FRANCE PLANINA USODNI DOGODKI V DRAŽGOŠAH V I. letniku Loških razgledov je Branko Berčič navedel v članku >Nekaj gradiva o narodnoosvobodilni borbi na Gorenjskem v letih 1941 in 1942« iia str. 33—35, kaj je pisal Slovenski poročevalec o dogodkih v Dražgošah za časa partizanskih ]>orio od 9. do 11. ja-nnarja 1942. V avgustu 1948 sva s talkratnim upravnikom loškega muzeja Karlom Plestenjakom obiskala Dražgoše in zapisala, kar so o tistih usodnih dneh pripovedovali domačini. Ker ti dogodki zanimajo Selčane in Ločaue in ker je prav, da se podrobnosti ohranijo, jih priobčujem kot prispevek h krajevni zgodovini. Objavljam jih tako, kot so jih inavedeni očividci pripovedovali, ne da bi jih primerjal z drugimi, že objavljenimi poročili, torej brez kritične kontrole. Pripovedovanja so odraz oisebnih vtisov in doživetij oseb, ki so bile udeležene pri takratnih dogodkih in močno prizadete. Kot takšne naj jih bralci sprejemajo. Namenjene pa so tndi tisiemu. ki l>o kdaj sestavljal zgodovino naših krajev, da bo iz njih po kritični presoji izlnsčil bistvo dogodkov. Nekateri številčni podatki v njih se ne skladajo in jih bo težko točno ugotoviti. Dražgoše leže pod strmim robom Jelovice, ki se za njim dviga Kotlič (1410 m), sedaj imenovan Partizanski vrh. Z Jelovice sega gozd skoro do vasi, ki je na široko razprostrta. Zahodni del vasi imenujejo Pri cerkvi, ta se -S seniki podaljšuje daleč pod Dražgošiko goro; vzhodni del je Na pečeh, še dalje stoji sam zase zaselek Jelcnšče. Z Jelenšč drži pot čez Jamnik v Kropo in v Savsko dolino. Nad zaselkom štrli iz pobočja Jelovice skalnat pomol Jelenca, kjer je bila v borbah 1. 1942 važna postojanka, sedaj ga vmenujejo Bičkova skala. Cerkev je stala v višini 853 m nad morjem. Poti drže v dolino Cešnjice. Onstran gornjega konca te doline stoji samotina Novakova kmetija, dom nekdanjih svobodnjakov. Ob vznožju pod Dražgošami je vas Rudno, ob izhodu v Selško dolino pa CeSnjica, do kamor je iz Dražgoš 5 km. Pred vojno so štele Dražgoše 444 prebivalcev, po štetju 1.1948 jili imajo 209. Pred vojno so imele župnijo, šolo, več društev, igralski oder. elektriko z Rudnega itd. Cez Dražgoše je šla žičnica na Jelovico. Svoj čas so v okolici kopali železovo rudo — bobovec za plavže v Železnikih. Sicer so pa Dražgošani kmetje, gozdni delavci, oglarji in vozniki. Cez strm rob ima vas dohode lui Jelovico, kjer je najbližja planima Mošenjska planina. Znamenitost Dražgoš pred vojno je bila Imročna cerkev iiz 17. stoletja, ki je imela 4 »zlate« oltarje iz 1. 1658. Okrtisje teh oltarjev je bilo tako bogato, da jih je dal dunajski Zavod za spomeniško varstvo na svoje stroške pozlatiti. Podobar Grošelj iz Selc, ki je to delo opravil, je napisal, da je takrat »v Dražgošah zlato teklo«. Po boju v Dražgošah so Nemci vso vas razdejali, da ni ostal kamen na kamnu. Kjer je bila prej cerkev, je sedaj samo še groblja. Toda preden so cerkev podminirali, so pustili bivšemu tajniku 21 Muzejskega društva v Škofji Loki Ivanu Kržišnikii in pokojnemu mizarju Lotriču, da sta oltarje razstavila in vse znamenitosti odpeljala v Loko. Najlepše kipe je vzel Nemec I.ohhaiisen in jih poslal na Tirolsko, vse ostalo pa hrani loški m^uzej. Nekaj let po osvoboditvi so prebivali vaščani v ličnih barakah, sedaj imajo pa -spet svoje domove in so vse Dražgoše obnovljene in prerojene. Ostal pa bo trajen spomin na številne človeške in materialne žrtve, ki jih je vas prispevala za narodno osvoboditev. KARL JELENC IZ DRA2GOS 38 JE PRIPOVEDOVAL: V vas Na Pečeh so prišli partizani — jeseniška in jelovška četa — dne 31. decembra 1941. .Štab se je na.selil v naši hiši. Naslednji dan so se nastanili tudi v vasi Pri cerkvi. Partizani se niso nič skrivali, amjiak so nemoteno hodili po vasi. Politkomisar Žagar, učitelj z Dobrave, je imel na novega leta dan in na praznik treh kraljev politična govora. Komandant bataljona je bil Gregorčič. Komandir čete Na pečeh je bil Jaka Bernard, ki je ipozneje padel na .Stirpniku. Komandir čete Pri cerkvi je bil Pečnik. ki so ga pozneje partizani sami ustrelili im Jelovici. Biček Franc je bil vodnik. V štabu so bili zaposleni Se: Hrovatov Johan z Dobrave. Merhar Stane iz Št. Vida, šofer Oskar z Bleda, ki je pozneje padel na Corjušah, ;n Kocjanov Ivan z Bukovščice, ki je pozneje z Žagarjem vred padel nad Crngrobom. Tovariš Gregorčič in še nekdo dnigi sta bila