revija za učitelje, vzgojitelje in sl

Plodovi in
semena -
naravoslovne
dejavnosti
v 4. razredu

Gozd

v Sloveniji 1

stenska stika

MESEN 2009, letnik XIV, št. 1

P?42 € za naročnike
JŠ,80 € v prosti prodaji

IZ VSEBINE

STROKOVNI PRISPEVEK

Gozd

dr. Staša Tome

Gozdovi pokrivajo tretjino Zemljine površine in več kot polovico
Slovenije. So največji in ekološko najbolj zapleteni kopenski
ekosistemi. Imajo pomemben vpliv na sestavo ozračja, podnebje,
kroženje vode in na druge procese na Zemlji. So življenjski prostor
mnogih organizmov, človeku predstavljajo vir surovin ter prostor
za rekreacijo in sprostitev.

PRISPEVKI UČITELJEV

Plodovi in semena - naravoslovne dejavnosti
v 4. razredu

dr. Marjanca Kos, Božena Opara

Plodovi in semena ponujajo veliko možnosti za pridobivanje
naravoslovnega znanja in urjenje temeljnih spoznavnih in
naravoslovnih postopkov. V prispevku vam predstavljamo dejavnosti,
ki se vključujejo v učni načrt za 4. razred osnovne šole.

Odkrivanje narave

Navezanost na naravo me spremlja že od otroštva. Z družino smo hodili v
gozd vse leto, poleti smo nabirali jagode in borovnice, jeseni kostanj in gobe,
pozimi srno iskali novoletno smreko ter spomladi kronice za v vazo. Mimo¬
grede so me naučili, kako lahko po deblu ali listih prepoznam drevo, katera
žival je pustila odtis v blatu ali snegu in kako narediti piščal iz vrbove veje.

Poleg staršev so imeli veliko vlogo pri mojem pridobivanju znanja o naravi in
spoštovanja do nje tudi učitelji. Osnovna šola, ki sem jo obiskovala, je obdana
s travniki, polji in gozdovi, zato je pouk pogosto potekal zunaj. Tako je bila
narava kar nekajkrat naša učilnica.

S to in naslednjo Naravoslovno solnico smo želeli del narave pripeljati v vaše
razrede. Pripravili smo dve stenski sliki na temo gozdovi. Prva je priložena tej,
druga bo priložena zimski številki revije. O gozdovih in njihovem pomenu je
v strokovnem prispevku spregovorila Staša Tome iz Prirodoslovnega muzeja
Slovenije, predstavljamo vam tudi nekaj didaktičnih zamisli, kako učencem
približati drevesa in gozd.

Želim si, da bi naša in vaša prizadevanja, da bi v učencih spodbudili zanima¬
nje za ta pomemben del narave, padla na plodna tla. Tako lahko upamo, da
bo zanimanje preraslo v željo po raziskovanju, ki bo v njih ostala tudi, ko
bodo odrasli, ne glede na njihov poklic.

Katarina Štilec

2

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14 / Št. 1 / jesen 2009

H- It “ ( O C>

IZ VSEBINE

STROKOVNI PRISPEVEK

Moje drevo

dr. Darja Skribe - Dimeč

SKEPTIKOV POGLED
O alternativni medicini

mag. Nikolaj Pečenko

PRISPEVKI UČITELJEV
Projekt Prvi koraki v ekologijo

Nina Rijavec Ternovec

Izdelava slik iz prsti

Doroteja Logar

Žabe v mlaki - tehniški dan v 2. razredu

Anamarija Cvek

KAKO RAZISKUJEMO

Iztekanje vode
Je kaj trden most?

Nada Razpet

RAZLAGA K STENSKI SLIKI

Gozd v Sloveniji 1

dr. Darja Skribe - Dimeč

MISLIL SEM, DA JE ZEMLJA PLOŠČATA

Napačne predstave o napačnih predstavah -

mit o ploščati Zemlji

dr. Dušan Krnel

IZ ZALOŽB
Skrivnosti gozda

dr. Darja Skribe - Dimeč

ZAVODOVA ZALOŽBA
Razmerja med slikovnimi in besednimi sporočili

Revija izhaja trikrat na leto - jeseni, pozimi in spomladi.

Cena posamezne številke je 5,80 €. l etna naročnina znaša 16,28 €. Plačuje se enkrat na leto, in sicer januarja.
Študentje imajo 10-odstotni popust. Šole, ki bodo naročile po 2 ali več izvodov revije, imajo pri naročnini 10-odstotni popust.

Naslov uredništva, naročanje in oglaševanje:

Založba Modrijan, p. p. 2004, 1001 Ljubljana, let.: (01) 236 46 00, faks: (01) 236 46 01,
e-pošta: solnica ® modrijan.si, prodaja @ modrijan.si, wtviv.modrijan.si

NARAVOSLOVNA SOLNICA

Ustanovitelj in založnik:  Modrijan založba, d. o. o. Direktor:  Branimir Nešovič Urednici:  Špela Fortuna, Katarina Štilec
Jezikovni pregled:  Renata Vrčkovnik Oblikovanje:  Blaž de Gleria Prelom:  Vilma Zupan Natisnila:  Alfagraf trade, d. o. o.

Svet revije:  dr. Saša Glažar, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani,  Vladimir Milekčič, Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Uredniški odbor:  mag. Ana Gostinčar Blagotinšek, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani,  dr. Darja Skribe - Dimeč,

Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani,  dr. Dušan Krnel, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Revijo sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS ter Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

3

STROKOVNI PRISPEVEK

GOZD

dr. Staša Tome, Prirodoslovni muzej Slovenije

Gozdovi pokrivajo tretjino Zemljine površine in več kot polovico Slovenije.

So največji in ekološko najbolj zapleteni kopenski ekosistemi. Pomembno vplivajo
na sestavo ozračja, podnebje, kroženje vode in na druge procese na Zemlji.

V gozdovih živi več kot 90 odstotkov vseh znanih kopenskih organizmov, mnogih
še nismo odkrili. Gozd človeku ponuja surovine, pa tudi prostor za rekreacijo
in sprostitev. A ohranili ga bomo lahko le, če bomo z njim sonaravno gospodarili.

Kaj je gozd?

Na prvi pogled se zdi vprašanje preprosto. Če bi povprašali
osemletne otroke, bi verjetno rekli: »To je veliko dreves,
pa srnice in medvedi in volkovi in gobe ...« In potem
ne bi bilo konca naštevanju različnih gozdnih organizmov.
Resnica ni daleč od te otroške interpretacije gozda. Če gozd
opišemo »po odraslo«, se definicija glasi: Gozd je površina,
večja od 0,5 hektarov (50 arov), na kateri drevje porašča vsaj
10 odstotkov površine in kjer drevesa dosežejo višino vsaj
5 metrov  (definicija organizacije FAO - Food and Agriculture
Organization of the United Nations) ali Gozd je zemljišče,
poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja ali z drugim
gozdnim rastjem, ki zagotavlja katerokoli funkcijo gozda, ter
vsa zemljišča v zaraščanju, ki so kot gozd določena v prostor¬
skem delu gozdnogospodarskega načrta  (v Sloveniji veljavni
Zakon o gozdovih  iz leta 1993). Otroci imajo torej prav, le da
so pri svojem opisu manj natančni, predvsem pa njihov
opis ne omenja bistvene lastnosti gozda: gozd deluje kot
značilen ekosistem - kot velik »organizem«, v katerem je
vse med seboj povezano in znotraj katerega vladajo bolj
ali manj zapleteni odnosi. Tako po slovenskem Zakonu
o gozdovih  h gozdu ne štejemo posamičnega gozdnega
drevja ali skupin gozdnega drevja na površini do 5 arov,
neavtohtonih obrečnih in protivetrnih pasov drevja,
drevoredov, parkov, plantaž gozdnega drevja, obor za rejo
divjadi in pašnikov, poraslih z gozdnim drevjem, če jih
uporabljamo za pašo. Ker ne delujejo kot gozdni ekosistem.

Svetovni gozdovi

Danes gozdovi poraščajo približno tretjino kopne površine
Zemlje (približno 4 milijarde hektarov), vendar več kot polo¬
vica svetovnih gozdov leži v samo petih državah: v Rusiji,
Braziliji, Kanadi, ZDA in na Kitajskem.

Svetovne gozdove lahko razvrščamo na več načinov. Glede
na spreminjanje oz. prilagojenost gozdov na letne čase
in na geografsko širino, kjer rastejo, ločimo tri glavne tipe:
tropske gozdove, gozdove zmernega pasu in borealne ali
severne gozdove, tako imenovane tajge.

Tropski gozdovi rastejo v bližini ekvatorja v Južni in
Srednji Ameriki, Afriki in jugovzhodni Aziji. Na tem območ¬
ju ni letnih časov, kakršne poznamo na območju z zmernim
podnebjem, kjer leži tudi Slovenija. Izmenjujeta se le
deževno in suho obdobje. Dolžina dneva se malo spremi¬
nja, skoraj vedno dan traja 12 ur. Podnebje je toplo
(povprečne temperature so med 20 in 25°C), razlika med
najtoplejšim in najhladnejšim mesecem je manj kot 5°C.
Padavin je veliko (2000 mm/leto). Ker organska snov hitro
razpada, a dež hranila hitro izpira iz tal, so ta revna s hranili
in zakisana. Drevesa so visoka do 35 m, njihove krošnje
zapolnjujejo vse plasti. Med njimi in na njih rastejo orhide¬
je, ananasovke, vzpenjavke, praproti, mahovi, lišaji in
palme, zato do tal prodre le malo svetlobe. Večina vrst je
vednozelenih in imajo velike, temnozelene liste. Rastlinje
je zelo raznoliko - na površini 1 km 2  lahko raste celo več
kot 100 različnih drevesnih vrst. V tropskih gozdovih je
pestrost življenja (biodiverziteta) največja.

Gozdovi zmernega pasu rastejo na območju z zmernim
podnebjem v zahodni, srednji in vzhodni Evropi, na vzhodu
Severne Amerike in v severovzhodni Aziji. Značilno je
menjavanje letnih časov z različno dolžino dneva in različni¬
mi količinami padavin (750-1500 mm/letno), zato rastna
doba traja 140-200 dni. Temperature lahko nihajo med
-30 in 30° C. Prst je rodovitna, obogatena z razpadajočimi
organskimi snovmi. Večina dreves je listopadnih, njihove
zmerno goste krošnje pa omogočajo prodiranje svetlobe
do tal, zato je podrast dobro razvita. Rastlinje je vrstno
manj bogato (3-4 različne drevesne vrste/1 km 2 ) kot v
tropskem gozdu, prav tako je manjša raznolikost življenja.
Večino gozdov zmernega pasu je v preteklosti spremenil
človek, ohranjenih je le še nekaj nedotaknjenih, ki jih danes
imenujemo pragozdni ostanki.

Borealni ali severni gozdovi (tajge) rastejo na severu
Evrazije in v Severni Ameriki - velika večina (2/3) v Sibiriji,
preostali v Skandinaviji, Kanadi in na Aljaski. Od letnih
časov je tu le kratko, mokro in zmerno toplo poletje in
dolga, zelo hladna in suha zima, padavin je razmeroma
malo (400-1000 mm/leto, večinoma v obliki snega), zato je
rastna doba kratka (manj kot 130 dni). Prst je plitva, revna
s hranili in kisla. Med drevesnimi vrstami so najpogostejši

4

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14  / št. i / jesen 2009

proti mrazu odporni iglavci, na primer smreka in bor.
Njihove krošnje so goste in prepuščajo razmeroma malo
svetlobe, zato je podrasti malo. Raznolikost rastlinja, kot
tudi celotna raznolikost življenja je majhna.

Največ (56 %) gozdov je v tropskem in subtropskem pasu,
tretjina vseh gozdov raste v borealnem pasu, le 11 % je
gozdov zmernega pasu.

trajno in optimalno delovanje gozda kot ekosistema in
hkrati omogoča trajno uresničevanje vseh njegovih funkcij.
S tem si je Slovenija pridobila ugled ne samo v Evropi,
ampak po vsem svetu.

Gozd kot ekosistem

Gozdovi v Sloveniji

Danes je Slovenija za Finsko in Švedsko tretja najbolj
gozdnata država v Evropi. Brez človekovega vpliva bi gozd
poraščal najmanj 93 % površine Slovenije, tako pa je
gozdnate le nekaj več kakor polovica Slovenije (58,5 %
površine). Pretežni del slovenskih gozdov je bukovih,
jelovo-bukovih in bukovo-hrastovih (70 %). Med drevesnimi
vrstami močno prevladujeta smreka in bukev (vsake je po
tretjina), sledi jelka (8 %). Sicer raste v Sloveniji 71 samonik¬
lih vrst gozdnega drevja, med njimi je 10 vrst iglavcev.

Ta bogata pestrost drevesnih vrst kaže, da so slovenski
gozdovi, v primerjavi z večino evropskih gozdov, dobro
ohranjeni. Vzrok je po eni strani razmeroma težka dostop¬
nost do gozdov v goratem svetu in težka prehodnost
kraškega sveta, po drugi strani pa ustrezno gospodarjenje z
gozdovi v preteklosti. Za primerjavo: v severni Evropi raste
komaj malo nad 20 in v Veliki Britaniji malo nad 30 samo¬
niklih drevesnih vrst. Takšne pestrosti, kot jo zasledimo
v slovenskih gozdovih, ne dosegajo niti druga območja
v Evropi, razen redkih (npr. Balkanski in Apeninski polotok).
Tradicija sonaravnega gospodarjenja z gozdom na Sloven¬
skem je dolga. Že v drugi polovici 19. stoletja so na velikih
gozdnih posestih na Kočevskem in Notranjskem začeli
uvajati nov način gospodarjenja z gozdom. Gozdarji so se
uprli golosečnemu nemškemu načinu gospodarjenja, ki je
prevladovalo do tedaj. Že leta 1892 so uvedli za kraški svet
primernejše prebiralno gospodarjenje in zavarovali več
pragozdnih ostankov. Tudi po drugi svetovni vojni je
Slovenija kot edina dežela poleg Švice v vsej državi
prepovedala golosečni sistem gospodarjenja in nadaljevala
s sonaravnim in večnamenskim gozdarstvom, ki omogoča

Ekosistem je bolj ali manj omejen del našega planeta,
sestavljen iz vseh neživih dejavnikov (anorganske hranilne
snovi, količine vode, svetlobe, toplote ...) in vseh živih bitij,
ki so med seboj funkcionalno povezana tako, da je med
njimi vzpostavljeno ravnovesje. Primeri ekosistema so
morje, travnik, mlaka ... Gozdovi so največji in ekološko
najbolj zapleteni kopenski ekosistemi.

Glavni dejavniki ekosistema so dejavniki nežive narave
(abiotični dejavniki), primarni proizvajalci (zelene rastline),
potrošniki in razkrojevalci.

Slojevitost gozda

Osnovni gradniki gozda so drevesa, ki skupaj z drugim
rastlinjem zaradi tekmovanja za svetlobo ustvarjajo
navpično slojevitost ali vertikalno stratifikacijo gozda.

krošnje

debla

grmovna podrast

sloj praproti,
zelišč, mahov
gozdna tla
in opad

Navpična slojevitost gozda v območjih z zmernim podnebjem.

(Ilustracija: Jurij Mikuletič)

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

5

STROKOVNI PRISPEVEK

Od tal do vrha krošenj se neživi dejavniki, kot so količina
svetlobe in vode ter temperatura, spreminjajo in ustvarjajo
različna življenjska okolja, različne ekološke niše. Slojevitost
je najbolj izrazita in razčlenjena v tropskih gozdovih, v
borealnem gozdu pa je zelo preprosta. V gozdovih zmerne¬
ga pasu je bolj izrazita v listnatih kot v iglastih gozdovih.
Talnemu sloju z opadom sledijo sloj praproti, zelišč in
mahov, sloj grmovne podrasti, sloj debel in sloj krošenj.

Tudi živali in drugi organizmi v gozdu zasedajo različne
ekološke niše. Manjši in manj gibljivi organizmi vse življenje
preživijo v določenem sloju, bolj gibljive živali, na primer
ptiči, so lahko bolj ali manj vezane na določen sloj, a se
gibljejo v vseh.

Od slojevitosti gozdnega ekosistema je odvisno delovanje
združbe, izkoriščanje in pretok energije ter kroženje snovi.
Odločilni dejavnik pri tem je svetloba, ki jo rastline potre¬
bujejo za fotosintezo. Količina svetlobe upada od krošenj
proti tlem. V listopadnem ali mešanem gozdu se zaradi
sprememb v olistanosti dreves in grmov v različnih
letnih časih svetlobne razmere zelo spreminjajo. Poleti,
ko so drevesa olistana, tla doseže le 1 % svetlobe, ki doseže
vrh krošenj. Na jesen listje odpade, veje so gole do na¬
slednje pomladi, zato ima svetloba neoviran dostop do
gozdnih tal. Spomladi nekatere cvetnice v gozdni podrasti
listopadnih gozdov (npr. podlesna vetrnica) izkoristijo za
cvetenje in skladiščenje hrane, saj morajo preostanek leta
preživeti v senci.

Nekatere rastline spomladi izkoristijo priložnost, ko so tla
v listnatem gozdu dobro osvetljena, in množično zacvetijo.

(Fotografija: Davorin Tome)

V iglastih gozdovih drevesa (razen macesna) obdržijo
zelene iglice vse leto, zato svetloba ne more neovirano
prodirati do gozdnih tal. Tako je v strnjenih sestojih
iglavcev podrast navadno zelo skromna.

Pomemben dejavnik, ki vpliva na slojevitost gozda, je voda.
Krošnje prestrezajo padavine, ki čez čas padejo na tla.
Koreninski sistem rastlin vsrka vodo z mineralnimi snovmi
iz tal. Ta potuje po pretočnih rastlinskih sistemih navzgor,
kjer skozi listne reže izhlapeva, rastline pa jo tudi aktivno
izločajo skozi listne reže.

Temperaturna nihanja v gozdu so manjša kot v njegovi
okolici, saj drevesa in drugo rastlinje omilijo gibanje in
mešanje zraka. Zlasti pozimi goste krošnje iglavcev poma¬
gajo ohranjati toploto, zato mnogi ptiči tu prenočujejo.

Sloj krošenj je v gozdu najobsežnejši. Tu je življenje
živahno, v listnatih gozdovih predvsem med vegetacijo,
v iglastih pa vse leto. Mnogo je pajkov ter žuželk, ki se
hranijo z zelenimi listi, pijejo rastlinske sokove ali plenijo
druge žuželke. Z njimi se hranijo številni ptiči, ki tu najdejo
tudi dovolj rastlinske hrane - listov, semen in plodov.

Mnogi ptiči v krošnjah dreves tudi gnezdijo. Tu najdejo
hrano in zavetje tudi nekateri sesalci (npr. veverica, polh,
kuna zlatica ...).

Sloj debel sega od korenin v višino, dokler se ne razcepi
v veje. V razpokanem lubju, predvsem pri iglavcih, najdejo
skrivališča številne žuželke in pajkovci. Nekatere med njimi
pod lubje ali v les odlagajo jajčeca, kjer se ličinke hranijo
in včasih uničijo celotno drevo. Plenijo jih različni ptiči, npr.
dolgoprsti in kratkoprsti drevesni plezalček, brglez, žolne
in detli. Nekateri ptiči (npr. detli in žolne) v debla dolbejo
dupline, v katerih gnezdijo, kasneje jih lahko zasedejo drugi
ptiči, netopirji, polhi, kune in druge živali.

Sloj podrasti in grmovja je razvit v listopadnih in presvetlje¬
nih borovih gozdovih, medtem ko ga v strnjenih iglastih
gozdovih skoraj ni. Tudi tu živijo številni pajkovci (klopi, pajki)
in žuželke, ki pa običajno pripadajo drugim vrstam kakor
pajkovci in žuželke iz sloja krošenj ali debel. V in na grmovju
si hrano iščejo ptice (divji petelin, gozdni jereb, taščica,
stržek ...), mnoge v tem sloju tudi gnezdijo (siva pevka,
cikovt, kos, kalin ...).V grmovni podrasti občasno iščejo kritje
večji sesalci, kot so zveri in parkljarji, na primer srna in jelen.
Tu gnezdi tudi podlesek, kije naš najmanjši polh.

Tudi sloj praproti, zelišč in mahovja je dobro razvit v
nekaterih listopadnih in presvetljenih iglastih gozdovih.
Praproti so opora za razpete pajkove mreže ali gnezdišča
nekaterih žuželk. Zelišča so hrana za travojede in nekatere
glodavce, na skromnem cvetju dobijo nekaj hrane žuželke.
Mahovi, ki so razviti na bolj vlažnih mestih, so življenjski
prostor številnih drobnih živali (npr. skakačev). V tem sloju
najdejo zatočišče in hrano nekateri mali sesalci (rumenogrla
miš, gozdna voluharica, gozdna rovka, beloprsi jež),
tu se občasno pasejo tudi veliki travojedi (jelen, srna).

Na gozdnih tleh je veliko opada (odpadlo listje, vejice,
padlo drevje), ki zadržuje vlago in počasi razpada. Razgraje¬
ne snovi živi organizmi ponovno vgrajujejo v svoja telesa.
Pri razpadanju sodelujejo številni razkrojevalci - bakterije,
glive, številne živali (kolobarniki, mehkužci, pajkovci,

6

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14  / št. 1 / jesen 2009

STROKOVNI PRISPEVEK

žuželke in drugi), ki so hrana za druge živali. Organizme,
ki živijo v tleh, imenujemo edafski organizmi ali edafon.

