SIN  SVET OVIJ
Tin   Ujevič
S sto glasovi mi stotera grla kličejo, grmijo mi s stoternih globočin zavesti: ni me strla v gluhem molku žalost malovermih.
In stotere vode so planile
s tal stoternih žive notranjosti
v sto in sto pesmih: niso me spustile
roke ujete boginje proistosti.
Duša, polna znamenj, vpije, išče, širi se srce v viharnem vrenju; kamor istopi noga čez grobišče, Ur in pa Egipt budi k vstajenju.
Misli vro v vrtincih in spomini, trepetam in čutim: ves valujem; gledam se v tolmunovi gladini, v svojem sarkofagu se vzdigujem.
Te dežele ozke me tiščijo, vse prekratke so roke zgubljene; suhe skorje v ustih mi grenijo, tja v divjino, Luč. srce me žene.
Potapljač sredi neba vodovij, glej, lovim si y mrežo rimske ceste, mesca sin in sonca in s veto vi j, in za stražo so mi zvezde zveste.
Konja! Jadra! kličejo roteče vitezi, mornarji: mene, ki mu sluti petje vil tsrce, le k sinjim nedrom vleče, le: peruti! kličem: brž peruti!
Prevedel Božo  Vod ušek
19   Naša sodobnost                                                 289