh ŠDZ, od zvezne do krajevne, se je delil na štiri oddelke oziroma delovna področja. Na zvezni ravni so se ti oddelki delili naprej na strokovna področja (npr. na posvetovalnice, strokovne službe za organiziranje t.im. "obveznega leta" - Pflichtjahr106 ter na službe za stik z nemškim Rdečim križam - DRK 107), na nižjih ravneh (okrožje in krajevne skupine) pa so bili oddelki Materinska služba (Mütterdienst), Gospodinjstvo in narodno gospodarstvo
(Volks- und Hauswirtschaft), Pomoč (Hilfsdienst) ter Otroške skupine (Kindergruppen) nedeljivi.
V sklopu materinske službe sta na zvezni ravni delovali dve šoli za matere (v Mariboru in v Celju), v Ljutomeru pa šola za neveste (Bräuterschule). Izobraževanje mater so razen tega za svoje potrebe izvajala tudi okrožja (to možnost je predvidela tudi osnovna shema SDZ).
Urad za ženske je nedvomno (to velja posebno za naše kraje) prinašal nekaj novega in ponujal ženskam nov prostor v družbenem in posebej v gospodarskem življenju. Skladno z doktrino o svetosti "dobre krvi" in o pomenu zdravega potomstva so v okviru tega urada organizirali celo vrsto posvetovalnic in tečajev za nego dojenčkov (s tem se je ukvarjala v okviru Urada za ženske materinska služba), zaposlene matere (posebno tiste s številnim potomstvom) pa so sodelavke tega urada razbremenjevale z raznimi oblikami pomoči (akcija Hilfsdienst je bila namenjena prav njim - članice ŠDZ so v okviru skupnih šivalnic opravljale manjša popravila oblačil zanje, poskrbele so za napotitev njihovih otrok v šolo ali vrtec in podobno).
Na nov položaj v družbi je ženske pripravljal tudi oddelek za gospodinjstvo in gospodarstvo (bolje rečeno za ekonomiko). Ta oddelek je imel na skrbi predvsem dodatno izobraževanje žena na gospodinjskem področju. Pomanjkanje in racionirana preskrba sta namreč prisilila okupacijsko oblast, da je tudi v zasedenih pokrajinah Slovenije s široko zastavljeno akcijo varčevanja z živili in energijo (predvsem s premogom) vplivala na vedenje prebivalstva. Akcija varčnega gospodinjenja (vanjo sta bila z objavljanjem "vojnih" kuharskih receptov ter simpatičnih nasvetov, kako onemogočiti "kradljivca premoga "- Ko h len k la u, vključena tudi Marburger Zeitung in Štajerski gospodar) je bila seveda namenjena večinoma ženskam, ki so lahko s pametno rabo skopo odmerjenih živil in tekstila zadovoljivo krmarile skozi to obdobje pomanjkanja. Posebno priljubljena dejavnost tega oddelka Urada za ženske je bilo prirejanje različnih kuharskih tečajev, ki so bili, kot bomo videli, prav povsod lepo obiskani (čeprav je tudi za eksperimentiranje na teh tečajih veljala skrajna varčnost glede surovin). Ženske so se v okviru oddelka za gospodarstvo in gospodinjstvo povezovale tudi z Rdečim križem, vojsko ter Nemško mladino. V obeh mariborskih listih najdemo ogromno zapisov o delovanju takoimenovanih šivalnic (Nähestuben), v katerih so članice ŠDZ opravljale različna šiviljska opravila - poleg že omenjenega krpanja oblačil za družine zaposlenih mater tudi šivanje za potrebe različnih ustanov ŠDZ, pleten je zimskih oblačil za vojake na fronti ter zbiranje pletenin in krznenih oblačil za vojake1"8.
O delovanju celjskega ženstva v tem uradu ŠDZ vemo po zaslugi marljivih dopisnikov iz okrožnega vodstva ŠDZ kar precej.
Sam Urad za ženske je bil pri celjskem okrožnem vodstvu ustanovljen že maja 1941, žensko organizacijo pa je v okrožju postavila na noge Dora Fellhuber iz Kindlberga,
ki jo je na čelu urada že kmalu zamenjala Celjanka Marie Hotko, ki je to funkcijo opravljala do 15. 9. 1942; 1. 10. 1942 jo je uradno nasledila Flora König.
Celjanke so svoje delovanje v ŠDZ začele z opremljanjem Hiše Nemške mladine (Haas der Deutschen Jugend - za ta objekt so poleti 1941 šivale posteljnino), podobno delo pa so opravljale tudi pri pripravi bivališč za nemška dekleta, ki so prihajala odslužit svoje "obvezno leto" (za pomoč pri žetvi so jih poleti 1941 pričakovali več kot 100)109.
Leto 1941 je prineslo tudi začetek kuharskih tečajev - v začetku septembra so jih izvedli v Šoštanju in na Teharjah110, začelo pa se je tudi strokovno usposabljanje sodelavk Urada za ženske po krajevnih skupinah in blokih ter poverjenic Pomoči11 .
Uspešno delo žensk celjskega okrožja je opazil tudi pisec članka, ki je s tem naslovom nastopil v Marburger Zeitung 13./14. 12. 1941 in v njem omenil, da so celjske ženske novembra 1941 pripravile kar tri vrste tečajev (najuspešnejši je bil seveda kuharski, ki se ga je v 32 skupinah udeležilo kar 555 udeleženk) in priredile 4 pevske večere. "Ženskopodročje" je bila tudi oskrba vrtcev, zato so Celjanke zanje zbrale oziroma sešile 543 oblačil ter vkuhale kar 1.136 kg marmelade.
Ženske so konec leta poskrbele tudi za obdaritev otrok v vrtcih in otroških skupinah (te skupine 6-10 letnikov so itak sodile v izključno pristojnost Urada za ženske, ki so s to obliko otroškega varstva mašile vrzel, ki je nastala med vrtcem in sprejemom v Nemško mladino), preko celega leta pa so organizirale tudi delitev toplih obrokov v šolah (ženske celjskega okrožja so dnevno pripravile in razdelile leta 1941 po 2.008 toplih obrokov11 ).
Skrb za otroke se je pri delu tega urada dopolnjevala s skrbjo za vojake (zlasti ranjence). Ženske celjskega okrožja so svoje obiske v bolnišnicah (Novo Celje, Celje) ter okrevališčih (Dobrna, Rimske Toplice) planirale vnaprej, tako da je vsakomesečne obiske teh inštitucij izmenoma pripravljalo pet krajevnih skupin ŠDŽ, obiske v celjski bolnišnici pa so dvakrat tedensko organizirale štiri mestne krajevne skupine. Skrben kronist je i/.računal, da so ženske do pomladi 1944 ranjene vojake osrečile že s 17.547 kg sadja, 6.020 kg peciva ter 2.583 cigaretami113.
Z izčrpnimi podatki o vzgojno izobraževalnem delu urada so nam postregli sestavljalci pregleda dela ŠDZ v celjskem okrožju, ki so ga objavili ob okrožnem dnevu 29./30. 8. 1942114.
Urad za ženske je do jeseni 1942 izvedel 126 kuharskih tečajev z 2.137 udeleženkami, 21 materinskih tečajev (495 udeleženk) ter 4 strokovne posvete za voditeljice urada v KS SDZ, ki se jih je udeležilo 143 žensk. Članice Urada za ženske pri celjskem okrožnem vodstvu SDZ pa so razen tega organizirale 3 strokovne posvete s področja Pomoči (96 udeleženk), 20 strokovnih posvetov za varuške otroških skupin (187 udeleženk) ter 3 posvetovanja za organizatorke športnih dejavnosti (101 udeleženka).
Pomembna prelomnica za urad je bila prav gotovo organizacijska delitev pristojnosti na dve enoti (že znana delitev na Celje-vzhod in zahod), pri čemer je verjetno šlo za prilagoditev organizacije otroških skupin vrtcem. Ženske so v treh letih (do pomladi 1944) priredile 195 družabnih srečanj, ki se jih je udeležilo kar 12.733 članic SDZ115, govori ideologinj lega urada pa so bili verjetno vedno ubrani na struno ženskega žrtvovanja, saj njihovo "še tako veliko breme ne more biti večje od žrtve vojaka na fronti"116.
Naš opis Urada za ženske pri ŠDZ lahko sklenemo z ugotovitvijo, ki sem jo nakazal že v uvodnem delu tega poglavja. Ta urad je prav gotovo v neki meri razgibal vsaj del "lojalnega" štajerskega ženstva (predvsem meščanke) in jim ponudil novo mesto v družbenem življenju. Vojna je namreč "zaposlila" moško delovno silo na bojiščih, proizvodnja in družina pa sta tako obležala v večji meri na ramah žensk. Nacizem je v tej obliki premeteno kombiniral tehnični napredek z ideologijo in družbeno revolucijo s starogermanskim mračnjaštvom. To protislovje se lepo pokaže v dveh navidez nepovezanih zapisih, katerih skupni imenovalec je le obravnavanje "ženskih tem".
Marburger Zeitung je 8.4.1944 objavil novico o odprtju prve skupne pralnice v Škofji vasi11 , dopisnik pa je napovedoval tudi bližnjo ureditev skupne kopalnice. Devet mesecev kasneje1 pa je dopisnik tega lista zapisal, da sta "moč in fanatizem verujočih žena nepremagljiva" (vera se je seveda nanašala na firerja Velike Nemčije) - kar naj bi bil za celjsko ženstvo največji kompliment (!).
Urad za ljudsko izobraževanje (Amt Volksbildung)
Naloge tega urada so bile vezane na "usmerjanje celotnega vzgojno-izobraže\'alnega dela za odrasle". S "primernimiprireditvami, spodbujanjem in tečaji" naj bi "vsem rojakom (misli seveda na Spodnještajerce) omogočili dostop do duhovnih dobrin Velike Nemčije"119.
Urad za ljudsko izobraževanje je bil zadolžen tudi "za načrtovanje in izvedbo vseh dejavnosti na športnem področju in posredovanje kulturnih in družbenih dobrin nove Nemčije" (na novih ozemljih rajha).
Podobno kot prejšnji urad je bil tudi Urad za ljudsko izobraževanje organiziran vse do ravni krajevne skupine, le da je tam njegovo delo slonelo na nižjih uradnikih ŠDZ- na pomočnikih.
Na zvezni ravni so se posamezni oddelki (npr. Izobraževanje in domovina, Kulturna izraba prostega časa, Šport, Potovanja, Zdravo delo in Uprava) delili naprej na strokovne službe oziroma strokovna področja (taka področja so bila denimo Govorništvo in predavateljstvo, Glasba, Sport za ženske, akcija Lepa vas in podobno), okrožna struktura tega urada pa je bila ekonomičnejša, saj je urad posloval preko nedeljivih oddelkov (delovnih področij). Urad za ljudsko izobraževanje je bil do 1. 2.
1943 zadolžen tudi za poklicno usmerjanje, po tem datumu pa je to področje prevzel Delovnopolitični urad 20
Naloga, ki se jo je ta urad z vso resnostjo lotil in jo kanil v skladu s firerjevim ukazom tudi v kratkem (štiri ali največ petletnem) obdobju tudi izpolniti, je bilo dejansko ponemčenje prebivalstva, ki ga je Urad za ljudsko izobraževanje kot organizator številnih nemških jezikovnih tečajev sklenil tudi jezikovno (in idejno) približali "drugim Nemcem" v rajhu. V pristojnost urada so spadali vsi jezikovni tečaji za odrasle1"1 (tako po krajevnih skupinah kot tudi obratni jezikovni tečaji in jezikovni tečaji za vermane, ki so jih organizirali po vermanskih enotah).
V vsaki krajevni skupini ŠDZ so morali med funkcionarji določiti pooblaščenca za prirejanje jezikovnih tečajev, na katerih so poučevali nemški učitelji, premeščeni na Spodnje Štajersko. Izbor učnega osebja je opravil Urad za ljudsko izobraževanje v sodelovanju z Uradom za šolstvo (Amt Schulwesen). Zgornje število tečajnikov v posamezni skupini je bilo 50, učitelj, ki je vodil tudi listo navzočnosti, pa je dobil za eno predavanje (90 minut) 3 RM honorarja1"2.
ŠDZ in z njo celotna nemška zasedbena oblast so bržkone gradili na teoriji, po kateri naj bi bili "Spodnještajerci že od nekdaj znani kot ljudstvo dobrega spomina in bistrih glav, s posebno nadarjenostjo za učenje jezikov"11'. Pustimo za trenutek ob strani obdobje, iz katerega Je ta citat (evforično leto 1942), ko seje po podatkih iz Štajerskega gospodarja1"4 učilo nemščine že okoli 130.000 Spodnještajercev, ki si seveda niso mogli misliti, da se bo 100 miljonov Nemcev naučilo njihovega narečja", kot je slikovito zapisal zvezni vodja ŠDZ Franz Steindl12\ Leta 1942 so bile stvari glede jezikovnih tečajev že bolj ali manj jasne, v tečaje nemščine se je vključil tudi Štajerski gospodar s posebno prilogo (to so objavljali od 12.9.1942 dalje), sami začetki leta 1941 pa niso bili tako obetavni.
Začetna kampanja za vpis v ŠDZ je v zameno za relativno "varnost" državljanstva na preklic poleg "moralno političnih h'alitet" zahtevala tudi znanje nemščine, ki gaje moral vsak kandidat za stalnega člana ŠDZ pokazati pred komisijo Urada za ljudsko izobraževanje (zahteve so bile prilagojene starosti in izobrazbi prosilca), vsi začasni člani ŠDZ pa bi morali nemščino obvladati najkasneje v petih letih, sicer bi jim državljanstvo prenehalo (Marburger Zeitung je na to opozoril 24. 10. 1941 ).
Robert Komarek, vodja zveznega Urada za ljudsko izobraževanje, je v tem časopisu 29. 8. 1941 sklenil seznaniti Spodnještajerce z delom svojega urada na bolj prelinjen način. Po njegovem mnenju je dvajsetletna srbska propaganda dodobra popačila predstavo Spodnještajercev o domovini (rajhu) in jim oddaljila tako domovino kot rojake (Nemce). Urad za ljudsko izobraževanje bo uvajal nacionalnosocialistična načela, po katerih ima vsak človek pravico spoznavati duhovne dobrine svojega naroda, dolžan pa je tudi prispevati k obstoju svojega naroda. Smiselna izraba prostega časa (zanjo je bil seveda zadolžen Urad za ljudsko izobraževanje) bo naredila iz spodnještajerskih delavcev borce za ideale in branilce kulturnih dobrin.
Splošni maniji prirejanja jezikovnih tečajev kajpak ni ušlo niti celjsko okrožje in njegove krajevne skupine ŠDZ. Konec julija 1941 je v okrožju potekalo že 268 jezikovnih tečajev (skupin) in 9 poklicnih tečajev (o poklicnem izobraževanju sem že govoril - tu gre predvsem za tečaje stenografije, strojepisja ter knjigovodstva), skupno je obe zvrsti tečajev obiskovalo 12.000 tečajnikov12''. V začetku novembra 1941se je število jezikovnih tečajev Urada za ljudsko izobraževanje povzpelo na 409, zajeli pa so kar 16.897 tečajnikov.
128
Spomladi 1942 " je Urad za ljudsko izobraževanje pri celjskem okrožnem vodstvu ŠDZ organiziral skupaj že 985 jezikovnih tečajev s 40.900 udeleženci, posebno pa so pohvalili prizadevnost krajanov Arje vasi, ki so se tečaja udeleževali v popolni postavi.
Tovrstni uspehi so napeljali zvezno vodstvo ŠDZ k novim propagandnim akcijam. Oktobra 1942 so razpisali tekmovanje Uči se nemščine - govori nemško12 , s katerim bi za učenje nemščine motivirali poleg krajevnih skupin tudi enote Nemške mladine in vermanšafta. Pravila tekmovanja so obljubljala za 12 najboljših krajevnih skupin. 12 najboljših čet vermanšafta ter 12 enot Nemške mladine lepe nagrade (že standardna potovanja v Gradec, knjige, učila in seveda zastavice ter priznanja).
Pogoji za sodelovanje pri tem tekmovanju so bili seveda (bogatim nagradam primerno) ostri. Krajevna skupina, ki si je želela pridobiti katero izmed omenjenih nagrad, je morala izpolniti naslednje pogoje: vsaj pol prebivalcev je moralo obvladati nemščino, razmerje med stalnimi in nestalnimi člani ŠDZ je moralo bili ugodno(l), ŠDZ je morala biti popolnoma izoblikovana, izvesti so morali program Zima 42/43 - akcije zimske pomoči in prireditve, krajevna skupina je morala imeti urejena igrišča in pisati vaško knjigo - Dorfbuch. Le-to so si okupacijske oblasti zamislile kot nadomestek za župnijske kronike; vanjo naj bi vpisovali vse pomembne dogodke v neki krajevni skupini- rojstva, poroke, smrti, posebno pozornost pa naj bi posvetili fantom, ki so bili vpoklicani v vojsko ali pa so padli v enotah vermanšafta. To akcijo, ki jo je koordiniral prav Urad za ljudsko izobraževanje, so v vodstvu ŠDZ vzeli silno resno. V Celju je napovedal vpeljavo vaških knjig sam Dorfmeister, ko je 16. 4. 1942 objavil članek v Marburger Zeitung, časopisje pa je nasploh pogosto poročalo o urejenosti in izgledu nekaterih vaških knjig. V Celju so v mestni hranilnici 16. 10. 1943 odprli celo razstavo vaških knjig in najlepših skrinj zanje.
Nič manj zahtevni niso bili glede enot vermanšafta. Za pridobitev nagrade je moralo celotno moštvo obvladati nemščino, morali so imeti svoj prostor (urad), uniform je moralo biti dovolj vsaj za pod poveljniški kader in moštvo je moralo imeti splošno vojaško izobrazbo.
Od enot Nemške mladine, ki so se potegovale za te nagrade, so zahtevali naslednje: celotno članstvo je moralo govoriti nemško, krajevna organizacija Nemške mladine je morala ovrednotiti (sprejeti ali pa po pregledu njihovih prošenj zavrniti) vso primerno mladino v nekem kraju, enota Nemške mladine je morala imeti primeren prostor,
dovolj uniform vsaj za podpoveljnike in posredovati članstvu zadostno politično in splošno izobrazbo.
Teh precej visoko postavljenih zahtev najbrž vodje tega tekmovanja niso pretirano strogo preverjali. Kako naj si sicer razložimo dejstvo, da je kar 7 čet Wehrmannschafta in 10 enot Nemške mladine iz celjskih mestnih krajevnih skupin prejelo tovrstne nagrade130, nagradne zastavice pa so prejele tudi vse štiri mestne krajevne skupine ŠDZ.
Ob naraščajočih težavah z motiviranjem prebivalstva za obiskovanje jezikovnih tečajev je prava osvežitev opis dela Urada za ljudsko izobraževanje pri celjskem okrožnem vodstvu ŠDZ131, ki so ga pripravili ob okrožnem dnevu 29./30. 8. 1942. Urad je do tedaj v celjskem okrožju odprl 52 knjižnic, kulturne prireditve, ki jih je organiziral, pa sije do tedaj ogledalo 110.000 ljudi. Ob takem uspehu delovanja Urada za ljudsko izobraževanje in ŠDZ nasploh se nam napovedi, po katerih naj bi opravili pri nemških tečajih v letu 1944/45 le še kozmetične popravke, sicer pa mora stvar "reč/"132, ne bi smele zdeti preoptimistične. Za šolsko leto 1944/45 so načrtovalci jezikovnih tečajev sicer še vedno načrtovali splošne (po krajevnih skupinah), obratne in mladinske jezikovne tečaje, resničnost pa jih je že pred letom 1944 pošteno streznila.
Nadaljnji potek vojaških akcij na svetovnih (in tudi na domačih) bojiščih, je ohladil tudi "zagretost" za obiskovanje jezikovnih tečajev in rabo nemškega jezika. Dr. Miiller-Haccius je zato na štabnem razgovoru 17. 5. 1943 resignirano povedal: "Pri uporabi nemškega jezika v marsikaterem pogledu ne zaznamujemo nobenega nadaljnjega napredka. Vtem lahko vidimo nekakšen barometer razpoloženja. Vztrajati moramo na načelni liniji, da se v uradih in na službenih mestih sme govoriti samo nemško, in se osebe, ki dovolj obvladajo nemški jezik, morajo posluževati tega jezika. V ostalem pa je trenutno važnejše, da ljudje opravljajo svoje delo" (podčrtal A. Z.)133. Kljub tej pravi kapitulaciji glede ponemčenja prebivalstva se celjski župan Himmer ni sprijaznil s časom in je v poročilu svojemu predstojniku Dorfmeistru (dež. svetniku) še jeseni 1943 (po padcu fašizma) tožil nad "fiagrantnim kršenjem določil o rabi nemškega jezika v javnosti"134.
Spričo grozečega defetizma med sodelavci Urada za ljudsko izobraževanje je bilo nujno strniti njihove vrste in jih ojekleniti za bodoče akcije pri ponemčenju štajerskega življa. S tem namenom so se 3. in 4. 6. 1944 zbrali v Gozdni hiši (bivše Hausbaumovo kopališče, med vojno učni center različnih uradov ŠDZ) voditelji jezikovnih tečajev, pisci vaških knjig, knjižničarji in drugi sodelavci Urada za ljudsko izobraževanje ter naredili obračun svojega dela135. Pregled uspešnosti dela je pokazal, da je celjsko okrožje v prirejanju in uspešnosti jezikovnih tečajev vodilno na Špodnjem Štajerskem, Urad za ljudsko izobraževanje je v okrožju poskrbel za 7 hribovskih šol s 600 učenci, od maja 1941 do maja 1944 pa so pripravili 385 prireditev, ki si jih je ogledalo 115.442 ljudi ter 277 proslav za vojake.
Med uspehi Urada za ljudsko izobraževanje so omenili vaško knjigo Teharij (do tedaj so popisali že pet zvezkov), pohvalili pa skrinjo za vaško knjigo krajevne skupine Arja
vas (ta knjiga je bila najstarejša v okrožju). Urad si je lastil tudi zasluge za organizacijo 160 športnih prireditev in izgradnjo savne na Westnovem igrišču, Celjanom in okoličanom pa je dal na voljo celo potujočo knjižnico (knjige zanjo je prispevala berlinska državna knjižnica).
To nedvomno precej uspešno delo so, kot sem že omenil, prekinili različni vojaško politični dogodki, ki jih delno omenja tudi okrožnica Urada za ljudsko izobraževanje pri celjskem okrožnem vodstvu ŠDZ z dne 29. 2.1944V njej organizator jezikovnih tečajev v celjskem okrožju Herbert Kiegerl svetuje vodjem tečajev po krajevnih skupinah in obratih, naj "nujno izrabijo marec in april. Kjer so bili (tečaji) zaradi dejavnosti band prekinjeni, jih je treba nujno (če je le mogoče) nadaljevati - pojasniti, da je banditska nevarnost odstranjena in da zato ni več potrebe po prikrivanju svoje podpore nemštvu, ki se izraža rudi z obiskom teh tečajev".
V času nastanka te okrožnice je verjetno, vsaj med nekaterimi ljudmi ŠDZ in okupacijske oblasti nasploh, že prevladovalo prepričanje, da je različen jezik najmanjši problem pri urejanju odnosov med novimi pokrajinami in rajhom.
Urad za ljudsko izobraževanje se je vedno bolj posvečal čisto strokovnim in manj demagoškim akcijam, kar so množični jezikovni tečaji v resnici bih. Prirejal je gostovanja različnih umetniških skupin po krajevnih skupinah ŠDZ in tovarnah (recimo ob 1. maju) ' ter populariziral največje darilo Velike Nemčije svetu - woIfsburškega "hrošča", ki je tedaj še nosil oznako KdF Wagen (Kraft durch Freude je bila nacistična delavska organizacija, ki je svojim članom omogočala poceni letovanja in potovanja -simbol nacistične skrbi za delavca).
Navzočnost tega avtomobila tudi na Spodnjem Štajerskem (šlo je bolj za dosegljivost kot za navzočnost -nemški poraz je namreč onemogočil dobavo) sta ponosno najavila tako Marburger Zeitung kot Untersteirischer Heimatdienstr;,s. Avtomobilček iz Wolfsburga je postal preko Urada za ljudsko izobraževanje dosegljiv tudi članstvu ŠDZ. Interesenti so lahko osnovne podatke o njem prebrali kar v časopisu, kjer so propagandisti firme na vsa usta hvalili (Nil novi sub sole.) odlike "ljudskega vozila" ("testirali" so ga celo motorizirani kurirji na vzhodni fronti). Član ŠDZ, ki gaje nakup avtomobila zanimal, je lahko pri Uradu za ljudsko izobraževanje v svoji krajevni skupini kupoval zanj znamkice po 5 RM in sčasoma (odvisno od dohodkov) bi se lahko takšen "varčevalec" že pobahal z wolfsburškim lepotcem, ki je tedaj veljal 990 RM (za kabriolet je bilo treba doplačati 60 RM).
Naj sklenem pripoved o tem uradu s standardnim obrazcem - z omembo glavnih uslužbencev. Na zvezni ravni je za "ljudsko izobraževanje" skrbel Robert Komarek (padel je kol polkovnik SA 4. 2. 1944), v Celju pa je to delo od začetka pa skoraj do konca (natančneje do 30. 9. 1944) opravljal Odo Haefner.
Kmetijsko- politični urad (Agrarpolitisches Amt)
Ta urad je bil organiziran vse do krajevne skupine, vendar so bile med uradom na višjem (zveznem) nivoju in med uradoma nižjih ravni (okrožja in krajevne skupine) pomembne organizacijske razlike. Kmetijsko-politični urad (pod tem imenom je deloval do pomladi 1942, ko so ga z uredbo 23/42 preimenovali v Urad za kmete - Amt fürs Landvolk)139 je skrbel za "obdelavo vseh kmetijsko političnih vprašanj ter za sodelovanje z državnim uradom za preskrbo in drugimi državnimi službami" Nadomestoval je t. i. Reichsnährstand (obliko stanovskega povezovanja pridelovalcev hrane), ki so ga uvedli za območje nemškega rajha.
Na zvezni ravni seje urad delil na naslednje oddelke: Kmetijstvo, Gozdarstvo, Kmečka kultura, Poklicna vprašanja nemškega kmetstva, Kmečke naselbine ter Kmečko pravo, urada na nižjih ravneh pa sta delovala kot celoti, brez omenjenih oddelkov (za delovanje teh uradov sta skrbela voditelja uradov pri okrožnem vodstvu ali pri vodstvu krajevnih skupin ŠDZ sama).
Kot dopolnilo zgoraj citiranemu odlomku o nalogah in ciljih Kmetijsko-političnega urada lahko v ilustracijo in dopolnilo navedem še nekakšno razlago delovanja tega urada na Spodnjem Štajerskem, kot jo je objavil Marburger Zeitung 11. 5. 1942. Pisec prispevka je v uvodu potožil nad "razsežno balkanizacijo Spodnje Štajerske med vojnama", ko je celjsko okrožje od izvoznika hrane zdrsnilo na raven komaj 20 % pokrivanja lastnih potreb po hrani, to vsesplošno gospodarsko mrtvilo (spričo prevladujočega deleža kmetov se je le-to najbolj manifestiralo v kmetijstvu) pa je bilo po piščevem mnenju vzrok družbene apatije in apolitičnosti spodnještajerskega prebivalstva.
Mačehovski odnos predvojne Jugoslavije do kmetijstva je (upravičeno) napadel tudi poročevalec z okrožnega dne v Celju (29. in 30. 8. 1942), ki je ponosno zapisal, daje nova oblast v letu in pol namenila za dvig kmetijstva v celjskem okrožju kar 4,482.000 RM, starojugoslovanska oblast pa okrog 1.350 RM141 - pretresljiv podatek kljub obveznemu pretiravanju.
Ideologi Štajerske domovinske zveze so kmetstvu kot prevladujočemu stanu spodnještajerskega prebivalstva namenjali že od začetka posebno pozornost. Poleg splošnih zborovanj članstva ŠDZ so se njeni voditelji (predvsem pa voditelji Kmetijsko-političnega urada in preskrbovalnih uradov - Ernährungsämter) vsaj z dvema večjima (dokumentiranima) sklopoma zborovanj obrnili izključno na spodnještajersko kmetstvo. Prvi val posebnih zborovanj za kmete so izvedli med 4. in 18. 12. 1941142, drugega pa med 18. 3. in 2. 4.1944143. Organizatorji teh zborovanj, ki so bila po pisanju tiska vselej izjemno dobro obiskana, so predvsem apelirali na povečanje pridelave ter modernizacijo kmetovanja. Vojna in z njo povezano pomanjkanje, ki je bilo v rajhu neprimerno hujše kot pri nas, sta okupacijske oblasti prisilila, da so svoje govorance podkrepile z dejanji.
Vodja Kmetijsko-političnega urada (ali Urada za kmete) pri celjskem okrožnem vodstvu ŠDZ Franz Wolf (na tem položaju je nasledil Ervvina Petritschka) je v svojem pregledu dela poleti 1942 zapisal14 , da je trenutno v celjskem okrožju na voljo 84.500 ha obdelovalnih površin večinoma v lasti malih in srednjih kmetov. V celjskem okrožju je bilo namreč tedaj 22.323 kmetij. Urad za kmete je v tem času predvsem skrbel za organiziranje strojnih skupnosti in izgradnjo silosov.
Strojne skupnosti so na celjskem območju začeli ustanavljati poleti 1942, potem ko so po vaseh najprej pripravili predstavitev kmetijske mehanizacije (pomemben center tovrstne dejavnosti je bila kmetijska šola v Šentjurju)145. Zainteresirana vas (ponavadi je bila takšna skupnost pač organizirana za eno vas) je morala najprej poskrbeti za primerno garažo za stroje, nakar so se odločili za nabavo potrebne mehanizacije. Akcijo je v okrožju vodil štabni vodja Mertznich (vodja Preskrbovalnega urada, kije bil zadolžen za dobavo raconiranih živil in obleke), prvo strojno zadrugo (sploh so bile to prve tovrstne institucije v rajhu) pa so oblikovali v Savinjski dolini - v Pondorju, skupaj jih je bilo do pomladi 1943 že 34.
Poleg skrbi za mehanizacijo so se sodelavci Urada za kmete posvečali tudi poklicnemu in strokovnemu usposabljanju kmetstva. Celjski urad je pozimi 1943/44 organiziral 60 predavanj o umnem kmetovanju, ki jih je obiskalo okrog 10.000 kmetov, predavanja pa so popestrili z učnimi filmi 4h. V "dopolnilno šolanje" se je vključil tudi Štajerski gospodar, ki je redno objavljal kmetijske nasvete in reportaže na to temo, pogoste pa so bile tudi raznovrstne kmetijske razstave (te so prirejali tudi v Celju - prostor zanjo so našli celo v Nemški hiši).
Pri opisovanju dela Urada za kmete se zopet srečamo z institucijo, ki bi v normalnih razmerah za štajersko prebivalstvo prav gotovo pomenila velik korak naprej. Nemška kmetijska politika je namreč domiselno gradila na sistemu, ki gaje našla - na sistemu malih in srednjih družinskih kmetij. Z bolj zdravim vrednotenjem preteklosti bi si na področju kmetijstva tudi leta 1945 lahko prihranili "velekombinatske" polomije in trud z denacionalizacijo ter prenasičenost s slabo izkoriščeno mehanizacijo.
Urad za ljudsko zdravje (Amt Volksgesundheit)
Urad za ljudsko zdravje je pri svojem delu ("obdelavi vprašanj ljudskega zdravja in zdravniška")147 tesno sodeloval s podobnimi službami drugih uradov ŠDZ (z Uradom za ženske, Uradom za ljudsko blaginjo in drugimi). Organiziran je bil na zvezni in okrožni ravni - razlika je bila le v nadaljnji delitvi. Zvezni Urad za ljudsko zdravje se je delil na dve delovni področji: Zdravje in socialno politiko ter Socialno zavarovanje, okrožni uradi pa so delovali kot celote.
Glasilo Untersteirischer Heimatdienst je ta urad predstavilo nekoliko natančneje148. Njegova naloga je bila predvsem zdravstvena vzgoja članstva, vodja Urada za ljudsko zdravje na okrožni ravni pa je bil nekakšen "zdravstvenopolitični vodja", ki je moral spremljati zdravstvene razmere v okrožju in o njih poročati svojemu predstojniku
(vodji zveznega Urada za ljudsko zdravje). Vodja okrožnega Urada za ljudsko zdravje je za okrožnega vodjo ŠDZ opravljal svetovalno nalogo glede izvajanja akcij zdravstvenega varstva, organiziral je predavanja o rasi (skupaj z Rasno političnim uradom) ter vodil kampanjo proti širjenju tuberkuloze, spolnih bolezni in raka. Poleg tega je opravljal Urad za ljudsko zdravje tudi strokovno povezovalno funkcijo za zdravstveno osebje. Sodelavci urada so namreč evidentirali celotno medicinsko osebje na svojem območju (zdravnike, bolničarke...) ter skrbeli za njihov "vpoklic" ob nepredvidenih dogodkih.
Drugo področje delovanja Urada za ljudsko zdravje je bilo socialno zavarovanje delavstva, tesno povezano z uveljavljanjem nemške delavske zakonodaje. Kot ilustracijo za tovrstno delovanje urada si lahko pogledamo kratko predstavitev nemškega zakona o zaščiti nosečih delavk oziroma delavk z majhnimi otroki . Za vse delavke in obrtnice, četudi niso bile bolniško zavarovane, je veljalo,da lahko imajo svoje obratovalnice (govor je o obrtnicah) zaprte 6 tednov pred in 12 tednov po porodu (če nimajo zaposlenih in delajo same). Prepovedano je bilo zaposlovanje in delo žensk z rizično nosečnostjo, od 5. meseca nosečnosti dalje pa je smela ženska delati le po 4 ure dnevno (seveda brez nočnega dela). Nedeljsko in praznično delo pa je bilo prepovedano za matere z otroki, mlajšimi od 14 let.
Urad za ljudsko zdravje (o delovanju katerega je neprimerno manj virov in poročil v časopisju kot o drugih uradih ŠDZ) je spočetka na zvezni ravni vodil dr. Thalmann, kasneje dr. Sabadosch, v celjskem okrožju pa dr. Hans Hönigmann (kljub osnovni, nedeljeni strukturi okrožnega Urada za ljudsko zdravje je kasneje tudi urad celjskega okrožnega vodstva dobil delovno področje/oddelek Zdravje, ki ga je vodil dr. Harald Weikman).
Pravni urad (Rechtsamt)
V primerjavi z doslej obravnavanimi uradi ŠDZ, katerih delo je obilno dokumentirano, se v primeru Pravnega urada znajdemo pred precejšnim pomanjkanjem uporabnega gradiva. Delo urada samega je počivalo v glavnem na ustreznih strokovnih kadrih (pravnikih), ki so skrbeli za "vsa pravna vprašanja", posebno pa so se trudili s "prilagajanjem na nemški pravni sistem "15°. Naloga tega urada je bila tudi ponudba pravne pomoči (pri zadevah članstva, ki so prišle pred razsodišče ŠDZ) ter svetovanje in stanovsko povezovanje pravnikov.
Na zvezni ravni se je ta urad delil na 5 oddelkov (eden izmed oddelkov je bil pristojen tudi za pomilostitve, v glavnem pa je šlo za nekakšno pravniško zbornico), na okrožni ravni pa je bil edini oddelek tega urada oddelek za pravno pomoč.
Šibka kadrovska zasedba tega oddelka (na zvezni ravni je bilo honorarno zaposlenih 6, na okrožni pa 2 uradnika) in pravi "medijski mrk" o njegovem delovanju pa nas prepričata in poučita o dejstvu, da je šlo pač za nekakšen vsiljen oddelek, ki se nikoli ni mogel povzpeti z ravni slabo delujočega stanovskega združenja. Treba pa je omeniti
tudi značilnost vseh avtoritarnih sistemov, da zakoni prihajajo med pravnike z direktivami "od zgoraj" in se ne rojevajo v plodnih pravniških debatah, temelječih na praksi, pravna pomoč, ki ji je bil omenjeni urad tudi namenjen, pa v vojnem času tudi ni bila kdove kako iskano blago. Čeprav bi jo uporabnik dobil, se njegova usoda ne bi znatneje spremenila, saj vojni čas ni posebno naklonjen pretiranemu ukvarjanju z usodo posameznika.
Na zvezni ravni je Pravni urad vodil dr. Franz Brandstätter, pri okrožnem vodstvu ŠDZ v Celju pa najprej (do marca 1942, ko je prevzel okrožno razsodišče ŠDZ) dr. Georg Skoberne in kasneje dr. Walter Riebl.
Urad za šolstvo (Amt Schulwesen)
Urad ŠDZ za šolstvo je v skladu z zasnovo organizacije skrbel za šolanje mladine in za stanovsko povezovanje učiteljstva151. Urad je deloval na zveznem in okrožnem nivoju, v obeh primerih pa se je delil na dva oddelka, in sicer na Oddelek za pouk in vzgojo (namenjen strokovnemu delu) ter na Oddelek za stanovsko povezovanje (Kameradschaftsdienst).
Ponemčenje šolstva je vsekakor sodilo med primarne naloge okupacijskih oblasti, ki so svoj angažma na tem področju temeljito pripravile še pred napadom na Jugoslavijo, zadnje podrobnosti pa so dodelale v prvih tednih okupacije.
Za celjsko okrožje je za področje šolstva med nemško okupacijo na voljo tudi izjemno pričevanje Frana Roša, celjskega učitelja, ki je na lastni koži doživljal preoblikovanje šol v nacistične trdnjave.
15?
V Roševem pričevanju beremo, da se je rekrutiranje nemškega učiteljstva za poučevanje na Spodnjem Štajerskem odvijalo preko organizacije Ehrendienst im Unterland, ki je poskrbela za kadrovsko izpopolnitev treh akcijskih skupin za prevzem šolskega sistema na Spodnjem Štajerskem (te skupine so bile ustanovljene v začetku aprila " ). V prvi skupini je na Spodnje Štajersko prišlo 15 šolskih nadzornikov, ki so jih usposobili blizu Gradca (v Celje je tedaj prišel Rudolf Rentmeister, bivši ravnatelj šulferajnske šole v Brežicah in osnovne šole v Gradcu). Prihodu prve skupine so sledile aretacije in izgoni slovenskega učiteljstva (v Celju sta bila žrtvi te akcije tudi Fran Roš in ravnatelj trgovske šole Franc Marinček), s čemer so pridobili "prosta delovna mesta" za zaposlitev drugih dveh skupin. (V drugi skupini je bilo 150 učiteljev, ki naj bi organizirali šolstvo po posameznih občinah, v tretji pa učitelji za posamezne šole).
Roš v svojem zapisu omenja, da je 25. 4. 1941 prišla na Štajersko večja skupina učiteljev iz Avstrije, ki so se spotoma ustavili na tridnevnem zborovanju v Svečini oziroma Betnavi, kjer jih je v okviru svojega obiska na Spodnjem Štajerskem obiskal tudi Hitler.
V	treh tednih je iz Avstrije prišlo 860 učiteljev, k vzgojnemu delu pa so pritegnili tudi 80 domačih folksdojčerjev ter 153 maturantov z avstrijskih učiteljišč, tako da je skupno število nemških učiteljev kasneje naraslo na 1235154.
Fran Roš nas seznani tudi s potekom preoblikovanja šolskega sistema. Najprej so tako pritegnili v šolo 10- do 14-letnike, kjer so jih poučevali pogosto pomanjkljivo usposobljeni 17- in 18-letniki (ti so tudi vodili delo Nemške mladine), ki se seveda niso trudili s prevajanjem razlage iz nemškega v slovenski jezik.
V	Celju je delovala le šola v Gregorčičevi ulici, druge pa je zasedla vojska. V to edino delujočo šolo na vsem območju mesta je po Roševih podatkih hodilo 2.600 otrok. Zaradi neznosne prenapolnjenosti je pouk potekal v treh turnusih po dve ali tri ure dnevno, sčasoma pa so imeli nekateri razredi pouk le še dvakrat ali trikrat tedensko.
Pri uvajanju nemškega šolstva je bila zelo agilna tudi ŠDZ, ki je omogočila izdajo prvih "novih učbenikov", ki so bili namenjeni predvsem pouku zgodovine. Kot avtor knjižice Cilli se pojavi celo celjski pastor (tedaj kulturni referent okrožnega vodstva ŠDZ) dr. Gerhard May. Na seznamu priporočljivih (beri obveznih) del pa najdemo tudi knjigi Kaj mora Spodnještajerec vedeti o spodnještajerski zgodovini ter Zakaj je Spodnještajerec Nemec.
Kljub tovrstnim didaktičnim in drugačnim pomagalom (najprizadevnejše učence pri pouku nemščine so pošiljali na počitnice v avstrijske Alpe) pa je bil končni uspeh v osnovni šoli zelo slab - pogosto seje dogajalo, da je izdelalo le po 30% učencev. Temu se glede na potek dela v šoli ne gre čuditi. Pouk so vedno znova prekinjale različne svečanosti Nemške mladine, vaje protiletalske obrambe, ki so se leta 1944 začele spreminjati v resničnost in drugi "izvenšolski" dogodki. Med posebno slaboumne prireditve, ki si jih je privoščilo okupatorsko učiteljstvo, sodi nedvomno "ogled izpostavljenih banditov" pred tedanjo Okrožno hišo (Narodnim domom) oziroma mestno kasarno leta 1942.
V	začetku leta 1944 so šolska vodstva v višjih razredih osemletke (od 5. do 8. razreda) določila "razredne moštvene vodje" (špiclje), ki naj bi merili "temperaturo" med sošolci (in s tem posredno tudi med starši). Dvakrat je za prekinitev pouka pozimi 1944 poskrbela tudi 14. divizija, ko je 15. in 16. 2. 1944 prekinila železniško progo Šentjur-Štore, za prekinitve pa so poskrbela tudi zavezniška letala, ki so od februarja 1944 dalje bolj ali manj redno vznemirjala prebivalstvo. Dokončen polom nacistične vizije šolske reforme na Spodnjem Štajerskem je bil gotovo odziv ob vpisu novincev poleti 1944 (15./16. 6. 1944), ko se je v mestu v osnovno šolo vpisalo le 34 dečkov, kar je predstavljalo komaj tretjino vseh novih prvošolcev.
Nič bolje ni bilo na višjem nivoju. Gimnazijo so preimenovali v državno višjo šolo, njeni nemško opredeljeni dijaki ( teh je bilo 60) pa so se morali vključiti v "preusmeritveni tečaj za Nemce" (Umleitungskurs für Volksdeutsche), ki naj bi jih pripravil na nadaljevanje šolanja na kateri izmed visokošolskih institucij v rajhu.
Slovenskim dijakom so bili na voljo "tečaji", ki so bili sestavljeni iz telovadbe, petja in nemščine. Nov pristop okupacijskih oblasti k vzgoji in izobraževanju seje manifestiral že julija 1941 pri sprejemnih izpitih, ko je gimnazijsko vodstvo (ravnatelj je bil dr. Schneehen) pazilo pri kandidatih predvsem na rabo nemščine (nemška pisava priimka), pri Slovencih pa so za vpis zahtevali tudi priporočilo krajevnega organa ŠDZ. Rdeča izkaznica ŠDZ, ki je izpričevala nemško poreklo ali pa vsaj najvišjo stopnjo lojalnosti Spodnještajerca, je seveda otroku imetnika omogočila neoviran vpis.
Nov veter je z razdelitvijo Slovenije zavel tudi na visokošolskem področju. Štajerska mladina je z italijansko zasedbo Ljubljane praktično izgubila možnost za visokošolski študij (Prav gotovo je okupatorski upravni sistem pozdravil "deštajerizacijo" ljubljanske univerze, ki so jo izvajale italijanske oblasti z restriktivno vpisno politiko, ki je onemogočala vpis študentom izven Ljubljanske pokrajine ali pa njihov študij vsaj neznosno otežila.) Nacistični nameni glede izobraževanja podjarmljenega prebivalstva so bili jasni - "idealen" nearijski "delavec" (torej tak, ki bo smel začasno ostati v nacističnem raju) bo smel poznati prometne znake ter računati do 500, vsa ostala znanja, so pridržana izključno pripadnikom Herrenvolka.
Spodnještajerski študentski vodja pa je bil v svojem izvajanju še natančnejši155. Nemške visoke šole so morale ob koncu semestra pisati karakteristike o vedenju že tako in tako strogo selekcioniranih spodnještajerskih študentov (vpisali pa so se lahko le pravi nemški državljani, medtem ko bi morali državljani na preklic pred vpisom dobiti Uiberreitherjevo dovoljenje). Sam Uiberreither je z navodili 23. 11. 1943 reguliral pravico do šolanja za posamezne kategorije spodnještajerskega prebivalstva. Nemškim državljanom so bila brez ovir odprta vsa vrata izobraževalnih ustanov od osnovne šole do univerze. Državljani na preklic so morali obiskovati osnovno šolo, dovoljen jim je bil vpis v poklicne šole, na meščansko ali drugo srednjo šolo pa so se lahko vpisali le tedaj, če so bili rasno in politično ustrezni. Skoraj popolnoma so jim bila zaprta vrata na učiteljiščih, saj so le na mariborskem izjemoma sprejemali tudi državljane na preklic. Zaščitenci so že med okupacijo okušali blaženost nevednosti, ki jo je nacizem obljubljal vsem Spodnještajercem - razen osnovne so jim bile nedosegljive praktično vse šole ("če je bil prostor", so se lahko vpisali na kakšno poklicno šolo).
Po tem ekskurzu na področje zakonske ureditve šolstva na ozemlju Spodnje Štajerske bomo precej laže sledili vlogi ŠDZ in predvsem njenega Urada za šolstvo pri tem procesu.
Untersteirischer Heimatdienst156 je denimo poročal o številnih apelih učiteljstva, ki so jih vodili okrajni predstojniki oddelkov za šolstvo pri ŠDZ, dopolnjevali pa so jih z različnimi predavanji o vlogi spodnještajerskega učiteljstva pri varovanju mejerajha (priljubljen predavatelj je bil graški profesor Schalberger, ki je govoril o "nemškem Vzhodu kot o nalogi in obvezi", s svojimi predavanji pa je decembra 1941 opravil po Spodnjem Štajerskem pravcato turnejo). Tovrstna posvetovanja učiteljstva so izkoristili tudi za podelitev priznanj najuspešnejšim spodnještajerskim učiteljem in za njihovo
svetovnonazorsko šolanje (učeni govorniki so zbranemu učiteljstvu npr. pojasnjevali firerjevo vlogo pri reševanju Evrope pred boljševiško nevarnostjo in podobno).
Na delo Urada za šolstvo ŠDZ in na uspešnost ponemčenja šolskega sistema na Spodnjem Štajerskem so bili ponosni tudi v Zveznem vodstvu SDZ. Zvezni vodja ŠDZ Franz Steindl je o štajerskem šolskem sistemu, ki gaje sestavljalo 367 osnovnih ter 23 meščanskih šol s skupno 2.133 razredi, 991 učitelji in 92.362 učenci (s kmetijskimi in poklicnimi šolami je število učencev naraslo na 130.000), dejal: "Vse te šole so utrdbe našega političnega hotenja in poroki uresničitve naših namenov glede jezika (ponemčenja, op.avt.j. Organizatorji DJ in ŠDZ, kamor so vključeni vsi fantje med 10. in 18. letom ter dekleta med 10. in 21. letom, podpira, širi in poglablja to delo šole"l
Zaradi pretirane vneme pri vzpostavljanju in širitvi mreže Nemške mladine so načrtovalci dela z mladino pri ŠDZ pripravo učnih načrtov in drugih osnov izgradnje šolskega sistema precej zanemarili.
158
Celjsko učiteljstvo seje 3. 2. 1944 zbralo na posvetovanju , kjer so tarnali nad težavami z izvedbo pouka zgodovine, nemškega jezika in domoznanstva (kljub "k\>alitetnim priročnikom" dr. Maya in E. Paidascha). Šolski svetnik Dukar pa je govoril o učnem načrtu za prve štiri razrede osnovne šole.
Proti koncu vojne so nemške oblasti začele tudi s široko zastavljeno propagandno akcijo za vpis na mariborsko učiteljišče (o tem, komu je veljala ta propaganda, sem govoril že prej). Pisec članka v Marburger Zeitung1" '' omenja glavno vlogo organov SDZ pri izbiri bodočih učiteljiščnikov. Kandidat je moral vodstvu šole prinesti priporočilo (mnenje) krajevnega vodje ŠDZ, pred vpisom pa seje predstavnik šole pogovoril tudi s starši. Kandidati so morali svoje prijavnice oddati do 1. 6. 1944 okrožnemu šolskemu svetniku (v Celju je bil to Dukar), ki je prijavnice poslal vodstvu učiteljišča. Bodoči učiteljiščniki so se morali pred dokončno odločitvijo udeležiti 10-dnevnega pripravljalnega tabora (nemški izraz zanj je Musterungslager - naborni tabor), ki je vodstvu pomagal bolje oceniti kandidata (tabor je bil nekakšno zadnje in najgostejše sito).
Po kratkem pregledu dela tega urada (na zvezni ravni ga je vodil Michael Strobl, pri okrožnem vodstvu Celje pa najprej Robert Trötscher, po njegovem odhodu v vojsko 1. 9. 1943 ga je zamenjal Hugo Stibor) si ne moremo kaj, da se ne bi zgrozili spričo slaboumnih namenov neke ideologije, kije razen fizičnega pogina pripravljala nekemu narodu popolno umsko smrt.
V nekem smislu (gledano s stopnje današnje in tedanje razvitosti družbe) je druga oblika iztrebljenja še neprimerno strašnejša. Zgolj oddahnemo si lahko, da se načrtovano poneumljanje celih generacij fizično preživelih ni uresničilo na slovenskem narodu. S polno pravico pa lahko obsodimo podobne poskuse, ki si jih tudi konec dvajsetega stoletja avtoritarni režimi ob nemočni in neškodljivi zgroženosti "demokratičnega" sveta privoščijo nad novimi generacijami mladih.
Urad za obrambno vzgojo (Amt Wehrerziehung)
Vloga svetovalca in organizatorja "vojaške in svetovnonazorske vzgoje moških v SDZ" je pripadla ideološki vojski nacistične Nemčije (Sturmabteilungen - SA), ki so ji v zameno za izgubljene pozicije doma (po noči dolgih nožev) pustili proste roke pri oblikovanju brambovskih enot na Spodnjem Štajerskem. Med naloge tega urada je sodila tudi skrb za "žrtve vojne" ter žrtve "narodnostnega boja"160 - pri tem mi seveda ni treba omenjati, čigavim žrtvam je bilo treba pomagati. Vodja tega urada je bil hkrati tudi poveljnik teritorialne enote Wehrmannschafta na področju svoje pristojnosti.
Ta urad je bil organiziran vse do krajevnih skupin, najnižji funkcionarji (vodje blokov) pa so poskrbeli za popolno zajetje vseh za to službo sposobnih moških (obveznost aktivne službe v vermanšaftu je zajemala moške člane ŠDZ med 18. in 45. letom starosti).
Strokovno "pokroviteljstvo" nad vermanšaftom je prevzela SA Gruppe Südmark, njen komandant SA-jevski Gruppenführer (general) Artur Nibbe pa je 25. 6. 1941 izdal tudi osnovno navodilo o vermanšaftu (ta dokument je objavljen tudi v zbirki dr. Toneta Ferenca Quellen zur nationalsozialistischen Entnationaliesierungspolitik in Slowenien 1941-1945 kot dokument št. 94, stran 190). 28. 6. 1941 je poveljstvo SA Gruppe Südmark potrdilo tudi osnovno strukturo vermanšafta z 10 polki (Standarte), ki jih je sestavljalo 291 čet (Sturm), poveljniški kader polkov pa so imenovali že 28. 4. 1941 .
Osnovne enote vermanšafta so bile čete, ki so hkrati predstavljale oboroženo enoto vermanšafta neke krajevne skupine, sestavljalo pa jih je 150 do 200 mož. Do jeseni 1941 je bil vermanšaft v celoti vzpostavljen, vanj pa je bilo vključenih 84.700 mož16" (v celjskem okrožju 10.709).
Odličen pregled formiranja in delovanja vermanšafta na celjskem območju najdemo v Marburger Zeitung ob tretji obletnici "osvoboditve"16\ V celjsko okrožje je bil aprila 1941 poslan oblikovat vermanšaft SA- jevski Obersturmbannführer (podpolkovnik) Alexander Szilagi, ki je v času svojega enomesečnega službovanja (odpoklicali so ga že konec aprila) organiziral prvih pet vermanskih čet. 1. 5. 1941 je položaj vodje Urada za obrambno vzgojo prevzel SA-jevski poročnik Fritz Maitzen, ki je mrežo vermanšafta razširil kar na 37 KS ŠDZ celjskega okrožja (od skupno 38 krajevnih skupin v okrožju), vendar je bil podobno kot njegov predhodnik kmalu razrešen (že 21. 5.). Za dva meseca je celjski vermanšaft nato prevzel SA-jevski Sturmbannführer (major) Kari Zdralek (od 21. 5. do 21. 7.), ki je prvotnih pet jurišnih čet (Einsatzsturm) preoblikoval v 99 običajnih čet, vermanski polk celjskega okrožja pa so razdelili na dva dela. Polk Celje-zahod je imel poslej 56 čet, polk Celje-vzhod pa 43 čet.
Prva javna predstavitev celjskih vermanov je bila 3. 8. 1941 na Skalni kleti, nastopilo pa je kar 132 vojakov in častnikov, ki so se pomerili v petju, ekserciranju, telovadbi in premagovanju zaprek.
Častniški in podčastniški kader celjskega vermanšafta seje usposabljal na 14-dnevnih tečajih v Rogaški Slatini, kjer so tečajniki poslušali različna predavanja s področja svetovnonazorske vzgoje, veliko časa pa so prebili tudi na terenu (pomembni vzgojni vsebini sta bili orientacija in poznavanje orožja). Šolski center vermanšafta v Rogaški Slatini je vodil SA-jevski polkovnik (Standartenführer) Ernst Drägert, naenkrat pa se je lahko šolalo do 200 častniških in podčastniških kandidatov. Kasneje je nekaj tega urjenja organiziral tudi zvezni UOV v učnem centru na Pragerskem, kjer so organizirali 10-dnevna taborjenja za poveljnike vermanšafta, center pa je lahko obenem sprejel kar 800 tečajnikov, ki so se urili po novem Steindlovem programu (od septembra 1943 dalje), ki je favoriziral svetovnonazorsko vzgojo.
Poleti (21.7.) 1941 je vermanšaft celjskega okrožja prevzel SA-jevski polkovnik Helmut Wolf (Zdralek pa je obdržal poveljstvo enote Celje-vzhod). Septembra 1941 so oblikovali 4 motorizirane in 3 posebne čete, začeli pa so tudi z rednimi vpoklici obveznikov, četudi nekateri med njimi še niso služili vojske. Urjenje pripadnikov vermanšafta je obsegalo vojaško (in domovinsko) vzgojo, pozimi pa so v enotah vermanšafta izvajali tudi tečaje nemščine. Celjski vermani so svoje delo predstavili spet 6. in 7. junija 1942, ko je nastopilo kar 1500 mož, pripadniki obeh celjskih polkov pa so se vključili tudi v tekmovanje za značko SA (šlo je za nacistično različico kaveljcev, telesna vzdržljivost pa je morala biti "podprta" z ustrezno svetovnonazorsko vzgojo). Wolfa so konec leta 1942 vpoklicali v vojsko - Wehrmacht,(organizacijsko) vodstvo obeh polkov pa je prevzel podpolkovnik (Obersturmbannführer SA) Sepp Egger, ki je obenem poveljeval polku Celje-vzhod. Egger je bil rojen leta 1906 v Neumarktu v Avstriji, kjer je tudi obiskoval kmetijsko šolo. Leta 1927 je kot navaden vojak vstopil v SA, v domovini pa so ga zaradi njegove nacistične usmerjenosti pogosto preganjali (po aretaciji in zaporu po neuspelem nacističnem puču 1934 je Egger pobegnil v rajh). V novi domovini se je naglo povzpel (svoje pregnanstvo je izrabil za šolanje), po anšlusu pa je v Avstriji organiziral enote SA. Sodeloval je v pohodih proti Franciji in Jugoslaviji, na ruskem bojišču pa je bil ranjen. Po okrevanju so ga poslali v celjsko okrožje, kjer je poleg poveljstva nad polkom Celje-vzhod (to enoto je prevzel 22. 7. 1942) vodil tudi delo Urada za obrambno vzgojo. V času svojega službovanja v celjskem okrožju je Egger poskrbel za izgradnjo strelišča v Šentjurju (kamor je julija 1943 prenesel poveljstvo enote) ter poleti 1943 organiziral podčastniški tečaj v šentjurski kmetijski šoli; padel pa je v bojih vermanov s 14.divizijo 11.2.1944 nekje pri Slivnici164.