Na vlažnih gozdnih tleh se dobro počutijo mnoge dvoživke
(sekuija, močerad), tu živijo tudi nekateri plazilci (smokulja,
belouška, živorodna kuščarica ...). Gozdna tla z opadom
so prehranjevalna niša za mnoge ptiče (cikovt, kos, sloka).
Krekovt in šoja v tleh za zimsko zalogo skrivata lešnike
in želode. Ker pozimi in zgodaj spomladi ne najdeta vseh
zalog, semena vzklijejo. Tako pomagata pri razširjanju
dreves v gozdu. Na gozdnih tleh najdemo tudi gnezda
divjega petelina, gozdnega jereba, sloke, podhujke,
grmovščice, meniščka in celo race mlakarice. V tla kopljejo
rove voluharice, rovke, lisica, jazbec in drugi. Mali sesalci
se hranijo predvsem z nadzemnimi in podzemnimi deli
rastlin, glivami, plodovi in semeni, nekateri so tudi žužko¬
jedi. So hrana lisici, ježu, kuni in sovam.

Odnosi med organizmi

V ekosistemu snov in energija krožita med neživim svetom,
primarnimi proizvajalci, potrošniki in razkrojevalci. Zelene
rastline v procesu fotosinteze iz energije sončne svetlobe,
ogljikovega dioksida, ki ga sprejemajo iz zraka, in vode
izdelujejo organsko snov, ki potem nekaj časa kroži med
živimi bitji. Zelene rastline zato imenujemo primarni
proizvajalci. Rastlinojede organizme imenujemo primarni
potrošniki, mesojede pa sekundarni potrošniki. Organizme,
ki se hranijo z rastlinsko in živalsko hrano, imenujemo
vsejedci. Razkrojevalci odmrle organizme razgrajujejo
v snovi, ki jih lahko rastline zopet uporabijo. Med vsemi
organizmi gozdnega ekosistema vladajo zapleteni odnosi,
ki so posledica tisočletne evolucije in postopnega prilagaja¬
nja organizmov na življenjske razmere - vsak organizem v
tem sistemu ima svojo vlogo, kije nerazdružljivo povezana
z vlogo drugih organizmov v ekosistemu.

Za rast gozda je življenjskega pomena sožitje (simbioza)
gliv in rastlin, imenovano mikoriza. Glive niso ne rastline, ne
živali, ampak so samostojna skupina organizmov. Večinoma
jih bolje poznamo kot gobe, ki pa so le trosnjaki (razmno¬
ževalni organi) gliv - večina njihovega telesa so hife, ki se
razraščajo v tleh in se povezujejo s koreninami rastlin.

Vražji goban je le razmnoževalni organ glive. Veliko podgobje se
skriva v tleh. (Fotografija: Davorin Tome)

Mikoriza seje v evoluciji razvila kot rezultat vzajemnega
prilagajanja na različne naravne stresne dejavnike. Podgob¬
je, ki od zunaj obrašča korenine, za rastline pomeni večji
volumen tal, ki ga lahko izkoriščajo. Zato so rastline bolje
preskrbljene z vodo in minerali, kar je še posebej pomemb¬
no na revnih tleh. Glive hitreje sprejemajo hranila,
ki nastajajo ob razkroju organskega materiala v tleh, zato
jih voda počasneje izpira. Mikorizne glive zato preprečujejo
izgubo hranil ter siromašenje ekosistema. Rastline pa
glivam zagotavljajo ogljikove hidrate, vitamine in rastne
snovi, ki so nujni za njihovo rast in razvoj. Podgobje v tleh
se lahko razrašča na zelo veliki površini in se povezuje
z več rastlinami. To omogoča pretok snovi med organizmi,
na primer od drevesa z intenzivno fotosintezo k drevesu
v podrasti, ki prejema manj svetlobe.

Prerezana šiška z ličinko ose šiškarice. (Fotografija: Davorin Tome)

Zajedavstvo ali parazitizem je odnos med dvema vrstama
organizmov, pri katerem ima zajedavec korist na račun
gostitelja. Glede na intenzivnost odnosov med zajedavcem
in žrtvijo poznamo več oblik zajedavstva (pravi zajedavci,
polzajedavci, tatinski zajedavci ali kleptoparaziti - gostitelju
kradejo hrano in gnezdo, občasni zajedavci ali parazitoidi -
ne zajedajo vse življenje). V gozdu najdemo različne oblike
zajedavstva. V rastlinskem svetu npr. bela omela poganja
svoje korenine v veje dreves in jim tako »krade« vodo.

Vsem dobro znane šiške, ki jih najdemo na hrastih in šipkih,
povzročajo ose šiškarice, ki s svojimi izločki prisilijo rastlino,
da okoli njihovih jajčec izgradi šiško. V njenem zavetju
se razvija ličinka. A ni povsem varna - vanjo lahko svoja
jajčeca odloži katera druga parazitska vrsta os najezdnic,
ki sčasoma požre prvotno naseljenko - parazit tako
parazitira na parazitu. Tudi ljudem, ki obiščejo gozd,
so dobro znani krvosesi, kot sta klop in komar.

Čeprav ima zajedavstvo s človeškega stališča precej
negativen prizvok, je za ohranjanje naravnega ravnovesja
v gozdu zelo pomembno. Zajedavci so naravni sovražniki
številnih gosenic metuljev, ličink hroščev in drugih žuželk,
ki grizejo listje in les. Če ne bi imele naravnih sovražnikov,
bi se tako namnožile, da bi lahko povsem uničile gozd.

V gozdovih, kjer je zaradi intenzivnega gospodarjenja
naravna raznovrstnost osiromašena, se to pogosto dogaja.

V zdravem gozdu pa večino gosenic in drugih ličink
pokončajo zajedavci in plenilci.

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

7

STROKOVNI PRISPEVEK

Med velikim številom gozdnih plenilcev naj omenimo le
velike zveri, katerih obstoj je zaradi naraščanja človeške
populacije, tehnološkega razvoja in intenzivnega izkorišča¬
nja naravnih virov vedno bolj vprašljiv.

Volk je v Sloveniji redek. (Fotografija: Davorin Tome)

Medved, volk in ris za svoje življenje potrebujejo velike
površine strnjenih gozdov, ki pa so v Evropi že zelo redki.

V Sloveniji se še lahko pohvalimo s to dobrino: strnjeni
gozdovi zavzemajo velike površine in so povezani z velikimi
gozdovi na Balkanu, v njih še živijo vse tri evropske vrste
velikih zveri. Ris je bil sicer v drugi polovici 19. stoletja
iztrebljen, a so ga leta 1973 znova naselili. Vlogo velikih
zveri v ekosistemu skuša z odstrelom parkljarjev (srn,
jelenov) prevzeti človek, vendar ne more dosegati učinkov,
kijih imajo naravni mehanizmi. Naravni procesi so med
seboj nepredvidljivo prepleteni in odvisni kot domine - ena
podrta domina lahko povzroči razpad celotnega sistema.
Vendar nikoli ne vemo, katera domina je to.

Pomen gozda

Povsod po svetu je kakovost življenja ljudi odvisna od
gozdov. Gozdove pogosto imenujemo »pljuča našega
planeta«, saj imajo pomembno vlogo pri kroženju plinov na
našem planetu. Rastline ob fotosintezi iz zraka sprejemajo
ogljikov dioksid in izločajo kisik. Gozd, katerega glavna
značilnost in največja biomasa so drevesa, naj bi nam tako
zagotavljal kisik za življenje. Vendar je pomen gozda še bolj
povezan z drugim plinom - ogljikovim dioksidom. Zaradi
izgorevanja fosilnih goriv in lesa njegova vsebnost v ozračju
zadnja desetletja strmo narašča, posledica je globalno
segrevanje planeta. Gozd igra pomembno vlogo pri
odvzemanju ogljikovega dioksida iz ozračja in vezavi ogljika
v biomaso gozdnega ekosistema. Drevesa, osnovni gradniki
gozda, za svojo rast in razvoj ob fotosintezi iz ozračja črpajo
ogljikov dioksid in ogljik akumulirajo v lesu, listju in opadu.

V prehranjevalnem spletu je v obliki organskih spojin
»ujet« tudi v heterotrofnih prebivalcih gozda (živalih, glivah,
bakterijah ...). Ker lahko tako gozd kakor tudi ocean
privzameta in shranita velike količine ogljika za daljše
obdobje, pravimo, da sta »ponor ogljika« (ang. carbon sink).

Obsežni gozdovi imajo pomembno vlogo tudi pri kroženju
vode (hidrološki cikel) na Zemlji. V tem ciklu drevesa in
druga gozdna vegetacija vodo, ki bi sicer ostala ujeta
globoko v tleh ali bi hitro odtekla v reke in jezera, črpajo
proti površini in jo v obliki vodnih hlapov izločajo v ozračje.
Proces imenujemo evapotranspiracija. Obsega izhlapevanje
vode neposredno z mokrih površin drevja, drugih rastlin
in tal (evaporacijo) ter izhlapevanje vode skozi listne reže
(transpiracijo). Črpanje vode iz podzemnega zbiralnika
vode poteka počasi in enakomerno in tako pomaga pri
preprečevanju sezonskih poplav in suš. Ob padavinah
veliko vode zadržijo tudi gozdna tla, saj ostanki listja, lesa
in humus sestavljajo nekakšno vpojno plast. V splošnem
lahko gozdna tla vpijejo do štirikrat več vode kot travnik in
osemnajstkrat več kot gola, neporasla tla. S to zadrževalno
sposobnostjo gozdovi vplivajo na stanje voda daleč okoli.
Raziskave so pokazale, da delež gozdov in njihova zgradba
pomembno vplivata tudi na količino in kakovost pitne
vode. Ob pronicanju vode skozi gozdna tla, ki delujejo
kot filter, se voda prečisti. Tako gozd zagotavlja čisto pitno
vodo za življenje ljudi in živali in tudi za potrebe industrije
in rekreacije.

Gozd ima pomembno vlogo pri preprečevanju erozije.
Krošnje dreves blažijo močne nalive in zadržijo dežne
kaplje, da počasi spolzijo do tal. Podrast, listni opad, drobne
vejice in prst z mnogo organskimi snovmi pomagajo k
počasnemu prenikanju vode v prst. Preplet korenin dreves
in drugih rastlin zadržuje prst na svojem mestu, gozdna
vegetacija pa omili tudi vpliv vetra. Posegi v gozd, kot so
steljarjenje, pretirano drvarjenje, požiganje ali celo golose¬
ki, močno pospešijo erozijo.

V gozdovih po vsem svetu živi več kot devetdeset
odstotkov kopenskih vrst rastlin, živali in mikroorganiz¬
mov. Raznolikost življenja (biodiverziteta) je med vsemi
kopenskimi ekosistemi največja v tropskih gozdovih:
čeprav pokrivajo le 7 % kopnega, tu živi več kot polovica
vseh doslej znanih vrst na planetu. Strokovnjaki ocenjuje¬
jo, da na našem planetu živi med 10 in 30 milijoni
različnih vrst, a opisanih in taksonomsko uvrščenih jih
je danes le okoli 1,7 milijona. Večina še neodkritih vrst
verjetno živi prav v tropskem deževnem pragozdu, ki je
še zelo slabo raziskan.

Gozd je za človeka tudi neizmeren vir surovin, če z njim
trajnostno gospodarimo - je eden od najpomembnejših
obnovljivih virov snovi in energije na Zemlji. Zanemariti pa
ne smemo niti socialne funkcije gozda - danes, ko nam je
prosti čas vedno bolj skopo odmerjen in ko nas preplavlja
ponudba zabavišč in različnih medijev, nam gozd ponuja
možnost rekreacije in preživljanja kakovostnega prostega
časa v zdravem okolju.

Literatura:

Tome, S. (ur.). Skrivnosti gozda, Ljubljana, Prirodoslovni muzej Slovenije,
2007.

Zakon o gozdovih (ZG), Ur.l., RS št. 30/1993: http://www2.gov.si/zak/zak_
vel.nsf/zakposop/1993-01-1299?OpenDocument, 6.10. 2009
http://www.zgs.gov.si/slo/gozdovi-slovenije/o-gozdovih-slovenije/
slovenski-gozd-v-stevilkah-2007/index.html, 6.10. 2009

8

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14  / št. 1 / jesen 2009

STROKOVNI PRISPEVEK

Moje drevo

dr. Darja Skribe - Dimeč,

Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Ne glede na zapisane cilje, standarde ali pričakovane
dosežke znanja v učnih načrtih vemo, da je treba pri
spoznavanju okolja izhajati iz splošnega pedagoškega
načela: »od bližnjega k daljnemu«. Prav je, da učenci
vedo, katera drevesa rastejo v bližini šole in kakšna
so, čeprav morda niso avtohtone vrste. Didaktičnih
pristopov, kako doseči cilj, da učenci poznajo drevesa
okoli šole, je veliko. Verjetno si vsak učitelj izbira svojo
pot. V nadaljevanju predstavljamo dva preprosta,
a zanimiva načina za spoznavanje dreves.

Risanje mojega drevesa

Vsak učenec naj si v okolici šole izbere
eno drevo. Na večji list papirja (risalni
list) naj nariše svoje drevo. Drevo naj
riše ob neposrednem opazovanju. To
naj naredi čim bolj natančno. Uporabi
naj tudi barvice. Na zadnjo stran lista
naj se učenec podpiše.

V razredu razstavimo vsa narisana
drevesa. Vsak učenec izbere eno risbo,
ki ne sme biti njegova. Z risbo odide
v okolico šole in poišče narisano drevo.
Potem poišče učenca, kije drevo narisal,
da preveri, ali je našel pravo drevo.

Z učenci se pogovorite, kaj jim je najbolj
pomagalo pri prepoznavanju dreves,
pa tudi o morebitnih napakah na risbah.
Razlaga: Del naravoslovne pismenosti
je tudi risanje. Risba mora biti čim bolj
natančna in realistična, v nasprotju z
risbami pri likovni vzgoji, kjer večinoma
sledimo drugim ciljem. Najbolje je, da se
ta dejavnost izvede na začetku. Sledi naj
ji dejavnost Spoznaj svoje drevo,  pri
kateri učenca z vprašanji sistematično
vodimo k natančnejšemu opazovanju.
Risanje dreves lahko nato ponovimo.
Tako bo vsak učenec natančno videl
svoj napredek.

Spoznaj svoje drevo

Vsak učenec naj si v bližini šole poišče
zanimivo drevo. O tem drevesu naj s

pomočjo spodnjih vprašanj ugotovi

čim več zanimivega.

• Ali je drevo višje od tebe?

• Ali lahko drevo objameš?

• Koliko dlani lahko postaviš okoli
debla?

• S pomočjo vrvice ugotovi, ali je
deblo pri tleh debelejše kot v višini
tvoje glave.

• Ali je lubje gladko ali hrapavo?

• Z voščenko naredi odtis lubja.

• Kakšna je krošnja drevesa? Okrogla,
podolgovata, trikotna ...?

• Ali so veje ravne ali ukrivljene?

• Če so ukrivljene, ali so ukrivljene
navzgor ali navzdol?

• Ali so veje tanke ali debele?

• Ali dosežeš najnižjo vejo?

• Ali je mogoče prešteti, koliko vej ima
tvoje drevo?

• Koliko korakov od debla sega
najdaljša veja?

• Ali je drevo obrezoval človek?

• Ali so listi na spodnji strani enake
barve kot na zgornji?

• Z nohtom podrgni po listu. Ali ima
kakšen vonj?

• Ali je list kosmat?

• Kako dolg je pecelj? Ali so peclji na
vseh listih enako dolgi?

• Utrgaj en list, ga posuši in prilepi na
list papirja.

• Ali na drevesu vidiš kakšne sledove
živali?

• Ali so na drevesu kakšne druge
rastline?

• Spomladi, ko drevo še nima listov ali
cvetov, odreži eno vejico in jo daj v
stanovanju v vazo z vodo. Tri tedne
zapisuj (riši) spremembe.

• Vejico lahko odtisneš v plastelin in
narediš mavčni odlitek. Tudi pobar¬
vaš ga lahko.

• Iz cvetov se razvijejo plodovi. Kakšni
so cvetovi in kakšni so plodovi
tvojega drevesa?

• Jeseni, ko začne listje odpadati, začni
shranjevati liste. Enkrat na teden
poberi en list in ga posuši. Kako se
spreminjajo barve?

• Kdaj (v katerem mesecu) so se razvili
prvi listi?

• Kdaj (v katerem mesecu) so se razvili
prvi cvetovi?

• Ali je imelo tvoje drevo prej liste ali
cvetove?

• Če dosežeš cvet, ga označi z volneno
nitjo. Spremljaj, ali se bo iz njega
razvil plod.

• Kdaj (v katerem mesecu) so dozoreli
plodovi?

• Kdaj (v katerem mesecu) so odpadli
prvi listi?

• Kdaj (v katerem mesecu) so odpadli
že vsi listi?

• Ali opaziš v okolici drevesa kakšno
majhno drevo, ki ima šele nekaj
listov?

• Morda veš, kako je ime tvojemu
drevesu?

Razlaga: Napisanih je veliko vprašanj.
Vsa so produktivna, kar pomeni, da
lahko odgovore najde vsak učenec.
Odgovore na vprašanja učenec ne
poišče v knjigi, ampak jih dobi z
natančnim in sistematičnim opazova¬
njem. Na vsa vprašanja ni mogoče
odgovoriti naenkrat, zato je smiselno
določena vprašanja zastaviti v ustrez¬
nem delu leta. Zamisel je, da vsak
učenec opazuje svoje drevo eno šolsko
leto. Največ sprememb se lahko
pričakuje spomladi. Ker so pojavi, ki jih
učenec spremlja, ciklični, je vseeno,
kdaj začne opazovati svoje drevo.
Mnogi učenci si težko zapomnijo
imena rastlin in živali. Če to od njih
zahtevamo, jim spoznavanje okolja
verjetno ne bo všeč. Šele tedaj, ko
učenec dobro pozna svoje drevo, je
smiselno, da se nauči tudi ime drevesa.

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

9

SKEPTIKOV POGLED

O alternativni
medicini

mag. Nikolaj Pečenko

Če je kakšno področje, kjer je potrebna trojna mera
skeptičnosti, je to nedvomno alternativna medicina.

V nasprotnem primeru nas lahko zaupljivost ali
lahkovernost zelo drago staneta, in to ne samo v
evrih. Poglejmo torej, kaj vse se skriva za zavajajočim
izrazom alternativna medicina.

Kaj je pravzaprav alternativna ali
komplementarna medicina, kot ji tudi
pravijo? Na kratko bi lahko rekli, da je
to vse, kar ni »uradna« medicina, tista,
ki jo poučujejo na medicinski fakulte¬
ti, pri čemer je treba dodati, da se
na nekaterih področjih prekrivata.

A v sholastično razpravo, ali zdravniki
včasih posežejo po alternativni
medicini in ali zdravilci včasih
uporabljajo tudi uradno medicino,
se nam ni treba spuščati, kajti
razlikovanje med uradno in alternativ¬
no medicino je v resnici napačno in
zavajajoče. V medicini namreč ni
razlike med »uradnimi« in »alternativ¬
nimi« zdravili ali postopki, ampak med
tistimi, ki delujejo, in onimi, ki ne.
Učinkovita zdravila in postopki, ki
delujejo, so medicina, tisti, ki ne, pa
niso nikakršna medicina, niti alterna¬
tivna ne.

Poznamo celoten niz »alternativnih
medicin«, kijih lahko na grobo
razdelimo v pet kategorij, čeprav
se marsikje med seboj prekrivajo.

• Celostni medicinski sistemi, poleg
homeopatije, o kateri smo na teh
straneh že pisali, sem sodijo še
ajurvedska, antropozofska, tradici¬
onalna kitajska, tibetanska in še
kakšna medicina.

• Energijska medicina, pri kateri
zdravilci tako ali drugače zaznavajo
in vplivajo na človeško bioenerget¬
sko polje, subtilno energijo, avro ali
kakor pač že temu rečejo.

• Na bioloških sredstvih temelječa

alternativna medicina je najbolj
znana po svojih zeliščih, sem pa
sodijo tudi zdravilci, ki vse bolezni
zdravijo z velikimi odmerki vitami¬
na C ali recimo pitjem urina, če
omenimo samo dva skrajna primera.

• Zdravljenje z ročnim »obdelova¬
njem« telesa vključuje kiropraktiko,
osteopatsko manipulacijo, jogo in
različne vrste zdravilnih masaž, sem
bi lahko prišteli še akupunkturo,
čeprav je tudi del tradicionalne
kitajske medicine.

• Duhovno zdravljenje je od vseh
videti najbolj »alternativno« in
vključuje različne vrste meditacij,
hipnozo, zdravljenje s polaganjem
rok ter zdravljenje na razdaljo, po
internetu ali telefonu. V marsikate¬
rem primeru se prekriva z energijsko
medicino.

Prostor nam ne dopušča, da bi se vsem
posvetili enako podrobno, kot smo se
homeopatiji, zato si bomo le na hitro
ogledali nekaj najbolj znanih vrst
alternativne medicine.

Antropozofska,
ajurvedska, kitajska ...
medicina

Vsi celostni alternativno-medicinski
sistemi so pravzaprav podobni
homeopatiji. Temeljijo sicer na različnih

predpostavkah, ki pa so izmišljene
in večinoma izvirajo iz časov, ko ljudje
še niso poznali mikroorganizmov in so
si nastanek bolezni razlagali na različne
neznanstvene načine. Verjetno je
odveč pripomniti, da jih ne podpira
nobena znanstvena razlaga ali poskus.
Ena od novejših je antropozofska
medicina, ki se je razvila iz homeopat¬
ske, pod vplivom antropozofske
filozofije, ki jo je v dvajsetih letih
prejšnjega stoletja razvil Rudolf Steiner.
Verjetno najbolj znana so iz bele omele
pripravljena antropozofska zdravila
proti raku, na primer Iscador, ki so se,
kot tako rekoč vsa podobna čudežna
zdravila, v skrbno nadzorovanih
poskusih izkazala za neučinkovita.
Dokler jih bolniki jemljejo kot dopolni¬
lo klasičnim zdravilom, škode sicer ne
povzročajo, usodna pa utegnejo
postati, če zaradi njih bolnik odkloni
ali prekine klasično zdravljenje.