španska borca. Prezeljnov Tonček iz Lesc je bil mitraljezec. Za kuharja so imeli nekega visokega Nemca, ta je ob timikii partizanov iz Dražgoš ušel nazaj k Nemcem. Med borci so bili bratje Kavčiči iz Škofje Loke, Šink Janez (Jakcev) iz Selc, Vraničar Drago-Fedja iz Škofje Loike, ki je bil puškar. Vseh partizanov je bilo okrog 180, med temi okrog 150 borcev, toda oboroženih je bilo Samo okrog 120. Imeli so 21 strojnih pušk (zbrojevke in »Piteau«). Domačini so se bali nemških akcij in so prosili partizane, naj bi se umaknili iz vasi. Zato je bil poseben sestanek v naši hiši. Na sestanku je bilo dogovorjeno, da bodo vaščani j)omagali partizanom, če pride dol>oja. Na novega leta dan smo šli s štirimi konji na Dobravo po živež, ki so ga partizani dobili v konzumu. Ve« teden je bilo v Dražgošah vse mirno. Še v četrtek, dne 8. januarja 1942. je življenje popolnoma normalno potekalo. V petek 9. januarja je Sla zjutraj ob treh iz Dražgoš patrulja treh mož (med njimi neki 16- letni fant iz Poljan) čez Smrečje proti .Selcani. Pri Groblja, kjer jr nekoč stala dražgoška Cerkev 7 i. . C i • • /v , . (Original v laškem muzej«) fotn I-r. Planina KapellCl V ^elUlCl (CCtrt 22 ure pred Selcami) je patrulja zapazila z brega pod seboj Nemce v belih haljah. Tisti fant iz Poljan je enega ustrelil. To je bilo ob štirih zjutraj. §e p i ^ dncTom je bila patrulja nazaj v Dražgošah. Ko se je danilo, so Nemci šli že z vseh strani proti DražgoSam. in sicer iz Rudnega, s Kali.š, čez Lajše, od Jamnika in čez Novaka. V naši hiši je ostal samo politkomisar Žagar, vsi drugi so bili razvrščeni na položajih. Bernard in Prezeljnov Tonček sta bila pri cerkvi, drugi so bili v zasedah po robeh, po hlevih in po hišah, nekateri so bili tudi za betonskimi stebri vzpenjače, Biček je bil na skali Jelenci (sedaj Bičkova skala). Tisti dan je bila megla. Nemci so se v megli približali. Naenkrat je megla izginila in naši so sekali Nemce v masah. Nemci so kar smučke stran metali. Precej jih je padlo. Od partizanov ta dan ni bil nihče ranjen ali zadet. Z Jamnika so gestapovci potiskali vojake, ki niso hoteli v boj, videč pred seboj že preveč žrtev. Ta dan je zgorela kot prva Zerelnikova hiša. Partizani so bili ves dan na istih položajih. Krmelj Matija je bil na Slemenu. Na Krasu so imeli dva raitraljeza. V petek ponoči so se Nemci približali tema mitraljezoma, partizani so vsuli nanje ogenj in Nemci so se umaknili. V soboto 10. januarja 1942 so Nemci že zjutraj močneje streljali. Ta dan sta zgorela Hkauščev in Tinetov hlev. Takrat so prišli Nemci do pod vasi Na pečeh. Neikateri nemški vojaki so se zatekli v Anžetov hlev in niso hoteli naprej. Zato so gestapovci hlev zažgali. Zvečer so se Nemci spet umakindli. Topove so imeli nameščene fpri Novakovi žagi. Zvečer so jih peljali nazaj do Presnikove žage. Ponoči so pobirali mrliče. To noč sva z Lojzetom Andjrožičem (Martincevim) peljala vsak okrog dvajset partizanov čez Sleme, da bi zjutraj napadli nemško artilerijo, ki bi se vračala na položaj k Novakovi žagi. Med temi partizani so bili: Biček, Pečnik in Prežel j Tonček. Pri znamenju, kjer se cepita poti na Lajše in Kališe, smo srečali desetino, ki je šla k Sv. Mohorju po mimicijo. V tej desetini so bili Kavčiči iz Škofje Loke. Pod Slemenom je Prezelj Tončeik, ki je hodil zadnji v vrsti, zapazil telefoliski vod in zaklical: »Stoj!« Vod smo prelkinili in navili okrog 200 metrov žice. Nato smo zapazili nad seboj Nemce na smučeh. Umaknili smo se nazaj v vas. Streljanja ni bilo. Ta dan sem se šele proti večeru vrnil s konjem z Jelovice. Nedelja d.ne 11. januarja 1942 je bila za Dražgoše usoden dan. Streljanje se je začelo že ob prvem svitanju. Pokalo je od vseh strani. Nemci so streljali z dum-dumkami. Partizani so zelo varčevali z mrunicijo, ker so jo morali vso na hrbtu znositi v Dražgoše. Komandant Gregorčič je naročal, naj nihče ne strelja prej, kot da je cilja gotov. Snega je bilo okrog en meter, na Jelovici do dva metra. Ržen Franc z Rudnega je povedal, da so Nemci ponoči vozili mrliče kot drva. Pri vzpenjači je nemška granata ta dan zadela betonski steber, ki stoji ob poti z vasi Na pečeh proti cerkvi. Tam so bili v zasedi trije borci. Tram je dva borca ubil, tretji je bil ves dan v nezavesti in je prišel v ponedeljek zjutraj ves ozebljen v vas Na pečeh. Pri Maticu je padel Beaiedičič, krojač z