Govor gospoda dr. Lovro Toman-a v deželnem zboru 8. aprila. Stvarnik v rokah derži osodo narodov. v Čeravno so poti tamotne, po kterih jim je hoditi, in okoljšine jim nemile, je vendar vsem imenitna naloga, da dosežejo, kolikor je mogoče, najvišjo omiko v veliki družini človeštva. Y7sev!adni Rim je vkoval v verige našega naroda sine, namerjal jim vzeti najdragocenejše blago: svobodo, bo-gočastje, jezik in njih lastni namen, a! umakniti se mora, ko prihrume barbarske čete, in poplavijo omiko, ki jo je vcepil Rimljan bil Slovencom. Podajajo si sirovi narodi žezlo železno iz roke v roko in serkajo kerv in mozeg narodu, da ga presune strah in obup. Tako ostane po-slednjič pleme germansko gospodar temu narodu, ki seje bil naselil ob romantičnem bregu jadranskem, da bi dosegel namen svoj. Tisuč let že spava nas narod v ptuji oblasti, ktera je zatiranje narodnih šeg in navad in jezika čislala kakor pravico. Toda prirojene ste temu narodu stalnost in upornost, tako, da se je ohranil brez puntov do dobe, ko iz spanja se dramijo narodi, vladarji in vlade spoznavajo samostalnost in pravice narodske in obvezujejo s pripravnimi postavami pretekle stare zmote in rane. Pervikrat pošlje po volji našega premilostljivega gospoda in cesarja narod slovenski na Krajnskem svoje svobodno voljene sine v ta slovesni in važni zbor, da blagor dežele in deržave posvetujejo vestno in umno. Gospodje! Močno bije na zbujeno serce moje spomin preteklosti, in mogočno me kliče govoriti namesto tistih, ki so v teku stoletij pod gomilami zaspali, da dokažem namesto njih, da je krivo le pomanjkanje narodskih pravic, ne pa narodna nezmožnost, da naš narod ni prispel do tolike omike, kakor narodi drugi. (Zivio! in Kravo!) Dobro sprevidim, kako važna da je ura sedanja; in to le edino si želim, če kdaj vsaj zdaj prepričati z močjo govora in našteti pripomočke, ki bi utemeljili znovega blagor naroda. Gospodje! Mirno sem pscvdarjal zadeve in želje njegove; iskal sem pripomočkov, kako da bi narod dosegel svoj cilj; in to me navdaja, da stopim serčno pred Vas in besedujem za večne pravice naroda. (Bravo! Bravo!) Jezik znači in ohrani posebnosti vsacega naroda; on je trak, ki veže otroke enacega rodu; posoda je, ktera čutljeje in misli, znanje in iskanje, pridobljeuo in zaželjeno ohranuje; jezik oživlja in razširja vse to; jezik in le jezik kaže stopnjo omike. Najvažniša in perva terjatev vsacega naroda je, da vživa izobraženost in omiko. Pa izobraženost se rodi iz omike jezikove; perva narodna postava je tedaj omika jezika. Dokler se jeziku ne prilasti toliko omike, da je splošni pripomoček dušni, s kterirn si naroda sleherni člen zamore prilastiti, kolikor si želi človeškega znanja, — dokler si posamesni členi omike in vednosti iščejo v ptujih jezikih, toliko časa je znanje „monopola, toliko časa se ne more govoriti o narodni omiki. Občna je objektivna resnica; pa vsaki posebni narod jo le tedaj spozna in si prisvoji, ako mu se v lastnem jeziku razumljiva naznanja. Narodno življenje giblje se v družini, v šoli, v tem, kar se tiče cerkve ali deržave, in sploh v vseh javnih razmerah. Da napredovanje ni enostransko, ampak občno, da se narodne moči razcveto in obrode sad, mora temelj narodnega življenja, jezik njegov, veljati v družini, v šoli, v cerkvi, v uradnijah, v vsakdanjem življenji. Kdor to taji, taji namen in poklic naroda. Poklic naroda pa