Velika nevarnost tovrstnih »medicin«
je tudi v tem, da vključujejo diagnosti¬
ko. Zdravilci pogosto postavijo
napačno diagnozo in če ne prepoznajo
resne bolezni, recimo pljučnice,
se lahko vse skupaj žalostno konča.
Niso pa vse stvari pri antropozofski
ali kakšni drugi alternativni medicini
tako popolnoma zgrešene, kot je
zdravljenje z belo omelo. Antropozof-
sko zdravljenje namreč vključuje tudi
psihoterapevtske pogovore z antropo-
zofskim zdravnikom, sprostitvene
masaže, umetniške terapije in podob¬
no, kar je lahko povsem koristno pri
različnih bolezenskih stanjih, ki so
posledica prehitrega in preveč stresne¬
ga načina sodobnega življenja.
Predpostavke, na katerih to zdravljenje
temelji, so sicer izmišljene, a če vas
muči kronična utrujenost ali ste zaradi
napornega dela v službi »pregoreli«,
je lahko sprostitev ob slikanju tihožitij
še kako dobrodošla in morda tudi
koristnejša od pomirjevala, ki bi vam
ga predpisal zdravnik.

Podobno bi lahko rekli tudi za iz Indije
uvoženo ajurvedsko medicino, ki
vključuje masaže, jogo in meditacije in
je lahko pri tako imenovanih psihoge-
nih boleznih ter tistih, ki jih povzroča
stresen način življenja, povsem
koristna, pri boleznih, ki jih povzročajo
mikroorganizmi, pa seveda odpove.

10

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14  / št. 1 / jesen 2009

SKEPTIKOV POGLED

Ajurvedska masaža je lahko, tako kot vsaka druga, marsikdaj koristna.

Bioenergija,
radiestezija ...

V korak s časom gre tudi alternativna
medicina in ker se marsikomu zdijo
tradicionalna kitajska, tibetanska,
ajurvedska in podobne »medicine«
zastarele, so zdravilci »iznašli« sodobnej¬
še različice. Vse skupaj seje pravzaprav
začelo že v drugi polovici 18 . stoletja,
ko je nemški zdravnik in astrolog Franc
Mesmer »odkril« domnevni živalski
magnetizem in začel ljudi zdraviti
z magneti in nekakšno kombinacijo
hipnoze in skupinske meditacije.
Obljubljal je čudežno ozdravitev za
najrazličnejše bolezni; v Parizu, kjer je
deloval, je bil nekaj časa zelo priljubljen.
A to je bil že čas razsvetljenstva in
skeptičnega razmišljanja, zato je kralj
Ludvik XVI. naročil kraljevi akademiji
znanosti, naj razišče mesmerizem,
kot so poimenovali Mesmerjev način
zdravljenja. V komisiji, ki je proučevala
zdravljenje z magneti, sta bila med
drugimi znameniti kemik Antoine
Lavoisier in Benjamin Franklin, ki je bil
takrat ameriški veleposlanik v Franciji.
Znanstveniki so ugotovili, da živalski
magnetizem ne obstaja in da so vse
ozdravitve, kolikor jih je sploh bilo,
posledica »domišljije« (danes bi temu
rekli učinek placeba). A tako kot danes
tudi takrat znanstvena dognanja niso
prav veliko zalegla in še dandanes
vas bodo nekateri skušali prepričati
v zdravilno moč magnetov.

Mesmer je vzroke vseh bolezni našel
v delovanju živalskega magnetizma,
njegovi nasledniki pa danes raje
govorijo o različnih neznanih vrstah
energij, ki jih bomo tu vse vrgli v
skupen bioenergetski koš, čeprav jim
nekateri pravijo tudi subtilna ali
animalna energija, bioelektromagnet-
no polje, orgonska energija, avra,
prana, čhi (angl. qi) ali še kako drugače.
Po njihovem mnenju vse bolezni
povzročajo različne nepravilnosti v
bioenergiji, bodisi viški, pomanjkanje,
nepravilne oblike, negativne vibracije,
blokade ...

Bolezni odkrivajo na osnovi nepravil¬
nosti v delovanju ali obliki bioenergije
in zdravijo tako, da te nepravilnosti
odpravijo, najpogosteje z lastno
pozitivno energijo ali tudi s kakšnim
pripomočkom oziroma »zdravilom«.

Nihalo je priljubljeni pripomoček
radiestezistov.

Pomanjkanje pozitivne energije lahko
recimo pozdravijo s sprehodom
po energetskem gaju, pitjem vode
s pozitivno energijo ali kristalom,
ki oddaja pozitivne vibracije.

Za vse bioenergije je značilno, da jih
sodobna fizika s svojimi raziskovalnimi
orodji in merilnimi napravami ne more
zaznati, izmeriti ali pojasniti. Ne obstaja
niti eden zanesljiv in ponovljiv poskus,
s katerim bi dokazali obstoj takšne
energije. Za večino bolj površnih
skeptikov je to zadosten dokaz, da
bioenergije pač ni in zaradi tega tudi
ne povzroča bolezni in z njo ne
moremo zdraviti. A v resnici moramo
vedno dopustiti možnost, daje fiziki
ali biologi pač še niso odkrili, zato je
najpomembnejše vprašanje, ali lahko
bioenergetiki ali radiestezisti, kot si
tudi pravijo, pravilno prepoznajo
bolezni in jih učinkovito pozdravijo.
Narejenih je bilo že veliko tovrstnih
poskusov, kajti fizike, biologe, zdravni¬
ke in še koga seveda zelo zanima, ali je
v trditvah različnih bioenergetikov vsaj
zrno resnice. Vendar doslej niso uspeli
dokazati še ničesar. Če zdravilec o
bolniku ne ve ničesar, je prepoznavanje
bolezni z nihalom, rokami ali na
kakršenkoli drug bioenergetski način
enako slepemu ugibanju. Če zdravilec
bolnika pozna in se je z njim o
njegovih zdravstvenih težavah
pogovarjanje nihalo nekoliko »zaneslji¬
vejše«. Na gibanje nihala namreč
vplivajo drobni podzavestni gibi
zdravilčevih rok. Uspešnost nihala je
pri takšnem diagnosticiranju odvisna
od zdravilčevega poznavanja človeških
bolezni in njegove spretnosti, da iz
pogovora z bolnikom prepozna vzrok
njegovih zdravstvenih težav. Enako
velja tudi za tiste, ki bolezni prepozna¬
vajo kar z rokami, globoko koncentra¬
cijo ali kakršnimkoli drugim alternativ¬
nim postopkom. Konec koncev
marsikateri starši otroku, ki toži, da se
ne počuti dobro, položijo dlan na čelo,
ugotovijo, da ima vročino, ga dajo v
posteljo in mu skuhajo čaj. Občasni
»uspehi« zdravilcev pri odkrivanju
bolezni vas torej nikakor ne smejo
zavesti.

Dokler zdravstvene težave niso
hude, takšna alternativna diagnostika
večinoma ni nevarna, čeprav je

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009

NARAVOSLOVNA SOLNICA

11

SKEPTIKOV POGLED

pogosto nekoristna. Če bioenergetik
gripo zamenja s prehladom, kot
zdravilo pa predpiše pitje vode iz
informiranega kozarca (kozarci, ki na
skrivnosten način na vodo prenašajo
koristne »informacije« in so torej
nekakšna različica homeopatije), hujše
škode ne bo, razen da bo bolnik čez
teden dni, ko bo ozdravel, mislil, da je
to zasluga informirane vode. Zelo
nevarno pa lahko postane, če zdravilec
ne prepozna resne bolezni. Pri marsika¬
teri je namreč ključnega pomena
pravočasno odkritje in če namesto
zdravnika obiščemo bioenergetika,
ki ne prepozna znamenj vnetega
slepiča, se lahko naše zaupanje
v zdravilčeve sposobnosti zelo hitro
in zelo usodno konča.

Enako velja tudi za bioenergetsko
»zdravljenje«. Različnih postopkov,
učeno zvenečih imen, nenavadnih
energij in še bolj nenavadnih zdravil je
preveč, da bi lahko vse navedli, skupno
pa jim je, da so učinkoviti natanko
toliko kot antropozofska, ajurvedska,
homeopatska ali druga alternativna
»medicina«, prav toliko je tudi zaneslji¬
vih znanstvenih dokazov o njihovi
učinkovitosti (namreč nič).

Kirlianova fotografija
in iridologija

Ko pišemo o bioenergiji, moramo
omeniti tudi Kirlianovo fotografijo,
s katero nekateri dokazujejo njen
obstoj. Leta 1939 je rusko-armenski
izumitelj Semjon Kirlian opazoval
zdravljenje z visokofrekvenčnim
električnim tokom ter pri tem opazil,
daje med elektrodo in bolnikovo kožo
preskočila iskra. Domislil seje, da bi
to poskusil fotografirati, in po več letih
poskusov je razvil postopek, ki se po
njem imenuje Kirlianova fotografija.

Z njo naj bi bilo mogoče posneti
bioenergijo, avro ali kakorkoli pač to
imenujemo. Posnetki, na katerih prste,
dlani, liste in različne druge predmete
obdaja nenavadna svetloba, so v
60. letih prejšnjega stoletja postali zelo
znani; in s Kirlianovo fotografijo seje
začelo poklicno in ljubiteljsko ukvarjati
veliko ljudi po vsem svetu.

Napravo za Kirlianovo fotografiranje
si namreč lahko z malo spretnosti
naredi vsak doma. Izdelava takšne
naprave je lahko zelo zanimiva tudi
kot šolski projekt, a v podrobnosti
se na tem mestu ne bomo spuščali,
saj lahko natančna navodila najdete
na spletu. Pred skoraj 30 leti si je
tovrstno napravo naredil tudi pisec
teh vrstic. Vse skupaj je namreč res zelo
preprosto.

V najpreprostejši različici potrebujemo
prozorno ploščato elektrodo, ki jo nare¬
dimo tako, da med dve stekleni plošči
nalijemo tanko plast slane vode in jo
priključimo na visokofrekvenčni
električni generator visoke napetosti.
Pravimo mu tudi Teslov generator in ga
najdemo v bolje opremljenih fizikalnih
učilnicah. Ko na to ploščato elektrodo
položimo dlan, začno med slano vodo

in roko preskakovati drobne iskrice.

Da to ni prav nič podobno avri, je
razumljivo vsakomur, ki to vidi v živo.
Trik se namreč skriva v fotografiranju
tega pojava. Uporabiti moramo
primerno dolg osvetlitveni čas, recimo
10 sekund, in na posnetku se na tisoče
iskric, ki v tem času preskočijo med
elektrodo in roko, zlije v »avro«.

V tem torej ni nič skrivnostnega,
temveč gre po domače povedano za
nekakšno razelektritev (fiziki pojav
imenujejo visokofrekvenčni pramenski
tok, ampak to nas tukaj ne zanima).
Jakost te razelektritve je odvisna od
frekvence in napetosti na elektrodi
ter od prevodnosti predmeta, ki ga
fotografiramo. Pri organskih predme¬
tih, na primer dlani ali prstu, je to
odvisno zlasti od njihove vlažnosti.

S Kirlianovo fotografijo lahko torej
»izmerimo« vlažnost kože, kar je v
nekaterih primerih lahko povsem
koristen podatek (na primer, če želimo
ugotoviti učinkovitost vlažilnih
kozmetičnih krem), na žalost pa
se bioenergetiki s tem ne zadovoljijo
in na osnovi »avre« prepoznavajo vse
mogoče bolezni. Pri tem si pomagajo
s trikom, ki ima že zelo stare, antične
in alkemijske korenine, namreč
s prepričanjem, da je mogoče iz
posameznega dela soditi o celoti.

Že stari Grki so verjeli, da je mogoče
na osnovi šarenice prepoznati vse
človeške bolezni. Takšno diagnostiko
uporablja tudi tradicionalna kitajska
medicina, na Zahodu pa ji učeno
pravijo iridologija. Zdravilci uporabljajo

IRIDOLOGY CHART developed by Bernard Jensen, D.C., Ph D.

Iridologi diagnozo postavijo na osnovi šarenice.

12

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14  / št. 1 / jesen 2009

SKEPTIKOV POGLED

zapletene diagrame, na katerih so na
šarenico preslikani vsi človeški organi
(zgoraj možgani, spodaj izločala in
spolni organi, v sredini pa še vse
drugo), različne barvne nepravilnosti,
lise in pike na šarenici pa potem
razlagajo kot nepravilno delovanje
ustreznega organa.

Tudi uporabnost iridologije so znan¬
stveniki temeljito preverili in neizpod¬
bitno dokazali, da je vse skupaj le
pravljica. Ker je dokazano, da se
šarenica tekom človeškega življenja z
izjemo najzgodnejšega otroštva sploh
ne spreminja (zaradi tega je šarenica
uporabna za zanesljivo biometrično
identifikacijo), je ni mogoče uporabiti
za odkrivanje bolezni.

Na enakem načelu deluje tudi reflekso-
logija, pri kateri z masažo določenih
delov stopal ali dlani vplivamo na
različne organe, pri Kirlianovi fotografiji
pa je to videti tako, da na odtis enega
prsta ali dlani računalniško preslikajo
podobo človeškega telesa.

V resnici je takšna »strojna« diagnosti¬
ka celo nevarnejša od marsikaterega
drugega alternativnega načina, saj
izključuje človeški dejavnik. Bioenerge¬
tik, ki diagnozo postavi z nihalom,
bolnika vsaj vidi in se po možnosti tudi
pogovarja z njim, zato mu verjetno
ne bo rekel, da ima težave z mehurjem,
če bo tožil zaradi bolečin v vratu, tisti,
ki se zanaša samo na računalniški izpis
digitalne Kirlianove kamere ali posne¬
tek šarenice, pa lahko zagreši poljubno
hudo napako.

Zeliščarstvo

Za vsako bolezen zel raste, pravijo.
Ampak, ali res? Uporaba rastlin za
zdravljenje različnih bolezni je verjetno
stara toliko kot človeštvo in v nekaterih
pogledih prav nič alternativna. Rastline
in glive proizvajajo najrazličnejše snovi,
med katerimi se najde marsikaj
koristnega. Doslej so izolirali že
približno 12.000 sekundarnih metaboli-
tov, predvidevajo pa, da jih je vsaj še
desetkrat toliko. Sekundarni metaboliti
so stranski proizvodi presnove, ki jih
rastline in glive lahko tudi namenoma
proizvajajo, ker se z njimi branijo pred
rastlinojedci, zajedavci in različnimi
boleznimi. Marsikateri med njimi je
seveda strupen tudi za človeka,
nekateri pa v primernih odmerkih
človeku ne škodujejo, uničijo pa
bakterije, glive ali kakšne druge
povzročitelje bolezni. Rastline so tudi
vir različnih snovi, katerih pomanjkanje
lahko povzroči bolezni, na primer
vitaminov in mineralov, in kot take tudi
učinkujejo zdravilno. Kot zanimivost
omenimo, da beseda droga, katere
izvirni pomen je zdravilo, izvira iz
flamske besede druug,  ki pomeni
posušeno rastlino.

Farmacevtska industrija zato številne
rastline uporablja kot surovino
za izdelavo »klasičnih« zdravil, ali pa
na kemijski način sintetizira snovi,
ki sojih najprej odkrili v rastlinah.
Klasičen primer je aspirin. Že Hipokrat
je kot zdravilo uporabljal vrbovo lubje,

Tatul 13.

Brestovolisti oslad je naravni aspirin.

za katerega so kasneje ugotovili,
da vsebuje salicilno kislino (ki je ime
dobila po latinskem imenu za vrbo,
Salix).  Konec 19. stoletja so iz brestovo-
listega oslada (Filipendula ulmaria,  raste
tudi pri nas, recimo na vlažnih travni¬
kih in ob potokih) izolirali še učinkovi¬
tejšo snov, acetilsalicilno kislino,
osnovno učinkovino aspirina (ki je
dobil ime po takrat veljavnem rodov¬
nem imenu osladov, Spiraea).  Nič
nenavadnega torej, da ima žvečenje
osladove korenike ali čaj iz njegovih
listov podoben učinek kot aspirin, saj
znižuje povišano telesno temperaturo
in lajša bolečine.

Podobnih primerov je ničkoliko, vendar
nas to ne sme zavesti v prepričanje
o vsemogočnosti zeliščne lekarne.
Mnenja o učinkovitosti zelišč so
pogosto pretirana in marsikdaj tudi
povsem napačna. Če si vročino zaradi
nedolžnega prehlada lajšamo z osla-
dovim čajem, morda učinek ne bo čisto
tak, kot če bi vzeli aspirin (ali pa bo
morda celo boljši), v vsakem primeru
pa si kakšne omembe vredne škode ne
bomo naredili. Če pa bomo poskušali
bakterijsko vnetje ali recimo pljučnico
namesto z antibiotiki pozdraviti s čajem,
se stvari lahko neprijetno zapletejo.

Za mnenje o zdravljenju z zelišči je
zato veliko pametneje vprašati
osebnega zdravnika ali vsaj farmacevta
v lekarni, kot pa zeliščarico na tržnici.
Zmotno je namreč prepričanje, da so

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

13

SKEPTIKOV POGLED

kar vsi zdravniki in farmacevti v
nekakšni skrivni navezi s farmacevtsko
industrijo in vas bodo v vsakem
primeru poskušali prepričati,
da so »industrijska« zdravila boljša
od naravnih. Marsikdo bo z veseljem
priporočil to ali ono zeliščno zdravilo.

Akupunktura,
akupresura,
kiropraktika ...

Akupunktura ima v spektru alternativ¬
nih medicin podoben položaj kot
homeopatija. Podobno kot naj bi nekaj
kapljic vode pozdravilo vse mogoče
bolezni, naj bi tudi z zabadanjem
tankih igel v različne dele telesa pri
zdravljenju najrazličnejših bolezni in
tegob dosegli neverjetne učinke.
Akupunktura v svoji klasični obliki sodi
v kitajsko tradicionalno medicino,
lahko pa bi jo omenili tudi pri energij¬
ski, saj naj bi z zabadanjem igel vplivali
na pretok bioenergije, ali čhi, kot temu
pravijo v kitajski medicini.

Znanost nežna razložiti, na kakšen
način naj bi akupunktura delovala
(podobno, kot ne zna razložiti domnev¬
nega vodnega spomina homeopatskih
zdravil), in meridiani, kanali in točke,
na katerih naj bi bilo potrebno
zabadati igle, nimajo nikakršnih fizičnih
povezav z boleznimi, ki naj bi jih
z iglami pozdravili.

Akupunkturni meridiani in točke za
zabadanje igel.

Obstajajo pričevanja o številnih
ozdravljenih boleznih, žal pa znanstve¬
no nadzorovani poskusi ne potrjujejo
učinkovitosti akupunkture. Podobno
kot pri homeopatiji gre za učinek
placeba, kar potrjuje tudi dejstvo, da je
akupunktura, tako kot homeopatija in
večina alternativnih načinov zdravlje¬
nja, naj učinkovitejša pri boleznih, ki
nimajo fizične, ampak psihično osnovo.
V nasprotju s homeopatskimi zdravili,
ki ne vsebujejo nikakršnih učinkovin,
ampak samo neobstoječi spomin
nanje, je akupunktura vendarle precej
bolj otipljiv medicinski postopek in je
vsaj teoretično mogoče, da z zabada¬
njem igel v določene predele telesa
sprožimo določen hormonski ali živčni
odziv s koristnimi učinki. Zaradi tega
nekateri znanstveniki in zdravniki nad
akupunkturo še niso obupali in še
vedno potekajo raziskave, s katerimi
poskušajo ugotoviti, ali se v ozadju
skriva kaj več kot le učinek placeba.
Vendar znanstvenikom delo močno
otežuje dejstvo, da je pri akupunkturi
praktično nemogoče izvajati dvojno
slepe poskuse (pri katerih niti bolniki,
niti zdravniki ne vedo, kdo dobiva
pravo zdravilo in kdo le nadomestek,
placebo). Igle sicer lahko pri eni skupini
bolnikov zapičijo v pravo akupunktur¬
no mesto, pri kontrolni skupini pa na
neko naključno izbrano mesto, a pri
tem ni mogoče izključiti psihološkega
ali morebitnega fiziološkega učinka
samega zabadanja igel.

Za akupunkturo torej velja enako
opozorilo kot za večino drugih
alternativnih načinov zdravljenja. Če bi
se radi odvadili kajenja in vam to
nikakor ne uspe, lahko poskusite tudi z
zabadanjem igel, pri čemer se morate
zavedati, da so trditve o učinkovitosti
takšnega »zdravljenja« v najboljšem
primeru močno pretirane in v najslab¬
šem povsem izmišljene (ter to upošte¬
vate, ko vam akupunkturist pove ceno
zdravljenja), ko so v igri resne bolezni,
pa seje akupunkture bolje na daleč
izogniti.

Podobno velja tudi za druge postopke,
na primer akupresuro, pri kateri
zdravilec ne zabada igel, ampak samo
pritiska na določene točke na telesu;
kiropraktiko, ki je lahko, dokler jo
uporabljate kot neke vrste masažo,

celo nekoliko učinkovita (kot so pač
lahko učinkovite masaže), čeprav
podobno kot homeopatija in akupunk¬
tura temelji na povsem izmišljenih,
neznanstvenih trditvah o, če nekoliko
poenostavimo, nekakšnih fizičnih
ovirah, ki preprečujejo neoviran tok
neke vrste bioenergije in ki jih kiro¬
praktik z zvijanjem, nategovanjem
in premikanjem različnih delov telesa
odstranjuje.