Jesenic. Njegovo truplo smo našli šele spomladi. y netleljo zvečer je v Dražgošah gorelo več hiš. V ponedeljek 12. januarja 1942 so se v zgodnjih jutranjih urah umaknili partizani iz Dražgoš. Od nas so zadnji odšli ob štirih zjutraj na Jelovico. Ob devetih dopoldne so prišli Nemci do naše hiše. Ukazali so, naj pridejo vsi ljudje iz hiš. Mene so takrat 'prinesli nezavestnega iz kleti. V nedeljo zvečer je namreč udarila mina v Sokolski dom in zaradi pritiska pri eksplo- 23 ziji sem izgubil zavest. Neki Nemec me je udaril z brzostrelko po glavi in me brcal toliko časa, da sem se zavedel in vstal. Nemci so po hišah plenili meso in drugi živež, usnje, perilo itd. Nas so gnali najprej h Gričarju v klet, nato k Tomažu v hišo. Ko smo bili pri Tomažu, je rekel neki Nemec, da bodo tisti, ki so imeli partizane v hiši, šli v Begunje in tam dobili svoje plačilo, druge pa bodo spustili domov. Pri Henriku je hotel neki Nemec kar na svojo roko postreliti vrsto domačinov, toda z Gore je nek partizan tistega Nemca ustrelil in s tem Ijiidi rešil. Dva moška sta se hotela reSiiti na ta način, da sta skočila skozi okno. Neki Nemec je to opazil in ju na mestu ustrelil. Od Tomaža so nas gnali v Maticevo »hišco«. Tam nas je bilo že šestindvajset. Nemci so govorili, da nas bodo zažgali (razumela je ta razgovor Brinovčeva Rozala). Kinalii je prišel Demšar Jože. komisar v Železnikih. Ta je bil proti tej nameri. Demšarja Jožeta so partizani še isto leto likvidirali. Iz Maticeve hišice so nas gnali na Rudno. Ko smo prišli pod Hkaučev hlev, smo videli, kako je neki Nemec prevrnil polne sani mesa iii masti na snežnem plazu. Že popoldne, ko smo šli od Tomaža k Maticu, so gorele vse hiše v Dražgošah. Na Rudnem so nas zaprli pri SoStarju in nas popisali. Tolmačil je neki gestapovec, domačin z Reteč. Ta je bil toliko usmiljea, da je dal za nas zaklati in speči teleta. Toda ni ga nam mogel izročiti, ker se je bal, da tega drugi ne zapazijo, zato so teleta pojedli nemški vojaki. Ob devetih zvečer so nas naložili na dva tovorna avtomobila. V Selcih so nas preložili pred pošto v avtobus. V torek ob pol enih ponoči smo prišli v Št. Vid. Tam so nas stražili Luksemburžani. Čez kakih št^iriimjst dni, ko so prišli vojaki iz Dražgoš iz borb nazaj v Št. Vid, smo morali iti nekateri pospravljat sobo Luksemburžanov, kjer je bilo vse razmetano in v divjem neredu. Sodili smo. da so Luksemburžane pomoči odgnali v kako taborišče. Nemcev je padlo v dražgoških borbah okrog tisoč dve sto. Tako so nam izjavili vojalki, ki so nas stražili v St. Vidu. Pri operacijah v Dražgošah jih je bilo po mojem mnenju okrog dvajset tisoč. Pozneje sem slišal, da So njihovi avtomobili stali na cesti od Dolenje vasi do Cešnjice. Na ČeSnjici vse tiste dni ljudje niso smeli niti podnevi iz hiš. Nekega berača, ki je prišel na cesto, so takoj ustrelili. LOTRICEVA MINKA IZ GOSTILNE »RATITOVEC« NA CEŠNJICI JE POVEDALA: V noči od četrtka 8. na petek 9. januarja 1942 je prišlo na Cešnjico vse polno Nemcev. Vso noč smo slišali avtomobile, povelja itd. in se bali, kaj to pomeni. Ob svitanju so potrkali na naša vrata in smo jim morali kuhati. Bila jih je polna hiša. V gostilniški sobi se je uastanil njihov štab. Dolgo nismo vedeli, kaj se godi okrog nas. Samo mimogrede smo ujeli kakšno novico iz telefonskih pogovorov in spoznali, kaj se godi v Dražgošah. Mrliče so odvažali slečene kot mrhovino, le policiste so pustili oblečene. Ko smo jim zvečer stregle pri mizi, so bili zelo slabe volje iii silno osorai. Komandiral je neki general, bil je pa podložen gestapovcem, in sicer nekemu nižjemu oficirju ali celo podoficirju. Ko so se po končani akciji poslovili od ims, je rekel general s solzami v očeh: »Moje delo je s tem končano, za drugo ne odgovarjam.