128
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
7|
1–
2 
20
17
 Etnologija je povsod Drago Šabec*
* Drago Šabec, dr. veterine, red. prof., upokojenec, Soška 48, 1000 Ljubljana; drago.sabec@telemach.net.
Uvod
Pri opisu vzdevkov vaščanov v svoji rodni Vremski dolini 
je pisatelj Franc Magajna šegavo razpravljal o razlogih za 
njihov nastanek. Med drugim je zapisal: »Vsaka vas ve 
povedati nekaj smešnega o sosedi. Vsaka vas zmerja so-
sednjo s kakim posebnim imenom in dostikrat da s tem 
povod ljutim pretepom« (Magajna 1952: 2).
Obkladanje z vzdevki je bil vzrok za pretepe tudi med Ko-
čevarji: 
Že otroci so se na poti v šolo obmetavali z 
zmerljivkami. Z odraščanjem je bila norčija še boga-
tejša. Najpogosteje so segli vanjo v gostilnah, ob ko-
zarcu vina, kar je imelo za posledico silovite besedne 
spopade. Nemalokrat so se ti končali s pravim splo-
šnim pretepom. Seveda pa so se v dobri družbi znali 
sami sebi najbolj bučno smejati. (Tschinkel 1931)
Znani, a ne objavljeni so vzdevki krajanov na Tolminskem 
in drugod (Lipovšček 2010).
Razlogi za nastanek vzdevkov vaščanov se nanašajo na 
različne krajevne okoliščine in življenje krajanov ter so 
večkrat neznani. Pogosto so zasmehljivi ali zbadljivi, zato 
so prizadeti lahko užaljeni. Nekdaj so jim jih najbrž nadeli 
sosedi, da bi jih omalovaževali in s tem poudarjali svojo 
domnevno večvrednost. Nastali so v nedoločljivi davnini, 
danes pa so le še folklorna zanimivost in tonejo v pozabo. 
Opisani so vzdevki vaščanov desetih vasi v Pivški dolini, 
ki so nekdaj spadale pod prafaro Slavina.
Postojna
Postojnci, tako jim pravimo sosedi, sami sebi in tujci pa jim 
rečejo Postojnčani, so Torbarji, Postojnke pa seveda Torbar-
ke. Vzdevek je nastal v davnih, pravljičnih časih, ko je bila 
Postojna še vas in jo je ustrahoval krvoločni jamski zmaj. Te-
ga so mirili tako, da so mu v jamo metali ovce. Pošasti jih 
je rešil mlad bister pastir. Svetoval jim je, naj mu v jamo 
vržejo zaklano ovco, v trebuh pa naj ji všijejo živo apno. 
Zmaj je vabo pogoltnil, odžejal se je v Pivki, apno je zaku-
halo, napihnilo ga je in se je razpočil. Pastirja so nagradili 
s torbo, ustrojeno iz zmajeve kože, usnja pa je bilo toliko, 
da so torbe naredili še sebi. Nadeli so si žlahtni vzdevek 
Torbar in z njim se ob vsaki priložnosti radi pobahajo. Pra-
vljico so objavili in bogato ilustrirali (Fatur in Šajn 1991).
Stara vas
Starovašci so Žabarji. Vzdevek je najbrž nastal v zve-
zi s prostranimi mlakami pod vasjo, ki so pravi žabji raj. 
Žabarji se v družbi brez zamere pustijo z njim nagovoriti. 
Rakitnik
Rakičani smo Lopatarji. Vzdevek je utegnil nastati v zvezi 
z ledinskim imenom »na Lopati«, ki je omenjeno v knjigi 
(Zabukovec 1919: 6). V njej so med drugim navedena le-
dinska imena »[…] na rakiškem svetu: na Lazah, pri Pilu, 
male Njive […] na Kračah, na Lopati.« Na tem »svetu« 
so bile nekdaj, dokler niso Italijani tam zgradili letališča, 
najdaljše in najlepše rakiške njive. Če je to razlog za na-
stanek vzdevka, so se Rakičani z njivami morda bahali in 
so jim zato vzdevek dali zavistni sosedje. Do njega smo 
ravnodušni.