Učinek placeba

Na tem mestu bo verjetno marsikatera
bralka ali bralec pomislil na znanca,
sodelavca ali sorodnika, ki gaje ta
ali oni bioenergetik, akupunkturist,
kiropraktik ali drug zdravilec ozdravil,
nekateri pa so to morda doživeli celo
na svoji koži. Kako torej lahko trdimo,
da alternativna medicina ne deluje?
Nekaj vzrokov za domnevno učinkovi¬
tost alternativne medicine smo na
kratko že omenili. Če smo zaradi stresa
na delovnem mestu kronično utrujeni
ali čustveno izčrpani, je lahko sprošču¬
joča ajurvedska masaža ali antropozof-
ska umetniška terapija prav učinkovito
zdravilo, morda učinkovitejše od
tistega, ki bi nam ga na recept predpi¬
sal osebni zdravnik. Tudi marsikateri
zeliščni zvarek lahko uspešno odpravi
nekatere zdravstvene težave, ker so
v njem v resnici učinkovite snovi.
Alternativna medicina pa v posameznih
primerih deluje predvsem zaradi učinka
placeba. O njem smo na teh straneh že
pisali, ko smo obdelovali homeopatijo,
a vseeno na kratko ponovimo. Nekatere
bolezni, pravimo jim psihogene, na za
zdaj še bolj ali manj neznan način
nastajajo v naših glavah, pri čemer
to niso samo duševne bolezni, ampak
imajo lahko zelo telesne znake, recimo
glavobol, alergije, utrujenost in
še marsikaj. Če bolnik verjame, da
zabadanje igel v podplate ozdravi
migreno, lahko na podoben (neznan)
način, kot je zbolel, tudi ozdravi.

Učinek placeba je že dolgo znan in
precej bolje pojasni domnevne uspehe
vseh vrst alternativnih zdravljenj kot
različne alternativno-medicinske
teorije, recimo tiste o bioenergiji ali
akupunkturnih meridianih. Učinek

14

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14  / št. 1 / jesen 2009

SKEPTIKOV POGLED

placeba je pri nekaterih boleznih
izrazitejši kot pri drugih in ni naključje,
daje alternativna medicina najučinko¬
vitejša (kolikor pač je) pri zdravljenju
vseh vrst psihogenih bolezni.

Odgovor na odtujeno
medicino

Znanstvenih dokazov za učinkovitost
alternativne medicine ni, razen pri
nekaterih zeliščnih pripravkih.

In povrhu so »teorije«, na katerih
temeljijo različne vrste alternativnih
medicin, med seboj povsem nezdružlji¬
ve. Homeopati vidijo vzroke bolezni
povsem drugače kot ajurvedski
zdravilci ali bioenergetiki, pa tudi
zdravijo jih na povsem različne načine.
Nemogoče je torej, da bi imeli vsi prav.
Vzroka za priljubljenost alternativne
medicine sta predvsem dva. Prvi je ta,
da sodobna (uradna) medicina ni
vsemogočna in nekaterih bolezni
preprosto ne zna pozdraviti. Bolniki
in njihovi sorodniki se s tem marsikdaj
ne morejo ali nočejo sprijazniti, zato
se obrnejo na alternativno medicino,

za katero se zdi, da nima omejitev.

Ni bolezni, ki je bioenergetiki ne bi
znali pozdraviti, če kljub vsemu niso
uspešni, še vedno lahko gremo
k akupunkturistu, ajurvedskemu
zdravilcu, homeopatu ...

Drugi je v čedalje večji odtujenosti
sodobne medicine, ki se zanaša na
laboratorijske in različne tehnološke
preiskave ter zdravila, zanemarja
pa pogovor z bolnikom in možnost,
da lahko marsikatero tegobo pozdravi¬
mo ali olajšamo tudi kako drugače,
ne samo z zdravili ali operacijami.

To je še posebno opazno pri psihoge¬
nih boleznih, ki jih je zaradi stresnega
načina življenja čedalje več in pri
katerih je pogovor s sočustvujočim
in razumevajočim zdravilcem pogosto
učinkovitejši od petminutnega
pregleda in recepta, ki ga napiše
zdravnik.

Dokler se torej dobro zavedamo
omejitev različnih vrst alternativnih
medicinskih postopkov in zdravil in
dokler zaradi njih ne zanemarimo
postopkov in zdravil, ki učinkujejo
znanstveno dokazano, je alternativna
medicina bolj ali manj neškodljiva in

tu in tam celo koristna. Na žalost pa se
marsikdo ne zaveda njenih omejitev in
zaradi nasveta tega ali onega zdravilca
zanemari nasvete pravega zdravnika,
in posledice so ne tako redko tragične.
Poleg tega je pri alternativni medicini
tako rekoč nemogoče ločevati dobro¬
namerne zdravilce, ki vedo, kaj počno,
se zavedajo lastnih omejitev ter
bolnika, ki mu ne morejo pomagati,
napotijo k pravemu zdravniku,
od brezvestnih šarlatanov, ki mislijo,
da lahko ozdravijo vsako, tudi najtežjo
bolezen, in povrhu lahkovernim
bolnikom svoje šarlatanske storitve
in lažna zdravila tudi drago zaračunajo.
Če torej pridete v stik s to ali ono
alternativno medicino, nujno uporabite
trojno dozo skeptičnega razmišljanja
in natančno preučite vse njene plati.
Internet je dober vir informacij, a samo
če preberete in resno upoštevate tudi
skeptične in kritične vire. Če se vam
to zdi prenaporno ali če se ne morete
odločiti, je precej varneje, da zaupate
svojemu osebnemu zdravniku, tistemu
z diplomo medicinske fakultete,
na zdravilce, takšne in drugačne,
pa pozabite.

■gčitelD

■p

Prevod Uroš Kaleič
Spremna beseda Marko Trobevšek

32,50  €

Frank McCourt*
(1930-2009)

za učitelje
in vse tiste,
ki smo kdaj
* sedeli pred

njimi

ukd sem. ^

dvpl, ačal oeiA.o za to. _

N o iti sem moral svoj

lasti/u- iA.ac.rm teateo

iSlovete Irv učitelj,
dvpravza to sem se
naprezal vseto teto
trideset let, teoUteor

sem jito prebit

ilA/ zu-iA-aj rjitoj

*

Frank McCourt je umrl 19. julija,
malo po izidu Učitelja v slovenščini.


modra Številka

(( (•080  23  64 )

www.modrijan.si

Modrijan


PRISPEVKI UČITELJEV

Projekt

Prvi koraki v ekologijo

Nina Rijavec Ternovec, OŠ Solkan, POŠ Trnovo

Naš svet se neprestano spreminja. Ljudje smo s svojim načinom življenja naravo
tako onesnažili, da se je obrnila proti nam. Dnevno nas različni mediji opozarjajo
na problem onesnaževanja okolja, da ob tem ne moremo ostati ravnodušni. Že
zelo zgodaj je potrebno začeti otroke ozaveščati o katastrofalnih posledicah nepre¬
mišljenega onesnaževanja okolja, saj le-to pušča trajne posledice na rastlinah, živa¬
lih, zraku, vodi in v tleh. Otrokom moramo pomagati razviti skrb in odgovornost
za čisto in zdravo okolje. Zavedati se morajo, da je nujno misliti na naše zanamce
in na njihovo kvaliteto življenja, zato ne smemo nepremišljeno onesnaževati okolja.

Ker je 22. april posvečen dnevu Zemlje, ker učni načrt
predpisuje tudi učenje o okoljskih problemih in ker želimo,
da bi se učenci zavedali posledic onesnaževanja, smo se na
naši šoli odločili, da aprila izvedemo dvotedenski projekt
z naslovom Prvi koraki v ekologijo. V tem projektu so
sodelovali učenci 1., 3. in 4. razreda, pridružili pa so se nam
še otroci iz vrtca. Projekt je obsegal čiščenje šolske okolice,
pogovore o onesnaževanju okolja in preprečevanju le-tega,
izdelavo plakatov in izdelkov iz odpadne embalaže.

Naše zapiske, ugotovitve na plakatih in izdelke otrok smo
javnosti predstavili na razstavi, ki smo jo pripravili
v prostorih krajevne skupnosti na Trnovem.

Cilji projekta

Otroci:

- spoznavajo, kako ljudje vplivajo na naravo in kako lahko
prispevajo k varovanju ter ohranjanju naravnega okolja,

- spoznavajo najpomembnejše okoljske probleme in nači¬
ne reševanja nekaterih okoljskih problemov,

- vrednotijo čistočo okolice, urejenost in posledice pose¬
gov v okolje.

Potek projekta

Otrokom smo najprej razložili pomen besede ekologija.
Razlago pojma smo poiskali v različnih knjigah. Ugotovili
smo, da je ekologija veda, ki raziskuje, kako so živa bitja
povezana z okoljem in med seboj, ter preučuje škodljive
posledice človekovih posegov v okolje, njihovo odpravlja¬
nje in preprečevanje. Ker sta pojem in tema ekologija zelo
abstraktna, smo ju skušale s kolegicami otrokom prikazati
na kar se da konkreten in zanimiv način. Preimenovali smo

Pobiranje odpadkov v okolici šole

se v »eko frajerje«, saj je »eko frajer« tisti, ki poskrbi
za okolje, v katerem živi, tako da ga ne onesnažuje.

Da ne bi otroci pojma ekologija spoznavali samo na
teoretični ravni, ampak tudi na konkretni, smo najprej

Pogovor o problemih sodobnega sveta

16

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14  / št. i / jesen 2009

PRISPEVKI UČITELJEV

poskrbeli za čisto šolsko okolico. Pobirali smo odpadke,
ki so se nabrali v okolici šole, jih ločeno odlagali v ustrezne
zabojnike, zasadili rože v cvetlična korita ter postavili
opozorilne table o vzdrževanju čistoče v okolici šole.

Po vsem tem delu smo bili že pravi »eko frajerji«. Naše
ekološko znanje je bilo potrebno še poglobiti, zato smo
se pogovarjali o problemih sodobnega sveta; o vse večjih
količinah in vrstah odpadkov, ki puščajo trajne posledice
na rastlinah, živalih, hrani, v zraku, vodi in tleh. Naredili smo
poskus s cvetočo rastlino, ki smo jo dali v lonček s črnilom.
Ugotovili smo, da rastline posrkajo tudi škodljive snovi,
zato moramo paziti, da ne onesnažujemo vode.

Otrokom najbližja tema je bila ločevanje in recikliranje
odpadkov, saj mnogi doma to že počnejo. Na sprehodu
smo ugotovili, da je v naši vasi poskrbljeno za ločeno
zbiranje odpadkov, saj so nameščeni smetnjaki za papir,
steklo, plastiko in ostale odpadke. Ločevanje odpadkov
omogoča, da odpadke recikliramo. To pomeni, da odpadne
snovi ponovno predelamo in s tem zmanjšujemo izkorišča¬
nje naravnih virov surovin, porabo energije in upočasnjuje¬
mo polnjenje smetišč.

Plakat o ločevanju odpadkov

Postavilo se nam je vprašanje, kako lahko vsak učenec
poskrbi za okolje, v katerem živi. Učenci so ob pogovoru
dajali predloge, ki smo jih zapisali na plakat: poskrbimo,
da povzročimo čim manj odpadkov, in le-te odlagamo

v smetnjake; varčujemo s papirjem, čisto pitno vodo,
elektriko; ločeno zbiramo različne odpadke; namesto
avtomobila uporabljamo kolo ali gremo peš; organske
odpadke uporabimo za kompost; ne kurimo v naravi ...

V naši državi najdemo še mnoga neokrnjena območja.

Z učenci smo se usmerili v iskanje fotografij, ki prikazujejo
te kraje, in z njimi izdelali plakat. Fotografije smo iskali
v različnih virih: v revijah, koledarjih, na medmrežju.
Učenci so v času trajanja projekta zbirali tudi odpadno
embalažo: kartonaste škatle, plastenke, papir... To smo
koristno porabili, saj smo iz tega izdelali različne likovne
izdelke: ptičje krmilnice iz tetrapakov za mleko, Indijance
iz plastenk za čistila, oblikovali smo drevesa iz papirja,
robote in stavbe iz kartonastih škatel, barvali steklenice ...

Razstava izdelkov

Zaključek

Projekt Prvi koraki v ekologijo je bil izredno zanimiv in
uspešen, saj so si učenci na različne načine pridobili znanje
o ekologiji, hkrati pa so s čistilno akcijo dejavno prispevali
k ohranjanju čistega okolja. Njihovo končno znanje je bilo
kvalitetno, saj se še vedno trudijo, da bi se obnašali kot
»eko frajerji«.

Literatura:

Učni načrt Spoznavanje okolja, Ljubljana, Zavod Republike Slovenije
za šolstvo, 2001.

Učni načrt Družba, Ljubljana, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2001.
Furlan, M.: Prvi koraki v ekologijo, delovni zvezek, Ljubljana, Rokus, 1994.

Opomba uredništva

V vsakdanjem življenju pogosto uporabljamo izraz ekologija in iz njega izpeljan pridevnik. Pridevnik ekološki srečujemo
v besednih zvezah z najrazličnejšimi pomeni. Od ekološke akcije pobiranja smeti, ekoloških prevoznih sredstev, ekolo¬
ških strojev in ekoloških hiš... Vendar pa ima pridevnik v teh besednih zvezah zelo malo skupnega z izvirnim pomenom
besede ekologija. Ekologija je veda o odnosih med živimi bitji in neživim ter živim okoljem, ki določajo njihovo šte¬
vilčnost in razširjenost v prostoru. Zato lahko po tej definiciji tistemu otroku, ki pozimi opazuje, katere ptice obiskujejo
ptičjo krmilnico, prej rečemo, da je ekolog, kot onemu, ki pobira smeti v okolici svojega doma in skrbi za njeno čistočo.
Ekologija je trden temelj za varstvo okolja, ki preučuje varovanje raznolikosti živih bitij in njihovih življenjskih okolij.

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

17

PRISPEVKI UČITELJEV

Izdelava slik iz

prsti

Doroteja Logar, vrtec Dobrova, enota Brezje

Pogosto otroci prek vzgojiteljice v vrtcu spoznavajo
naravo že v najzgodnejšem obdobju. Kakšen odnos
do narave bodo otroci razvili, pa je odvisno od našega
zgleda, načina posredovanja različnih znanj in njihove
motiviranosti.

Zadovoljen Lan s svojim izdelkom

Namen dejavnosti

Naša enota vrtca je locirana na podeže¬
lju, kjer nam narava, ki nas obdaja,
ponuja veliko možnosti za prijetne
sprehode v njej in njeno raziskovanje.
Na pogovor o prsti je naneslo ob
različnih priložnostih. Ob rjavih packah
na hlačah, ki so nastale pri padcih in po
deževju, ko so otroci opazovali deževni¬
ke na travnatem igrišču. Prst je bila
nekaterim v teh trenutkih na otip zelo
všeč, drugi pa seje niso hoteli dotakni¬
ti. Zato sem se odločila, da jim predsta¬
vim prst v drugačni luči, kot sredstvo
za ustvarjanje.

Potek dejavnosti

Za dan izdelave slik iz prsti sva s
sodelavko izbrali 22. april, svetovni
dan Zemlje. Tisti dan sem otrokom
prinesla več različnih vrst prsti, ki so
jo pomagali nabrati tudi starši otrok.

Otroke je prst zelo zanimala, zato so jo
najprej tipali kar skozi vrečke. Razložila
sem jim, da sem prst prinesla zato, da
bomo iz nje izdelovali slike. S skupni¬
mi močmi smo prst pretresli v manjše
posode in jo z žlicami zmešali z
lepilom. Ves čas tega postopka smo
se pogovarjali, otroci pa so pripomoč¬
ke z zanimanjem prijemali in si jih
ogledovali. Nato so začeli izdelovati
vsak svojo sliko. Otrok je na leseno
podlogo z žlico prenesel več prsti
različnih barv, jih razmazal in oblikoval
z roko ali z žlico. Ko je bila osnovna
slika izdelana, jo je okrasil z različnimi
naravnimi materiali (kamenčki,
školjkami, storži ...).

Slike smo si ogledali in jih odnesli sušiti
na prosto.

Na koncu smo se umili ter pospravili
igralnico. Iz slik smo v avli vrtca
pripravili razstavo. Staršem so bile naše
umetnine zelo všeč.

Izkušnje otrok

Ob začetku ustvarjanja večina otrok
s prijemanjem prsti ni imela težav,
pri nekaterih pa je bilo čutiti nekakšen
odpor. Vendar pa je bilo dejstvo,
da zgledi vlečejo, opaziti tudi pri naši
dejavnosti. Otroci, ki so imeli sprva
odpor do dotikanja prsti, so ta odpor
izgubili, saj so opazili, kako njihovi
vrstniki uživajo ob ustvarjanju s prstjo.
Zato so jo kasneje tudi sami z veliko
mero pozornosti gnetli, opazovali
njene barve in jo presipali na podlago.
Motilo jih ni niti to, da je nekaj prsti
padlo na njihova oblačila. Dejavnost
je potekala umirjeno, otroci so bili zelo
pozorni drug do drugega ter so
zavzeto opazovali nastajajoče izdelke.
Kasneje sem razmišljala, da je negativen
odnos otrok do prsti verjetno posledica
preteklih izkušenj ob stiku z njo. Ob tem
imajo veliko vlogo starši, ki lahko že tako
majhnim otrokom vcepijo, kaj je dobro
in kaj slabo. In na žalost se prst ponavadi
znajde na oblačilih, kar starše jezi. Otroci
so prek konkretne izkušnje s prstjo
oblikovali svoj lasten odnos do nje,
kar je bil tudi moj namen. V našem vrtcu
se namreč zavedamo, da smo poleg
družine prvi, ki s svojim zgledom in
načrtovanjem dejavnosti sooblikujemo
otrokov odnos do narave, ki nas obdaja.

Nadaljevanje dejavnosti

Da bi prst še bolj približala otrokom,
bom s podobnimi projekti nadaljevala
tudi v prihodnjem šolskem letu ter po
načelu »od bližnjega k daljnemu«
otrokom ponudila raziskovanje prsti
in tistega, kar je z njo povezano
(npr. polje in pridelki), ter spoznavanje
živih bitij, ki živijo v prsti.

Slika iz prsti v nastajanju.

18

NARAVOSLOVNA SOLNICA LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009

PRISPEVKI UČITELJEV

PLODOVI IN SEMENA -
naravoslovne dejavnosti
v 4. razredu

dr. Marjanca Kos, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani
Božena Opara, OŠ Trzin

Plodovi in semena ponujajo veliko možnosti za pridobivanje naravoslovnega znanja
in urjenje temeljnih spoznavnih in naravoslovnih postopkov. V prispevku vam pred¬
stavljamo dejavnosti, ki se vključujejo v učni načrt za 4. razred osnovne šole. Jeseni
so učenci v naravi nabrali veliko različnih plodov, jih razvrščali na podlagi različnih
kriterijev, z njimi eksperimentirali in likovno ustvarjali.

Jeseni nas šolski zvonec znova kliče v šolo, septembrski
sončni, suhi in topli dnevi pa v najstarejšo in najbolje
opremljeno učilnico - naravo. Gozdovi, njihovi obronki in
parki so polni plodov in semen, ki vedno znova pritegnejo
našo pozornost in se nam ponujajo kot naravoslovni
objekti, o katerih in ob katerih lahko dobimo mnogo
naravoslovnih izkušenj.

Plodove in semena lahko v 4. razredu vključimo v različne
tematske sklope pri predmetu Naravoslovje in tehnika,
tematiko pa lahko povezujemo tudi medpredmetno. Ob
njih lahko učenci spoznavajo in se urijo v temeljnih spo¬
znavnih in naravoslovnih postopkih opazovanja (zaznava¬
nja), razvrščanja, uvrščanja in urejanja, merjenja, eksperi¬
mentiranja, raziskovanja, obdelave podatkov in sporočanja.
V članku predstavljava paleto dejavnosti, ki lahko obogatijo
pouk. Nekatere od njih smo izvajali v naravi - v gozdu,
na gozdnem obronku, ob potoku, na travniku, v parku ...
Neposredno doživljanje ter prijetne izkušnje v naravi so
temelj za oblikovanje pozitivnega odnosa do narave, ki je
eden bistvenih, mogoče celo najpomembnejši cilj našega
delovanja. Učenje z neposredno izkušnjo, ki vključuje
uporabo čim več čutil in v katero so vpletena tudi otrokova
čustva, omogoča trajno in uporabno znanje.

Dejavnosti lahko izvajamo ločeno, lahko pa jih združimo
v jesenski naravoslovni dan.

Naravoslovne dejavnosti smo izvajali v 4. razredu Osnovne
šole Trzin jeseni 2007. Metode pedagoškega dela sva
prilagajali dejavnostim. Uporabili sva metodo terenskega
dela, laboratorijsko-eksperimentalno metodo ter metodo
pogovora.

Predstavitev dejavnosti

Nabiranje plodov in semen

Osnovna šola Trzin je obdana s travniki in gozdom, kar nam
omogoča, da marsikatero uro Naravoslovja in tehnike

preživimo v naravi. Predhodno sva si natančno ogledali
teren ter si zapisali točke, ob katerih sva predvideli postan¬
ke za nabiranje plodov in igro z njimi. Učencem sva naročili,
naj pridejo obuti v nepremočljivo terensko obutev, saj so
travniki jeseni rosni tudi čez dan.

Poskrbeli sva tudi za varnost: učencem in staršem sva
sporočili, naj se zaščitijo pred klopi in naj se ob vrnitvi domov
pregledajo. Učence sva opozorili, da je mnogo plodov
strupenih, in jim naročili, naj jih ne uživajo, ne da bi prej
o tem povprašali naju. Spomnili sva jih tudi na varno vedenje
v prometu. Terenskemu delu sva namenili tri šolske ure.
Učence sva razdelili v skupine po pet. Naročili sva jim,
naj natančno opazujejo rastline ob poti. Če opazijo plodove
ali semena ali kaj, za kar predvidevajo, da to so, naj nas
na to opozorijo. Nekaj primerkov plodov naj naberejo
v papirnato vrečko. Naš cilj je bil izdelati čim bolj pestro
zbirko plodov in semen. Povedali sva tudi, da se bomo

Nabiranje plodov navadnega gabra na šolskem dvorišču.