« Vseh Nemcev je bilo pri tej akciji okrog osem tisoč, padlo jih je do tisoč p6t sto. 24 IVANKA LOTRIČ, GROGOVČEVA Z JELENŠČA, DRAŽGOŠE 76. JE PRIPOVEDOVALA: Partizani so prišli v Dražgoše na Silvestrovo 1941. listi, ki so liili pri Maticu Na pečeh, so prišli 5. januarja 1942 k nam na Jelenšče. To je bila Bičkova desetina. .?tela je 32 mož. Vodil jih je Biček Fiaiic. V deselini je bil njegov brat Henrik, dalje Kovač Pepe. Kovač Janez in njtin oče. vsi iz Kranja, potem Cop Franc, tudi iz Kranja, Krševan Jaoiez. ki je bil dober pevec. Ti so bili tovarniški delavci, po rodu Primorci. Neki Oskar je bil šofer na Bledu. Ta je par dni pred napadom na Dražgoše šel z nekaterimi na Bled po municijo in zato ni bil navzoč v borbi za Dražgoše. Kovač Janez je v Dražgošah padel. V nedeljo 11. januarja 1942 je bil del Bičkove desetine s komandantom na položaju na skali, ki jo od tedaj imentijemo Bičkova skala. Ti so imeli dva mitraljeza: enega so imeli od začetka, drugega so v petek 9. januarja 1942 zaplenili Nemcem. Ko so ga dobili, so ga v naši tleti preizkusili, ker se od tam ni slišalo streljanje. Deloval je dobro. Drugi del desetine je bil 'postavljen za hišo pod gozdom, nekateri pa so bili na patrulji na Hudi njivi pod Jelenščami in so opazovali gibanje Nemcev. Popoldne ob treh sva sedela z bratom Cirilom na štedilniku v kuhinji in južinala. V knhinji so bili še: mama Katarina, sestrin mož Janko Habjan s Peči, njegova dva otroka, soseda. Lovrihov mož in žena (Lotrič Tomaž in Ivana), ki sta četrt ure prej pribežala k nam. ker je njuna hiša izpostavljena na robu in je bila zelo obstreljevana. Naša hiša je toliko timaknjena, da se ne vidi v dolino, in je bila zato bolj na varnem. Ves čas bojev jo je le ena granata podrsnila po strehi. Tudi v obeh kleteh in, v hiši je bilo mnogo ljudi s Peči, ki so pribežali k nam na varno. Borci Bičkove desetine so imeli svoje nahrbtnike in ležišča v našem hlevu. Med hišo in svitijakoin so imeli kotel. Kuhar je imel kosilo že zdavnaj skuhano in je pogledoval, kdaj bo kateri prišel s položaja po hrano. Ob devetih dopoldne je prišel neki borec in vzel na Bičkovo skalo kruh, dali pa smo mu tudi nekaj klobas. Ker so partizani popolnoma obvladovali vse dohode v vas, smo bili čisto brOy{ skrbi in prepričani, da Nemci ne morejo v vas. Nenadoma je nekdo močno pokljnikal na vezna vrata. Komandir Biček nam je vse dni naročal, naj ne hodimo iz hiš, da ne bodo Nemci od spodaj streljali na nas, ko bi nas videli. Pri trkanju sem mislila, da prihaja nekdo od sosedovih in sem hotela zavpiti: zakaj ne ostanete notri? Ko pa odprem vrata, zagledam pred se boj dva visoka Nemca v belih haljah in s pištolama, naperjenima proti meni. Zaklicala sem: »O, Marija, Nemci!« in ob- „, 1 J 1 Bit-kova -skalti ua pobočju Jclciiške eort- nad Jelenščami Stala Odrevenela na me- (Originul v lo'ko.n mu/ejuj FOIO Fr. Planina 25 stu. Kuhar je zbežal skozi zadnja vrata. Nemca sta se v hipu ritenski umaknila skozi vrata in jih za seboj zaprla. Skočila sem k bratu Cirilu in ga potisnila skozi zadnja vrata, a Nemci so bili tudi že zadaj za hišo. Lovrihov oče in Ožbičev Jaka, očim moža moje sestre Micke, Bia tudi skočila iz hiše. Njuni trupli smo •aašli pozneje sežgani. Od kuharja smo dobili na naših njivah predpasnik in kapo. Vsi drugi so zbežali v klet, le tri sestre smo ostale v kuhinji, se objele in pokleknile. V kuhinjo je stopil visok Nemec. Sestra Francka mi je šepnila na uho: »Mene bo prvo.« Nemca je nepremično gledala in ia se je umaknil. Na Cešnjici so pravili pozneje, da je pripovedoval, kako ga je neka ženska gledala, da je ni mogel ustreliti. Ta Nemec je zunaj zagnal bombo skozi okence v klet, kjer je bilo polno ljudi. Moj svak Janko Habjan je imel v naročju hčerko. Ko je zapazil bombo, je postavil punčko na tla in zgrabil bombo, da bi jo vj'gel nazaj skozi akno. Toda bomba mu je v roki eksplodirala in mu prebila odvodnico na vratu, da mu je kri kar brizgala v cui*ku iz žile. Eksplozija je ubila tudi malo punčko Reziko Šolar, ki jo je teta imela v naročju. Takoj nato so nas vse nagnali iz hiše. Ranjeni Janko se je zaradi izgirbe krvi že opotekal in pred Fukovo hišo (prej Šolar, sedaj Sturm) padel na tla. Nemci niso nikogar pustili k njemu, da bd. mu pomagal. Mrtvo Reziko je teta nosila še dve uri v naročju, ker ni bilo na njej opaziti nobene rane. Ko smo šli iz naše hiše v sosedovo, smo morali imeti roke dvignjene. Na poti k vodnjaku pod Fuikovo hišo so -stali fantje in možje, ki so jih Nemci polovili. Vseh je bilo triindvajset. Prvi je stal naš pastir Vinko Benedičič s Podblice, trinajst let star. Za njim moj brat Ciril, osemnajst let star. Vmes sta bila dva fantka, stara po devet let: Polakov Tonček in Markunov Tonček. Najstarejši med njimi je bil Peskarjev oče, star že čez sedemdeset let. Bolčarjev Francelj je zaklical: »Mama!