O usposobljenosti njegovih vojakov je bojda neki častnik SS, ki je koordiniral operacije vermanšafta in policije proti narodnoosvobodilni vojski, dejal naslednje: "Pripravljen sem te može vzeti k sebi, bolj hrabro in požrtvovalno se ne more boriti noben Nemec" 65.
Visoko mnenje o zagrizenosti Spodnještajercev je imel tudi Steindl sam, saj je ob otvoritvi nove sezone urjenja enot vermanšafta v Mariboru napovedal166, da bodo vojaškega urjenja do leta 1944 deležni prav vsi Spodnještajerci ter se pohvalil: "Še nikoli nismo bili tako mladi, močni, verni in fanatični\ kakor smo danesi"
Vermanšaft kot ekvivalent nemški SA seveda ni bil samostojen in izoliran subjekt. Prej omenjene motorizirane enote vermanšafta so predvideli s sporazumom med poveljniki formacij SA, SS, NSKK (nacistična šoferska zveza) ter NSFK (nacistična zveza letalcev), ki so ga sklenili 20. 5. 1941. Ustanovitev motoriziranega polka vermanšafta z 19 motoriziranimi četami je bila potrjena z odredbo 1/421'". Polk je vodil poročnik (Sturmführer) Hans Müller, ki je disciplinsko odgovarjal vodji vermanšafta (Franzu Blaschu), strokovno pa komandantu NSKK Motorgruppe Alpenland generalu Dörflerju.
V Celju je imela sedež 3. motorizirana četa, ki jo je vodil Karl Gumsey (ta je v pripravljalnem obdobju skrbel tudi za prihod usposobljenih članov vermanšafta v to četo), tu pa je deloval tudi inšpektor motoriziranih enot za celjsko, brežiško in trboveljsko okrožje Wilhelm Schraml. Omenjena odredba je nalagala vodstvom vermanšafta, naj formirajo motorizirane enote vsaj do 15. 3.1942, v enote pa naj skušajo pritegniti predvsem voznike, mehanike in ključavničarje.
Sredstva za plačevanje častniškega kadra je zagotavljala ŠDZ, za opremo in vozni park pa je poskrbel zvezni Urad za obrambno vzgojo oziroma vermanšaft. Izobraževanje častniškega kadra in moštva teh enot je organizirala že omenjena Motorgruppe Alpenland. Kot nov primer megalomanstva stvarnikov vermanšafta si velja pogledati priprave na ustanovitev letalske čete vermanšafta, ki jih je popisal Untersteirischer Heimatdienst 237/42. NSFK je kanil namreč v svoje vzgojno delo poleg članstva Nemške mladine vključiti tudi vermane. Prostovoljci iz enot vermanšafta bi po končanem osnovnem urjenju prišli v Maribor (tam so maja 1942 že leteli prvi piloti iz vrst Nemške mladine), kjer bi dopolnili svojo izobrazbo s poukom motoroznanstva ter jadralnega in motornega letenja, za izvedbo te akcije pa je bil zadolžen dr. Hartwig, nadporočnik (Obersturmführer) nacistične zveze letalcev (NSFK).
Na osnovi istega sporazuma z dne 20. 5. 1941 so ustanovili tudi poseben polk vermanšafta (kasneje so ga preimenovali v SS Wehrmannschaft Sonderstandarte) z 12 četami"'8, nad katerim je bdel odsek SS Alpenland (za ustanovitev posebnih enot je bil odgovoren esesovski Sturmbannführer - major Rüpschl, ki je bil podrejen komandantu vermanšafta, disciplinsko pa poveljstvu odseka SS Alpenland). Vključevanje v posebne enote je bilo prostovoljno, kandidati pa so morali zadostiti podobno strogim pogojem kot za vstop v SS. V Celju so organizirali 9. posebno četo, ki jo je vodil Wilfried Hofmann, pripadniki te enote pa so se od navadnih (rjavih) vermanov razlikovali po črnih uniformah ter oznaki Sondersturm na levem rokavu.
Aprila 1943169 so preoblikovali celoten vermanšaft. Ustanovljeni sta bili dve vermanski brigadi (Celje in Maribor). V celjsko brigado - poveljeval ji je SA-jevski nadpolkovnik (Oberführer) Drägert - so bili vključeni polki Celje-zahod in vzhod, Brežice in Trbovlje, medtem ko so posebne in motorizirane enote še naprej spadale neposredno pod poveljnika vermanšafta Blascha. (Njega in Drägerta je Steindl 15.7.1943 odstavil ter sam prevzel poveljevanje nad vermanšaftom, ukinjeni pa sta bili tudi obe brigadi in ponovno vpeljan sistem polkov. Oberführer Heinz Mayerhöfer, dotedanji vodja
vermanske šole v Rogaški Slatini - tam je zamenjal Drägerta - pa je postal Steindlov načelnik Štaba.)
Kot prehodna faza organiziranja enot vermanšafta se leta 1943 pojavljajo tudi bataljoni (Sturmbann), ki so nekakšna vmesna inšpekcijska stopnja med četo in polkom. Vermanski polk Celje-zahod je na primer imel 11 bataljonov (57 čet ter glasbeni vod), Celje-vzhod pa 9 bataljonov (42 čet in glasbeni vod). Mestne krajevne skupine so oblikovale J. in 2. bataljon. (1. bataljon krajevnih skupin Zagrad in Gaberje-Hudinja skupaj 7 čet, 2. bataljon krajevnih skupin Ostrožno in Lisce skupno 6 čet.)
Zanimivo je, da Dorfmeister sprva ni dovoljeval uporabe enot vermanšafta v bojih z narodnoosvobodilno vojsko1 ?0, vermani naj bi se omejevali zgolj na obveščevalno in diverzantsko dejavnost. Podobnega mnenja je bil tudi Franz Steindl, kije 1. 11. 1943 zagotavljal, da so vermanšalt prisilile v boj banditske akcije, sicer pa je bil namenjen le za svetovnonazorsko in obrambno vzgojo171. Že septembra pa je moral popustiti pod pritiskom komandanta SIPO (varnostne policije) Alpenland. Oba celjska ver-manska polka sta morala dati poslej za "posebne naloge" na voljo žandarmeriji skupaj 900 mož (Ost 400 in West 500), ki so jih oborožili z orožjem, ki ga je priskrbel vodja vermanšafta (Blasch). Do orožja so lahko prišli zgolj zelo zanesljivi vermani, kljub temu selekcioniranju pa se sodelovanje ni vedno obneslo. Večina skupnih akcij je propadla zaradi slabe usklajenosti med poveljniki policije in vermanšafta, nesoglasja pa so se zaostrila do te mere, da je polkovnik Wolf, poveljnik vermanšafta celjskega okrožja, 26. 11. 1941 celo prekinil sodelovanje z žandarji, predstojniki pa so ga že čez štiri dni prisilili v sporazum z njimi'72. (Mogoče je bil tudi ta konflikt "kriv", da so žandarmerijski poveljniki pohvalili sodelovanje vermanov v hajki^proti 1. štajerskemu bataljonu 26. in 27. 10. 1941 po njegovem napadu na Gomilsko17 .)
14.	4. 1942 je bil ustanovljen vermanski bataljon "Süd", ki ga je vodil sam komandant vermanšafta Franz Blasch (kasneje je to dolžnost prevzel SA-jevski Oberführer Arnold Glasow, ki je imel svoj glavni stan na Žovneku), kriterij za sprejem vanj pa je bila poleg dobre kondicije tudi politična zanesljivost. Kandidat za napotitev v ta bataljon (služenje s njem je bilo pogoj za prehod i/, začasnega v stalno članstvo ŠDZ) je moral dobiti odobritev Urada za delo, njegovo prošnjo pa je moral odobrili tudi njegov polk. Rekrute tega bataljona so pred akcijo najmanj tri tedne urili v nadomestni četi v Rogaški Slatini, šele nato so nastopili redni del eno- ali dvomesečnega služenja v tej enoti.
15.	11. 1942 so bataljon ukinili, namesto njega pa so ustanovili 4 čete (za celjsko okrožje je bila nastanjena na Vranskem, poveljeval pa ji je stotnik - Hauptsturmführer Bammer).
Kot primer "vzornega sodelovanja" žandarjev in vermanov so 22. 6. 1942 ustanovili samozaščitne oddelke (Selbstschutz), Dorfmeister pa je oktobra 1942 skupaj z vodji vermanšafta na "ogroženih" področjih (šlo je za območja, ki so jih pogosto obiskovali partizani) načrtoval deželno stražo (Landwacht), ki naj bi policiji (kot "policiste" so
pogosto uporabljali rezervne policiste, rojene pred 1903, ter bivše jugoslovanske žandarje) pomagala pri kontroliranju terena, lovila ubežne vojne ujetnike teroprezala za partizani1 V deželno stražo so hoteli vključiti može med 18. in 55. letom (tudi začasno nesposobne za vermanšaft), ki naj bi patruljirali med 18. uro zvečer in 5. uro zjutraj. Sistem se je obdržal vse do ustanovitve Volkssturma februarja 1945.
Tudi pri formiranju vermanšafta se izkaže očitna hlastnost in površnost v delovanju okupacijske uprave, ki je spričo vojnih razmer seveda neizogibna. Kljub doslej opisanim akcijam in reorganizacijam vermanšafta je ta kadrovsko šele v začetku leta 1943 postal prava vojska - šele tedaj so namreč začeli izvajati nabor po pravilih, ki še danes veljajo za odhod na služenje vojaškega roka. Z odredbo 1/43 so namreč pripravili pogoje za pregled in kategorizacijo sestave vermanšafta 17\ Vojak vermanšafta je po zdravniškem pregledu dobil splošno oceno (ta se je lahko glasila "sposoben", "omejeno sposoben", "začasno nesposoben" ali "nesposoben" in s tem oproščen službe v ver-manšaltu). Služenju v vermanšaftu so se lahko odtegnili tudi gasilci, reševalci pri rdečem križu, železničarji in delavci v oboroževalni industriji. Zanimivo je, da se sodelovanju v vermanšaftu niso mogli (teoretično) odtegniti niti zaposleni v ŠDZ, zanje so namreč z odredbo 22/41170 predvideli posebne vermanske oddelke, ki so bili vključeni v obstoječe polke. Za urjenje naj bi bili uradniki ŠDZ na voljo dvakrat mesečno, vaje pa bi organizirali ob koncu tedna ali po delu, sporazumno z okrožnim vodjem. Z odredbo je bilo utemeljeno tudi šolanje podčastniškega kadra teh enot.
Na ta način je bilo treba kategorizirati celotno moštvo vermanšafta in mu do 15. 9. 1943 izdati ustrezne dokumente.
Konec leta (decembra) 1942 oziroma v začetku leta 1943 so ustanovili kopico takoimenovanih "alarmnih čer" (Alarmkompanie), ki so bile namenjene za aktivnejšo bojno rabo. Za celjsko okrožje sta bili ustanovljeni dve taki četi, Celje-zahod in Celje-vzhod, vsaka s po 200 možmi. Z Osnovnim poveljem št. 3 so na celjskem območju na novo organizirali alarmne enote - njihova zasedba je bila omejena na 150 mož, na območjih obeh polkov (zahod in vzhod) pa so oblikovali po 4 alarmne čete, namenjene kratkotrajnim akcijam (razen 1. čete Celje-zahod in čete Maribor-mesto njihovo angažiranje ni smelo trajati nad 7 dni). Šolanje pripadnikov teh čet seje začelo 15. 9. 1943, iz 4 alarmnih čet polka Celje-zahod ( 1. in 2. alarmna četa sta bili organizirani v mestu) pa so pod poveljstvom SA-jevskega polkovnika Woll'a sestavili alarmni bataljon Celje-zahod.
Najobsežnejša akcija, ki so se je lotili vermani, je bila prav gotovo povezana s prebojem XIV. divizije na Štajersko. Steindl je natančno mesec dni po prihodu XIV. divizije o tej junaški akciji "svojih" sil zapisal, da je bila omenjena partizanska enota ("banda" je bila seveda po poreklu iz Ljubljanske pokrajine in Kočevskega, v treh "brigadah" -narekovaji so Steindlovi, pa je bilo preko 1000 mož in 150 konj) že dvajset dni po svojem prihodu "v rajh" (6. 2. 1944) uničena. Banditi so imeli po Steindlovih podatkih kar 612 mrtvih, 182 (med njimi tudi nekaj "Flintenweiber" - nemški izraz za partizanke) pa so jih ujeli. Steindl v svojem članku razkriva tudi prazne upe banditskega vodstva,
kije (po pričevanjih ujetnikov) kanilo do 1. 3. zavzeti Celje in Maribor, kar jim je seveda preprečila "odločna akcija višjega SS in policijskega vodstva" ter skupen nastop vojske, oboroženih enot SS (Waffen SS), vermanšafta in policije177.
Svojevrstna pohvala za pogum v akciji proti "banditom" je bil tudi sprejem 16 vermanov iz celjskega okrožja v SA, ki so ga organizirali v celjski okrožni hiši 12. 3. 1944. Pri tej (prvi) počastitvi sta seveda sodelovala tudi Dorfmeister ("Za vsakega SA-jevca je odlikovanje, če sme stati v prvih vrstah boja proti boljševizmu.") in Wolf ("Najvišja dolžnost vsakega SA-jevca je do zadnjega diha služiti firerju in Nemčiji.")178.
Po dokončnem "uničenju" XIV. divizije so marca 1944 ustanovili vermanski polk Untersteiermark (njegova 2. in 3. bataljon sta bila organizirana v celjskem okrožju, drugemu je poveljeval Wolf, tretjemu pa Wörndlc), ki je med drugim pred "uničenimi bandami" varoval tudi tovarne in rudniške obrate ("uničena XIV. divizija" je 1. 5. 1944 napadla Velenje).
Pretirano (in precenjeno) bojevitost vermanov je dodobra ohladila tudi partizanska zasedba Zgornje Savinjske doline konec julija 1944 (Luče, Ljubno, Gornji Grad), ki je bila posledica ofenzive IV. operativne cone. Ta epizoda je sprožila val dezertiranja iz vermanskih enot po vsem Štajerskem, kljub temu pa so jo ideologi ŠDZ izrabili za izjemno učinkovito propagandno akcijo (oba mariborska lista sta bila polna pretresljivih pričevanj in opisov pomanjkanja med banditsko strahovlado).
Jeseni 1944 je okupatorska uprava presadila na Štajersko tudi najnovejši Hitlerjev adut - Volkssturm ('ljudski napad"), ki je bil za Nemčijo ustanovljen 25. 9. 1944179, za Spodnjo Štajersko pa mesec dni kasneje (razglas o njegovi ustanovitvi je objavil Štajerski gospodar 28. 10. 1944, istega dne pa je Marburger Zeitung pozval moške med 16. in 60. letom, naj se prijavijo v uradih svojih krajevnih skupin). "Največji idealisti Nemčije" (tako je volksšturmovce imenoval Štajerski gospodar) so v Celju prisegli 12. 11. 1944, na svečanosti (ta je bila mimogrede na "pokopališču junakov" nad Savinjo -kako simbolično) pa je sodelovala tudi mladina iz "učnega centra" (Wehrertüchti^ungslager) Nemške mladine iz Bukovžlaka. Slavnostni govornik je bil Dorfmeister . Mesec dni kasneje so v Celju začeli usposabljati podčastnike volksšturma, njihovo šolanje pa so vodili pripadniki vojske181. Okupacijske oblasti so načrtovale kar 4 vpoklice spodnještajerskega prebivalstva, ki naj bi zadržali ruski preboj - 1. poziv je predstavljalo 5 bataljonov vermanskega polka Untersteiermark (tega so marca 1945 vključili v volksšturm), 2. poziv moški med 19. in 60. letom, ki so delali v vojaško pomembnih vejah gospodarstva in omejeno sposobni, 3. poziv letniki 1927-29 ter 4. poziv manj sposobni18". Skupno naj bi iz zadnjih treh vpoklicev pridobih kar 49 bataljonov. V pričakovanju vojaških akcij pa so v zveznem UOV poskrbeli s pravcato nemško natančnostjo tudi za bolj morbidne podrobnosti - v zadnji številki Befehlsblatta (Folge 1/2, 1945) so priporočali pošiljanje enotnih sporočil o smrti družinam padlih vermanov in volksšturmovcev (poslej so vsi umirali v protinapadih, zadeti v glavo od granatnih drobcev in obvezno pohvaljeni za pogum).
Na višji ravni je volksšlurm tudi za Spodnjo Štajersko formalno vodil Uiberreither, medtem ko je bil njegov dejanski poveljnik SA-jevski general (Oberführer oziroma Brigadeführer) Steindl, "junak bojev z banditi" (Marburger Zeitung 4. 4. 1945), ki je padel "med jurišem na čelu volksšturma". 27. 3. 1945 so poslali na madžarsko mejo zaustavljat prodor rdeče armade kar 3 bataljone (iz Celja, Maribora in Brežic) iz enot polka Untersteiermark, že tri dni kasneje (30. 3.) pa je padel poveljnik tega polka in zvezni vodja ŠDZ Franz Steindl. Na srečo njegovega fanatizma moštvo ni ponavljalo, saj je večina vpoklicancev že ob prihodu na položaje dezertirala, kot "zanesljive" so na poveljstvu označili le dvajsetino vpoklicancev183.
Odnosa spodnještajerskega prebivalstva do "častne smrti za veliko Nemčijo" ni spremenil niti Uiberreitherjev poziv, naj ženske in otroke po potrebi evakuirajo, moški pa naj ostanejo doma in se vključijo v volksšturm, niti ustanovitev vojaškega sodišča, ki ga je vodil dr. Fritz Meldt. To sodišče je lahko izrekalo smrtne kazni, oprostitve ali pa je obdolženca predalo civilnim organom, pristojno pa je bilo za prestopke zoper obrambno sposobnost rajha184.
Vermanske enote kot ekvivalent ideološko podprtih oboroženih oddelkov (štajerska SA) so bile nedvomno mišljene kot še ena oblika mobiliziranja prebivalstva na strani okupacijskih oblasti (zato seveda ne čudi, če so jih organizirah po shemi teritorialnih enot ŠDZ). Kot vse druge oblike propagiranja nove ureditve so tudi enote vermanšafta združile in pritegnile del prebivalstva, ki so mu bile namenjene, precej večji del pa je gledal na to formacijo pač kot na nujno zlo, vseeno pa je bilo to zlo manjše kot pa vpoklic v vojsko in odhod na rusko fronto. Poveljniški kader enot vermanšafta (vsaj višji), ki je izhajal iz avstrijskih in nemških častnikov SA, je v glavnem delil mnenje moštva in posebej proti koncu vojne imel pred sabo le eno nalogo - preživeti. Popolnoma so se v delovanje vermanšafta vživeli le maloštevilni domači Nemci in nemškutarji, ki sta jih pritegnila strumnost in pruski dril in so za to rade volje žrtvovali svoj čas in mogoče tudi življenje.
Mogoče je res, da so si v vodstvu ŠDZ predstavljali vermanšaft zgolj kot še eno izmed političnih šol, kaj kmalu pa so jih "razmere na terenu" prisilile v popolnoma drugačno uporabo vermanov. Kljub posameznim pohvalam s strani policijskih in esesovskih častnikov, ki so z vermani sodelovali v boju, pa ostaja splošna slika precej manj bleščeča. Pripadnike vermanšafta so lahko vojaške in policijske enote uspešno uporabljale le za različne zaledne in stražarske naloge (varovanje skladišč ah uradov ŠDZ na podeželju), bojne akcije pa so se kljub napihnjeni propagandi končale ponavadi s precejšnjim "primanjkljajem" vermanov. Nenazadnje tudi dejstvo, da na Štajerskem skorajda (razen nekaj samoiniciativnih poskusov) ni bilo takoimenovanih "Gegenband" (raztrgancev), govori v prid trditvi, da je pri vermanšaftu šlo za zgrešen poskus mobilizacije prebivalstva v oborožene enote brez domačega jedra (tuji častniki) in na osnovi tuje ideologije, s katero se vpoklicanec nikakor ni mogel poistovetiti. Prav gotovo je imel štajerski mladenič lažjo izbiro kot njegov gorenjski vrstnik ali vojaški obveznik v bivši Ljubljanski pokrajini. Strogo črno-belo razdelitev, ki je na nemških zasedenih območjih veljala v začetku, so nemške okupacijske oblasti po letu 1943
obogatile z italijansko dediščino - organiziranjem vojaških enot, ki so prevzele sicer okupatorjev "material", vodil pa jih je slovenski kader, ki je vsaj nazivno užival tudi podporo domače politične scene.
Urad za mladino (Amt Jugendführung)
Poleg vrtcev in otroških skupin so za "blagor" (in germanizacijo) štajerskih otrok obilno poskrbeli tudi pri tem uradu ŠDZ, ki je bil organiziran vse do krajevnih skupin ŠDZ. Glavne naloge tega urada so bile: telesna, duhovna in značajska vzgoja vse spodnještajerske mladine v duhu nacionalsocializma, vodja tega urada pa je bil hkrati tudi poveljnik Nemške mladine na svojem področju1*5.
Mladina je bila vključena v Nemško mladino z dopolnjenim 10. letom, ko so dečki in deklice zapustili otroške skupine. Organizacija Nemške mladine je že s svojo strukturo obvladovala vsa za mladino pomembna področja. V 6 oddelkih zveznega vodstva deške Nemške mladine ter 4 oddelkih dekliškega zveznega vodstva so bili tako zastopani: telovadba, obrambna vzgoja, kultura, tisk. propaganda, socialno delo in uprava, pod pokroviteljstvom zveznega vodstva DJ pa so delovale tudi šole za vodje oddelkov Nemške mladine (obvezno so bili tu zaposleni učitelji telovadbe, nazorskega šolanja ter petja).
Na ravni okrožij so delovale naslednje formacije Nemške mladine:
Velika območja oz. nadobmočja (Grossbann) Celje, Maribor-okolica in Ptuj, območja (Bann) Ljutomer, Maribor-mesto, Brežice in Trbovlje ter podobmočji (Unterbann) za veliko območje Celje v Šoštanju, za Maribor-okolico pa v Slovenj Gradcu. Oddelki, ki sem jih omenil pri opisu zveznega mladinskega vodstva, so bili oblikovani tudi na ravni okrožij. Vodstvu deškega krila Nemške mladine je bilo na vseh ravneh organizacije dodano tudi ustrezno vodstvo dekliške veje Nemške mladine - razlika je le pri nižji nomenklaturi. Namesto vodij rodov (Stamm), ki so stopnjo pod vodjo območja ali podobmočja deške Nemške mladine, pozna dekliška Nemška mladina voditeljice "dekliških krožkov" - Mädelringführerinnen.
Na ravni krajevnih skupin je vodja Urada za mladino hkrati tudi vodja spremstva (Gefolgschaft) Nemške mladine (to je ime za skupino Nemške mladine oz. Hitlerjeve mladine, ki povezuje fante med 14. in 18. letom, organizirana pa je v okviru krajevnih skupin ŠDZ ali NSDAP ali v delu takšne krajevne skupine). Ekvivalent tej enoti je "dekliška skupina" (Mädchengruppe).
Sprva zelo zapletena organizacijska shema deške Nemške mladine nam bo mogoče jasnejša, če jo ilustriramo s praktičnim primerom. Kot osnovo bomo vzeli organizacijo Nemške mladine v celjskem okrožju180. Najvišja enota Nemške mladine v celjskem okrožju je bila območje oz. nadobmočje (Bann, Grossbann) Nemške mladine in je imela oznako DJ 1. Ta je bil razdeljen na 13 rodov (Stamm - to je enota, ki jo tvorijo spremstva - Gefolgschaften na določenem zaključenem območju. 1. rod je tako
povezoval spremstva iz vseh štirih mestnih krajevnih skupin v Celju, II. rod pa Laško in Rimske Toplice) oziroma 44 spremstev (v našem primeru gre razen za omenjene enote po krajevnih skupinah ŠDZ tudi za 2 posebni enoti - motorizirano in letalsko, ki sta bili organizirani v nadobmočju Celje). Kot posebna organizacijska enota Nemške mladine v celjskem okrožju je delovalo skozi vsa 4 leta tudi podobmočje - sedež le-tega je bil sprva v Šoštanju, kasneje pa v Mozirju.
Za celotno ozemlje Spodnje Štajerske je bilo tako leta 1942 organiziranih 7 območij, 46 rodov ter 146 nižjih formacij Nemške mladine 187.
Po tem kratkem pregledu organiziranosti Nemške mladine se lahko posvetimo tudi včlanjevanju mladine v to organizacijo ter različnim oblikam dela v njej. Omenil sem že, da so desetletnike vsako pomlad (marca) svečano sprejeli v vrste Nemške mladine. Za sam sprejem so jih predlagale voditeljice otroških skupin (sodelavke Urada za ženske) že februarja, tako da so voditelji Nemške mladine v enomesečnem poskusnem roku med njimi že lahko izvedli prvo selekcijo188. Vodstvo ŠDZ si je silno prizadevalo, da bi temu dogodku vdahnili kar največji pomen. Tako so morali člani vodstev Nemške mladine, zadolženi za sprejem, obvezno obiskati domove kandidatov za vstop v svoje vrste in se pogovoriti s starši. Družina naj bi sam sprejem v Nemško mladino proslavila kot družinski praznik in podobno. Za bleščečimi kulisami so se priprave na sprejem odvijale podobno kot sprejemanje v ŠDZ. Za sprejem so na ravni okrožja odgovarjali vodje območij Nemške mladine, v krajevnih skupinah pa vodje grupacije Fähnlein (Fähnlein - zastavica; enote Nemške mladine, v katere so bili vključeni dečki med 10. in 14. letom) oziroma voditeljice Jungmädelgruppen (te enote so bile dekliška varianta Fähnlein).
Vodstvo območja je vodji krajevnega Urada za šolstvo (Amt Schulwesen) pred načrtovanim sprejemom poslalo prijavnice za vstop v Nemško mladino , ki so jih otroci izpolnjevali po šolah. Na osnovi prijavnice so bodoči člani Nemške mladine prejeli "povabilo" k vpisu, pred sprejemno komisijo pa so morali priti skupaj s starši (preverjali so namreč njihov status v SDZ, ki je vplival na to, ali bo njihov otrok dobil B ali C izkaznico).
Otroci, ki so jih končno sprejeli v Nemško mladino, so tako postali "Pimpfi" (dečki med 10. in 14. letom, vključeni v Jungvolk) oziroma "Jungmädel" (deklice iste starosti). S 14. letom so člane Nemške mladine svečano "posvetili firerju", z njihovim vstopom v vrste "prave Nemške mladine " (fantje med 14. in 18. letom) ali deklet ("Mädel" so imenovali dekleta med 14. in 18. letom) pa se je "uradno" končalo tudi njihovo otroštvo, kot so radi poudarjali propagandisti. Za dekleta je članstvo v Nemški mladini trajalo do 21. leta starosti, najstarejša skupina članic Nemške mladine (med 18. in 21. letom) pa se je imenovala "Mädelwerk".
Učne in vzgojne vsebine so bile v posameznih formacijah naslednje: najmlajše člane DJ so zaposlili z igrami in petjem, mladino med 14. in 18. letom pa predvsem s telesno in svetovnonazorsko vzgojo. Dekleta so se v najstarejši skupini pripravljala na svoj
bodoči "poklic" žene in matere, zato so se posamezna vodstva Nemške mladine in Hitlerjeve mladine iz rajha pogosto dogovarjala za izmenjavo teh deklet, ki so kot praktično delo opravljala gospodinjska dela na kmetijah (o gostovanju deklet iz Brucka na Muri v celjskem okrožju je poročal tudi Marburger Zeitung189). Fante so seveda že v nežnejši starosti pripravljali na njihove naloge - temu je recimo služila ustanovitev motorizirane Nemške mladine (to formacijo so ustanovili z odredbo 5/42190, sredstva in strokovnjake za izvedbo urjenja pa sta skupaj zagotovili vodstvi Hitlerjeve mladine in NSKK). V motorizirane oddelke so lahko vstopili fantje med 14. in 18. letom (posebej so cenili vajence pri mehanikih in ključavničarjih), ki so med 16. in 18. letom opravili tudi vozniški izpit. Za celjsko okrožje so predvideli enoto (Gefolgschaft), ki bi povezovala dva centra motorizirane Nemške mladine - Celje (sedež območja) in Šoštanj (tedaj še sedež podobmočja). V obeh centrih so oblikovali enoti (Schar) s po 30 člani, voditelji teh enot pa so se šolali v Ebensfeldu.
Usmerjanju v "deficitarnepoklice" je služila tudi organizacija taborov za predvojaško vzgojo (Wehrertüchtigungslager)ni, kamor so odhajali na urjenje sedemnajstletni člani Nemške mladine. Odhod v tak tabor je bil načeloma prostovoljen, vendar si je kandidat stežka priboril opravičilo, če si je premislil (razlog za odlog urjenja je moral utemeljiti in potrditi Urad za delo, Prehranjevalni urad ah vodja Urada za kmete pri krajevni skupini). Mesec dni pred vpoklicem je kandidat dobil ukaz "opripravljenosti" (Bereithaltungsbefehl), tri tedne pred vpoklicem pa so z vodstva območja poslali vodstvu Nemške mladine v krajevni skupini imenski seznam vpoklicanih na urjenje. Tak tabor Nemške mladine so za območje Celja organizirali v Bukovžlaku, objekte (barake) pa je kasneje uporabil tudi novi režim, le da za drugačno "vzgojo".
Nemška mladina je tesno sodelovala tudi z Uradom za ljudsko izobraževanje in kasneje tudi z Delavsko-političnim uradom (ta je namreč prevzel poklicno usmerjanje mladih).
Celotno delo Nemške mladine je v največji meri slonelo na voditeljskem kadru, ki je tudi sam izšel iz Hitlerjeve mladine (Hauptstammführer Nemške mladine celjskega območjaje tako postal predvojni vodja Hitlerjeve mladine v Celju Sepp Jellenz), vodstva ŠDZ pa so se skozi vsa štiri leta trudila z rekrutiranjem sposobnih voditeljev in njihovim ponovnim vključevanjem v delo Nemške mladine - tokrat kot voditeljev enot. Nacistično ljubezen do sposobnih voditeljev je jedrnato pojasnil zvezni vodja Nemške mladine Rudolf Schilcher: "Kakršen vodja, takšna enotal" . Dobro strokovno in predvsem svetovnonazorsko izobrazbo bodočih voditeljev in voditeljic Nemške mladine so zagotavljali številni učni centri - Betnava za fante in Freudenau za dekleta na zvezni ravni, okrožna vodstva pa so po potrebi vzdrževala učne centre za šolanje lastnih kadrov (mladinski voditelji celjskega okrožja so se šolali na tečajih v Hiši mladih v Celju ali pa v šolskem centru Nemške mladine v Hotelu Pošta v Rogaški Slatini).
Prav šolanje voditeljev Nemške mladine je bilo prva naloga, ki so se je lotili "uvoženi" mladinski aktivisti. V Celju sta delovala kot organizatorja Nemške mladine Trude Nitsche in dr. Julius Zetter (tega so 28. 2. 1943 poklicali v zvezno vodstvo kot štabnega
vodjo, kot vodja območja p je zamenjal Alfred Oberraner, njega pa proti koncu vojne sudetski Nemec Adolf). Ze 3. avgusta 1941 so se voditelji Nemške mladine s celjskega območja zbrali v Nemški hiši na posvetovanju, na katerem so podali poročila o delu svojih enot, kot slavnostni govornik pa je nastopil sam Dorfmeister193. 21. 8. 1941 so v Celju izvedli prvi "Morgenfeier", dopoldansko slovesnost Nemške mladine , na kateri je govoril dr. Zetter194. Septembra 1941 se je začelo tudi redno šolanje voditeljev Nemške mladine - za voditeljice dekliških skupin je petdnevne tečaje petja, športne vzgoje in svetovnonazorskega pouka vodila Trude Nitsche, do tedaj pa so izšolali že 20 voditeljic dekliških enot1 . Podoben tečaj so v Celju izvedli tudi za mladeniče. 28 kandidatov za voditelje (kandidati so morali biti stari od 13 do 16 let) enot mladine (Jungvolk) je med 17. in 24. 9. opravilo izpit, s katerim so postali "Jungzugjuhrerji", kar 20 med njimi pa jih je osvojilo tudi značko Nemške mladine kot pohvalo za poseben uspeh. Zavzetost celjskih mladincev in mladink za delo v Nemški mladini lahko ilustriram s podatkom, da je bilo med kandidati za sprejem v NSDAP na seznamu, sestavljenem 13. 10. 1942, med 32 imeni kar 6 vodij enot Nemške mladine - večinoma iz "znanih" družin.
Enake tečaje so konec septembra organizirali tudi v Šoštanju in Šmarju pri Jelšah1 Delo Nemške mladine na Spodnjem Štajerskem je spremljala tudi "centrala" (vodstvo Hitlerjeve mladine) v Berlinu. V začetku leta 1942 je tako Spodnjo Štajersko obiskal namestnik državnega mladinskega vodje (Axmanna) Stabsfiihrcr Möckel, med svojim inšpekcijskim potovanjem pa se je ustavil tudi v Celju (tu ga je sprejel "Oberbannführer" Dorfmeister ki si je ta naziv prislužil v Avstriji kot voditelj Hitlerjeve mladine) in v Mariboru107. Od 16. do 18. januarja 1942 je vodstvo Nemške mladine v Celju organiziralo tudi zimske igre Nemške mladine na Celjski koči, prireditev pa sta si ogledala tudi Steindl in Rudolf Schilcher iz zveznih vodstev ŠDZ oziroma Nemške mladine.
Spomladi 1942 so pri Nemški mladini pričeli s prirejanjem petdnevnih taborov, ki so bili organizirani kot tečaji za njihove voditelje. Sedmih taborjenj, ki so jih organizirali v okrožju (v Šmarju pri Jelšah, Gornjem Gradu, Rimskih Toplicah, Žalcu, Dobrni in Šoštanju) se je udeležilo 250 otrok, usposabljanja pa so vodili kadri zveznega vodstva DJ198.
Okrožja seveda niso bila pri šolanju voditeljskega naraščaja vezana izključno nase, precej voditeljev (posebno večjih enot) je odhajalo tudi v zvezne učne centre (že omenjena centra Betnava in Freudenau). Iz pregleda dela okrožnega Urada za mladino199 izvemo, da se je v Betnavi izšolalo kar 150 voditeljev Nemške mladine v krajevnih skupinah (Gefolgschaftsführerjev in Fähnleinführerjev), v okrožju pa so izšolali kar 500 voditeljev enot Nemške mladine. Nemška mladina celjskega okrožja je organizirala do poletja 1942jiredvojaško vzgojo za 800 fantov, izšolala pa je tudi 135 voditeljev mladine v taboru Šmarje pri Jelšah (nadaljnih 130 se jih je izšolalo na Pragerskem). Med dosežke Nemške mladine so prišteli tudi napotitev 110 deklet na kmečko delo v rajh ter izšolanje 647 voditeljic dekliških enot.
Nemška mladina je bila vključena v življenje krajevnih skupin ŠDZ na različne načine. Otroci so v okviru te organizacije pripravljali starševske večere (o takšni prireditvi v Celju je poročal tudi Marburger Zeitung) , programe zanje pa so seveda pripravljali starejši "kulturniki" v Nemški mladini (kako si sicer razlagati igrice z naslovi Plutok-ratski skeči ali pa Scene izza ruske fronte, ki so jih uprizarjali mali igralci). Enote Nemške mladine so bile vključene tudi v delo Urada za dobrodelnost. Dekleta in fantje so za božične in novoletne nabirke izdelovali različne igrače in okraske, ki so jih dobili darovalci v zameno za svojo "žrtev", člani Nemške mladine (resda le polnoletni) pa so sodelovali tudi pri nabiranju denarja za zimsko pomoč. Pogosto so se enote mladine odločile tudi za različne "udarniške" akcije - celjska dekleta so tako ob Hitlerjevem rojstnem dnevu (20. 4. 1942) poslala na fronto kar 1100 paketov priboljškov za vojake"' . Nemška mladina je poskrbela tudi za kulturni utrip v posameznih krajih, čemur so služili "kulturni dnevi Nemške mladine", ki so jih organizirali vsako leto. Temu kulturnemu poslanstvu se Nemška mladina v Celju ni odrekla niti leta 1944, ko so 21. in 22. 5. pripravili prireditev, ki je "pokazala, da se da tudi z malo nastopajočimi in malimi stroški veliko doseči", kot je v Marburger Zeitung zapisal E(duard) P(aidasch). Konec junija 1943 je bilo Celje zopet prireditelj tokrat letnih iger Nemške mladine, na katerih je sodelovalo kar 1262 tekmovalcev, v okviru prireditve pa so organizirali tudi podehtev častnih značk Hitlerjeve mladine zaslužnim pri utrjevanju nemštva - večina odlikovan-cev se je^seveda že davno vključila v SS ali vojsko, tako da se prireditve niso mogli udeležiti2"2.
Proti koncu vojne je vedno bolj stopala v ospredje vloga mladih pri "totalni mobilizaciji vseh sil za končno zmago", Časopisi so se polnili z nasveti gospodinjam in obrtnikom, kako na[z minimalnimi sredstvi in stroški pomagajo pri izkoriščanju še zadnjih skritih rezerv. Šolarji so dobili nalogo, da nadaljujejo z zbiranjem odpadnih surovin (cunj, kovin, papirja) tudi čez poletne počitnice leta 1944 - svoj "plen" pa so morah vsak teden oddati v šoli. V Celju je poleti 1944 deloval poseben oddelek trinajstletnih članov Nemške mladine, ki so križarili po mestu in pobirali odpadni material. "Blaue Sam-melstosstrupp", kot jih je zaradi modrih uniform imenoval dopisnik Marburger Zeitung20 , je v šestih tednih nabral kar 23.623 kg papirja, 17.036 kg starega železa ter 130 kg barvnih kovin, fantje (kar 26 jih je bilo) pa so razen tega v primeru bombardiranja varovali tudi premoženje prizadetih.
Nemška mladina seveda ni zanemarjala niti "vzgojne" komponente svojega delovanja - leta 1943" so uvedli posebne patrulje, ki naj bi "pomagale" njihovim članom v javnosti. Te patrulje, ki so delovale v sodelovanju s policijo, so v glavnem kontrolirale vedenje mladih na ulici (preganjale mlade kadilce) in njihovo spoštovanje "horae legalis", ki se je tedaj začela ob 9. uri zvečer.
Sčasoma so voditelji Nemške mladine vedno več pozornosti pri delu z mladimi namenjali orožnim vajam in fanatiziranju. Vedno pogosteje so omenjali predvojaške tabore (ali pa posebne vojaške tečaje voditeljev Nemške mladine, kot je bil na primer tisti v vermanski šoli v Rogaški Slatini, kamor so na osemdnevno urjenje prihajali
mladeniči iz cele Spodnje Štajerske20 ) in njihov pomen pri "pravilni" vzgoji mladega človeka.
Nemška mladina je podobno kot ostale institucije okupatorske uprave zgledno delovala do samega konca vojne. Še vse leto 1944 so potekali tečaji, tabori in sprejemi 10-let ni kov v "Jungvolk" in 14- letnikov v "pravo" Nemško mladino (sprejemi so se leta 1944 odvijali še prav posebno razkošno - v celjskem Hotelu Evropa za krajevno skupino Zagrad, v šmarski gostilni Habjan in v Hotelu Pošta v Rogaški Slatini" ).
Z zadnjo "posvetitvijo življenja firerju\ ki so jo v Celju izvedli 25. 3. 1945 za zadnjo generacijo celjskih 14-letnikov, ki je bila deležna članstva v tej organizaciji, se je za več kot 7.000 mladih v celjskem okrožju (toliko članov je po podatkih ŠDZ imela Nemška mladina celjskega okrožja konec leta 1943207) končala svojevrstna izkušnja. Štajerska mladina je bila s članstvom v Nemški mladini prvič (pa žal ne zadnjič) množično vključena v program stroge ideološko-militaristične vzgoje, ki naj bi skupaj z delovanjem ŠDZ med odraslimi preoblikovala sistem vrednot, ki ga je imelo domače prebivalstvo že stoletja. Nacistična totalitarna organizacija je za vzgojo "novega človeka", prežetega z nacistično ideologijo, ubrala skrajno nemoralno, a hkrati tudi edino možno in uspešno pot - ideološko zastrupljanje mladine. Žal nas pretekli in polpretekli totalitarizmi samo potrjujejo v prepričanju, da je nacizem glede vzgoje "novega človeka" ravnal prav, saj so (bili) prav vsi opremljeni tudi z izjemno učinkovitimi mladinskimi organizacijami, ki so temeljile na prvinah, srhljivo podobnih tistim, na katerih je slonela organizacija, ki sem jo skušal predstaviti v tem poglavju. (O morali tega početja in o vplivu tovrstne vzgoje na mlado osebnost pa v okviru svoje razprave ne bi govoril.)
Urad za komunalno politiko, Urad za uradnike in inšpekciji
Razlog za skupno obravnavanje teh navidez zelo malo sorodnih služb ŠDZ leži v dejstvu, da se omenjene institucije prekrivajo v pomembni točki. Vsi navedeni uradi namreč tako ali drugače bdijo nad javnim uradništvom, bodisi da je to zaposleno v uradih državne uprave (občinski in podobni uradi) ali pa opravlja podobne funkcije za ŠDZ (kar je bilo pogosto nerazpoznavno prepleteno).
Urad za komunalno politiko je deloval na zvezni in okrožni ravni, skrbel pa je za "usmerjanje in nadziranje dela občin v smislu nacistične komunalne politike"" .To suhoparno formulacijo si lahko posladkamo s kratkim ekskurzom v upravno shemo slovenskih pokrajin pod nemško zasedbo.
Spodnja Štajerska je po nemški zasedbi vsebovala 11 okrajev (189 občin), na Gorenjskem pa je bilo v 4 okraje združenih 82 občin. Lokalna uprava je sprva pod nemško zasedbo ostala nedotaknjena, le da je nova oblast pri okrajih imenovala politične komisarje (te so imenovali tudi za posamezna mesta), postopoma so upravo prilagodili avstrijski ureditvi ter okraje spremenili v okrožja, ki so jim načelovali imenovani deželni svetniki (Landrat), za mestna okrožja (teh na Gorenjskem ni bilo)
pa so imenovali tudi nadžupane (Oberbürgermeister). Razen ukinjanja občinskih odborov (ti so bili štajerska značilnost že iz Avstro-Ogrske) in dejstva, da so poslej župane imenovali deželni svetniki, se okupacijska oblast vse do leta 1942 (na Gorenjskem) oziroma 1943 (na Spodnjem Štajerskem) - tedaj so začeli z uvajanjem nemškega občinskega reda, ni pomembneje vtikala v občinske zadeve. Iz tega sledi, da je imel ustrezen urad v okviru ŠDZ zgolj nadzorno funkcijo pri spremljanju občinskega proračuna (občinske blagajne) ter zadev občinske uprave in samouprave (kolikor je je sploh še ostalo).
Na zvezni ravni je ta resor vodil dr. Engelhart, ki je bil hkrati tudi vodja zveznega Urada za uradnike. V celjskem OV je urad vodil najprej Adolf Kremser, junija 1942 pa ga je zamenjal dr. Ernst Hecke.
Drugi urad ŠDZ, ki ga bomo obravnavali v tem poglavju, je bil Urad za uradnike. Le-ta naj bi skrbel za stanovsko povezovanje uradništva in njegovo usmerjanje v nacional-socialističnem duhu209. Urad seje na zvezni ravni delil na tri oddelke (Administrativna politika, Uradniško pravo ter Strokovna vprašanja), na okrožni ravni pa je bil organiziran enotno.
Kako pomembno se je zdelo vodstvu ŠDZ opozarjati na lik vzornega uradnika (predvsem so pazili na obnašanje uradnikov ŠDZ), nas prepriča že osnovno pravilo za zaposlene v ŠDZ21".
Kandidat za uradnika ŠDZ (pravilo je veljalo tudi za honorarne in strokovne sodelavce) je moral biti predvsem politično zanesljiv in arijskega porekla. Za osebje organizacije je veljalo pravilo molka o uradnih zadevah, prepovedano pa mu je bilo tudi jemanje podkupnin. Kandidat, ki je uspešno prestal strogo selekcijo in opravil trimesečno poskusno delo, je tako končno postal uslužbenec, od katerega so pričakovali "izpolnjevanje dolžnosti, ne oziraje se na svojo osebno usodo" in pripravljenost "za našo stvar dati tudi svoje življenje"111.
Kljub ostri selekciji in strogemu nadzoru nad kadri ŠDZ je pogosto prihajalo do neprijetnih dogodkov, ki so zahtevali posredovanje najvišjih funkcionarjev organizacije. Celjski okrožni vodja Toni Dorfmeister je na primer 11.8. 1942 napisal celo posebno okrožnico212, v kateri je kritiziral nedisciplino uradnikov, ki so jih na Spodnje Štajersko prestavili iz rajha. Med tem uradništvom je sodeč po Dorfmeistrovi okrožnici prevladovalo kritikantstvo in podcenjujoč odnos do ŠDZ. Dorfmeister je nezadovoljnežem zagrozil, da njihovega vedenja ne bo več prenašal in dosegel njihovo premestitev skupaj s slabo karakteristiko. Podobne nevihte, ki so jih spremljali številni apeli za "uvoženo" uradništvo (to okrožnico je Dorfmeister posredoval osebju v Nemški hiši 21.8. 1942), so minili brez posebne škode za vse prizadete. Najlepši dokaz za to je prav gotovo skorajda identična okrožnica istega avtorja213, napisana nekaj več kot pol leta kasneje. Predmet "pridige" je bil to pot 19. 3. 1943 obsojeni župan Laškega Otto Schmidt, ki so ga zaradi zlorabe položaja in vojnega dobičkarstva obsodili na 8 let ječe. Schmidtova afera je tedaj služila Dorfmeistru kot osnova za grožnjo, da bodo poslej
raziskali vsako (tudi anonimno) prijavo zoper katerega koli funkcionarja ŠDZ in ga v primeru upravičenih obtožb takoj odpoklicali v rajh (kot najblažji ukrep).
Ti primeri, ki jih je ŠDZ prav gotovo skrivala pred javnostjo in še neprimerno številnejše neodkrite zlorabe funkcije v ŠDZ so prav gotovo zasipale z delom številne inšpektorje, ki so delovali na zvezni in okrožni ravni. Celjsko okrožje je premoglo kar dva okrožna inšpektorja - za vzhodni in zahodni del okrožja. To nalogo je v zahodnem delu okrožja do 15. 3. 1943 opravljal ing. Unger-Ulmann, pozneje pa ga je zamenjal Kaspar Lampersberger. Za vzhodni del okrožja je isto funkcijo opravljal dr. Otto Schmidt. Inšpektorji so s pooblastilom zveznega vodje preverjali pritožbe nad delom in vedenjem posameznih uradnikov ali služb ŠDZ, pooblaščeni pa so bili tudi za vodenje vseh vrst preiskav214.
Razsodišča ŠDZ
Razsodišča nekako nadaljujejo vrsto inštitucij za nadzor nad vedenjem članstva organizacije. Član ŠDZ si je namreč s svojim vstopom v organizacijo poleg običajnih dolžnosti državljana naložil še dodatno obveznost. Tem obveznostim seveda marsikdo ni bil kos in je s svojim vedenjem spravljal organizacijo na slab glas. Obravnavanju takih prestopkov članstva in preventivnemu onemogočanju vstopa "nezaželjenih" v ŠDZ so bila torej namenjena razsodišča te organizacije.
Razsodišča so bila organizirana na zvezni in na okrožni ravni, v obeh primerih pa sta jih sestavljali dve zbornici in referat za "oskrbo starih borcev za nemštvo". Razsodišče na zvezni ravni pa je imelo razen tega še inštitucijo "stalnega zastopnika"'^.
Na zvezni ravni sta delo razsodišča vodila dr. Leo Gozani in "stalni zastopnik" dr. Grill, v celjskem okrožju pa so funkcijo vodje razsodišča poverili dr. Georgu Skobérnetu, ki je po vojni kot svoje sodelavce navedel še gostilničarja Ervvina Petritschka, dr. Franza Schleya, Weissa in ing. Walterja Grahmanna 16.
Razsodišča ŠDZ so ustanovili za obravnavanje prestopkov članstva zoper članske dolžnosti, za vprašanja rehabilitacije in razreševanja spornih primerov in sporov med člani ŠDZ. Osebje razsodišča so tvorili predsednik le-tega in dva prisednika. Osebje razsodišča (seveda ne administratorjev) je na okrožni ravni imenoval po predlogu okrožnega vodstva predsednik zveznega razsodišča. Struktura prisednikov je bila glede na osumljenca v postopku različna. Če je bil predmet postopka član vermanšafta, je moral biti član te formacije tudi eden izmed prisednikov (načelno je bilo nemogoče začeti postopek proti članu vermanšafta brez predhodne prijave in odobritve njegovega komandirja). Prijavo zoper člana ŠDZ (ali pripadnika vermanšafta) je moral vedno vložiti njegov nadrejeni - politični vodja ali poveljnik (če je šlo za pripadnika vermanšafta). O prijavi je nato razsodišče obvestilo obdolženca in ga zaslišalo. Ta preiskava se je nato nadaljevala z zaslišanjem prič, članom razsodišča pa je bilo prepuščeno, če bodo po teh zaslišanjih sprožili obravnavo ali pa postopek ustavili. Članstvo obdolženca je med preiskavo "mirovalo", če pa je bil obdolženec
zaposlen kot uradnik ŠDZ, je bil v času preiskave "na dopustu". Razsodišče je lahko proces zaključilo z oprostilno sodbo (zaradi družinskih razmer, pomanjkanja dokazov ali spornih okoliščin), lahko je obsojencu izreklo opomin ali pa ga celo izključilo iz ŠDZ217.
Dr. Georg Skoberne je ob koncu vojne povedal, da so člani celjskega okrožnega razsodišča v štirih letih izrekli samo eno izključitev, ki pa je bila naknadno preklicana"18 . Popustljivost ali vzorna disciplina med članstvom in funkcionarji ŠDZ celjskega okrožja?
Nacionalno-politični referent
Sprva je bila ta funkcija uvedena le v zvezno vodstvo ŠDZ, kjer jo je več kot uspešno opravljal dr. Helmut Carstanjen, voditelj SODI (dr. Carstanjen je naloge nacionalno-političnega referenta opravljal tudi pri šefu civilne uprave). Že iz tega podatka kakor tudi iz dejstva, da je podobno funkcijo v celjskem okrožju (v okrožno organizacijo so uvedli "delovno mesto" nacionalno- političnega referenta s 1. 1. 1943)219 prevzel "celjski Carstanjen", pastor dr. Gerhard May, si lahko ustvarimo podobo o nalogah tega urada.
Nacionalno-politični referent je "stal ob strani zveznemu vodji (in okrožnim vodjem) ter zagotavljal enotno nacionalno-politično linijo". Referent je zato vsako odredbo, smernico ter ukrep izpostav in služb ŠDZ temeljito preštudiral in po potrebi "spravil v sklad z nacionalno-politično linijo". V spornih primerih pa je referentu preostala seveda tudi tipično "nemška varianta" - prepustiti vse skupaj nadrejenemu220.
Urad nacionalno-političnega referenta se je delil na več oddelkov (Evidentiranje, Načrtovanje, Nadzor - izpostav ŠDZ in tujega tiska ter Preseljevanje, naseljevanje in narodno povezovalno delo), pred letom 1943 pa so poverjeniško mrežo zveznega nacionalno-političnega referenta predstavljali "primerni, v narodnostnem boju prekaljeni možje iz vrst okrožnih in krajevnih vodstev ŠDZ" (te so vključili kot honorarne sodelavce referenta)2"1. Poleg že znanega delovanja na področju "narodnega buditeljstva", ki smo ga omenili že v začetku (šlo je v bistvu za nadaljevanje in potenciranje "znanstvenih" izsledkov SODI), velja omeniti akcijo "presajanja", ki jo je SDZ izvajala tudi preko teh referentov. Šlo je v bistvu za dva dopolnjujoča se procesa. Na eni strani so tako organizirali priseljevanje oziroma "uvoz" delovnih moči za vaška središča, kjer bi ti doseljenci skrbeli za premoženje, ki so ga zapustili izseljeni ali pobegli lastniki. Nemške priseljence so hoteli množično zaposliti posebno na sodiščih, davčnih upravah, občinskih uradih, poštah, v šolstvu, na železnici, kot župnike in lokalno inteligenco (zdravnike, lekarnarje, veterinarje in podobno). Od krajevnih vodstev ŠDZ pa so zahtevali nacionalno-politične karakteristike vodij gospodarskih obratov in tistih krajanov, ki se odkrito upirajo germanizaciji in bojkotirajo delo v ŠDZ222.
Druga, neprimerno zgodnejša komponenta tega procesa je bilo izseljevanje slovenske inteligence in polinteligence. V prvi fazi so kandidate za preselitev predlagali okrožni
vodje ŠDZ ali vodje okrožnih Vodstvenih uradov I. Kot "primerne za izselitev" je Steindl v svojem Navodilu številka 5 (27. 2. 1942)2_i omenjal predvsem učitelje (kar jih še niso izgnali), odvetnike, trgovce in gostilničarje, skratka vse tiste, katerih germanizacija je naletela na težave, zaradi poklicev, ki so jih opravljali pa so bili nenehno v stiku z ljudmi. Poleg naštetih so v rajh premeščali tudi železničarje (delno seveda zaradi pomanjkanja moške delovne sile, medtem ko je bilo npr. premeščanje učiteljev na Zgornje Štajersko čisto politična poteza).
Urad, ki so ga vodili tako ugledni teoretiki in znanstveniki, se seveda niti v vojni ni popolnoma odpovedal "raziskovalnemu delu".
774
Za stik s "stroko" je poskrbela delovna skupina za narodopisje (Volksforschung) . Ta skupina je načrtno usmerjala celotno etnološko raziskovalno delo in spodbujala nova dela s tega področja, ukvarjala pa se je tudi s strokovnim vrednotenjem zbranega gradiva. V okviru skupine je delovalo več skupin, ki so se ukvarjale z različnimi ožjimi strokovnimi področji (zgodovinske raziskave, jezikoslovje, umetnostna zgodovina, ljudske pripovedke, spodnještajerska vojaška zgodovina, kmečke šege, ljudske pesmi in podobno), neuresničen sen skupine pa je ostalo odprtje etnografskega muzeja.
Kot smo videli, je delovanje tega urada med vojno pokrivalo poleg čisto strokovnih (in "strokovnih") področij, tudi bolj "življenjske" funkcije (nasilno spreminjanje narodnostne sestave na nekem območju je pač bolj naloga vojakov in politikov kot pa raziskovalcev). Nekateri med voditelji tega urada so se v vojnih razmerah počutili kar preveč domače in z obema rokama zgrabili priložnost, da v senci orožja uresničijo svoje "raziskave".
Komuniciranje organizacije s članstvom
Spričo nekakšnega pionirstva, ki ga je ta organizacija predstavljala glede vključevanja najširših plasti štajerskega prebivalstva, je povsem jasno, da so strategi organizacije tudi na področju komuniciranja s članstvom izbrali do tedaj še malo uporabljana sredstva.
Kot osnovno orodje za stik s članstvom so si stvarniki ŠDZ izbrali neposreden, živ stik, ki so ga lahko vzpostavili na velikih zborovanjih.