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

19

PRISPEVKI UČITELJEV

Živobarvni plodovi trdoleske so v učencih vzbudili prvinski
nabiralni nagon.

ob posebno zanimivih ali zabavnih plodovih ustavili za dlje
časa, da jih bodo lahko doživeli in se igrali z njimi.

Podali smo se na krožno pot na obrobju gozda, po travniku
in ob potoku, dolgo približno 5 km. Že na šolskem igrišču
so učenci opazili plodove belega ter ostrolistnega javorja,
navadnega gabra in velikega jesena.

Nabirali so plodove, jih metali v zrak in opazovali, kako se
vrtijo ob padanju na tla. Spuščali so jih tudi z vrha toboga¬
na, da so padali z večje višine. Na živi meji ob šoli so opazili
ovijalko srobot s kosmi mehkih belih plodov. V plodove so
pihali kot v regratove lučke. Tekmovali so v tem, komu bo
uspelo ta lahek plod s svojo sapo obdržati v zraku čim dalj
časa. Pod drevoredom so nabrali plodove divjega kostanja.
Ob robu ceste je rasla trdoleska, obilje njenih rožnato
oranžnih plodov pa je v učencih prebudilo prvinski
nabiralni nagon. Potrebno jih je bilo opozoriti, naj naberejo
le nekaj primerkov za zbirko.

Plodovi nedotike so ponujali obilo priložnosti za zabavo. Učenci
so jih stiskali, ob tem pa so se plodovi razpočili in izstrelili svoja
semena daleč naokoli.

Tudi soplodje repinca je zabavno, ker se prime na obleko. Učenci
so se obmetavali z njim.

Zelo opazni so bili tudi živo rdeči plodovi brogovite in
šipka. Plodovi robide so vzbujali željo, da bi jih pojedli,
a so bili zaradi neposredne bližine ceste neprimerni za
uživanje. Na zamočvirjenem travniku smo se ustavili.

Učence sva spodbudili, naj poiščejo rastlino, s katero
bi se lahko zabavali. Sprva so malce negotovo gledali
naokoli, potem pa je nekdo stisnil plod nedotike - in
zabava seje začela. Nedotika ima namreč samosprožilni
način razširjanja semen. Ko potresemo ali stisnemo njen
zreli plod, ta poči in izstreli semena daleč naokoli.

Na dvorišču gradu Jable smo naleteli še na eno rastlino,
ob kateri smo se malo poigrali. Kroglasto soplodje repinca
ima številne kaveljce, s katerimi se prime na dlako ali perje
živali, pa tudi na obleko in lase. Vsak si je na prsi pripel
»broško« iz soplodja repinca, dovoljeno je bilo tudi obmeta¬
vanje z njim (prepovedano pa je bilo metanje v lase).

Nato smo vstopili v gozd. Pod hrasti smo našli želod, pod
smrekami pa storže. Iz storžev smo izluščili semena in jih
spustili z višine na tla. Učenci so ugotovili, da se vrtijo
podobno kot plodovi javorja ali gabra. Na travniku ob
potoku so učenci nabrali nekaj zadnjih regratovih lučk te
sezone. Nekaj so jih spihali, druge pa shranili v vrečko, kjer
od njih ni ostalo prav veliko. Opazili smo tudi rastlino, ki je
imela plodove podobne vilicam z dvema dolgima, tankima,
na koncu zakrivljenima zobema in so se podobno kot
plodovi repinca prijeli na našo obleko. Imena nihče od nas
ni poznal, zato smo si ga začasno kar izmislili: »oprijemal-
ka«. Kasneje smo na spletu odkrili njeno pravo ime: tridelni
mrkač, sorodnik ivanjščice. Ob potoku smo naleteli
na obsežno grmovje črnega trna, ki je bogato obrodil.

Na mrežasti ograji smo opazili ovijalko hmelj in nabrali
njena suha storžasta soplodja. Posamezni plodovi hmelja
so se v zraku vrteli podobno kot javorjevi »helikopterji«.

Ko smo se vračali proti šoli, je našo pozornost pritegnila
zapuščena živa meja kaline s svojimi okroglimi temno
vijoličastimi plodovi. Tokrat sva učencem izjemoma naročili,
naj naberejo večjo količino plodov, ker jih ne bomo
uporabili le za zbirko, ampak še za nekaj drugega.

Kaj bo to, je za zdaj ostalo še skrivnost.

20

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14  / št. 1 / jesen 2009

PRISPEVKI UČITELJEV

Učenci so bili ves čas zelo dejavni. V svoji vnemi so nabirali
tudi raznobarvne jesenske liste, pa tudi cvetove. Tako sva
ugotovili, daje treba osvežiti pojem plodu in semena -
kako nastane (z oprašitvijo in oploditvijo cveta) in kaj se
iz njega razvije (plod, sestavljen iz osemenja in semena,
iz semena se lahko razvije nova rastlina). Učenci so nabrali
tudi praprot jelenov jezik s trosišči na spodnji strani listov.
Povedali sva jim, da v trosiščih nastajajo trosi, ki tudi služijo
razmnoževanju, čeprav niso niti plodovi niti semena. Tako
so spoznali tudi pojma semenovke in praprotnice.

Ob koncu naše poti sva učencem naročili, naj se popoldne
sprehodijo okoli svojih domov, poiščejo še kakšne plodove
in jih naslednji dan prinesejo v šolo.

Opisana dejavnost se v učnem načrtu za predmet Naravo¬
slovje in tehnika (NIT) za 4. razred vključuje v tematski
sklop: »Živa bitja« kot vsebine »Rastline na kopnem:
mahovi, praprotnice, semenke« ter »Pogostejše drevesne
in grmovne vrste v domačem okolju«.

Razvrščanje plodov in semen

Po prihodu v šolo smo vsebino vreč z nabranimi plodovi in
semeni izpraznili na pladnje, kjer so počakali do naslednje¬
ga dne. Naslednji dan so se učenci posedli po skupinah.
Zbirke so obogatili s plodovi in semeni, ki sojih nabrali v
okolici svojih domov.

Najprej smo se pogovorili o tem, kaj je razvrščanje: postav¬
ljanje podobnih objektov v skupine. Lastnost, po kateri se
razvrščeni objekti razlikujejo, imenujemo spremenljivka
(Ferbar, 1988). Učence sva spodbudili k razmišljanju o tem,
na kakšne načine bi lahko nabrani material razvrstili. Pod
vtisom prejšnjega dne so njihova razmišljanja najprej
potekala v smeri načinov raznašanja plodov in semen. Spre¬
govorili smo o pomenu razširjanja semen v naravi: to je
prilagoditev, ki omogoča rastlini večjo možnost preživetja,
saj bo seme, ki vzkali stran od matične rastline, lahko imelo
mnogo ugodnejše razmere za rast.

Tako smo za prvo spremenljivko pri razvrščanju izbrali
način razširjanja semen. Učencem sva naročili, naj vsak plod
ali seme primejo v roko, si ga ogledajo in predvidevajo,
na kakšen način se razširja. Svoja predvidevanja naj tudi
preizkusijo. Če predvidevajo, da plod ali seme raznaša veter,
naj stopijo na stol in ga z visoko iztegnjenimi rokami
spustijo na tla ter opazujejo pri padanju, ali pa ga vržejo
v zrak, pihajo vanj in ga skušajo tako dvigniti. Če predvide¬
vajo, da plod raznašajo živali, tako da ga pojedo in iztrebijo
semena, naj plod zdrobijo ter preverijo, ali ima mesnato
osemenje, v notranjosti pa semena v trdi ovojnici. Taki
plodovi so običajno živo obarvani (rdeče, vijoličasto ali
modro), in tako bolj opazni za živali, ki se prehranjujejo
z njimi. Če so plodovi veliki in obdani s trdo lupino, je to
lastnost, po kateri lahko sklepamo, da vsebujejo veliko
založnih hranil, zato jih živali nabirajo in jih s prenašanjem
tudi razširjajo. Če učenci predvidevajo, da se plod raznaša
tako, da se prime na dlako ali perje živali, naj preizkusijo,
ali se oprime njihove obleke.

Razvrščanje nabranih plodov in semen glede na način razširjanja
v naravi.

Po opravljenem razvrščanju je vsaka skupina izdelala svoj
plakat v obliki miselnega vzorca, na katerega so prilepili
primerke plodov in semen. Kar nekaj pozornosti je bilo
treba posvetiti imenovanju rastlin, katerim so pripadali
plodovi in semena, saj učenci vsaj polovico imen niso
poznali.

Spodbudili sva jih, da plodove in semena razvrščajo tudi
po drugih spremenljivkah.Vsaka skupina sije izbrala eno
spremenljivko in naredila razvrstitev. Učenci so nato hodili
od mize do mize in skušali ugotoviti, po kateri spremenljiv¬
ki so sošolci razvrstili objekte. Razvrščali so po naslednjih
spremenljivkah: velikost, barva, hrapavost ter vonj
(pri slednjem so izstopali plodovi hmelja, nedotike
in brogovite s svojimi značilnimi vonji).

Semena in plodove smo uredili tudi v trajno biološko
zbirko. Uporabili smo kartonasto škatlo za pico. Vanjo smo
namestili kartonaste trakove, tako da so nastali številni
predalčki. V vsakega smo dali po en primerek plodu ali
semena in predalček označili s kartončkom, na katerem
je bilo napisano ime rastline.

Opisane dejavnosti se v učnem načrtu NIT za 4. razred
vključujejo v vsebinski sklop: »Živa bitja« kot vsebina
»Razvrščanje živih bitij« ter v vsebinski sklop: »Sile
in gibanja« kot vsebina »Premikanje in prevažanje«.

Eksperimentiranje: »Tekma jesenskih helikopterjev«

Učence so že pri nabiranju zelo pritegnili plodovi in
semena, ki se pri padanju vrtijo kot helikopterji. Nabrali
so jih kar nekaj: plod belega ter ostrolistnega javorja,
navadnega gabra, velikega jesena, hmelja, soplodje lipe
ter seme smreke.

Med temi plodovi in semeni smo želeli izbrati tistega,
ki se uspe najdlje obdržati v zraku. Učence sva spodbudili
k razmišljanju, kako bi to ugotovili. Skupno smo oblikovali
načrt raziskave. Priredili smo »tekmo jesenskih helikopter¬
jev«. Zanjo smo izbrali tri plodove, ki že na prvi pogled
padajo različno hitro: plod javorja, gabra in jesena.

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 N ARAVOSLOVNA SOLNICA

21

PRISPEVKI UČITELJEV

»Tekma jesenskih helikopterjev«. Na znak so učenci spustili plod
javorja, gabra in jesena ter opazovali, kateri od njih se najdlje
obdrži v zraku in kateri najhitreje pade na tla.

V vsaki skupini (skupine so štele po pet učencev) so učenci
prevzeli različne vloge: trije so bili tekmovalci, eden je bil
sodnik in eden zapisnikar. Tekmovalci so v roke vzeli enega
od plodov (pri tem so pazili, da so bili plodovi tipičnih
velikosti). Vsi trije so stopili na šolsko klop ter iztegnili roke
s plodovi visoko v zrak, na isto višino. Na sodnikov znak so
plodove vsi hkrati spustili, da so padli na tla.

Zapisovanje rezultatov »tekme jesenskih helikopterjev«. Učenci
so dosežke plodov točkovali, meritve pa večkrat ponovili. Končni
rezultat je pokazal, da se v zraku najdlje časa obdrži plod gabra.

Sodnik je natančno opazoval in si zapomnil zaporedje
pristankov. Rezultate je točkoval: plod, ki je padel na tla
prvi, je dobil eno točko, drugi dve točki in zadnji tri točke.
Zapisnikar je rezultate vpisal v tabelo, ki jo je skupina
oblikovala pred začetkom tekmovanja.

Po prvi meritvi smo naredili premor za kratek pregled
rezultatov. Učence sva povprašali, kaj bi lahko naredili, da
bi bile naše ugotovitve zanesljivejše. Predlagali so, da vsaka
skupina naredi več meritev in upošteva končni seštevek
točk. Odločili smo se za pet meritev. V vsaki meritvi so člani
skupine zamenjali vloge.

Na koncu »tekmovanja« so učenci sešteli točke vseh
tekmovalnih plodov. Pod rezultate so narisali in naslikali
zlate, srebrne in bronaste medalje ali pokale. Sledilo je
skupno izbiranje končnega »zmagovalca«. Skupine so
poročale o svojih rezultatih, zbrali smo jih v skupni tabeli.
Vse skupine so imele isto zmagovalno zaporedje: najdlje
časa seje v zraku obdržal plod gabra, najmanj časa pa plod
jesena.

Za razmislek sva učencem zastavili vprašanje: »Kaj pa,
če bi za »zmagovalca« proglasili tisti plod, ki najhitreje pride
do cilja, do tal?« Učenci so pravilno odgovorili, da bi v tem
primeru prvo mesto dosegel tekmovalec z najmanjšim
številom točk - plod jesena.

V nadaljevanju smo »tekmovanje« izvedli tudi s soplodji
lipe. Pri lipi so kroglasti plodovi združeni v soplodje.

Funkcijo letalne naprave opravlja ovršni list. Soplodja imajo
različno število plodov (od enega do pet), glede na to
koliko cvetov v socvetju je bilo oplojenih.

Učenci so iz svoje zbirke izbrali približno enako velika
soplodja lipe s po enim, dvema in tremi plodovi. Meritve
so izpeljali enako kot pri »tekmovanju jesenskih helikopter¬
jev«, nato so zapisali rezultate.

Spet so vse skupine dobile isti rezultat: najdlje se v zraku
obdrži soplodje z enim plodom, soplodje s tremi plodovi
pa najhitreje pade na tla.

Nato sva učence spodbudili k razmišljanju o sorazmerjih.
Tvorili so stavke »čim ... tem ...«: čim več kot je plodov v
soplodju, tem hitreje soplodje pade na tla; čim manj kot je
plodov v soplodju, tem več časa se soplodje obdrži v zraku;
čim večje plodov v soplodju, tem manj časa se to obdrži
v zraku; čim manj kot je plodov v soplodju, tem manjša je
hitrost padanja.

Učenci so iskali razlago za utemeljitev rezultatov svojih
meritev. Večina jih je navedla, da soplodje s tremi plodovi
pade na tla hitreje zato, ker je težje. Razlago odgovora
na vprašanje: »Ali težji predmeti padajo hitreje?« (Krnel,
2005) sva prihranili za kasnejša leta, ko bodo učenci imeli
več predznanja o hitrosti, pospešku, padanju, zračnem
uporu in silah. Za zdaj sva njihovo interpretacijo rezulta¬
tov dopolnili s stavkom, da letalna naprava (ovršni list
soplodja) upočasnjuje padanje. Uspešneje ga upočasni pri
lažjem soplodju.

Dejavnost se vključuje v učni načrt NIT za 4. razred osnovne
šole, ki izpostavlja razvijanje naravoslovnih in tehničnih
postopkov (opazovanje, merjenje, razvrščanje, eksperimen¬
tiranje, raziskovanje in obdelavo podatkov).

22

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14  / št. 1 / jesen 2009

PRISPEVKI UČITELJEV

Opazovanje kalitve semen drevesa ter njihovega
razvoja in rasti

Že pri nabiranju plodov in semen smo z učenci spregovorili
o tem, da iz semena lahko zraste nova rastlina. To smo tudi
praktično preizkusili. Spremljali smo razvoj javorjevega
semena.

V semenu je skrit zarodek rastline, ki v svojem razvoju
miruje - je živ, a ne raste. Temu pojavu rečemo dormanca
semen. V ugodnih razmerah se dormanca prekine in seme
začne kaliti. Mnoga semena lesnih rastlin zmernega
podnebnega pasu se začnejo razvijati šele po tem, ko so
vsaj nekaj tednov izpostavljena vlagi in mrazu. Ta proces,
imenovan stratifikacija, je prilagoditev, ki preprečuje,
da bi seme vzkalilo prezgodaj, v neustreznem letnem času
(Dermastia, 2007; Uno s sod., 2001).

Plodove javorja smo po navodilih (Martin, 2007) pripravili za
kalitev. Namočili smo jih čez noč, nato pa položili med več
plasti vlažnih papirnatih brisač, zaprli v plastično vrečko ter
dali v hladilnik, kjer smo jih pustili en mesec. Nato smo jih
posadili v zemljo, jih postavili na okensko polico in jih redno
zalivali. Kar ves mesec je bilo treba počakati, da so se
pokazali prvi znaki kalitve. Najprej je ovojnica plodu po sredi¬
ni počila, iz nje pa je pokukala zasnova stebla in korenin.
Ovojnica z letalno napravo je sprva kot kapica pokrivala
razvijajoče se seme, nato pa je odpadla (slika a). Opazili smo
dva klična lista, ki sta bila v začetku zgubana in tesno zložena
v ovojnici, kmalu pa sta se raztegnila in na široko odprla
(sliki b in c). Vmes med njima smo opazili rastni poganjek,
kaj kmalu za tem pa že prva dva zelena lista (slika č),
ki sta se hitro povečevala in dobivala značilno obliko (slika d).
Značilne faze smo fotografirali, fotografije pa sproti dodajali
v tabelo za beleženje sprememb v razvoju rastline.
Dolgotrajnost postopka je zahtevala veliko mero vztrajnosti
in potrpežljivosti, vzkalila pa je le približno desetina
posajenih semen. Res je, kot pravijo, da je vzgoja dreves
iz semen bolj umetnost kot znanost.

Opisana dejavnost se v učnem načrtu NIT za 4. razred
vključuje v vsebinski sklop: »Rast in razvoj«.

Kalitev javorjevega semena. Ovojnica plodu z letalno napravo
odpade, klična lista se razpreta, razvijeta se prva prava zelena
lista.

izdelava naravnega barvila iz plodov kaline

Ko so učenci razvrščali plodove, so med drugim tudi
preizkušali, ali imajo mesnato osemenje, ki obdaja semena
v trdi ovojnici. To so naredili tako, da so plod s prsti zdrobili.
Opazili so, da nekateri plodovi (plodovi kaline, brogovite,
robide in črnega trna) na njihovih prstih puščajo močno
barvo. Spomnili so se tudi na borovnice in črni bezeg ter
zaključili, da mnogi plodovi vsebujejo barvila.

Najbolj so prste obarvali plodovi kaline. Ni naključje,
da so nekoč to rastlino imenovali »tintovna«. Iz njenih
plodov so namreč izdelovali črnilo ali »tinto«, kakor se reče
po domače. Danes kalino poznamo predvsem kot rastlino
živih meja, imenovano tudi »liguster«. Negovana, redno
obrezana živa meja ne obrodi plodov. Te lahko naberemo
v zapuščenih živih mejah ali grmih ob gozdnem robu.

Na našem sprehodu smo jih nabrali kar precej, z namenom,
da iz njih izdelamo naravno barvilo.

Učenci so delali v skupinah. Z vejic so natrgali plodove
kaline. Dali sojih v terilnico ter jih prelili z vročo vodo, in
sicer le toliko, da so bili vsi plodovi prekriti. V terilnici so jih
strli. Nastalo zmes so prefiltrirali skozi cedilo. Na njem so
ostale lupine ter trda drobna semena, skozenj pa je odtekla
vijoličasta tekočina. Dobro je bilo, da so mize predhodno
zaščitili, saj je barvilo močno obarvalo vse, s čimer je prišlo
v stik. Postopek so večkrat ponovili, tako da je vsaka
skupina izdelala približno deciliter barvila.

Po podatkih v literaturi (Danks in Schofield, 2007) so za
izdelavo barvil primerni tudi plodovi šipka. Izdelali smo ga,
a je bilo preveč šibko, da bi pustilo sled na papirju. Poskusili
smo tudi s plodovi brogovite, iz katerih smo dobili nežno
rdeče barvilo.

Izdelovanje naravnega barvila iz plodov kaline. Učenci so plodove
prelili z vročo vodo, jih strli in precedili.

Pri tej dejavnosti so učenci spoznali postopke homogeniza-
cije, ekstrakcije in filtracije. Dejavnost se v učnem načrtu
NIT za 4. razred vključuje v vsebinski sklop: »Snovi«, kot vse¬
bina »Mešanje in ločevanje snovi«.

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

23

PRISPEVKI UČITELJEV

Medpredmetne povezave

Povezava teme z likovno vzgojo

Učenci so z barvilom, ki so ga iz plodov kaline pridobili
sami, izdelali sliko grma kaline. Uporabili so tehniko tiskanja
in slikanja. Na lesni papir so najprej z ozkimi koščki radirke,
ki sojih pomočili v rjavo tempero, odtiskovali veje grma.
Njegove plodove so natiskali z radirko okrogle oblike na
koncu svinčnika, ki sojo pomočili v vijoličasto barvilo iz
plodov kaline. Iz kosa trde lepenke, ki je bil na vsaki strani
približno tri centimetre večji od slike, so izdelali podlago za
sliko. Na njene robove so z debelim čopičem nanesli barvilo
iz plodov - tako je nastal okvir. Sliko grma so nato nalepili
na podlago.

Likovni izdelek, ki ponazarja grm kaline. Pri slikanju in tiskanju je
učenka uporabila naravno barvilo, izdelano iz plodov te rastline.

Z naravnim barvilom kaline dobimo zanimive učinke. Če ga
nanašamo s čopičem, ostajajo na listu različno temne sledi,
ki dajejo vtis plastičnosti. Pri tehniki tiskanja nanašamo čim
več barvila: ko se odtis posuši, je njegov rob temnejši, sredi¬
na pa svetlejša. Nerazredčeno barvilo je temno vijoličaste
barve. Če ga močno razredčimo, postane svetlo modro in
pušča na papirju svetlečo sled.