«, ko -smo šli mimo in je videl med nami svojo mater. Ko so nas nagnali v Fukovo hišo, je večina šla v hišo in skrivaj gledala skozi okna, kaj se bo zgodilo. Jaz sem ostala v veži in pomagalla obvezovati Koritndikovo Micko z Jelenšč, ki je bdla noseča in je močno krvavela, ker je bila ranjena pri eksploziji bombe v naši kleti. V Fukovi hiši nismo bili niti četrt ure. Tisti, ki so gledali skozi okno, so Tideli. kako je nemški vojak izpred hiše s strojnico pokosil vso vrsto moških, ki so bili postavljeni na poti. Ko smo prišli ven, so vsi ležali v snegu, a nihče ni smel k njim. Pozneje smo izvedeli, ida so jih Lajšani drugi dan na povelje Nemcev znosili na Futov hlev, nakar so Nemci hlev zažgali. Ze med okupacijo so domačini iz okoliških vasi kosti zbrali in jih pokopali v skupnem grobu pri dražgoški porušeni cerkvi. Iz Fukove hiše so nas nagnali skozi zadnja -vrata in nas spravili v gručo. Bilo nas je 87. Stali smo dve uri v snegu, med nas so se pomešavali Nemci, da Bičkovi borci zaradi nas niso več upali streljati nanje. Cez noč so nas zaprli v Fukov hlev, ki nima poda in je bil poln gnoja. Govoriti nismo smeli na glas, živina je vznemirjeno mukala, otroci so jokali, ker so bili lačni. Zvečer so štirje Nemci v belih haljah in s svečami v rokah hodili po hlevu in neprestano ogledovali zid. Ugibali ismo, ali nas nameravajo zadušiti s plinom ali pobesiti. Ponoči senn sedela ob kravi in se naslanjala nanjo, da sem se nekoliko ogre^la. Trgovka Fajfar Micika je imela s seboj vrečko sladkorja in je z njo tolažila otroke. iN^aša mama je bila zaprta v copatah in brez kake toplejše obleke, ker jo je pri napadu neki Nemec potisnil v stranišče tako, kakršna je bila v kuhinji, in So jo potem tako gonili okrog. Šele naslednji dan smo izprosile 26 nri nemškem zdravniku, da je dobil od komandanta dovoljenje, da smo smele po dve in dve v domače hiše po obutev in nekaj odeje. V ponedeljek 12. januarja 1942 so vso našo skupino gnali Nemci čez Bleca na Zgornje in Spodnje Lajše. Morale smo korakati druga za drugo, gazile smo po sne<'u, ob nas so pa po stezi stopali Nemci, ogrnjeni v rjulie in imeli prižgane sveče v rokah. Prosile smo, da bi se Koritnikova Micka, ki je bila noseča in ranjena, smela peljati na saneh. Na to našo prošnjo so jo postavili kot prvo v vrsto in je morala gaziti sneg na celem. Ko smo prišle A Spodnje Lajše, so nas vseh 8? zaprli pri Stihelnu v sobo in kamro nad gostilno. Najhujše je bilo ker nismo mogli nikamor na stranišče. Jesti nam niso dali nič. Pač pa so ljudje iz Lajš in Kališ že proti večeru prinesli nekaj živeža. V torek sva smeli dve dekleti v kuhinjo, da sva skuhali kosiJo. Nemci so v peči pekli nakradene kure. V torek zvečer so bili vsi pijani in so razgrajali po hiši. S Tauižursko Mihelo sva pomagali ženam in otrokom, da so se za noč vlegli drug poleg drugega po tleh. Ker za naju ni bilo več prostora, naju je hišna gospodinja spravila T svojo sobo. Kmalu sva slišali, kako nemški vojaki vpijejo, da hočejo imeti punce. Pograbili sva svoje stvari in stekli v sobo k drugim. Vojaki so že šli po stopnicah in bi naju pograbili, če ne bi bili tako zelo pijani. V četrtek 15. januarja 1942 je prišel z občine v Selcih odlok, da lahko gremo, kamor hočemo. Nemci so že v ponedeljelk vlačili iz hiš opravo, obleko in živež in nakladali na sani. Izpraznjene hiše so zažgali. Vojaki so nato pošiljali velike pakete v Nemčijo. Nekaj teh paiketov so v Škof ji Loki zavrnili in so prišli nazaj na pošto v Železnike. Železniška pošta je sporočila, naj pridejo Dražgošani po svoje stvari. Jože Megušar, p. d. Kopčev iz vasi Pri cerkvi, mi je to povedal in sem šla v Železnike ter našla tam dve obleki dveh bratov. Ker sem navedla, da je bila prva izdelana v Šoštanju, druga pa na Jesenicah in sta bili na trakovih krojačevi firmi, so mi ju takoj izročili. Hiše na Jelenščah so Nemci zažgali v ponedeljek zvečer. Iz svojega zapora v Lajšah smo gledali rdeči svit. Pri nas je zgorela hiša, hlev, kaSča, pajštva (sušilnica) in vezan kozolec. JAKOB POTOČNIK, POSESTNIK "NA GABRCI" V DRAŽGOŠAH ŠT. 15, NAMA JE DAL NA RAZPOLAGO SVOJ DNEVNIK, KJER IMA NAPISANO: Bilo je 1.1941 oikrog božiča, ko so prišli v našo mirno gorsko vas Dražgoše gošarji ali partizani, kakor so jih ljudje imenovali. Res je bila naša vas srečna, vladalo je blagostanje zaradi pridnosti vaščanov in skoraj vedno neskaljen mir. Hiše so popravljali in prenavljali sk;oraj vsako leto nekaj v obeh vaseh, tako da bi bila dobila vas v nekaj