V štirih letih obstoja ŠDZ se je zvrstilo na tisoče takšnih zborovanj, ki so bila organizirana bodisi za posamezno celico ŠDZ (takoimenovani celični apeli) ali pa so bila predvidena za celotno okrožje (okrožni dnevi). Zborovanja so se vrstila po vnaprej napovedanih in pripravljenih tematskih sklopih, bila pa so seveda tudi primerno "medijsko pokrita" (oba mariborska lista sta najprej napovedala cikel zborovanj, sledila pa so še izčrpna poročila s kraja samega). Sama zborovanja so bila organizirana na naslednje teme: maja 1941 - poziv k vpisu v ŠDZ, oktobra in novembra 1941 Zakaj vojna, marca 1942 Nemčija zmaguje, novembra 1942 Nemčija ima zmago v žepu,
Nemčija je postala nepremagljiva ter februarja in marca 1943 Zmagati za vsako ceno225.
Razen teh večjih tematskih sklopov zborovanj so posamezna okrožna vodstva po potrebi izvajala tudi lasten program prosvetljevanja članstva ŠDZ. Celjski okrožni vodja Dorfmeister je na primer od začetka vojne obiskoval vasi v celjskem okrožju ter govoril na improviziranih nedeljskih zborovanjih, kjer je razen tega nadzoroval lokalne urade ŠDZ. Štajerski gospodarje o tej Dorfmeistrovi akciji zapisal naslednje: "Govore Kreisfiihrerja je tovariš Kindlhofer na humorističen način posladil in prevedel. Vtem je tudi poroštvo, da sleherni hribovski kmet ve, zakaj gre in kako se mu je zadržati"226.
Celje je prvič izkusilo nova zborovanja že v drugi polovici aprila 1941. 19. 4. 1941 so namreč celjski kulturbundovci organizirali proslavo Hitlerjevega rojstnega dne, govornika dr. Gerhard May in Toni Dorfmeister pa sta poudarjala nemški značaj mesta227.
Štajerski gospodar je 18. 10. 1941 napovedal nov val zborovanj, ki so jih nato izvedli med 25. 10. in 15. 11. 1941, govorniki pa so na zborovanjih pojasnjevali vzroke za vojno in izseljevanje ter razlagali položaj na bojiščih.
Manj kol mesec dni kasneje228 so v istem listu pod naslovom Zakaj zboruje Štajerska domovinska zveza zapisali: "Vi niste Slovenci. Zgodovina ni zabeležila obstoja slovenskega ljudstva. Sele ob pričetku prejšnjega stoletja je nastalo na Kranjskem in Primorskem neko slovensko gibanje." Izčrpnemu naštevanju dokazov za dvajsetletno srbsko-"slovensko" zaroto proti Štajercem pa sledi sklep: "Tako se nam je torej predstavil Slovenec: kot motilec miru, zagovornik balkanizacije, izkoriščevalec in korupcionist. TI SI DOMOVINI ZVESTI ŠTAJERC f
Bilanco jesenske serije zborovanj je v Štajerskem gospodarju podal sam zvezni vodja ŠDZ. Izvedli so kar 386 zborovanj, ki jih je obiskalo 117.000 ljudi, "ker so bili vpostavljeni govorniki poprej natančno izšolani in razen tega tudi obvezani, govoriti po predloženem pismenem konceptu, je...možno govoriti o pn'em edinstvenem političnem izravnanju vsega spodnještajerskega prebivalstva""9. V celjskem okrožju se je tedaj zborovanj udeležilo okrog 6.700 ljudi, Marburger Zeitung pa je 13. 11. 1941 zapisal, daje "domovini zvesti Spodnještajerc odločen zastaviti vso svojo moč za domovino. Verjame v svojo srečno bodočnost, verjame v Adolfa Hitlerja". Uspeh prve serije zborovanj je ideologe ŠDZ spodbudil, da so svoj podvig ponovili marca naslednje leto (8.-14. 3. 1942), ko so govorniki poudarjali predvsem nujnost žrtvovanj zaledja v korist vojakov na fronti. V tem sklopu so organizirali kar 400 zborovanj s preko 110.000 udeleženci230.
Leto 1942 je pomenilo za ŠDZ podobno kot za ves okupacijski sistem neponovljiv višek. Višek delovanja te organizacije so vsekakor pomenili takoimenovani "okrožni dnevi", ki so jih organizirali poleti 1942, njihov glavni namen pa je bil prikaz uspešnosti nove ureditve in povezanost spodnještajerskega prebivalstva z "novo domovino" (in njenim vodjem). V Celju so okrožni dan izvedli 29. in 30. 8. 1942, "C/7//" pa je na ta dan "dobi! velemestni izgled"~M. Na ta dogodek se je pripravila celotna struktura ŠDZ, že
mesec dni prej so posamezni uradi sestavljali poročila o svojem delu (v poročilu o delu propagandnega urada zvemo, da so celjski propagandisti dotlej organizirali kar 134 velikih zborovanj, 157 zborov na ravni celice in 25 obratnih zborovanj za delavce ter pripravili 15 filmskih predstav), pripravili so razstavo društva štajerskih umetnikov, vermani pa so priredili razstavo zaplenjenega banditskega orožja. Kulturne prireditve je v teh dneh obiskalo kar 110.000 ljudi. Medtem ko je bila sobota (29. 8.) namenjena bolj strokovnim srečanjem in posvetovanjem (s "političnim aktivom" Celja sta se v Nemški hiši pogovarjala Dorfmeister in Steindl), je bila nedelja namenjena zabavnim prireditvam - dopoldanske proslave na Starem gradu se je udeležilo kar 22.(XX) ljudi, ki so poslušali govora Steindla in Dukarja.
Od 14. do 29. novembra 1942 se je akcija prirejanja zborovanj nadaljevala. Samo v Mariboru so jih izvedli 40232, skupno pa seje tega vala zborovanj udeležilo kar 115.000 ljudi2".
Podobno uspešen je bil po pisanju Štajerskega gospodarja tudi naslednji val zborovanj, ki so ga organizirali med 27. 2. in 7. 3. 1943. Tudi tokrat so samo v Mariboru izvedli kar 41 zborovanj, Steindl pa se je v svojih govorih posvetil "rdeči nevarnosti". Skupno se je zborovanj februarja in marca 1943 udeležilo kar 120.000 ljudi"34. Propagandna dejavnost ŠDZ se je približevala tudi posameznim družbenim skupinam - o prirejanju zborovanj za kmečko prebivalstvo sem že govoril, vseskozi pa je bilo odlična tarča propagande tudi delavstvo. Marburger Zeitung se je 3. 5. 1943 razpisal o praznovanju prvega maja v Celju, ki ga je z vsem bliščem pripravilo okrožno vodstvo ŠDZ. Osrednje prizorišče je bilo ob znani gostilni Zeleni travnik, mlaj (postavljanje mlaja je seveda star nemški običaj) pa so od "okrožne hiše" v slavnostnem sprevodu ponesli po celjskih ulicah - dopisnik seveda ni pozabil omeniti, da je bilo praznovanje 1. maja v stari Jugoslaviji prepovedano.
Leto 1943 je za propagandiste ŠDZ in za celotno organizacijo spričo neuspehov na bojiščih minilo v znamenju prvih resnejših porazov. Namesto spektakularnih okrožnih dni so se morali v vodstvu ŠDZ zadovoljiti z mnogo skromnejšimi "dnevi krajevnih skupin". Tudi program za te prireditve je bil seveda vnaprej določen - prireditve so se začele v soboto popoldne z velikim zborom funkcionarjev SDZ (vodje uradov in služb posameznih krajevnih skupin ŠDZ), vzporedno so potekala športna tekmovanja članov Wehrmannschafta in Nemške mladine med krajevnimi skupinami, prvi dan prireditev pa se je končal s skupinskim ogledom kake kulturne prireditve. Nedeljski spored prireditev se je začel z "jutranjo svečanostjo" in počastitvijo padlih junakov (skupen obisk grobišča), temu je sledil veliki zbor za celotno članstvo ŠDZ in podelitev zastavice krajevni skupini. Svečanosti ob dnevu krajevne skupine (celjske mestne KS so slavile 31. 7. in 1. 8. 1943) so se končale z mimohodom formacij ŠDZ (Nemške mladine in Wehrmannschafta) in popoldansko ljudsko veselico235. Skupno je ŠDZ organizirala do pomladi 1943 kar 2.065 različnih zborovanj, na katerih je 168 govornikov spregovorilo 558.900 ljudem236. Velik preobrat je tudi za propagandiste pomenila kapitulacija Italije, ki je dodobra omajala že precej krhko zaupanje Štajercev v zmago nemškega orožja. ŠDZ je novembra 1943 organizirala nov val zborovanj,
vodstvo celjskega okrožja pa je bodoče govornike in druge funkcionarje ŠDZ poklicalo na predhoden posvet 4. 11. 1943237. V okrožju so nameravali prirediti 147 shodov, potem ko jih je 12.000 udeležencev na 37 že i/vodenih zborih v Mariboru prepričalo, da so ljudje "željni objektivnih informacij". Steindl je tokrat v svojih govorih poudarjal predvsem "mobilizacijo srca", saj je Nemčija kljub porazom v dobrem položaju - njene meje še vedno tečejo stotine in tisoče kilometrov od nemškega ozemlja. Naloga domovine je: verjeti, delati, boriti se in izpolnjevati svoje dolžnosti.
Bilanca teh zborovanj v celjskem okrožju se je za javno rabo glasila takole: v celjskem okrožju so izvedli 119 zborovanj po celicah, udeležba je bila v glavnem zadovoljiva, sovražna propaganda pa med Spodnještajerci nima nobenega vpliva - po teh zborih se je zanimanje za tečaje nemščine bojda še povečalo238.
Za interno rabo je celjski župan Robert Himmer napisal precej drugačno poročilo239: "Po mojem mnenju je val zborovanj v zadnjih lednih le malo vplival na potlačeno razpoloženje. Pač pa se opaža, da poslušalci tudi po običajnem aplavzu topo in brezbrižno poslušajo govore, ki kljub različnim dogodkom skozi ves čas niso spremenili vsebine... Ljudje na deželi so v vse večjih skrbeh zaradi banditov, kijih stanovitno ogrožajo. Vpoklic Wehrmannschafta ne povzroča ravno veselja "
Kljub tej porazni oceni zborovanj ŠDZ so tovrstne manifestacije prirejali vse do konca vojne (16. 3. 1945 je novi celjski okrožni vodja Heinz Mayerhöfer govoril na zadnjem velikem zborovanju ŠDZ, v svojem govoru je razgrnil povojno ureditev Spodnje Štajerske, ko naj bi le-ta postala cvetoč vrt, rane, ki sta ji jih povzročila vojna in razbojništvo, pa se bodo s pomočjo rajha zacelile'"40. Nov višek zborovalne mrzlice je pomenil neuspel atentat na Hitlerja 20. 7. 1944, ko se je tudi v Celju 6.000 ljudi pred sedežem okrožja zbralo in skupaj s predstavniki Wehrmannschafta in vodstva SDZ dokazalo, da je "prebivalstvo Celja...zvesto ftrerju in da bo v velikonemškem rajhu živelo in delalo za zmago". Skupno se je tedaj na 10 zborih celic v obsodbo zarotnikov zbralo kar 15.000 ljudi (v mestu in ožji okolici)241.
Drugi; plast komunikacij organizacije s članstvom je predstavljalo že utečeno dopisovanje med posameznimi organi in vodstvi organizacije. Poleg že precejkrat omenjene "uradne" korespondence, ki jo obilno uporabljam v svoji nalogi, bi se rad v tem poglavju posvetil tudi bolj "neuradnemu" dopisovanju med posameznimi stopnjami organizacije. Poskušal bom osvetliti nekaj načinov, s katerimi je vodstvo ŠDZ (okrožno in preko njega tudi zvezno) skušalo izmeriti razpoloženje na terenu. Kot primer bom uporabil gradivo okrožnega vodstva ŠDZ Celje, ki ga hrani Arhiv Instituta za novejšo zgodovino v Ljubljani24".
Poročila nižjih (pomožnih) funkcionarjev ŠDZ so zbirali in obdelovali v vodstvih KS ŠDZ, ki so mesečno podajala pisna poročila okrožnemu vodstvu ŠDZ. Le-to je vodje krajevnih skupin s posebnimi navodili opozarjalo, o čem naj pišejo v svojih poročilih. Vodstvo ŠDZ je zanimalo predvsem, kako se prebivalstvo odziva na zmanjšano preskrbo, omejitev živilskih kart, omejitev gibanja, kako sprejema vpoklice v
Wehrmannschaft, RAD, ali gmotno podpira duhovščino, kako se vedejo zaščitenci in podobno.
Krajevni vodja ŠDZ krajevne skupine Ostrožno Kurt Gröger je 30. 4. 1943 poročal okrožnemu vodstvu: "B/ Aprila nisem bil obveščen o nikakršnih novih govoricah. C/ Tu še živeča inteligenca je preveč previdna, da bi razširjala panslavistične govorice. D/ Obisk cerkve je slej ko prej močan.... Prebivalstvo je že generacije preveč katoliško, da bi lahko govorili o množičnem izstopanju (iz Cerkve, op. avt.). Treba je paziti na to, da pridejo sem duhovniki, ki so dovolj "narodni", da bodo pripomogli predvsem k vzponu nemštva."
Podobna mesečna poročila, sestavljena pač glede na trenutno zanimanje "centrale", so bila višjim vodstvom ŠDZ prav gotovo dragocen barometer razpoloženja, ki so ga uporabljala za določanje svojega pristopa k spodnještajerskemu prebivalstvu. Niti taka poročila niti vse načrtovane in izvedene propagandne akcije pa niso mogle več obrniti razpoloženja ljudstva, ki je po začetni evforiji in dojemljivosti za "pridobitve novega reda" doživelo kruto in krvavo streznitev in občutilo vso ostrino okupatorjevega nasilja.
Zaključek
Druga svetovna vojna in nemška okupacija Spodnje Štajerske je pomenila tudi za preprostega človeka pomembno prelomnico. Ne samo, da je v temeljih pretresla stoletja nespremenjen način življenja, nova ideologija je posegla tudi v posameznikovo najintimnejšo sfero, mu skušala nasilno privzgojiti nov sistem vrednot in ga vključiti v življenje "nove skupnosti". Namesto blaginje posameznika je stopila v ospredje blaginja skupnosti, ideale posameznika so kruto podrejali idealom družbe. Oseba je bila važna le kot "osebek", sestavni del novega "naroda". Vživljanje posameznika v družbo naj bi se kljub nacističnemu idealiziranju družine izvedlo čimprej - to nalogo naj bi prevzeli tudi na Štajerskem množično organizirani vrtci, vzgojo za skupnost in njene vrednote naj bi nato prevzele posebne režimske mladinske organizacije (Hitlerjeva mladina oziroma Nemška mladina). Mladostnika bi na pragu odraslosti prevzela ORGANIZACIJA in ga oblikovala po svojih potrebah (ga "uporabila" kot vojščaka, delavca, posvetila dekle materinstvu ipd.). Takšen program je bil izdelan tudi za Spodnjo Štajersko kot nov del rajha. Vlogo vsemogočne NSDAP je tu prevzela Štajerska domovinska zveza, ki se je pri uresničevanju svojega poglavitnega cilja (Hitlerjevo naročilo Uiberreitherju) oprla tudi na domače nacistično usmerjeno nemštvo. Z delovanjem ŠDZ je bilo štajersko prebivalstvo prvič v zgodovini izpostavljeno tako vseobsegajočemu delovanju neke posvetne organizacije. Z grožnjami podprto pridobivanje članstva pa je dalo izjemen rezultat (95 %) pri vključevanju v to politično formacijo.
Štiriletno delovanje ŠDZ je v slovenski zgodovini torej precej zanimivo obdobje, ki nam lahko služi kot izvrsten primer za študij delovanja režimsko vodenih političnih formacij.
Val povojnih procesov proti voditeljem ŠDZ, ki so se mu glavni nosilci ŠDZ tako ali drugače izmaknili (Dorfmeistra so ubili 3. 2. 1945 med službeno vožnjo pri Frankolovem, Steindl je padel v boju, Uiberreither pa končal v južni Ameriki), je zajel "manjše ribe" (Paidascha, Georga in Paula Skoberneta, Roberta Himmerja, Jožeta Krella in druge) in ostale nepomembneže, ki so jih v tisku sicer opisovali kot vojne zločince velikega kalibra. Ta val procesov seveda ni pomenil nič drugega kot potrditev vojaškega poraza neke ideologije. Zaradi svojih postopkov so bili obsojeni in jus-tificirani posamezniki, ker so pripadali napačni (poraženi) ideologiji - ne v obsodbo ideologij nasploh in njihovega pogubnega manipuliranja z usodami ljudi. Obračun je bil torej obračun dveh enako brezprizivnih ideologij in nikakor ne tisto, za kar so ga tedaj razglašali, kot boj za OSVOBODITEV ČLOVEKA.
* Gre za skupino, obsojeno v Ljubljani junija 1945.
Opombe:_
1.	Zaslišanje Eduardo Paidascha pred Vojaškim sodiščem v Ljubljani 13. 6. 1945. Sod 66/45, dokumenta 1 in
2,	fascikel 27; Muzej za novejšo zgodovino (MNZ) Celje (dalje: Zaslišanje E. Paidascha).
2.	Lagebericht, fase.8, AFDer Landrat, Zgodovinski arhiv Celje (ZAC).
3.	Paidasch je to nalogo opravljal od jeseni 1942 do poletjal944; glej gradivo pod opombo 1.
4.	Tone Ferenc, Nacistična raznarodovahta politika r Sloveniji v letih 1941-1945, Maribor, 1968 (dalje: T. F, Nacistična...), str. 93.
5.	Zaslišanje in sodba M. A. Westna, Voj. sodišče Ljubljana, 1484/45, fase. 27, mapa Vili, MNZ Celje (dalje: Zaslišanje m sodba M. A. Westna).
6.	T. Ferenc Politične in državljanske kategorije prebivalswa na Štajerskem pod nemško okupacijo, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1960/61, št.2 (dalje: T. F., Politične...).
7.	T. F., Nacistična...
8.	Zaslišanje in sodba M. A. Westna.
9.	T. F., Nacistična...
10.	T. F., Nacistična...
11.	Stane Terčak, Nacistični "Uebermensch" v naših krajih, Celjski zbornik 1961, str. 80-102.
12.	T. F., Nacistična..
13.	Prav tam, str. 129.
14.	Zaslišanje Eduarda Paidascha.
15.	T. F., Nacistična.., str. 106 in nasi.; več o vohunstvu K Forte/M. Selin, Nič več strogo zaupno, Ljubljana 1978.
16.	Kopije teh poročil hrani za celjsko območje MNZ Celje.
17.	T. F., Nacistična.., str. 117.
18.	MNZ Celje, fase. 18, mapa III.
19.	T. F., Nacistična.., str. 117in nasi.
20.	Sestavek E. Paidascha z dne 19. 6. 1945, Sod 66/45, dokument št. 3, fase. 27, MNZ Celje.
21.	T. F., Nacistična.., str. 745.
22.	Fran Roš, Celjski dnevnik. Celjski zbornik 1961.
23.	E. Paidasch, Ablauf der Ereignisse (25. 3 -16. 4. 1941), fase 18, mapa III, MNZ Celje.
24.	Marburger Zeitung, 20. 5. 1942.
25.	I. Jurčec, n. d.
26.	Med Bočem in Bohorjem (ured M. Žagar et a. ), Šentjur, Šmarje pri Jelšah 1984; T. Ferenc, Nemška okupacija, str. 249.
27.	Prav tam, str. 259.
28.	Prav tam, str. 253.
29.	Prav tam, str. 249.
30.	Zaslišanje Roberta Himmerja pred Voj. sodiščem v Ljubljani, I. Sod 58/45, dokument št. 2, fase. 27, MNZ Celje.
31.	Prilike na Spodnjem Štajerskem v času okupacije, Vojaško sodišče Celje, 20. 6. 1945, fase. 27, mapa /, MNZ Celje.
32.	F., Roš, Celjsko šolsti-o med okupacijo, Celjski zbornik 1961.
33.	Tone Ferenc, Quellen zur nationalsozialistischen Entnationalisierungspolitik in Slowenien 1941-1945, Založba Obzorja, Maribor 1980 (dalje: T. F., Quellen...), dokument št. 39, str. 81.
34.	Štajerski gospodar, št. 1, 3. 5. 1941.
35.	Štajerski gospodar, št. 2, 10. 5. 1941.
36.	Štajerski gospodar, št. 1, 3. 5. 1941.
37.	Marburger Zeitung, 12. 5. 1941.
38.	Befehlsblatt der Bundesführung des Steirischen Heimatbundes (dalje: Befehlsblatt), Folge 1, Mai 1941.
39.	T. F., Quellen..., dokument št. 46, str. 89.
40.	T. F., Politične..., str. 72.
41.	Befehlsblatt, Folge 1, Mai 1941.
42.	T. F., Politične..., str. 73.
43.	Befehlsblatt, Folge 3. September 1941, Verordnung VA 10/41.
44.	AF Okrožnega vodsn a ŠDZ Celje, A INZ Ljubljana, fase. 632 (nova ureditev 3), mapa III, podatki za leto
45.	Štajerski gospodar, 7. 8. 1943.
46.	Glej opombo 44.
47.	Glej opombo 44.
48.	Befehlsblatt, Folge 1, Mai 1941.
49.	T. F., Politične..., str. 87in nasi.
50.	T. F., Nacistična...
51.	Stane Terčak, Iz tajnih okupatorjevih arhivov, Celjski zbomik 1961; štabni razgovor 1. 7. 1942, str. 108.
52.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942.
53.	Prav tam, str. 17.
54.	Prav tam, str. 13-15.
55.	Marburger Zeitung, 4. 5. 1943.
56.	Befehlsblatt, Folge 1, Mai 1941, str. 39, 40.
57.	Predlogi za sprejem v NSDAP, podani 13. 10. 1942, fase. 18, mapa VIII, MNZ Celje.
58.	Befehlsblatt, Folge 9/10, September 1944.
59.	Podlage za študij in propagando, fase. 7, AF Der Landrat, ZAC.
60.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 15 in 73.
61.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 17.
62.	O njegovih občutkih ob prihodu na službovanje v Brežice glej: E. Paidasch, Ablauf der Ereignisse, fase. IS, snopič 9, MNZ Celje.
63.	ZasliSanje E. Paidascha.
64.	Tako je dogodke videl M. A. Westen (gl. zaslišanje in sodba M. A. Westna).
65.	Zaslišanje E. Paidascha.
66.	Nekaj številk Lagebericht, hrani ZAC, AF Der Landrat, fase. 8.
67.	Nepopolne letnike tega lista hranijo na INZ v Ljubljani.
68.	Marburger Zeitung 9. 12. 1941.
69.	AF Der Landrat, fase. 8, ZAC.
70.	Befehlsblatt, Folge 1, januar 1942, str. 17-19, 75, 76, 119 in 120.
71.	AF Der Landrat, fase. 7, ZAC.
72.	Befehlsblatt, Folge 4, April 1943, VA 32/43 Gebühren und Reisekosten.
73.	Befehlsbaitt, Folge 1, Januar 1942, str. 21-23, 77, 78, 121,122.
74.	AF Okrožnega vodstva ŠDZ Celje, fase. 9, mapa I, Arhiv INZ Ljubljana.
75.	AF Der Landrat, fase. 9, ZAC.
76.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 25-29, 79-81, 123, 124.
77.	Befehlsblatt, Folge 3, September 1941.
78.	Prav tam, odredba 14/41.
79.	Befehlsblatt, Folge 10, Oktober 1942, odredba 71/42.
80.	AF Okrožno vodst\-a SDZ Celje, fase. 632 (nova ureditev» - 3), mapa III, Arhiv INZ Ljubljana.
81.	Glej AF Okrožno vodstva ŠDZ Celje, fase. 11, Arhiv INZ Ljubljana
82.	13. točka programa NSDAP govori o podržavljanju velikih podjetij, 14. o delitvi dobička pri le-teh, 15. o socialnem skrbstvu, 16. o nujnosti zagotavljanja ekonomske blaginje srednjemu sloju in 17. to tka o smotrnem razpolaganju z nepremičninami.
83.	O strukturi in nalogah Rasnopo-liličnega urada glej: Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 31, 32, 83, 84.
84.	Untersteirischer Heimatdienst, Folge 561/43, 3. 2. 1943.
85.	Nad tem se je pritoževal celo dr. Waluschek-Wallfeld, glej: T. F., Politične..., str. 79 in nasi.
86.	Temeljna smernica št. 1 SA Gruppe Südmark za organizacijo in izobrazbo brambovskih moštev (WM) na zasedenih slovenskih območjih z dne 25. 6. 1941, T. F.. Quellen..., dokument št. 94, str. 190.
87.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 33-35, 85, 86, 125,126.
88.	Poročilo o odpiranju nemških otroških \rtcevna Sp. Štajerskem, T. F., Quellen..., dokument št. 107, str. 217.
89.	Marburger Zeitung, 31. 8. 1942.
90.	Okrožnica Vodstvenega urada I Okrožnega vodsn-a Celje z dne 18. 10. 1941, AF OVŠDZ Celje, fase. 634 (5), mapall, Arhiv INŽ Ljubljana.
91.	T. F., Quellen..., dokument št. 311, str. 613, 614.
92.	S. Terčak, Iz tajnih okupatorjevih arhivov, Celjski zbornik 1961, str. 116.
93.	Befehlsblatt, Folge 11, November 1944.
94.	Untersteirischer Heimatdienst, Folge 451/43.
95.	Prav tam.
96.	AF Der Landrat, fase. 8, ZAC.
97.	Marburger Zeitung, 6. 12. 1943.
98.	Befehlsblatt, Folge 6, Juni 1942, odredba 12/42.
99.	Članek o tem je izšel v Marburger Zeitung 8. 12. 1943.
100.	Marburger Zeitung, 15. 12. 1943.
101.	Marburger Zeitung 16. 12. 1944.
102.	Napoved ustanovitve, Befehlsblatt, Folge 3, maree 1943, odredba 22/43..
103.	Ta te precejkrat citiran vir hrani MNZ Celje, fase 18, mapa VIII.
104.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 37, 38, 87, 88, 127,128.
105.	Prav tam, str. 37.
106.	To je bilo obvezno zaposlovanje nekmečke ženske mladine.
107.	Deutsches Rote Kreuz - nemški Rdeči križ (RK).
108.	To akcijo je ŠDZ iz\>edla decembra 1941.
109.	Untersteirischer Heimatdienst 11 /41, 28, 7. 1941.
110.	Untersteirischer Heimatdienst 48/41, 9. 9. 1941.
111.	Untersteirischer Heimatdienst 49/41, 10. 9. 1941.
112.	Marburger Zeitung, 5. 4. 1944.
113.	Marburger Zeitung 29. 3. 1944.
114.	Pregled dela Okrožnega vodsh'a ŠDZ Celje, AF OVCelje, fase. 632 (3), mapa III, Arhiv INZ Ljubljana.
115.	Marburger Zeitung, 5. 4. 1944.
116.	Marburger Zeitung, 22. 12. 1941.
117.	Postavita' dveh pralnih strojev (za 19 in 14 kg perila) je organiziral krajem i vodja ŠDZ Sepp Eidenberger, celoten postopek (pranje in sušenje) pa je trajal približno tri ure. Pralnica je bila priključena na celjski mestni vodovod, v istem prostoru (garaži) pa so nameravali organizirati tudi skupinsko kopalnico s tuši.
118.	Marburger Zeitung 25. 1. 1945.
119.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 37.
120.	Prenos pristojnosti so opravili z odredbo 4/43, obja\dieno v Befehlsblattu, Folge 2, Februar 1943 (vir iz zgornje opombe se ravna še po stari ureditvi, kar lahko uporabnika zavede v zmoto).
121.	Befehlsblatt, Folge 2, Juni 1941.
122.	Prav tam.
123.	Štajerski gospodar, 3. 10. 1942.
124.	Štajerski gospodar, 5. 9. 1942.
125.	l*rav tam.
126.	Untersteirischer Heimatdienst 13/41, 30. 7. in Untersteirischer Heimatdienst 14/41, 31. 7. 1941.
127.	Untersteirischer Heimatdienst 95/41, 5. 11. 1941.
128.	Untersteirischer Heimatdienst 204/42, 18. 3. 1942.
129.	Befehlsblatt, Folge 10, Oktober 1942, odredba 32/42.
130.	Befehlsblatt, Folge 7, Juli 1943, odredba 24/43.
131.	Štajerski gospodar, 5. 9. 1942.
132.	Štajerski gospodar, 30. 10. 1943.
133.	S. Terčak, Iz tajnih okupatorjmh arhivov, Celjski zbornik 1961, str. 106.
134.	Prav tam, str. 125.
135.	Marburger Zeitung 7. 6. 1944.
136.	Okrožnica št. 5 z dne 29. 2. 1944, A F Der Landrat, fase. 8, mapa I, ZAC.
137.	Zapis o umetniški turneji po tovarnah v celjskem okrožju najdemo v Marburger Zeitung, 5. 5. 1943.
138.	Marburger Zeitung, 9. /10. 5. 1942 in Untersteirischer Heimatdienst 246/42, 9. 5. 1942.
139.	Befehlsblatt, Folge 10, Oktober 1942.
140.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 43, 44, 91, 92, 131, 132.
141.	Marburger Zeitung, 31. 8. 1942.
142.	Marburger Zeitung, 27. 11. 1941.
143.	Štajerski gospodar, 18. 3. 1944.
144.	Pregled dela Okrožnega vodstva ŠDZ Celje pred 29. 8. 1942, AFOVŠDZ Celje, fase. 632 (3), mapa III, Arhiv INZ Ljubljana.
145.	Marburger Zeitung, 12. 5. 1943.
146.	Marburger Zeitung 3. 3. 1944.
147.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 45, 46, 93, 94.
148.	Untersteirischer Heimatdienst 183/42, 21. 2. 1942.
149.	Članek o tem je objavil Marburger Zeitung 13. 8. 1943.
150.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 47, 48, 95, 96.
151.	Befehlsblau, Folge 1, Januar 1942, str. 49, 50, 97, 98.
152.	F., Roš, Celjsko šolsrm med okupacijo, Celjski zbornik 1961.
153.	T. F, Nacistična..., str. 790.
154.	Prav tam,str. 791, 792.
155.	Prav tam, str. 793.
156.	O posvetovanju celjskega učiteljstva ter predavanju prof. Schalbergerja v Žalcu glej Untersteirischer Heimatdienst 132/41, 16. 12. 1941. O tem je pisat tudi Marburger Zeitung 17. 12. 1941.
157.	Untersteirischer Heimatdienst 146/42, 9. 1. 1942.
158.	Marburger Zeitung, 12. /13. 2. 1944.
159.	Marburger Zeitung 9. 3. 1944.
160.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 51, 52, 99, 100, 133, 134.
161.	Tone Ferenc, Wehnnannschaft v boju proti NOV na Štajerskem (dalje: T. F., Wehrmannschaft v boju...), Letopis Muzeja narodne osvobodile LRS, Ljubljana 1958, str. 86.
162.	Prav lam.
163.	Marburger Zeitung, 12. 4. 1944.
164.	Marburger Zeitung, 18. /19. 3. 1944, nekrolog Seppa Eggerja.
165.	Prav tam.
166.	Štajerski gospodar, 25. 9. 1944.
167.	Befehlsblatt, Folge 2, Februar 1942.
168.	Befehlsblatt, Folge 4, April 1942.
169.	Befehlsblatt, Folge 4, April 1943, odredba 12143.
170.	T. F., Wehnnannschaft v boju..., str. 86.
171.	Prav tam, str. 116.
172.	Prav tam, str. 88, 89.
173.	Prav tam.
174.	Lasebericht, 24. 1. 1943, fase. 8, AF Der Landrat. ZAC
175.	Befehlsblatt, Folge 7, Juli 1943.
176.	Befehlsblatt, Folge 2, Juni 1941, str. 90.
177.	Marburger Zeitung, 7. 3. 1944.
178.	Marburger Zeitung, 15. 3. 1944.
179.	T. F., Wehrmannschaft v boju..., str. 140.
180.	Marburger Zeitung, 14. 11. 1944.
181.	Marburger Zeitung, 16. 12. 1944.
182.	Kot v op. 179.
183.	T. F., Wehnnannschaft v boju..., str. 141.
184.	Marburger Zeitung, 30. 3. 1945. Razvoj Wehrmannschafta v celjskem okrožju je podrobno popisan nidi v že citiranem zborniku Med Bolem in Bohorjem (članek Toneta Ferenca, Nemška okupacija...).
185.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 53-55, 101-103,135, 136.
186.	Befehlsblatt. Folge 3, Marec 1944, odredba FA 18/44.
187.	Marburger Zeitung, 10. 3. 1942.
188.	Procedura sprejema je obširno popisana v Befehlsblattu, Folge 3, März 1944, odredba BF 4/44 in odredba Urada za mladino 2/44.
189.	Marburger Zeitung. 6. 10. 1941.
190.	Befehlsblatt, Folge 12, Dezember 1942.
191.	Prav tam, odredba 7/42.
192.	Marburger Zeitung, 4. /5. 9. 1943.
193.	Untersteirischer Heimatdienst 17/41, 4. 8. 1941.
194.	Untersteirischer Heimatdienst 32/41, 21. 8. 1941.
195.	Untersteirischer Heimatdienst 60/41, 23. 9. 1941.
196.	Untersteirischer Heimatdienst 63/41, 26. 9. 1941.
197.	UntersteirischerHeimatdküfst 148/42, 12. 1. 1942.
198.	Untersteirischer Heimatdienst 242/42, 5. 5. 1942.
199.	Delo Urada za mladino, AF OV ŠDZ Celje, fascikel 632 (3), mapa III, A INZ Ljubljana.
200.	Marburger Zeitung, 3. 12. 1941.
201.	Marburger Zeitung, 20. 4. 1942.
202.	Marburger Zeintng 28. 6. 1943.
203.	Marburger Zeitung 20. 7. 1944.
204.	Untersteirischer Heimatdienst 552/43, 16. 1. 1943.
205.	O šoli za \-zgojo vodij Nemške mladine, ki jo je vodil vodja banna Kar! Heinz Hippel, je pisal Marburger Zeitung 11./12. Ì2. 1943.
206.	Marburger Zeitung, 28. 3. 1944.
207.	Marburger Zeitung, 29. 12. 1943.
208.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 57, 58, 105, 106.
209.	Prav tam, str. 61, 62, 107, 108.
210.	Befehlsblatt, Folge 1, Mai 1941, str. 65.
211.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1944, Steindl političnemu vodsn'u ŠDZ.
212.	T. F., Quellen..., dokument Številka 246, str. 475. Posebna okrožnica T. Dorfmeistra z dne 11. 8. 1942.
213.	Posebna okrožnica številka 15, Celje, dne 20. 3. 1943, A F Der Landrat, fase. 9, ZAC.
214.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 63, 64, 109, 110.
215.	Befehlsblatt, Folge 1, Januar 1942, str. 65, 66, 111, 112.
216.	Vojaško sodišče Ljubljana, Zaslišanje dr. Georga Skobemeta, 1. Sod 65/45/2, fase. 27, MNZ Celje.
217.	Befehlsblatt, Folge 3, september 1941, Smernice, str. 201.
218.	Kot v op. 216.
219.	Befehlsblatt, Folge 2, februar 1943.
220.	Befehlsblau, Folge 1, Januar 1942, str. 59, 60 - seveda le za zveznega nacionalnopolitičnega referenta.
221.	l*rav tam.
222.	Dopis Zveznega vodstva ŠDZ nacionalnopolitičnemu referentu (poverjeniku) Kullichu v Celje, AF Der Landrat, fase. 9, ZAC.
223.	T. F., Nacistična..., str. 777in 778.
224.	O delu te skupine je pisal Befehlsblatt, Folge 2, Februar 1944, Smernice, str. 37.
225.	T. F., Quellen..., str. 362, opomba k dokumentu št. 181.
226.	Štajerski gospodar, 1. 8. 1942.
227.	Marburger Zeitung 22. 4. 1941.
228.	Štajerski gospodar, 8. 11. 1941.
229.	Štajerski gospodar, 29. 11. 1941.
230.	Štajerski gospodar, 11. 4. 1942.
231.	Štajerski gospodar, 5. 9. 1942.
232.	Štajerski gospodar, 14. 11. 1942.
233.	Štajerski gospodar, 19. 12. 1942.
234.	Štajerski gospodar, 20. 3. 1943.
235.	Befehlsblatt, Folge 7, Juli 1943, odredba 53/43.
236.	T. F., Quellen,.., dokument številka 302, str. 598; O. Koschitz, "Spodnja Štajerska se vrašča v rajh", Marburger Zeitung 10. /11. 4. 1943.
237.	Marburger Zeitung, 8. 11. 1943.
238.	Marburger Zeitung 25. 11. 1943.
239.	S. Terčak, Iz tajnih okupatorjevih arhivov, Celjski zbornik 1961; poročilo Roberta Uimmerja T. Dorfmeistru z dne 24. 11. 1943.
240.	Marburger Zeitung 24. 3. 1945.
241.	Marburger Zeitung 26. 7. in 8. 8.1944.
242.	AF OV Celje, fase. 632 (3), mapa I, Mesečno poročilo KV ŠDZ krajeme skupine Ostroino dne 30. 4. 1943 in Okrožnica šte\'ilka 99 deželnega s\>etnika v Celju z dne 21. 4. 1942.
Zusammenifassung
Ein Abriß über Struktur und Tätigkeit des Steirischen Heimatbundes im Kaum Celje in den Jahren 1941-1945
Für die Erforschung der Kriegsgeschichte bei uns kann man ohne weiteres sagen, daß sie in voller Übereinstimmung mit der Entwicklung der Technik und den Interessen der Geschichtswissenschaft im allgemeinen betrieben wurde.
Auch die Kriegsgeschichte (hier ist natürlich vom Zweiten Weltkrieg die Rede) war zunächst (und recht lange) auf die Darstellung von Ereignissen ausgerichtet, wobei man sich nur auf Erforschung militärischer und ideologischer Probleme beschränkte, andere, nichtsdestoweniger bedeutende Merkmale dieser Umbruchszeit aber allzuoft außer acht ließ.
Erst in den letzten Jahren setzen sich Historiker (wenigstens der überwiegende Teil von ihnen) intensiver auch mit jenen Themen, die bisher nicht im Mittelpunkt des historischen Interesses standen, auseinander. Ein Beispiel für die neue Vorgehensweise liefert etwa die Forschungsarbeit von Prof. Dr. Tone Ferenc über die Wahlen auf dem von Partisanen befreiten Territorium, ferner die Darstellung des wirtschaftlichen Lebens in Slowenien in den Jahren 1941-1945 und nicht zuletzt auch eine breite Auseinandersetzung mit dem Problem der Zwangsmobilisierung in die Wehrmacht sowie in den Reichsarbeitsdienst (uniformierter Arbeitsdienst). Ein Segment dieser ungewöhnlichen Seite eines Zeitabschnitts stellen zweifelsohne auch die Massenorganisationen dar (das gilt natürlich nur für die neuere Geschichte), die in mancher Hinsicht ein starkes Manipulations- und Aufsichtsinstrument darstellten. Es liegt auf der Hand, warum sich die Geschichte in der Vergangenheit nur mit "einigen" Organisationen befaßt hat, während die anderen für nicht so bedeutend gehalten wurden. Dem Steirischen Heimatbund, einer Organisation, die beinahe 95 % der Untersteierer umfaßte, muß ohne weiteres wegen ihrer außerordentlichen Bedeutung bei der Realisierung der deutschen Entnationalisierungsziele größere Aufmerksamkeit als bisher geschenkt werden.
Der Zweite Weltkrieg und die deutsche Besetzung der Untersteiermark bedeutete auch für den kleinen Mann eine bedeutende Wende. Nicht nur, daß die neue Ideologie eine jahrhundertelang unveränderte Lebensweise zutiefst erschütterte, sie drang sogar in die intimste Sphäre des einzelnen ein, versuchte mit Gewalt, ihm ein neues Wertesystem aufzudrängen und ihn in das Leben der "neuen Gemeinschaft" einzugliedern. An Stelle des Wohls des einzelnen trat das Gemeinschaftswohl, und die Ideale des einzelnen wurden rücksichtslos den Idealen der Gemeinschaft geopfert. Der einzelne hatte nur als Bestandteil der neuen "Nation" Bedeutung. Die Eingliederung des einzelnen in die Gesellschaft sollte trotz der nationalsozialistischen Verherrlichung der Familie so schnell wie möglich vonstatten gehen - diese Aufgabe sollten auch in der Untersteiermark die massenhaft errichteten Kindergärten übernehmen, die Sorge um Erziehung für die Gemeinschaft und ihre Werte aber die nationalsozialistischen
Jugendorganisationen (HJ bzw. DJ). Der Jugendliche wird an der Erwachseneschwelle von der ORGANISATION übernommen und nach ihren Bedürfnissen geformt, um dann als Krieger, Arbeiter eingesetzt zu werden, dem Mädchen wird aber etwa die Rolle der Mutter anvertraut usw. Ein solches Programm wurde auch für die Untersteiermark als dem neuen Reichsteil ausgearbeitet. Die Rolle der allmächtigen NSDAP wurde hier von dem Steirischen Heimatbund übernommen, der sich bei der Erreichung seines wesentlichen Ziels (Hitlers Auftrag an Uiberreither) auch auf das heimische nationalsozialistisch orientierte Deutschtum stützte. Durch die Tätigkeit des Steirischen Heimatbundes war die steirischc Bevölkerung zum ersten Mal in der Geschichte einem derart umfassenden Wirken einer weltlichen Organisation ausgesetzt. Durch Drohungen unterstützte Mitgliederwerbung erzielte ein hervorragendes Resultat (95 %) bei der Eingliederung in diese politische Organisation.
Existenz und Wirkung dieser Organisation sind verhältnismäßig gut dokumentiert, denn einzelne Ortsgruppen, Kreisleitungen sowie Ämter der Bundesleitung legten sich umfangreiche Archive an, die von der rücksichtslosen Vernichtung des Archivmaterials am Kriegsende weitgehend verschont geblieben sind (laut Erklärungen von Eduard Paidasch, des Funktionärs der Kreisleitung des Steirischen Heimatbundes in Celje, wurden derartige Befehle erst am 7. 5. 1945 von der Bundesleitung in Maribor erteilt). Neben der Korrespondenz einzelner Ämter der Bundesleitung sowie der Kreis- und Ortsgruppenleitungen - es handelt sich hauptsächlich um verschiedene Rundschreiben und Anweisungen sowie Beschlüsse der Bundesleitung an Kreisleitungen und um Berichte der Ortsgruppen und Kreisleitungen an höhere Stellen - stellen eine bedeutende Quelle für die Erforschung des Heimatbundes auch zahlreiche Veröffentlichungen dar, die entweder von der Bundesleitung oder von Kreisleitungen selbst herausgegeben wurden.
Die vierjährige Tätigkeit des Steirischen Heimatbundes stellt in der slowenischen Geschichte also einen ziemlich interessanten Zeitabschnitt dar, der als Musterbeispiel für die Erforschung der Tätigkeit der von einem Regime geleiteten politischen Formationen dienen kann.
Milko Mikala
DELOVANJE PARTIZANSKIH VOJAŠKIH SODIŠČ NA CELJSKEM V LETIH 1944-1945
Začetki partizanskega sodstva na Celjskem
Partizanska vojaška sodišča so bila na Celjskem ustanovljena šele leta 1944, do takrat pa so sodno funkcijo opravljala poveljstva tistih partizanskih enot, ki so delovale na tem območju. Ta so bila pristojna, da so v kazenskih zadevah sodila ne le pripadnikom partizanskih enot ampak tudi civilnim osebam. V primerih, ko je bila storilec kaznivega dejanja civilna oseba, sta ji kazen običajno izrekla komandant in politični komisar, v primerih pa, ko so bili storilci kaznivega dejanja pripadniki partizanskih enot, je o kazni odločal zbor partizanov. Osnovni predpis, na osnovi katerega so poveljstva partizanskih enot storilcem kaznivih dejanj izrekala kazni, je bil Odlok Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev z dne 16. 9. 1941.1 Ta odlok je za vsa kazniva dejanja, ne glede na njihovo težo, predvidel samo smrtno kazen, glede postopka z osumljencem pa je določal: "Postopanje je naglo, ustno in tajno. Posebno zaslišanje krivca ni potrebno, izvede pa se, če je dana možnost brez škode za narcxlnoosvobodilno gibanje. Proti sodbi sodišča ni pritožbe. Kazen se izvrši takoj, na način in po osebah, kijih določi sodišče."
Prve smrtne obsodbe so poveljstva partizanskih enot, ki so delovale na širšem celjskem območju, izrekla že leta 1941. Tako je npr. avgasta 1941 Savinjska četa izvršila smrtno obsodbo nad Alojzem Dežnikarjem na Dobrovljah, ki naj bi izdajal pristaše narodnoosvobodilnega gibanja.2 Med usmrtitvami, ki so jih partizanske enote na Celjskem izvedle že leta 1941, je treba omeniti predvsem usmrtitev zakoncev Ivana in Štefanije Cmak iz Gomilskega ter njunega vrtnarja Ivana Bobeka. Usmrtitev je izvedel I. štajerski bataljon. Borci te enote so v noči s 25. na 26. oktober 1941 vdrli v graščino Štrosnek pri Gomilskem, tam zajeli omenjene ljudi in jih skupaj s plenom odpeljali na Dobrovlje, kjer so jih ustrelili. Iz pričevanj nekaterih borcev I. štajerskega bataljona je mogoče domnevati, da jih najprej sploh niso nameravali ustreliti, ampak da so jih z nemškimi oblastmi želeli zamenjati za nekatere komuniste, ki so bili v nemških zaporih.3 Tako npr. borec I. štajerskega bataljona Ludvik Zupane -Ivo navaja: "Čakali so nestrpno, če bo prišlo sporočilo od gestapa iz Celja, da naj Nemci zamenjajo te tri za naše talce v Starem Piskru. Če bi Nemci to storili, ne bi prišlo do likvidacije... "4 Iz tega je mogoče sklepati, da je bila odločitev o njihovi ustrelitvi sprejeta šele potem, ko Nemci zamenjave niso sprejeli in so proti I. štajerskemu bataljonu organizirali hajko.
Po pričevanju Ludvika Zupanca se je pred izvršitvijo usmrtitve "objavila ustna obsodba, vendar ne ob prisostovanju bataljona, ker se je ta že pripravljal na odhod."5
Iz primera usmrtitve Alojza Dežnikarja lahko vidimo, da so smrtne kazni civilnim osebam izrekala celo poveljstva čet. Ker poveljstvo slovenskih partizanskih čet ni sprejelo nobenih navodil za kazensko sodstvo pri partizanskih enotah, je to imelo za posledico, da je zlasti na osvobojenem ozemlju v Ljubljanski pokrajini spomladi in poleti 1942 prišlo do številnih povsem neupravičenih usmrtitev.6 Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je šele 30. 7. in 8. 8. 1942 sprejelo predpisa o sodni pristojnosti odrednih in bataljonskih štabov,7 s katerima je bila štabom čet in bataljonov odvzeta pravica izrekati smrtne obsodbe civilnim osebam. Smrtne obsodbe so odslej smeli izrekati samo štabi odredov in grup odredov. Čete in bataljoni so odslej tistega, za katerega je obstojal sum, da je storil kaznivo dejanje, smeh samo aretirati in ga zaslišati. Če se je pokazalo, da je bil sum utemeljen, so osumljenca morali takoj odpeljati v štab odreda, kjer so mu sodih; če pa seje izkazalo, da sum ni bil utemeljen, so morali osumljenca nemudoma izpustiti.
Vzpostavitev partizanskega vojaškega sodstva na območju IV. operativne cone
Prvi predpisi, s katerimi so bila v Sloveniji ustanovljena partizanska vojaška sodišča, pa so bili sprejeti šele avgusta in septembra 1943. 5. 8. 1943 je Glavni štab NOV in POS sprejel Odlok o postavitvi brigadnih in odrednih vojaških sodišč.8 Brigadna in o d red na vojaška sodišča je ustanovljal Glavni štab NOV in POS, sestavljena pa so bila iz treh članov in njihovih namestnikov ter tožilca in njegovega namestnika. Poleg rednih brigadnih in odrednih sodišč za sojenje v določenih posebnih primerih je bilo mogoče ustanoviti tudi izredna (pomnožena) brigadna in bataljonska sodišča. Istega dne, kot je bil sprejet Odlok o postavitvi brigadnih in odrednih vojaških sodišč, je oddelek za sodstvo pri Glavnem štabu NOV in POS sprejel tudi Pravilnik za organizacijo, poslovanje in postopek brigadnih in odrednih vojaških sodišč, kije bil 16. 10. 1943 delno spremenjen in dopolnjen in se je imenoval Pravilnik za organizacijo in poslovanje brigadnih vojaških sodišč (Pravilnik BOVS).9 Temu odloku sta 15. 9. 1943 sledila še Odlok o postavitvi stalnih vojaških sodišč in Odlok o postavitvi Višjega vojaškega sodišča." S prvim odlokom so bila v zaledju pri komandah področij ustanovljena stalna vojaška sodišča, ki so jih prav tako kot brigadna in odredna sodišča sestavljali trije člani in tožilec; razlika je bila v tem, da je eden izmed članov področnega vojnega sodišča moral biti po stroki pravnik. Z drugim odlokom pa je bilo kot drugostopenjsko ustanovljeno Višje vojaško sodišče, kateremu so morala sodišča pri komandah področij ter brigadna in odredna sodišča vsako sodbo, ki so jo izrekla, dostaviti v potrditev. Tudi organizacijo in poslovanje sodišč pri komandah področij ter Višjega vojaškega sodišča sta določala posebna pravilnika. Dokončno je bila ureditev vojaškega partizanskega sodstva v Sloveniji določena z Uredbo o vojaškem kazenskem sodstvu, ki jo je oddelek za sodstvo pri Glavnem štabu NOV in POS sprejel 20. 4. 1944.'1 Ta uredba je na področje vojaškega sodstva prinesla predvsem dve novosti: odpravila je Višje vojaško sodišče in namesto njega kot sodišča druge stopnje uvedla Višja vojaška sodišča pri štabih korpusov; namesto prejšnjih tožilcev je za vodenje preiskave uvedla javne tožilce, ki niso bih člani vojaških sodišč in so delovali neodvisno od njih. Poleg navedenih predpisov so poslovanje partizanskih vojaških sodišč določala
tudi še posamezna navodila, ki jih je izdal sodni oddelek pri Glavnem štabu NOV in POS.
Vojaška sodišča so izvrševala sodno kazensko oblast za vsa kazniva dejanja, ki so jih izvršili pripadniki partizanskih enot in civilne osebe. V pristojnost vojaških sodišč so spadala naslednja kazniva dejanja:
1.	Po Odloku IOOF o zaščiti slovenskega naroda (vsako sodelovanje z okupatorjem, aktiven poseg v borbo na strani okupatorja, ovaduštvo, ogleduštvo, propaganda in agitacija v korist okupatorja itd);
2.	Po Odloku IOOF o edini slovenski narodni vojski (organiziranje bele garde, plave garde, domobrancev in drugih vojaških formacij izven OF ter v nasprotju z NOV in POS);
3.	Proti narodu ali posameznikom in so presegala navadne prestopke;
4.	Vojaška kazniva dejanja, ki so presegala običajne disciplinske prestopke (samovoljna odstranitev iz vojske, dezertiranje, širjenje lažne propagande sovražnika v vojski, nepravilno opravljanje straže, neizpolnjevanje vojaških povelj, tatvina, umor itd.).
Preiskavo proti osumljencu je opravil tožilec oz. kasneje javni tožilec, ki je tudi sestavil obtožnico in jo vložil pri predsedniku sodišča. Razprava je lahko bila javna ali tajna. Obtoženec je imel pravico do branilca. Sodišča so obsojencem izrekala naslednje kazni: a) ukor, b) zaplembo premoženja , c) izgon iz bivališča, č) prisilno delo, d) težko prisilno delo, e) izgubo državljanskih pravic, f) smrtno kazen.
Na osnovi teh predpisov je tudi na širšem celjskem območju začelo naslajati partizansko sodstvo. Nastajanja in razvoja partizanskega vojaškega sodstva na celjskem območju pa ni mogoče prikazati povsem ločeno, ampak le v okviru razvoja partizanskega sodstva na območju celotne IV. operativne cone. Na tem območju, ki je poleg celotne slovenske Štajerske obsegalo še del Gorenjske in Koroške, so vojaška sodišča pri nekaterih enotah (brigadah XIV. divizije in v Šlandrovi brigadi) obstojala že v prvi polovici leta 1944, vendar je bila organizacija partizanskega vojaškega sodstva tukaj dokončno vzpostavljena šele v drugi polovici leta 1944. Prve podatke o stanju sodstva na območju IV. operativne cone imamo šele iz marca 1944. Oddelek za sodstvo pri Glavnem štabu NOV in POS je v svojem poročilu sodnemu oddelku pri Vrhovnem štabu NOV in POJ z dne 11. 3. 1944 takole opisal takratno stanje sodstva: "Organizacija vojaškega sodstva v IV. operativni zoni ni na isti višini kot dri/god. Vse brigade XIV. divizije, ki je zdaj vključena v IV. operativno zono, imajo brigadna vojaška sodišča Sicer pa nameravamo zaradi organizacije vojaških sodišč v kratkem odposlali v IV. zono sodnega inštruktorja. Zaenkrat vojaška sodišča edinic IV. operativne zone ne pošiljajo Glavnemu štabu NOV in POS, oddelku za sodstvo nikakih poročil o svojem poslovanju in tudi Višje vojaško sodišče kot sodišče II. in zadnje stopnje s tega področja ne dobiva
nikakih zadev v reševanje nedvomno zaradi stalnih vojaških operacij in težkega vojaškega položaja, ki onemogočajo redno poslovanje vojaških sodišč na tem območju.1,12
Tudi v dopisu štabu IV. operativne cone z dne 4. 4. 1944 oddelek za sodstvo pri Glavnem štabu NOV in POS glede stanja vojaškega sodstva na tem področju ugotavlja, da do takrat niso "prejeli še nikakega poročila o stanju vojaškega sodstva in o poslovanju vojaških sodišč pri ustrezajočih vojaških edinicah /brigadah, bataljonih, odredih/ v območju IV. operativne cone."{7 V istem dopisu pa oddelek za sodstvo pri Glavnem štabu NOV in POS tudi navaja, da so po njegovi vednosti "svoječasno že delovala brigadna vojaška sodišča v vseh brigadah XIV. divizije in v VI. UB "Slavka Šlandra" in je bilo v teh edinicah tudi več pravnikov, ki bi jih lahko razmestili po posameznih vojaških sodiščih in jih uporabili za sodne inštruktorje. "
Ker vzpostavljanje partizanskega sodstva na območju IV. operativne cone očitno ni potekalo dovolj hitro, je oddelek za sodstvo pri Glavnem štabu NOV in POS 4. 4. 1944 štabu IV. operativne cone priporočal: "Vsvrho čimprejšnje organizacije vojaških sodišč /v mejah možnosti/ na vašem območju, bi bilo najuspešneje in najbolje, če bi za to nalogo poverili tov. dr. Modica Helija, kije bil pred časom premeščen k vam. Tov. dr. Modic pozna ustroj in poslovanje vojaških sodišč, ker je v svoji prejšnji edinici aktivno sodeloval v vojaškem sodstvu."14 Toda naloga organiziranja vojaškega sodstva na območju IV. operativne cone ni bila poverjena dr. Heliju Modicu ampak dr. Jožetu Žabkarju, sodnemu inštruktorju pri Glavnem štabu NOV in POS in javnemu tožilcu pri vojaških sodiščih XV. divizije. 30. 5. 1944 je oddelek za sodstvo pri Glavnem štabu NOV in POS s posebno odredbo imenoval dr. Jožeta Žabkarja za sodnega referenta pri štabu IV. operativne cone.15 Kakšno je bilo stanje v sodstvu na omenjenem območju, ko je prevzel to funkcijo, dr. Žabkar opisuje takole: "Ob mojem prihodu na področje IV. operativne cone so obstajala tam le pri nekaterih operativnih enotah vojaška sodišča, pa tudi od teh niso vsa imela polnega sestava, ker so mnogi člani sodišč v hudih borbah z nemško vojsko pozimi in spomladi 1944 padli. Zato je bilo treba znova formirati vojaška sodišča pri vseh štabih operativnih enot (komand vojnih področij takrat še ni bilo). V kratkem času sem obiskal skoraj vse štabe brigad in odredov ter se z njimi dogovoril glede predlogov za imenovanje članov sodišč in javnih tožilcev. V operativnih enotah je bilo tedaj le malo pravnikov, zato so bili predlagani in kasneje imenovani za člane sodišč in za javne tožilce skoraj izključno nepravnila.