Pri tej dejavnosti so učenci spoznali uporabnost naravnega
barvila, ki so ga iz rastlinskih plodov izdelali sami. Pogovori¬
li smo se o tem, da so naši predniki uporabljali naravna
barvila že v prazgodovini.

Dejavnost se v učni načrt likovne vzgoje za 4. razred
vključuje kot likovni problem »Nemešane barve in barvna
ploskev« ter »Slikarski material«.

Povezava teme s slovenščino

Plodovi repinca, ki se razširjajo tako, da se primejo na dlako
ali perje živali, pa tudi na našo obleko ali lase, so učencem
prinesli nemalo zabave, pa tudi nevšečnosti. Dobro so si
vtisnili v spomin, kaj lahko ob plodovih te rastline doživijo,
le stežka pa so si zapomnili njeno ime.

Zato sva v knjigi Zelišča male čarovnice (Kovač, 1995) izbrali
zgodbo z naslovom Repinec. Pripoveduje o mišku Loleku,
ki je s plodovi repinca obmetaval veleumne polhe na
njihovem sestanku, ti pa ničesar niso opazili. Na koncu
so bili njihovi kožuščki že polni plodov in sprijete dlake.
Besedilo je šaljivo, izpovedna pa je tudi ilustracija.

Učenci so zgodbo prebrali na glas. Sledil je pogovor o njej.
Ime rastline repinec jim ni bilo več tuje.

Dejavnost sledi cilju razvijanja branja, razumevanja in
vrednotenja umetnostnega besedila ter se tako vključuje
v učni načrt slovenščine za 4. razred.

Zaključek

Tematiko plodov in semen smo v naših dejavnostih
navezali na spoznavanje mnogih vsebin ter spoznavnih
postopkov, ki naj bi jih učenci usvojili v četrtem razredu.
Učenci so širili svoje znanje na več različnih načinov. Učili
so se z uporabo in razvijanjem multiple inteligence:
logično-matematične, prostorske, jezikovne, telesno-gibal-
ne ter medosebne inteligence (Gardner, 1995).

Že ob nabiranju plodov je bilo med učenci večkrat zaznati
pravo navdušenje. Cilj - doživeti pozitivne izkušnje
v naravi - je bil dosežen. Doživetja v naravi in eksperimenti¬
ranje z materiali, nabranimi v naravi, so bila dobra motivaci¬
ja za nadaljnje dejavnosti. Spodbujala so zavzetost in
sodelovanje učencev, zaradi česar je bilo njihovo učenje
uspešno in so pridobili veliko uporabnega znanja. Plodovi
in semena jih bodo najverjetneje navduševali še naprej,
saj ta tematika ni rezervirana samo za 4. razred, ampak je
primerna za različne starostne skupine, že od vrtca naprej
(Kos in Schmidt, 2008).

Literatura:

Danks, F., Schofield, J.: Igrišča narave: igre, ročne spretnosti in dejavnosti,

ki bodo otroke zvabile ven, Radovljica, Didakta, str. 94-95, 2007.
Dermastia, M.: Pogled v rastline, Ljubljana, Nacionalni inštitut za biologijo,
str. 201-205, 2007.

Ferbar, J.: Kakšen, kateri - Razvrščanje in urejanje, Pedagoška obzorja,
3/7, str. 19-32, 1988.

Ferbar, J., Vodopivec, l„ Cvetrežnik, D., Glažar, S. A„ Novak, M. in
Velikonja, A.: Učni načrt: program osnovnošolskega izobraževanja -
Naravoslovje in tehnika, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo, 60 str., 2005.
Gardner, H.: Razsežnosti uma: teorija o več inteligencah, Ljubljana,
Tangram, 468 str., 1995.

Kolman, A., Mati Djuraki, D„ Furlan, l„ Žibert, J., Klanjšek Gunde, M.,

Jaklin, M. in Jerman, R.: Naravoslovje in tehnika 4, učbenik, Ljubljana,
Rokus, 155 str., 2002.

Kos, M. in Schmidt, G.: Naravoslovje in ustvarjalni gib si podajata roko
v vrtcu, Educa, 17,1/2, str. 5-15, 2008.

Kovač, P.: Zelišča male čarovnice, Ljubljana, DZS, str. 56-57,1995.

Krnel, D.: Težji predmeti padajo hitreje, Naravoslovna solnica, 10/1,
str. 30-31,2005.

Krnel, D., Bajd, B„ Oblak, S., Glažar, S. A. in Hostnik, L: Od mravlje
do sonca 1: Naravoslovje in tehnika za 4. razred devetletne osnovne
šole, Ljubljana, Modrijan, 72 str., 2006.

Martin, B. M.: How to Cold Stratify Chill seeds, 2007: http://flowergardens.

suitel 01 .com/article.cfm/how_to_cold„stratify_chill_seeds
Uno, G., Storey, R. in Moore, R.: Principles of Botany, New York, McGravv
Hill, str. 35-36, 2001.

24

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14  / št. 1 / jesen 2009

PRISPEVKI UČITELJEV

ŽABE V MLAKI - tehniški
dan v 2. razredu

Anamarija Cvek, OŠ Križe, Tržič

Obravnavo živali in rastlin v vodi in ob njej sem izpeljala z računalniško
predstavitvijo ter jo nadgradila na tehniškem dnevu.

Mnogi smo kot otroci pogosto zahajali
k bližnji mlaki. Tam smo preživljali
čudovite trenutke. Spomladi smo
nabirali zvončke, poleti pa smo lovili
paglavce in jih opazovali. Časi pa
se spreminjajo. Naši otroci poznajo
drugačne igre, kot smo jih mi. Veliko
časa preživijo pred računalnikom.
Seveda se tudi ob računalniku lahko
kaj naučijo, a to ni tisto učenje,
ki ga izkusiš v stiku z resnično naravo.
Pri obravnavi snovi o vodi sem želela
otroke odpeljati k »moji« mlaki, a žal
so na prostoru, kjer smo se včasih igrali,
stale lepe nove hiše. Zamislila sem se,
koliko življenja so uničili, in se hkrati
vprašala, ali je prostor primeren za
gradnjo, saj smo se kot otroci pogosto
smejali komu, ki mu je škorenj ostal v
blatu, ko se je trudil iz blata izvleči nogo.
Tako sem se pri obravnavi snovi o vodi,
živalih in rastlinah v vodi in ob njej tudi
jaz zatekla k računalniški tehnologiji.
Pripravila sem power point predstavi¬
tev o živalih in rastlinah v mlaki in ob
njej. Učenci so z zanimanjem opazovali
živali in rastline na fotografijah ter
poslušali, kaj jim ob njih pripovedujem.
Ker so pri obravnavi snovi pokazali
tako veliko zanimanja, sem sklenila,
da snov nadgradimo še s pripravo
tehniškega dne. Odločila sem se,
da bomo izdelali lokvanje in žabe
iz papirja in tako naredili del mlake.

Tehniški dan

Potrebščine:

- zelen in moder šeleshamer (lokva-
njevi listi, voda)

- bel pisarniški papir (lokvanjevi cve¬
tovi)

- rumen kolaž papir (lokvanjevi cvetovi)

- zelen papir, obarvan na obeh stra¬
neh (žabice)

Pripomočki za delo:

- škarje

- lepilo

- načrt za izdelavo žabe (origami)

Cilji:

• Učenci ponovijo snov o vodi, živalih
in rastlinah v vodi in ob njej.

• Znajo ustrezno urediti delovni
prostor in se pripraviti na delo.

• Sodelujejo v skupini, si med seboj
pomagajo.

• Razvijajo ročne spretnosti (rezanje,
lepljenje, zgibanje).

• Oblikujejo pozitiven odnos do
narave in okolja.

• Zadovoljijo potrebo po igri.

Medpredmetne povezave:

LVZ - rezanje, lepljenje, zgibanje.

SLO - poslušanje, razumevanje
besedila.

SPO- utrditev snovi o vodi, živalih in
rastlinah v in ob njej,

- ozaveščanje učencev o pomenu
ohranjanja čiste narave.

Potek dela

Uvod

Ob pomoči računalnika smo ponovili
snov, ki smo jo obravnavali pri pouku
SPO. Tokrat so posamezni učenci ob
slikah živali in rastlin predstavili, kar so
si zapomnili, ostali pa sojih dopolnili,
če je bilo to potrebno. Povedati moram,
daje želelo sodelovati več učencev, kot
jih sicer sodeluje v razgovorih.

Glavni del

Na tablo sem pritrdila list, na katerem
je pisalo, kaj potrebujejo za delo, in jim
naročila, naj vse pripravijo. Učence sem
opazovala pri delu in bila zadovoljna,
saj so skupine kar tekmovale med
sabo, katera bo svoj delovni prostor
prej uredila.

Ko so se vsi umirili, sem jim predstavila
naše današnje delo. Povedala sem jim,
da bomo iz papirja izdelali lokvanje
in žabice.

Dela smo se lotili postopoma.

1. Narisali smo lokvanjeve liste in jih
izrezali. Pritrdili smo jih na večji mo¬
der šeleshamer.

Najprej smo naredili lokvanjeve liste.

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

25

PRISPEVKI UČITELJEV

2. Vsak učenec je izdelal lokvanjev cvet
in ga pritrdil v bližino svojega lista
ali pa kar nanj.

3. Po načrtu smo izdelali žabico.

Dodali smo cvetove.

Za žabe je bilo potrebno nekoliko več truda.

Pri izdelavi žabice je bilo nekaj težav,
saj vsi učenci niso znali zgibati papirja
po predstavljenem postopku. Tem sem
morala pomagati. K sreči pa so bili
posamezni učenci nekoliko bolj
spretni. S skupnimi močmi nam je
uspelo izdelati žabice. Še več, učenci
niso izdelali le ene, nekateri so izdelali
cele žabje družinice. Bilo je zabavno,
saj so žabice znale tudi skakati. Na
koncu so prav vsi znali izdelovati
žabice. Pritrdili so jih v bližino svojega
lokvanja. Posamezniki so »mami žabi«
dodali tudi mlado žabico.

Takšna je naša mlaka.

Zaključek

Na koncu sem učencem prebrala še
knjigo Flupi in voda. S to zgodbico sem
želela vplivati na odnos učencev do
narave in okolja.

Nekaj razmišljanj učencev po branju
knjige:

• Ali živali, ki so zbolele zaradi
umazanih voda, tudi kdo zdravi?

• Flupi je imel krila, zato bi lahko
odletel iz umazane vode. Kako pa bi
pobegnile druge ribe?

• Rastline ne morejo pobegniti, potem
se pa kar posušijo.

Sklepna misel

Tehniški dan nam je lepo uspel. V
veliko veselje mi je bilo gledati učence,
kako pri delu uživajo. Po branju knjige
in izjavah učencev sem se zamislila.

Bilo bi čudovito, da bi iz naših otrok
zrasli odrasli, ki jim ne bo vseeno za
našo naravo in okolje. Mogoče bo med
njimi kdo, ki mu bo mar tudi za mlako
in je ne bo dovolil zasuti in pozidati.

Literatura:

Vandaele, W.: Flupi in voda, Ministrstvo za okolje
in prostor, Ljubljana, 2003.

SUE COWLEY

KAKO MULARIJO PRIPRAVITI DO RAZMIŠLJANJA

Knjiga Kako mularijo pripraviti
do razmišljanja  ponuja opise metod,
zamisli za dejavnosti, pristopov in vaj,
ki se jih lahko uporabi pri pouku
in ki otroke pripeljejo do učinkovitega
razmišljanja. _

Kako spodbujati
ustvarjalnost?

SUE COWLEy

^<0  MIMR/Oo

Kako si pridobiti
pozornost učencev?

• •

Kako zmogljivi

so v resnici možgani?


MODRA ŠTEVILKA

206 strani, 14 x 20 cm, broširano, 20,50 €

(C* 9§P 64 ) www.modrijan.si Modrijan

KAKO RAZISKUJEMO

V sodobni šoli želimo, da bi bili učenci pri pouku motivirani in dejavni. Eden od načinov, da to dosežemo,
je raziskovanje. Tokrat bomo raziskovali iztekanje vode in trdnost mostu.

Iztekanje vode

Je kaj trden most?

1. Kaj že vemo?

Če skozi majhno luknjico v otroškem
bazenu izteka voda, to opazimo šele
po daljšem času, saj se višina gladine
vode počasi spreminja. V manjši
posodi iztekanje hitreje opazimo.

2. Naše raziskovalno
vprašanje

Kako se čas iztekanja vode spreminja
v odvisnosti od višine gladine?

3.  Naredimo načrt
raziskave

V dno odrezane plastenke bomo
naredili luknjico. Merili bomo čas,
v katerem se višina gladine vode
spremeni za 1 cm.

Potrebovali bomo

Odrezano plastenko z ravnim dnom in

stenami brez reber (za 1 liter ali več), plastičen lonček, neuporabno
zgoščenko, paličico za ražnjiče, štoparico, ravnilo z merilom, cev (tulec).


1. Kaj že vemo?

Mostovi se med seboj zelo razlikujejo. Po nekaterih lahko
vozijo težka vozila, drugi so narejeni le za pešce in kolesar¬
je. Pravimo, da imajo različno nosilnost.

2. Naše raziskovalno vprašanje

Kako je nosilnost papirnatega mostu odvisna od debeline
njegovega roba?

3. Naredimo načrt raziskave

Iz papirja bomo izdelali mostove z različno debelimi robovi.
Na most bomo nalagali uteži in ugotavljali, pod kolikšnim
bremenom se most podre.

Potrebovali bomo

Dve kladi, papir, ravnilo z merilom, uteži.

4. Delamo poskuse, opazujemo, merimo

V dno odrezane plastenke naredimo luknjico (premer
približno 2 mm). Na steno plastenke narišemo centimetrsko
skalo, kot je prikazano na fotografiji. Najvišja oznaka naj bo
pri 10 cm. Pripravimo si preglednico za vpisovanje meritev.
Na prazen lonček postavimo zgoščenko, nanjo pa plasten¬
ko z luknjico. S palčko za ražnjiče zamašimo luknjico v dnu
plastenke in vanjo nalijemo vodo do najvišje oznake. Ko
izpulimo paličico, začnemo meriti čas. Štoparico ustavimo,
ko se vodna gladina zniža do naslednje oznake (9 cm).
Zamašimo luknjico in v preglednico zapišemo izmerjeni
čas. Po istem postopku izmerimo čas, ki je potreben, da se
vodna gladina zniža z 9 cm na 8 cm, z 8 cm na 7 cm in tako
naprej, dokler vsa voda ne izteče iz plastenke.

Narišemo stolpčni graf, ki prikazuje, kako se čas iztekanja
spreminja v odvisnosti od višine gladine vode.

Na kaj moramo paziti?

Naslednja meritev se vedno začne pri eni oznaki nižje. Če luknjico
zamašimo prepozno, vodo dolijemo do ustrezne oznake. Če je luknjica
premajhna, lahko voda preneha iztekati. Pazimo, da s palčko ne
deformiramo dna plastenke (ga izbočimo).

5. Kaj smo ugotovili?

Čim nižja je vodna gladina, terfi dalj časa traja, da se spusti
za 1 cm.

Premislimo še o...

Kako se spremenijo rezultati meritev, če je odprtina večja?

Kako se spremenijo rezultati, če namesto plastenke uporabimo lonček
v obliki stožca (kakršen je spodnji lonček na sliki)?

Kako se spremenijo rezultati meritev, če postavimo plastenko višje
(med plastenko in zgoščenko postavimo cev)?

4. Delamo poskuse, opazujemo, merimo

Iz papirja izrežemo 12 cm širok trak. Na obeh straneh
zavihamo 1 cm širok rob. Papir položimo na kladi, kot kaže
prva slika. Na sredino položimo škatlico. Vanjo nalagamo
uteži. Ko se most podre, zapišemo, koliko skupaj tehtajo
uteži. Potem izrežemo 14 cm širok trak in papir ob robu
dvakrat zavihamo po 1 cm (dobimo dvojni rob). Na sredino
zopet položimo škatlico in vanjo polagamo uteži, dokler se
most ne podre. Poskus ponovimo s 16 cm (18 cm) širokim
trakom in trojnim (štiriplastnim) robom. Rezultate meritev
zapisujemo v preglednico.

Narišemo (stolpčni) graf, ki prikazuje, kako se nosilnost
mostu spreminja v odvisnosti od debeline ograje.

Na kaj moramo paziti?

Trakovi morajo biti iz enakega materiala in enako dolgi. Širina mostu in
višina roba sta ves čas enaki. Škatlico z utežmi polagamo vedno na isto
mesto. Razmika med kladama in s tem dolžine mostu ne spreminjamo.

5. Kaj smo ugotovili?

Čim debelejši je rob, tem večje breme zdrži most.

Premislimo še o...

Kako se spremenijo rezultati meritev, če je širina mostu večja?

Kako se spremenijo rezultati, če je rob višji?

Kako se spreminjajo rezultati, če je rob narezan (izrežemo različno
število enakih pravokotnikov na enakih razdaljah)?

Kako se spremenijo rezultati, če kladi bolj razmaknemo (ali pa sta bliže
skupaj)?

Kako na spreminjanje rezultatov vpliva tanjši (debelejši) papir?

Nada Razpet, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Foto: Goran Iskrič

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

27

Fotografija: Davorin Tome

RAZLAGA K STENSKI SLIKI

Gozd

v Sloveniji 1

dr. Darja Skribe - Dimeč,

Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Statistični podatki Evropske unije kažejo, da gozd pokriva
42 % površine, ki pripada članicam Evropske unije. Sloveni¬
ja je po oceni strokovnjakov s 65 % gozdnih površin tretja
najbolj gozdnata država v Evropski uniji. Pred njo sta le
Finska s 77 % in Švedska s 75 % gozda. Najmanj gozdnih
površin imata Malta (1 %) in Irska (10 %).

Na podatek, ki Slovenijo uvršča na tretje mesto, bi morali
biti ponosni in ta ponos prenesti tudi na slovenske učence.
Prav s tem namenom smo v tej in naslednji številki revije
Naravoslovna solnica pripravili stenski sliki z naslovom
Gozd v Sloveniji 1 in 2.

Ob pomoči prve stenske slike bodo učenci izvedeli,
da je Slovenija tretja najbolj gozdnata država v Evropi,
spoznali devet gozdnih drevesnih vrst (bukev, pravi kostanj,
macesen, lipa, jelka, tisa, smreka, hrast, oreh), kako gozd
doživlja osnovnošolska učenka, katera so štiri najpogostejša
drevesa v Sloveniji in da v gozdu živijo tudi živali.

Na drugi stenski sliki bo predstavljenih enajst drevesnih
vrst (mali jesen, črni bor, rdeči bor, cipresa, gaber, javor,
platana, brest, breza, vrba, topol), naj slovenska drevesa
in razširjenost gozdov v Sloveniji.

Kaj je gozd?

Na to preprosto vprašanje ni preprostega odgovora.

Na svetovnem spletu najdemo več kot 100 definicij, vendar

so vse prezapletene za učence 1. ali 2. triletja. Zanje bi bila
najbolj enostavna razlaga iz Slovarja slovenskega knjižnega
jezika, ki pravi: »Gozd je z drevesi sklenjeno poraščen svet.«
Ker pa nismo želeli, da bi bile na stenski sliki napisane
definicije, smo nanjo raje dali pesem osnovnošolke, v kateri
razmišlja, kaj je gozd.

Gozd je drevje, hlad, tišina ...
gozd je jurček, jagoda, malina ...
gozd je gnezdo, brlog, duplina ...
gozd je zajček, srnica, milina ...
gozd je mrak, skrivnost, globina ...

(učenka osnovne šole)

Upamo, da bo ta pesem spodbudila učence k razmišljanju
o pomenu gozda.

Ker v gozdu niso le drevesa, smo na to želeli nekoliko
humorno opozoriti z razglednico, na kateri so živali.

Kaj je drevo?

V nadaljevanju vam predstavljamo nekaj najosnovnejših
dejstev o drevesih. Besedilo je napisano tako, da je
razumljivo učencem. Dovoljeno ie tudi fotokopiranje tega
dela besedila za pedagoške namene.  Predstavljena dejstva
so morda na prvi pogled celo preveč enostavna, vendar
menimo, da je smiselno, da so za učence združena v
celoto. Predvsem pa želimo opozoriti na podatek, kako
drevesa dobijo hrano, saj vemo, da ima večina učencev
napačno predstavo o tem. Mislijo, da dobijo hrano iz
zemlje s pomočjo korenin. V resnici si drevesa hrano
izdelujejo sama, v listih. To je tudi standard znanja, ki naj
bi ga po učnem načrtu za naravoslovje in tehniko dosegli
učenci v petem razredu: »Učenec zna povedati, da si
rastlina dela hrano iz ene sestavine zraka (ogljikovega dioksi¬
da in vode).«

28

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14 / št. 1 / jesen 2009

RAZLAGA K STENSKI SLIKI

Kaj je drevo?

Drevo je rastlina, višja od 4 metrov, ki ima navadno eno olesenelo steblo, imenovano deblo, in
olesenele korenine. Drevesa so najvišje rastline na Zemlji in doživijo visoko starost. Rekordno vi¬
šino je imel evkalipt, ki je rasel v Avstraliji. Visok je bil več kot 150 metrov. Do višine sto metrov
lahko zrastejo tudi sekvoje - iglavci, ki so sorodniki cipres in so izvorno doma na zahodu Zdru¬
ženih držav Amerike. Najstarejša še živeča drevesa so vrsta borov, ki rastejo na jugozahodu ZDA.
Nekateri med njimi so stari več tisoč let.

Kje rastejo drevesa?

Drevesa najdemo vsepovsod. Največ jih je v gozdovih, rastejo pa tudi v mestih, predvsem v par¬
kih ali v drevoredih. Mnoge šole imajo drevesa posajena na šolskem igrišču.

Deli drevesa

Vsako drevo ima svojo posebno obliko. Nekatera drevesa je mogoče po obliki tudi prepoznati.
Vsa drevesa imajo tri glavne dele: korenine, deblo in krošnjo.