desetletjih čisto drugo lice. Od spomladi leta 1941 do božiča ni bilo v vas skoraj nobenega tujega človeka, tudi vojakov iu policije je bilo zelo malo. Prišli so partizani najprej v vas Na pečeh, zasedli Sokolski dom in uredili svoje reči. Cez nekaj dni so prišli njihovi novi tovariši in sO' zasedli Prosvetni dom in šolo Pri cerkvi. Glede preskrbe z živili niso ljudi nič nadlegovali in prosili; kje so dobili, ne vem, vedo pač oni sami. Posamezniki so takoj naznanjali policiji njihov prihod. Nevarnost je pretila od obeh strani. Vsi smo pričakovali, da bo prišlo nekaj hudega čez vas in ljudi. Zjutraj dne 8. januarja 1942 so se začela pripravljalna vojna dela na obeh straneh. Nemci so iskali najbližje prostore, od koder bi mogli streljati na vas, in pošiljali patrulje in čete 27 v bližino vasi. Tudi partizani niso stali z rokami v žepu, ampak so pridno patruljirali in opazovali gibanje nemških čet in postavljanje njihovih topov, renm primerno so razvrstili svoje ljudi in strojne puške, katerih je moralo biti sk, kakor da medved z batom odpira vrata. Takoj skočim gledal, kaj je. pa vidim poln pod prahu in drobnega kamna, v 15 cm debeli steni pa luknjo, skozi katero je prišla granata. Od tukaj je šla še skozi dva močna trama, na strehi pa je dobila pot v svobodo, katere se je iako razveselila, da se je takoj vlegla v sneg k drugim tovarišicam. katerih je bilo mnogo. Ves breg okrog in nad hišo je bil črn od njih. 28 Pot na Jelensčafi, kjer so NVinci posfrefili 25 moških (Original v loškem muzeju) .. , ,. ,., " ' hala IT. Planina Popoldan smo imeli bolj mir. Vse granate so šle čez streho na vas in vršile lani svoje uničujoče delo. .]az sem jih gledal za našo hišo. kjer sem bil popol:ioina varen, kako se vlečejo kot og-njene črte na vas. Eksplodirala je komaj vsaka četrta, a vendar je bila že ta dan na stavbah .škoda velika. Ta dan nismo \4deli nobenega človeka v bližini. Proti večeru so prav na gosto padale vžig-alne granate, menda zato, da bi se lahko greli oni, kateri niso več imeli svojih toplih stanovanj. Ko se je stemnilo, je ognjeni sij iz obeh vasi kazal, kaj so naredile vžigalne granate. Ponoči je bil s topovi in strojnicami mir. To noč so Nemci poskušali od več strani priti v vas in to se jim je menda deloma posrečilo. Drugi dan, 11. januarja, je bila nedelja. Ta dan je bil prvi, mogoče skozi 300 let. da je bila cerkev v nedeljo prazna. To nedeljo zjutraj se je začel topniški ogenj prav zgodaj. Dopoldan so pri nas padle samo na njivo nekatere granate. Krogle iz strojne puške pa so padale precej na gosto, tako da so skozi eno steklo veznega okna ipriletele tri krogle, od katerih je ena razbila spodaj materino omaro, drugi dve sta se pa zarili v zid, vsaka na eni strani kuhinjskih vrat. Tudi hlevna in vezna vrata so bila večkrat preluknjana. Stekla v oknih na sprednji strani so bila deloma razbita. Tudi streha je bila močno razbita. Čudil sem se, ker je šla krogla skozi hlevska vrata proti živalim, pa ni nobene zadela. Kljub temu smo bili dopoldne še kar zadovoljni. Opoldne so s streljanjem popolnoma prenehali. Kakor se je slišalo pozneje, jim je zmanjkalo municije, toda samo za eno uro, da so imeli bolj čas počivati. Ob eni uri so začeli znova in takoj prva granata je padla deset metrov pred našo hišo, eksplodirala in en večji kos je priletel v okno zgornje hiše in iga popolnoma razbil, tako da je bila hiša polna prahu in peska, ko sem Sel pogledat. Tudi s tem ptičem, ki je tako drvarsko priletel skozi okno. sem bil še kar zadovoljen in sem šel nazaj v našo trdnjavo. Zopet sem bil tam kakih pet minut, kar se zasliši na strehi strašen udarec, drug za drugim, potem pa padanje opeke na tla. Takoj skočim gledat, če tudi gori. Toda, kaj vidim? Ognja ni bilo, ker niso bile vžigalne granate. En, tram je bil odbit v strehi in zraven njega taka luknja, da bi lahko s konjem iseno peljal .skozi. Spodaj pa je bil fabijon ves odbit in seno razmetano pred hišo in po vseh češpljah. Tudi \d(yp pred hišo je bila popolnoma razbita. Ta granata je ostala v snegu, druga pa je šla bolj proti vrhu strehe skoznjo, naredila spredaj in zadaj luknjo in šla naprej gledat, če se bo dalo narediti še kje kaj škode. Toda breg ji je 29 zasta-vil pot. S to granato je bila pri nas škoda od streljanja zaključena. Tem bolj pa so padale granate na obe vasi. Posebno proti večeru so zelo padale