68 | Slovenska pediatrija 2022; 29(Suppl1) Pregledni članek / Review article Izvleček V zadnjih 50 letih smo priča uveljavitvi pediatrične gastroen - terologije, hepatologije in prehrane kot priznane in uspešne klinične subspecialnosti v Evropi in tudi v Sloveniji. Temelj nastanka Evropskega združenja za gastroenterologijo, hepatologijo in prehrano (ESPGHAN) so bile tri, v začetku 19. stoletja pri otroški populaciji najbolj pogoste klinične težave – driska, zlatenica in prehrana z mlekom. Združenje ESPGHAN je odločilno vplivalo na vsa področja kliničnega in znanstvenega napredka ter na diagnosticiranje in zdravljenje gastrointestinalnih bolezni otrok v Evropi in Sloveniji. V pri- spevku prikazujemo razvoj stroke v Evropi in pri nas. Ključne besede: pediatrična gastroenterologija, pediatrična hepatologija, prehrana, razvoj. Abstract During the last 50 years, we have witnessed the establish - ment of paediatric gastroenterology, hepatology and nutri- tion as a recognised and successful clinical subspecialty in Europe and Slovenia. The basic three most common clinical problems in childhood in the early 19th century, diarrhoea, jaundice and milk feeding, were the basis for the establish - ment of the European Society for Gastroenterology, Hepatol - ogy and Nutrition (ESPGHAN). This association had a decisive influence on all areas of clinical and scientific progress, diag- nostics and therapy of gastrointestinal diseases in children in Europe and Slovenia. This article describes the development of the field in Europe and Slovenia. Key words: paediatric gastroenterology, paediatric hepatol- ogy, nutrition, development. Razvoj pediatrične gastroenterologije The development of paediatric gastroenterology Dušanka Mičetić-Turk Slovenska pediatrija 3/2022.indd 68 14/09/2022 10:20 Slovenska pediatrija 2022 | 69 Uvod Razvoj pediatrije v Evropi se je začel v 19. stoletju, ko so se pojavile prve bol- nišnice, namenjene izključno bolnim otrokom. K njihovemu ustanavljanju je pripomoglo spoznanje, da se otro- ške bolezni pomembno razlikujejo od bolezni odraslih. Potrebo po odcepitvi pediatrije od splošne in interne medi- cine je podpiralo več uglednih zdravni- kov tistega časa, na primer dr. Samuel Gee iz Londona, znan po opisu celiakije in cikličnega bruhanja v otroštvu, ki je še danes pomembna patologija v pedi- atrični gastroenterologiji (1). V začetku 20. stoletja so se nezadržno razvijale različne medicinske specia- lizacije in utemeljevale značilne raz- like med medicinskimi strokami, kot so interna medicina, kirurgija, gineko- logija in porodništvo, pozneje pa se je začela razvijati tudi pediatrija. Koncept subspecialnosti, ki obravnavajo posa- mezne organske sisteme, se je uveljavil šele konec 19. stoletja. Tako se je razvoj pediatrične gastroenterologije začel šele po letu 1960 (2). Podobno kot pri odcepitvi pediatrije od splošne in interne medicine sta tudi razvoj in odcepitev pediatrične gastro- enterologije od odrasle gastroentero- logije temeljila na potrebi po specifični obravnavi otroka z boleznimi prebavil. Razvoj in razcvet novih diagnostičnih tehnik sta zahtevala poznavanje speci- fičnih veščin, razvoj novih terapevtskih obravnav pa nova znanja o vplivu na rast in razvoj otrok. Potrebo po pedi- atričnih subspecialnostih so v 70. letih 20. stoletja prepoznali in jo spodbujali tako v Evropi kot v Ameriki in v celotni pediatrični strokovni javnosti (2, 3). Ker številne kronične gastrointestinal- ne bolezni v otroštvu vplivajo na rast in razvoj ter začetek pubertete, zahteva- jo drugačno obravnavo kot pri odraslih. V zgodnjem otroštvu se namreč izrazi veliko prirojenih in dednih bolezni, ki