Korenine

Korenine so velike in razvejane. Nekatera drevesa imajo eno močno korenino in mnogo majhnih,
stranskih korenin. Nekatera drevesa imajo več velikih in manjših korenin. Drevo je s koreninami
usidrano v zemljo, kar preprečuje, da bi ga podrl veter. Včasih pa se kljub temu zgodi, da premo¬
čan veter drevo podre. Korenine črpajo iz zemlje vodo, v kateri so mineralne snovi. V enem
samem vročem dnevu lahko veliko hrastovo drevo iz zemlje posrka celo več kot 200 litrov vode.

Deblo

Večino debla sestavlja les. Zunanji del debla je lubje. Ta varuje del debla, kjer se drevo debeli.
Drevo je pogosto mogoče prepoznati po lubju. Po deblu se navzgor iz korenin do listov pretaka
voda z mineralnimi snovmi, navzdol pa hrana, ki nastaja v listih. Če deblo prerežemo, lahko vidi¬
mo obroče. Pri naših drevesih se število teh obročev vsako leto poveča za eno, zato jim rečemo
letnice. S štetjem letnic ugotovimo, koliko je staro drevo.

Krošnja

Del krošnje so veje, listi, storži in zreli storži pri iglavcih ter cvetovi in plodovi pri listavcih. Dreves¬
ne krošnje so različnih oblik. Po njih lahko prepoznamo nekatera drevesa.

Veje rastejo iz debla in oblikujejo krošnjo. Tudi veje olesenijo. Na vejah so brsti, iz katerih se raz¬
vijejo nove veje, listi ter cvetovi ali storži.

Vsaka vrsta drevesa ima različno oblikovane liste. Večino dreves najlažje prepoznamo prav po nji¬
hovi obliki. Večina listov je zaradi zelenega barvila klorofila zelenih. V listih nastaja hrana v zaplete¬
nem procesu, ki ga imenujemo fotosinteza. Za nastanek hrane so potrebni sončna svetloba, voda
z mineralnimi snovmi, ki pride iz zemlje, in plin, imenovan ogljikov dioksid, ki ga listi sprejmejo iz
zraka. Sončno svetlobo sprejme klorofil. Pri fotosintezi nastaja tudi kisik, ki se sprošča v zrak.
Mnoga drevesa v jeseni izgubijo liste. Imenujemo jih listopadna drevesa. Spomladi jim zrastejo
novi listi. Nekatera drevesa imajo liste tudi pozimi. Imenujemo jih vednozelena drevesa. Njihovi
listi so običajno majhni in vsebujejo veliko zaščitnih snovi, da lahko kljubujejo ostrim zimskim raz¬
meram. Velikokrat so spremenjeni v iglice. Tudi ti listi sčasoma odpadejo.

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

29

RAZLAGA K STENSKI SLIKI

Tako kot vsa živa bitja se tudi drevesa razmnožujejo in imajo potomce. Drevesa so semenke, kar
pomeni, da se razmnožujejo s semeni. Iz semen lahko v ugodnih razmerah zrastejo nova dreve¬
sa. Veliko hrastovo drevo naredi na tisoče semen, vendar jih bo le nekaj preživelo in zraslo v novo
drevo. Pri iglavcih so semena na semenskih luskah zrelih storžev, zato jih imenujemo golosemen-
ke. Pri listavcih so semena zaščitena v plodovih, zato jih imenujemo kritosemenke.

Iglavci imajo ženske in moške storže, listavci pa ženske in moške cvetove.

Pri iglavcih so ženski in moški storži lahko na istem drevesu, lahko pa je moško drevo, ki ima
samo moške storže, in žensko drevo, ki ima samo ženske storže. Ženski storži se razvijejo v zrele
storže, ki se med seboj po obliki razlikujejo.

Pri listavcih so moški in ženski deli cveta velikokrat skupaj v enem cvetu. Taki cvetovi so dvo¬
spolni. Nekatera drevesa imajo moške in ženske cvetove ločene. Taki cvetovi so enospolni. Vča¬
sih so moški in ženski cvetovi na istem drevesu, na primer pri pravem kostanju, včasih pa so
ženski cvetovi na enem drevesu, moški pa na drugem, na primer pri topolu. Divji kostanj ima
lepe, barvite in hitro opazne cvetove. Barva cvetov privlači žuželke. Druga drevesa, na primer
hrast, pa imajo majhne, manj opazne cvetove, zato jih ponavadi kar spregledamo. Večino dre¬
ves z manj opaznimi cvetovi oprašuje veter. Cvetovi se razvijejo v plodove, ki se med seboj po
obliki razlikujejo.

Najpogostejša slovenska drevesa

V Sloveniji raste 71 avtohtonih drevesnih vrst. Od tega je
10 iglavcev in 61 listavcev. Najpogostejše drevo je smreka.
Njen delež je približno ena tretjina (32 %) vseh dreves. Malo
manj pogosta je bukev (31 %). Po pogostosti si nato sledijo:
jelka (8 %), hrasti (7 %), bori (6 %) ... V Sloveniji sta
zavarovani dve drevesni vrsti: tisa in bodika.

Slovenski drevesni rekordi

Najvišje drevo: smreka, ki raste na Pohorju. Visoka je
62 metrov. To je toliko, kot če bi postavili približno
38 odraslih ljudi drugega nad drugega.

Najdebelejše drevo: lipa, ki raste na Koroškem. Obseg
debla je malo več kot 10 metrov. Da bi tako drevo lahko
objeli, bi potrebovali 6 odraslih oseb.

Najstarejše drevo: macesen, ki raste na Gorenjskem. Star
naj bi bil okoli 800 let. To je kar 32 človeških generacij.

Gozdne drevesne vrste v Sloveniji

Ker ni gozda brez dreves, smo se odločili, da podrobneje
predstavimo nekaj drevesnih vrst, ki rastejo v Sloveniji.
Zavedati se moramo, da naravoslovna pismenost ne
pomeni, da bi morali učenci poznati imena dreves in se na
pamet naučiti vsa dejstva o njih. Tako znanje je specifično
znanje, ki ga moramo pri sodobnem pouku naravoslovja
vsekakor nadgraditi. Po izhodiščih za merjenje naravoslov¬

nega znanja v mednarodni primerjalni študiji PIŠA 2006
(Repež, Bačnik in Štraus, 2007) moramo učencem omogoči¬
ti razumevanje širših pojmov, kot so poraba energije,
raznolikost vrst in človeško zdravje. Te teme so po mnenju
strokovnjakov, ki so pripravljali teoretičen okvir za merjenje
naravoslovnega znanja oziroma naravoslovne pismenosti,
najpomembnejše za današnjo družbo.

Kljub vsemu pa najbrž ni nič narobe, če učenec ve, kako
se imenujejo nekatera drevesa, ki rastejo pri šoli, v bližnjem
parku ali v gozdu. Pri poimenovanju dreves smo uporabili
imena, ki so učencem znana. Tako govorimo o smreki
in ne o navadni smreki ter o hrastu in ne o dobu ali gradnu
(in razlikami med njima). Le pri nekaterih vrstah smo
uporabili dvojno poimenovanje (mali jesen, pravi kostanj,
črni in rdeči bor).

Vsako drevo je predstavljeno na svoji razglednici, na kateri
so narisani naslednji elementi: 1. videz celotnega drevesa,

2. list, 3. cvet ali socvetje (moško ali žensko) pri listavcih
in storž (moški ali ženski) pri iglavcih in 4. plod pri listavcih
in zreli ženski storž pri iglavcih. Pri iglavcih pa je narisan
še dodaten element, namestitev iglic na veji, saj lahko tako
hitro prepoznamo razliko na primer med smreko in jelko.
Opozorilo: Ilustracije na razglednicah niso narisane v pravem
razmerju.

Z ilustracijami smo želeli učence opozoriti tudi na to, da
drevesa cvetijo. Mnoga drevesa so namreč vetrocvetke in
so cvetovi zato manj opazni. Zaradi prevelike zapletenosti
smo se izognili botanično izčrpnemu prikazu cvetov in
storžev, zato je na posamezni razglednici samo moški ali
ženski cvet, storži ali socvetje.

30

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14 / št. i / jesen 2009

RAZLAGA K STENSKI SLIKI

Delo s stensko sliko

Primerno je, da stenska slika visi v višini oči učencev in na
mestu, kjer bodo učenci lahko stopili do nje, saj so na njej
narisane podrobnosti.

Eden od načinov uporabe stenskih slik je, da ju za teden ali
dva obesimo na steno učilnice. Zraven slik razstavimo nekaj
konkretnih primerov listov, vejic, plodov, storžev, lubja,
koščkov lesa, predmetov iz lesa (na primer lesene igrače,
glasbila) in izdelkov, kijih pridobivamo iz predstavljenih
dreves (na primer smrekovo olje, sirup in bombone iz
smrekovih vršičkov, kostanjev med, lipov čaj in šampon,

orehove piškote itd.). Ena od možnosti je, da se o tem z
učenci ne pogovarjamo, ampak organiziramo učenje na
posreden način, tako da se učenci s to temo sami seznanja¬
jo pred poukom, med odmori ali po pouku (Skribe - Dimeč,
2005). Pomislek, da vsi učenci ne bodo pokazali zanimanja,
je seveda na mestu, a ne pozabimo, da tudi pri organizira¬
nem pouku nimamo zagotovila, da res sodelujejo vsi učenci.
Včasih kakšen učenec pri uri tudi manjka in če bi ravno takrat
obravnavali to temo, je tisti učenec ne bi bil deležen. Če pa
drevesa predstavimo na predlagan način, je takšna verjet¬
nost manjša. Seveda pa to ne pomeni, da se z učenci o
gozdu in drevesih ne bi smeli pogovarjati, če nam postavijo
vprašanja, ali nam želijo kaj povedati.

Delo z osebnimi izkaznicami dreves

Za drevesa, predstavljena na stenskih slikah Gozd v
Sloveniji 1 in 2, smo izdelali osebne izkaznice, ki jih lahko
postavimo zraven slik in konkretnih predmetov. Na njih
so zelo na kratko predstavljeni naslednji podatki: splošne
značilnosti, razširjenost, videz, uporabnost in zanimivosti.

Z osebnimi izkaznicami dreves smo želeli doseči, da učenci
ne bi dreves spoznali le z botaničnega vidika, ampak da bi
o njih izvedeli še dodatne zanimivosti. Zavedamo se, da je
samo branje podatkov nezanimivo za učence. Kljub temu
upamo, da bodo tukaj zbrani podatki lahko koristni in bodo
na zanimiv način posredovani učencem.

SMREKA

Splošne značilnosti: Iglavec. Vednozeleno drevo. Vetrocvetka.
Razširjenost: Je najpogostejša drevesna vrsta v Sloveniji.

Videz: Deblo je zelo ravno. Zraste do višine 50 metrov. Lubje je rdečka¬
sto. Iglice so dolge od 10 do 25 milimetrov, bodeče, če se jih dotaknemo,
in temnozelene. Moški storži so rumenorjavi, ženski pa rdeči in rastejo na
istem drevesu. Na razglednici so narisani moški storži. Zreli ženski storži
so dolgi od 10 do 16 centimetrov in visijo z vej navzdol.

Uporabnost: Les je prožen in lahek. Je vsestransko uporaben. Uporablja¬
mo ga pri gradnji hiš (ostrešja), za stavbno pohištvo (vrata, okna), talne in stenske obloge,
pohištvo, glasbila (pokrovi godal in klavirskih dnov), za izdelavo papirja. Iz smrekovih iglic
pridobivajo eterična olja. Iz smreke pridobivajo terpentin, ki ga uporabljamo kot topilo za
smole in maščobe.

Zanimivosti: Živi lahko do 500 let. V 5-7 letih zamenja vse iglice. Najvišje drevo v Sloveniji
je smreka, ki raste na Pohorju in meri 62 metrov. Ta smreka je tudi eno najvišjih dreves v
Evropi. Smreka je najpogostejše drevo, ki ga krasimo za novo leto. Smreke ogroža smrekov
lubadar. Poleg navadne smreke obstaja še več drugih vrst smrek, na primer srebrna smreka,
omorika ...

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

31

RAZLAGA K STENSKI SLIKI

JELKA

Splošne značilnosti: Iglavec. Vednozeleno drevo. Vetrocvetka.
Razširjenost: Zaradi onesnaženja je ena izmed bolj ogroženih drevesnih
vrst v Sloveniji.

Videz: Zraste do 50 metrov. Lubje je sivkasto. Iglice so dolge 15-30 mili¬
metrov, razporejene v dveh vrstah, ploske, zgoraj bleščeče temnozelene,
spodaj z dvema belima črtama. Moški storži so rumeni, ženski zeleni in
rastejo na istem drevesu. Na razglednici so moški storži. Zreli ženski stor¬
ži so pokončni, dolgi do 20 centimetrov in razpadejo na drevesu.

Uporabnost: Je tretja gospodarsko najpomembnejša drevesna vrsta. Uporabljamo jo v grad¬
beništvu, stavbnem in pohištvenem mizarstvu in za izdelavo papirja. Eterična olja uporab¬
ljamo v zdravilstvu in kozmetični industriji.

Zanimivosti: Najvišja slovenska jelka je visoka 50 metrov in raste v Kočevskem rogu. Jelki
pravimo tudi hoja. Hojin med naredijo čebele iz mane ali medene rose. To je sladek dreves¬
ni sok, ki ga izločajo listne uši, ki so na iglicah. Iglice ostanejo na drevesu 8-12 let. Novolet¬
ne jelke so v resnici večinoma smreke. Nekoč so jelke uporabljali za jambore jadrnic. Poleg
navadne jelke poznamo še druge vrste jelk, na primer kavkaško jelko.

MACESEN

Splošne značilnosti: Iglavec. Listopadno drevo. Vetrocvetka.
Razširjenost: Macesen raste predvsem v višjih bolj vlažnih in hladnejših
območjih, do nadmorske višine 2400 metrov. Je edino drevo, ki uspeva tako
visoko v gorah.

Videz: Visok je lahko do 40 metrov. Krošnja je stožčasta. Veje so vodoravne
ali povešene. Lubje je sivorjavo, globoko razbrazdano. Iglice rastejo v šopih,
le na dolgih poganjkih so posamično. Iglice so mehke, svetlozelene barve.
Moški storži so okrogli in rumeni, ženski pa bleščeče rdeči in rastejo na istem drevesu. Na
razglednici so ženski storži. Zreli storži so jajčasti in dolgi do 4 centimetre.

Uporabnost: Lešje zelo uporaben, ker je lahek, obstojen in dekorativen. Uporabljamo ga
za pohištvo, zunanja vrata, sode, korita. Iz njega so nekoč gradili pastirske stane, kozolce,
ga uporabljali za strehe in izdelovali posode. Smola ima zdravilne učinke.

Zanimivosti: Trenutno je macesen najstarejše drevo, ki raste v Sloveniji. Posamezni maces¬
ni rastejo celo na nadmorski višini 2900 metrov. Je edini slovenski iglavec, ki mu v jeseni
odpadejo vse iglice. Iz macesnovega lesa so nekoč gradili ladje, pristanišča in mostove. Po¬
leg evropskega poznamo še druge vrste macesnov, na primer japonski macesen.

32

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14  / št. 1 / jesen 2009

RAZLAGA K STENSKI SLIKI

TISA

Splošne značilnosti: Iglavec. Vednozeleno drevo. Vetrocvetka.
Razširjenost: Raste na različnih predelih v Sloveniji. Dobro prenaša
tudi senčna rastišča.

Videz: Zraste do 20 metrov. Veje so zelo dolge. Lubje je rdečkasto-
rjavo in se lušči v trakovih. Iglice so dolge do 3 centimetre, mehke,
zgoraj temnozelene. Drevo je moško ali žensko. Na moškem drevesu
se razvijejo rumeni kroglasti storži. Ženski storži so majhni in po¬
dobni listnim popkom. V vsakem se razvije le eno seme, ki je obda¬
no z rdečim ovojem. Na razglednici so moški storži.

Uporabnost: Les je trden, prožen in dekorativen. Ker se lepo obdeluje, so ga nekoč uporab¬
ljali za ščite, kopja in loke. Izdelovali so vrhunsko pohištvo, glasbene instrumente in cerkve¬
ne rezbarije. Iz iglic in lubja pridobivajo zdravilo proti nekaterim vrstam raka. Zelo dobro
prenaša obrezovanje, zato jo vrtnarji radi uporabljajo za živo mejo.

Zanimivosti: Vsi deli, razen rdečih omesenelih ovojev okrog semen, so strupeni. Strupeno
je tudi seme! Pri nas je tisa zaradi izsekavanja postala redka, zato je zavarovana. Živi lahko
celo do 2000 let. Iglice ostanejo na drevesu 4 do 5 let. Tis je več vrst.



BUKEV

Splošne značilnosti: Listavec. Listopadno drevo. Vetrocvetka.
Razširjenost: Je najpogostejši slovenski listavec. Raste skoraj pov¬
sod po Sloveniji. Sega do gozdne meje.

Videz: Zraste do 40 metrov visoko. Krošnja je gosto vejnata. Lubje
je sivo in gladko. Listi so enostavni, bleščeči in gladki. Cvetovi so
enospolni in rastejo na istem drevesu. Moška okrogla socvetja so
viseča in dolgopecljata, ženska pa so pokončna in debelopecljata.
Na razglednici so moška socvetja. Plodu pravimo žir. Po dva do trije plodovi so v skupnem
bodičastem ovoju.

Uporabnost: V Sloveniji je med gospodarsko najpomembnejšimi drevesnimi vrstami. Les
je trd, težak, na prostem slabše obstojen. Uporabljamo ga za izdelavo oglja, pohištva, par¬
keta, za kurjavo, papir, igrače. Iz lesa so nekoč pridobivali zdravilna mazila.

Zanimivosti: Surov žir so nekoč uporabljali za prehrano prašičev. Ker je bukov les trd in
težak, to lastnost uporabljamo za prispodobo v človeških odnosih, saj nerodnemu, neote¬
sanemu človeku pravimo, da je »bukov«. Ostanki oglja iz prazgodovinskih jam nam pove¬
do, da je bukev že takrat rasla na ozemlju današnje Slovenije.

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

33

RAZLAGA K STENSKI SLIKI

HRAST

Splošne značilnosti: Listavec. Listopadno drevo. Vetrocvetka.
Razširjenost: Je četrta najpogostejša drevesna vrsta v Sloveniji,
za smreko, bukvijo in jelko.

Videz: Zraste do 40 metrov visoko. Deblo sega visoko v krošnjo.
Lubje je sivkasto in malo razpokano. Listi so značilne, pernato
krpate oblike. Cvetovi so enospolni in rastejo na istem drevesu.
Moška socvetja so viseče mačice, ženski cvetovi so okrogli, skoraj brez peclja. Na razgledni¬
ci so moška socvetja. Plodu pravimo želod.

Uporabnost: Les je gost in trd, prožen in cepljiv, odporen proti vodi. Uporabljamo ga za
notranjo opremo hiš, parket, stopnice, za izdelavo sodov. Nekoč so z želodom hranili praši¬
če. Pražene in zmlete želode so uporabljali kot nadomestek za kavo. Skorjo so uporabljali za
strojenje kož, izcedek iz skorje pa kot zdravilo proti različnim vnetjem.

Zanimivosti: Hrast lahko dočaka tudi do 1000 let. Hrastovi listi so znani iz mitologije, saj so
krasili glave junakov. Grki, Rimljani, Slovani in še nekatera druga ljudstva so imeli hrast za
sveto drevo, saj mu suhi listi pozimi ne odpadejo, ampak ostanejo na drevesu (velja le za
eno vrsto hrasta: za graden ali zimski hrast). Hrast so nekoč uporabljali za gradnjo ladij. Za
veliko jadrnico so potrebovali kar 2000 hrastovih dreves, zato so posekali kar cele gozdove.
Tudi Benetke stojijo na hrastovih kolih. Na hrastovih listih lahko pogosto vidimo nenavad¬
ne rjave kroglice. Pravimo jim šiške. V njih živijo ličinke žuželk. V Sloveniji raste kar šest
različnih vrst hrastov, najpogostejša sta graden in dob.

LIPA

Splošne značilnosti: Listavec. Listopadno drevo. Žužkocvetka.
Razširjenost: Raste skoraj povsod po Sloveniji. Pogosta je v vaških
središčih in ob cerkvah.

Videz: Zraste do 40 metrov visoko. Krošnja je široka. Lubje je sivorja-
vo. Listi so srčasti, nesimetrični, na spodnji strani svetlozeleni in z be¬
limi dlačicami. Tudi listni pecelj je dlakast. Cvetovi so dvospolni, zdru¬
ženi v viseča, dišeča socvetja, katerih pecelj je zrasel s tako imenovanim
ovršnim listom. Plodovi so okrogli, trdi in so navadno po trije skupaj.

Uporabnost: Les je lahek in mehek. Uporabljamo ga v rezbarstvu, mizarstvu, za izdelavo
igrač, cokel, za kalupe, dele glasbil (klavirjev in orgel), za izdelavo oglja, za risanje itd. Cve¬
tove uporabljamo za čaj. Čebele delajo lipov med. Iz lubja so včasih pletli vreče, košare,
obuvala, pastirske plašče.

Zanimivosti: Najdebelejše slovensko drevo je lipa, ki raste na Koroškem. Obseg njenega
debla je nekaj več kot 10 metrov. Najdemo jo v skoraj vsaki slovenski vasi. V srednjem veku
so bile lipe središče javnega življenja. Pod njimi so ljudje plesali in praznovali. Lipa je simbol
življenja in zdravja, modrosti in pravičnosti. Pod lipami so se zbirali starešine, se posvetova¬
li in razsojali, saj se je pod njimi smelo govoriti le resnico. Lipovec ni moško drevo, ampak
druga drevesna vrsta.