Grobišče (v ljudskem govoru in na nekaterih 
kartah so to Grobšče)
Grobščani so Blatarji. Razlog za vzdevek tiči najbrž v la-
stnostih flišnih tal, na katerih živijo. Za razliko od sose-
dnjih vasi, Rakitnika in Matenje vasi, ki imata polja ve-
činoma na kamnitih, apnenčastih tleh, imajo Grobščani 
svoja valovita polja na globokem flišu. Na njihovih njivah 
VZDEVKI VAŠČANOV NA PIVKI 
Obravnavane vasi v Pivški dolini. (FATUR, Silvo (ur.): Ljudje in kraji ob 
Pivki. Postojna: Kulturna skupnost, 1975.)
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
7|
1–
2 
20
17
129
in travnikih ni kamenja ne na površini ne v orni globini. 
Lapor se na zraku in soncu namreč razkroji in v stiku z vo-
do razmoči v blato. Poti so zato ob dežju prekrite z blatom 
in tega so jim sosedje radi oponesli, ker so prihajali v šolo, 
gostilno ali cerkev v blatnih čevljih. Vaščani se pogovoru 
o vzdevku radi izognejo.
V Grobščah ni kamnitih ograd, ki so značilne za nekatere 
sosednje vasi. Zaradi pomanjkanja trdega »belega« kame-
nja so Blatarji nanj kar lakomni, tako vsaj trdijo sosedje. 
Ti se ob kakem lepem kamnu šalijo, da bi se Blatarju ob 
pogledu nanj najbrž kar milo storilo. Če je bilo sosedom 
kamenje v napoto pri rušenju kake ograde ali starega po-
slopja, so to omenili kakemu Blatarju po maši v Štivanu 
ali v gostilni. Ta jih je hvaležno in brezplačno rešil napote 
in kamenje odpeljal na svojo vaško ali poljsko pot. Blatarji 
pa svojim sosedom tudi niso ostajali dolžni. 
Na sosednjih rakiških in matenjskih njivah je že v orni glo-
bini ponekod živa skala. Pri oranju plug zadene obnjo in 
njegove ročice se skupaj z oračem močno zamajejo. Če 
je Blatar šel mimo in opazoval orača, ki ga je zanašalo 
skupaj s plugom, navadno ni pozabil nedolžno vprašati: 
»Je še zmrzlo, kaj?« – pa čeprav je bilo to sredi poletja, ob 
svetem Jakobu. 
Matenja vas
Matenjci so Batarji. Za izvor vzdevka ni prave razlage, za-
to nam ostanejo samo ugibanja. Zanimivo pa je, da imajo 
vaščani sosednjih vasi pri klanju metrskih polen svojevr-
sten način sporazumevanja. Ko npr. Lopatar ali Blatar pri 
klanju polena potrebuje lesen bat za udarjanje po zagozdi, 
ne reče pomočniku, naj mu poda bat, temveč: »Matenjca 
mi daj!«. Ne vem, ali gre Batar, ko se mu pri delu zlo-
mi lopata, k sosedu in ga prosi, naj mu posodi Rakičanko. 
Razpravljanje o vzdevku vpričo Batarja ni vljudno.
Pod Italijo smo v skupno osnovno šolo v Štivanu hodili 
otroci vseh treh sosednjih vasi: Grobšč, Matenje vasi in 
Rakitnika. Po glasnih prepirih na skupni poti domov je 
bila tedaj Lopatarjem za batarske sošolce zelo priročna ri-
mana zmerljivka: »Mətenski bət za drva klət,« ki še živi 
v spominu okoličanov. V odgovor so Batarji in Batarke 
v rimi glasno skandirali: »Slabši kot so Blatarji, so samo 
Lopatarji«.
Orehek
Orehovci so Korenjêvci. Vzdevek je pisno utemeljen. V 
knjigi iz predprejšnjega stoletja, kjer je podan ‚Zemljepisni 
in zgodovinski opis‘ Postojne in okolice in so jo »spisali in 
izdali učitelji v okraji«, o Orehku med drugim piše: »[…] 
prideluje se: pšenica, rež, oves, repa, poprejšnje čase mno-
go korenja« (Postojinsko okrajno glavarstvo 2003: 42).