je izobraženost in blagostanje. Omika nas vodi in pripelje do blagostanja telesnega. Vse, česar človek glede potreb dušnih in telesnih želi, vse mu podarijo in zagotovijo omika, umetnost, znanstvo, obert-nija in kmetijstvo. Terjatev narodnih pravic ni le prazna sanjarija, kakor se poljubi nekterim sovražnikom naroda in vsega narodnega početja govoriti; ne, ne! terjatev ta je podlaga duševnega telesnega blagra, in izvira iz rodoijubja čistega. Blagostanje materialno vsacega naroda je odvisno od omike in omika od veljavnosti jezika. Blagostanje in omika ste naroda namen in poklic: tedaj mora tudi biti postava deržavna, da se lika jezik in narod velja. Jezik je tudi pervina in podlaga, ki budi' narodne občutke v narodu; da je to resnica, so nam priča narodi ve-leslavni Gerki in Rimljani, in izobraženi narodi v dobi novejši. Kaj je narod brez narodnosti? Nič druzega, kot mlačna, nečversta in letargična tropa in truma sužnjakov, ki zgubivši svojo narodnost se ne morejo povzdigniti do višje zavesti in se celo ob času hude sile in stiske ne nadušijo toliko, da bi rešili domovino in z domovino sebe. Deržava, kteri je mar za ohranjenje lastno, mora sker-beti, da se narodi razvijajo in razvijavši se krepijo tudi njo. Vsaki narod ima pravico do omike; ta pravica natorna izvira iz lastnega bitja naroda. Kakor vsak drug narod je rojen tudi narod slovenski za blagor in omiko; narod slovenski živi, in njegovo veljavo pričajo postave, ki so nas poklicale v skupščino današnjo. Da! vreden je res narod slovenski tega priznanja, ker pokazal je, da je dovelj zmožen in da ima dovelj kreposti v sebi, ker se je vbranil ptuji sili do dneva današnjega. Zadovoljno in ponosno se ozeramo zatorej v pretekle čase te rastlike slovanske in zvestega naroda Avstrije, ker slavne njegove dela nekdanje so nam porok veselejše prihodnosti. Mnogo stoletij stal je narod naš z druzimi brati lipe jugoslovanske in z hrabrimi Madžari na meji in varoval ter ohranil omiko zapadnih dežel napada kervolokih Orientalov; — zdaj tudi njemu bije ura svobode na serce; hiti si prilastiti omiko in izobraženost, prizadeva si prisvojiti vede in blagostanje, da postane narod, kterega ime bo pred svetom ponos. (Zivio!) ------ 126 ------ Kar je dozdaj Sloveocom omike doletelo, vso so mu poklonili le nekteri možje iskreni in domoljubni, ki so ko zlate zvezde v tarnni noči prisvetili in zbudili narod iz spanja ter ga rešili tamote. Zdaj je beseda našega gospoda in cesarja dala svobodo in samostalnost; bi li bilo prav, da bi mi priderževali svojemu narodu pripomočke za omiko?! Prokletba bi nas zadela, ako se ne primemo te priložnosti krepko, utemeljiti samostalnost Slovencov in ž njo njih omiko in blagostanje. Vsemu temu podlaga je pravica jezika in njega krepki razvitek — tisučletna sila ni nas ponemčila; ostali smo Slovenci, in vse take skušnje bi bile še več kot sila in sužnost; bile bi moritev naroda. (Zivio!) Nikarte govoriti, da bi to edinost deržave, deržav-Ijansko svobodo in nemško dozdaj čislano omiko utopilo! Tacega nasprotja se ne plašim; odgovorim mu naravnost. Obstanek in bitje Avstrije sta odvisna od nature narodov, iz kterih obstoji; ker pa ti niso enaki, treba, da se posebnost vsacega naroda spozna in poterdi. To je naravno; kar je naravno, ostane, nenaravno pa zgine, če si tudi s pomočjo nenavadnih sredstev nekaj časa ohrani življenje. Mnogoličnost