34

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14 / št.  i / jesen 2009

RAZLAGA K STENSKI SLIKI

PRAVI KOSTANJ

Splošne značilnosti: Listavec. Listopadno drevo. Večinoma žuž-
kocvetka, delno tudi vetrocvetka.

Razširjenost: Izvira iz Sredozemlja. V Slovenji raste predvsem na
dveh večjih območjih: v širši okolici reke Save in Soče.

Videz: Zraste do 35 metrov visoko. Krošnja je mogočna in široka.
Pogosta so večdebelna drevesa z vejami skoraj do tal. Lubje je pri
starejših drevesih sivorjavo z navpičnimi razpokami. Listi so po¬
dolgovati, dolgi do 30 centimetrov. Robovi listov spominjajo na žago. Cvetovi so enospolni
in rastejo na istem drevesu. Moška socvetja so viseča, dolga do 25 centimetrov, ženski cve¬
tovi so majhni, po trije skupaj obdani z ovojem. Na razglednici so moška socvetja. Plod je
kostanj, nahaja se v bodeči ježici.

Uporabnost: Les je trden in kakovosten. Uporabljamo ga v gradbeništvu, mizarstvu, sodar-
stvu, za električne drogove, vinogradniške kole, kurjavo. Les in lubje uporabljamo za pride¬
lavo tanina. Plodove uporabljamo za prehrano. Jemo pečene ali kuhane. Lahko jih zmelje¬
mo tudi v kostanjevo moko. Čebele delajo kostanjev med.

Zanimivosti: Poznamo tudi divji kostanj, ki pogosto raste v parkih in na gostilniških dvori¬
ščih. Plod divjega kostanja za ljudi ni užiten. Pečene plodove pravega kostanja velikokrat
prodajajo na mestnih ulicah. Cvetni prah pri nekaterih ljudeh povzroča alergije. Nekateri
slovenski kraji imajo po kostanju svoje ime: Kostanjevica na Krki, Kostanjevica na Krasu.
Iz posekanega drevesa lahko zraste novo drevo, ki ima več debel.

OREH

Splošne značilnosti: Listavec. Listopadno drevo. Vetrocvetka.
Razširjenost: Raste povsod po Sloveniji, vendar samo do 800 me¬
trov nadmorske višine. Največ jih je v bližini hiš.

Videz: Zraste do 30 metrov visoko. Krošnja je okrogla. Lubje je
svetlosivo. Listi so veliki od 20 do 50 centimetrov in sestavljeni iz
5-9 lističev. Cvetovi so enospolni in rastejo na istem drevesu.
Moški cvetovi so združeni v debele, viseče mačice, ženski cveto¬
vi so majhni, zeleni. Na razglednici so moška socvetja. Plod je oreh. Obdan je z zeleno lupi¬
no, v notranjosti pa je užitno seme.

Uporabnost: Orehov les je eden najboljših v Evropi. Je elastičen, obstojen, gladek in deko¬
rativen. Nekoč so iz njega izdelovali meče in kopita pušk. Danes ga uporabljamo v strugar-
stvu in rezbarstvu, za pohištvo, parket, glasbila itd. Zelo okusna so jedrca (semena), ki jih
lahko jemo surova ali uporabimo za pecivo. Najbolj znano pecivo je orehova potica. Iz se¬
men pridobivajo tudi olje. Zelene lupine uporabljamo za pripravo orehovega likerja. Liste
uporabljamo v zdravilstvu, za čaj in za izdelavo barvil. Oreh uporabljamo v kozmetični in¬
dustriji kot zaščitno sredstvo pred soncem, saj omogoča samoporjavitev.

Zanimivosti: Cvetni prah in semena lahko povzročajo alergije. Orehova potica je slovenska
tradicionalna jed. Včasih so mislili, da oreh, zasajen v bližini hiše, lahko odžene strele. Pogo¬
sto raste oreh sredi dvorišča, saj so kmetje verjeli, da odganja muhe in druge žuželke. Poleg
navadnega poznamo še druge vrste orehov, na primer beli in črni oreh.

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

35

RAZLAGA K STENSKI SLIKI

Spoznavanje dreves na prijeten in zanimiv način je po¬
membno, če želimo, da se bodo učenci z veseljem učili.
Največji prispevek k temu je zagotovo nekoliko nenavaden
pristop, ki ga je razvil Joseph Cornell (1994), pa tudi že leta
1992 so bile dane podobne pobude (Skribe - Dimeč, 1992,
van Bussel in Bajd, 1992). Tudi v tej številki Naravoslovne
solnice v prispevku Moje drevo (Skribe - Dimeč) predstav¬
ljamo dva načina, s katerima lahko učenci podrobneje
spoznajo drevesa v okolici šole.

Literatura:

Brus, R.: Drevesne vrste na Slovenskem, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2004.
Brus, R.: Gozdovi v Sloveniji in po svetu, V: Tome, S. (ur.), Skrivnosti gozda,
Ljubljana, Prirodoslovni muzej Slovenije, str. 11-33, 2007
Coombes, A. j.: Trees, London, Dorling Kindersley, 1992.

Cornell, J.: Približajmo naravo otrokom, Celje, Mohorjeva založba, 1994.
Dermastia, M.: Pogled v rastline, Ljubljana, Nacionalni inštitut za biologijo,
str. 151-188, 2007.

Eppinger, M., Hofmann, H.: Drevesa in grmi, Enostavno in zanesljivo
določanje, Kranj, Narava, 2005.

Godet, J. D.: Domača drevesa in grmi, Radovljica, Didakta, 2000.

Jennings, T.: Trees, The Young Scientist Investigates, Oxford, Oxford
Llniversity Press, 1981.

Kotar, M., Brus, R.: Naše drevesne vrste, Ljubljana, Slovenska matica, 1999.

Pavla, K., Arko, B.: Gozdovi in drevesa, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1994.

Repež, M., Bačnik, A., Štraus, M.: Izhodišča merjenja naravoslovne
pismenosti v raziskavi PIŠA 2006, Ljubljana, Pedagoški inštitut, 2007.

Skribe - Dimeč, D.: Ali znamo doživeti gozd?, Biologija v šoli, letnik 1, št. 2,
str. 12-17,1992.

Skribe - Dimeč, D.: Kako lahko uporabljamo stenske slike? Naravoslovna
solnica, jesen 2005, X/1, str. 4-10.

Spohn, M., Spohn, R.: Katero drevo je to?, Kranj, Narava, 2008.

Van Bussel, F„ Bajd, B.: Drevesna pot, V: Krapše.T. (ur.), Razvoj začetnega
naravoslovja, 3. zvezek, Kaj boste pri nas delali in opazovali?, Nova Gorica,
Educa, str. 75-88,1992.

Tome, S. (ur.): Skrivnosti gozda, Ljubljana, Prirodoslovni muzej Slovenije,
2007.

Zauner, G.: Listavci, Sprehodi v naravo, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1991.

Zauner, G.: Iglavci, Sprehodi v naravo, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1989.

Internetni viri:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=STAT/08/
146&format=PDF&aged=0&language=EN&guiLanguage=en, 20.10. 2008

http://www.sos1 12.si/slo/tdocs/ujma/2005/podlubniki.pdf, 21.9. 2009

36

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14 / št. i / jesen 2009

MISLIL SEM, DA JE ZEMLJA PLOŠČATA

Napačne predstave
o napačnih predstavah -
mit o ploščati Zemlji

dr. Dušan Krnel, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Ne le o pojavih in pojmih tudi o napač¬
nih predstavah imamo napačne pred¬
stave. Ena od njih je prav mit o ploščati
Zemlji. Za dolgo obdobje v zgodovini
je bilo značilno razmišljanje o Zemlji
kot ravni plošči. Razširjeno je prepriča¬
nje, da je bila v starem in srednjem
veku splošno sprejeta ideja o tem,
da je Zemlja ploščata. To naj bi verjeli
tako učenjaki kot manj učeno evropsko
prebivalstvo. Zato naj bi trmoglavega
Kolumba prepričevali, da bo s svojim
vztrajanjem uničil ladje in posadko, saj
bo na poti proti zahodu prišel do roba
Zemlje in padel v brezno pekla.

Popularna ilustracija ploščate Zemlje.

Od kje to razširjeno prepričanje o tako
globoki nevednosti srednjeveških
učenjakov, če vemo, da je Eratosten
v tretjem stoletju pred našim štetjem
zelo bistroumno izračunal radij in s
tem velikost Zemlje in sploh ni dvomil
o tem, da Zemlja ni okrogla. Tudi
Aristotelova kozmologija je predpostav¬
ljala Zemljo kot kroglo. Po splošnem
prepričanju zagovornikov mita o
ploščatosti Zemlje naj bi se to znanje
izgubilo v mračnem srednjem veku.
Nasprotno pa prav tako vemo, da je
bil Aristotel na področju naravoslovja
nesporna avtoriteta vse do renesanse.
Takrat pa so Ferdinand Magellan,
Krištof Kolumb in drugi pogumni
možje s svojimi potovanji že dokazali,

da je Zemlja okrogla, saj so se vrnili
z nasprotne smeri, od koder so odšli.

Da je ideja o ploščatosti Zemlje le mit,
dokazujejo zgodovinarji znanosti, ki
trdijo, da je »srednjeveški znanstveni
mrak« popolnoma izmišljen. Tako
naj bi na znamenitem zasedanju sveta
španskega dvora v Salamanki, ki je
preučeval upravičenost stroškov za
Kolumbovo potovanje, dvomili
predvsem o razdalji in času, v katerem
je Kolumb nameraval priti v Indijo.
Prepričani so bili, da je pot precej
daljša, kot si je zamislil Kolumb. Nihče
pa ni dvomil o tem, da je Zemlja
okrogla in da je mogoče do Indije
potovati tudi v smeri proti zahodu.
Delno so imeli Kolumbovi nasprotniki
prav, saj ni prišel do Indije. Odkril je
novi kontinent, do Indije pa je bilo
res mnogo dlje.

Tudi katoliški filozofi so večinoma
sledili Aristotelu. O tem, da je Zemlja
okrogla, nista dvomila niti Roger Bacon
in Tomaž Akvinski. Tudi krog razsvet¬
ljencev, Denis Diderot, David Hume,
Etienne B. de Condillac, Benjamin

Rob sveta, s katerim naj bi ustrahovali
Kolumba.

Franklin in drugi, ni obtožil katoliških
učenjakov za verovanje o ploščatosti
Zemlje.

Kdaj se je torej pojavil mit, da je srednji
vek verjel v to, da je Zemlja ploščata?

Ko je J. B. Russell, avtor knjige 'Izumlja¬
nje ploščate Zemlje', preučeval
srednješolske učbenike devetnajstega
stoletja, je ugotovil, da je do spremem¬
be prišlo med letoma 1870 in 1880.

Pred letom 1870 teh trditev v učbenikih
skoraj ni bilo, po letu 1880 pa skoraj vsi
omenjajo, da so ljudje v srednjem veku
verjeli, da je Zemlja ploščata. V zagovor
temu so celo našli nekaj obrobnih
krščanskih teologov, kot sta Firmianus
Lactantius in Cosmas Indicopleustes,
ki so se norčevali iz ideje o antipodih,
o ljudeh, ki živijo z glavami navzdol, ali
o dežju, ki potuje v nasprotni smeri -
iz morja v oblake. Kasneje, ko seje
prepričanje o tem širilo, so nastale tudi
zgodbe o bistrem in naprednem
Kolumbu in nazadnjaškem dvoru in
cerkvi, ki mu je nasprotovala.

Stephen Jay Gould, ki je skozi zgodo¬
vinski razvoj znanosti odkrival razmerje
med znanostjo in religijo, meni, da je
mit nastal za potrebe popularizacije
znanosti v drugi polovici devetnajstega
stoletja, ko seje znanost, še zlasti pa
naravoslovje, začelo osvobajati tradicije,
dogem, verovanj, praznoverja itd. Ideja
o ploščati Zemlji je bila imeniten dokaz
o tem, kako je v srednjem veku cerkev
širila strah, nevednost in bojazen pred
novim. To je bil dokaz o tem, da je
religijski mrk uničil antično znanje in
smo se zato zapletli v mreže strahov,
ki so izhajajoč iz dogem v nasprotju
z racionalnim in empiričnim. In zakaj
je bilo to potrebno?

V ozadju je bila bitka za Darvvinovo
teorijo o evoluciji in naravnem izboru.
Po Galileju ni do Darvvina nihče tako
temeljito zamajal vseh tradicionalnih
pogledov na človeško vrsto, človekovo
življenje in smisel obstoja. S tem pa
je globoko posegel v področje religije.
Bitka med obema taboroma je bila
koncem devetnajstega stoletja ostra
in vsak argument je bil dobrodošel,
čeprav ustvarjen kot mit.

Literatura:

Gould, S. J.:Rocks of Ages, Science and religion
in the fullness of life, London, Vintage random
House, 2001.

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

37

IZ ZALOŽB

SKRIVNOSTI GOZDA

SKRIVNOSTI GOZDA

• Urednica: Staša Tome
• Prirodoslovni muzej Slovenije
• Ljubljana, 2007
• 167 strani

Prirodoslovni muzej Slovenije je ob
poučni razstavi o gozdu izdal tudi knjigo
s privlačnim naslovom Skrivnosti
gozda. Urednica Staša Tome je v
uvodu napisala zanimivo misel, da se
je preprosta ideja, pripraviti razstavo
in knjigo o gozdu, izkazala za zaplete¬
no, čeprav vsak otrok ve, kaj je gozd.
Odločili so se predstaviti predvsem
slovenski gozd, hkrati pa niso želeli
zanemariti gozdov po svetu. S pred¬
stavitvijo raznolikosti, celovitosti
in pomena gozda so želeli odstrniti
le nekaj njegovih skrivnosti.

V knjigi najdemo odgovore na vpra¬
šanja, kot so:

- kaj je gozd,

- kakšne vrste gozdov poznamo,

- ali je gozd od nekdaj takšen, kakr¬
šnega vidimo danes,

- kakšen je pomen gozda in

- kaj se dogaja z gozdom pri nas
in po svetu.

Poleg odgovorov na ta vprašanja so
v knjigi predstavili »glavne igralce«,
ki nastopajo v gozdu: drevesa, glive
in živali. Vpliva človeka na gozd in
trajnostnega gospodarjenja z gozdovi
so se le bežno dotaknili. V knjigi je tudi
poglavje o geologiji, v povezavi z
raznolikostjo slovenskih pokrajin in
s procesi preperevanja, ki povzročijo
nastanek prsti.

Knjiga Skrivnosti gozda je bogata
z informacijami, zato je lahko dobro
gradivo za učitelje v osnovnih in
srednjih šolah. Besedilo je sicer dokaj
strokovno, vendar je kljub temu
razumljivo običajnemu bralcu. Še zlasti
je zanimivo poglavje o pomenu
gozdov, saj izvemo, da so gozdovi
»pljuča Zemlje« in da je naše življenje
močno odvisno prav od gozdov.
Poudarek pa ni na ekonomskem
pomenu lesa ali izkoriščanju »gozdnih
sadežev«, ampak na uravnavanju
podnebja, kroženju vode in drugih
snovi, čiščenju vode, preprečevanju
erozije itd. O glivah sta kar dve
poglavji. Tako po eni strani spoznamo

raznolikost gliv, ki živijo v gozdovih,
in njihov pomen pri razgradnji celuloze
in ligninov, po drugi strani pa njihovo
sožitje z drevesi in drugimi rastlinami
v gozdu. Še najbolj »šolsko« je glede
na vsebino poglavje o življenjskih
prostorih v gozdu, kjer spoznamo
slojevitost gozda in veliko živali, ki
naseljujejo posamezne sloje. Zelo
nazorno je predstavljena tema o
klopih, ki postajajo danes za učence,
učitelje in starše ena najpomembnejših
skrbi pri izletih v naravo. Na žalost je
dokaj kratko poglavje o naših velikih
zvereh: medvedu, risu, volku in divji
mački. Zanimivi sta tudi poglavji o
sesalcih, ki živijo v skupnostih, kot so
črede, krdela, tropi ..., in o teritorialno-
sti nekaterih živalskih vrst. Ptiče, ki
živijo v gozdovih, prav tako spoznamo
na zanimiv način, to je po obliki
kljunov in stopal, kar je povezano
z njihovim načinom prehranjevanja.

Kar tri četrtine vseh živalskih vrst pripa¬
da žuželkam, zato je razumljivo, da so
žuželkam namenjena kar tri poglavja:
o sporazumevanju, o prehranjevanju
in o življenjskem krogu. Zadnji dve
poglavji sta namenjeni zajedavcem
in živalim, ki so aktivne ponoči.

Knjigo odlikujejo tudi lepe fotografije,
ki so včasih lahko dobro dopolnilo
neposrednemu zbiranju izkušenj, saj

na primer tudi vztrajno obiskovanje
gozda ne zagotavlja, da bomo lahko
učencem pokazali lisico ali divjega
prašiča. Zanimivi so tudi podatki o
drevesnih rekordih v Sloveniji, saj je
pomembno, da znamo take informacije
posredovati učencem. S tem spodbuja¬
mo njihovo samozavest (pripadnost
državi), razvijamo primeren odnos
do narave in pozitivno vplivamo
na oblikovanje vrednot.

Iz vsebine oziroma kazala lahko
razberemo, da so v knjigi zanimive
teme, hkrati pa vidimo, da večinoma
vsak strokovnjak piše le o svojem
ozkem strokovnem področju. Vsekakor
je pohvalno, da je nekatera poglavja
pripravila večja skupina strokovnjakov.
Bralec seveda v knjigi s 167 stranmi
ne bo našel vsega, kar si želi izvedeti o
gozdu. Tako v knjigi na primer ničesar
ne najdemo o jazbecu, pa tudi o volku
je bolj malo napisanega. Škoda, da
knjiga nima pojmovnega kazala, saj
bi tako hitreje našli želene informacije.
Vsekakor je knjiga, v nasprotju z
mnogimi drugimi, ki se posvečajo le
taksonomiji rastlin ali živali, dobrodošel
priročnik za učitelja naravoslovja,
saj je gozd v njej predstavljen celovito
in z različnih zornih kotov.

dr. Darja Skribe  - Dimeč

38

NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 14  / št. i / jesen 2009

ZAVODOVA ZALOŽBA

Vso ponudbo publikacij, ki so izšle pri založbi Zavoda RS
za šolstvo, si lahko ogledate na naši spletni strani
http://www.zrss.si/.

Predstavljamo priročnike za učitelje po posameznih zbirkah
(Modeli poučevanja in učenja. Modeli delovanja, K novi
kulturi pouka), zbornike, strokovne revije, učna gradiva
za učence, učne načrte idr.

Vabljeni k ogledu!

Zavod
Republike
Slovenije
za šolstvo

Knjige lahko naročite:

• po pošti na naslov: Zavod RS za šolstvo,

Poljanska cesta 28,1000 Ljubljana

• po faksu: 01 3005 199

• po elektronski pošti: zalozba@zrss.si.

Razmerja med slikovnimi
in besednimi sporočili

Zbornik Bralnega društva Slovenije ob
8. strokovnem posvetovanju 8. septembra 2009

2009, ISBN 978-961-234-818-2, 108 str,, 16,50 evra

Predsednica Bralnega društva Slovenije dr. Meta Grosman piše,
da se »obravnava razmerij med raznimi oblikami slikovnih
gradiv in besednih sporočil zdi pomembna že zato, ker se
danes otroci, mladi in tudi odrasli vsak dan srečujejo z branjem
sporočil, ki na prej neznane načine združujejo slikovno oz.
vizualno predstavljeno gradivo z besednimi sporočili«.

Iz  vsebine

Meta Grosman: Razmerja med slikovnimi in besednimi
sporočili

Veronika Rot Gabrovec: Z Alico v čudežni deželi nebesednega

Sonja Starc: Večkodnost in zgradba učbeniškega besedila

Irena Santoro: Pisani svet slikanice

Maruša Avguštin: Razmerja med slikovnimi in besednimi

sporočili

Cvetka Sokolov: Slikopis - mala šola branja in pisanja

Jože Zupan: Ilustracija - bližnjica h knjigi

Stelio Villani: Posebno ilustrirane knjige

Tanja Jelenko in Irena Sojč: Ustvarjalnost za učenje - najboljši

učni plakat

Mira Turk Škraba, urednica

)  ZBORNIK BRALNEGA DRUŠTVA SLOVENIJE

Razmerja
med slikovnimi
in besednimi
sporočili

d)

Učiteljem, katerih prispevki so objavljeni v tej številki, založba Modrijan podarja knjigo
^Q£jpjj£|p| Sue Cowley, KAKO MULARIJO PRIPRAVITI DO RAZMIŠLJANJA.

Nagrado bodo prejele:

Doroteja Logar, vrtec Dobrova, enota Brezje • Nina Rijavec Ternovec, OŠ Solkan,

POŠ Trnovo • Božena Opara, OŠ Trzin • Anamarija Cvek, OŠ Križe, Tržič.

Veseli smo, da nam pošiljate svoje prispevke in tako sooblikujete revijo. Hvala za zaupanje.

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009 NARAVOSLOVNA SOLNICA

39


n °vi  knjigarni

Q


Trubarjeva cesta 27, 1000 Ljubljana
t oi 23 22 378 f 01 23 22 379
e  knjigarna@modrijan.si

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

Modrijan

II 470 358

2009/2010

920101380  1

COBISS

Go zd je drevje, hlad, tišina  ..
gozd je jurček, jagoda, malina
gozd je gnezdo, brlog, duplina .
gozd je zajček, srnica, milina .
gozd je mrak,  skrivnost, globina

(učenka osnovne šole)

macesen

pravi kostanj

Finska

Švedska

Slovenija

Slovenija je tretja najbolj gozdnata dtžava v Evtopi

smreka

V ' V-V

Grgičevic

oblikovanje'

itracija jeza

Naravoslovna solnic