Do 6. 8. 1944 so na območju IV. operativne cone že bila ustanovljena vojaška sodišča pri naslednjih partizanskih enotah: VI. SNOUB Slavka Šlandra, XI. SNOB M. Zidanška, I. SNOUB T. Tomšiča, Kamniško-zasavskem odredu in pri zaščitnem bataljonu štaba IV. operativne cone.17 Pri ostalih enotah, ki so delovale na območju IV. operativne cone, to je pri II. SNOUB Ljube Šercerja, XIII. SNOB M. Bračiča, Pohorskem odredu, Kozjanskem odredu in pri Grupi Koroških odredov, do takrat vojaška sodišča še niso bila ustanovljena.18 Sodni odsek pri štabu IV. operativne cone je 6. 8. 1944 poročal oddelku za sodstvo pri Glavnem štabu NOV in POS, da bi "razen pri Kozjanskem odredu in Zapadno-Koroškem odredu bila sodišča ustanovljena pri vseh ostalih edinicah, toda so to preprečile akcije koncem prejšnjega meseca in v začetku tega
meseca. "19 Razen navedenih vojaških sodišč, ki so delovala pri posameznih brigadah in odredih, je bilo na območju IV. operativne cone konec julija 1944 ustanovljeno tudi področno vojaško sodišče pri komandi moravškega področja.
Glede samega poslovanja omenjenih sodišč pa zgoraj navedeno poročilo sodnega odseka pri štabu IV. operativne cone z dne 6. 8. 1944 ugotavlja: "Vbistvu poslujejo sodišča pravilno. Na vse napake, kijih sodišča narede pri svojem poslovanju, takoj sodišča opomnimo./.../ Pripominjamo, da nam zelo primanjkuje kadra, ki bi ga zaposlili pri sodstvu. Če so v sestavi sodišča samo taki člani, ki vrše poleg sodne funkcije tudi kako drugo, se ne vrši sodno poslovanje tako, kot bi bilo treba. Zato bi bilo nujno potrebno, da bi vsaj en član sodišča ali v. d. javnega tožilca ne vršil nobene druge funkcije kakor sodne. Le tako bi se hitro, dobro oziroma pravilno poslovalo."'
V obdobju od 16. 8. do 18. 9. 1944 so posamezna vojaška sodišča na območju IV. operativne cone obravnavala naslednje število kazenskih zadev in izrekla obsojencem naslednje kazni:"1
Vojaško sodišče II. SNOUB Ljube Šercerja je obravnavalo 2 primera. Enemu obsojencu je zaradi izmikanja vojaški službi izreklo smrtno kazen, drugega pa je zaradi "surovega nastopa napram civilom in nemarnega vršenja stražarske službe" obsodilo na težko prisilno delo po osvoboditvi.
Vojaško sodišče VI. SNOUB Slavka Šlandra je obravnavalo 6 primerov. Kar v petih primerih je šlo za dezerterstvo oziroma za poskus pobega, v enem primeru pa za tatvino. Dvema obsojencema je sodišče izreklo smrtno kazen, štirim obsojencem pa ukor in prisilno delo po osvoboditvi.
Vojaško sodišče XI. SNOB Miloša Zidanška je obravnavalo samo 3 primere. Enemu obsojencu je sodišče "zaradi dezertacije in izdajstva važnih dejstev in ker je vodil sovražnike proti položajem NOV in POS" izreklo smrtno kazen, dvema obsojencema pa ukor in prisilno delo po osvoboditvi, in sicer enemu zaradi samovoljne zapustitve enote, drugemu pa zaradi prekoračitve bolezenskega dopusta.
Vojaško sodišče pri Kamniško-zasavskem odredu je v tem času od vseh sodišč na območju IV. operativne cone obravnavalo največ primerov, in sicer kar 14. Smrtno kazen je izreklo samo enemu obsojencu, in to "zaradi sodelovanja z okupatorjem, izdajstva, ovaduštva in ogleduštva. " Enega obtoženca je sodišče v celoti oprostilo vsake krivde, ostalih 12 pa je obsodilo na razne druge kazni: ukor, prisilno delo, težko prisilno delo in zaplembo premoženja. Obsojeni so bili zaradi različnih kaznivih dejanj; tatvine, rekvizicije brez dovoljenja, agitacije in propagande v korist okupatorja, odtegovanja vojaški službi itd.
Področno vojaško sodišče pri komandi moravškega vojnega področja je obravnavalo 6 primerov. Proti štirim obdolžencem je bil kazenski postopek zaradi neutemeljene ovadbe oziroma pomanjkanja dokazov ustavljen. Obsojena sta bila samo dva
obtoženca, in sicer oba zaradi agitacije in propagande v korist okupatorja. Enemu je sodišče izreklo zaplembo premoženja in izgon iz bivališča, drugemu pa izgon iz bivališča in odvzem državljanskih pravic.
Reorganizacija partizanskega sodstva na območju IV. operativne cone jeseni 1944
Ko je s 1. 9. 1944 tudi v Sloveniji stopila v veljavo Uredba o vojaških sodiščih, ki jo je Vrhovni štab NOV in POJ sprejel 24. 5. 1944, je tudi na območju IV. operativne cone prišlo do sprememb v organizaciji partizanskega sodstva. Uredba o vojaških sodiščih (dalje U VS) je uvedla nova vojaška sodišča, in sicer višje vojaško sodišče pri glavnem štabu, vojaška sodišča pri štabu korpusa, vojaško sodišče pri korpusni oblasti ter vojaška sodišča pri štabih divizij. UVS je tako odpravila prvostopenjska vojaška sodišča pri štabih brigad in odredov, ki so do tedaj delovala v Sloveniji. Le izjemoma je UVS dopuščala, da je lahko vojaško sodišče korpusa formiralo sodne senate tudi pri posameznih brigadah in to samo v primeru, če so te imele samostojno nalogo in so bile oddaljene od divizije, v nobenem primeru pa UVS ni dopuščala ustanavljanja sodnih senatov pri odredih. Kljub temu pa je oddelek za sodstvo pri Glavnem štabu NOV in POS v Navodilih št. 6 k Uredbi o vojaških sodiščih, ki jih je sprejel 9. 8. 1944, določil, "naj vojaška sodišča korpusov predlagajo ustanovitev senatov izjemoma prigoedinih odredih, kadar in dokler bi bilo redno izvrševanje sodstva brez tega nemogoče. "
Oddelek za sodstvo pri Glavnem štabu NOV in POS je prevod Uredbe o vojaških sodiščih poslal sodnemu odseku pri štabu IV. operativne cone že 25. 7. 1944, od njega zahteval, da se z njo seznani in da v skladu z določili te uredbe pripravi načrt za reorganizacijo sodstva na tem območju." Ker UVS ni predvidela vojaških sodišč con, je oddelek za sodstvo pri Glavnem štabu NOV in POS sporočil Vrhovnemu štabu NOV in POJ "namero, da se ustanovi začasno vojaško sodišče IV. operativne zone z analogno kompetenco, kakor vojaško sodišče korpusa in korpusne vojne oblasti skupaj. "24 V novi organizaciji vojaškega sodstva na območju IV. operativne cone je bilo predvideno, da prvostopenjsko sodišče formira vojaško sodišče cone, ki bo imelo naslednje senate: senat pi i štabu IV. operativne cone, senat pri štabu XIV. divizije, senat pri komandi vsakega vojnega področja in po potrebi tudi pri posameznih brigadah.25 Sodni odsek pri conskem štabu je bil mnenja, da bi bolj kot senate pri brigadah na območju cone potrebovali senate pri nekaterih odredih. Po njegovem mnenju bi "nujno in neobhodno potrebno bilo, da se ustanovi senat pri Kozjanskem (xiredu ter pri Kokrški Grupi odredov ali pri enem odredu te grupe."26 Za ustanovitev senata pri Kozjanskem odredu je sodni odsek pri štabu IV. operativne cone navajal sledeče razloge: "Kozjanski odred kontrolira ozemlje v trikotniku med Savo in Sodo ter se v glavnem zadržuje v okolici Kozjega. Na to ozemlje ne pride nobena druga edinica t. j. brigada, še manj pa divizija. Najbližje brigade so od odreda oddaljene od šest do deset dni, tako da bi bilo zelo težavno dovesti osumljence iz odreda v najbližnji senat zaradi prevelike razdalje." S primerom Kozjanskega odreda je sodni odsek pri štabu cone dokazoval potrebo, da bi ustanovili senate tudi pri nekaterih odredih.
Po reorganizaciji vojaškega sodstva na osnovi UVS so že septembra 1944 na območju IV. operativne cone večino brigadnih in odrednih vojaških sodišč ukinili. Le nekatera sodišča, npr. sodišče pri Lackovem (bivšem Pohorskem) odredu in sodišče pri II. SNOUB Ljube Šercerja, so delovala še do novembra 1944, ker so zaradi oddaljenosti šele takrat prejela navodila o ukinitvi.
Septembra 1944 sta bili na omenjenem conskem območju ustanovljeni dve vojaški sodišči: Vojaško sodišče IV. operativne cone NOV in POS in Vojaško sodišče vojne oblasti IV. operativne cone NOV in POS. Obe sodišči sta do 31. 10. 1944 ustanovili sodne senate pri:"7
-	štabu IV. operativne cone NOV in POS;
-	vojni oblasti IV. operativne rane NOV in POS;
-	štabu XIV. divizije;
-	štabu XI. SNOB Miloša Zidanška;
-	komandi Zgornjesavinjskega vojnega področja;
-	komandi Kamniško-zasavskega vojnega področja;
-	komandi Kozjanskega vojnega področja.
Poleg senatov pri zgoraj navedenih komandah vojnih področij so v prvi polovici novembra 1944 začeli ustanavljati še senat pri komandi pohorskega vojnega področja.
Ali so bili sodni senati ustanovljeni tudi pri štabih vseh ostalih brigad in odredov, ki so delovali na področju IV. operativne cone, ni mogoče ugotoviti - verjetno niso bili. Enote, pri katerih sodni senati niso bili ustanovljeni, so obravnavanje kazenskih zadev prepuščale senatom pri komandah vojnih področij ali pa senatom pri štabih drugih enot. Tako npr. senat ni bil ustanovljen pri štabu Šlandrove brigade in je za to brigado sodno funkcijo opravljal sodni senat pri štabu Zidanškove brigade.
Obstojajo pa podatki, da sta bila ustanovljena senata tudi pri štabih Kozjanskega in Kokrškega odreda, vendar pa je bil senat pri štabu Kozjanskega odreda že 14. oktobra 1944 ukinjen, njegovo vlogo pa je v celoti prevzel senat pri komandi kozjanskega vojnega področja.
Sodni senati na območju IV. operativne cone so samo v oktobru 1944 obravnavali 132 primerov z naslednjimi rezultati:28
I. Postopek seje zaključil:
1.	Z obsodbo v 55 primerih;
2.	Z oprostitvijo obtožbe v 2 primerih;
3.	S prekinitvijo v 24 primerih;
4.	Z odstopom discipl. organom v 6 primerih;
5.	Z odstopom Ozni v 1 primeru.
II. Postopek še poteka (za 44 kazenskih primerov). IILIzrečene kazni:
1.	Strogi ukor v 3 primerih;
2.	Imovinska kazen v 2 primerih;
3.	Prisilno delo v 14 primerih;
4.	Prisilno delo pogojno v 4 primerih;
5.	Težko prisilno delo v 4 primerih;
6.	Smrtna kazen v 19 primerih;
7.	Disciplinska kazen v 3 primerih.
IV. Vrsta kaznivih dejanj:
1.	Ovaduštvo v 4 primerih;
2.	Ovaduštvo in ogleduštvo v 13 primerih;
3.	Agitacija in ogleduštvo v 2 primerih;
4.	Pomoč okupatorju v 5 primerih;
5.	Dezerterstvo v 17 primerih;
6.	Dezerterstvo, ovaduštvo in pomoč okupatorju v 1 primeru;
7.	Sodelovanje z okupatorjem v 7 primerih;
8.	Grožnja z ovaduštvom v 1 primeru;
9.	Tatvina v 4 primerih;
10.	Nasilstvo in nediscipliniranost v 2 primerih;
11.	Umor v 1 primeru.
Največ primerov kaznivih dejanj je obravnaval senat pri komandi Zgornjesavinjskega vojnega področja, njemu pa sta sledila senat pri komandi Kozjanskega in senat pri komandi Kamniško-zasavskega vojnega področja.29 Tako je npr. senat pri komandi Zgornjesavinjskega vojnega področja oktobra 1944 obravnaval 65 primerov in izrekel 26 sodb (v 12 primerih je izrekel smrtno kazen, v 13 prisilno delo in v enem primeru strogi ukor).3< Kot smo videli, so senati Vojaškega sodišča IV. operativne cone in Vojaškega sodišča vojne oblasti IV. operativne cone izrekali dejansko vse kazni, ki so bile predvidene z UVS, med njimi tudi prisilno in težko prisilno delo, neredko pa tudi smrtno kazen. Obsojenci, ki so bili obsojeni na prisilno in težko prisilno delo, so kazen prestajali v posebni kazenski četi. Takšna kazenska četa je bila do 11. 11. 1944 ustanovljena samo na teritoriju Kozjanskega vojnega področja, medtem ko so z ostalih vojnih področij IV. operativne cone takšne obsojence pošiljali na Dolenjsko. Predvideno pa je bilo, da se kazenske čete ustanovijo tudi tukaj."1
Iz ohranjenih sodb in nekaterih poročil Vojaškega sodišča IV. operativne cone je razvidno, da so posamezni senati izrekli zelo veliko število smrtnih kazni. Pri tem je prednjačil zlasti senat pri komandi Zgornjesavinjskega vojnega področja, kije samo oktobra 1944 izrekel to najtežjo obliko kazni kar v 12 primerih. Med tistimi, ki jih je ta senat obsodil na smrt, so bili tudi mladoletniki: Jože Smrečnik iz Spodnjih Gorč, Pavel Jelen iz Braslovč in Angela Meh iz Slatin pri Smartnem ob Paki. Prva dva sta bila stara 17 oz. 16, Angela Meh pa komaj 15 let.32 Iz sodnega spisa Angele Meh je razvidno, da ji je zaradi mladoletnosti Višje sodišče pri Glavnem štabu NOV in POS smrtno kazen spremenilo v pet let težkega prisilnega dela.33 Kljub takšni odločitvi Višjega vojaškega sodišča je Angelo Meh v prvih dneh po končani vojni usmrtil neki pripadnik KNOJ-a. Ali je Višje sodišče smrtno kazen spremenilo v kakšno drugo kazen tudi mladoletnima Pavlu Jelenu in Jožetu Smrečniku, ni mogoče ugotoviti.
Čeprav je 29. člen UVS določal, da smrtne kazni pred potrditvijo Višjega sodišča ni dovoljeno izvršiti, je sodni senat pri komandi Zgornjesavinjskega vojnega področja vsaj v enem primeru dal ukaz, naj se smrtna kazen nad štirimi na smrt obsojenimi izvrši takoj, ne da bi se čakalo, kako bo odločilo Višje sodišče. Ti obsojenci so bili: Ivan Scheer iz Mozirja, Frančiška Lešnik iz Mozirja, Antonija Rezar iz Črne in Franc Krulej iz Kaplje vasi." Takšno odločitev je Vojaško sodišče IV. operativne cone senatu Višjega sodišča pri Glavnem štabu NOV in POS v dopisu dne 7. 10. 1944 utemeljilo z naslednjimi razlogi: "Komanda področja (mišljena je komanda Zgornjesavinjskega vojnega področja, op. M. M.) se je nahajala na položaju v neposredni bližini sovražnih edinic in je bila prisiljena položaj menjati, ker ne razpolaga z zadostno zaščito, taista je pa slabo oborožena, kar je sodišču znano, in ker se v bližini niso nahajale druge edinice naše vojske. Povsem zanesljivo zavarovanje obsojencev napokretu bi bilo težko izvedljivo. Razen tega so dejanja, radi katerih so bili obtoženi Ser Ivan, Rezar Antonija, Kndej Franc in Lešnik Frančiška obsojeni na smrt, tako težke narave, da smo bili prepričani, da bi tudi senat Višjega sodišča potrdil prvostopno sodno odločbo."35
Razlog, da so nekatera vojaška sodišča na območju IV. operativne cone smrtno kazen nad obsojenci izvršila, še preden jo je potrdilo Višje sodišče, je bil verjetno tudi v tem, da je nekaterim obsojencem v času, ko so v zaporu čakali na odločitev Višjega sodišča, uspelo pobegniti. Tako je npr. senat pri komandi Zgornjesavinjskega vojnega področja 8. 11. 1944 predsedniku vojaškega sodišča IV. operativne cone poročal: "Vnoči od 6. na 7. novembra so pobegnili iz tukajšnjih zaporov sledeči obsojenci, oziroma preiskovanci: Hramec Franc, obsojen na smrt; Ježovnik Ivan, obsojen na smrt; Gronda Danilo, v preiskavi radi vohunstva in Kaker Anton, v preiskavi radi dezerterstva, ropov in vlomov. "36
Velika večina tistih, ki so bili obsojeni pred vojaškimi sodišči na območju IV. operativne cone, je bila civilistov, precej pa je bilo tudi borcev partizanskih enot. Medtem ko so sodišča civilnim osebam sodila predvsem zaradi ovaduštva, so borcem sodila v glavnem zaradi dezerterstva, le v nekaterih primerih pa tudi zaradi ropanja imovine ali umora. Vojaška sodišča na območju IV. operativne cone so bila izredno stroga ne le do civilistov ampak tudi do borcev, o čemer priča precej primerov smrtne kazni. Tako je npr. senat pri Kozjanskem odredu 4. 10. 1944 izrekel smrtno obsodbo
komandirju kurirske postaje Kozjanskega odreda Martinu Molanu "zaradi kaznivih dejanj odvzema življenja, ogrožanja življenja in imovine ljudi in surovega ravnanja z ljudstvom."?7 Iz sodbe je razvidno, da je Molan v Rudnici ustrelil partizana Franca Tepeža, ker ga je ta opozoril, naj ne prireja veselice, saj hi bili zaradi bližine Nemcev ogroženi prebivalci Rudnice. Višje sodišče pri Glavnem štabu NOV in POS je sodbo 18. 10. 1944 v celoti potrdilo, kar pomeni, da je bila smrtna obsodba nad Molanom tudi izvršena.
Pred senatom pri komandi Zgornjesavinjskega vojnega področja sta bila npr. oktobra oz. novembra 1944 obsojena na smrt dva borca, in sicer eden zaradi kraje raznih premičnin in vojaške opreme, drugi pa zaradi dezerterstva, ropanja premoženja pri kmetih in nasilnega nastopanja proti ljudem."'8
Med osebami, ki so bile obsojene pred vojaškimi sodišči na območju IV. operativne cone, so bili tudi pripadniki nemških okupacijskih oblasti. Eden takšnih je bil npr. mozirski župan Franc Roeger. Sodni proces proti njemu je bil 21. 9. 1944 pred senatom pri štabu IV. operativne cone. Sodišče ga je obsodilo na smrt z ustrelitvijo, na izgubo častnih državljanskih pravic in na zaplembo premoženja. Sodbo je 5. 10. 1944 potrdilo tudi Višje vojaško sodišče pri Glavnem štabu NOV in POS. Spremenilo jo je le v toliko, da je usmrtitev z ustrelitvijo spremenilo v smrtno kazen z obešenjem. '
Zgoraj navedena partizanska vojaška sodišča so delovala do ukinitve v juniju 1945, vendar o njihovem delovanju za obdobje od januarja do maja 1945 ni ohranjenih poročil.
Izvensodne usmrtitve - likvidacije
Čeprav je bilo leta 1944 na območju IV. operativne cone vzpostavljeno partizansko sodstvo, je v letih 1944-1945 prišlo do številnih usmrtitev, ne da bi bili usmrčeni prej obsojeni pred pristojnimi sodišči. Za te izvensodne usmrtitve se v dokumentih običajno uporablja izraz "likvidacija". Koliko je bilo vseh takšnih likvidacij na območju celotne cone, je težko oceniti, ker se je o njih ohranilo le malo pisnih virov. Za širše celjsko območje je na osnovi pisnih virov mogoče dokazati preko 100 takšnih izvensodnih usmrtitev. Da tovrstne usmrtitve na Celjskem niso bile tako redek pojav, dokazuje dejstvo, da je bilo npr. samo na območju Solčave brez vsakega predhodnega sodnega postopka v letih 1943-1945 usmrčenih 12 oseb.
Izvensodne usmrtitve so izvajali predvsem pripadniki Varnostnoobveščevalne službe (VOS) OF, pripadniki Vojske državne varnosti (VDV) oz. Narodne obrambe (NO), pripadniki Oddelka za zaščito naroda (OZNA) in terenci. Vsekakor so bile že v osnovi v nasprotju s predpisi in so pomenile grobo kršitev partizanskega sodstva. Čeprav ugotavljamo, da je vzpostavitev partizanskega sodstva na območju IV. operativne cone pomenila velik napredek pri zagotavljanju pravnega varstva prebivalstva, je treba tudi ugotoviti, da so izvensodne usmrtitve pomenile uvajanje brezpravja, ko so posamezniki lahko samovoljno odločali o življenju in smrti ljudi.
Problem izvensodnih usmrtitev ni bil značilen samo za celjsko območje oz. za območje IV. operativne cone, ampak tudi za ves ostali slovenski prostor. V poročilu o pregledu poslovanja področnih sodišč v Novem mestu, Ribnici in Črnomlju z dne 15. 12. 1943 naletimo tudi na ugotovitev, "da med ljudmi silno neugodno vplivajo lik\>idacije s strani VOS brez sodne preiskave ter temu sledečega scxlnega postopanja. "4I) Avtor tega poročila se tudi pritožuje, kako je moral poslušati očitke, "d<7 tiste svoje politične nasprotnike, katerim ne moremo ničesar dokazati "pospravimo", kar lepo na tihem brez preiskave in s pavšalno obdolžitvijo, da so bili veleizdajalci."41 Na probleme izvensodnih likvidacij so opozarjali tudi nekateri sekretarji vojaških sodišč na konferenci 18. 1. 1945.42 Sekretar senata pri štabu XV. divizije je na tej konferenci npr. poročal, "da hočejo komandanti vzdrževati red neglede na sodišča osumljence, za katere po svojem mnenju smatrajo, da jih je treba likvidirati, samovoljno streljajo in nato ßngirajo, da je na begu ustreljen." Tudi za štab XII. brigade je bilo na tej konferenci povedano, daje "obsodil na smrt in tudi likvidacijo izvršil brez sodelovanja sodišča." Na omenjeni konferenci so nekateri sekretarji vojaških sodišč opozarjali tudi na samovoljne postopke pripadnikov Ozne in zanje ugotavljali, da so do vojaških sodišč "nedostopni in domišljavi." Nedvomno je tudi na območju IV. operativne cone imela pri izvajanju likvidacij posebno velik delež ravno Ozna. To je bilo povezano z vlogo, ki jo je imela v preiskovalnem postopku proti osumljencem. Sodni oddelek pri Glavnem štabu NOV in POS je 4. 11. 1944 Vojaškemu sodišču IV. operativne cone poslal okrožnico, v kateri ga je med drugim opozarjal: "V slučaju, da je iz prijave razviden sum političnega kaznivega dejanja oziroma političnega ozadja dejanja /špijonaže, sabotaže itd.I, morajo prijavo sodišča nemudoma odstopiti pristojnemu organu Ozne ter ne smejo iz lastnega /brez predhodnega sporazuma z Ozno/ ničesar ukrepati, dokler ne odstopi Ozna zadeve sodišču."^ Iz poročil Ozne pa je razvidno, da le-ta osumljencev po opravljenem zaslišanju običajno sploh ni izročala sodiščem, ampak jih je enostavno likvidirala. Tako npr. poročilo pripadnika Ozne iz aprila 1945 navaja kar 9 oseb z območja IV. operativne rane, ki so jih pripadniki Ozne po zaslišanju likvidirali.44 Med tistimi, kije bil po opravljenem zaslišanju likvidiran, ne da bi bil prej sojen pred sodiščem, je bil npr. tudi Alojz Štahel, mizar iz Ločice pri Polzeli. Njega je aprila 1945 partizanska patrulja aretirala v Št. Andražu pri Polzeli. O nadaljnjem postopanju z aretiranim Alojzom Štahlom pripadnik kontraobveščevalne službe V. operativne cone poroča:45"Č/w je našapatrola odpeljala dotičnega tovariša, so se pojavili naši stari in zanesljivi civilisti, in zagotavljali patroli, da je omenjeni človek gestapovec in da stalno izdaja naše položaje. Patrola je omenjenega pripeljala v naš kontuman in ga dala pod stražo. Obveščevalni center našega štaba meje izvesti! o tej zadevi. Začel sem ga takoj zasliševati, nato pa sem ga likvidiral. "
Precej likvidacij na Celjskem so izvedle skupine terencev in skrivačev; nekaj več podatkov imamo o delovanju dveh takšnih skupin. Ena je v letih 1944-1945 delovala na območju Spodnjih in Zgornjih Scic ter Ponkvice (vasi na območju med Grobelnim, Ponikvo in Šentvidom pri Grobelnem). To skupino so sestavljali: F. K. iz Stopč pri Grobelnem, F. S. iz Sp. Selc pri Ponikvi, F. S. iz Sp. Selc pri Grobelnem in S. B. Zaradi likvidacije nekega aktivista in več drugih oseb ter zaradi ropanja premoženja pri kmetih so bili po vojni postavljeni pred vojaško sodišče divizije KNOJ v Ljubljani.4'' Ker sodba, ki jim jo je izreklo vojaško sodišče, ni dostopna, se je pri ugotavljanju
likvidacij, ki so jih izvedli zgoraj omenjeni, mogoče nasloniti le na ustne vire. Na osnovi pričevanj nekaterih domačinov je mogoče ugotoviti, da so pripadniki te skupine likvidirali kovača Leopolda Wirtha iz Sp. Selc pri Grobelnem, poštarja Ivana Dečmana iz Završ pri Grobelnem, Ivano Mejavšek iz Sloma pri Ponikvi (tam je služila, doma pa je bila iz Kostrivnice pri Rog. Slatini) in več ujetih nemških vojakov.
Nekaj več podatkov imamo tudi o nekaterih likvidacijah, ki so jih izvedli terenci na območju med Pristavo pri Mestinju, Sv. Petrom na Medvedjem selu (sedanji Kris-tanvrh) in Rogaško Slatino. Ti terenci so bili : F. I. iz Topol, L. Č. iz Velikih Roden ter J. in S. T. iz Sv. Petra na Medvedjem selu. Razen domačina Antona Čakša iz Cest pri Rogaški Slatini je bil njihova žrtev tudi član posadke sestreljenega zavezniškega letala, ki je pozimi 1944/45 s padalom odskočil nekje nad Dolom pri Pristavi. Tu je dobil zvezo z zgoraj navedenimi terenci, ki so ga peljali h Gašperju Černošatu v Gaberce, da se je z njim pogovoril (znal je angleško, ker je bil nekaj časa v Ameriki). Med potjo od Cernošata pa so ga na samotnem kraju ubili. Po pripovedovanju domačinov so to storili zato, da so se polastili stvari, ki jih je imel pri sebi. Pripadniki te skupine so tudi posilili dekle Rozalijo Verk iz Kačjega dola, ki si je zaradi tega sama vzela življenje.
Večina likvidiranih je bila civilistov, v posameznih primerih pa so bile žrtve tudi ujeti pripadniki nemških vojaških enot in celo borci partizanskih enot. Med likvidiranimi so bili celo mlajši otroci - za celjsko območje imamo podatke o dveh takih primerih. Prvi se je zgodil v Solčavi v Zgornji Savinjski dolini, ko je neki terenec 23. 7. 1943 na hišnem pragu ustrelil Marijo Fedran in njenega osemmesečnega sina Milana, ki ga je držala v naročju.47 Po pripovedovanju Jožeta Fedrana, sina ubite Marije Fedran, naj bi bil razlog za usmrtitev njegove matere to, da je prala perilo pripadnikom vermanšafta, v kar pa je bila prisiljena, glede na to, daje bilo pri hiši sedem majhnih otrok, ona pa razen zaslužka drugih sredstev za preživljanje družine ni imela. Iz neznanega razloga so terenci februarja 1944 ubili še njenega moža Franca Fedrana, tako da je preostalih šest otrok ostalo brez obeh staršev.
Drugi znani primer, ko je bil žrtev likvidatorjev mlajši otrok, seje na Celjskem zgodil v Št. Ilju pri Dramljah. Terenci so najprej 3. 11. 1944 likvidirali Jožeta Urbančka, nato pa 12. 12. 1944 še njegovo ženo Heleno in njuno komaj trinajstletno hčer Karolino. Likvidacije naj bi izvršila terenca I. L. in J. Z.48
Na podatek o likvidaciji mlajšega otroka naletimo tudi v poročilu pripadnika Ozne iz aprila 1945, ki se nanaša na ljutomersko okrožje.49 Iz navedenega poročila je razvidno, da je pomočnik pooblaščenca Ozne za okrožje Ljutomer likvidiral komaj 12-letnega sina nekega gestapovca Križanca. Okoliščine, v katerih je prišlo do te likvidacije, pa oznovec v svojem poročilu takole opisuje: "Tov. Štefka, članica OBKOM za Štajersko, je napravila svojo zaščitno akcijo, pri kateri je zajela Križanca in njegovega 12 letnega sina. Akcijo je napravila zato, ker je gestapo ujel njeno sestro Dano, ki je bila naš organ in se hotela na ta način maščevati. Gestapovec Križanec pa jo je pregovoril, da bo posredoval pri gestapu v Ptuju, da sestro izpustijo. Temu je Štefka nasedla in ga izpustila. Gestapo
temu ni nasedel, nego je za talce za ugrabljenega Križancovega sina postrelil 20 ljudi. Kasneje so naši organi Križancovega sina lik\'idirali."
Do likvidacij ujetih pripadnikov nemških oboroženih sil je na Celjskem v večjem številu prišlo poleti 1944, ko so enote IV. operativne cone izvajale operacije za osvoboditev Zgornje Savinjske doline. Tako so npr. borci VI. SNOUB Slavka Šlandra ob zavzetju okupatorjeve postojanke v Ljubnem zajeli 28 pripadnikov t. i. Forstschutza, gestapovca Gitnerja, župana občine Ljubno ter 10 članov skupine raztrgancev (t.i. Revsova skupina). Vsi ti so bili po zaslišanju predani bataljonu VDV in ustreljeni."0 Kakšno je bilo sicer postopanje z vojnimi ujetniki, ki so bili zajeti v operacijah za osvoboditev Zgornje Savinjske doline poleti 1944, zvemo iz poročila, ki ga je štab IV. operativne cone NOV in POS dne 6. 8. 1944 poslal Glavnemu štabu NOV in POS. V navedenem poročilu se glede postopanja z ujetniki navaja: "Vsi ujeti vermani so prostovoljno stopili v naše vrste. Razporejeni so po naših edinicah. Nekaj ujetih sovražnikov nemške narodnosti smo poslali na Dolenjsko, nekaj jih je ostalo v naših edinicah. Ostale smo na njihovo željo po predhodnem pogajanju izpustili. Ker so se Nemci v Ljubnem borili do zadnjega in se predali, ko so bili tako rekoč že podsun, smo vse streljali. VLučah so na naš pismeni poziv, da se predajo, ker se bo z njimi sicer isto zgodilo, kakor v Ljubnem, bili pripravljeni predati se s pogojem, da jih pustimo brez orožja v Celje. Zato smo pustili vse razen treh in to komandanta vermanov, šturmfirerja Puklna iz Celja- Slovenca in orožnika Lazova /Rus/. Ti so bili lik\'idirani, ker smo dobili podatke od civilov, vermanov, ki so se predali in samih nemških žandarjev, da so bili zagrizeni in delali svinjarije. Nemce iz Luč, ki so se predali, pustivšijim obleko, je naša četa peljala v Gornji grad radi tega, da bi oni vplivali in pozivali posadko v Gornjem gradu, ki do takrat še ni padla, na predajo. Po padcu Gornjega gradu smo jih s spremst\'om poslali do Nazarjev, mimo katerih so korakali z belo zastavo in jih je nemška posadka v Nazarjih začudeno gledala in jih pustila naprej proti Mozirju. To smo pustili zaradi tega, da vnesejo demoralizacijo med ostalo nemško vojsko na Štajerskem ter pobijali nemško propagando, da partizani vse pobijejo. V Gornjem gradu smo isto postopali kot v Lučah. Zadržali in likvidirali smo gornjegrajskega župana, ki je bil znan terorist nad našim ljudstvom in Slovenca-gestapovca, desno roko tega župana. Mislimo, da je bil naš postopek pravilen. V Ljubnem smo postrelili vse do zadnjega, v Lučah in v Gornjem gradu smo na njihov pismen dopis, da se predajo pod pogojem, daJih izpustimo domov, vse izpustili, razen takih, ki so imeli grehe nad našim narodom..."
Ker za večino likvidiranih nimamo podatkov, kakšno kaznivo dejanje naj bi štorih, tudi ni mogoče ugotavljati njihove dejanske krivde. Domnevamo lahko, da je verjetno pri nekaterih likvidiranih določena krivda obstajala, vendar pa je mogoče tudi domnevati, da so bili vsaj v nekaterih primerih žrtve likvidacij tudi takšni, ki niso bili ničesar krivi. Iz redkih ohranjenih dokumentov, ki se nanašajo na likvidacije, je mogoče sklepati, da je večina likvidiranih bila osumljena izdajanja partizanov oziroma pristašev narodnoosvobodilnega gibanja okupatorju. Vendar se postavlja vprašanje, zakaj niso bih, če je bila njihova krivda dokazana, postavljeni pred sodišča, ki so bila edina pristojna izreči smrtno kazen. Kaj je lahko bil že razlog za likvidacijo, vidimo iz primera likvidacije Marije Weiss iz Spodnjih Kraš v Zg. Savinjski dolini. Njo in njenega brata
Ferdinanda so pripadniki VDV 27. maja 1944 ustrelili na Dohrovljah. Iz ohranjene dokumentacije obveščevalne službe IV. operativne cone je razvidno, daje bila Marija Weiss likvidirana samo zato, ker naj bi dejala, "naj na njeno odgovornost vzamejo padlemu partizanu slovensko zastavo, s katero je bil okrašen."' ~ Vsekakor bi težko trdili, da je kaznivo dejanje, ki naj bi ga storila Marija Weiss, imelo takšno težo, da bi jo bilo potrebno usmrtiti. V zvezi z usmrtitvijo Marije in Ferdinanda Weiss naj navedemo še pričevanje njune sestre Antonije Jeraj iz Nizke pri Rečici, ki pravi, da je tisti, ki je njeno sestro in brata likvidiral, po vojni njej in njeni materi izrazil obžalovanje, ker ju je ustrelil in jima je tudi pokazal njun grob na Dohrovljah.
Nedvomno je pri posameznih likvidacijah šlo tudi za osebno maščevanje oz. za poravnavanje starih računov. Na takšno ozadje nekaterih likvidacij opozarja politično poročilo pripadnika Ozne z dne 2. 12. 1944, ki se nanaša na območje Ptuja, Slovenskih goric, Prekmurja in Koroške, v katerem med drugim ugotavlja: "Po teh okrožjih najdeš veliko ljudi, kateri so polni osebnega sovraštva in se hočejo sedaj maščevan nad posameznimi ljudmi, zlasti nad ljudmi, pri katerih so bili do nedavna v službah. Ti ljudje mislijo, da je sedaj čas, da lahko likvidirajo bogatejše ljudi in sinjih premoženje prilastijo."53
Do likvidacij zaradi poravnavanja osebnih računov je prihajalo celo v partizanskih enotah. En tak primer likvidacije, ki seje zgodil v XIII. SNOB, pripadnik Ozne v svojem poročilu dne 24. 10. 1944 takole opisuje: "Prav tako se je zgodilo, da je sekretar Dravograjskega okrožja potegnil iz XIII. SNOB nekega tovariša, kije bilo za njega javljeno, da je nezanesljiv z namenom, da bo šel na teren. To je bil samo izgovor, da dotični tovariš tega ne bi sumil. Komandant brigade je tega tovariša razorožil in ga prepustil sekretarju Gašperiču, ki ga je po kasnejših ugotovitvah pustil likvidirati in to kljub temu, da je on to vedel, da tega ne sme storiti in, da to ni njegovo delo. Sekretar je imel z njim neke stare račune in izgleda, da je to napravil iz osebne mržnje, ali pa iz kakih posebnih razlogov."54
Eden tistih, ki je bil verjetno likvidiran brez vsakega pravega razloga, je bil npr. Ivan Rop, posestnik in organist iz Luč v Zgornji Savinjski dolini. Imenovani je bil likvidiran novembra 1944 (po nekaterih podatkih pa novembra 1943). Da je šlo v tem primeru za likvidacijo brez pravega razloga, dokazuje dopis, ki ga je Krajevni narodni odbor Luče 27. 11. 1945 poslal Okrajnemu narodnemu odboru Gornji Grad. V njem se navaja: "Podpisani krajevni odbor v Lučah izjavlja, da je bil Rop Ivan, posestnik v Lučah, ustreljen od narodno osvobodilne vojske dne 4. novembra 1943. Imenovani je bil poštenjak in zaveden Slovenec. To dokazuje smrt njegovega sina Ivana, kateri je padel kot partizanska žrtev od okupatorjeve roke. Njegovega sina Ivana ml. je okupator zaprl 3 tedne, mučil, nakar ga je ustrelil. Sinova smrt je dovolj jasen dokaz, da oče nikoli ni mogel biti na strani okupatorja, saj mu je bil pokojni najstarejši sin v družini njegov ponos in že tudi njegova podpora v starosti. Udarec je bil hud za očeta, a še hujši za mater. Ni še prebolela sinove smrti, zadela jo je še hujša nesreča, to je smrt moža, kije padel kot nedolžna žrtev nepremišljenega in naglega napada. Tisti, kateri je izrekel smrtno kazen nad Ivanom st., je žal mrtev, kateri bi nam edini mogel povedati, zakaj je to sodbo izrekel. Bil je namreč ustreljen od partizanov..."55
Prav tako ni mogoče ugotoviti pravega razloga za smrt Jožeta Purnata iz Vologa v Zgornji Savinjski dolini, ki so ga partizani (verjetno pripadniki VOS) ustrelili 3. 2. 1944 Po izjavi njegovega sina Ivana so prišli k njim partizani sredi noči in zahtevali, da oče odide z njimi v delavnico blizu hiše. Kmalu zatem so se zaslišali streli in mati je s petimi majhnimi otroki sredi noči zbežala k sorodnikom v Letošč. Naslednji dan so Jožeta Purnata našli mrtvega. Njegove likvidacije ne bi kazalo posebej izpostavljati, če bi ne imeli na razpolago podatkov, ki skoraj v osnovi izključujejo možnost, da bi deloval proti narodnoosvobodilnem gibanju. Jože Purnat je bil namreč pred vojno tajnik Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ) za Šmartno ob Dreti, deloval pa je tudi v tamkajšnji Zvezi kmečkih fantov in deklet.10
V	nekaterih primerih je po vojni oblast priznala, da je bila likvidacija neupravičena in je svojcem likvidiranega na določen način krivico skušala popraviti. To seje zgodilo npr. v zvezi z likvidacijo Karla Novaka iz Motnika. Njega so 2. 2. 1944 terenci likvidirali, ker ga je njegov sovaščan Franc Homšak ovadil, češ da v Motniku organizira belo gardo in da je okupatorjev sodelavec. Jožefa Novak, žena likvidiranega Karla Novaka, je po vojni po pokojnem možu prejemala pokojnino, ki pa ji jo je Zavod za socialno zavarovanje LRS leta 1950 odvzel z obrazložitvijo, da je bil njen mož "kot organizator bele garde in sodelavec okupatorja justificiran. " Jožefa Novak se je na odločbo Zavoda za socialno zavarovanje pritožila na Vrhovno sodišče LRS in v postopku, ki je sledil, so prišla na dan nekatera dejstva, ki so dokazovala, da Karel Novak ni bil okupatorjev sodelavec in da na območju Motnika ni organiziral bele garde. Nasprotno, dokazalo se je, da je bil Karel Novak celo "pristaš in sodelavec OF in NOB, česar pa kot občinski tajnik ni mogel javno kazati, "5 7 Franc Homšak, ki je v tem postopku nastopil kot priča, je namreč povedal, "da je usodnega dne izjavil borcem, da ne ve, če je Karel Novak delal za belo gardo in, da je šele v tem času, ko je bil v NOV, slišal, daje bil pokojni pristaš bele garde, dokazov za to pa nima in ne more dati,"58 Neresničnost ovadbe Franca Homšaka zoper Karla Novaka sta po vojni potrdila tudi Krajevni ljudski odbor Motnik (7. 1. 1947) in vaški odbor SZDL Motnik (3. 6. 1953). Vprašanje Novakove krivde so obravnavali tudi krajani Motnika na množičnih sestankih in ugotovili, "da nikomur ni karkoli znanega, kar bi potrjevalo le sumnjo o takem delovanju Novaka". Sodišče je vsa zgoraj navedena dejstva upoštevalo in odločbo Zavoda za socialno zavarovanje LRS razveljavilo. V obrazložitvi svoje odločitve je sodišče med drugim navedlo: "Nad pokojnim nikoli ni bila izrečena kaka sodba, temveč je očitno postal žrtev nesporazuma in nesrečnega naključja."5}
V	nekaterih primerih seje oblast po vojni skušala izognili očitkom zaradi neutemeljene likvidacije tako, da jo je pripisala Nemcem. Tako seje npr. zgodilo v primeru Rudolfa Kneza iz Solčave, ki so ga pripadniki Koroškega VDV bataljona usmrtili 12. 7. 1944. Kot se spominja Alojzija Vršnik iz Solčave, žena likvidiranega Rudolfa Kneza, so njenega moža kakšen teden pred likvidacijo mobilizirali partizani. Ker je na kmetiji pustil ženo samo s šestimi majhnimi otroki (najstarejšemu je bilo 12 let, najmlajši pa je bil star le nekaj mesecev), je pri komandirju izprosil, da seje smel vrniti. Po nekaj dnevih so ponj prišli pripadniki VDV in ga zasliševali. Pri tem so ga tako pretepali, da se je onesvestil in so ga morali polivati z vodo. Koje prišel k zavesti, so ga odpeljali
s seboj, ne da bi ji povedali, kam ga ženejo in kaj nameravajo z njim storiti. Ko je od štaba IV. operativne cone zahtevala pojasnilo, kaj je z njenim možem, in česa ga dolžijo, so ji odgovorili, da je živ in da so ga poslali na Dolenjsko. Širile so se tudi govorice, da suši seno pri kmetu Na Špehovem. Sele po dveh mesecih ji je neki partizan povedal, da so njenega moža ustrelili in ji pokazal, kje je njegov grob. Krajevni narodnoosvobodilni odbor Solčava ji ni dovolil, da bi posmrtne ostanke svojega moža prenesla na pokopališče. Med ofenzivo na Zgornjo Savinjsko dolino so Nemci 24. decembra 1944 Knezovo domačijo požgali, njo pa skupaj z otroki odpeljali v taborišče, najprej v bližino Beljaka, nato pa v bližino Niirnberga, kjer je dočakala konec vojne. Medtem so domačini njenega moža odkopali in ga pokopali na domačem pokopališču. Po vojni je oblast likvidacijo Rudolfa Kneza obravnavala, kot da so ga ustrelili Nemci, kar je bilo za Knezove po svoje celo ugodno, saj bi jim bilo sicer premoženje zaplenjeno.
V zvezi z likvidacijami se postavlja tudi vprašanje, kako so bile izvršene. Posamezni primeri likvidacij dokazujejo, da so likvidatorji svoje žrtve pobijali tudi na izredno okrutne načine.
Takšen primer je bila usmrtitev že omenjenega Karla Novaka iz Motnika. Po pričevanju njegovega sina Franca je mati po vojni, ko je zvedela za grob svojega moža, dala moževe posmrtne preostanke skrivaj prenesti najprej k cerkvi v Beh, od tod pa kasneje na domače pokopališče na Motniku. Ko so posmrtne preostanke Karla Novaka odkopali, so našli njegovo lobanjo položeno na prsi, kar dokazuje, da so ga usmrtili tako, da so mu odsekali glavo. To so potrdili tudi nekateri domačini, ki so tudi povedali, da so to storili terenci F. H. iz Špitaliča, M. iz Nove Rebri, C. D. iz Jastrobl in še dva, za katera pa imen ni zvedel. Imenovani so Karla Novaka usmrtili v kleti kmeta Š. v Novi Rebri.
Tudi že omenjani likvidatorji, ki so pobijali na območju Ponkvice ter Zg. in Sp. Selc, so nekatere svoje žrtve usmrtili na zelo okruten način. Po pričevanju več domačinov so zlasti okrutno umorili 21-letno Ivano Mejavšek iz Kostrivnice, ki je med vojno kot služkinja delala najprej pri kmetu F. S. iz Sp. Selc, nato pa na posestvu na Slomu pri Ponikvi. Februarja 1945 so jo na silo odvedli v mlin F. S. na Sp. Selcah, kjer je bila več dni zaprta brez hrane in vode. Tam so jo posiljevali, nato pa odpeljali v gozd, jo usmrtili, njeno truplo pa skrili v lisičji rov, kjer ga je 18. februarja 1945 odkril Anton Golež iz Jerebinjeka (sedaj Ponkvica), ko je šel lisicam nastavljat pasti. Mrtvo dekle so domačini le s težavo prepoznali, saj je imela del obraza povsem zmaličen, kar dokazuje, da je bila udarjena z nekim topim predmetom.
Na zelo okruten način je bila umorjena tudi Dragica Šibanc iz Belega potoka pri Frankolovem. Po pripovedovanju Štefke Šibanc so septembra ali oktobra 1944 po njeno sestro Dragico prišli domači terenci (S. G., V. M., S. E., S. R. in B. V.) in jo odpeljali z izgovorom, da bo odšla na osvobojeno ozemlje na Dolenjsko, kjer bo poučevala v šoli, ker tam učiteljev zelo primanjkuje. Ker se po vojni njena sestra ni vrnila, so domači začeli za njo poizvedovati. Bivši partizanski kurir V. U. jim je povedal,
da ni bila poslana na Dolenjsko, ampak so jo terenci odpeljali v kraj Lipa (Podgora), kjer so jo imeli več dni zaprto v kleti pri kmetu R. Tam so jo posiljevali, nato pa so jo na neki jasi usmrtili tako, da so ji streljali v trebuh in seje mučila dlje časa, preden je umrla. Po mnenju Štefke Šibanc so njeni sestri streljali v trebuh zato, ker so vedeli, da je bila noseča z nekim Vaupotičem, ki je bil v službi pri nemški žandarmeriji in seje nameravala z njim tudi poročiti. Kot Štefka Šibanc sama priznava, je bila njihova družina dejansko pronemško usmerjena, saj je bila njena mati Avstrijka, vendar, kot pravi, niso domačinom med vojno storili nič zlega.
Na izredno okruten način je bil usmrčen tudi Josip Kosmus, trgovec iz Loke pri Žusmu, ki so ga po pričevanju nekaterih domačinov partizani (verjetno terenci) 24. 7. 1944 odgnali na Rudnico, kjer so ga usmrtili tako, da so ga privezali k drevesu in mu prerezali trebuh.
Seznam nekaterih oseb s širšega celjskega območja, ki so jim partizanska vojaška sodišča izrekla smrtno kazen60
Senat pri štabu IV. operativne cone:
Priimek in ime obsojenca	Bivališče	Datum izreka sodbe
Bogataj Alojz	Vransko	24. 9. 1944
Roeger Franc	Mozirje	21.9.1944
Senat pri komandi Zgornjesavinjskega vojnega področja:		
Priimek in ime obsojenca	Bivališče	Datum izreka sodbe
Bezovšek Alojz	Št. Lenart	12. 10. 1944
Biederman Peter	Frankolovo	7.10.1944
Gregore Majda	Kamnik	12. 10. 1944
Hramec Franc	Šmartno ob Paki	2.12. 1944
Jane Andrej	Vrbje pri Žalcu	22.11.1944
Jelen Pavel	Braslovče	19.10. 1944
Ježovnik Ivan	Veliki vrh	2. 12. 1944
Krulej Franc	Kaplja vas	3. 10. 1944
Kaker Anton	Podter/Ljubno	13.11. 1944
Lešnik Frančiška	Mozirje	3. 10. 1944
Meh Angela	Slatine	2. 11. 1944
Natlačen Franc	Radmirje	10. 11. 1944
Nemec Amalija	Smihel/Laško	26. 10. 1944
Prelogar Kari	P reva Ij e	17. 10. 1944
Rezar Antonija	Črna	4. 10. 1944
Scheer Ivan	Mozirje	4. 10. 1944
Slakan Gizela	Gomilsko	26. 10.1944
Smrečnik Jože	Spodnje Gorče	19. 10. 1944
Uršič Fani	Graben	21. 10.1944
Veninšek Ludvik	Rečica	22. 11. 1944
Senat pri komandi Kozjanskega vojnega področja:		
Priimek in ime obsojenca	Bivališče	Datum izreka sodbe
Volf Nikolaj	Jurklošter	25.11.1944
Senat pri komandi Kamniško-zasavskega vojnega področja:		
Priimek in ime obsojenca	Bivališče	Datum izreka sodbe
Anžur Zdenko	Litija	7. 10. 1944
Golob Marija	Godič pri Kamniku	17. 11. 1944
Grobeljšek Simon	Loke/Trbovlje	2. 10. 1944
Grum Rudolf	Litija	7. 10. 1944
Jager Franc	Sveta Katerina	19. 11. 1944
Kimovec Franc	Za gradeč/Litija	24. 9. 1944
Pintar Branko	Kamnik	1. 12. 1944
Sušnik Primož	Stiska vas	17. 11.1944
Vojaško sodišče pri Kozjanskem odredu:
Priimek in in« ohsojcnca	Bivališče	Datum izreka sodbe
Arlič Mihael	Pristava	10.9. 1944
Demšar Lovro	Senovo	2. 9. 1944
Dobrina Karel	Pregrada	28. 7.1944
Erkar Jožef	Raka pri Krškem	2.9. 1944
Falknar Rudolf	Sevnica	17.9. 1944
Gorjanc Marlin	Sevnica	13.9. 1944
I litzlaler Mihael	Armeško/Brežice	2. 9. 1944
.Tenko Ladislava	Sevnica	1.9. 1944
Jonke Rudolf	Šmarje/Sevnica	12.9. 1944
Kolman Andrej	Gubno	10. 9. 1944
Krunski Aleksander	Donsko (Ukrajina)	2. 9. 1944
Kuhar JOžef	Ledina	10.9. 1944
Kunej I linko	Rakek pri Ljubljani	10.9. 1944
Lubej Drago	Lesično	30.8. 1944
Molan Martin	Sromlje	4. 10. 1944
Prebil Jakob	Imeno	1.9. 1944
Srebočan Uršula	Pišece/Brežice	10. 7. 1944
Teršak Martin	Huda jama/Laško	16.8. 1944
Vengušt Janez	Senovo	22.9. 1944
Vrečko Franc	Mrzlo polje	20. 9. 1944
Vrečko Jožefa	Pišece	10. 7. 1944
Vojaško sodišče Kamniško-zasavskega odreda:		
Priimek in ime obsojenca	Bivališče	Dalum izreka sodbe
Dežman Albin	Polšnik	21.8. 1944
Vojaško sodišče Kokrškega odreda:
Priimek in ime obsojenca	Bivališče	Datum izreka sodbe
Praprotnik Janez	Ljubno	25. 10. 1944
Vojaško sodišče I. SNOUB Toneta Tomšiča:		
Priimek in ime obsojenca	Bivališče	Datum izreka sodbe
Filej Blaž	Dramlje	8.7. 1944
Hribernik Jakob	Raka	10.5.1944
Vojaško sodišče II. SNOUB Ljube Šercerja:
Priimek in ime obsojenca	Bivališče	Datum izreka sodbe
Jernejšek Franc	Majšperk	28. 9. 1944
Novinšek Ivan	Skalske Cerknice	18.8. 1944
Stahowiak Štefan	Poljska	8. 9. 1944
Vojaško sodišče VI. SNOUB Slavka Šlandra:
Priimek in ime obsojenca	Bivališče	Datum izreka sodbe
Mohor Franc	Merinca	14.7. 1944
Ojstršek Mihael	Javornik/Teharje	8. 8. 1944
Zuntar Ivan	Trnovec/Rečica	29. 8. 1944
Vojaško sodišče XI. SNOB Miloša Zidanška:
Priimek in ime obsojenca	Bivališče	Datum izreka sodbe
Cančar Jože	Loka/Sv. Jurij ob T.	25. 8.1944
Haudeck Ernest	Gornji grad (župan)	2.8.1944
Hriberšek Jože	Radmirje	2. 8.1944
Hriberšek Marija	Radmirje	2.8.1944
Junger Ivan	Dravinjski vrh	5.8.1944
Lukan Karel	Gornji grad	2. 8. 1944
Lukan Marija	Gornji grad	2.8. 1944
Rup Olo	Gornji grad	2. 8. 1944
Slevec Ivan	Volčji potok/Kamnik	8. 8. 1944
Sehl Franc	Gornji grad	5.8. 1944
Vrankovič Franc	Rakovlje/Braslovče	31.8. 1944
Seznam nekaterih oseb s širšega celjskega območja, ki so bile usmrčene (likvidirane), ne da bi bile prej sojene pred sodiščem61
Šaleška dolina:
Priimek in inie likvidiranega	Bivališče	Stan, poklic	Datum likvidacge
Blazinšek Franc	Št. Lenart	posestnik	?
Bolha Ivan	Gaberke	posestnik	28. 6. 1942
Bolha Ivan ml.	Gaberke	pos. sin	28. 6. 1942
Galof Franc	Šoštanj	gostilničar	?
Irman Lovro	Veliki vrh	posestnik	?
Jamnik Primož	Stari trg		7
Javornik Kari	Turiška vas	posestnik	
Jelen Jakob	Laze, Št. Ilj	posestnik	7
Ka&esnik Ferdinand	Dobrič	posestnik	7
Kodrun Anton	Skale	posestnik	?
Kodrun Baltazar	Družmirje	krojač	21.4. 1944
Kosi Viljem	Šoštanj	trgovec	7
Krevzelj Antonija	Skorno	posestnica	2.4. 1942
Maurer Franc	Št. Andraž	posestnik	14.7. 1942
Močnik Franc	Skorno	posestnik	7
Novak Anton	Družmirje	posestnik	7
Petek Jožef	Stara vas	slaščičar	7
Petrie Ana	Skorno	posestnica	7
Plevnik Ivan	Ravne/Šoštanj	delavec	7
Polanee Jože	Topolšica	čevljar	7
Stopar Alojz	Ravne/Šoštanj	posestnik	25.4. 1944
Stropnik Ivan	Bele vode	posestnik	20. 7. 1942
Toter Franc	Šoštanj	natakar	7
Zabukovnik Franc	Dobrič	posestnik	13. 2.1943
Zoršak Jakob	Dovže	posestnik	7
Zgornja Savinjska dolina:
O likvidacijah, ki so jih partizanske enote, VDV in terenci izvedli na območju Zgornje Savinjske doline, imamo natančnejše podatke samo za Solčavo, za ostale kraje ni popolnih podatkov.
Seznam likvidiranih na območju Solčave:
Priimek in ime likvidiranega	Slan. poklic	Dalum likvidacije	Likvidalorji
Pernat Jurij	tesar	marec 1943	terenci
Komar Elizabeta	gospodinja	21. 7. 1943	terenci
|| Fedran Marija	gospodinja	23. 7. 1943	terenci
Fedran Milan		23. 7. 1943	terenci
Fedran Franc	Žagar	februar 1944	terenci
Kramar Franc	cestar	20. 2. 1944	Vzh. kor. odred
Prodnik Marija	služkinja	februar 1944	Vzh. kor. odred
Rihtarič Vinko	dninar	april 1944	Kor. VDV bat.
Štebe Jožefa	šol. služk.	9. 2. 1944	Kor. VDV bat.
Grešovnik Barba	preužitkar	junij 1944	Kor. VDV bat.
Knez Rudolf	kmet	julij 1944	Kor. VDV bat.