narodov ni pogubivna in razrušivna moč, če si oni le ohranijo svojo posebnost in vsem narodom predrage svetinje: svobodo iii blagostanje. Narodnost ne razruši deržav, ker tudi narod, ki je bil v teku stoletij v oblasti množili deržav, doseže namen svoj, ako so najblažjo mu lastino: samostalnost, svobodo in blagor poterjevale. V tem pravilu se ujemata obstoj deržav in razvitek narodov. Ce je v Evropi deržava, ki bi svobodno gibanje narodnosti mirno zveršiti premogla, je to le Avstrija, ki irna pod svojim krilom vse evropejske narode, in ki jih drugači združiti ne more, kakor da jim dodeli in jim poterdi samostalnost, svobodo in blagostanje. To je vez, ki jih druži v truplo edino. Ce bo tako osnovano, se bo Avstrija kot potrebna moč v Evropi čislala, in samo v tem zmislu se zamore govoriti o ^centralizacij" Avstrije. Ako iz središča deržave se bote svoboda in blagostanje, enake oživljajočim žarkom, razlivale različnim narodom njenim, se more ta združba narodov še čedalje množiti; nasproti pa se bode na mejah življenje zgubilo in narod za narodom odpadel (živio!) Deržava obstoječa iz enega samega naroda ima lažjo nalogo, memo druge, ki druži več narodov. Bolj ko je bitje deržave mnogoverstno, toliko mnogoverstniša je naloga in nje ravnava. Radi priznamo, da se mora ohraniti Avstrija, ako želimo srečo njenih narodov in osobito naroda slovenskega; določno in serdno zavernemo vsako očitanje o seperacii; določno in serdno overžemo vsako podtiko, da iščemo sreče v novi podonavski deržavi (Bravo!) Verujemo namreč, da so podeljene postave podlaga, ki pot pripravlja za dosego samostalnosti tudi našemu narodu, in ni nas volja, da pridemo pod gospodstvo druzega naroda, ko nam je komaj sladka nada prisijala, da smo po postavi rešeni sile tisuč-letnega ponemčevanja. (Zivio!) Za celoto Avstrije ni nevarnost, ako se upravičijo mnogoverstni narodi; nevarnost ji le žuga, ako se stiskajo. Pa priznanje narodnosti tudi nobenemu deržavJjanu svobode ne kali, zakaj narodnost ni druzega nič kot svoboda narodna (Bravo! Zivio!) Osvobodila se je najpervo oseba; osvobodil se je potem podložnik, in zdaj narod. V deržavi prosti ni naroda zatiranega, in kdor brani pravice svojega naroda, terja der-žavljansko svobodo od konca do kraja. Ce Nemci nam, ki dozdaj nismo imeli enacih pravic, zavidajo ravuopravnost ali reko, da glede ravnopravnosti smo jim v napotje, so oni reč slabo razumeli in se le motijo. V tem, ko smo mi brez pravic bili, so nas pustili oni zad, glede samostalnega razvitka, in to jim je pripomoglo, da jim ni treba, boriti se za narodnost, temuč da se pote- gujejo samo za svobodo deržavljansko. Ako se ta opira na samostalnost naroda, smo na pravem potu in nemške brate naj ne skerbi, da jim bomo, poganjaje se za narodnost svojo, uničili njihovo svobodo. (Bravo!) Ne vem, zakaj da Nemci v Avstrii mislijo, da drugi po številu močnejši narodi še niso godni za svobodo, ker ravno gibanje narodnosti je napeljalo svobodno in času primerno osnovo cele deržave. Kakor drugi narodi avstrijanski, naši bratje, tako hrepenimo tudi mi po svobodni ustavi, ktera bi koristila deržavi in nam ohranila našo narodnost. — Kako nek more prizadetje po narodni svobodi zapustiti okrožje svobode?! Kar se pa tiče nevarnosti, ki kakor nekteri mislijo, iz obveljave narodnosti slovenske preti omiki, to je prazno kakor uuo. Res je in nihče ne taji, da smo