vžigalne granate in ttidi izvršile svojo nalogo v polni meri. Vžigalne so proti večeru streljali menda zato. da je, kdor ni hotel že podnevi pobegniti, lahko ponoči šel po svetli poti, ako mu je bilo to l>olj ljubo, kakor ostati ob kupu pepela zadnjili ostankov ljubega doma, katerega so mnogi priborili z največjimi napori in vztrajnostjo. To noč je mnogo vaščanov bežalo v gozdove. Proti jutru, dn^ 12. januarja 1942. smo, kot vsako jutro, mislili, da se bo zopet začel topovski ogenj. Zato smo temu primerno zavarovali vrata in sprednja okna naše hiše. Eno okno proti peči smo zavarovali z betonsko ploščo, drugo pa z močnim lesom. Ugibali smo, kaj to pomeni, da ni več streljanja s topovi, ampak samo tu in tam strel iz puške. Dobro je bilo, da nismo vedeli, ker bi sicer ne čakali doma. To dopoldne je bil pri nas popolen mir, ki mi ni bil mič po volji. Imel sem ga samo za mir pred viharjem. In res, celo dopoldne nismo videli 'nobenega vojaka ali koga drugega, a kljub temu smo pričakovali in slutili, da se godi nekaj hudega. Ob 'tretji uri pa opazimo prve vojake na poti iz vasi Na pečeh, med in za njimi pa ujetnike, žalostne ostanke vaščanov. Bilo je nekaj otrok, nvlajših in starejših žensk in starih mož. Vsi drugi so zbežali v druge vasi, ostali v gozdove, tretji pa od boga namenjeni tisodi v žrelo. Ko sem opazil te prve 0'dpeljajie ljudi, mi je prišla solza v oko in rekel sem svojim domačim: »Dopolnjeno je. Kamor grredo ti ljudje, tja bomo šli tudi mi in vsi vaščani brez izjeme.« Odšli so na Rudno, se odpeljali z avtom dalje in s tem je bil pri nas ta dan zaključen. Za vse grozote, ki so se godile v obeh vaseh preteklo noč in ta dan, nismo vedeli pri nas popolnoma nič, to pa zato, ker je bila hiša deset minut proč od vasi. Se mnogo bi tukaj lahko napisal, toda ne morem, ker so mi usta zaprta z avtomatsko puško. O tem naj govore nagrobni napisi in zgodovina. Zjutraj, dne 13. januarja 1942, je prišla iz ravnin dolga vrsta voznikov in vojakov. Sli so Na peči po živino, živež, razno blago in hišno opravo. Z začudenjem Smo gledali to procesijo. Proti poldnevu so prišli nazaj. Nekateri vozniki in vojaki so peljali tudi nekaj domačinov. K poldnevu so prišli k nam prvi (rije vojaki z naperjenimi puškami in pregledali hišo od zunaj, ali ni kje kdo skrit. Toda, ker sem jim dokazal, da ni nobenih sledov v snegu, so mimo odšli in rekli, da mogoče mi ostanemo. Nato sem skuhal južiuo, pojedli smo in opravili pri živini še vse po starem redu. Okrog druge ure je šel naš Rudolf na breg zunaj hiše in naš taikoj začel klicati. Ko sem šel gledat, sem videl, da gore vsi naši trije seneni hlevi. Nato sem rekel samo: »Ako ostanemo, moramo dati takoj živino proč.« Nič se mi ni zdelo več novo. Bil sem pripravljen na vse. Ta dan bi se mi tudi umreti ne zdelo nič novega. Zopet smo posedeli nekaj časa v naši trdnjavi, toda zadnjič. Kmalu se zasliši zunaj nemški klic, naj pridemo ven. Sel sem najprej sam. Dva policista sta stala v bližini hiše za drevesi s proti meni 'naperjenima ptiškama in jezno kričala: »Weiter, weiter!« Jaz sem hitro sikočil nazaj v hišo in svojim povedal, da moramo takoj vsi oditi. Vzel sem svoj ttahrbtnik in šel pred hišo prosit, naj vsaj malo počakajo, da bomo vzeli kaj s seboj. Toda nič ni poniagalo. Morali bi oditi brez odlaga, imel pa sem še eno sredstvo, s katerim sem si vedel pomagati v tem zadnjem trenutku, da bi se vsaj stari pošteno spravili iz hiše. Nisem hotel iti izpred hiše, četudi sem stal 30 nred puškama, in sem jima pripovedoval, da imaiiio v hlevu konja, krave in prašiča. Ko sta slišala besedo »švajn«, jih je menda tako prevzela slast DO pečenki in okusnih klobasicah, da je eden takoj povesil puško in "-' nroti meni, pogledal v hlev, nekaj povedal tovarišu, naio šel na pod sel in spustil pod streho rdečega petelina, kateri je takoj začel peti na obeh koncih strehe svojo uničevalno pesem. Nato je prišel nazaj, spodil v.se iz hiše. tako da se je morala žena obuvati že v veži. šel nazaj v hlev. odpenjal krave in ustrelil ljubljenega prašička, ki je vagal že 150 kg in sem mu tako lepo stregel vse leto. Ker oni godlje ne znajo kiihati. smo mu kri spustili kar v gnoj, zaklati pa sem ga moral jaz. Naložili smo ga na konjske sani, vpregli konja, ujeli obe kravi, ki sta tekali po snegu, se še enkrat ozrli na gorečo hišo in se odpeljali. Bil sem skoraj