Grešnik Marija	posestnica	avgust 1944	Kor. VDV bat.
Seznam nekaterih drugih, ki so bili likvidirani na območju Zg Savinjske doline:
Priimek in ime likvidiranega	Bivališče	Stan, poklic	Datum likvidacije
B itene Jože	Zg. Podbrežje	kmet	januar 1944
Dežnikar Alojz	Dobrovlje	kmet	avgust 1941
Ermenc Ivan	Radmirje	čevljar	1944
Grobelnik Ivan	Poljane	kmet	1944
Ježovnik ?	Kokarje	kmet	1942
Komes Štefan	Dobrovlje	kmet	?
Marovt Ivan	Radegunda	kmet	7
Marovt (žena)	Radegunds	kmetica	i
Matek Jože	Gornji grad	kmet	■t
Matevžak Alojz	Dobrovlje	kmet	
Matevža k Marija	Dobrovlje	kmetica	7
Poznič Jože	Gornji grad	posestnik	13. 4. 1944
Purnat Jože	Volog	mali posestnik	3.2. 1944
Rop Ivan	Luče	kmet in organisi	november 1944
Weis Ferdinand	Spodnje Kraše	kmečki sin	januar 1944
Weis Marija	Spodnje Kraše	kmečka hči	januar 1944
Završnik Jože	I lolmec	kmet	1943
Završnik ?	Holmec	kmetica	1943
Žehelj Alfred	Gornji Grad	učitelj	9
Spodnja Savinjska dolina:
Priimek in ime likvidiranega	Bivališče	Stan. poklic	Datum likvidacge
Bobek Ivan	Gomilsko	vrtnar	26. 10. 1941
Brišnik Jože	Braslovče	posestnik	7
Brlečič Jurij	Liboje	posestnik	3.8. 1942
Čmak Ivan	Gomilsko	podjetnik	26. 10. 1941
Cmak Štefanija	Gomilsko	posest niča	26. 10. 1941
Jelen Ludvik	Polzela	elektrotehnik	7
Krašek Jožef	Liboje	rudar	?
Matko Franc	Podvrh		januar 1944
Novak Karel	Motnik	posestnik	1944
Oprešnik Jože	Tabor	posestnik	?
Osojnik Ivan	Rakovlje	posestnik	7
Sušeč Jožefina	Polzela	babica	april 1945
Stahel Alojz	Ločica	mizar	april 1945
Turnšek Antonija	Podvrh	posestnica	januar 1944
Turnšek Antonija	Podvrh	posest, hči	januar 1944
Žgank Jožef	Sv. Pongrac	posestnik	7
Območje Dobrne, Frankolovega in Vojnika:			
Priimek in ime likvidiranega	Bivališče	Slan, poklic	Datum likvidacye
Falnoga Josip	Verpete	kmečki sin	1944
Jamnikar Vinko	Gorica/Dobrna	posestnik	7
Mastnak Leopold	Klanec/Dobrna	mesar	7
Medved Ivan	Frankolovo	gostilničar	1944
Sibanc Dragica	Beli Potok		september 1944
Zottl Adolf	Vojnik	trgovec	1944
Območje Blagovne, Dramelj, Ponik\<e in Jakoba:			
Priimek in ime likvidiranega	Bivališče	Stan, poklic	Datum likvidacye
Dečman Mirko	Zaverše	poštar	april 1945
Fidler Anton	Blagovna	posestnik	7
Grasselli Josip	Sv. Jakob	trgovec	1944
Lotrič Jože	Dramlje	posestnik	?
Mejavšek Ivana	Sp. Selce, Slom	služkinja	februar 1945
Urbanček Helena	Št. Ilj/Dramlje	posestnica	12. 12. 1944
Urbanček Jožef	Št. Ilj/Dramlje	posestnik	3. 11. 1944
Urbanček Karolina	Št. Ilj/Dramlje	posest, hči	12. 12. 1944
Wirth Leopold	Sp. Selce	kovač	21. 12. 1944
Območje Laškega in Jurkloštra:
Priimek in in« likvidiranega	Bivališče	Slan. poklic	Dalum likvidacye
Bence Anton	Sv. Rupert	posestnik	?
Bratec Mihael	Paneče/Laško	posestnik	3. 4. 1944
Gobec Josip	Debro/Laško	upokojeni podčast.	april 1945
Herman dr. Leon	Laško		?
Horvat Franc	Ojstro/Laško	posestnik	?
Horvat Marija	Ojstro/Laško	posestnica	7
Jagodič Jožef	Polana/Jurklošter	posestnik	julij 1944
Potkoritnik Angela	Gornja Rečica	posestnica	7
Pušnik Jakob	Velike Grahovše	posestnik	7
Ribič Pavel	Paneče/.lurklošter	posestnik	3.4.1944
Konjiško območje:
Priimek in ime likvidiranega	Bivališče	Slan, poklic	Datum likvidacije
Crešnar Anton	Špitalič	kmet	7
Crešnar Terezija	Špitalič	kmetica	7
Hlačer Jožef	Breg	kmet	7
j Hlačer Peter	Breg	kmet	7
Kostanjšek Eleonora	Slovenske Konjice	hišna posestnica	7
Pirš Franc	Sv. Jernej	kmet	?
Posek Franc	Loče	posestnik	9
Pukl Avgust	Zreče	podjetnik	•}
Pukl Rika	Zreče	podjetnica	7
Ribič Blaž	L i čenča	kmet	7
Ribič Marija	Li čenča	kmetica	?
Kozjansko območje:
Priimek in ime likvidiranega	Bivališče	Stan, poklic	Datum likvidacije
Čakš Anton	Ceste	kmečki sin	1944
Jazbinšek Milan	Št. Vid/Planina	trgovec	10. 4. 1943
Kosinus Josip	Loka pri Zusmu	trgovec	24. 7. 1944
Leskošek Franc	Prevorje	kmet	7
Mavrin Andrej	Šmarje pri Jelšah	pek	oktober 1944
Napotnik Ana	Buče	posestnica	15. 8. 1944
Napotnik Anton	Buče	posestnik	15.8. 1944
P rat kar .lože	Sv. Mihael/Šmarje	delavec	april 1945
Riga Alojzija	Strmec/Rogatec	kmetica	19. 4. 1945
Žuraj Franc	Javorje	posestnik	februar 1945
Proces pred vojaškima sodiščema julija in avgusta 1945 v Celju
Junija 1945 so vsa dotedanja vojaška sodišča v Sloveniji ukinili in ustanovili nova. Za celjsko območje sta bili ustanovljeni Vojaško sodišče mesta Celje in Vojaško sodišče mariborskega vojnega področja, senat v Celju. Območje, ki sta ga pokrivali ti dve sodišči, je bilo tedanje celjsko okrožje, kije do konca avgusta 1945 poleg celjske regije obsegalo še Mislinjsko dolino, Posavje in Zasavje. Obe vojaški sodišči sta sodili v senatih. Sodni senat so tvorili predsednik in dva člana. Funkcijo predsednika senata pri obeh vojaških sodiščih sta opravljala podp. Franc Zupančič in por. Janez Lotrič. Obtožnico je pred sodiščem zastopal javni tožilec. Funkcijo javnega tožilca so v procesih pred obema vojaškima sodiščema v Celju opravljali podp. Franc Sok, dr. Jože
Požar in dr. Ivan Bele. Javni tožilec je obtožnice sestavljal na osnovi dokaznega materiala, ki ga je o obtožencu zbrala Ozna. Ta je takoj po končani vojni maja 1945 začela na osnovi prijav sestavljati sezname oseb, ki so bile osumljene, da so med vojno storile kaznivo dejanje po 13. oz. 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih in jih aretirati. Aretirani so čakali na sojenje v zaporih in v teharskem taborišču, kjer je bilo zaprtih tudi več tisoč pripadnikov slovenskega domobranstva.
Obe vojaški sodišči sta imeli sicer sedež v Celju, kjer se je tudi odvijala večina razprav, vendar so njuni senati lahko sodili tudi izven Celja. Tako je npr. senat Vojaškega sodišča mesta Celje 15.7. 1945 posloval v Slovenj Gradcu, kjer bi moral opraviti sojenje 22 obtožencem.0"
Seveda se postavlja vprašanje, koliko oseb je bilo julija in avgusta 1945 obsojenih pred obema vojaškima sodiščema v Celju, in kdo so bili ti obsojenci. O številu primerov, ki sta jih obravnavali obe vojaški sodišči, nimamo natančnih in dokončnih podatkov, ker dokumentacija (vpisniki, poročila o delu sodišč, kazenski spisi) ni dosegljiva. Iz nekaterih naključno ohranjenih dokumentov o delu obeh vojaških sodišč, ki jih hrani Zgodovinski arhiv v Celju, je razvidno, da je bilo do 14. julija 1945 pri Vojaškem sodišču mesta Celje vloženih 322 primerov kaznivih dejanj. Od tega je bilo le 12 primerov običajnega kriminala, v vseh ostalih primerih pa je šlo za politične delikte. ' Imenovano sodišče je do takrat izreklo naslednje kazni: smrt z obešenjem v 5 primerih; smrt s streljanjem v 6 primerih; robijo v 6 primerih, in sicer 2 dosmrtni, ostalim štirim pa skupaj 45 let; težko prisilno delo v 4 primerih (skupaj 19 let); prisilno delo v 35 primerih (od 1 meseca do 5 let); zaplembo premoženja v 19 primerih; izgon iz države v 1 primeru; izgon iz kraja bivališča v 6 primerih; 6 primerov je bilo ustavljenih, 2 primera sta bila prekinjena, 15 primerov pa so odstopili Sodišču slovenske narodne časti 64 Do 27. julija 1945 je bilo pri Vojaškem sodišču mesta Celje začetih 693 primerov, od katerih je bilo s sodbo rešenih 117 primerov, 32 je bilo ustavljenih, 11 primerov pa so odstopili Sodišču slovenske narodne časti, senatu v Celju . Do 31. 7. 1945 je število vloženih primerov pri Vojaškem sodišču mesta Celje naraslo že na 765.66
Iz ohranjenih sodb, ki sta jih izrekli Vojaško sodišče mesta Celje in Vojaško sodišče mariborskega vojnega področja, senat v Celju, je mogoče ugotoviti, da so bili pred obema sodiščema obsojeni predvsem pripadniki slovenskega domobranstva, člani Kulturbunda, člani nacistične stranke (NSDAP), funkcionarji Štajerske domovinske zveze (Steririscher Heimatbund) itd. Podatke imamo za 405 pripadnikov slovenskega domobranstva (dalje: domobranci), ki so bili julija 1945 obsojeni pred vojaškima sodiščema v Celju. Pri večini teh 405 domobrancev je navedeno, da so kazen začeli prestajati že 12. 5. 1945, kar verjetno pomeni, da so bili takrat zajeti. Sojenje tem domobrancem je potekalo med 19. in 24. 7. 1945. Vseh 405 domobrancev sta vojaški sodišči obsodili na odvzem svobode s prisilnim delom (v večini primerov za nekaj mesecev do največ enega leta), le nekatere med njimi pa tudi na odvzem volilne pravice. Seveda se postavlja vprašanje, kateri so bili razlogi za takšne sorazmerno mile kazni, če vemo, da je bila večina domobrancev iz teharskega taboriša usmrčenih in to
verjetno brez vsakega predhodnega sojenja. Razlog je bil verjetno, da je bila velika večina teh domobrancev še mladoletnih, saj so bili nekateri med njimi takrat stari komaj 16 ali celo šele 15 let. Že avgusta 1945 je bilo vseh teh 405 domobrancev amnestiranih, in sicer na osnovi Ukaza o splošni amnestiji in pomilostitvi, ki gaje predsedstvo AVNOJ sprejelo 3. 8. 1945.
Seznam 405 domobrancev, ki so bili julija 1945 obsojeni pred Vojaškim sodiščem mesta Celje:
1.	Adamič Stanko	Hojce pri Sodražici	klep. vajenec
2.	Adamič Štefan	Dobrepolje-Kompolje	dijak
3.	Anžič Marjan	Bizovik pri Ljubljani	plesk. vajenec
4.	Anžlovar Avgust	Mleščevo pri Stični	posest, sin
5.	Arnšek Ivan	Ljubljana	dijak
6.	Aškerc Jože	Globoko pri Rim.Toplicah	i kmečki sin
7.	Ausec Justin	Zalog	dijak
8.	Avsec Vinko	Kleče pri Dolu	posestnik
9.	Bajec Franc	Pod kraj	delavec
10.	Bajec Ivan	Ljubljana	dijak
11.	Baloh Janez	Mali Hrib	mizar
12.	Bambič Anton	Travnik	delavec
13.	Ban Franc	Jesenice	posest, sin
14.	Baraga Franc	Fara	delavec
15.	Bartol Franc	Dol. Rakovnica	polj. delavec
16.	Belaj Jože	Celje	polj. delavec
17.	Bergant Mirko	Ljubljana	dijak
18.	Berle Anton	Gornji Kamenj	posest, sin
19.	Bernard Franc	Gabrovka pri Litiji	občin, uradnik
20.	Beve Franc	Ljubljana	žebljar
21.	Bežek Ivan	Črnuče	zavar. uradnik
22.	Bizjak Janko	Podgriže pri Idriji	kovač
23.	Blatnik Jože	Hinje	delavec
24.	Blažič Alojz	Ješevci pri Trebnjem	posest, sin
25.	Boh Alojz	Grosuplje	dijak
26.	Boh Alojz	Jurjevica	dijak
27.	Bole Janez	Brezovica	dijak
28.	Božič Franc	Dobrava	ključ, vajenec
29.	Brdovnik Zoran	Sp. Zadobrova	dijak
30.	Brecelj Stanko	Devica Marija v Polju	delavec
31.	Brezovar Franc	Mali Lipoglav	kmet. delavec
32.	Bricelj Milan	Bizovik	zid. vajenec
33.	Burnik Ciril	Vodice pri Kamniku	kolar
34.	Cajhen Andrej	Podgorica pri Kamniku	posestnik
35.	Cankar Avgust	Dobrunje	strug, vajenec
36.	Car Alojz	Retje	kmet. delavec
37.	Cerar Anton	Beljak	elektrikar
38.	Cerar Ivan	Dobrlice pri Črnomlju	kmet. delavec
39.	Cerar Karl	Dob	kmet. delavec
40.	Cibašek Ivan	Klane, Komenda	mlinar
41.	Cukajn Janez	Št. Jernej na Dol.	delavec
42.	Čadeš Boris	Škofja Loka	?
43.	Čampa Danijel	Sodražica pri Kočevju	kmet. delavec
44.	Čandek Franc	Tabor, Ljubljana	dijak
45.	Čebular Franc	Grm, Št. Vid/Stični	kmet. delavec
46.	Čerček Ivan	Gor. Selce pri N. m.	kmet. delavec
47.	Čuden Jože	Dragomerje pri Logu	posest, sin
48.	Čuk Franc	Predgriže	delavec
49.	Čuk Franc	Lože pri Idriji	čevlj. vajenec
50.	Debeljak Alojz	Retje pri Kočevju	kmet. delavec
51.	Debevc Anton	Zgornji Logatec	čevlj. mojster
52.	Debevc Franc	Ljubljana	tapetnik
53.	Debevc Rudolf	Laze pri Borovnici	delavec
54.	Deželak Franc	Stopče pri Laškem	delavec
55.	Dežela n Janez	Gaberje pri N. m.	delavec
56.	Dolenc Franc	Dol pri Borovnici	delavec
57.	Dolenc Ivan	Tkalce	delavec
58.	Dolinar Blaž	Brakovci pri Logatcu	delavec
59.	Drobnič Alojz	Pijava pri Gorici	dijak
60.	Drofenik Jože	Ptuj	uradnik
61.	Dular Ivan	Cegelnica pri N. m.	dijak
62.	Duša Janez	Grosuplje	posestnik
63.	Erjavec Alojz	Kriška vas	delavec
64.	Fabijan Ciril	Lopata pri Hinjah	posest, sin
65.	Fajdiga Benjamin	Sobrače	delavec
66.	Fičur Roman	Bozidi (Italija)	delavec
67.	Fifolt Jože	Jurka vas	kmet. delavec
68.	Finžgar Leon	Ljubljana	dijak
69.	Flajsar Jože	Ljubljana	črkostavec
70.	Flek Franc	Jerneja vas pri Črnom.	kmet
71.	Florjančič Darko	Draga pri N. m.	polj. delavec
72.	Frijan Franc	Volavlje pri Litiji	kmet. delavec
73.	Fujan Franc	Klane pri Komendi	čevljar
74.	Funda Pavel	Borovnica	posest, sin
75.	Gale Franc	Volavlje pri Litiji	kov. pomočnik
76.	Gantar Viktor	Medvedje Brdo	kov. vajenec
77.	Garantin Janez	Klenik pri Litiji	polj. delavec
78.	GazvodaJože	Sv. Jošt pri Stopičah	posest, sin
79.	Glac Stane	Bruhanja vas pri Vidmu	kmet. delavec
80.	Glavič Jože	Malolipje	delavec
81.	Glazar Marko	Ljubljana	dijak
82.	Glazar Miran	Dolnji Logatec	dijak
83.	Gostiša Anton	Logatec	delavec
84.	Grdadolnik Jožef	Horjul pri Ljubljani	delavec
85.	Gregorin Janez	Ihan	čev. pomočnik
86.	Grm Feliks	Breg pri Zagradcu	kmet. delavec
87.	Grozdnik Drago	Ljubljana	miz. vajenec
88.	Groznik Alojz	Dolenja vas	?
89.	Grum Ignac	Logatec	ključ, vajenec
90.	Grum Jože	Rakitna	posest, sin
91.	Hegla r Edvard	Videm	mlinar
92.	Hiti Franc	Hiten pri Blokah	posest, sin
93.	Hočevar Henrik	Pijavice pri Tržiču	kmeč. sin
94	Hočevar Ludvik	Sajenici pri Mirni	posestnik
95.	Hočevar Milan	Trebnja Gorica	kmet. delavec
96.	Homšak Jože	Bela vas pri Motniku	kmet. delavec
97.	Hribar Jože	Ihan	miz. vajenec
98.	Hribljan Franc	Ravne pri Št. Ilju	posest, sin
99.	Hrovat Anton	Ambruž pri Žužemberku	poljedelec
100.	Hrovat Dominik	Dol. Sušica	delavec
101.	Ilnikar Franc	Gor. Ravne pri Mirni	kroj. vajenec
102.	Intihar Janez	Bočkovo pri Blokah	delavec
103.	Jaklič Andrej	Ravnik, Bloke	kmet. delavec
104.	Jaklič Jože	Šmihel pri N.m.	delavec
105.	Jakomin Roman	Potok na Primorskem	kmet
106.	Jakopin Matevž	Goričica pri Preserju	kmet. delavec
107.	Janez Franc	Cirkuše pri Litiji	delavec
108.	Janežič Ernest	Dolenja vas	kov. vajenec
109.	Janežič Franc	Šmarje Sap	vrvar
110.	Jemec Franc	Klopče	ključavničar
111.	Jerant Anton	Gaberje pri Litiji	posest, sin
112.	Jere Feliks	Dobrunje	posest, sin
113.	Jesenšek Albin	Peče pri Moravčah	kmet. delavec
114.	Judnič Anton	Gradnik pri Črnomlju	posestnik
115.	Jurič Slavko	Lipa pri Ljubljani	posest, sin
116.	Jurjevič Gregor	Žire	delavec
117.	Kambič Jakob	Semič	kmet. delavec
118.	Kane Alojz	Pokojnica	mizar, vajenec
119.	Kandare Jože	Podgora, Stari trg	kmet. delavec
120.	Kastelic Jože	Brezov Dol	kmečki sin
121.	Kavčič Anton	Bezovljak	delavec
122.	Kavčič Kari	Lomeh, Črni Vrh	kmet. delavec
123.	Kavka Kari	Št. Pavel, Domžale	kolar. vajenec
124.	Kendič Alojz	Ljubljana	delavec
125.	Kenk Martin	Notranje Gorice	posest, sin
126.	Kepič Milan	Klane pri Komendi	posest, sin
127.	Keršič Anton	Ljubljana	dijak
128.	Klemenčič Anton	Razbor pri Veliki Loki	čevlj. vajenec
129.	Klemenčič Florjan	Svinjsko pri N. m.	delavec
130.	Klemenčič Franc	Raduhova vas	kmet. delavec
131.	Klemenčič Stanko	Mlake pri Kočevju	posest, sin
132.	Kline Franc	Zdenska vas	kmet. delavec
133.	Klopčič Viljem	Loke pri Kamniku	delavec
134.	Knap Alojz	Mahneta pri Cerknici	kmečki sin
135.	Knez Alojz	Tolsti Vrh pri Litiji	polj. delavec
136.	Kobal Avgust	Gorenja vas	delavec
137.	Kočar Andrej	Gora pri Komendi	tes. pomočnik
138.	Kocjančič Franc	Dobrunje	mizar, vajenec
139.	Kočevar Henrik	Kozaršče/ Starem trgu	?
140.	Kočevar Jože	Višjevek /Starem trgu	kmet. delavec
141.	Kogej Pavel	Logatec	dijak
142.	Kogovšek Anton	Horjul	delavec
143.	Kogovšek Ciril	Rovte	posest, sin
144.	Kogovšek Stanislav	Horjul	čevlj. vajenec
145.	Kokalj Franc	Velika vas	delavec
146.	Kokalj Franc	Sv. Helena	kmečki sin
147.	Kokalj Janez	Bišče pri Kamniku	kmet. delavec
148.	Kokalj Valentin	Srednje Jarše	tkalec
149.	Kokolj Vili	Gradec pri Litiji	poštar
150.	Kolar Miroslav	Planina pri Rakeku	kmet. delavec
151.	Komlanc Franc	Polje pri Tržišču	kmečki sin
152.	Kompoš Ciril	Rakek	ključ, vajenec
153.	Končar Jože	Gabrije pri Litiji	posestnik
154.	Kopač Anton	Prikrnica pri Moravčah	kmečki sin
155.	Koplenk Franc	Toplice	delavec
156.	Kordiš Ivan	Retje pri Loš. Potoku	delavec
157.	Korošec Alojz	Rakek	kmet. delavec
158.	Korošec Alojz	Ljubljana	železničar
159.	Korošec Franc	Štrukljeva vas	posest, sin
160.	Korošec Izidor	Krašnja	kmečki sin
161.	Korošec Stanko	Nemška vas/Bloke	kmečki sin
162.	Kostelec Peter	Stična	dijak
163.	Kosten Franc	Metnej pri Stični	posest, sin
164.	Košak Anton	Sp. Jarše	delavec
165.	Košenina Franc	Gomilsko	brivec
166.	Košiček Anton	Žužemberk	posest, sin
167.	Košir Ludvik	Nove Jarše	?
168.	Košmrl Karo	Retje	delavec
169.	Kotnik Alojz	Vrh pri Starem Trgu	kmet. delavec
170.	Kotnik Ivan	Topol	posest, sin
171.	Kovač Franc	Ljubljana	dijak
172.	Kovačič Anton	Dolenja vas	posest, sin
173.	Kovačič Ivan	Dob pri Stični	delavec
174.	Kozina Janez	Dolenja vas	posest, sin
175.	Koželj Anton	Ljubljana	?
176.	Koželj Florjan	Tunjice pri Kamniku	delavec
177.	Krajnc Jože	Kočevska reka	polj. delavec
178.	Krajnc Miro	Begunje pri Cerknici	posest, sin
179.	Kralj Jože	Mleščevo	mlinar
180.	Krampelj Anton	Turke pri Vel. Laščah	polj. delavec
181.	Krašovec Janez	Ulake pri Blokah	posest, sin
182.	Kregar Janez	Dobrunje	polj. delavec
183.	Kresal Dušan	Ljubljana	dijak
184.	Kreže Franc	Mengeš	delavec
185.	Krivec Jože	Zagorje	krojač
186.	Križaj Miroslav	Ljubljana	medicinec
187.	Krnc Franc	Hom	vajenec
188.	Kušar Ivan	Dražovnik pri Dobravi	posest, sin
189.	Kužnik Jože	Reva pri Dobrniču	delavec
190.	Lah Franc	Mali Kal	delavec
191.	Lah Ivan	Rakek	vajenec
192.	Lampič Jakob	Bizovik	vajenec
193.	Lampret Miran	Stična	mlinar
194.	Lavrič Anton	Retje	kmet
195.	Lavrič Jože	Retje	delavec
196.	Lavrič Vinko	Zaršče pri Starem Trgu	kmet. delavec
197.	Lavrisa Janez	Horjul	delavec
198.	Lenček Andrej	Brezje pri Dobu	posestnik
199.	Lesar Ivan	Ljubljana	trg. pomočnik
200.	Leskovec Ivan	Hotedrščica	kmet. delavec
201.	Leskovec Jakob	Farna vas	kuhar
202.	Leskovec Jožef	Podkraj pri Logatcu	delavec
203.	Leskovec Roman	Gorenja vas	delavec
204.	Levstik Alojz	Ljubljana	dijak
205.	Lipovec Alojz	Babno polje	delavec
206.	Lokač Janez	Laze pri Litiji	kmet. delavec
207.	Lovše Anton	Dobrunje	vajenec
208.	Lovše Ivan	Dobrunje	posest, sin
209.	Luin Benjamin	Ljubljana	dijak
210.	Magister Jože	Zg. Hrušica	?
211.	Majer Albin	Dolnji Križ	kmet. delavec
212.	Mali Franc	Dolsko	delavec
213.	Malin Leopold	Ljubljana	sluga
214.	Mandelc Franc	Potoška vas	rudar
215.	Mandl Damjan	Marinča vas	posest, sin
216.	Marka Franc	Ljubljana	vajenec
217.	Markel Ciril	Rdečka pri Stični	kmet. delavec
218.	Markovič Adolf	Ljubljana	vajenec
219.	Marolt Jože	Veliki Vrh pri Blokah	kmet. delavec
220.	Maver Anton	Drašča vas	vajenec
221.	Medved Jože	Mrzlo Polje pri Stični	posest, sin
222.	Meden Anton	Zavrh pri Borovnici	delavec
223.	Mervar Franc	Kleček pri Žužemberku	kmet. delavec
224.	Merzel Franc	Ljubljana	dijak
225.	Mihelič Alojz	Brod pri Logatcu	Žagar
226.	Mihevc Anton	Logatec	vajenec
227.	Mihevc Anton	Cerknica	šofer
228.	Miklavčič Ignac	Vinica	posest, sin
229.	Miklavec Alojz	Bloke	polj. delavec
230.	Miklič Franc	Gradenc pri N. m.	posest, sin
231.	Mirtič Alojz	Dvor pri N. m.	delavec
232.	Mirtič Božidar	Gradenc pri Hinju	kmet. delavec
233.	Mirtič Lado	Dvor pri N. m.	posest, sin
234.	Mi.šmaš Rafael	Rebrce pri Zagradcu	kmet. delavec
235.	Mlakar Maks	Kamnik	delavec
236.	Mlakar Mirko	Novo mesto	posest, sin
237.	Mlinar Stanko	Vrstnik pri Idriji	delavec
238.	Modic Alojz	Rakeku	radnik
239.	Modic Franc	Bloke	kmet. delavec
240.	Moher Jože	Mali Lig	posest, sin
241.	Moravs Bojan	Laporje	delavec
242.	Morela Valentin	Dol pri Ljubljani	pek. pomočnik
243.	Možaj Jakob		vajenec
244.	Mravlje Luka	Škofja Loka	kmet
245.	Mravlje Pavel	Kamnik	kovač
246.	Mrgole Franc	Kresniški Vrh	železničar
247.	Munda Marjan	Ljubljana	dijak
248.	Murn Anton	Ljubljana	kmet. delavec
249.	Nagode Ivan	Gornji Logatec	delavec
250.	Nagode Niko	Gorenja vas	delavec
251.	Ogulin Alojz	Osojna vas	delavec
252.	Oman Jože	Ljubljana	dijak
253.	Orehek Franc	Češnjice pri Moravčah	kmet
254.	Osec Rafael	Mala Stanga pri Litiji	polj. delavec
255.	Ovca Zdravko	Vranka pri Blakovici	kmet. delavec
256.	Palcar Jožef	Velika Račna	delavec
257.	Pečak Anton	Plešivica	posest, sin
258.	Pečkaj Andrej	Brod pri Logatcu	delavec
259.	Pečnik Franc	S loka Gora	posest, sin
260.	Pele Martin	Ljubljana	vajenec
261.	Per Franc	Veliki Cerovec	delavec
262.	Perh Jožef	Male Lašče	pek. pomočnik
263.	Peršin Mihael	Stožice pri Ježici	kmet. delavec
264.	Pešelj Peter	Zagozdec	delavec
265.	Petek Ludvik	Dol. Laze	delavec
266.	Peterka Jože	Hosta pri Vačah	delavec
267.	Pevec Ivan	Šmartno ob Savi	kmet. delavec
268.	Pinosa Julij	Kompolje pri Vidmu	vajenec
269.	Pintar Ivan	Topol pri Logatcu	kmet. delavec
270.	Pirnat Ludvik	Zbore pri Šmarjeti	polj. delavec
271.	Pišek Alojz	Zazerje pri Horjulu	kmet. delavec
272.	Planinšek Ciril	Dob	delavec
273.	Podgornik Alojz	Černice pri Ajdovščini	polj. delavec
274.	Podgoršek Janez	Vodice pri Ljubljani	zidar
275.	Podrebšek Milan	Podgora pri Dolu	kmet. delavec
276.	Pogačnik Franc	Sela pri Ihanu	kmet. delavec
277.	Pograjc Jože	Zagradec	vajenec
278.	Porenta Kari	Šentvid pri Stični	delavec
279.	Potokar Anton	Luče	delavec
280.	Prašnikar Avgust	Klenik pri Vačah	kmet. delavec
281.	Praznik Alojz	Hrastovo	kmet. delavec
282.	Praznik Večeslav	Boršt pri Ajdovcu	polj. delavec
283.	Prešel Franc	Zagorje ob Savi	rudar
284.	Prhavc Jože	Ljubljana	dijak
285.	Primožič Ivan	Selšče pri Begunjah	delavec
286.	Prosen Anton	Dob pri Št. Vidu	železničar
287.	Pungertnik Marjan	Lukovica pri Kamniku	trg. pomočnik
288.	Rački Jožef	Vas pri fari	kmet. delavec
289.	Rahle Franc	Kresnice	posestnik
290.	Ravnikar Ciril	Selo pri Moravčah	posest, sin
291.	Ravšelj Franc	Viševek	vajenec
292.	Razpotnik Janez	Kresnice	delavec
293.	Rebolj Franc	Ljubljana	uradnik
294.	Remškar Janez	Log. pri Ljubljani	ključavničar
295.	Repar Stane	Preserje	kmet. delavec
296.	Robič Jože	Planina pri Sevnici	posestnik
297.	Rode Jože	Lačni Vrh pri Kamniku	kmečki sin
298.	Rode Ignac	Rodiči pri Homcu	posest, sin
299.	Rogel Zdravko	Turniše pri Domžalah	železničar
300.	Rogina Alojz	Črnomelj	posest, sin
301.	Rome Jože	Volovlje pri Litiji	kmet. delavec
302.	Rot Ivan	Rakitna	vajenec
303.	Roter Ivan	Štance	polj. delavec
304.	Rupar Alojz	Zahrib pri Cerknici	posest, sin
305.	Rupar Jože	Lašnjaki	kmet. delavec
306.	Rupnik Adolf	Loh pri Brezovici	delavec
307.	Rupnik Franc	Gornja vas pri Logatcu	delavec
308.	Rus Franc	Dob	kmet. delavec
309.	Rus Ivan	Log pri Ljubljani	delavec
310.	Rus Karol	Srednja vas	delavec
311.	Saje Franc	Novo mesto	dijak
312.	Sedaj Stanko	Horjul pri Ljubljani	delavec
313.	Selič Jurij	Trbovlje-Loke	rudar
314.	Seliškar Stanko	Dvor pri Polhovgradcu	hlapec
315.	Šenčur Franc	Žiberše pri Logatcu	delavec
316.	Sesek Franc	St.Pavel pri Domžalah	kmet. delavec
317.	Sever Avgust	Kresnice	žel. delavec
318.	Sintič Jože	Ostre pri Kostanjevici	kmet. sin
319.	Skubic Jakob	Metnaj pri Stični	kmet. delavec
320.	Skušek Anton	Bistrica	posest, sin
321.	Slabe Pavel	Zazarje pri Horjulu	kmet. delavec
322.	Slapničar Danijel	Ljubljana	miz. pomočnik
323.	Slovnik Ivan	Videm pri Dolu	delavec
324.	Slovnik Nikolah	Ihan	mlinar
325.	Sluga Franc	Ljubljana	posest, sin
326.	Smolič Milan	Dobrnič	posest, sin
327.	Smrdelj Ivan	Zabiče	posest, sin
328.	Smrekar Franc	Drašča vas	posest, sin
329.	Sodnel Ludvik	Vid nad Cerknico	kmet. delavec
330.	Sošic Jožef	Gazon pri Trstu	delavec
331.	Sotler Anton	Vodice pri Litiji	kmet
332.	Srebot Alojz	Gorica	kmečki sin
333.	Srebot Miroslav	Hrušča pri Logatcu	delavec
334.	Stanovnik Justin	Lesno Brdo	delavec
335.	Starin Ivan	Bišče pri Ihanu	delavec
336.	Strah Alojz	Šmartno pri Litiji	kmet
337.	Stupica Alojz	St.Vid pri Lukavici	miz. pomočnik
338.	Šajn Stane	Male Lašče/Ve].Laščah	čevljar
339.	Šare Anton	Volčji Potok	sedlar
340.	Šekula Alojz	Jurna vas/Novem mestu	posestnik
341.	Šircelj Janez	Račica pri Litiji	kmečki sin
342.	Škerjanc Stanko	Sv. Jurij/Grosupljem	polj. delavec
343.	Škrabanja Jakob	Hrastje pri Litiji	kmet
344.	Škvarce Janez	Rovte pri Logatcu	kolar
345.	Šošteršič Ludvik	Ljubljana	dijak
346.	Špec Janez	Dol. Selci/ Dobrniču	posest, sin
347.	Špelko Mohor	Žužemberk	kmet
348.	Štebe Jože	Podboršt pri Komendi	miz. pomočnik
349.	Štefančič Franc	Kamnik	delavec
350.	Štibernik Ivan	Slivnica	delavec
351.	Štih Vinko	Mala Račna/Ljubljani	delavec
352.	Štrle Alojz	Gradež pri Vel.Laščah	posest, sin
353.	Šuštaršič Stanko	Rdečka pri Žužemberku	delavec
354.	Švigelj Alojz	Bezovljak pri Begunju	kmet. delavec
355.	Tenik Anton	Domžale	sed. vajenec
356.	Tičar Stanko	Gradec pri Litiji	strojni kurjač
357.	Tisovec Anton	Gor. Straže	čevljar
358.	Tomažin Alojz	Kukmak pri Vel.Laščah	kmečki sin
359.	Tomšič Ciril	Ljubljana	miz. pomočnik
360.	Topolšek Janez.	Rove pri Vačah	posestnik
361.	Tratnik Janez	Vrholje pri Kamniku	kmet
362.	Trček Jakob	Drahomer	delavec
363.	Trdan Franc	Dolenja vas	delavec
364.	Türk Franc	Črnec pri Soderšici	kmet. delavec
365.	Udovč Vinko	Pod lisec pri Dobrniču	posest, sin
366.	Ulcar Janez	Gaberje pri Litiji	kmet
367.	Urbančič Jože	Žužemberg	delavec
368.	Urbančič Maks	Ljubljana	briv. vajenec
369.	Urbanija Maks	Serjuče pri Moravčah	tesar
370.	Uršič Florjan	Soteska	kmet. delavec
371.	Uršič Ivan	Jezero pri Tomišlju	vajenec
372.	Uršič Pavel	Logatec	vajenec
373.	Uršič Pavle	Ljubljana	dijak
374.	Valant Marijan	Ljubljana	vajenec
375.	VerhovcJanez	Horjul	delavec
376.	Videtič Mirko	Stara Lipa/Vinici	kmet. delavec
377.	Vidmar Anton	Doljne Mraševo	kmet. delavec
378.	Vi ran t Alojz	Ljubljana	kmečki sin
379.	Virt Rudolf	Vinje pri Kamniku	delavec
380.	Vod lan Anton	Kresniški Vrh	kmet. delavec
381.	Vodbnik Anton	Grčve pri Mirni peči	delavec
382.	Vovk Albin	Soteska/Dol.'Toplicah	delavec
383.	Vračko Marjan	Ljubljana	dijak
384.	Vratarič Mirko	Topol pri Blokah	posest, sin
385.	Zagorc Franc	Žlinja vas	delavec
386.	Zaje Alojz	Slivnica pri Ljubljani	delavec
387.	Zaje Ivan	Stožice pri Ježici	vajenec
388.	Zakonjšek Janez	Novo mesto	dijak
389.	Zakrajšek Alojz	Dolnji Podboršt	žel. delavec
390.	Zakrajšek Franc	Hudi vrh pri Blokah	posest, sin
391.	Zalar Alojz	Mramorovo pri Blokah	delavec
392.	Zalar Anton	Lešnjak pri Sv.Vidu	posest, sin
393.	Zalar Anton	Bezovljak	delavec
394.	Zalar Ludvik	Breže pri Ribnici	sod. pomočnik
395.	Zalatele Alojz	Pod bukovje	delavec
396.	Zarnik Anton	Moste pri Komendi	polj. delavec
397.	Zidar Janez	Gaberska Gora/Litiji	kmet. delavec
398.	Zorenc Mihael	Teharje	Žagar
399.	Zupan Vinko	Stražberk/Tržišču	vajenec
400.	Zupančič Stane	Luže pri Dobrniču	kmečki sin
401.	Zavbi Franc	Mengeš pri Kamniku	kmet
402.	Žirovnik Ciril	Moste pri Komendi	trgovec
403.	Živalic Franc	Przan pri Ljubljani	miz. mojster
404.	Žnidaršič Leopold	Primsko pri Litiji	delavec
405.	Žnidaršič Viktor	Nemška vas pri Blokah	kmet. delavec
Med procesi, ki so bili julija in avgusta 1945 pred vojaškima sodiščema v Celju, so po pomembnosti izstopali zlasti procesi proti lastnikom tistih industrijskih podjetij na Celjskem, ki so bila pretežno ali pa v celoti v rokah nemškega kapitala. Velika večina teh lastnikov je bila obsojena zaradi tega, ker so njihova podjetja med vojno proizvajala za potrebe nemške vojske, nekateri med njimi pa so bili obsojeni tudi zaradi članstva
v Kulturbundu ali v nacistični stranki (NSDAP). Večini teh lastnikov industrijskih podjetij je bilo sojeno v odsotnosti in se v takšnem primeru v sodbi navaja, da je obtoženčevo bivališče "neznano", ali pa, da je obtoženec "na begu". Ker so se sodbe, ki sla jih vojaški sodišči v Celju izrekli lastnikom nemških industrijskih podjetij na Celjskem, v celoti ohranile, nam to mogoča, da si te sodne procese ogledamo.
Proces proti ing. Edmundu Ungerju-Ullmannu - lastniku podjetja Celjske opekarne, Sp.Hudinja
Proces proti ing. Edmundu Ungerju-Ullmannu je bil 22. 8. 1945 pred Vojaškim sodiščem mariborskega vojnega področja, senat v Celju ( v odsotnosti obtoženca).
Ing. Edmund Unger-Ullmann je bil obtožen, da je že pred okupacijo "pristopil v zloglasni Kulturbund in je vzdrževal zveze z društvom inozemskih Nemcev v Stuttgartu." Sodišče ga je v odsotnosti obsodilo na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo desetih let, na zaplembo celotnega premoženja in na izgon iz države. Pri odmeri kazni je sodišče kot obtežilno okoliščino upoštevalo "obtoženčevo vneto sodelovanje v omenjeni službi, s katerim je povzročil tako posameznikom kot slovenskemu narodu v celoti neizmerno gorja in nepopravljivo škodo. " Tudi obtoženčev beg je sodišče smatralo kot dodatno obremenilno okoliščino, "kajti s tem je sam dokazal, da se zaveda svoje krivde in da je zbežal pred pravično ljudsko sodbo."
Proces proti Gustavu Neufeldtu-Schoellerju, dr. Filipu Neufeldtu- Schoellerju in Dezideriju Bitzvju - lastnikom podjetja Rudnik in železarna Štore
Proces proti navedenim lastnikom Rudnika in železarne Štore je bil 22. 8. 1945 pred Vojaškim sodiščem mariborskega vojnega področja, senat v Celju.
Sojenje je bilo opravljeno v odsotnosti obtožencev. Obtoženi so bili, da so zalo, "da bi lahko širili ekspanzivnost nemštva, zlasti pa nacionalsocializma, postavili v svojem podjetju kot vodilne uradnike ljudi, ki so bili nemško orientirani in ki so propagirali že pred vojno za nacionalsocializem." Kot takšni vodilni uradniki se v obtožnici navajajo: ing. Anton Hruška, njegov sin Emil Hruška, ing. Josef Handl, Herbert Stermann in Helmut Grutschreiber. Za navedene je obtožnica navajala, da "so bili vsi člani veleizdajniškega društva Kulturbund. Kot taki so že v bivši Jugoslaviji zbirali okoli sebe in nastavljali v tovarni le ljudi, ki so bili nemško orientirani. Tudi plače so odmerjali nemškim somišljenikom višje, kakor ostalim domačim."
Poleg omenjenih kaznivih dejanj pa je obtožnica obtoženim očitala tudi, daje njihovo podjetje že v bivši Jugoslaviji ne le "najožje sodelovalo z Nemci, saj je bilo nemško podjetje, (...) ampak je rudi med okupacijo popolnoma preuredilo tovarno in isto prikrojilo za izdelovanje bomb in specialnih cilindrov za lokomotive." Po podatkih, ki se navajajo v obtožnici, bi se naj v tovarni "izdelalo dnevno 6.000 bomb in mesečno 6 do 10 specialnih cilindrov za vojne lokomotive v težini ca 2.0(X) kg. "
Obloženi so bili v odsotnosti obsojeni na naslednje kazni: Gustav Neufeldt in Deziderij Bitzy sta bila obsojena na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo treh let; dr. Filip Neufeldt je bil obsojen na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo petih let. Vsi trije pa so bili obsojeni še na izgon iz države in na zaplembo celotnega premoženja.
Razen lastnikov podjetja Rudnik in železarna Štore so bili pred Vojaškim sodiščem mariborskega vojnega področja, senat v Celju avgusta 1945 obsojeni tudi nekateri vodilni uradniki tega podjetja: Anton Hruška, ravnatelj podjetja (obsojen 22. 8. 1945); ing. Emil Hruška, podravnatelj podjetja (obsojen 22. 8. 1945) in Josip Handl, tehnični vodja podjetja (obsojen 5. 9. 1945).
Proces proti Avgusti Pacchialo - solastnici podjetja za predelavo in izdelavo predmetov iz plemenitih kovin Knez & Pacchiaffo v Gaberju
Proces proti Avgusti Pacchiaffo je bil 22. 8. 1945 pred Vojaškim sodiščem mariborskega vojnega področja, senat v Celju ( v njeni odsotnosti).
Obtožnica ji je kot edino kaznivo dejanje očitala njeno predvojno članstvo v Kulturbunds Kot oteževalno okoliščino je sodišče upoštevalo dejstvo, daje bila obtoženka hči Antona Hruške, ravnatelja štorske železarne in znanega celjskega kulturbundovca. Glede na to bi ji, po mnenju sodišča, morali biti cilji Kulturbunda dobro poznani. Sodišče jo je v odsotnosti obsodilo na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo dveh let, na zaplembo celotnega premoženja in na izgubo državljanstva.
Proces proti Maksu in Valterju Hergmannu - lastnikoma Celjske tekstilne tovarne
Sodni proces proti Maksu in Valterju Bergmannu je bil 22. 8. 1945 Celju (v odsotnosti obeh obtožencev).
Obtožena sta bila, da sta svoje podjetje "zavestno vključila v nemško vojno industrijo. Nabavila sta 26 novih strojev s čimer naj bi se podjetje moderniziralo in doseglo čimvečjo kapaciteto v izdelavi potrebščin za nemško vojsko. Podjetje je izdelovalo za nemško vojsko blago za šotore in nahrbtnike za SS vojake. " Oba obtoženca sta bila v odsotnosti obsojena na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo enega leta, na zaplembo celotnega premoženja in na izgon iz države.
Proces proti članom upravnega odbora podjetja Mautner, jugoslovenske tekstilne tvornice d. d. Ljubljana in proti voditeljem Litijsko-Preboldske tekstilne tovarne d. d. Maribor
V tem sodnem procesu, kije bil 22. 8. 1945 pred Vojaškim sodiščem mariborskega vojnega področja, senat v Celju, je bilo obsojenih skupaj 22 oseb. Od teh je sodni obravnavi prisostoval samo en obtoženec (Emerih Kieslinger), ostalim enaindvajsetim obtožencem pa je sodišče sodilo v odsotnosti.
Med obsojenimi je bilo 17 članov upravnega odbora predvojnega podjetja Mautner, jugoslovenske tekstilne tvornice, d. d. Ljubljana, v sestavu katerega sta bili predilnica v Litiji in tkalnica v Št. Pavlu pri Preboldu. To so bili Jindrich Belohribek, Benzion Bully, Fran Pavlin, Rudolf Steiner, Leon Souvan, Makso Antič, dr. Nikola Konstrenčič, Oton Deutsch, Josip Lukman, dr. Jaroslav Preiss, dr. Vladimir Pevec, dr. Cvetko Gregorič, Rado Hribar, Ivo Mohorič, Oskar Barth, ing. Evgen Erhart in dr. Hans Friedel. Vsi navedeni so bih obtoženi, da so "kot člani upravnega odbora Jugoslovanskih tekstilnih tovarn Mautner, d.d. Ljubljana in kot predstavniki Dunajske banke Kreditanstalt-Bankverein kot 100 %- nega lastnika predaprilske delniške družbe stavili navedeno podjetje na razpolago in gospodarsko izkoriščanje nemškemu okupatorju s tem, da so upravičevali okupacijo in dne 20. 5. 1941 odstopili kot upravni svetniki, s tem pa povzročili, da je isto podjetje, med vojno spremenjeno v Litijsko-Preboldske tekstilne tovarne d.d. v Mariboru, zadobilo popolnoma rajhovski upravni svet ter hitlerjanskega ravnatelja Kieslingerja Emeriha "
Hkrati z že navedenimi so bili na tem sodnem procesu obsojeni tudi ravnatelj in drugi člani vodstva Litijsko-Preboldske tekstilne tovarne d.d. Maribor, ki so to podjetje upravljali v času okupacije. To so bili Emerih Kieslinger, Fridrich Redlhammer, Viktor Hradek, Jožef Pacak in dr. Erih Hulek. Emerih Kieslinger je bil obtožen, da je kot ravnatelj tekstilne tovarne v Št. Pavlu pri Preboldu in v Litiji med okupacijo "nadzoroval in priganjal k čimvečji produkciji blaga za okupatorja ter se nata način stavil na razpolago nemškemu okupatorju, ki je podjetje gospodarsko izkoriščal." Ostali štirje pa so bili obtoženi, "da so kot odgovorni predstavniki že navedenega podjetja in kot zastopniki Pettendorfer Spinnerei und Felixdorfer Weberei A. G. Dunaj IX., Endlergasse 16, kot 100 %-ne lastnice imenovanega podjetja stavili med okupacijo to podjetje na razpolago in v gospodarsko izkoriščanje okupatorjem s tem, da so jim dobavljali celokupno produkcijo tovarne, deloma v vojaške svrhe deloma za potrebe rajhovskega prebivalstva "
Vseh 22 obtožencev je sodišče sicer spoznalo za krive, ker so storili kazniva dejanja po 14. členu UVS, vendar jih je vse oprostilo. Emeriha Kieslingerja je sodišče oprostilo krivde in kazni, "ker se je prepričalo o resničnosti njegovega zagovora, da ni sledil pozivu okupatorske oblasti marca 1945 in odposlal v Reich vso zalogo blaga, temveč ta nalog sabotiral tako, da seje ob zlomu Nemčije nahajalo v tovarni 470. (XX) metrov blaga. Tudi naloga, ki ga je prejel septembra 1944, da mora demontirati stroje tovarne in iste odpeljati v Nemčijo, obtoženec ni storil, ker je bil pač mnenja, da je tovarna z vsem inventarjem last jugoslovanskega naroda." Ostalih 21 obtožencev je sodišče oprostilo krivde in kazni z naslednjo utemeljitvijo: "Ker se pa sodišče ni moglo prepričati, v koliko enega ali drugega upravnega svetnika zadene individualna krivda pri tem, da je podjetje kot celota gospodarsko služilo okupatorju, jim ni odmerilo kazni, pač pa je z ozirom na to, da so obtoženci izvrševali kot kolektiv svoja kazniva dejanja s pomočjo Litijsko-Preboldske tekstilne tovarne d.d. Maribor, izreklo zaplembo te tovarne, kar je v skladu z zakonskimi predpisi kot tudi s pravnim čutom delovnega ljudstva."
Proces proti Valdemarju Ogrisgu in Francu Themlu-lastnikoma podjetja Ogriseg & Themel, Savinjska tkalnica, barvarna in apretura , Sv. Peter v Savinjski dolini.
Proces proti Valdemarju Ogrisgu in Francu Themlu je bil 22. 8. 1945 pred Vojaškim sodiščem mariborskega vojnega področja, senat v Celju.
Obravnavi je prisostoval samo Franc Themel, medtem ko je Valdemarju Ogrisgu sodišče sodilo v njegovo odsotnosti. Obtožena sta bila naslednjih kaznivih dejanj: "Ze pred okupacijo je Ogriseg postal član veleizdajniškega društva Kulturbund. Napram slovenskemu življu ni bil nikdar prijazen in se je posebno ob prihodu okupatorja pokazal za zagrizenega hitlerjanca. Pred razpadom Nemčije, nekako sredi aprila 1945, je zbežal v Avstrijo, od koder se ni več vrnil. Za časa okupacije je podjetje stavil v službo okupatorja in v tovarni se je izdelovalo blago za nemško vojsko. Drugoobtoženi Themel Franc je v času okupacije zavzemal vse mogoče gospodarske in vojaške funkcije. Bil je Zellenführer. Od leta 1942 pa do konca leta 1943 pa tudi Sturmführer, leta 1944pa je bil sprejet tudi v NSDAP. Tudi on je z gospodarskim podjetjem, čigar solastnik je, sodeloval z okupatorjem."
Sodišče je oba obtoženca spoznalo za kriva in je Valdemarja Ogrisga v odsotnosti obsodilo na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo treh let, na zaplembo celotnega premoženja in na izgubo državljanstva. Franca Themla pa je sodišče obsodilo samo na zaplembo njegovega deleža pri podjetju. Kot vidimo, je sodišče Francu Themlu izreklo precej milejšo kazen kot Valdemarju Ogrisgu. Pri Themlu je namreč sodišče ugotovilo olajševalne okoliščine, "da se je ves čas okupacije zadržal do slovenstva korektno, dalje, da je podpiral OF materialno in tudi drugače vzdrževal zvezo s partizani ter jim pošiljal razna obvestila. "
Proces proti dr. Erihu Zeschku, Herti Blaškovič in Nani Mehlen - lastnikom podjetja Tekstilna industrija d. z o. z. Iraško
Proces se je odvijal 22. 8. 1945 pred Vojaškim sodiščem mariborskega vojnega področja, senat v Celju. Vsem trem je sodišče sodilo v njihovi odsotnosti.
Obtožnica jim je očitala več kaznivih dejanj. Dr. Erih Zeschko in Herta Blaškovič sla bila obtožena članstva v Kulturbundu. Hana Mehlen pa članstva v NSDAP. Vsi trije so bili obtoženi tudi, da so med okupacijo "vključili svojo tovarno v nemški organizem in dobavljali blago v pretežni meri za vojne svrhe. " Razen tega pa jim je obtožnica očitala, da so dosegli, "da so nemške oblasti dovolile prestavitev strojev iz Gerkmanove tekstilne tovarne, katera se nahaja v neposredni sosedščini in katere lastnik je bil pregnan. S tem so uničili Gerkmanovo podjetje in zakrivili ropanje slovenske narodne imovine. Iz Gerkmanove tovarne prevzeto delavstvo je bilo v novem podjetju terorizirano predvsem po obtoženki Blaškovič Herti. Nekaj skupin delavcev pa je bilo dogovorno z nemškim delovnim uradom poslano na prisilno delo v Upnico, na Dunaj in v druge kraje, čeprav bi jim lahko obtoženci preskrbeli namestitev v svoji tovarni. "
Eriha Zeschka in Herto Blaškovič je sodišče obsodilo na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo petih let, na zaplembo celotnega premoženja in na izgubo državljanstva; Hano Mehlen pa na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo enega leta, na zaplembo celotnega premoženja in na izgubo državljanstva.
Proces proti Alfredu Laurichu-lastniku tovarne usnja v Slovenskih Konjicah
Proces je bil 20. 8. 1945 pred Vojaškim sodiščem mariborskega vojnega področja, senat v Celju (v odsotnosti obtoženca).
Alfred Laurich je bil obtožen naslednjih kaznivih dejanj: "Bilje predstavnik onega nemškega kapitala, ki sije že pred okupacijo zadal nalogo, da germanizira Spodnjo Štajersko in pripravi pot okupatorju. Pristopil je v veleizdajniško društvo Kulturbund in kot finančno dobro stoječ tovarnar izdatno financiral hitlerjevsko propagando in celo plačeval globe, na katere so bili obsojeni radi nacistične propagande njegovi uslužbenci v predvojni Jugoslaviji. Sam se direktno ni izpostavljal, pač pa je stal v ozadju in izza kulis dirigiral vse politično življenje v Slov. Konjicah. Na njegov nasvet so Nemci postavili njegovega bratranca Karla Lauricha za Ortsgruppenfiihrerja. Pri obtoženem so se sestajali člani komisije za preseljevanje in izseljevanje Slovencev in on je imel rudi odločilno besedo. Obtoženec pa ni samo sodeloval z okupatorjem na političnem in kulturnem polju, temveč tudi na gospodarskem, saj je svojo tovarno usnja takoj vključil v nemški gospodarski sistem in je tovarna za časa vojne producirala vse, kot v mirnih časih. Izdelano usnje je bilo na razpolago okupatorskim vojaškim in civilnim oblastem. V namenu, da reši del svojega premoženja in da istega odtegne Federativni demokratični Jugoslaviji, je obtoženec že za časa vojne premestil svojo tovarno za jermene iz Konjic v Gradec. Iz tega namena je nidi v letu 1944 spremenil svoje podjetje v delniško družbo, vendar je 99 % delnic ostalo v njegovi posesti. Okupator je nagradil obtoženčevo vnemo za nacionalsocializem s tem, da ga je sprejel v zloglasno NSDAP stranko..."
Sodišče je Alfreda Lauricha v njegovi odsotnosti obsodilo na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo dvajsetih let, na zaplembo celotnega premoženja in na odvzem državljanstva.
Razen Alfreda Lauricha so bili pred Vojaškim sodiščem mariborskega vojnega področja, senat v Celju avgusta 1945 obsojeni tudi nekateri njegovi ožji sorodniki in sicer: Karl Laurich, strojar in trgovec z usnjem iz Slov. Konjic (obsojen 20. 8. 1945); Anton Laurich, bivši ravnatelj tovarne usnja v Slov. Konjicah in njegova žena Elza Laurich (obsojena 21. 8. 1945); Ana Laurich, trgovska pomočnica iz Slov. Konjic (obsojena 20. 8. 1945). Vsi so bili obsojeni zaradi članstva v Kulturbundu.
Proces proti ing. Emilu Bregarju - lastniku tovarne upognjenega pohištva v Zbelovem pri Ločah.
Proces proti ing. Emilu Bregarju je bil v njegovi odsotnosti 18. 8. 1945 pred Vojaškim sodiščem mariborskega vojnega področja, senat v Celju.