večidel svoje odreje in omike sprejeli v nemškem jeziku; pa napčno bi bilo, ako bi kdo terdil, da smo Nemcom za to še več kakor samo hvalo dolžni, in da jim gre tudi za naprej politično gospodstvo; saj smo se podvizali iz zapuščine Gerkov in Rimljanov še krepkejšo omiko si pridobiti; al nje pokriva zemlja; ž njimi se ne moremo več politično združiti. Pa še drug uzrok nas zagovarja; če je tudi nemščina omiko in oliko razširjala, se ta udomačila ni; ostala je „monopolu male peščice. Ako bi bili pa vživali omiko v lastnem jeziku, bi bili gotovo dospeli na stopnjo višjo, in gotovo bi bila omika bolj splošna, ker bi bila vpeljana po poti naravni. (Bravo! Živio!) Spoštovali in čislali bomo tudi v prihodnje nemški jezik, kakor bomo spoštovali in poterjevali tudi družim bratom njih pravice, kakor tudi verujemo, da je sloga in vzajemnost med vsimi avstrijanskimi narodi potrebna; le zedinjene moči vseh narodov bodo napravile deržavi stanovitno podlago, na ktero se ima postaviti novo poslopje. (Zivio! Bravo!) Gotovo je, da omika in blagostanje slovenskega naroda neobhodno tirjate priznanje slovenskega jezika v vseh zadevah vsakdanjega življenja. Ker je to gotovo, mora pervi zbor od naroda našega izvoljenih poslancov te pravice očitno izreči; priznati mora, da slovenski narod sprejme svobodno ustavo ravno tako kot vsak drug, da se oprosti verig, ki so ga dosihmal oklepale, kot vsak drug. Resnica mora biti, da se vsak more poslužiti volitne pravice, da tisti, kdor nemškega ne razume in je zvoljen v deželni zbor, more in ima pravico govoriti v svojem maternem jeziku. Ker je vse ravnanje očitno, je treba rabiti jezik domači. Kakošna očitnost bi bila pač to, ako bi Krajnec ue mogel priti v deželni zbor krajnski! (Zivio! Zivio!) Al ker je krivda preteklosti, da več prečastitih gospodov poslancov domačega jezika celo nič ne razume ali saj ne tako, da bi mogli v zboru slovenski govoriti, odjenjamo toliko, da se nobenemu krivice ne zgodi in se zedinimo in sprijaznimo vsi v priznanji pravila ravnopravnosti. Snidili smo se, da se posvetujemo b blagru dežele; k temu je naj pred treba porazumljenja. (Zivio!) Zategavoljo terjam, da se prizna, in tudi upam, da mi bo slavno društvo poterdilo, naj po pravnem načelu bode jezik narodni tudi opravilni jezik v zboru; al do odločenega časa naj se rabi nemški, vsak naj se pa prostovoljno svojega maternega jezika posluži, ako drugač ne more. Ne terjam, da bi se sploh v slovenskem jeziku govorilo. Jez sem se tega jezika v dnevih preteklih navadil, znam ga morda govoriti, pa ga ne bom govoril, ako ne bom primoran, in tako tudi vsi, ki so z menoj enega serca. Gospodje! veljavnost slovenskega jezika je že po deržavnem pravu priznana in sicer v diplomu, ki nam bo, kakor nam je prečastiti deželni predstojnik obljubil, došlo iz rok presvitlega cesarja v slovenskem jeziku, in bode spravljeno v deželnem arkivu kot podlaga našega sedanjega bitja. Priznavši sloveuski jezik postavimo pervo podslombo omiki narodni, podpiramo vlado« spoštujemo voljo našega cesarja, in dopolnimo, kar nam sve- ----- 127 ----- tuje vest. Tako se bo jeziku našemu hipoma pot odperla krog in krog; rodoljubni možje bodo eden za drugem gradiva donašali za omiko in blagor naroda, in spolnilo se bode prerokovanje neumerlega pesnika našega: „ Vremena bodo Krajncom se zjasnile. Jim milse zvezde kakor zdaj sijale." (Živio, živijo!)