Nega žita po otajanju zemlje. Vsak posestnik je že gotovo opazil, da se na spomlad kaj rade pokažejo na polju velike lise, kjer je še v jeseni bujno zelenelo žito. Navadno pravimo, da je žito ali pozeblo, ali pa segnilo. Večkrat pa lahko opazimo, da se je tudi skorja zemlje dvignila in s tem pretrgala žitu korenine, ki se zato rado posuši. Taka skorja se je dvignila radi mraza in te vrste »pozebe« so zelo pogoste ne le pri žitih, ampak tudi pri drugih kulturah. V ravninah se često dela po razorih tudi led, pod katerim, če led le predolgo ostane, rastline segnijejo v večji ali manjši meri. Najboljše še prezimi žito pod plastjo snega, ki preprečuje preobčutno zmrzavanje gor njega dela obdelane zemlje. Več ali manj trpi žito vedno tekom zime. Srcča za nas pa je, da se žito razrašča šele spomladi in s tem zgosti samoodsebe redko setev ali zimsko škodo. Treba pa je, da tudi poljedelec s svoje strani pripomore, da bo žito takoj s prvimi toplimi spomladanskimi dnevi bujno zazelenelo in kot tako dalo obilo zrnja. Če opazimo, da je žito svelle, mmenkaste in drugače nenaravne barve, je skoro vedno znak, da pogreša dušičnega gnoja. Zelo nam bo hvaležno, če ga pognojimo s čilskim solitrom. Ne smemo pa porabiti preveč tega gnojila, ker bi sicer žito rado poleglo. V pravi meri pa dušik celo krepl biljko in jo usposablja, da rapravi velike klase in da dosli zrnja. Celo lepo zeleno žito bo hvaležno za dodatek tega gnojila. Na eden oral bodemo tako potrosili od 60—100 kg, najbolje dvakrat: polovico takoj, ko skopni sneg in ni pričako vati novega, in drugo polovico, predno rasllina začne z razraščanjem. Ta dušik bo delal čudeže! Gnojilo je sicer lahko topljivo in bi ga zato ne bilo treba spraviti v zemljo z brano. Ker pa je tudi obdelovanje žitanic izrednega pomena, zato tudi skrbno prevlecimo vsa polja z brano, kajti s tem zdrobimo skorjo, ki je nastala tekom zime, in omogočimo pristop zraka v zemljo. Poleg tega z brananjem prekinemo v večji meri izhlapevanje vlage iz zemlje, ki se je nabrala tekom zime in ki je rastlini silno polrebna ravno spomladi, ko rabi rasllina največ vlage, a padavin je malo in še vetrovi pospešujejo izhlapevanje. Branali bomo lakoj, ko skopni sneg. Za brano pa bomo tako tudi povaljali, da z valjem pritisnemo k zemlji ono skorjo zemlje z žitom vred, ki jo je dvignil mraz. S tem omogočimo, da se dvignjene rastline na novo prirastejo in tako ne nastanejo na njivah velike vrzeli brez rastlin. Morda bi kdo ugovarjal, češ, da z valjem zopet stlačimo zemljo in da je zato brananje čfsto odveč. Temu pa ni tako, kajti še vedno je sloj rahle prsLi pod povaljano površino, ki preprečava izhlapevanje talne vlage. Jako je priporočljivo, da polje prevlečemo kasneje, predno se začne žito razraščati, še enkrat, zlasti še tedaj, če je pred razrašeanjem padlo več dežja, ali celo ploha. Nič nc de, če pri tem poslu izpulimo kako biljko, kajti obdelana zem 1 ja bo omogočila v zvezi z dušičnim gnojenjem jak porast žitaric in njih razraščanje. Valjanja zlasti ne opustimo tudi na detcljiščih, katerim mraz prav posebno ra<_ škoduje in detelja tudi rabi zbitejšo zemljo. Če hočemo sebi in svojim dobro, bomo na vsak način storili sedaj na spomlad vse, da bodo naše žitnice na jesen polne, ako bo znami tudi božji blagoslov!