Obtožnica mu je očitala, da je storil naslednja kazniva dejanja: "Dr. Bregar Emil je bil član veleizdajniškega društva Kulturbund ter kot tak ideološki pobudnik, organizator in vodja Kulturbunda za časa predvojne Jugoslavije. Za časa okupacije je bil župan v Ločah in je kot tak bil pobudnik, organizator in pomagač množičnega prisilnega izseljevanja prebivalstva ter aretacij zavednih Slovencev, vršil je mobilizacijo Slovencev za okupatorjevo vojaško formacijo ter je bil Sturmbannfuehrer Wehrmannschafta, torej višji poveljnik Wehrmannschafta, in je kot tak v tem svojstvu pošiljal oborožene odrede na hajke nad partizane, bil je v času okupacije ideološki vodja in propagator nacizma v Ločah in okolici ter je bil kot bivši jugoslovanski državljan član nacistične stranke NSDAP."
Ing. Emila Bregarja je sodišče v njegovi odsotnosti obsodilo na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo dvajsetih let, na zaplembo celotnega premoženja in na izgubo državljanstva.
Proces proti ing. Valterju Machu - ravnatelju in solastniku podjetja Štajerska železoindustrijska družba, Zreče
Proces proti ing. Valterju Machu je bil v njegovi odsotnosti 22.8. 1945 pred Vojaškim sodiščem mariborskega vojnega področja, senat v Celju.
Obtožnica mu je razen tega, da je bil član nacistične stranke, očitala tudi, "da je kot zagrizen fašist stremel za tem, da je svoje podjetje vključil v nemško gospodarsko, priganjal delavstvo in izdeloval orodje za nemško vojsko." Sodišče ga je v njegovi odsotnosti obsodilo na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo dveh let ter na zaplembo celotnega premoženja.
Proces proti Francu Koellnerju - lastniku Tovarne kos, Slovenj Gradec
Proces proti Francu Koellnerju je bil v njegovi odsotnosti 18. 8. 1945 pred Vojaškim sodiščem mariborskega vojnega področja, senat v Celju.
Obtožen je bil kot član Kulturbunda in njegov glavni organizator v Slovenj Gradcu. Bil naj bi "Ortsgruppenführer v Slovenj Gradcu in kot tak idejni vodja in propagator nacionalsocializma v Slovenj Gradcu in okolici, bil je član izseljevalne komisije, torej pobudnik, organizator in pomagač prisilnega izseljevanja prebivalstva in njegovega odgona v taborišča, bi! je član komisije za nadzorovanje dela intemirancev v posameznih taboriščih, udeleževal se je hajk proti partizanom ter ujete partizane pretepava! in bil je član NSDAP'"
Sodišče je Franca Koellnerja v odsotnosti obsodilo na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo petnajstih let, na izgubo državljanstva in na zaplembo celotnega premoženja.
Proces proti članom družine Woschnagg - lastnikom podjetja Tovarna usnja Franc Woschnagg in sinovi, d.d. Šoštanj
Proces proti Herbertu, Valterju in Mariani VVoschnagg je bil 11. 8. 1945 pred senatom Vojaškega sodišča mesta Celje. Obravnavi je prisostoval samo Herbert Woschnagg, ostala dva obtoženca pa sta bila odsotna. Vsi trije so bili obtoženi, da so bili od leta 1940 dalje člani Kulturbunda. Sodišče jih je obsodilo na zaplembo imovinskih pravic, ki so jih imeli kot delničarji oziroma solastniki pri industrijskem podjetju Woschnagg in sinovi d. d. v Šoštanju.
Medtem ko bi pri vseh do sedaj obravnavanih sodnih procesih težko ocenili, ali je bila kateremu od obsojenih storjena krivica, pa je za sodni proces proti Woschnaggom to mogoče trditi.Woschnaggi so sicer res leta 1940 postali člani Kulturbunda, vendar so že leta 1942 začeli aktivno sodelovati v narodnoosvobodilni borbi, zaradi česar je bil Herbert Woschnagg jeseni 1944 interniran v Dachau, njegova žena Malvina pa je bila aprila 1945 celo ustreljena kot talka v Mariboru. Za ta dejstva je vedelo tudi sodišče, kar je razvidno iz obrazložitve sodbe. V obrazložitvi sodbe se namreč navaja: "Pri odmeri kazni je sodišče našlo in upoštevalo mnogo olajševalnih okolnosti in sicer: vsi obtoženci so že od leta 1942 dalje stalno in v veliki meri podpirali narodno osvobodilni pokret, dajali partizanom med drugim tudi orožje. Kot lastniki tovarne so svoje nameščence in delavce ščitili in v nekoliko slučajih uspešno intervenirali pri gestapu in drugih nemških oblasteh v prid svojih delavcev. Med vojno se produkcija v tovarni, katere lastniki so bili obtoženci, ni preveč forsirala, pač pa so lastniki skrili precejšnje zaloge usnja, bencina in drugih surovin, ki so jih potem stavili na razpolago narodni oblasti. Woschnagg Herbertu se je štelo v prid njegovo aktivno partizanstvo, zaradi katerega je bil poslan tudi potem, ko so ga Nemci ujeli, v Dachau, kjer je prebolel tifus. Pobeg obtoženega Woschnagg Valterja leta 1944 v Švico sodišče ni smatralo za obtežilno, kajti tozadevno verjame izpovedbi obtoženca Woschnagg Herberta, da je Valter odšel v Svico zato, ker se je bal zasledovanja gestapa, ker je bila njegova žena rodom Svicarka članica komunistične partije. "
Postavlja se vprašanje, zakaj vsa ta dejstva niso zadoščala, da bi sodišče obtožene v celoti oprostilo. Najverjetneje je bil glavni razlog za to v težnji, da se zapleni Woschnag-govo podjetje, ki je predstavljalo največjo tovarno usnja na območju Jugoslavije. Tudi okrajna zaplembna komisija Šoštanj tega, da so Herbert, Valter in Mariana Woschnagg aktivno sodelovali v narodnoosvobodilni borbi, ni upoštevala in jim je kljub temu izrekla zaplembo celotnega njihovega premoženja, čeprav je Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega premoženja v državno svojino z dne 21.11. 1944 izrecno določal, da so tiste osebe nemške narodnosti, ki so aktivno sodelovale v narodnoosvobodilni borbi, iz zaplembe izvzete.
Nekateri lastniki nemških industrijskih podjetij na Celjskem pa niso bili obsojeni pred vojaškim sodiščem v Celju, ampak pred drugimi vojaškimi sodišči v Sloveniji. To so bili: Viljem Abel - lastnik podjetja Zedinjene tovarne stekla, d.d., Hrastnik; Avgust Westen, Adolf Westen in ing. Max Adolf Westen - lastniki podjetja A. Westen d.d.,
Celje in solastniki Tovarne kemičnih izdelkov d.d. Hrastnik; Josef Pfeiffer - upravni svetnik podjetja A. Westen d.d., Celje in član upravnega odbora Tovarne kemičnih izdelkov d.d., Hrastnik; člani nadzorstvenega sveta Tvornice za dušik d.d. Ruše, v sestavi katere je bilo tudi podjetje Apnenik d. z o.z., Zagrad pri Celju.
Proces proti Viljemu Ablu je bil 5. 7. 1945 pred Vojaškim sodiščem ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani. 9 Na tem procesu je bilo poleg Viljema Abla obsojenih še 7 drugih: dr. Franc Schley iz Celja, Karl Sommer iz Laškega, Leopold Kovač iz Babnega pri Celju, Koloman Lamprecht iz Celja, Ivan Guček iz Lok pri Trbovljah, Peter Klemenčič iz Zagorja ob Savi in Gabriel Zimmerman iz Celja. Vsi navedeni so se v času procesa nahajali v priporu. Viljem Abel je bil obtožen, "da je bil pred okupacijo zagrizen Hitlerjanec in član Kulturbunda v Hrastniku in da je kot tak postal avtomatično član Heimatbunda in dobil kot Nemec in bivši Kulturbundovec za politično delovanje priznanje rdečo legitimacijo, da je bil član NSDAP. " Sodišče ga je obsodilo na odvzem svobode za dobo petih let in na zaplembo celotnega premoženja. Tudi vsi ostali, ki so bili obsojeni v tem procesu, so bili obtoženi, da so bili člani Kulturbunda ali celo NSDAP. Štiri (dr. Franca Schleya, Karla Sommerja, Leopolda Kovača in Gabriela Zimmermana) je sodišče obsodilo na več let odvzema svobode s prisilnim delom, na zaplembo njihovega premoženja ter na odvzem državljanskih časti; trem (Kolomanu Lamprechtu, Ivanu Gučku in Petru Klemenčiču) pa je izreklo smrtno kazen, izgubo državljanskih časti in zaplembo premoženja.
Pred Vojaškim sodiščem ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani je bil tudi proces proti Avgustu Westnu, Adolfu Westnu, ing. Maxu Adolfu Westnu in proti Josefu Pfeifferju.70 Proces je bil 23. 8. 1945. Na obravnavi je bil prisoten samo ing. Max Adolf Westen, ostalim trem obtožencem pa je sodišče sodilo v njihovi odsotnosti. Obtožnica proti njim je bila zelo obširna. Ker je šlo v tem primeru za sojenje najvidnejšim predstavnikom nemškega kapitala ne le na Celjskem, ampak v Sloveniji sploh, bomo obtožnico proti njim v celoti navedli. Obtožnica je navajala, da so zgoraj navedeni storili naslednja kazniva dejanja:
"1. da so kot predstavniki A. Westen d. d. v Celju in Tovarne kemičnih izdelkov d. d. v Hrastniku stavili ti svoji podjetji na razpolago in gospodarsko izkoriščanje okupatorju s tem, da so v tovarni A. Westen v Celju zgradili nov objekt, kije služil izključno v vojno produkcijske svrhe, da je bilo celotno podjetje vključeno v nemško vojno industrijo ter izdelovalo dele za letala, morske mine ter razne druge dele za nemški vojni aparat, da so apnenice, last Tovarne kemičnih izdelkov v Hrastniku, polno obratovale in dobavljale apno za Tvornico dušika d.d.v Rušah., katere lastnik in eksploatator je bil nemški nacistični velekoncern I.G. Farbenindustrie, eden od največjih proizvajalcev vojne industrije;
2. da so obtoženci: Westen Avgust, Westen Adolf, dipl. ing. Westen Maks-Adolf čeprav jugoslovanski državljani, bili člani izdajalske politične organizacije Kidntrbunda že pred zlomom Jugoslavije, da sta obtožene Westen Avgust in Adolf prispevala v lem 1940 Din 60.000 članarine, obtoženec Maks-Adolf pa Din 4.000 članarine Kulturbunda, da je
obtoženec Westen Avgust od Heimatbunda dobil rdečo legitimacijo, da je obtoženec Westen Adolf od leta 1936 bil Parteigenosse in da je ob zlomu Jugoslavije navdušeno sprejemal okupatorje, da je obtoženec Westen Maks-Adolf bil član NSDAP, da je takoj po zasedbi Celja prišel v tovarno v nemški uniformi in hodil po tovarni v spremstvu vodilnih osebnosti nacistične vojske in civilne uprave in da je prirejal pojedine, ki so izzvenele v manifestacijo Fiihrerju;
3.	da so obtoženci Westen, Avgust, Westen Adolf in ing. Westen Maks-Adolf imeli že v času pred zlomom Jugoslavije nameščene v podjetju A. Westen d.d. Celje vodilne uradnike petokolonaše, da se je v podjetju vodila kartoteka Kulturbund a, da je bil občevalni jezik v tovarni izključno nemški, da je bilo vse dopisovanje in naročila internega značaja v nemščini, da je podjetje podpiralo nemške prireditve v Celju in zanje delilo brezplačne vstopnice, da so bili slovenski delavci veliko slabše plačani od nemških, da so bili leta 1938 iz podjetja odstranjeni predstavniki delavsko-športnega društva Olimp, zavedni Slovenci in delavski športniki;
4.	da so kot odgovorni predstavniki Tovarne kemičnih izdelkov d.d. v Hrastniku imeli v času pred zlomom Jugoslavije nameščene v tem podjetju kot vodilne uradnike znane petokolonaše, da je bil občevalni jezik v podjetju nemški, da sta bila knjigovodstvo in korespondenca nemška, medtem ko se je slovenščina uporabljala edino le v občevanju z uradi, da so prejemali slovenski uslužbenci dva do trikrat nižje plače od Nemcev, da so nemški nameščenci prejemali še posebne nagrade, katere slovenski nameščenci niso dobili."
Ing. Maks Adolf Westen je bil obsojen na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo petnajstih let, na izgubo državljanstva in na zaplembo celotnega premoženja. Ostali trije obtoženci so bili v odsotnosti obsojeni na smrtno kazen s streljanjem, na izgubo državljanskih in političnih pravic in na zaplembo celotnega premoženja.
Proces proti članom načelstva Tvornice dušika d.d., Ruše, v katero je bilo že od leta 1921 vključeno tudi podjetje Apnenik d. z o. z., Zagrad pri Celju, je bil 22. 8. 1945 pred Vojaškim sodiščem mariborskega vojnega področja, senat za mesto Maribor. Na tem procesu je bilo obsojenih 24 oseb, med njimi so bili nekateri obsojeni tudi na smrt s streljanjem oz. z obešanjem.
Vojaško sodišče mesta Celje in Vojaško sodišče mariborskega vojnega področja sta svoje delo zaključili konec avgusta 1945. Z Zakonom o ureditvi in pristojnosti vojaških sodišč v Jugoslovanski vojski z dne 24. 8. 194572sta bili obe sodišči ukinjeni. Odslej civilnim osebam za kazniva dejanja niso več sodila vojaška ampak civilna (okrožna in okrajna) sodišča. V Celju je sicer tudi potem še obstojalo vojaško sodišče (Vojaško sodišče 43. divizije IV. jugoslovanske armade), ki pa je bilo pristojno samo za obravnavo kaznivih dejanj vojaških oseb.
Opombe:_
1.	Makso Šnuderl, Dokumenti o raz\'oju ljudske oblasti v Sloveniji, Ljubljana 1949 (dalje: Dokumenti), dok. št. 6, str. 22-23.
2.	Stane Teriak, Dobrovlje v borbi in svobodi, 1959, str. 21.
3.	Pričevanja nekaterih udeležencev napada na Čmakovo graščino Štrosnek pri Gomilskem so objavljena v delu Med Mrzlico in Dobrovljami.
4.	Nova doba, 14.10. 1992.
5.	Prav tam.
6.	Tone Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, 1, Ljubljana 1985, str. 352-385.
7.	Dokumenti, dok. št. 49, str. 58. Tone Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, 1, Ljubljana 1985, str. 346-347.
8.	Dokumenti, dok. št. 60, str. 73.
9.	Dokumenti, dok. št. 91, str. 109-113.
10.	Dokumenti, dok. št. 70 in 71, str. 81-82.
11.	Dokumenti, dok. št. 139, str. 177-184.
12.	Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino, Glavni štab NOV in POS, (dalje: Arhiv INZ), fase. 117, mapa IV.
13.	Arhiv INZ, fase. 118, mapa IV, dok. Sd 209144.
14.	Prav tam.
15.	Arhiv INZ, fase. 118, mapa IV, dok. Sd 360144.
16.	Jote Žabkar, Vojaško sodstvo na področju TV. operativne cone NOV in POS, Pravnik 1964, str. 395-396.
17.	Arhiv INZ, fase. 118, mapa TV, poročilo sodnega odseka pri štabu TV. operatiuie cone NOV in POS oddelku za sodstvo pri Glavnem štabu NOV in POS z dne è. 8. 1944.
18.	Prav tam.
19.	Prav tam.
20.	Prav tam.
21.	Arhiv INZ, fase. 118, mapa TV, poročilo sodnega odseka pri štabu TV. operatile cone NOV in POS oddelku za sodstvo pri Glavnem štabu NOV in POS z dne 18. 9. 1944.
22.	Dokumenti, dok. 146, str. 194-195.
23.	Arhiv INZ, fase. 118, mapa TV, dopis oddelka za sodstm pri Glamem štabu NOV in POS štabu IV. operativne cone z dne 25. 7. 1944, dok. Sd 469/44.
24.	Arhiv INZ, fase. 118, mapa TV, dopis oddelka za sodstm pri Glavnem štabu NOV in POS štabu IV. operativne cone z dne 11. 8. 1944, dok. Sd 497/44.
25.	Prav tam.
26.	Glej opombo 23.
27.	Arhiv INZ, fase. 118, mapa IV, poročili Vojaškega sodišča IV. operativne cone oddelku za sodswo pri Glavnem štabu NOV in POSzdne31. 10. 1944 in z dne 11. 11. 1944, dok. Sod 111/44 in dok. Sod 146/44.
28.	Arhiv INZ, fase. 118, mapa IV, poročilo Vojaškega sodišča IV. operativne cone oddelku za sodst\>o pri Glavnem štabu NOV in POS z dne 11. 11. 1944, dok. Sod 146/44.
29.	Prav tam.
30.	Prav tam.
31.	Prav tam.
32.	Zgodovinski arhiv v Celju (dalje: ZAC), Okrajno sodišče Celje, spisa Zp 412/46 in Zp 413/46; OLO Šoštanj, fase. 131, zapletnbni spis Angele Meh.
33.	ZAC, OLO Šoštanj, fase. 131, zaplembni spis Angele Meh.
34.	ArhivJN'/., fase. 118, mapa IV,dopis Vojaškega sodišča IV. operativne cone senatu Višjega sodišča pri glavnem Štabu NOV in POS z dne 7. 10. 1944.
35.	Prav tam
36.	Arhiv INZ, fase. 352, mapa II', poročilo senata pri komandi zgomjemvijskega vojnega področja predsednikit Vojaškega sodišča IV. operativne cone z dne 8. 11. 1944, dok. Sod 105/44.
37.	ZAC, OLOKrško, sig. 358.
38.	ZAC, OLO Šoštanj, fase. 130, zaplembni spis Alojza Bezovška, fase. 131, zaplembni spis Franca Natlačena.
39.	ZAC, OLO Šoštanj, fase. 132, zaplembni spis Franca Roegerja.
40.	Arhiv INZ, fase. 117, mapa /K
41.	Prav tam.
42.	Arhiv INZ, fase. 122, mapa II.
43.	Arhiv INZ, fase. 118., mapa IV, dok. SA 115/44.
44.	Arhiv Ministrstva za notranje zadeve RS (dalje Arhiv MNZ), 301-70/ZA, mapa IV, ovoj A, dok. A 407386 in dok. A 407387.
45.	Arhiv MNZ, 301-94/ZA, dok. A 443114.
46.	Navedeni štirje so bili zaradi kaznivih dejanj, ki so jih storili med vojno, leta 1946 sojeni pred sodiščem divizije A7VO./ v Ljubljani. To je razvidno iz vpisnika za KO spise okrožnega sodišča v Celju za leto 1946 (zap. št. vpisa:
47.	Novi tednik, 8. 10. 1992. Podatke o likvidaciji Marije Fedran in Franca Fedrana vsebuje nidi seznam med vojno likvidiranih oseb na območju Solčave, ki ga hram ZAC v fondu OLO Mozirje, fase. 1.
48.	Nova doba, 5. 8. 1992. Podatke o likvidaciji Jožeta in Helene Urbanček ter njune hčere Karoline najdemo tudi v zaplembnem spisu okrajnega sodišča Celje, Zp 260/45, ki se nahaja v ZAC, Okrajno sodišče Celje.
49.	Arhiv MNZ, 301-70/ZA, mapa IV, ovoj A, dok. 407386.
50.	ZAC, Zbirka Aleksandra Videčnika, IV. operativna cona, poročilo štaba IV. operativne cone Glavnemu štabu NOV in POS z dne 6. 8. 1944.
51.	Prav tam,
52.	Arhiv MNZ, fase. 301-94/ZA, dok. A 443025.
53.	Arhiv MNZ, fase. 301-70/ZA, mapa IV., dok. A 408708.
54.	Arhiv MNZ, fase. 301-70/ZA, mapa V ovoj 6, dok. A 392509.
55.	ZAC, OLO Šoštanj, fase. 132, zaplembni spis Ivana Ropa.
56.	Predvojno delovanje Jožeta Purnata v delavskem gibanju na območju Šmartnega ob Dreti je opisano v delu Aleksandra Videčnika, Delavsko gibanje v Gornji Savinjski dolini, Mozirje 1983, str. 84-85.
57.	ZAC, Okrajno sodišče Celje, spis Zp 337/46.
58.	Prav lanu
59.	Prav tam.
60.	Seznam oseb, ki so iili vojaška sodišča na Celjskem leta 1944 obsodila na smrt, je narejen predvsem na osnovi vpisnika Vojaškega sodišča IV. operativne cone, ki ga hrani Muzej novejše zgodovine v Celju, deloma pa tudi na osnovi ohranjenih sodb vojaških sodišč, kijih hram ZAC in na osnoxi Seznamov obsojence\'na zaplembo imetja, kijih je leta 1945 izdajala Komisija za upravo narodne imovine (KUNI).
61.	Večino podatkov o osebah, ki so bile med vojno 1941-1945 usmrčene brez vsakega predhodnega postopka pred sodiščem, je avtor dobil iz dokumentacije opovojni zaplembi njihovegapremoženja, ki jo hrani ZAC, in sicer predvsem v naslednjih fondih: Okrajno sodišče Celje, Zp spisi za leti 1945 in 1946; Okrajno sodišče Šmarje pri Jelšah Zp spisi za leti 1945 in 1946, OLO Šoštanj, fase. 130-132, zaplembni spisi; OLO Celje. KUNI, sig. 32/3, 39/4 in 48/4.
62.	ZAC, Vojaško sodišče mesta Celje, sig. 14.
63.	ZAC, Vojaško sodišče mesta Celje, sig. 20.
64.	Prav tam.
65.	Prav tam.
66.	J*rav tam
67.	ZAC, Vojaško sodišče mesta Celje, sig. 24.
68.	ZAC. M LO Celje, sig. 953.
69.	ZAC, Okrajno sodišče Celje, spis Zp 9/46.
70.	ZAC, Okrajno sodišče Celje, spis Zp 443/46.
71.	ZAC, M LO Celje, sig. 953.
72.	Ur. I. DFJ, št. 65/1945.
Zusammenifassung
Tätigkeit der Partisanenmilitärgerichte im Raum Celje (Cilli) von 1944-1945
Im Bereich der IV. operativen Zone, die neben der slowenischen Steiermark noch einen Teil Oberkrains und Kärntens umfaßte, war die Gerichtsbarkeit der Partisanen erst im Laufe des Jahres 1944 im Entstehen begriffen. Militärgerichte gab es zwar Anfang 1944 schon bei allen drei Brigaden der XIV. Division sowie bei der Slander-Brigade, doch stellte die Mehrzahl dieser Gerichte in Folge des Verlustes ihrer in den Kämpfen gefallenen Mitglieder ihre Tätigkeit ein, so daß die Organisation der Gerichtsbarkeit im Bereich der IV. operativen Zone nahezu von Grund auf neu aufgebaut werden mußte. Die Organisation der Partisanen-Gerichtsbarkeit in dieser Region wurde von Dr. Jože Žabkar geleitet, den die für Gerichtsbarkeit zuständige Abteilung beim Hauptstab der nationalen Befreiungsarmee (Narodnoosvobodilna vojska - NOV) und der Partisanenabteilungen Sloweniens (Partizanski odredi Slovenije - POS) am 30. 5. 1944 zum Gerichtsreferenten im Stab der IV. operativen Zone ernannt hatte. Bis zum 6. 8. 1944 wurden die Militärgerichte bei den folgenden Einheiten der IV. operativen Zone gegründet: der VI. Slavko Šlander- und der I. Tone Tomsic-Sloßbrigade der slowenischen nationalen Befreiungsarmee (Slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada - SNOUB), der XI. Miloš-Zidanšek-Brigade der slowenischen nationalen Befreiungsarmee (Slovenska narodnoosvobodilna brigada -SNOB), der Kamnik-Zasavje-Abteilung sowie beim Stabschutzbataillon der IV. operativen Zone. Neben den oben genannten Gerichten wurde bis zu dem besagten Zeitpunkt auch ein Militärgebietsgericht gegründet, und zwar beim Kommando des rückwärtigen Militärgebietes Moravče. Bei den anderen Einheiten der IV. operativen Zone waren die Militärgerichte bis dahin nicht gegründet.
So wie in ganz Slowenien stützte sich die Organisation der Partisanengerichtsbarkeit auch im Bereich der IV. operativen Zone bis September 1944 ausschließlich auf Vorschriften, die die Abteilung für Gerichtsbarkeit im Hauptstab der nationalen Befreiungsarmee (NOV) und der Partisanenabteilungen Sloweniens (POS) angenommen hatte. Mit 1. 9. 1944 trat aber auch in Slowenien der Militärgerichtserlaß in Kraft, der vom Hauptstab der nationalen Befreiungsarmee und der Partisanenabteilungen Jugoslawiens (Partizanski odredi Jugoslavije) am 24. 5. 1944 angenommen wurde. Auf der Grundlage dieses Erlasses wurde auch im Bereich der IV. operativen Zone eine neue Organisation der Partisanen-Militärgerichtsbarkeit eingesetzt. Es wurden zwei
Militärgerichte gegründet, das Militärgericht der IV. operativen Zone und das Militärgericht der rückwärtigen Militärbehörde der IV. operativen Zone. Diese Gerichte haben bei einzelnen Einheiten bzw. bei den Kommandos der rückwärtigen Militärbehörden Gerichtssenate gegründet. Bis Ende Oktober 1944 wurden folgende Gerichtssenate ins Leben gerufen: bei den Stäben der IV. operativen Zone, der XIV. Division, der XI. Miloš-Zidanšek- Brigade, bei der rückwärtigen Mihtärbehörde der IV. operativen Zone, dem Kommando des rückwärtigen Militärgebietes der oberen Savinja-Region, dem Kommando des Kozje-Militärgebietes und dem Kommando des Kamnik-Zasavje-Militärgebietes. Im November 1944 begann man auch die Gründung des Senats beim Kommando des Pohorje-Militärgebietes in die Wege zu leiten. Bei der Mehrzahl der anderen Einheiten der IV. operativen Zone wurden keine Gerichtssenate gegründet, die strafbaren Handlungen wurden vielmehr den Gerichtssenaten der anderen Einheiten bzw. dem Gerichtssenat bei den Kommandos der rückwärtigen Militärgebiete übergeben.
Die Senate der Militärgerichte im Bereich der IV. operativen Zone haben allein im Oktober 1944 insgesamt 132 Fälle von Straftaten untersucht und in 19 Fällen die Todesstrafe ausgesprochen. Die meisten Strafprozesse, nämlich 62, fielen unter die Zuständigkeit des Senates beim Kommando des oberen Savinja-Militärgebietes. Neben Todesstrafen wurden von den Militärgerichten noch folgende Strafen verhängt: Verweis, Beschlagnahme des Vermögens, Verbannung, Zwangsarbeit, schwere Zwangsarbeit und Entzug der Bürgerrechte.
Trotz Errichtung der Partisanengerichtsbarkeit kam es im Bereich der IV. operativen Zone in den Jahren von 1944-1945 zu zahlreichen Hinrichtungen (Liquidationen) ohne vorherige Verurteilung der Exekutierten von einem der Militärgerichte. Solche Liquidationen vollstreckten in erster Linie Angehörige des Nachrichtendienstes (Var-nostno-obveščevalna služba - VOS), des Staatssicherheitsmilitärs (Vojska državne varnosti - VDV), der Abteilung für nationale Sicherheit (Oddelek za zaščito naroda -OZNA) und Mitarbeiter der kleinsten, in Städten und größeren Ortschaften wirkenden politischen Einheiten. Allein für den weiten Umkreis von Celje können über 100 Liquidationen nachgewiesen werden. Die Großzahl der Liquidierten waren Zivilisten, darunter befanden sich sogar kleinere Kinder.
Im Juni 1945 wurden die bestehenden Militärgerichte aufgelöst und neue gegründet. Für den Kreis Celje waren das Militärgericht der Stadt Celje und das Militärgericht des Militärgebietes Maribor (Marburg) und der Senat in Celje zuständig. Die besagten Gerichte befaßten sich im Juli und August 1945 mit mehreren hundert Fällen. Unter den Verurteilten befanden sich Mitglieder des Kulturbundes, Mitglieder der NSDAP, Funktionäre des Steirischen Heimatbundes und Angehörige der slowenischen Heimwehr. Unter den Angeklagten befanden sich auch alle Eigentümer der Industriebetriebe im Kreis Celje, die in Besitz des deutschen Kapitals waren.
SPLOSNA BANKA CELJE
Vodnikova 2, 63000 CELIE, tel.: 063/431 000
Smo banka z več kot 120-letno tradicijo, ki s sodobnim pristopom do komitenta nudi kvaliteten bančni servis podjetjem, obrtnikom in občanom. Banka želi v čim večji meri upoštevati individualne želje posameznika, zato povprašajte po bančnih svetovalcih, kjer se boste v enakovrednem kontaktu za pisalno mizo mirno pogovorili o vaših željah in potrebah.
Med vso pestro ponudbo so za občane posebej zanimive
naslednje storitve:
-	tolarsko in devizno varčevanje - depoziti
ali varčevalna knjižica - ŠEFI - najem za en mesec ali dalj časa
-	plačilna kartica ACTIVA - plačilo na odlog,
najetje povečanega limita - plačevanje obveznosti preko TRAJNIKOV - banka skrbi za njihovo redno mesečno poravnavanje
-	dvig gotovine 24 ur dnevno tudi ob sobotah in nedeljah
na BANKOMATIH
-	sistem INFOBANKING - informacije o stanju na vašem
računu preko telefona ali telefaksa
Pokličite po telefonu ali nas obiščite osebno. Veseli bomo, če bo informacijski kontakt prerasel v novo poslovno sodelovanje ali utrdil že obstoječe.
tradicija, (?,ua£itzta in zu£itoß~a
Igor Grdim
AVTOBIOGRAFSKO IN AVTOTEMATSKO V PREŠERNOVEM OPUSU
France Prešeren ni zapustil kakšnih besedil, ki bi jih brez pridržkov in enoumno mogli šteti v skupino avtobiografskih; še manj je seveda sam katerega svojih tekstov, ki so nam danes dosegljivi, bodisi naslovil tako bodisi ga štel za kaj dobesedno in samo takega.
Toda avtobiografika ima v njegovem pesniškem in siceršnjem opusu vseeno pomemben delež. Tu so najprej Slovo od mladosti in Sonetje nesreče kot vrhunska avtobiografika duha; prvi sonet Sonetov nesreče pa se dotika tudi avtobiografije telesa. Potem ne gre spregledovati še posameznih predelov pisemske proze, zlasti ne slovensko pisanega pisma staršem, in povenčnih sonetov, nekakšnih listov iz poetičnega dnevnika. Še naprej gre pot Prešernove avtobiografike: vse do Glose in še prej Prve ljubezni, gazel, vizij Prekop in Neiztrohnjeno srce ter Ribiča... Navsezadnje bi težko našli od avtobiografike in njenega izražanja povsem odtrgano Prešernovo besedilo, kar velja celo za tista z epsko naravo oziroma s tudi epsko naravo. Izjema utegnejo biti le nekatere balade in romance, toda vsaj v Judovskem dekletu Anton Slodnjak razbira tudi avtobiografska sporočila. Krst pri Savici je kot nekakšno alegorično avtobiografijo razbiral že Avgust Žigon.
Veliko število lirskih besedil pa je tako ali tako že načelno težko ločiti od avtobiografskega; zlasti je to nemogoče pri osebnoizpovedni liriki: takšna besedila niso samo zgledni avtobiografski dokumenti, temveč prehajajo v dokumente avtobiografskega, večkrat celo v dokumente avtobiografije. Seveda ne izključno nje: dokument so takšni teksti tudi na drugih ravneh, ki se med seboj ne izključujejo (dokument stila, miselnosti, duhovnosti, nazora itd.). To je skratka vse tisto, kar je Izidor Cankar v svojem znamenitem Uvodu v likovno umetnost označeval kot zgodovinske vrednote umetnine (starinske vrednote umetnine in umetnostno-zgodovinski vidiki), iz katerih se razbirajo pričevanjske razsežnosti umetniškega dela - kar ne velja le za likovno, temveč za vsako transtemporalno umetnost - torej konvencije in nekonvencionalnosti, mentaliteta itd. določenega zgodovinskega časa ter vrednost vsega tega v trenutku uživanja umetnine, hkrati pa tudi njena in njenega ustvarjalca izjemnost, neponovljivost, samobitnost. Vse to srečujemo tako na ravni označenega kot na ravni označujočega (jezik, načini njegove uporabe - prav kakor v likovni umetnosti materiala). Avtobiografsko le na prvi pogled zadeva samo označeno, torej snov in avtorjevo nefikcionalno razmerje do nje; v resnici je snov v besedilu navzoča in prisotna le skozi jezik in zatorej retorična in časovnoslogovna sredstva, ki ravno tako pričujejo, pričujejo tudi o avtobiografskem (še očitneje to velja za elemente osebnega sloga). Kajti o avtobiografskem govori in ga izraža celotno besedilo, torej
avtobiografsko besedilo v vsej svoji celovitosti, vsaj delno pa vsakršno, še posebej umetnostno besedilo. Ne le KAJ, temveč tudi KAKO je v umetnostni avtobiografiki zelo izpostavljen. Od tod ni težko razumeti, da na svoj način tudi samó sama ubeseditev, ne samó säma snov, govori in pričuje o avtobiografskem tako v okvirih fingiranega kot nefingiranega teksta, če uporabimo fenomenološko tipologijo Käte Hamburger . In to velja tako v okvirih eminentno avtobiografskega kot eminentno neavtobiografskega teksta (če tak sploh obstaja). Iz ozvezdja takšnega razumevanja stvari je tudi Goethejevo razmišljanje o tem, kako je pravzaprav vse, kar človek piše, njegova avtobiografija, kakor je menil tudi Ivan Cankar.
Toda za praktično in literarnozgodovinsko rabo se zdi vendarle potrebno motriti avtobiografsko v besedni umetnosti z manj širine; zato je potrebno natančneje ločiti izražanje avtorjevega avtobiografskega "jaza" od izražanja "jaza" nasploh; znotraj izražanja avtobiografskega "jaza" je treba ločiti pojavljanje "jaza" kot "jaza" od njegovega ponavljanja kot téme dela (se pravi: treba je ločiti avtobiografsko od avtotematskega). Vse to je potrebno početi silno previdno in z načelno zavestjo o tem, da avtorja od nobenega njegovega dela ni mogoče povsem odtrgati. Bodisi avtobiografsko bodisi avtotematsko izražanje avtorjevega "jaza" je v konkretnem tekstu sorazmerno lahko prepoznati, tudi kadar gre za tretjeosebno pisana besedila; pozitivis-tično usmerjena literarna veda je razvila za ugotavljanje tega ustrezno, dasi ne vselej zadovoljujočo metodologijo, ki jo je najbolj neumno zametovati zavoljo njenih očitnih pomanjkljivosti: bolje jo je presegati. Težave nastajajo pri ločevanju avtotematskega od avtobiografskega, zakaj vse avtotematsko je na neki oddaljeni način vsaj potencialno avtobiografsko (in to bolj kot vse zapisano), vse avtobiografsko pa je nujno avtotematsko. Najbrže je tako za avtobiografskost kot avtotematskost neogibno potrebno eksplicitno izražanje avtorjevega "jaza" v izvenfikcijskem besedilu (ta eksplicitno izraženi "jaz" si more nadeti kajpak tudi površinsko besedilno tretjeoseb-nost). Lahko pa rečemo, da se razlikujeta temeljna naboja avtobiografskega in avtotematskega pisanja: informacijskost je večja in bistvena v zadevah avtobiografskega, estetskost pa v stvareh avtotematskega oziroma: za avtobiografsko je neogibno pomembno informacijsko polje, za avtotematsko pa estetsko polje besedila (seveda se obe polji nikakor ne izključujeta, ker sta različnih ravni, saj je avtobiografsko podmnožica avtotematskega). Toda kljub temu preprostemu načelu in razločevalnemu merilu je problem razmejitve avtobiografskega nasproti avtotematskemu le zelo jasna teoretična distinkcija, ki zadeva ob hudo zapleteno prakso. Ker umetnina obstaja le konkretno, je vprašanje toliko težje. Drži pa, da v svojem bistvu to vprašanje ne sprašuje in ne odloča o umetniškosti, zakaj umetnina ni samo estetski fenomen: gre samo za kriterij klasificiranja in sistematiziranja različnih besedil v skupine besedil, katerih značilnosti v literarni vedi poudarijo to ah ono skupno potezo različnih del in odmislijo drugo.
Najbolje si je ogledati razliko med avtobiografskim in avtotematskim v umetnostni praksi; to bomo poskusili storiti na primeru Prešernovih sonetov Je od vesel'ga časa teklo leto in Mars'k'téri romar gre v Rim, v Kompostèlje. Prvi govori o avtobiografskem, drugi o avtotematskem - vsaj na fenomenološki ravni.
Prvi sonet se sklicuje na nek točno določen čas, ki objektivno obstaja - vsaj kot konvencija v nekem kulturnem krogu - tudi izven besedila in torej teče tudi v izven-besedilnem življenju preverljivo (čas po Kristusu), ter govori o avtorju teksta sredi tega časa. Tako v prvi kvarteti in v drugi terceti beremo:
"Je od vesel'ga časa teklo leto, kar v Betleh emu angelcev hosana je oznanila, da je noč končana, dvakrat devetsto triintrideseto...
Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, v srcé mi (!) padla iskra je ognjena, ki ugasnit'se ne dà z močjo nobeno."
Če besedilo natačno preberemo, pridemo do sklepa, da je vsekakor avtotematsko tudi v ožjem pomenu te oznake, se pravi nanašajoče se na sam akt avtorjevega pisanja: metaforična oznaka iskre, ki je padla v srce, v ta klišejski romantični vir poezije, govori v povezavi z avtobiografskim tudi o Prešernovem pesnikovanju (plamen, ki ga ni moč pogasiti z močjo nobeno) - toda to šele sekundarno, na podlagi literarnovedne analize; primarno je tod avtobiografsko, o katerem dobimo nadaljnjo informacijo v naravnem literarnem okolju teksta, se pravi v knjigi Prešernovih Poezij. Sonet Je od vesel'ga časa teklo leto namreč stoji neposredno pred vencem z akrostihom Primicovi Julji, zatorej ni preveč drzno soditi na podlagi tega dejstva o lastnici v našem sonetu omenjenih oči - dveh očesov čistega plamena. Smo vsekakor v sredi sorazmerno velike gostote informacijskega, tudi faktografsko informacijskega, ki pa ni v nikaki napoti estetskemu. Toda če opazujemo ta sonet v kontekstu Prešernovega sonetizma in Prešernove poezije nasploh, moremo ugotoviti veliko poudarjenost informacijskega glede na druge tekste. Še posebej velik poudarek je na informacijskosti, ki je referencialno povezana z izventekstno resničnostjo, na katero se sklicuje (vsaj pri natančni navedbi in kraja časa dogajanja, ki obstajata tudi izven teksta). Najbrže je vprašanje ravnanja s časom ključnega pomena za določitev avtobiografskosti oziroma neavtobiografskosti avtotematskega besedila. Manj važno je vprašanje kraja, zakaj tudi fikcijski spisi so pogosto locirani v izventekstno obstoječe.
Drugačen položaj kot v tekstu Je od vesel'ga časa teklo leto srečujemo v Prešernovem sonetu Mars'k'teri romar gre v Rim, v Kompostèlje, kjer je informacijsko - zlasti faktografsko informacijsko, ki se navezuje na izventekstno resničnost - glede na prejšnji sonet oslabljeno; ena informacijskih bistvenosti je izpovedana šele skozi akrostih. Toda potrebno je najprej vedeti, da je bil Langus slikar, če se hočeta besedilo in njegova izvenfikcijska informacijskost docela zapopasti, kajti iz teksta samega to ni razvidno2. Avtobiografsko izvenfikcijsko torej ni razberljivo iz besedila samega, v kolikor bralec ne premore še nekih dodatnih informacij, je tekst le avtotematski: toda brž ko pozna Langusov poklic, mu avtobiografskega položaja besedila znotraj Prešernovih Poezij ni težko dognati. Tozadevno so tod stvari torej povsem drugačne kot v sonetu Je od vesel'ga časa teklo leto.
Avtotematsko je v sonetu Mars'k'teri romar gre v Rim, v Kompostèlje povsem jasno in hitro dognanljivo že ob branju samo tega soneta brez njegove uvrščenosti v naravno okolje Poezij in brez poznavanja Langusovega poklica: gre pač za avtorja pesmi pri človeku, pri katerem je slika njegove izvoljenke (ta je v "tvojem domovanju", se pravi v domovanju M. Langusa, ampak naslikal bi jo lahko kdor koli: Stroj ah Goldenstein, Tornine ali Langus - tudi tako bi bil sonet razumljiv, in to kot avtotematski ali kot parabolični: v slednjem primeru bi moglo biti avtobiografsko iz teksta celo praktično povsem izključeno). To velja tudi za Sonetni venec in za sonet Sanjalo se mi je, da v svetem raji, le da je tam avtotematsko glede na avtobiografsko nekoliko drugače postavljeno; zveza je neposrednejša - avtor je pesnik in pesnik je tudi besedilni lirski "jaz", v Vencu avtor mokrocvetččih rož'c poezije, v omenjenem sonetu avtor sonetov, ki so tema tega teksta (kajpak ob Petrarcovih spevih, Lavri in avtorjevi izvoljenki). Iz Venca je nadalje razvidno, kdo je "ti" (iz akrostiha), medtem ko takšne iz teksta samega razberljive zveze v primeru Matevža Langusa in njemu posvečenega soneta ni. Šele ko bralec pozna Langusov poklic, lahko vzpostavlja interpersonalne relacije tako za besedilno kot izvenbesedilno resničnost (in Langusa poveže z Mojstrom, ki stoji za sliko, v kateri je senca zarje "unstranske glor'je" soneta).
Tudi avtotematsko je pri Prešernu razslojeno, kakor smo videli v primeru avtobiografskega (in nekoliko še bomo). Na eni strani gre za izrecna besedilna in besedna nanašanja nase in na svojo usodnost (npr. Prva ljubezen, Slovo od mladosti), na drugi pa za besedila, kjer je avtotematskost razberljiva šele iz avtobiografskosti, ki pa je bralec ne spozna iz samega besedila, temveč iz literarne vede in njenih pozitivističnih podvigov: kot primer takšnega besedila moremo navesti balado Ribič, kjer na tematiko avtorjevega življenja tekst brez dvoma navezujejo zgolj izvenbesedilna dejstva (vedenje o tem, da se je Prešernovi domačiji reklo po domače Pri Ribiču). Rahlo povezavo bi morebiti našli še pri umeščenosti balade v kontekst Knjige, se pravi Poezij dr. F. Prešerna: avtor Poezij se označi kot človek brez upa', in ker tudi Ribiča ob koncu obravnavane balade označi kol takšnega (v ljubezni, kar pa je v smislu brezupa baladnega sveta nasploh), povezovanje Ribiča in avtorja ni za lase privlečeno. V primeru balade Ribič gre potemtakem za simbolno-alegorični avtotematski tekst, ki je v najožji zvezi z avtobiografskim. Iz takšnih razmislekov in povezav se je rojevalo tudi razbiranje Krsta pri Savici in njegovih oseb kot ne zgolj besedilnih (glavna tekstna opora za to smer branja je posvetilni sonet), temveč tudi (avto)biografskih, skratka tako in/ali drugače izvenfikcijskih. Spet imamo v tekstu osebo brez upa (Prav (!) praviš, da ne smem jaz upat' (!) sreče...), ki je zavoljo prvoosebno izpovednega tudi brezup izražajočega vodila Poezij ni težko zvezati z avtorjem Prešernom, čigar temeljno življenjsko gibalo in usoda je up (najprej kot obstoječ, nato kot neobstoječ in nazadnje kot zaželen: prešernovska dialektika tako pozna up naprej kot resničnost, nato kot zanikanje, torej kot neresničnost, in nazadnje kot sintezo obojega, kot resnico resničnega in neresničnosti). Prav nič se ne moremo čuditi, da so prešernoslovci pozitivistične usmeritve iskali avtobiografsko zlasti v tistih Prešernovih pesmih, kjer nastopa up (z vsemi variacijami, od negacije do popolne afirmacije; slednje srečujemo - ampak šele ob kozarčku rujnega - v Zdravljici): avtotematsko so miselno sila preprosto razbirali kot docela enoumno avtobiografsko (simbole so šteli, preprosto
rečeno, za simptome), in nastale so številne obširne kn jige, ki so se izgubljale v domnevah in celo gotovostih, od katerih najpikantnejša je morda tista Slodnjakova o Prešernovi ljubezenski zvezi z nekakšno Židinjo na Moravskem4... Slodnjak je povsem spregledal, da je v svoji sicer hvalevredni pozitivistični vnemi gledal pravzaprav v zrcalo: ni teksta razlagal s pomočjo izventekstnih dejstev, temveč ta dejstva s tekstom, kajpak umetniškim - to pa je v dokajšnjem neskladju s klasičnim in produktivnim pozitivizmom. Je pravzaprav njegovo preobračanje v groteskno karikaturo, ki si zelo zasluži zloglasen sloves. Avtotematskost pa je pri Prešernu še ene lege - ta je nekako na sredi med obema pravkar opisanima skrajnostma. Gre za avtotematskost in nje izražanje, kakršno srečujemo v Giosi, Orglarju, Neiztrohnjenem srcu ali Prekopu: avtor besedila je kakopak pesnik in ga torej s tematiko besedil, ki smo jih pravkar našteli, ni težko povezati preko njegovega pisanja pesmi, čeprav prvoosebni jaz v teh tekstih ne nastopa kot eskplicitno (lirsko)izpovedni (je celo preoblečen v tretjeoseb-nost Pevca, Slavca, a tudi v prvoosebnost Boga).
Prešernova pisma so zelo tipična za uporabo avtobiografskega v okvirih te besedilne oblike: avtobiografsko služi za dokaz tega, kako vse avtorjevo življenje teži k intenci pisma. Pismo staršem je popis poti, ki je en sam klic Proč od teologije! V nedatiranem pismu Stanku Vrazu pa Prešeren ustvarja svoj opus iz posameznih besedil: omenja balade in sonete iz ljubezenske dobe, ki da so tako in toliko povezani med seboj, da jih ni mogoče tiskati posamič5; knjiga so torej njegove pesmi še preden so v knjigi. 15. malega srpana 1837 tudi združuje (v pismu istemu naslovniku) vse svoje tekste pod streho ene tendence - kultiviranja materinščine. Prešernova Knjiga torej ni nikakršen slučajen zbir tekstov, ki bi jih povezovala zgolj avtorjeva oseba, temveč je nedeljiv organizem, opus. Po volji ustvarjalca je ta opus vključen v Literaturo, se pravi nacionalno literaturo njegovega jezika. Ker ta literatura po pojmovanju zgodnjega 19. stoletja praktično še ne obstaja, se Prešeren skrije za pojem kultiviranega jezika, ki je seveda edina resnična domovina literature.
Opombe:__
1.	Glej zlasti poglavji Das fiktionale Erzählen und sein Symptome in Das fiktionale Erzählen - eine (fukntirende) Erzählfunktion v knjigi K. Hamburger, Die Logik der Dichtung 2. ali 3. izdaja, Stuttgart 1968 (oziroma 1977).
2.	Edino 12. verz (Ukaz želj vleče v svoje domovanje) je v tem smislu neposrednejši: toda Langus bi lahko bil po tej notici zgolj posestnik slike pesnikove drage deklice, ne nujno nje ustvarjalec, kar pa je tu bistveno.
3.	Mislimo seveda na motto Poezij:
"Sem dolgo upal in se hal, slovo sem upu, strahu dal. srce je prazno srečno ni. nazaj si up in strah želi."
4.	A. Slodnjak, Prešernovo življenje, Ljubljana 1964, 268.
5.	F. Prešeren, Poezije in pisma, uredil A. Slodnjak, Ljubljana 1964, 340, 341.
Zusammenfassung
Autobiographische und autothematische Züge in Prešerens Opus
Obgleich France Prešeren (1800-1849) keinen ausgesprochen autobiographischen Text geschrieben hat, weist sein Opus viele autobiographische und autothematische Züge auf. Die Unterschiede zwischen dem Autobiographischen und Autothematischen werden in der Abhandlung durch eine Analyse der zwei folgenden Sonette Prešerns untersucht: Je od veselga časa preteklo leto (Seit der fröhlichen Zeit ist ein Jahr vergangen) und Marsikateri romar gre v Rim, v Kompostelje (So mancher Pilger geht nach Rom, nach Santiago de Composteli), wo man einen Unterschied in der Informationsgesamtheit hinsichtlich der vortextlichen Wirklichkeit beobachten kann. Im ersten, dem autobiographischen Sonett ist diese Gesamtheit vollkommen, im zweiten, dem autothematischen, hingegen partiell. Den letzteren Text kann man nur dann als autobiographischen lesen, wenn man die zeitlich vor dem Text existierenden Tatsachen kennt, auf deren Bedeutung das Sonett den Leser durch das an Matevž Langus gewidmete Akrostichon hinweist; demnach wird das Autobiographische, insofern es vorhanden ist, implizit ausgedrückt. Der künstlerische Charakter des einen oder anderen Textes mit autobiographischen Mitteilungen wird natürlich nicht beeinträchtigt, denn er wird als einmalige Synthese von Form und Inhalt aufgefaßt, die beide die "Geschichte" vom Schicksal des Autors mit den ihm eigentümlichen Topoi und der Sonnetform zum Ausdruck bringen.
Primož Kiiret
ZEMLINSKY - UČITELJ SLOVENSKEGA SKLADATELJA JOSIPA IPAVCA
Josip Ipavec izhaja iz znane zdravniške družine iz Šentjurja pri Celju na južnem Štajerskem. Rodil se je leta 1873 in je tako le dve leti mlajši od Zemlinskega. Njegova babica Katarina von Schvveighofer je bila izobražena, obvladala je francoščino in latinščino ter igrala harfo in klavir. Stari oče je bil zdravnik, njegova sinova Benjamin in Gustav pa sta se prav tako posvetila medicini in hkrati glasbi. Benjamin je bil primarij otroške klinike v Gradcu, Gustav pa župan in zdravnik v Šentjurju. Oba sta prosti čas posvečala glasbi, skladala zborovske in klavirske skladbe, samospeve, Benjamin pa tudi skladbe za orkester in odrsko glasbo. Njuna zasluga je bila, da se je Šentjur razvil v tako glasbeno središče, ki so ga radi obiskali gostje kot Johannes Brahms. Wilhelm Kienzl, Joseph Marx ter kasneje verjetno tudi Alexander Zemlinsky in drugi . Sestrične Josipa Ipavca so bile v svojem času znane kot Prvi avstrijski ženski kvartet in so v letih od 1880 do 1890 z velikim uspehom nastopale po vsej Evropi.
Okolje, v katerem je odraščal Josip Ipavec kot sedmi od desetih Gustavovih otrok, je spodbujalo h glasbi, zato ne preseneča, da segajo njegovi prvi skladateljski poskusi že v gimnazijska leta in da se je po maturi na celjski gimnaziji odločil za podobno pot kot njegov oče in stric - za študij medicine in glasbe v Gradcu. Nekaj njegovih skladb je kmalu izšlo v slovenski glasbeni reviji Novi akordi in postale so zelo priljubljene. Največji uspeh je dosegel s patomimo Das Hampelmännchen (Možiček) leta 1901, ki je bila večkrat predvajana na Slovenskem, pa tudi v Gradcu, na Dunaju in Olomoucu. Iz časa, ko je Ipavec v Gradcu študiral pri Torglerju, je ohranjen zvezek z vajami iz harmonije, kontrapunkta in oblikoslovja. Po diplomi leta 1904 se je zaposlil v dunajski vojaški bolnišnici, svoje glasbeno izobraževanje pa je nadaljeval pri Zemlinskem. Žal je bilo njegovo bivanje na Dunaju kratko, saj je bil že avgusta 1905 poslan v vojaško bolnišnico v Zagreb, kjer je ostal do leta 1907. Istega leta je opustil vojaško službo in se vrnil domov, da bi očetu pomagal v ordinaciji. Oče je že v naslednjem letu umrl, Josip pa je leta 1911 težko zbolel, zato je moral opustiti svoj poklic in tudi skladanje. Ni mu bilo dano, da bi svoje življenje do kraja posvetil glasbi. Umrl je leta 1921 komaj 47 let star.
Kot je bilo omenjeno, so se iz graških študijskih let ohranile tudi vaje iz oblikoslovja. Nekatere od teh vaj so prepisane na posebne liste, ki so ohranjeni na glasbenem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Na nekaterih je s svinčnikom zapisana opomba v slovenščini: "Naloge iz šole Zemlinskega. " Gre za primere drobnih dvodelnih oblik, študij, ki obsegajo od 16 do 20 taktov in imajo tipične naslove:
Molto moderato, Moderato, Allegreto scherzando, ena pa je brez naslova. Zvezek v nadaljevanju obsega opise različnih glasbenih oblik. Izbrane štiri vaje, ki so prepisane na posebne liste, dopuščajo domnevo, da jih je Ipavec predložil Zemlinskemu z namenom, da bi mu dokazal svoje znanje. Poleg teh štirih primerkov imata še dva lista opombo "iz šole Zemlinskega"; gavotta in menuet, ki pa ju v omenjenem zvezku ni.
Znano je, da se je hotel Ipavec pri Zemlinskem učiti tudi instrumentacije, toda doslej v arhivu nismo našli ustreznih vaj ali drugih primerov za to. V zapuščini pa se nahaja učbenik Richarda Hoffmanna Praktische Instrumentationslehre (Praktična in-strumentacija) v sedmih delih in dveh zvezkih. Delo je izšlo pri založbi Dörffling in Franke leta 1893. Arhiv vsebuje nadalje tudi menuet za veliki orkester (Tempo di minuetto), ki pa ni datiran in ni enak že prej omenjenemu menuetu. Le domnevamo lahko, da je delo nastalo med študijem na Dunaju, saj je imel Ipavec običaj, da svojih del ni datiral ali drugače označeval. Sicer je ohranjen seznam njegovih del, ki ga je sestavil sam. toda glede na datiranje je zelo nezanesljiv. V tem seznamu menuet ni omenjen.
Alexander Zemlinsky
V času študija pri Zemlinskem sta nastala tudi dva samospeva. Ipavec je gojil to obliko, ki je bila pri takratnih Slovencih zelo priljubljena, že pred tem in tudi kasneje (danes poznamo preko 40 njegovih samospevov). Večina je napisana za bariton in klavir ter namenjena prijatelju iz gimnazijskih let Ferryju Leonu Luleku, s katerim je sodeloval že od leta 1890. Lulek jih je kot izvrsten pevec izvajal na svojih številnih koncertih po mestih Evrope in Amerike.
V dunajskem obdobju sta nastala samospeva Zingara (Ciganka) in Lied im Volkston (Pesem v ljudskem tonu). Besedilo za prvo je delo neznanega pesnika, Pesem v ljudskem tonu pa je ustvaril na besedilo princa Schönaich - Corolatha, ki je bil ob koncu preteklega stoletja dokaj priljubljen2. Delo je zgrajeno v mali tridelni pesemski obliki in podobna je tudi delitev tempov (moderato - più nosso - tempo I). Obe temi sta zelo različni; prva je markantna, druga prej lirična, spevna in ljudska. Kljub enostavni zasnovi zavzema pesem v skladateljevem opusu posebno mesto zaradi splošnega izraza, ki je učinkovit ravno zaradi preprostosti in hotene ljudskosti. Melodija je v c-molu (prepis v NUK je v a-molu). Posebno zanimive pri originalu so korekture s svinčnikom in potem rdečim črnilom v taktih 9 in 16 do 20. Kdo jih je opravil, je danes težko ugotovili; lahko Zemlinsky, mogoče pa tudi Ipavec sam. (V zapuščini sem našel tudi Ženitni zbor, pri katerem so nekateri takti korigirani na enak način s svinčnikom in nato z rdečim črnilom, ker je bil razpon med glasovi prevelik). Pri Pesmi v ljudskem tonu se popravki nanašajo na spremenjeno gibanje pevskega glasu v taktih 17 in 18 in na bolj bogat protipristop v oktavah pri levi roki klavirske spremljave. Spremembe privedejo do bolje izraženega vrhunca kompozicije pred ponovitvijo prvega dela. Poleg originala obstaja še prepis skladbe v NUK, v katerem so korekture upoštevane, le melodični in ritmični tok melodije v 18. taktu je spremenjen.