vesel, da je hiša tako lepo gorela. Mislil sem, ako nam ne more koristiti, naj še drugim ne, ker sam sem bil prepričan, da je ne bom več potreboval. Mislili smo, da nas bodo preselili kam daleč. Pot od doma je bila težka. Jaz sem prvi vodil eno kravo, druga je šla sama za menoj. En sin je peljal na saneh staro mater, nahrbtnik in vrečo 7. nekaj obleke in en hleb kruha. Drugi sin je vodil konja, na saneh pa so bili mrtvi prašič, bolna žena in stari oče. Od naše imovine nismo smeli vzeti ničesar drugega, samo živino smo morali odpeljati. Za nami pa so šli oboroženi vojaki. To je bil čuden sprevod in precej podobno je bilo tudi povsod drugod, samo s to razliko, da smo mi sami gonili živino, drugim pa so jo drugi. Na Rudnem smo živino oddali, zasedli pripravljeni avto, nato pa so nas vse popisali. Tukaj smo se sešli z ostanki Dražgošanov in se pregledovali, koliko in kateri smo. V petih minutah po našem prihodu so nas odpelJ£Ji proti Škofji Loki. Ugibali smo, če nas bodo odpeljali v Begunje. Zavozili smo proti Ljubljani in takoj nam je bilo laže. akoravno nismo vedeli, kam gremo sedaj. Zopet smo ugibali, kam in kako daleč. Ustavili smo se v Št. Vidu pred škofovimi zavodi, izstopili smo in znosili naše bogastvo v novo stanovanje. Tukaj smo se sešli z onimi, ki so jih odpeljali prejšnji dan. Vseh skupaj nas je bilo 86 oseb. To je bilo vprašanj, kako se je kdo rešil in kako 86 mu je godilo tačas. Za posteljo smo imeli slamo po tleh, za večerjo pa smo dobili črno kavo. Pa kako naj jemo, saj smo bili siti vsega, skoraj da tudi življenja. Drugi dan se je začelo novo življenje. Vsak dan med sedmo in deveto uro je bil zajtrk, navadno črna kava brez sladkorja. Zjutraj smo dobili tudi kruh, polovico hleba za eno osebo, kar je bilo res dovolj, toda samo prvi teden. Opoldan smo dobivali različno hrano, dobrega nič. Zvečer zopet kavo. Nekoč v prvih dneh smo dobili nazaj svoje postelje, komur je bila z njim odpeljana. Mi nismo dobili nič, zato so nam nekaj posodili drugi. Prve djii se je začelo pisanje pošte in prošenj na vse strani, ker v začetku je bilo v tem pogledu precej prosto, proti koncu pa že tako strogo, da je smel vsak prejeti in oddati samo eno pismo in še to samo nemško pisano. Prvi teden so začeli prihajati tudi zavoji s hrano in nekaj tudi z obleiko, od česar pa mi nismo dobili nič, ker ni bilo pošteno deljeno. Skoraj vsi so dobivali od svojih in sorodnikov, mi od nikogar nič. Neki sosed nam je večkrat dal kruha, ohranim ga v hvaležnem spominu. V zdravstvenem oziru je bilo na splošno še dosti dobro, samo nekaj je bilo oddanih v bolnišnico. Mene pa je ves čas bolela noga, da skoraj po sobi nisem mogel hocliti in sem bil zato tudi vsaikega dela prost. Kadar sem bil boljši, sem kvartal, da je bil čas krajši. Vsi ismo bili razdeljeni v skupine. Deikleta 31 so nam včasih katero zapele, za delo pa so imele pometanje in pomivanje poda. Ženske so molile in tarnale. Fantje so imeli bolj stalno delo. Vsak dan so sekali drva in drugo. Starejši moški so bili večji del časa zaposleni pri kartah. Življenje je šlo enolično iz dneva v dan. Samo. kadar so se kateri selili iz ene sobe v drugo, ali so novi prišli ali odhajali, takrat je bilo malo spremembe. Bil je mrzel zimski čas, da se cele tedne niso odtajala okna, da bi lahko skoznje videli. Zaradi hudega mraza smo bili mnogi zadovoljni, da smo bili vsaj v primerno topli sobi. V sobi in na hodniku smo bili prosti. Enkrat smo se šli tudi kopat, kdor je hotel. Nekajkrat .smo Sli tudi na sprehod po vrtu, seveda pod nadzorstvom straže. Mnenja smo bili različnega. Eni so želeli samo, da bi bili prosti, drugim pa ni bilo za prostost nič, samo da smo bili v sobi na toplem in ne preveč lačni. Proti koncu je bilo hrane bolj malo, zato pa so nam obetali, da bomo kmalu prosti, česar pa se jaz nisem prav Jiič veselil, vsaj za nekaj časa še ne. Točno po preteku petih tednov je nastopil odločilni dan prostosti. Takoj zjutraj so nam povedali, da bomo ta dan šli nazaj domov, toda gotovo še ni bilo, a vendar smo spravljali svoje reči skupaj. To je bilo vse ž,ivo, kakor v panju. Opoldne je prišel komisar in mam rekel: »Sedaj pa le hitro vsak svoje skupaj, gremo!« Vsaka družina posebej je šla mimo straže skozi vrata, vse so dvakrat popisali. Nato smo zasedli avtomobile in se hitro odpeljali vsak s svojo mislijo in željo proti domu. y' 32