se kažejo kot prebavne oz. absorptiv - ne motnje z genetsko podlago, velik spekter jetrnih presnovnih bolezni (npr. pomanjkanje alfa1-antitripsina, motnje v presnovi bilirubina) in druge genetske bolezni, ki skupaj opredeljujejo podro- čje pediatrične gastroenterologije. Razvoj pediatrične gastroenterologije Medicinske dosežke, ki so vplivali na razvoj pediatrične gastroenterologije v zadnjih 50 letih, prikazujemo v Tabeli 1. Odločilni prelomnici v razvoju pediatrič- ne gastroenterologije z diagnostičnega, terapevtskega in raziskovalnega vidika sta biopsija sluznice tankega črevesa, ki jo je leta 1957 uspešno opravila gastro- enterologinja Margot Shiner (4), ter bazično odkritje pediatra W. K. Dickea, ki je leta 1950 ugotovil (5), da je vzroč - ni dejavnik pojava celiakije beljakovina gluten iz pšeničnega zrna. V doktorski disertaciji je namreč dokazal drama- tično izboljšanje kliničnih simptomov bolezni, če iz prehrane izključimo pše- nico, rž, ječmen in oves. Pozneje je tudi dokazal, da je toksična komponenta v pšenični moki v alkoholu topen gliadin. T ako se v 60. letih prejšnjega stoletja pojavijo tri zelo pomembna spoznanja o celiakiji: i) da je gluten sprožilec bolez - ni, ii) prisotnost specifičnih sprememb na sluznici tankega črevesa in iii) mož- nost izvedbe biopsije sluznice tanke- ga črevesa. Po modifikaciji Crosbyjeve kapsule za odrasle v kapsulo za otroke (Watson) z bioptno odprtino 2,5 mm (6, 7) je ta diagnostična tehnologija postala zelo popularna v Evropi in po svetu. Upo- rabljali so jo dolgo časa in je omogočila verodostojno diagnosticiranje celiakije. Dostop do sluznice tankega črevesa je pomenil tudi prelomnico pri diagno- sticiranju malabsorpcije ter intoleran- ce disaharidov in njihovo klasifikacijo. Na tem področju so orali ledino bio- kemiki Dahlquest, Semenza in Messer (2). Postalo je jasno, da je sekundarno pomanjkanje disaharidaz, ki se pojavlja po akutnih gastroenteritisih, splošen in pomemben problem, o katerem pričajo številne znanstvene in strokovne obja- ve tistega časa (8, 9). Na področju diagnosticiranja malab- sorpcije disaharidaz je biopsijo kot invazivno metodo nadomestila neinva- zivna nova metoda ugotavljanja vodi- ka v izdihanem zraku (t. i. test H 2 ) (10). Metodo so široko uporabljali pri prepo- znavanju malabsorpcije laktaze. Sledili sta dve pomembni pridobitvi na področju gastroenterologije. Upo- raba fiberoptike v gastroinstestinalni endoskopiji in odkritje bakterije Helico- bacter pylori kot povzročitelja gastritisa in raka želodca. Danes je endoskopija z endoskopskimi biopsijami temeljni kamen pediatrične gastroenterologi- je in je v celoti nadomestila uporabo kapsule pri biopsiji tankega črevesa. Zanimanje za raziskovanje notranjih votlin človeškega telesa je staro toli- ko kot medicina sama. Izziv je bil naj- ti varen vir svetlobe, ki bi omogočal dober vpogled v votlino brez segreva- nja in poškodbe tkiva. Ime endoskop je leta 1853 skoval A. J. Desormeaux za instrument, ki so ga tedaj uporabljali v urologiji (11). Prvi gastroskop so razvili v Erlangenu (12). Prvi instrumenti v not- ranjost niso dovajali dovolj svetlobe, zato so lahko osvetlitev zaradi segreva- nja uporabljali le kratek čas. Leta 1881 je Mikulicz opravil prvo gastroskopijo s togim inštrumentom (13). Leta 1932 sta Georg Wolf in Rudolf Schindler, oče gastroskopije, izumila prvi semifleksi- bilni gastroskop (14). Ta inštrument je omogočil lažje diagnosticiranje in endoskopsko obravnavo ter širše polje pregleda. Od leta 1966 dalje je razvoj fiberoptičnih inštrumentov zelo napredoval od Storzovih in Fujinonovih inštrumentov do pripomočkov znamk Olympus ® in Pentax ® ( 1 5 ) . Z r