Oba samospeva (Pesem v ljudskem tonu in Ciganko) naj bi prvič pela sopranistka Lucia Weidt. Doslej sicer še ni znano, kdaj in kje, morda niti ne na javnem koncertu, saj Musickbuch aus Österreich za leti 1905 in 1906, ki navaja vse koncertne sporede v glavnih mestih monarhije, teh pesmi ne omenja. Zinimivo pa je, da je bila Lucia Weidt (1879-1940) kot hči kapelnika Heinricha Weidta (1828-1901) nekaj časa tudi v Celju . Njen oče je namreč prišel leta 1887 v Celje kot učitelj glasbe in glasbeni ravnatelj. Zaradi sporov z vodstvom društva pa v Celju očitno ni dolgo ostal . Umrl je v Gradcu. Hči Lucia je študirala petje pri pedagoginji Rosi Papier, leta 1900 je bila angažirana v leipziški operi, nato pa jo je leta 1902 Gustav Mahler povabil na Dunaj v Dvorno opero. Debitirala je kot Elizabeta v Wagnerjevem Tannhäuserju. V svojem času je bila ena najbolj znanih in priljubljenih pevk dunajskega opernega občinstva, nenazadnje tudi častna članica dunajske opere.
Ali je Lucia Weidt spoznala Josipa Ipavca v Celju, je težko reči, saj je bila ob prihodu v Celje stara šele 8 let. Prav tako niso znani stiki Josipa Ipavca z glasbenim učiteljem Heinrichom Weidtom. Vsekakor je Ipavec zanjo na Dunaju napisal omenjena samospeva. Morda je bil tudi za tem vpliv Zemlinskega, ki je hotel Ipavcu - podobno kot morda Weidtova - na Dunaju pomagati k uspehu.
Ob tem kaže omeniti, da so v Celju začeli svojo umetniško pot tudi nekateri drugi umetniki, kot denimo Hermina Kittel, poznejša altistka Dunajske dvorne opere, tragedinja Luise Dumont in Baptist Hoffmann, baritonist Berlinske kraljeve opere'.
Ime Aleksandra Zemlinskega je bilo nekajkrat omenjeno tudi v pismih, ki jih je Ipavec prejel od Iibretistke Mare von Berks6 v zvezi z njeno opereto Prinzessin Tollkopf (Princeska Vrtoglavka). Toda, da bi raziskoval usodo te operete, ki doslej še ni bila
izvedena, bi preseglo namen mojega prispevka. Ipavec se je z njo začel ukvarjati leta 1905, ko se je z Dunaja preselil v Zagreb (po zaključnem študiju pri Zemlinskem) in delo končal leta 1910. Glavni vzrok, da ta opereta ni bila izvedena, je bil šibek in ponesrečen libreto, ki mu je za predlogo služila veseloigra Mare von Berks Die Überbildeten (Prevzgojenci).
Čeprav gospa kot avtorica ni bila brez izkušenj, saj so njena dela izvajala različna dunajska gledališča (Jubiläums - Stadttheater, Deutsches Volkstheater) seji libreto za Ipavca ni posrečil. Ipavca je vezala pogodba z njo, zato je kljub temu tekst uglasbil. Delo je predstavil Oskarju Nedbalu, ki je leta 1909 v Ljubljani gostoval z dunajskim orkestrom. Nedbalova ocena je bila sicer laskava, pri tem pa dela ni sprejel v Dunajsko ljudsko opero, kjer je bil kapelnik. Nekateri avtorji so celo mnenja, da je Nedbal ob poslušanju dobil navdih za zaključni prizor v 2. dejanju svoje operete "Polenblut" (Poljska kri), kar bi bilo treba vsekakor preveriti.
Mara von Berks je Ipavca silila, naj se zavzame za izvedbo operete na Dunaju, ker je živela v bornih razmerah na gradu Blagovni pri Šentjurju kot vdova štajerskega državnega poslanca Huga von Berksa, svojega drugega moža. Želela je, da bi delo predstavil direktorju Ljudske opere Rainerju Simonsu ali Zemlinskemu na Dunaju.
^MkfE*»«*
Josip Ipavec s soprogo Albertino Novoszad

Rokopis Josipa Ipavca Imel sem ljubi dve
Ipavec je mislil na spremembo libreta, vendar to Berksovi ni šlo v račun. Ipavec kljub njenemu priganjanju ni bil posebno prizadeven, vendar se je obrnil na O. v. Eiricha, odvetnika na Dunaju, zastopnika umetnikov za objavo ali za izvajanje njihovih del, ki pa mu ni pomagal. Berksova je sama pisala Simonsu in se sklicevala na izvrstno Nedbalovo oceno. Toda Simons ni mogel dosti pomagati, saj je bila Ljudska opera v tem času brez stalnega ansambla in je le sprejemala tuje gledališke hiše na gostovanja. V pismih iz leta 1909 ga je prepričevala, da bi se odpeljal na Dunaj in se pri pristojnih ljudeh zavzel za predstavo. Med drugim omenja tudi Zemlinskega: "Partiture) in knjigo lahko pustite pri Zemlinskem, če misli, da izgledi za izvedbo so... " Ali: "Predstavite jo končno Zemlinskemu. Vaša navzočnost bo to takoj omogočila. Drugi avtorji potujejo v Pariz, London in v Ameriko s svojimi skladbami, vi pa v Šentjurju preprosto zaspite. Pojdite, pojdite vendar - zadnji čas za sezono je. "
Za ta korak se je Ipavec odločil šele na začetku leta 1910, po njeni smrti. Vedel je, da je libreto slab in da ga kljub temu avtorica ni bila pripravljena spremeniti. Zato je hotel Ipavec na Dunaju pridobiti več tamkajšnjih libretistov, da bi mu libreto izboljšali. Sodeloval je z Richardom Batko, ga tudi spodobno plačal, toda od njega prejel le eno stran libreta7'
Koliko se je za Ipavca angažiral Zemlinsky, ni znano. V tej zvezi bi bil zanimiv zapis, ki se je pojavil 3. januarja 1914 v dnevniku Slovenski narod v zvezi s koncertom del naših skladateljev v Ljubljani, in ki skladatelja samega in njegovo opereto na kratko predstavi. Med drugim pravi: "Izvrstni dunajski kapelnik, kije to delopreigral (Princesko Vrtoglavko) meni, da ima ta opereta toliko čudovite glasbe, ki bi v sedanjem modernem času po lepoti in navdihu zadostovala za tri druge." Kdo je bil ta kapelnik, lahko le ugibamo.
Za Josipa Ipavca je značilno, da je bil osebno izredno skromen in da si "dunajskega kapelnika" ni mogel izbrati ali izmisliti sam. V poštev bi prišel Nedbal, toda on je delo spoznal že v Ljubljani in ne bi smel biti omenjen kot "neki kapelnik". Po drugi plati pa je Nedbal nekaj te glasbe domnevno porabil pri eni svojih operet, zato je težko verjeti, da bi hvalil delo svojega konkurenta. V poštev bi prišel tudi Zemlinsky, ki mu je bila zadeva sicer odmaknjena, svojemu učencu pa je bil naklonjen, čeprav je - kot je bilo razvidno - to kazal bolj z besedami kot z dejanji.
Medtem se je Ipavca lotila njegova stara bolezen, tako da je duševno in telesno propadel. Ni mogel niti skladati niti opravljati svojega zdravniškega poklica, zato se tudi ni mogel več tako odločno zavzemati za izvedbo svojega dela. Kljub temu seje Ipavec trudil še leta 1914, da bi opereto izvedli bodisi na Dunaju bodisi v Brnu ali kje drugje. Šele njegova zgodnja smrt je vsemu napravila konec.
Z gradivom, ki je bilo na razpolago, se je dalo razmerje med Josipom Ipavcem in Aleksandrom Zemlinskim le bežno predstaviti. Po nepotrjenih navedbah naj bi Zemlinsky Ipavca obiskal v Šentjurju. Očitno sta bila v stiku tudi kasneje, ko je šlo za možnost izvedbe operete na Dunaju. Na to opozarjajo navedbe Mare von Berks v
pismih Ipavcu. Vseskozi pa dokazujejo ti fragmenti ugled, ki gaje Zemlinsky kot vpliven človek na Dunaju imel, in s katerim sta oba, Ipavec in Mara von Berks, računala.
Ipavčevo ustvarjanje je dobivalo pomembne spodbude predvsem iz duhovne atmosfere konca stoletja (fin de siècle) v Gradcu in na Dunaju. Za svoje samospeve je izbiral besedila nemških pesnikov, za opereto pa je dobil - žal neustrezen - nemški libreto. Upal je na uspeh svojih samospevov, ki sta jih pela znana pevca tistega časa Ferry Leon Lulek in zlasti operna pevka Lucia Weidt. Žal pa zanje ni našel založnika. Odmaknjenost od velikih glasbenih središč gotovo ni bila v prid njegovim ambicijam. Tudi poklicne dolžnosti so mu onemogočale, da bi se v celoti posvetil ustvarjanju. Morda bi lahko domnevali, da bi doživela njegova glasba boljšo asodo, če Ipavec ne bi zbolel in ko se ne bi začela prva svetovna vojna.
Njegove sposobnosti so bile velike, želje in ambicije utemeljene, splet nesrečnih okoliščin pa je onemogočil njihovo uresničenje. Glasba Josipa Ipavca je po svoji izrazni moči, tehnični spretnosti in obrtni dovršenosti dokaz močnega ustvarjalnega duha, ki je presegel ozke domače razmere.
Opombe:_
Prispevek je delno razširjeni prevod referata na simpoziju o A. Zemlinskem, ki ga je organizirala Visoka šola za glasbo med 14. in 18. majem 1992 na Dunaju. V nemščini bo izšel v zborniku referatov s tega simpozija
1.	Janko Barle, Ipavei, Prilog k zgodovini slovenske pesmi, v: Dom in Svet 21, Ljubljana 1909. sv. 21-27, 63-70, 118-124; Anton Schwab, Ipavei in jaz. Zbori III, Ljubljana 1927, str. 47-50; Zbori IV, Ljubljana 1928, str. 3-4, 10-12, 19-20, 38; publikacija Ob odkritju spomenikov skladateljem Ipavcem, Šentjur 1972; Danilo Pokom, Skladatelji Ipavei, v: 19. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1983.
2.	Edelgard Spaude, Zwei Lieder von Josip Ipavec auf Texte von H. Heine; zbornik Glasba in poezija. Slovenski glasbeni dnevi 1990. Ljubljana, 1990.
3.	Sopranistko Lucijo Weidt omenja številna ustrezna leksikalna literatura. Najprej že Grosses Biographisches Lexikon der Deutschen Bühne im XIX. Jh., ki ga je izdal LudwigEifenberg v Leipzigu leta 1903. Le-ta celo navaja, da je bila rojena v Celju 1879 in sledi njeni karieri do dunajske dvome opere. Druga, Das Jahrbuch der Wiener Gesellschaft, ki jo je izdal Franz Planer na Dunaju 1929, pevkinega rojstnega kraja ne omenja, pač pa jo označuje kot zgledno wagnerjansko pevko s čudovitim sopranom in igralsko nadarjenostjo. Nadalje omenja njena gostovanja v milanski Scali in v Južni Ameriki s Toscaninijetn.
4.	Kapelnika in glasbenega učitelja H. Weidta omenja že Fritz Zangger v delu Das ewige Fettwe im fernen Land, Celje 1937, str. 61, o njegovem delu v Celju pa piše Roman Drofenik, Glasbena šola Glasbenega društ\>a (1879-1918) v Celjskem zborniku 1989, str. 332, 333.
5.	Prim. Fritz Zangger, n. d, str. 49.
6.Marijavon	Berks je bila rojena 10. avgusta 1859 v IJvomuIzhajalaje iz karlovške veje Čopov (daljna sorodnica Matije Čopa). Najprej je bila poročena z belgijskim senatorjem Lenger-Marietom, z njim je živela v Afriki in v Parizu, v drugo pa s.Hugom \ntezom Berksom, kije bil po rodu Nemec s Hrvaškega (rojen v Ogulinu 1841, umrl 1906, pokopan v Šentjurju ), vendar se je po naselitvi na Štajerskem, kjer je posedoval graščino Blagovna pri Šentjurju, vključil v slovensko politiko ter postal državnozborski poslanec (naslednik Mihe Vošnjaka; čeprav se je spn ■a deklariral za brez\>erca, je vstopil v klub poslancev slovenske katoliške stranke). Marija, katere pisateljski psevdonim je bil Mara, je imela na Dunaju svoj čas precej vpliven politični salon. 1888. leta je izdala bogato ilustrirano knjigo o juinoslovanski ženski, s katero je postala zelo znana. Uvod je napisal v svojem času znani "staroavstrijski" zgodovinar in konservativni "oseminštiridesetletnik" Helfen. Pisala je v nemščini. Njene pomembnejše knjige so še: zbirki novel Aus den Edelhöfen des Balkan (1887) in Vom Pariser Macadam (1897) ter družbeni romani Die Sünderin, Gestrandet (oba 1907) in Das Bad (1909). Prech'sem je slovela kot gledališka avtorica; njena najpomembnejša igra je Ein Goldstück (1890), poleg nje pa gre omeniti še komediji Psyche in Das Hochzeitslied (obe 1890). Njeno glavno literarno orožje je bila lahkotna konverzacija s satiričnimi poudarki. Nedokončana je ostala drama o bosanskih bogomilih. Umrla je 24. maja 1910 v Gorici (verjetno je bila tam tudi pokopana). B. Vošnjak in F. Kidrič sta jo štela za eno najduhovitejših jugoslovanskih pisateljic.
7. Za te in druge podatke se zahvaljujem gospodu mag. Igorju Ordini.
Zusammenfassung
Zemlinsky - I^ehrer des slowenischen Komponisten Josip Ipavec
Der Komponist Josip Ipavec (1873-1921) stammt aus einer bekannten Ärztefamilie aus Šentjur. Seine ersten Versuche im Komponieren reichen in die Gymnasialzeiten. Nach der Matura in Celje entschied er sich, so wie sein Vater Gustav und sein Onkel Benjamin auch, für Medizin und Musik. Einige seiner Kompositionen erschienen in der Musikzeitschrift Novi Akordi; seinen ersten Erfolg erzielte er mit der Pantomime Das Hampelmännchen im J. 1901, welche auch in Graz, in Wien und in Olmütz aufgeführt wurde. Nach dem Diplom 1904 fand er eine Stelle im Wiener Militärspital, seine musikalische Ausbildung setzte er aber bei A. Zemlinsky fort. Im August 1905 wurde er ins Militärspital in Zagreb transferiert, wo er bis 1907 verblieb. Dann kehrte er wieder nach Šentjur zurück.
In der National- und Universitätsbibliothek (NUK) in Ljubljana sind einige "Aufgaben aus Zemlinskys Schule" erhalten. Es geht um Beispiele kleiner zweiteiliger Liedformen. Aus der Zeil des Studiums bei Zemlinsky sind auch zwei Lieder vorhanden (Zingara und Lied im Volkston), die von der bekannten Wiener Primadonna Lucia Weidt erstmals vorgetragen wurden. Es ist interessant, daß Lucia Weidt einige Jahre in Celje verbracht hat als Tochter des dortigen Musikdirektors Heinrich Weidt. Ipavec hat über 40 Lieder geschrieben, meistens für seinen Freund, den Baritonisten Ferry Leon Lulek. Bei der Originalfassung des Liedes im Volkston sind die Korrekturen interessant, sie stammen vielleicht auch von Zemlinsky. Das Hauptwerk von Ipavec ist die Operette Prinzessin Tollkopf. Das Libretto hatte die auch in Wien bekannte Schriftstellerin Mara Berks geschrieben. Das Werk entstand zwischen 1905-1909. Die Operette ist wegen des mißglückten Librettos noch nicht aufgeführt worden. Mara Berks drängte Ipavec, er möge sich um die Aufführung der Operette in Wien bemühen und riet dem Komponisten, sich auch an Zemlinsky um Hilfe zu wenden. Inwieweit und wie sich Zemlinsky für Ipavec engagierte, ist nicht bekannt. Anhand des verfügbaren Materials konnten die Beziehungen von Ipavec zu Zemlinsky nur flüchtig dargestellt werden. Immerhin beweisen diese Fragmente das Ansehen, welches Zemlinsky genoß, womit beide, Ipavec und die Berks, rechneten.
Tatjana Budovinac
DVA PORTRETA OPATA VODUŠKA
Pokrajinski muzej Celje ima v svoji zbirki slik precejšnje število portretov, vendar žal za mnoge izmed njih še danes nimamo podatkov o provenienci, niti ne vemo, kakšna so bila pota, ki so jih pripeljala v naš muzej. Škoda, ki je bila povzročena z zbiranjem brez podatkov v federalnih zbirnih centrih, ne bo nikoli odpravljena. Le po naključju ali po obsežnem raziskovalnem delu se včasih najdejo podatki, s pomočjo katerih lahko ugotovimo identiteto upodobljene osebe.
Tako je na videz nepomemben detajl na eni izmed slik, prstan na roki upodobljenca, potrdil domnevo, da neznani portret duhovnika, inv. št. S/310, predstavlja znanega in spoštovanega Celjana, opata Matijo Voduška.
Drugi, že do sedaj znani Voduškov portret hrani Župnijski urad opatijske cerkve sv. Danijela v Celju. Po vsej verjetnosti gre za deli dveh različnih avtorjev.
Matija Vodušek, učitelj, pridigar in celjski opat (1802-1872), seje rodil na Vodulah v drameljski fari. Teologijo je študiral na C. R. Scientiarum Lyceo Clagenfurtensi v Celovcu. Iz ohranjenih spričeval1 je razvidno, da je bil odličen študent. Ža duhovnika je bil posvečen 24. avgusta 1825. leta. Najprej je kot kaplan služboval v Slovenskih Konjicah, nato pa od leta 1832 še v Pišecah, Ponikvi, na Sladki gori in v Špitahču. 29. septembra 1839 je postal ravnatelj glavne šole in pridigar v Celju. S 14. februarjem 1847 je bil nameščen v celjski fari, 15. maja 1847 pa je bil potrjen za celjskega opata. Kot poroča celjska kronika", ga je posvetil sam knezoškof Anton Martin Slomšek.
Ko je bil 1847 posvečen za opata, je poleg delovanja, vezanega na cerkveno področje, opravljal tudi urednikovanje Drobtinic, pisal pesmi in aktivno sodeloval v celjski čitalnici. Slovensko narodnostno gibanje je imelo v njem močno oporo. Bil je eden od rodoljubov, ki bi jih v letu 1848 prešteli na prste ene roke, kot je napisal dr. Josip Vošnjak3.
Ne nazadnje je potrebno opozoriti na sodelovanje opata Voduška pri obnovi in razvoju mesta. Med drugim je sodeloval pri obnovi Glavne šole. Na njegovo pobudo je bila v letih 1862-1865 preurejena in poslikana cerkev sv. Maksimiljana . Cerkev so obogatih z dvema novima oltarjema, prižnico in novimi klopmi ter [i podaljšali zakristijo. Za veliki oltarje bila izdelana nova slika. Tomaž Fantoni in Stefan Subic sta poslikala ladjo in prezbiterij. 17. junija 1849 je krstil zvonove za cerkev sv. Miklavža v Celju5.
Bil je priljubljen, zato so ga pogosto vabili za govornika ob različnih slovesnostih. Tako so Novice6 pri opisu slovesnosti ob obnovi cerkve na Vranskem zapisale: "Verh tega, de so zgovoren, razumen in pobožen govornik, so tudi iskren in izobražen Slovan. "
Rast ekonomske moči meščanskega stanu v 19. stoletju je vplivala na velik razmah portretnega slikarstva v tem času. Poleg redkega plemstva je postal glavni naročnik meščan, ki je skozi naslikan portret skušal pokazati svojo pomembnost in veljavo.
Portret Matije Voduška (F. K. Nager)
Zelja po naslikanem portretu se ni zmanjšala niti po izumu fotografije. Naslikan portret je za razliko od fotografije, ki v tistem času tudi ni bila dostopna vsakomur, simboliziral določen prestižni status naročnika.
Poseben status med meščani je prav gotovo imela duhovščina. Na eni strani je portretno upodabljanje pogojevala tradicija, po drugi strani pa so prav zaradi naročil za opremo cerkva pogosto prihajali v stik z najrazličnejšimi umetniki.
V seriji portretnih upodobitev celjskih opatov zavzema upodobitev opata Voduška posebno mesto. Do sedaj znana portreta sta deli različnih avtorjev. Domnevam, da je portret, ki ga danes hrani Župnijski urad sv. Danijela, delo Franca Ksaverja Nagerja . To sklepam na osnovi primerjav z nekaterimi njegovimi znanimi in signiranimi portreti . Vsekakor portret ni identičen z danes nam neznanim portretom opata Voduška, ki ga omenja Marjan Marolt9. Marolt navaja signatura (Nager fec. 1856).
Portret, ki ga danes hrani Župnijski urad, ni signiran in se razlikuje od Maroltovega tudi po velikosti.
Portret velikosti 68 x 56 cm, je naslikan v tehniki olje na platno. Upodobljen je duhovnik srednjih let, oblečen v temno duhovniško oblačilo, sedeč v naslanjaču.
Portret Matije Voduška (F. L. Gottwald)
Portret kaže vse značilnosti bidermajerskega portretnega slikarstva - slikanje upodobljencev v življenjskem okolju, postavljanje portretirancev pred krajinsko ozadje in poudarjanje poklicne pripadnosti. Z ene strani odmerja portretu osrednje mesto krajinski izsek, z druge kulisno zvita zavesa. Slikar ni uspel povsem zajeti tretje dimenzije pri upodobitvi figure in jo je zato bolj pritisnil na ploskev, kot pa postavil v prostor. Telo je nashkano povsem plosko, glava pa kaže na slikarjev poskus obvladanja volumna. Tretjo dimenzijo je slikar najbolj prepričljivo obvladal pri upodobitvi krajine. Z delno naslikanim stebrom je slikar ustvaril vtis gledanja s polptičje perspektive. Krajina je naslikana po naravi. Kot lahko razberemo iz realistično izrisane krajine, gre za upodobitev Špitaliča v prvem in Slovenskih Konjic v drugem planu. Realna krajina nam služi kot pomagalo pri datiranju slike, saj nam je znano, da je služboval v Konjicah
v letih od 1826 do 1832, v Špitaliču pa od 1833. do 1839. leta. Tudi upodobljenčev obraz kaže moža tridesetih let. Obraz je podolgovat, s tenkimi ustnicami, nespretno naslikanimi očmi in skrbno počesanimi lasmi. S pomočjo svetlobe je slikar dosegel, da na portretu izstopata upodobljenčev obraz in krajinsko ozadje. Na osnovi primerjav z nekaterimi znanimi in signiranimi portreti sklepam, da je tudi ta portret Matije Voduška delo slikarja Franca Ksaverja Nagerja.
Iz časa, ko je bil Matija Vodušek že imenovan za opata, datira drugi portret, o. pl., velikosti % x 72 cm, sign, in datiran desno sp. F. L. Gottwald 1849. Gre za manj znanega slikarja, katerega omembo sem zasedila samo v topografskem gradivu Jožeta Curka . Glede na slikarsko obdelavo sklepam, da gre za nešolanega slikarja, ki zaradi pomanjkljivega slikarskega znanja ne presega ravni opisnosti. Videti je, da se je F. L. Gottwald v kompoziciji naslonil na starejši Voduškov portret, kajti tudi na tej sliki je portretiranec naslikan tako, da je vidna dvojnost pri pojmovanju prostora. V prvem planu je naslikan upodobljenec, obdan s knjigami in časopisi, v drugem krajina. Dejstvo, da je ambient bolj poudarjen kot portretirančeva osebnost, kaže, da je slikar eklektično posnemal portretno slikarstvo konca 18. stoletja. Za podobno kulisno rešitvijo s stebrom in zaveso kot pri prvem portetu je naslikan krajinski izsek. Domnevam, da je slikar naslikal Voduškovo rojstno hišo v zaselku Vodule.
Upodobljenec je naslikan sede, oblečen je v duhovniško obleko. Na njegovo poslanstvo kaže tudi odprta knjiga v levici. Detajl, ki je pomagal opredeliti prej neznani portret duhovnika za Matijo Voduška, je opatski prstan na upodobljenčevi desnici11. To roko je hotel slikar še posebej poudariti in jo je nespretno prislonil ob mizo.
Med obema portretoma je vsaj dvajset let časovne razlike. Portret predstavlja starejšega zrelega človeka. Obraz je v primerjavi z shematičnostjo in okornostjo telesa in rok kvalitetno naslikan. Življenjsko zrelost in izobraženost je slikar poudaril s knjigami in časopisi na mizi in odprtim evangelijem v njegovi levici. Barvno je portret uglašen na temne tone. Svetli barvni akcent je na obrazu in na krajinskem izseku.
Opisana portreta po svojih slikarskih kvalitetah sicer ne presegata okvirov takratnega konvencionalnega portretiranja, sta pa zato po kulturnozgodovinski plati zanimivi priči svojega časa.
Opombe:_
1.	Zgodovinski arhiv Celje, Mathias Voduschegg, opat v Celju, 1815-1854.
2.	Ignac Orožen, Celska kronika, v Celi 1854, str. 202.
3.	Josip Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1905, /., str. 81.
4.	Marijan Marolt, Dekanija Celje, Maribor 1931, str. 81.
5.	Ignac Orožen, Celska kronika, v Celi 1854, str. 212-213.
6.	Kmetijske in rokodelske novice, Ljubljana 1846, str. 19-20. 8. Marijan Marolt, Dekanija Celje, Maribor 1931, str. 56.
7. Viktor Steska, Slovenski slikarji, Prevalje 1927, str. 285. Franc KsaverNager, rojen 14. 11. 1790 na Ptuju, umrl 14. 6. 1866 v Gradai. Študiral je na dunajski akademiji, v letih 1821-22 je živel v Dresdnu, Berlinu, Rimu, 1823 na Dunaju, 1831-36 pa v Leohnu in Gradcu.
9.	Portret sem primerjala z naslednjimi signiranimi Na^erjevimi portreti:portret Marka Jurija Lipolda, o. pi, sign levo sp. Nager 849, 55,5 x 42,5 cm, PMC; portret župnika Jakoba Dularja, o. pi., sign, m dat. desno sp. tiager fec. 1855, Ž U Žalec.
10.	Jože Curk, Topografsko gradivo IX., Sakralni spomeniki na območju občine Laško, Celje 1967, str. 12, 23, 24, 25, 27, 32,.42, 76, 78; Jože Curk, Topografsko gradivo VIII., Sakralni spomeniki na območju občine Šentjur pri Celju, Celje 1967, str. 82; Jože Curk, Topografsko gradivo IV., Sakralni spomeniki na območju Slovenske Konjice, Celje 1967, str. 26.
11.	Domnevo, da je portretiranec Matija Vodušek, je potrdil gospod prelat Friderik Kolšek, za kar se mu najlepše zahvaljujem.
Zusammenfassung
Zwei Porträts des Abtes Vodušek
Der Beitrag behandelt zwei Porträts des Celjer Abtes, Predigers und Lehrers Matija Vodušek (1802-1872). Das erste bisher bekannte Porträt wird im Pfarramt des hl. Daniel (Öl auf Leinwand, 68 x 56 cm, ohne Signatur) aufbewahrt, das zweite befindet sich dagegen im Regionalmuseum Celje (Öl auf Leinwand, % x 72 cm, Signatur rechts unten F. L. Gottwald 1849). Im Artikel wird die Vermutung, daß das bisher nicht bekannte, im Regionalmuseum Celje verwahrte (Inv.-Nr.: S/310) Porträt des Geistlichen den Abt Vodušek darstelle, bestätigt.
NAJVEČJA IN NAJSTAREJSA SLOVENSKA ZAVAROVALNICA
Ker življenje potrebuje varnost
>
VEČ KOT 90-LETNA TRADICIJA
4.000.000 ZAVAROVALNIH POLIC •
RAZVEJANA MREŽA OBMOČNIH IN POSLOVNIH ENOT
TER PREDSTAVNIŠTEV SO JAMSTVA KAKOVOSTNIH ZAVAROVALNIH STORITEV
Vladimir Slibar
DOMAČA OBRT V DOLINI ŽIČNICE
Pri Žicah se od Dravinjske doline odcepi ozka dolinica, skozi katero teče potok Žičnica1. V najbolj oddaljenem delu te doline je v 12. stoletju štajerski mejni grof Otokar I. ustanovil kartuzijanski samostan. Zaradi redovnih pravil so menihi potrebovali samoto, zato okolica samostana ni bila naseljena. Razložena naselja so nastajala ob robovih doline, n. pr. Tolsti vrh, Slemene, Kamna gora, Sojek in Klokočovnik. Edino večje naselje v dolini, nekoliko nižje od spodnjega dela samostana, je vas Skedenj, kjer je bila nekoč samostanska pristava". Vsa stoletja, kar je samostan obstajal, so se ljudje naseljevali v spoštljivi oddaljenosti od njega. Samostan je bil pomembno versko in gospodarsko središče, prav tako pa je postal pomemben center za razvoj sadjarstva in vinogradništva. O tem nam priča tudi zapis v San-toninovem popotnem dnevniku3.
Obrobje doline je poraščeno z gozdovi, ki so jih izkoriščali že kartuzijani, saj je med dohodki kartuzije omenjenih tudi 82 voz soli, verjetno steklarske soli ali pepelike4. Na to nas navaja dejstvo, da je najkasneje v prvi polovici 16. stol. v samostanu delovala glažuta, ki je za svoje delo potrebovala kremen, steklarsko sol in drva. Ker je predstavljal transport velik problem, so morali vse potrebne surovine pridobivati v bližini.
Pomemben mejnik v razvoju doline je bila ukinitev samostana leta 1782 in prehod njegovih posesti na Verski sklad5. Od Verskega sklada jih je leta 1828 kupil grof Windischgrätz. Nekdanje servitutne pravice kmetov so uredili tako, da so del kmetov izplačali, drugim pa so dodelili nekaj gozda6.
Če štejemo glažuto za začetke industrije na tem območju, velja obenem omeniti tudi raziskave ležišč premoga v dolini, ki pa jih nikoli niso začeli izkoriščati7. Z ukinitvijo kartuzije so ti zametki industrije propadli in ljudje iz doline so bili v zadnjem stoletju prisiljeni delati kot gozdarski delavci ali kot delavci v podjetjih v Slov. Konjicah. Te dnevne migracije so se z razvojem večjih krajev v soseščini po II. sv. vojni še povečale, z njimi pa tudi izseljevanje. Dnevne migracije so se tako razširile, da je sedaj pri skoraj vsaki hiši zaposlen vsaj en član družine.
Število prebivalstva in stanje gospodinjstev na tem območju se je spreminjalo glede na gospodarsko situacijo, oddaljenost od prometnih žil in višinsko lego posameznega naselja. Intenzivne spremembe v številu prebivalstva se začnejo šele po letu 1961, ko začne število prebivalstva v višje ležečih naseljih upadati. Prebivalstvo se je preseljevalo v večje centre zaradi slabih prometnih povezav in večjih možnosti zaposlitve . Ta dejstva nam pomagajo razumeti stanje domače obrti v dolini Žičnice.
Kmet je zaradi narave svojega dela moral vrsto orodij popravljati in izdelovati sam in si narediti še marsikaj, kar je pri delu nujno potreboval. Zato je razumljivo, da je v takem okolju morala cveteti domača obrt. Na polju je bilo veliko dela spomladi, poleti in jeseni, zato so obrtna opravila navadno ostala za pozno jesen ali zimo.
Na razvoj domače dejavnosti je močno vplivala lega vasi ali zaselka, saj so bili v času, ko je zapadel sneg, posamezni deli doline odrezani od centrov tudi po več dni Prav tako je na njeno razširjenost vplivalo tudi socialno stanje posamezne kmetije. Na manjših kmetijah so bile možnosti za preživljanje družine skrčene, zato so morali tudi tukaj manjši kmetje in kočarji iskati dodatni vir dohodka v domači obrti in drugih dejavnostih.
Med zelo stare domače obrti sodi prav gotovo predilstvo. V dolini Žičnice se je do danes preja ohranila na dveh kmetijah, nekoč pa je bila med najbolj razširjenimi domačimi dejavnostmi, zato jo omenjam najprej. Tudi tukaj je imela poleg gospodarske močno družabno funkcijo, saj nikoli niso predle samo domače ženske, ampak so prihajale k njim prest tudi sosede. To je bila prilika za pogovor, petje, pripovedovanje pravljic in zastavljanje ugank. Pogosto so se jim pridružili tudi možje in fantje.
Sedaj predejo le še volno, že dolgo pa ne več lanu. Oprano volno najprej razčešejo s krtačami in spredejo na kolovratu. V eno klobko volne navijejo približno 20 vreten niti.
Lan so po žetvi najprej dali godit - "plajhat" na travnik, polivali so ga z vodo in ga obračali, dokler ni postal črn, ga zvezali v snope in spravili do jeseni, ko so ga terice trle. Predivo so potem z "grebeni" očistili, da je odpadel "pezdir"- krajše niti. Tako predivo je bilo potem pripravljeno za prejo.
Med predenjem volne in lanu je bila pomembna razlika; volna je mastna, medtem ko so laneno nit morale sliniti, da so jo lepše izoblikovale. Da so predice imele dosti sline, so med prejo pogosto jedle suho sadje.
Presti niso smele vsak dan, ampak samo ob ponedeljkih, sredah in petkih. To delo je bilo prepovedano tudi na dan Sv. Neže, Sv. Vincenca in na dan Sv. Jedrti. Predle niso zato, ker bi po ljudskem verovanju to pomenilo zanje nesrečo.
Ko sta bila volna in lan spredena, so ju previli v štrene, nato pa v klobčiče. Izlanene preje je tkalec naredil blago. Ker lanu sedaj ne sejejo več, ovc pa tudi nimajo, so kolovrati utihnili. Sedaj ženske pletejo le še volnene nogavice in včasih kako jopo iz kupljene volne. Spomin na zadnjega tkalca v dolini je ohranjen le na Kamni gori. Ta je verjetno tkal tudi za druge prebivalce v dolini.
Zaradi sorazmerne bogatosti z lesom so se v dolini precej razširile lesne domače dejavnosti. Med najbolj razširjene zvrsti so nekoč sodili tesarstvo, mizarstvo, krovstvo
in kolarstvo. Poznali so tudi coklarstvo. Poleg teh je bila zelo razširjena tudi izdelava vil, grabelj, metel in pletarskih izdelkov iz različnih materialov.
Tesarstvo je bilo nekoč bistveno pomembnejše kot danes, saj je bila večina stavb v celoti ali vsaj delno lesenih. Tesarji so bili glavni izdelovalci teh objektov, poleg stavb pa so pogosto izdelovali tudi skrinje in drugo opremo. Od te bogate palete izdelkov sedanji tesarji izdelujejo le še ostrešja.
Ko so tesarji stavbo skončali, jo je krovec pokril. Nekoč so to naredili z rženo slamo -"skopo", saj v teh nižjih legah niso prekrivali s skodlami. To staro vrsto kritine so sedaj izpodrinile novejše vrste, kot so opeka, tegola, salonitne plošče itd. Krovcev, ki bi pokrivali streho na stari način s slamo, sedaj ni več. V dolini je le en krovec, pa tudi ta ne zna več pokrivati strehe s slamo.
Notranjost hiš so opremljali mizarji, ki so delno prevzeli delo tesarjem. Kmalu lesa ni bilo potrebno več tesati, saj je bilo delo z žago dosti hitrejše. V dolini je bilo svojčas šest domačih mizarjev, ki so izdelovali pohištvo in drugo opremo. Sedaj delajo le še
Priprava za oblikovanje zob za grablje - Straža na Gori (Foto: V. Šlibar)
trije, toda ker je les za obdelavo zelo hvaležen material, se verjetno še marsikdo ukvarja z izdelavo preprostih lesenih predmetov. Vsi prej omenjeni domači obrtniki so se obrti priučili najpogosteje od svojih očetov, sosedov, deloma pa tudi pri poklicnih obrtnikih.
Domači mizarji in kolarji za svoje sosede dostikrat izdelujejo tudi grablje in vile in pogosto si tovrstno orodje izdeluje in popravlja kar gospodar sam. Ta domača dejavnost je v teh krajih med lesnimi dejavnostmi še najbolj živa. Na to je verjetno vplivala usmeritev kmetij v poljedeljstvo in živinorejo, seveda pa tudi socialno stanje kmetij.
Grablje so narejene iz več vrst lesa. Čeljusti so iz bukovine, ročaj je leskov, zobje in "ločen" pa iz kostanja. Les mora biti primerno suh, razen lesa za "ločen", ki ga zvijejo še svežega, in ko se posuši, ohrani obliko. Primerno dolg les za zobe so nekoč razsekali na željeno debelino in jih obdelovali z nožičem - "vijekom", sedaj pa za to delo večina uporablja posebne šablone na podstavkih, skozi katere les, ki je primerno debel, enostavno zabijejo. Izpade enakomerno debel zob, ki gaje potrebno po eni strani na šabloni malo stolči, posliniti in nato zabiti v čeljusti grabelj. Drugi del zoba še vedno obdelajo ročno z nožičem - "vijekom". Izdelujejo tudi različne dolžine čeljusti, kakršne pač potrebujejo za različna opravila.
Žagarstvo se je zaradi gozdov, ki so bili pretežno v lasti veleposestnikov, slabo razvilo in še to večinoma z elektrifikacijo doline Prvotno je bilo v dolini šest žag, danes pa delajo le še tri. Podobno je bilo z mlini; večina jih je nastala po elektrifikaciji.
Coklarstvo je bilo v dolini dosti slabše razvito kot na Pohorju. Sedaj deluje le še en coklar.
Spodnji del doline in južno pobočje Konjiške gore imata zelo dobre pogoje za vinogradništvo, zato se je nekoliko bolje ohranilo sodarstvo. Poleg posode za vino so sodarji izdelovali še različne lesene pripomočke za vinogradnike: škafe, kadi in drugo. Bili so predvsem samouki, ki so nekaj znanja podedovali ali pa so se učili drug od drugega. Panogo je dokaj dobro ohranilo predvsem slabo materialnego stanje na kmetijah, saj so bili kmetje prisiljeni posodo za vino in ostale pripomočke izdelovati sami.
Les za izdelavo sodov mora biti predvsem hrastov. Nažaganega zložijo v piramido, da se repi desk ne bi zvili, nato pa se mora sušiti od štiri do pet let.
Nekoč so deske za sode obdelovali z obličem, danes pa je obdelava predvsem strojna. Sodar s pomočjo krožila imenovanega "ler" opravi izmere, nato mora na obeh straneh desko obžagati ali pooblati. Vsaka dimenzija soda ima svoj "ler". To delo mora biti zelo natančno, ker drugače sod ne tesni in nima prave oblike. Naklone stikov med dogami prav tako določi s šablono. Ko sod začne sestavljati, mu mora pomagati kdo od domačih. Pomaga si z mizarskimi sponami. Na osnovni obroč nalaga doge eno za drugo. Ko pride do konca, nabije še en obroč. Nato sod kuha; se pravi v sredini zakuri,
ga moči z vodo in ko se les zmehča, počasi stiska na zgornjem koncu še razširjene doge, nato pa nabije obroč. Sod od znotraj poobla in na obeh straneh s "frošo" naredi utor za dno. Deske za dno zbije z "tuplni", ob robu poobla in naredi vratca. Nato z ene strani soda sname obroče in vstavi dno. Postopek se ponovi na drugi strani, le da tukaj ni vratc. Obroče za sode so delali kovači.
Zelo pogosto domače opravilo je bila izdelava metel in zaradi tega marsikje še sejejo sirek. Iz sirka naredijo manjše šopke, ki so zvezani z vrbo ali žico. Te šopke nataknejo na količek, ki je počez zabit v ročaj. Zgornji del zvežejo z vrbo ali žico in obrežejo sirek na spodnji in zgornji strani. Na podoben način izdelujejo tudi metlice, le da so brez ročaja in so prav tako zvezane z žico ali vrbo.
V dolini so imeli tudi svojega izdelovalca krtač, ki je krtače izdeloval iz konjske žime.
Med vsemi domačimi obrtmi se je do danes najbolje ohranilo pletarstvo; še danes plete koše, košare, cekarje, peharje in druge izdelke iz najrazličnejših materialov preko 30 domačinov. Za pletenje uporabljajo material, ki jim je najbolj dostopen, to sta vrbova šiba in slama. Vrbo gojijo za lastno uporabo kar v bližini doma ob vodi. Pri izdelavi košev uporabljajo leskove palice za količke, dno koša pa je bukova deska.
Večina gospodarjev si za lastno uporabo plete koše sama, tisti pa, ki tega na znajo, koše kupijo ali odslužijo pri sosedih.
Poleg košev izdelujejo tudi košarice za obiranje sadja, ki so narejene iz dveh leskovih obročev, kolčev in pletiva. Pletena je iz beljene vrbove šibe ali pa iz leskovih viter.
Druga vrsta "caje" je narejena tako, da je dno pleteno iz debelejših vrbovih ali leskovih količkov in ni iz bukove deske kot drugod. Osnova sta dve vzporedni navrtani bukovi palici in šest vrbovih 1 cm debelih palic, ki tvorijo dno košarice. S tanjšimi palicani prepletejo to osnovo in primerno dolge konce zasučejo navzgor. Količki na vzdolžnem robu so zabiti v luknje, izvrtane v bukovi letvici. To konstrukcijo opletejo s tanjšimi vrbovimi šibami. "Locn" je prav tako zabit v bukovi letvi in je kostanjev.
Poleg izdelkov iz vrbe in leske izdelujejo tudi peharje in sejalnice iz slame. Za izdelavo peharja potrebujejo slamo, usnjen tulec in tanke leskove vitre, s katerimi slamo vežejo. Postopek izdelave sejalnice je podoben kot pri peharju, le da je na vzdolžni rob pritrjen še "locn", s katerim jo nosijo. Pritrjen je na dveh mestih in to na zunanji strani sejalnice; zaradi trdnosti včasih povijejo cel ročaj od vrha do dna.
Poleg teh naravnih materialov se v dolini pojavlja tudi nadomestni material, to je embalirni trak. Eden od pletarjev izdeluje iz njega cekarje.
Oglja so tukaj kuhali veliko manj kot na sosednjem Pohorju. Postopek kuhanja je nekoliko drugačen, saj so namesto v oglarskih kopah oglje kuhali v jamah. V jamo so zložili slivova ali bukova drva, les zažgali in ko so diva dobro zagorela, so jamo pokrili
"Caja" - Straža na Fari (Foto: V. Šlibar)
s smrekovimi vejami in jo zasuli z zemljo. Jamo so pustili zasuto dva dni in oglje je bilo kuhano. Na ta način je kuhala oglje večina ljudi v dolini in tudi domači kovači so se z njim preskrbovali na ta način.
Na oglarstvo je bilo tesno vezano kovaštvo, ki je bilo tudi v dolini Žičnice za kmečko prebivalstvo ena pomembnejših obrti. Kovači so izdelovali okovje za vozove, obroče za sode, cepine, sekire, motike, tesarske spone - "klamfe", vse vrste žebljev itd. Podkovali so tudi konje in vole. Ta obrt pa je v dolini Žičnice skoraj izumrla, saj se z njo občasno ukvarja le še en kovač in še ta se je usmeril sedaj bolj v kotlarstvo in kleparstvo.
Furmanstvo, ki je tesno povezano z izkoriščanjem gozda in s kovaštvom, je zaradi modernejšega transporta lesa popolnoma propadlo.
Domači obrti, ki sta popolnoma izumrli, sta tudi apnarstvo in čevljarstvo, medtem ko šiviljstvo še životari.
K dejavnostim, ki so povezane s prehrano, sodita mlinarstvo in predelava mleka.
Mlinarstvo zaradi pomanjkanja vodne sile ni bilo razširjeno11. Ta dejavnost je nekoliko zaživela šele po elektrifikaciji doline, ko so si domačini naredili mline kar doma. Sedaj v večini primerov meljejo le "šrot" za živino, medtem ko moke ne več. Ker
ni bilo dovolj vode za mline na vodni pogon, so bili razširjeni ročni mlini - "žrmlje". Te je imela skoraj vsaka hiša. V dolini je bil samo en obrtni mlin, ki je miei moko za vso dolino.
Predelava mleka je bila dokaj razširjena; največkrat so predelovali mleko v surovo maslo in sir. Surovo maslo, sir, skuto in smetano so potem prodajali doma ali v večja središča (npr. v Slovenske Konjice).
Na koncu lahko ugotovimo, da so se najbolje ohranile tiste zvrsti dejavnosti, ki so kljub napredku na kmetijah nujno potrebne. To so pletarstvo, izdelava različnega lesenega ročnega orodja in kolarstvo. Poleg teh seje zaradi tržišča v sosednjih večjih krajih (Slovenske Konjice) zelo dolgo ohranila tudi predelava mleka, ki je sedaj zaradi oddaje mleka v mlekarno skoraj izumrla.
Poleg teh dejavnosti obstaja še množica drugih, ki so na kmetijah zaradi tako razgibanega terena nujno prisotne. Povezane so s popravili voz, orodja, različne lesene posode itd.
Nov čas, ki je prišel z industrializacijo, je domačo obrt v dolini zelo prizadel. Izgubila je svojo osnovo, to je presežno kmečko delovno silo, kočarje in kajžarje, ki so zaradi svojega preživetja morali opravljati tudi te dejavnosti. Le-ti so odhajali v sosednje industrijske centre zaradi boljšega zaslužka in ker teh domačih obrtnikov ni bilo več, so bili kmetje prisiljeni ohraniti samo še tiste dejavnosti, ki so jih nujno potrebovali. Ostale obrti je nadomestila industrija ali obrtniki v sosednjih naseljih.
Najprej so izginile tiste dejavnosti, ki nikoli niso bile preveč razširjene - oglarstvo, apnarstvo, čevljarstvo in coklarstvo.
Kljub temu pa se bodo zaradi ekonomske krize in pomanjkanja delovnih mest ta razmerja verjetno ponovno spremenila, saj bodo ljudje zaradi pomanjkanja denarja morali določene stvari spet izdelovati ali vsaj popravljati sami ali pa bodo to spet delali sosedje, ki to znajo - vaški obrtniki.
Opombe:___
1.	Na tem mestu se zahvaljujem ZPM Slov. Konjice, kije organizirala raziskovalni tabor, na katerem smo zbirali material o domači obrti. Prav tako se zahvaljujem vsem udeležencem tabora, ki so pri zbiranju pomagali.
2.	J. Mlinarič, Kartuzija Žiče 1595 -1782, ČZN-NV10/1, Maribor 1974, str. 117.
3.	Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I, Ljubljana 1970, str. 321.
4.	Prav tam, str. 438.
5.	Ker država ni imela materialnih koristi od samostanov, je bil kartuzijanski samostan v Žičah med pr\imi, ki jih je leta 1782 Jolef II. ukinil. Nekaj časa je bila na mestu zgornjega samostana še župnija, ko pa je cerkev pričela propadati, so sedež župnije preselili v nekdanji spodnji samostan. Kartuzijani so se po razpustini samostana preselili v druge kartuzijanske samostane, lastnina nekdanjega samostana v Žičah pa je prešla na Verski sklad Ta je potem upravljal z nekdanjimi samostanskimi posestvi, dokler niso bila dokončno prodana.
6.	M. Zgonik. Prehajanje Koijjiško - Oplotniške gospoščinske posesti na kapitalistično gospodarjenje zožuje in odpravlja servitutne pravice, CZN -NV11/1, Maribor 1977, str. 57- 59.
7. J. Sortì, Premogovništvo na slovenskem ozemlju do srede 19. stoletja, ZČ XVIII, Ljubljana 1964, str. 15.
S. Krajevni leksikon Slovenije III, Ljubljana 1976; podatki o Štetju prebivalstva;podatki o migraciji prebivalstva; štetje prebivalstva 1981.
9.	Na Pohorju, kjer so bile razmere drugačne, so imeli kmetje smje žage in mline in zato niso bili odvisni od uslug drugih.
10.	Ker je bila večina v lasti Windischgrätza, prej pa samostana, se dejawost ni mogla prav razviti. Poleglega so imeli kmetje v gozdovih kartuzije ut di pravico do dr\' in paše. To hm je novi lastnik prepovedal. Pravda je trajala do leta 1881, ko so kmetje pravdo izgubili Kmetje niso smeli več pasti v gozdovih, za nadomestilo so dobili nekaj zemlji/ča ali pa so jih izplačali. S tem so njihove servitume pravice ugasnile za vedno.
11.	Mlinarsvo je bilo v podobnem pojotaju kot žagarstvo. Mlinov skoraj ni bilo, saj je bila skoraj vsa dolina v lasti samostana, spodnji tok potoka Žičnice pa ima za pogon mlinov ie premalo padca. Pred II. svetovng vojno sta bila v dolini en mlin in ena žaga. Kmetje so večino mlinov postavili šele po elektrifikaciji doline Žičnice, mline pa so si naredili doma in ne v dolini.
Zusammenifassung
Das Heimgewerbe im Žičnica-Tal (Seitztal)
Heimgewerbe und- betätigung zeigen im Seitztal wegen der Nähe der Kartause eine spezifische Entwicklung. Die Holzverarbeitung im Sinne des klassischen Sägens, entwickelte sich nicht so wie auf dem benachbarten Pohorje (Bachergebirge), weil der Wald in Besitz des Seitzer Kartause, danach aber der Familie Windischgrätz war. Die Bauernhöfe allein verfügten über keine so großen Waldbestände, die die Entfaltung solcher Aktivitäten ermöglichen würde.
Aus diesem Grunde erlebten jene Heimgewerbearbeiten einen Aufschwung, die eng mit der Landwirtschaft zusammenhingen: das Flechten, die Erzeugung von Kleingeräten (Gabeln, Rechen, Besen) und die Faßbinderei. Letztere war eng mit dem Weinbau verbunden.
Im Seitztal erzeugte man auch Garn, was wiederum mit Flachsanbau und der Schafzucht im Zusammenhang stand. Mit der Entwicklung der intensiven (Stall) Viehzucht erlebte für einige Zeit auch die Milchwirtschaft, die größere Orte mit Milchprodukten belieferte (Quark und Sahne), einen Aufschwung.
Die erwähnten Tätigkeiten verschwanden zur Zeit der schnellen Industrialisierung und Urbanisierung fast zur Gänze, mit Ausnahme derer, die in der Bauernwirtschaft unenbehrlich waren (Flechten, Besen- und Holzgeräteerzeugung). Dem Eisenschmieden wurde der entscheidende Schlag durch neue, moderne Transportarten versetzt. Aber auch andere Heimaktivitäten (Kalkerzeugung, Kohlenbrennerei, Leinenweberei und Bürstenerzeugung) haben sich nur einzeln erhalten.
Janez Cvirn
LUDWIK GUMPLOWICZ IN SLOVENSKO VPRAŠANJE
"Fanatik resnice je bil Ludovik Gumplowicz. Mrzlična želja in težnja, iskati resnico, ga je prešinjala celo življenje...Bil je izreden človek in spada med one, ki rastejo po smrti". (B. Vošnjak)
Ko je leta 1896 v pariški Revue internationale de sociologie znani sociolog in profesor na graški univerzi Ludwik Gumplowicz1 objavil članek z naslovom La question Slovène", v katerem je orisal "slovensko vprašanje" z željo, da bi malo znane Slovence čim bolj približal zahodnemu svetu, ga je slovenska javnost komaj registrirala. Nekoliko daljše poročilo o njem je priobčila le tržaška Slovenka, ki je začela malo prej izhajati kot priloga Edinosti, na skritem mestu ga je na kratko omenil tudi Ljubljanski zvon, medtem ko so ga slovenski časniki brez izjeme prezrli. Vendar je značilno, da sta prišli tudi obe (več kot skopi) informaciji o Gumplowiczevem članku v slovensko javnost po ovinku, preko prvega glasila hrvaške napredne mladine (v tedanjem češkem smislu te besede) Hrvatska misao, ki je mesečno izhajala v Pragi. Ta je namreč v svoji drugi številki (10. februarja 1897) objavila obsežno poročilo Franja Poljaka o Gumplowiczevi "francoski brošurici" (separatnem odtisu) z naslovom Slovensko pitanje in preko omenjenega poročila je informacija o članku prišla tudi v slovensko javnost".
Tako je moral Gumplowiczev članek o slovenskem vprašanju na podrobnejšo predstavitev v slovenski javnosti počakati do leta 1960, ko ga je natančno analiziral Dušan Kermavner v obsežni in tehtni razpravi z naslovom Ludwik Gumplowicz in Slovenci. Prvo, čeprav kratko oceno Gumplowiczevega članka o slovenskem narodnem vprašanju pa je že leta 1905 v Slovenskem narodu podal neznani prevajalec (najverjetneje Janko Polec) prvega dela (na Slovenskem veliko bolj odmevne) Gumplowiczeve razprave Sociološki problemi v avstrijski politiki4 , ki je navdušeno zapisal: "Le mala peščica Slovencev pozna ta krasni članek In vendar moram smelo trditi, da doslej še ni nikdar nikdo tako krasno, elegantno, v par potezah orisal usode Slovencev, kakor Gumplowicz v svojem bleščečem francoskem slogu. Ko bi ne bil ta plemeniti učenjak ničesar drugega storil za nas in zlasti za naše vseučiliščnike, dolžni bi mu bili vedno hvaležnost.r
Popolnoma res. Gumplowiczu gre "nekaj spomina v knjigi naše narodne zgodovine"6 že zaradi članka o slovenskem narodnem vprašanju, s katerim je "slovenskiproblem" učinkovito (z bleščečim slogom) predstavil v Franciji in v zahodni Evropi - četudi je faktografska vsebina njegovega sestavka mestoma precej nezanesljiva (da bi vzbudil pozornost pri francoskem bralcu, je npr. preskočil precejšen del slovenske zgodovine
in poudaril zlasti pomen Ilirskih provinc v slovenskem narodnem preporodu)7. Z njim je namreč predstavil Slovence kot zrel in kulturno hitro se razvijajoč narod tistemu "velikemu svetu", ki jih je bil dotlej vajen kot politično povsem brezpomembne "zgolj antropogeografsko registrirati"8, predstavil jih je kot narod, ki ga njegovi kulturno razvitejši sosedje (Nemci in Italijani) ne bodo mogli enostavno asimilirati .
Prav pojav slovenskega narodnostnega razvoja je učenega sociologa privedel do opaznega zasuka v pojmovanju naroda kot izključnega plodu samosvojega državnega življenja, pojmovanja, ki je bilo prikrojeno le za t. i. zgodovinske narode. Do tega časa je namreč Gumplowiczeva narodnostna teorija temeljila na poudarjanju ogromne razlike med "velikimi zgodovinskimi narodnostmi" in "primitivnimiplemeni, ki se niso bila nikoli dokopala do samostojne državnosti,... ki jim ni bilo dano, da bi kdaj igrala vlo^o gospodarjev...in ki se jim še nikoli ni posrečilo, da bi asimilirala kak tuj živelj" . Gumplowicz je namreč sprva menil - kar je npr. utemeljil leta 1889 v recenziji Neumannove študije Volk und Nation11 - da "nastane iz malih plemen brez zgtxiovine in kulture z njihovo združitvijo pod enim gospostvom - ljudstvo, iz tako pisano nakopičenega ljudstva se razvije s skupno kulturo, Id raste v državi in z njeno dejavnostjo, narod, katerega skupna kulturna podoba je narodnost"1_. Samo "država in z njeno dejavnostjo pospeševana kultura spreminja ljudstva v narode", zato "ljudstva, ki niso ustvarila lastne države, ostanejo ljudstva ali pa postanejo sestavine tujega naroda" Bolgari so npr. narod, ker so tvorili že nekoč lastno državo, potem pa ohranili svojo narodnost in dobili spet svojo lastno državo. Isto velja za Hrvate. "Drugačen pa je primer Slovencev, ki se še niso nikoli dokopali do samostojne države in so premalo številni, da bi mogli tvoriti državo. So pleme ali ljudstvo,.."14
Vendar pa je Gumplowicz že v recenziji Neumannove razprave poudaril, da zgodovina pač ne pozna enakopravnosti, ampak le rezultate bojev med ljudstvi za samoohranitev in gospostvo. In v tem kontekstu se mu je zdelo postavljanje vprašanja, ali so Čehi, Slovaki in Slovenci narod ali ljudstvo, popolnoma odveč. Juristično ostroumljenje o tem, ali so narod ali ljudstvo, jim namreč ne more prav nič pomagati. "Sami morajo dokazati, pred forumom zgodovine pokazati, kaj so. Le da za to dokazovanje. ni nobenega sodnega reda! V trdem političnem boju naj vsako pleme izkaže svojo moč' '.