V navedeni knjigi lahko na isti strani beremo tudi o 
»duševnem razvoju« Orehovcev: »[…] tako, da se sploh 
skromno in spodobno obnašajo, znajo z ljudmi občevati, 
ter se zmorejo, bi rekel, prištevati med najbolj inteligentne 
našega kraja.«
Razlog za nastanek vzdevka duhovit Korenjevc v veseli 
družbi, ob kozarcu vina, razloži takole: »Pr nəs Urehki, 
u saki hiši jemo kurenjé usak dan trikrət: za früštək, za 
jüžnuo in za večirjuo, u buljšəh hišəh pa še za prədjüžnək 
in malo jüžnuo (včasih še za puvečirk). Pa tüdi naši utruo-
ci ga radi jejo, ker smuo jih pudučili, da se bujo təku hitru 
navadli ləpu žvižgt.« 
Prestranek
Prestranci so Ritobrisci. Nastanek vzdevka naj bi nastal 
v zvezi z njihovo nekdanjo dejavnostjo. V Prestranku je 
grad, kjer so za časa Valvasorja živeli graščaki (Valvasor 
1970: 456). Pri njih so služili Ritobrisci. Vzdevek so naj-
brž pogruntali zavistni okoličani in s tem namigovali na 
(pre)zavzeto negovanje graščakov. Ritobrisci se z vzdev-
kom ne ponašajo.
Žeje
Žejanci so Rešelikarji. Okoli vasi so slikovite kamnite ogra-
de, obraščene z bujno rešeliko, zato se zdi nastanek vzdevka 
razumljiv in tudi Rešelikarjem je všeč. Rešelikarji se radi 
šegavo pobahajo, da njihova lipa vsako leto cveti pred sv. 
Jurijem (svetnikov god je 24. aprila, lipa pa navadno cvete v 
drugi polovici junija). Dvomljivca peljejo do lipe pred cer-
kvijo sv. Jurija, kjer se lahko o točnosti trditve sam prepriča.
Slavina
Slávinci (v ljudskem govoru Slávenci) so Kúretna. Razlog 
za nastanek svojevrstnega vzdevka ni znan. V pogovoru z 
vaščani pa je zelo priporočljivo, da se ga sploh ne omeni …
Lopatar z Matencom. Foto: Drago Šabec, 2009.
 Etnologija je povsod Drago Šabec
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
7|
1–
2 
20
17
130
Koče
Kočánci so Vólarji. O poreklu vzdevka je mogoče sklepati 
na osnovi pisnih virov. V knjigi piše: »Imovitejši posestniki 
imajo tudi konje« (Postojinsko okrajno glavarstvo 2003: 
47). Manj »imoviti« naj bi imeli torej le vole. Kúretna (va-
ščan vasi Slavina) v svoji knjigi piše med drugim tudi o 
izvoru imena sosednjih Koč: »Koče pomenijo kraj bajtar-
jev.« Slišal pa je tudi razlago, da naj bi bili Volarji nekoč 
»slavinski hlapci« (Kernel 2006: 370).
Ustna vira
LIPOVŠČEK, Miha, Nova Gorica, pripovedovanje, 2010.
ŠABEC, Ivan, Rakitnik, pripovedovanje, 1979.
Literatura 
FATUR, Silvo in Srečko Šajn: Zmaj v Postojnski jami. Postojna: 
Samozaložba, 1991.
KERNEL, Leon: Priimki in kraji na Pivki v preteklosti. Slavina: 
Kulturno društvo Kernel, 2006.
MAGAJNA, Franc: Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih. Ko-
per: Primorska založba, 1952.
POSTOJINSKO OKRAJNO GLAVARSTVO: Zemljepisni in 
zgodovinski opis. Vrhnika: Galerija 2 in Postojna: Občina Po-
stojna, 2003.
VALVASOR, Janez Vajkard: Die Ehre des Hertzogthums Crain. 
III/456 1689. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1970.
ZABUKOVEC, Janez: Slavina: Prispevek k zgodovini župnij 
ljubljanske škofije. Ljubljana: Knezoškofijski ordinariat ljubljan-
ski, 1910.
Spletni vir
TSCHINKEL, Wilhelm: Gottscheer Volkstum: Ljudska izročila 
Kočevske: Koroška, ob Veliki noči, 1931.
http://www.gottschee.net/Frames/Mainframe/Slowenisch/Pripo-
vedke%20Erzaehlungen.htm
 Etnologija je povsod Drago Šabec