V	tem trdem političnem boju pa so bili prav Slovenci tisti, ki so tako uspešno dokazovali svojo življenjsko moč, da je Gumplowicz na podlagi njihovega primera postopoma precej spremenil svojo narodnostno teorijo. Že v knjigi Das österreichische Staatsrecht (1891) je v poglavju Od plemena k narodu opozoril, daje meja med plemenom in narodostjo gibljiva in da obstajajo tudi "plemena, ki se bolj ali manj bližajo razvojni stopnji narodnosti". (Prav "slovensko pleme" na Kranjskem naj bi že prišlo do tiste razvojne stopnje, s katere je ob ugodnih pogojih prehod k narodu povsem mogoč) .
V	leta 1897 izdani knjigi Allgemeines Staatsrecht pa je Gumplowicz predstavil svoje novo gledanje na nacionalni fenomen, v katerem je izhajal iz trditve, da je narod v prvi vrsti kulturna tvorba: "Narodnost je tista kulturna človeška skupnost, ki se izraža v skupnem jeziku. Vse predstave, ki spravljajo narodnost v zvezo s skupnim izvorom, so zgodovinsko in znanstveno nevzdržne, ker o tem ničesar ne vemo in tudi vedeti ne moremo,
in pa, ker se da pri veliki večini narodnosti dokazati, da so proizvod kulture, s katero so se raznorodni etnični življi stopili v eno narodnost"^1. Do svoje nove narodnostne teorije pa je Gumplowicz v veliki meri prišel prav preko natančne analize slovenskega narodnostnega vprašanja, ki ga je leto poprej (1896) predstavil v pariški Revue international de sociologie.
Vendar pa članek La question Slovène, ki ga na tem mestu v prevodu objavljamo, nikakor ni edini razlog, zaradi katerega gre Gumplowiczu "nekaj spomina v knjigi naše narodne zgodovine". Znameniti učenjak poljsko-židovskega rodu (1838-1909) seje namreč (predvsem od devetdesetih let prejšnjega stoletja) vsestransko angažiral pri podpiranju slovenskih teženj v Avstriji1' . Čeprav ob prihodu v Gradec (leta 1876 je začel na graški univerzi predavati državno in upravno pravo) do Slovencev ni gojil večjih simpatij, se je v naslednjih desetletjih njegova poljska družina v štajerski prestolnici kar nekako "prislovenila". Gumplowiczev zadržani odnos do Slovencev se je začel namreč kmalu spreminjati, zlasti pod vplivom sina Maksa (roj. 1864 v Krakovu), ki ga je oče - ker ni obvladal nemščine in se ni uspel prilagoditi novemu okolju - poslal na gimnazijo v Celje. Maks se je v Celju spoprijateljil z Vatroslavom Oblakom (učil ga je poljščine), poznejšim docentom slovanske filologije v Gradcu, in bil tudi kasneje na univerzi velik prijatelj Slovencev. Na njegovo prošnjo je oče celo osebno interveniral pri svojem poljskem rojaku, avstrijskem ministru za šolstvo Madeyskemu, v zadevi slovensko-nemških vzporednic na nižji gimnaziji v Celju. Preko svojega sina Maksa je Gumplowicz prišel tudi v stik s slovenskimi študenti v Gradcu, ki jim je bil do svoje tragične smrti "svetovalec in zavetnik". Tako je med drugim odločno podpiral akcijo za ustanovitev slovenske univerze (z vplivanjem na poljske poslance in s članki v poljsko časopisje) in večjemu številu slovenskih absolventov na graški univerzi (preko osebnih zvez) izposloval štipendije za izpopolnjevanje na univerzah v Nemčiji. Z vsem tem, še bolj pa z odkritim in javnim izražanjem simpatij do slovenskih teženj,si je Gumplowicz pridobil nedvomno veliko zaslug za Slovence.
Ludwik Gumplowicz: Slovensko vprašanje
Nič niso bili, v svetu politike niso obstajali in zgodovinarji o njih niso vedeli nič. Prelistajte avstrijske letopise, iščite jih pri nemških zgodovinarjih - našli ne boste niti ene omembe Slovencev. In vendar: obdelovali so zemljo, na kateri so prebivali dolga stoletja in na kateri jih najdemo v prvi uri zgodovine . Toda od prvega trenutka evropske zgodovine so tuji osvajalci navalili nanje, jih podjarmili in zadušili njihovo narodnostno življenje. Nekoč, čisto na začetku, so bili tamkaj Kelti, za temi so prišli Rimljani in za njimi različna germanska ljudstva; zadnji med njimi so bili Bavarci, ki so odtlej predstavljali vodilne Nemce v Avstriji, Slovence pa vklenili v suženjski jarem.
Tej skoraj mrtvi masi je neki Francoz prišel prižgat iskro življenja: Napoleon I. je osvojil deželo, ki ji je nadel ime Ilirsko kraljestvo, ukazal je, naj se spoštuje jezik ljudstva in odredil, naj se vladni odloki objavljajo v francoščini in slovenščini. Pod kratko francos-
ko vladavino se je slovenski jezik prebudil iz dolgega sna, zato pač je neki slovenski pesnik francoskega osvajalca proslavil v pesmi Ilirija oživljena.
Toda to je bil le kratek - prekratek - sen (1809-1814). Dunajski kongres je Avstriji povrnil Ilirsko kraljestvo in slovensko ljudstvo, kije predstavljalo skoraj vso podeželsko populacijo v tej deželi, je ponovno moralo prenašati režim, ki si je domišljal, da "prinaša nemško kulturo na vzhod", dejansko pa je germaniziral slovanske narode v Avstriji. To je spet trajalo kakega pol stoletja. Uradni jezik v tej deželi, ki seje z letom 1849 razcepila na nekaj ločenih pokrajin (Istra, Kranjska, Goriška in Gradiška), je bila nemščina. Sodstvo, uprava, zakonodaja so delovali le v tem jeziku in prav tako so bile nemške vse šole.
Svet ni vedel, da obstaja kakšen jezik Slovencev; celo tisti, ki so jim vladali, ga niso poznali. Vladali so jim, ne da bi razumeli njihov jezik; sodili so jim, ne da bi jih razumeli, saj tudi oni niso razumeli jezika svojih gospodarjev.
A usoda Slovencev v navdušujočem Ilirskem kraljestvu seje kaj hitro morala podrediti usodi južnega dela Štajerske, katerega prebivalstvo pripada istemu narodu kot "ilirsko" ljudstvo. Zahvaljujoč tej ureditvi, je germanizacija silno napredovala in posebej največja mesta so postajala vse bolj nemška. Le ljudstvo s podeželja je ostajalo zvesto svojemu narodnemu jeziku, vendar zatirano od vlade ni imelo sredstev, da bi se razvilo; slovenski narod je ostajal na primitivni stopnji.
Navzlic temu pa težnje naroda, ki so se prebudile v času kratke francoske vladavine, niso zamrle; hranile so se in podpihovale iz narodnih stremljenj južnih Slovanov v sosednjih deželah, ki so ostale pod ogrsko vladavino. Tam je namreč narodne težnje Slovanov podpirala avstrijska vlada, ki je tako ustvarila protiutež madžarski opoziciji. Politično stanje na Ogrskem je namreč prisiljevalo dunajsko vlado, da je iskala podpore v "ilirizmu", se pravi v narodnem razvoju Slovanov.
A ker so ti Slovani bili deloma rojaki Slovencev v Avstriji, pa tudi ker seje na splošno slovanska narodna ideja pri Slovanih na Ogrskem širila bolj svobodno, se le-ta kajpak ni mogla ustaviti na avstrijski meji, zato je avstrijska vlada, da bi pospešila razvoj z vidika politike na Ogrskem, hočeš nočeš delovala kot podpornik tega šibkega narodnega življenja, ki je še obstajalo pri slovenskem narodu v deželah Ilirije in Spodnje Štajerske.
Tako je, kljub uradnemu sistemu germanizacije, ubogo ljudstvo Slovencev rešilo svoje narodno življenje do časov, ko so mu politični dogodki znova dali možnost, da se postavi na noge in se začne narodnostni razvoj, ki je bil dolga stoletja zatrt.
Ti dogodki so prišli v letu 1866. Prusi, ki so Avstrijo izločili iz nemške konfederacije, so ločili Nemce, ki so prebivali v Avstriji, od njihovega življenjskega vira. Poprej so namreč Nemci v Avstriji pritiskali na vse slovanske narode s težo moralne sile vsega svojega velikega naroda. Po tej pruski operaciji pa so nenadoma postali manjšina med
slovanskimi narodi. Tako lahko rečemo, da so na bojiščih pri Sadowi in Kraljevem gradcu Prusi premagali avstrijske Nemce in jim za vedno odvzeli naravno prevlado, ki so jo uživali zaradi dotedanjega privilegiranega položaja Avstrije v Nemčiji. Z eno besedo: Avstrija kot nemška sila je lahko pritiskala na Slovane, toda Avstrija kot večinoma slovanska država, v kateri so Nemci predstavljali le še manjšino, tega ni zmogla več. Tako je morala s Slovani ravnati na enak način kot z Nemci in jim podeliti enake pravice.
Vse to je bilo torej posledica položaja, ki je nastal po pruski zmagi leta 1866 in ki ga je avstrijska ustava naslednje leto (1867) razglasila za temeljno načelo, po katerem imajo "vsi narodi v državi enake pravice, vsak narod pa ima neodtujivo pravico, da vzdržuje in razvija svoj jezik in narodnost". Čeprav je nemška centralistična stranka kaj nerada priznala potrebo po enakosti pravic vseh avstrijskih narodov, pa je vendarle znala z veliko prefinjenostjo dodati nekaj pravil, ki so Nemcem zagotovila prevlado (kot recimo, da se nikogar ne sme siliti v učenje drugega jezika dežele, s čimer so seveda mislili zavarovati prevlado nemškega jezika v deželah z mešanim prebivalstvom, a so se v tem zmotili). Logika dejstev je potem privedla do korenite spremembe v odnosih med Nemci in slovanskimi narodi v Avstriji. Slednji so namreč napredovali na vsej črti, Nemci pa so se morali povsod umikali.
Ta sprememba notranjega položaja v Avstriji pa ni delo - kot pravijo naši nemški časniki - tega ali onega ministra. To ni ne delo Hohenwartove stranke niti ne grofa Taaffeja, to niso nobene zvijače in spletke Poljakov v Avstriji - to je čisto preprosto posledica zgodovinskih dogodkov, ostanek stoletnega razvoja, ki se je nagibal v ločeno ureditev Avstrije, države, ki naj v svojih mejah združuje obdonavske narode. Ta razvoj, ki je Avstrijo kot obdonavsko državo vse bolj potiskal proti vzhodu - kot da teče z Donavo - ta razvoj, ki je Avstrijo vse bolj oddaljeval od Nemčije, je sredi našega stoletja dosegel svoj višek, ko je prvi zgodovinski šok moral privesti do krize. Potreben je bil le dosti pogumen človek, da bi pretrgal zadnje vezi, ki so Avstrijo še vzdrževale in jo navezovale na njeno nekdanjo zibelko. Ta človek seje končno pojavil, to je bil Bismarck.
Grobo je presekal vez in težka avstrijska ladja danes drsi z nemškega odra v široko slovansko morje. Razume se, da se ta sprememba ni zgodila kar čez noč, vendarle pa je vse, kar se v Avstriji dogaja zadnjih trideset let, le niz bolečih epizod v tem dolgem procesu preoblikovanja.
Ena od teh epizod se je ravno lansko leto končala na skoraj smešen način: boj, ki je minulo leto vso Avstrijo napolnil z veliko hrupa - parlament, časnike, poslance in vsa politična združenja - se je rodil zaradi nižje slovenske gimnazije v Celju! Gotovo bo imel kak tujec težave, da bo to razumel, ampak Nemci so dobro razumeh. Doumeh so,
da je ta malenkost le ena od epizod v procesu, o katerem smo govorih.
***
Šlo je torej za ustanovitev nižje gimnazije za Slovencev mestu Celju (stara rimska Celeja), ki se nahaja na Spodnjem Štajerskem, katerega prebivalstvo je skoraj izključno slovensko. Samo v mestih te dežele, predvsem pa v imenovanem mestu Celju, so prebivalci v večini Nemci. Malenkost, ki je bila v tem boju jabolko spora - štirje razredi latinske šole, ki jo pri nas imenujemo "nižja gimnazija" - pa je vendarle bila politično pomembna, saj so Nemci gledali na Celje in nemško gimnazijo, ki sicer obstaja v tem mestu, kot na eno od utrdb sredi sovražnega ozemlja. Tak položaj so seveda morali zavzemati, da bi ohranili prevlado v tej večinoma slovenski deželi. Tako so zagnali bojni vik in krik, ko je vlada - še pod Taaffejevim predsedstvom in z baronom Gautschem kot ministrom za javno šolstvo - odgovorila na zahteve Slovencev s Spodnje Štajerske, češ da nima nič proti odprtju nižje gimnazije za Slovence v Celju.
Odločitev vlade, da bo ugodila zahtevi Slovencev, je temeljila, kot tudi zahteva sama, na veljavnem zakonu, ki smo ga že omenili. To je člen XIX. temeljnega zakonika z dne 21. decembra 1867, ki govori o pravicah avstrijskih državljanov in zagotavlja vsem narodom in vsem jezikom avstrijskih dežel popolno enakopravnost. Iz tega zakonskega principa izhaja pravica vsakega naroda, ne le da uporablja svoj jezik pred sodišči in v upravnih zadevah, ampak tudi, da ima svoje šole, v katerih se mladina lahko izobražuje pri vseh predmetih v svojem narodnem jeziku. Torej, ko se pojavi v kateri deželi ali v katerem okrožju določeno število kandidatov za neko šolo, bodisi ljudsko bodisi srednjo, lahko prebivalstvo zakonito zaprosi za šolo za te kandidate in vlada je dolžna ugoditi njihovi zahtevi.
Ta primer se je udejanil na Spodnjem Štajerskem, kjer večinoma žive Slovenci. Na kaj so torej Nemci lahko oprli svoje nasprotovanje odprtju slovenskih vzporednic na nemški gimnaziji v Celju?
Eden od najbolj gorečih branilcev "nemškega značaja" omenjenega mesta, poslanec Foregger, ki je izdal brošuro, naperjeno zoper odprtje slovenske gimnazije v Celju, navaja podatek, da je v šolskem letu 1893/94 bilo na celjski gimnaziji 131 nemških in 245 slovenskih dijakov. In vendar protestira proti slovenski gimnaziji! Ampak kako bi navkljub takšnemu statističnemu dejstvu vlada sploh lahko zavrnila odprtje slovenske gimnazije, ne da bi se postavila v nasprotje z zakonom, ki ne dopušča nobenega dvoma o obvezi vlade, da jo ustanovi, kot tudi o pravici slovenskega prebivalstva, da zahteva slovensko gimnazijo?!
Resnici na ljubo, Nemci niso imeli nobenega veljavnega argumenta proti slovenski gimnaziji; hoteli so le uveljaviti politične argumente. Brez konca so ponavljali, daje slovenska gimnazija začetek "slavizacije" tega zadnjega branika nemštva sredi valov južnega slovanstva. Uboge Slovence so obtoževali, češ da stremijo po slovenskem "kraljestvu" in težijo k združitvi s Slovenci s Kranjskega, sosednjo deželo Spodnje Štajerske.
Ampak vsi ti argumenti niso mogli omajati očitne pravice, ki so jo imeli Slovenci, namreč zahteve, da se njihova mladež izobražuje v narodnem jeziku. Tako je neki
Nemec, baron Gautsch, minister za javno šolstvo v Taaffejevem kabinetu, moral pripoznati to pravico Slovencev in jim obljubiti, da bo ugodil njihovi zahtevi. Ta obljuba ga je stala nekaj parlamentarnih viharjev s strani nemške "levice", katere glavni kolovodji sta bila poslanca Plener mlajši in grof Wurmbrand (s Štajerskega), ki je ob vsaki priliki grajal namero, da bi odprli slovensko gimnazijo v Celju. Govoril je, daje to zločinska izdaja nemške kulture. Toda kaj se je zgodilo potem? Taaffejev kabinet je podal ostavko (o okoliščinah, ki so privedle do padca Taaffejeve vlade, glej Revue Internationale de Sociologie iz meseca februarja 1894). Gospod Plener in grof Wurmbrand sta vstopila v koalicijski kabinet, v katerem je sedež ministra za javno šolstvo prevzel Poljak Madeyski. Ta je do Slovencev nadaljeval politiko barona Gautscha, tako da je v načrt proračuna za leto 18% vnesel nujno postavko za slovensko gimnazijo - celo dva voditelja nemške "levice" sta podpisala ta proračun, ne da bi zato postavljala ministrovo funkcijo pod vprašaj.
Res je, da sta to svojo nedoslednost končno plačala z izgubo lastnih ministrskih sedežev, saj je nemška "levica" postala tako neupogljivo trmasta, da je koalicijski kabinet ni mogel prenesti (poletje 1895).
V eni od predhodnih kronik (tudi v Revue, februar 1895) sem zapisal, da "premirje", ki ga je objavil koalicijski kabinet, lahko traja "še nekaj časa, eno leto in še več". Nisem sem veliko zmotil; trajalo ni niti eno leto. Ni pa trajalo prav zaradi teh nekaj tisoč goldinarjev (8000 gld!), ki so jih v načrtu proračuna namenili za slovensko gimnazijo v Celju. To je namreč privedlo do padca ministrstva Plener-Windischgraetz-Wurmbrand. Gospod Plener je sicer padel prav mehko, po dolgi, burni parlamentarni karieri, v kateri se je grobo zoperstavljal kabinetu grofa Taaffeja, a je njega politiko moral nadaljevati, da bi postal koalicijski minister. Končno so ga imenovah za predsednika višjega računskega dvora, to pa je prav prijetno mesto.
Potem pa je v teku lanskega leta za nekaj mesecev nastopil koalicijski kabinet, začasni kabinet visokih "funkcionarjev". Proračuna, ki je vseboval tudi to usodno postavko za celjsko gimnazijo, parlament še ni bil sprejel. Težka naloga, pridobiti soglasje parlamenta za to postavko, ki je stala obstoja že skoraj dva kabineta, je zdaj padla na začasnega ministra za uk in bogočastje, gospoda dr. Rittnerja, sicer Poljaka. Zadeve se je lotil z veliko spretnostjo. Ko je bil nekoč v parlamentu izpostavil staro vprašanje celjske gimnazije, je dokazal zakonitost zahtev Slovencev, odločitev pa je vendarle prepustil parlamentu. Ampak parlament je zaradi prepričljivih in tehtnih argumentov spretnega govornika dal svoje soglasje; zadeva se je tako končno le končala. Začasni kabinet, ki je opravil svoj posel, je odšel in cesarje za sestavo novega stalnega kabineta zadolžil grofa Kasimirja Badenija, ki se je kot namestnik v Gahciji že večkrat dokazal z velikim upravnim talentom in s silno energijo. Ta je torej sestavil nov neparlamen-tarni kabinet, sestavljen iz nekaj uglednih oseb iz različnih avstrijskih dežel. V ta kabinet so vstopili tudi baron Gautsch, ki je znova sprejel sedež ministra za uk in bogočastje, kot ga je že imel v Taaffejevi vladi; Poljak Bilinski, bivši poslanec in šef železniške uprave; in dr. Rittner - slednji je postal poljski minister rojak.
Slovensko vprašanje je trenutno odloženo. Največja naloga, ki se postavlja pred Badenijev kabinet je zdaj češko vprašanje. Zdajšnji položaj spominja na zgodovinski trenutek izpred tridesetih let, ko je gospod von Bcust prevzel nalogo, da bo sklenil kompromis z Madžari. To je podobna naloga, kot jo mora dandanes izvesti grof Badeni; predvsem kompromis s Čehi. ki trdovratno ne priznavajo sedanje ustave in zahtevajo spremembe v korist svojih zgodovinskih pravic. Ker se ta zadeva ne tiče več preteklega leta, jo bomo premestili v našo prihodnjo kroniko, v upanju seveda, da bomo potem mogli reči, kako da je grof Badeni uspel skleniti kompromis s Čehi.
Tako drobno zadevo smo morali obravnavati, ker je vse lansko leto predstavljala skorajda edini predmet političnega zanimanja v parlamentarnih debatah in v strastnih strankarskih bojih v Avstriji. A ta na prvi pogled ne le za Avstrijo, pač pa tudi za Evropo tako nepomembna zadeva, je vendarle stvar, ki jo bo treba še urediti.
Izguba ozemlja, kakršno so pravkar utrpeli avstrijski Nemci na Spodnjem Štajerskem (kot so ga v zadnjem četrtstoletju izgubili tudi v drugih deželah Avstrije), ni družbeni fenomen, ki bi zadeval le Avstrijo. Ne, to je splošnejši fenomen, evropski fenomen. Kajti Nemci se v tej zadnji četrtini stoletja niso zgolj po čistem naključju morali umikati v vseh deželah vzhodne Evrope, od baltskih na severu do jadranskih (primorskih) dežel Avstrije. Rusija jih je povsod pregnala, ukinja njihovo nacionalnost v baltskih deželah, kjer so bili poprej prevladujoč razred. Univerza v Dorpatu (sedaj Tartu v Estoniji, op. prev.), tej zmagoviti koloniji nemškega duha, zasajenega na skrajnem severovzhodu Nemčije, ki kaže široko razprostranjenost nemškega vpliva v Evropi, ta kolonija je padla. Rusija, ki si je v zadnjem četrtstoletju podredila nemško nacionalnost v baltskih deželah, je "izključila" nemški jezik na tej univerzi in jo popolnoma rusificirala.
Druga trdnjava, odtrgana od militantne Nemčije, kije "držala stražo" na skrajnem vzhodu Evrope in tam podpirala nemško nacionalnost, je bila Transilvanija. "Saši" iz te dežele so od leta 1867 uživali polno avtonomijo, "saška zemlja" je bila nemška dežela, tam so bile nemške šole in nemška univerza. Potem pa je ta nemška trdnjava padla; vključena v ogrsko kraljestvo, je Transilvanija bila nenehno in vse bolj podvržena vplivom madžarizacije. Njen deželni zbor ne obstaja več, nemške šole izginjajo, nemško prebivalstvo te dežele vse bolj odplavlja rastoči madžarski in romunski val. Sicer pa je v preostanku Ogrske, tako na severu, kjer so nekoč cvetela nemška mesta, kot na jugu, v Banatu, kjer so obstajale razprostranjene nemške kolonije, madžarizacija pospešeno napredovala in kmalu bo nemška narodnost prebivalcev skorajda povsem izbrisana.
Tako vzhodna Evropa reagira na pruske zmage in to je čisto naravno. Videč osvajalsko kraljestvo, ki v resnici nikoli ni bilo nemško in ki nemški narodnosti nikoli ni pripisovalo velikega pomena, ki ima - nasprotno - pred sabo prav malo časa, v zapor pa je vrglo mlade ljudi, ki so zagrešili zločin, da so branili nemške barve (kot recimo slavni Nemec Fritz Reuter, ki je moral ta "zločin" poplačati z dolgoletnim zaporom), kraljestvo, ki
zlorablja ideje nemške narodnosti za osvajanja, so se vzhodnoevropski narodi povsod podvizali zadušiti nemško narodnost, da bi tako v prihodnosti Prusom odvzeli izgovor za njihova osvajanja pod zastavo nemškega naroda.
Ko torej upoštevamo vse to, to umikanje nemštva od severa do juga in po vsej črti vzhodne Evrope, do koder se je raztezalo nekoč, lahko šele s pravimi merili ovrednotimo neznatno zadevo, kot je tale s celjsko gimnazijo. S tega vidika namreč zadeva pridobi vso svojo evropsko pomembnost - ne pretiravam - ker se tako gledano zdi kot člen v dolgi verigi porazov in izgub, ki ji je nemška narodnost v Evropi utrpela v zadnjem četrtstoletju.
Vsa ta dekadenca nemške narodnosti v vzhodni Evropi je le neizogibna posledica pruskih zmag. Res je, da je v Sedanu Prusija postala velika; pridobila je ozemlja v Nemčiji, pridobila je tudi francoska ozemlja, ampak ta pridobitev ozemelj v Alzaciji in Loreni. ali je to pridobitev za nemško narodnost? Nikakor, saj je povsem razvidno, da se nemška narodnost umika z vzhodnega konca Evrope. Toda ah se bo zdaj morda ukoreninila na francoskem ozemlju? To ni razvidno, to je zelo dvomljivo.
Pruski kralj ima morda vzrok, da praznuje 25-letnico pruskih zmag, saj se je ozemlje Prusije povečalo in Prusija je pobrala bogat plen, a v resnici cesar Nemčije ni imel nobenega razloga za praznovanje teh obletnic. Nemška narodnost iz teh zmag ni pridobila ničesar, nasprotno, od takrat je utrpela mnogo nepopravljivih izgub.
Nemški zgodovinarji poudarjajo, da so Slovenci prišli v deželo, kjer prebivajo, v 6. stoletju, a da bi podprli s\'ojo trditev, se ne morejo sklicevati na nobeno zgodovinsko pričevanje. Zaman sem iskal po srednjeveških kronikah kakšno sled takšne imigracije. Nikjer je nisem našel, zalo prosim nemške zgodovinarje, da mi jo pokažejo. Cf. Gumplowicz, Oesterreichische Reichsgeschichte, Berlin 1896.
(Prevedel: Anton Šepetavc)
Opombe:__
1.	O Gumplowiczu na splošno glej: William M. Johnston, Austrijski duh. Intelektualna i društvena povijest 18-18-1938, Zagreb 1993, str. 335-338; Dušan Kermavner, Ludwik Gumplowicz in Slovenci, Naša Sodobnost 1960; isti, Ludwik Gumplowicz, Enciklopedija Jugoslavije III, str. 635;Janko Polec, Gumplowicz Ludovik, SB L /, str. 273-275; B. Vošnjak, Gumplowiczeva znanstvena oporoka, LZ 1910.
2.	L. Gumplowicz, La question Slovène, Revue internationale de sociologie 1896, IV, str. 313-321.
3.	D. Kermavner, Ludwik Gumplowicz in Slovenci, Naša sodobnost 1960, str. 1006.
4.	Uvodna opomba prevajalca k objavi pn-ega dela Gumplowiczeve razprave Sociološki problemi v a\>strijski politiki v Slovenskem narodu 31. 3.1905.
5.	Prav lam.
6.	D. Kermavner, n. d., str. 1015.
7.	Prav tam, str. 1007.
8.	Prav tam, str. 788-789.
9.	To stališče je izrazil tudi r razpravi Sociološki problemi v avstrijski politiki, katere dnigi del je objavila revija Slovan V/1906-1907, str. 308-311 in 324-326.
10.	D. Kennavner, n. d., str.906.
11.	Prav tam, str. 912.
12.	Prav tam, str. 912.
13.	Prav tam, str. 912-913.
14.	Prav tam, sv. 913.
15.	Prav tam, str. 913.
16.	Prav tam, str. 915.
17.	Prav tam, str. 916-917.
18.	O tem je podrobno pisal zlasti Janko Polec v SBL 1, str. 273-275.
Zusammenfassung
Ludwik Gumplowicz und die slowenische Frage
Als im Jahre 1896 der bekannte Soziologe und Professor an der Grazer Universität Ludwik Gumplowicz in der Pariser Revue Internationale de Sociologie den Artikel La question slovène mit einem Abriß der "slowenischen Frage" mit dem Wunsch veröffentlichte, die wenig bekannten Slowenen der westlichen Welt näher zu bringen, wurde er von der slowenischen Öffentlichkeit kaum registriert. Einen etwas längeren Bericht davon veröffentlichte nur die Triester Slovenka, die kurz davor als Beilage der Edinost zu erscheinen begonnen hatte. Der Artikel wurde auf einer unauffälligen Stelle auch von der Zeitschrift Ljubljanski zvon kurz erwähnt, während er von den slowenischen Zeitungen ohne Ausnahme übersehen wurde. So mußte der Artikel von Gumplowicz über die slowenische Frage auf eine eingehende Darstellung warten bis zum Jahr 1960, wo er in der umfangreichen und gewichtigen Abhandlung unter dem Titel Ludwik Gumplovicz und die Slowenen von Dušan Kermavner analysiert wurde. Eine erste, obwohl kurze Rezension des Artikels von Gumplowicz über die slowenische nationale Frage veröffentlichte aber bereits im Jahre 1905 im Slovenski narod ein unbekannter Übersetzer (höchstwahrscheinlich Janko Polec) des ersten Teils der (weitaus bekannteren) Abhandlung von Gumplowicz Die soziologischen Probleme in der österreichischen Politik, der in dem Begleitwort über den neun Jahre alten Artikel mit Begeisterung niederschrieb: "Nur eine Handvoll von Menschen kennt diesen wunderbaren Artikel. Und dennoch muß ich die kühne Behauptung aufstellen, daß bisher niemand auf so wunderbare und elegante Weise, in einigen wenigen Zügen, das Schicksal der Slowenen umrissen hat wie Gumplowicz in seinem glänzenden französischen Stil. Wenn dieser edle Gelehrte nichts anderes für uns und vor allem für unsere Hochschullehrer getan hätte, so wären wir ihm ewig unseren Dank schuldig!" Mit seinem Artikel über die slowenische nationale Frage stellte Gumplowicz das "slowenische Problem" auf eine äußerst wirksame Weise in Frankreich und in Westeuropa vor, obwohl der Artikel an mehreren Stellen faktographische Mängel aufweist (um die Aufmerksamkeit des französischen Lesers zu wecken, ließ er etwa einen beträchtlichen Teil der slowenischen Geschichte außer acht und hob besonders die Bedeutung der Illyrischen Provinzen bei der slowenischen nationalen Wiedergeburt hervor). Die Slowenen stellte er als eine reife und kulturell sich schnell entwickelnde Nation jener "großen Welt" dar, die bisher politisch bedeutungslose Nationen "nur antropogeographisch zu registrieren" gewohnt war. Aus diesem Grunde geben wir den
Artikel von Gumplowicz (begleitet mit einem Vorwort des Autors) in slowenischer Übersetzung wieder.
marginalia "
TISKARNA, MARKETING IN TRGOVINA d.o.o.
SLO-63301 PETROVČE TELEFON: (063) 77 66 88 TELEFAX: (063) 71 46 40
666.1 : 937.06 903.2 : 949.712 Celje
LAZAR Irena. dipl. arheolog, kustos. Pokrajinski muzej Celje. Muzejski trg 1. SI-63000 Celje Sledovi steklarske proizvodnje v Celeji Celjski zbornik 1993, str.7-16 Sn. (De., En., Sn.)
V članku je predstavljen del arheoloških najdb iz Levstikove ulice v Celju. Med veliko količino steklenega gradiva izstopata fragment talilnega lončka in kalupa. Na osnovi teh najdb avtorica domneva, da gre za ostanke rimske steklarske delavnice.
728: 347.23 "04/14" 316.343.32: 728 "04/14"
KOS Dušan. mag.. raziskovalni sodelavec, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC, SAZU, SI-61000 Ljubljana, Novi trg 5
Lastniki, posestniki in prebivalci grajskih poslopij na Celjskem do začetka 15. stoletja Ce^ski zbornik 1993. str. 17-60 Sn. (De., En., Sn.)
Avtor se v razpravi ukvarja z gradovi in njihovimi lastniki, posestniki in dejanskimi prebivalci grajskih stavb na širšem celjskem območju (med gradovi Dobrna. Lemberg pri Poljčanah, Ploštanj, Zaženberk in Šenek) do začetka 15. stoletja. Odgovarja na vprašanja okoli porekla in genealoškega razvoja posameznih plemiških rodov, pravnega statusa gradov in gospostev, form posestništva. bivanja, uprave, povezav posedovanja gradu in socialnega statusa plemstva, politike pridobivanja in graditve gradov.
666.1 : 937.06 903.2 : 949.712 Celje
LAZAR Irena. B. Archaeology, Custodian. Regional Museum of Celje, Muzejski trg 1. SI-63QOO
Evidence oCGlass Production in Celeia Celjski zbornik 199.V pp. 7-16
Sn. (De.. En., Sn.)
The article describes a part of the archaeological sites on Levstikova Street in Celje. The most important pieces among the many glass artefacts found at this site are two fragments of a melting pot and a mould. Based on these findings. the authoress puts forward the hypothesis that the site represents the remains of an ancient Roman workshop for glass production.
728 : 347.23 "04/14" 316.343.32 : 728 "04/14"
KOS Dušan, M.A.. Research Collaborator. Historical Institute of Milko Kos. Scientific-Research Centre at the Slovene Academy of Sciences and Arts. Novi trg 5. SI-61QOO Ljubljana
The Owners, Tenure Holders and Ihe Inhabitanls of (he Castles in the Celje Region Until the Beginning of Ihe 15lh Century
Celjski zbornik 1993. pp. 17-60
Sn.(De„ En., Sn.)
In h is treatise. the author deals with the Castles and their owners. the tenure holders. and the inhabitants ot the Castles in the wider Celje region (defined bV the lands belonging to the Castles of Dobrna. Lamberg near Poljče. Ploštanj. Žaženberg and Šanek) until the beginning of the 15th Century. I he author also discusses the origins and genealogica! deveiopment of several noble families the legai status of the Castles and land tenures, the forms of tenure-holding and management the hfe-style, the connections between the ownership of a Castle and the ensuing social status of the nobility. as well as the ways in which the Castles were acquired and built.
STOPAR Ivan, dr.. Bezenškova 59. SI-63000 Celje Kuwassegove vedute slovenske Štajerske (1840-1845) Celjski zbornik 1993, str. 61-94 Sn. (De., En.. Sn.)
V sestavku so predstavljene Kuwassegove vedute slovenske Štajerske, ki so izšle v znameniti Lamplovi suiti Podob iz Štajerske med leti 1840 in 1845 v Gradcu. Vedute so uvrščene v kontekst vedutnega slikarstva na Slovenskem, obenem pa so vzporedno z umetnikovo življenjsko in umetniško potjo opredeljene tudi vedutne litografije naših krajev.
800 : 373.3 (497.12 Celje) "1777/1918" ZAJC-CIZELJ Ivanka, mag., arhivisl, Zgodovinski arhiv Celje, Trg celjskih knezov 10, SI-63000 Celje Učni jezik in materinščina na celjskih osnovnih šolah 1777 -1918 Ce^ski zbornik 1993. str. 95-122 Sn. (De.. En., Sn.)
Prispevek nas seznani s problematiko učnega in maternega jezika na celjskih osnovnih šolah. Celje je bilo narodnostno mešano področje, zato je bila problematika učnega jezika dokaj pereča: učni jezik je bil na mestnih šolah uradno nemški, vendar je iz dokumentov razvidno, da je šlo zlasti v nižjih razredih do leta 1869 za dvojezični pouk. Pozneje je bila slovenščina iz mestnih šol v celoti izrinjena. Problem slovensko govorečih otrok je bil delno rešen 1875. leta, ko je bila ustanovljena okoliška šola s slovenskim učnim jezikom. O stanju nemško in slovensko govorečih otrok dobimo podatke v šolskih katalogih od leta 1906 naprej. Realno stanje materinščine je težko ugotovljivo, ker so se tudi otroci slovenskih staršev izrekali za nemški materni jezik, kar je bolj opazno na deški kot na dekliški šoli. Kritična presoja dobljenih podatkov nam pove, da je celjske osnovne šole obiskovalo približno 2/3 otrok slovenskih staršev.
STOPAR Ivan, Dr., Bezenškova 59, SI-63ÜOO Celje Kuwasseg's Landscape Paintings of Slovenian Styria (1S40-1845) Celjski zbornik 1993. pp. 61-94
Sn. (De., En.. Sn.)
The article describes Kuwasseg's landscape paintings of the Slovenian region of Styria. published from 1840 to 1845 in Graz (Slovenian: Gradec) in the famous Lampi Collection entitled "Images from Styria". The author places the paintings within the context of landscape painting in the Slovenian lands. and at the same time. looks into the connection between the artist's life and artistic development and other landscape lithographs of these regions created during this period.
800 : 373.3 (497.12 Celje) "1777/1918"
ZAJC-CIZELJ Ivanka. M.A.. Archivist. Historical Archives of Celje. Trg celjskih knezov IO. SI-63000 Celje
The Officiai Language and Mother-Tongue in the Ce^e Primary Schools from 1777 to 1918 Celjski zbornik 1993, pp. 95-122
Sn. (De.. En., Sn)
The article deals with the issue of the officiai language and mother-tongue spoken in the Celje primary schools. Due to the fact that Celje was a nationally mixed town, the question of which language was to be the officiai language used in schools was a burning problem. Although the language used in the town schools was officially German, the documents showed that. particularly in the lower grades. the lessons were bilingual until 1869. After this date, suppression of the Slovenian language began in the town schools. The question of the use of the Slovene language in schools was partly solved in 1875, when a new regional school. in which the lessons were conducted in Slovene, was founded. Information on the ratio between the German- and Slovene- speaking children can be found in the schools' catalogues from 1906 onwards. Because the children of Slovene-speaking parentsoften declared German to be their mother tongue. (a trend which was stronger in the boys' school than in the girls' school), it is difficult to asses the actual ratio between the two nationalities. A criticai analysis of the obtained data, however. shows that about 2/3 of the children in the Celje primary schools were Slovenian.
56.069 (497.12 Celje) 069 (497.12 Celje): 56
JURKOVŠEK Bogdan, dr., znanstveni svetnik, Geodetski zavod Ljubljana. Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko, Dimičeva 14, SI-61000 Ljubljana
JURKOVŠEK-KOLAR Tea. dr., znanstvena svetnica, Geodetski zavod Ljubljana. Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko. Dimičeva 14, SI-61000 Ljubljana
Okamnine v Pokrajinskem muzeju Celje
Celjski zbornik 1993, str. 123-142
Sn. (De„ En., Sn.)
Ena od zanimivosti Pokrajinskega muzeja Celje je okoli sto let stara zbirka okamnin. Nastala je v drugi polovici 19. stoletja verjetno iz zasebne zbirke prvega kustosa celjskega muzeja, rudarskega svetnika E. Riedla. Lete 1889, ko je celjski muzej dobil prvi vodnik po svojih zbirkah, je bilo v paleontološki zbirki shranjenih že mnogo dragocenih primerkov fosilov, med njimi največ iz terciarnih premogonosnih plasti Zasavja in Šaleške kotline. Lepo ohranjene fosilne ribe, oklep želve, kosti tapirja in močvirske svinje, poogleneli rastlinski ostanki v laporju in mnogi drugi fosili, ki so bili tedaj prvič opisani v znanstveni literaturi, so izhajali prav iz celjskega muzeja, kustos E. Riedl pa se je s posredovanjem dragocenih fosilov najbolj znanim paleontologom 19. stoletja za vselej vpisal med pionirje paleontologije na Slovenskem.
949.712 Štajerska "1906/1907" 329 : 947.712 Štajerska "1906/1907"
GOROPEVŠEK Branko, prof. zgod. in geograf.. Osrednja knjižnica Celje, Muzejski trg 1 a. SI-63000 Celje
Razpad sloge na slovenskem Štajerskem 1906-1907 Celjski zbornik 1993, str. 143-162 Sn. (De., En.. Sn.)
Avtor je na podlagi časopisnih virov prikazal vzdušje in odmeve na številne dogodke v slovenskem političnem taboru na Štajerskem v letih 1906-7, ki so privedli do dokončnega razpada sloge na Spodnjem Štajerskem. Z ustanovitvijo novih slovenskih strank. Slovenske kmečke zveze in Narodne stranke, se je na Štajerskem oblikovalo drugačno razmerje političnih sil, ki je krojilo politično življenje štajerskih Slovencev do prve svetovne vojne.
56.069 (497.12 Celje) 069 (497.12 Celje): 56
JURKOVŠEK Bogdan, Dr., Scientific Collaborator. Geodetic Institute of Ljubljana. Institute for Geology, Geotechnics and Geophysics. Dimičeva 14, SI-61000 Ljubljana
JCRKOVŠEK-KOLAR Tea, Dr., Scientific Collaborator, Geodetic Institute of Ljubljana, Institute for Geology, Geotechnics and Geophysics, Dimičeva 14, SI-61000 Ljubljana
The Collection of Fossils in Ihe Regional Museumof Ce\je
Celjski zbornik 1993. pp. 123-142
Sn. (De., En., Sn.)
One of the most interesting collections in the Regional Museum of Celje is an almost a Century old assemblage of fossils. It is believed that it was originally the private collection of the first custodian of the Celje Museum, the mining counsellor E. Riedl, who lived in thesecond half of the 19th Century. In 1889, when the Celje Museum published the first guidebook to its collections. the palaeontological collection was already comprised of many valuable fossils. the majority of which carne from the Tertiary coal layers of the Zasavje region and the Šaleška basin. The items such as the well-preserved fossilized remains of a fish, a tortoiseshell, the bones of a tapir and a moor sow. carbonized plant remains embedded in marlite and many other fossils, which were then described for the tirst time in European scientific publications. formed a part of this collection of the Celje Museum. By establishing an exchange of the most precious fossils between the leading palaeontologists of the 19th Century, the custodian E. Riedl entered into history as one of the pioneers of palaeontology in Slovenia.
949.712 Štajerska "1906/1907" 329 : 947.712 Štajerska "1906/1907"
GOROPEVŠEK Branko. History and Geography Teacher, Central Library in Celje. Muzejski trg 1 a, SI-63000 Celje
The Collapse of Concord in Slovenian Slyria in 1906 and 1907 Celjski zbornik 1993, pp. 143-162
Sn. (De.. En., Sn.)
On the basis of newspaper articles, the author depicts the atmosphere and responses to numerous events in the Slovenian politicai camp in Styria in the years of 1906 and 1907, which led to the final collapse of concord in Lower Styria. Following the founding of two new Slovenian politicai parties: the Slovenian Farmers' Association and the National Party, a different ratio of politicai power developed in Styria, which governed the politicai lives of the Styrian Slovenes until the First World War.
327.56 : 341.38 (=863) "1919/1920"
HIMMELREICH Bojan, prof. zgodovine, arhivist, Zgodovinski arhiv Celje. Trg celjskih knezov 10. SLO-63000 Celje
Slovenski člani jugoslovanske delegale na pariški mirovni konferenci 1919-1920 Celjski zbornik 1993, str. 163-1180 Sn. (De., En.. Sn.)
Na podlagi neobjavljenih in objavljenih virov, spominske literature in slovenskega časopisja skuša članek ugotoviti število in položaj Slovencev v delu konference, njihov prispevek k delu delegacije ter njihove medsebojne odnose in odnose s Srbi in Hrvati v delegaciji.
67-055.2 (497.12 Celje) "193"
FUGGER-GERMADNIK Rolanda, dipl. zgod.. kustos. Pokrajinski muzej Celje. Muzejski trg 1. SI-63000 Celje
Položaj ženske v celjski industriji v tridesetih letih 20. stoletja Celjski zbornik 1993, str. 181-198 Sn. (De., En., Sn.)
Avtorica je na podlagi statističnega in arhivskega gradiva prikazala položaj ženske, zaposlene v celjski industriji (predvsem v tovarni emajlirane posode), v širšem slovenskem in evropskem kontekstu.
327.56 : 341.38 (=863) "1919/1920"
HIMMELREICH Bojan. History Teacher, Archivist. Historical Archives of Celje, Trg celjskih knezov IO, SI-63000 Celje
The Slovene Members of the Yugoslav Delegation to the Paris Peace Conference 1919-1920 Ce(jski zbornik 1993, pp.163-180
Sn. (De., En., Sn.)
On the basis of the unpublished and published sources, memoirs and Slovenian newspapers, the author tries to establish the number and position of the Slovene participants in the conference, their contribution to the activities of the Yugoslav delegation, as well as the relations between the Slovene members and their relations with the Serbs and the Croats within the delegation.
67-055.2 (497.12 Celje) "193"
FUGGER-GERMADNIK Rolanda. B. History, Custodian. Regional Museum of Celje, Muzejski trg 1, SI-63000 Celje
The Position of Women in the Ce(je Industriai Sector in the I930's Ce(jski zbornik 1993, pp. 181-198
Sn. (De., En., Sn.)
Based on an analysis of Statistical and archive material, the authoress describes the position of the women working in the Celje industriai sector (particularly in the factory for enamelled kitchenware) within a broader Slovenian and European context.
940.531 (497.12 Štajerska) : 329.4
ŽIŽEK Aleksander, dipl. zgodov.. arhivist. Zgodovinski arhiv Celje. Trg celjskih knezov 10, SI-63000 Celje
Kratek oris strukture in delovanja Štajerske domovinske zveze na Celjskem v letih 1941-1945 Ce\jski zbornik 1993, str. 199-274 Sn. (De., En.. Sn.)
Šele po dolgoletnem raziskovanju "dogodkovne zgodovine" se je svetovna (in seveda tudi slovenska) zgodovinska znanost posvetila tudi manj "prelomnim" in manj "usodnim" temam. Mednje prav gotovo sodi tudi preučevanje množičnih organizacij, ki v sodobnosti skrbe za "pravilno" družbeno držo posameznika. Zlasti usodna je vloga tovrstnih množičnih organizacij v najrazličnejših totalitarizmih (od nacizma in fašizma do ortodoksnega socializma), kjer predstavljajo podaljšano roko režima, ki grobo poseže tudi v najintimnejšo sfero posameznikovega življenja.
Prav zaradi teh skupnih potez vseh totalitarističnih organizacij je raziskava o delovanju Štajerske domovinske zveze, formacije, ki jo je nemški okupator namenil ideološkemu usmerjanju slovenskega prebivalstva na Spodnjem Štajerskem.uporabna kot informacija in svarilo hkrati, saj so ideje o "edini pravi poti in edinem pravem sistemu" mnogokje še danes žive in tlijo pod krinko demokratičnih in večstrankarskih sistemov.
344.32 (497.12 Celje) "1941/1945" MIKOLA Milko, mag.. arhivist. Zgodovinski arhiv Celje, Trg celjskih knezov 10. SLO-63000 Celje Delovarye partizanskih in vojaških sodišč na Celjskem v letih 1941-1945 Celjski zbornik 1993, str. 275-326 Sn. (De., En., Sn.)
Avtor v razpravi na osnovi arhivskih dokumentov obravnava razvoj partizanskega sodstva na območju IV. operativne cone leta 1944 in sodne procese, ki so bili julija in avgusta 1945 pred vojaškima sodiščema v Celju. Obravnava pa tudi problematiko izvensodnih usmrtitev (likvidacij), do katerih je na območju IV. cone prihajalo tudi potem, ko je partizansko vojaško sodstvo na tem območju že bilo vzpostavljeno.
940.531 (497.12 Štajerska) : 329.4
ŽIŽEK Aleksander, B. History, Archivisi. Historical Archives of Celje. Trg celjskih knezov IO. SI-63000 Celje
A Short Outline of the Structure and Activilies of the Styrian Honieland Association in the Celje Region from 1941 lo 1945
Ce\jski zbornik 1993, pp. 199-274
Sn. (De., En., Sn.)
Only after decades of research of the "history of events", have the world's as well as Slovenia's historiograpers focused their attention on the less "historic" and less "dramatic" themes in history. One of these is certainly the study of the mass organizations. which, in modern times. concerned themselves with the "proper" social attitude of the individuai. The role played by such mass organizations in different forms of totalitarianism (such as Nazism. Fascism. or orthodox Socialismi, was particularly fatal, as they t'unctioned in all cases as the heavy hand of regimes which intervened forcefully in the most intimate sphere of an individual's Life.
Bearing in mind the joint characteristics of all totalitarian organizations. the research on the activities of the Styrian Homeland Association, a formation which the German occupying forces founded for the ideological guidance of the Slovene population in Lower Styria, can be seen not only as purely informative, but also as a warning. since the notion of there being "only one right way and only one right system" is still alive today. smouldering just under the surface of all democratic and multi-party systems.
344.32 (497.12 Celje) "1941/1945"
MIKOLA Milko, M A., Archivist. Historical Archives of Celje. Trg celjskih knezov IO. SI-63000 Celje
Activity of I he Partisan and the Military Courts in the Cejje Region in the Period 1941-1945 Celjski zbornik 1993, pp. 275-326
Sn. (De.. En.. Sn.)
Based on archive documents. the author discusses the development of the Partisan judiciary system in the region covered by the IV. operational zone in 1944. and the trials that took place in the military court in Celje in July and August. 1945. The author also discusses the question of the executions without trial (i.e. liquidations) which were carried out in the IV. operational zone also after the Partisan military courts had already been established in the area.
886.3.09 : 929 Prešeren F. 886.3.081 Prešeren F.
ORDINA Igor, mag., asistent, Filozofska fakulteta Ljubljana, Aškerčeva 2, Sl-61000 Ljubljana Avtobiografsko in avtotematsko v Prešernovem opusu Celjski zbornik 1993. str. 327-332 Sn. (De., En.. Sn.)
V Prešernovem opusu srečujemo avtobiografske in avtotematske tekste, čeprav pesnik avtobiografije v pravem pomenu besede nikoli ni pisal. Razlika med avtobiografskostjo in avtotematskostjo ni v estetskem sporočilu Prešernovih tekstov, temveč v informacijskem - glede na eksplicitno oz. implicitno vkjučevanje referenc iz predtekstne v tekstno resničnost.
371.123.78 : 929 Zemlinsky A.
78 : 929 IpavcJ.
KU RET Primož, dr.. Zarnikova 16, SI-61000 Ljubljana Zemlinsky - učitelj slovenskega skladatelja Josipa Ipavca Celjski zbornik 1993. str. 333-340 Sn. (De., En.. Sn.)
Skladatelj Josip Ipavec je izpopolnjeval svoje glasbeno znanje nekaj časa tudi na Dunaju (1904-1905) pri znanem skladatelju Aleksandru Zemlinskeni. Zveze med obema so se verjetno obnovile po Ipavčevi vrnitvi v Šentjur, potem ko je končal opereto Princesa Vrtoglavka na libreto Mare von Berks. Prav libretistka ga je vneto nagovarjala, naj se kot nekdanji učenec obrne na Zemlinskega za posredovanje pri izvedbi operete na Dunaju.
886.3.09 : 929 Prešeren F. 886.3.081 Prešeren F.
GRDINA Igor, M.A., Assistant Lecturer, Faculty of Arts in Ljubljana, Aškerčeva 2. SI-61000 Ljubljana
The Aulohiographical and Aulofhematical in Preseren's Opus Celjski zbornik 1993, pp. 327-332
Sn. (De.. En., Sn.)
Although the poet Prešeren never wrote an autobiography in the full sense of the word, autobiographical and autothematical texts can be found in his opus. The difference between the two, however, does not lie in the aesthetic message of Prešeren's opus but in the message conveyed by the context - in view of the explicit and implicit inclusion of references from the pre-text reality to the reality portrayed by the text.
371.123.78 : 929 Zemlinsky A 78 : 929 IpavcJ.
K II RET Primož, Dr., Zarnikova 16. SI-61000 Ljubljana Zemlinsky - Teacher of the Slovenian Composer Josip Ipavec Celjski zbornik 1993, pp. 333-340
Sn. (De.. En.. Sn.)
From 1904 to 1905 the composer Josip Ipavec perfected his musical knowledge in Vienna, where he studied under the famous composer Aleksander Zemlinsky. The ties between the two composers were probably re-established after Ipavec returned to Šentjur upon completion of his operetta Princesa Vrtoglavka (Princess Coquette), the libretto for which was written by Mara von Berks. It was the librettist, actually. who ardently encouraged him to appeal to Zemlinsky as a former študent for his backing of the Staging of the operetta in Vienna.
75.04 : 929 Vodušek M.
BADOV1NAC Tatjana, prof. umetn. zgod.. kustos, Pokrajinski muzej Celje, Muzejski trg 1, SI-63000
Celje.
Dva portreta opata Voduška Ce^ski zbornik 1993, str. 341-346 Sn. (De., En., Sn.)
V prispevku sta opisani dve portretni upodobitvi celjskega opata Matije Voduška. Portreta po svojih slikarskih kvalitetah ne presegata povprečnega upodabljanja, sta pa po kulturnozgodovinski plati zanimivi priči svojega časa.
334.712 (497.12 Žičnica) 39 : 334.712 (497.12 Žičnica)
ŠLIBAR Vladimir, prof. etnol. in umetn. zgodovine, kustos. Pokrajinski muzej Celje. Muzejski trg 1. SI-63000 Celje
Domača obrt v dolini Žičnice
Celjski zbornik 1993, str. 347-354
Sn. (De., En., Sn.)
Avtor obravnava domačo obrt v dolini Žičnice, v neposredni soseščini kartuzijanskega samostana Žiče, kasnejšega veleposestva kneza Windischgrätza. Zaradi specifičnih pogojev so se razvile predvsem tiste dejavnosti, ki so bile tesno povezane s kmečkim delom (pletarstvo, izdelovanje drobnega orodja, predilstvo...).
75.04 : 929 Vodušek M.
BADOVINAC Taljana. History of Art Teacher, Custodian, Regional Museum of Celje, Muzejski trg 1, SI-63000 Celje
Two Portraits of the Abbot Vodušek
Cejjski zbornik 1993, pp. 341-346
Sn. (De., En., Sn.)
The contribution describes two portraits of the abbot Matija Vodušek from Celje. Judging by their artistic qualities, the portraits do not surpass the averagework of art. However, from a cultural and historical point ofview. they are interesting wilnesses of the tinte.
334.712 (497.12 Žičnica) 39 : 334.712 (497.12 Žičnica)
SLIBAR Vladimir, Ethnology and History of Art Teacher, Custodian. Regional Museum of Celje, Muzejski trg 1, SI-63000 Celje
Cottage Industry in the Valley of Žičnica
Genski zbornik 1993, pp. 347-354
Sn. (De., En.. Sn.)
The author discusses the cottage industry in the Valley of Žičnica, in the proximity of the Žiča Carthusian monastery. which later on became the landed property of the Prince of Windishgrätz. The specific conditions of the times dictated the development of activities which were closely related to the rural character of the Valley, such as basketry. the manufacture of small tools. spinning and so forth.
949.712 : 929 Gumplowicz L. 323.1 (=863) : 929 Gumplowicz L.
CVIRN Janez, docent, dr.. Filozofska fakulteta Ljubljana, Aškerčeva 2. SI-61000 Ljubljana
Ludvvik Gumplowicz in slovensko vprašanje
Cc(jski zbornik 1993, str. 355-366
Sn. (De., En., Sn.)
Znameniti sociolog Ludwik Gumplowicz (1838-1909). ki je od leta 1876 predaval na graški univerzi, je leta 1896 v pariški Revue international de Sociologie objavil članek z naslovom La question Slovène, v katerem je predstavil slovensko nacionalno vprašanje zahodnemu svetu. Čeprav je bil Gumplowic-zev članek za Slovence izredno afirmativen, ga je slovenska javnost popolnoma prezrla. Na prvo kratko oceno je moral počakati do leta 1905. nekoliko bolj podrobno pa ga je slovenski javnosti predstavil zgodovinar Dušan Kermavner leta 1960. Zaradi tega avtor po uvodni predstavitvi Gumplowiczevega odnosa do Slovencev objavlja članek La question Slovène v slovenskem prevodu.
949.712 : 929 Gumplowicz L. 323.1 (=863) : 929 Gumplowicz L.
CVIRN Janez, Dr.. Assistant Professor. Faculty of Arts in Ljubljana. Aškerčeva 2, SI-61000 Ljubljana
Ludwik Gumplowicz and the Slovene Question Celjski zbornik 1993, pp. 355-366
Sn. (De., En., Sn.)
The famous sociologist Ludwik Gumplowicz (1838-1909), who became lecturer at the University of Graz in 1876, published an article entitled "La question Slovene" in the Paris publication Revue international de Sociologie in 1896, in which he presented the Slovene national question to the West. Although Gumplowicz's article was very positive for the Slovenes, the Slovenian public completely overlooked it. The first short review of "La question Slovene" appeared as late as 1905. while the first detailed presentation of this article to the Slovenian public was made by the historian Dušan Kermavner in 1960. For this reason. the author has published the Slovene translation of the article "La question Slovene" after his introductory presentation of Gumplowicz's views on the Slovenian nation.