a z v o - jem in razpoložljivostjo instrumentov za vizualizacijo je postalo očitno, da moramo pridobiti tkivo za identifika- cijo endoskopsko ugotovljenih patolo- ških sprememb. Inštrumente za slepe biopsije so uporabili že zgodaj, a se je pojavila potreba po endoskopski nap- ravi, ki bo kirurgu omogočila pridobitev biopta spremenjenega tkiva iz videne spremembe. Danes to ni več nikakršen problem. Slovenska pediatrija 3/2022.indd 69 14/09/2022 10:20 70 | Slovenska pediatrija 2022; 29(Suppl1) V poznih 70. letih so v številnih stro- kovnih objavah opisali diagnostično in terapevtsko vrednost pediatrične gastrointestinalne gastroskopije. Širi- lo se je znanje o številnih gastroin- testinalnih boleznih pri dojenčkih in otrocih na podlagi endoskopskih ugotovitev. Danes je diagnostična endoskopija del rutinske pediatrič- ne gastroenterologije in v pediatrič- ni gastroenterologiji zaseda osrednje mesto, vključno z endoskopskim oz. vizualnim pregledom prebavil, odvze- mom vzorcev sluznice in različni- mi terapevtskimi postopki. Tako je endoskopski odvzem sluznice dvanaj- stnika v celoti nadomestil kapsulno biopsijo črevesne sluznice. Vrsta doda- tnih inštrumentov omogoča obravnavo različnih bolezenskih stanj, od odstra- nitve tujkov iz prebavil, polipektomije z diatermično znako, sklerozacije varic v požiralniku in želodcu, dilatacijske- ga bužiranja in uporabe pnevmatskih balonov do izvajanja hemostaze z upo- rabo klipov za elektrokoagulacijo in fotokoagulacijo. Tehnologija omogo- ča izvajanje invazivnih endoskopskih posegov, kot so endoskopska retro- gradna holangiopankreatoskopija, per- kutana endoskopska gastrostoma in drugi. Velik napredek na področju vide - oendoskopske opreme omogoča bolj enostavno učenje in trening endoskop- skih veščin. Na številnih pediatričnih gastroenteroloških oddelkih prevla- duje prav enoskopija. Spoznanje o ključni vlogi imunskega sistema, ki se nahaja v črevesu, in nje- govi nezrelosti pri otrocih, je odločilno prispevalo k razumevanju patogene- ze različnih bolezni, ki se pojavljajo v otroštvu, vključno z enteropatijo pri prehranskih alergijah, predvsem pri alergiji na beljakovine kravjega mleka. Na tem področju so veliko pripomogle raziskave prof. Alana Walkerja iz Bosto- na (16) ter finskih avtorjev Kuitunena in Savilahtija (17). Pozneje so imunološke raziskave vključile tudi številne dru- ge avtoimunske bolezni v gastroente- rologiji ter kronične vnetne črevesne bolezni, predvsem Crohnovo bolezen in celiakijo. Te bolezni so zaradi velike Medicinski dosežki, pomembni za razvoj pediatrične gastroenterologije biopsija sluznice tankega črevesja endoskopija ultrazvočna preiskava slikovno diagnosticiranje patofiziologija dednih motenj absorpcije okužbe z bakterijo Helicobacter pylori napredek v pediatrični kirurgiji presaditve organov (jetra, tanko črevo) oralno rehidracijsko zdravljenje zdravila/biološka zdravila genetske preiskave (cistična fibroza, Crohnova bolezen, pomanjkanje α1–antitripsina) raziskave mikrobioma, probiotiki TABELA 1. MEDICINSKI DOSEŽKI, POMEMBNI ZA RAZVOJ PEDIATRIČNE GASTROENTEROLOGIJE. TABLE 1. IMPORTANT MEDICAL ACHIEVEMENTS FOR THE DEVELOPMENT OF PAEDIATRIC GASTROENTEROLOGY. Slovenska pediatrija 3/2022.indd 70 14/09/2022 10:20 Slovenska pediatrija 2022 | 71 razširjenosti pomembna problemati- ka v razvitih državah in v zadnjem času pogosta pediatrična patologija. Razi- skave o patogenezi Crohnove bolezni in njenem obvladovanju pri otrocih so skupaj s celiakijo področje, ki ga z veli- ko pozornostjo spremlja celotna pedi- atrična skupnost. Leta 1978 je uredniški odbor revije Lan - cet oralno rehidracijsko zdravljenje proglasil kot »verjetno najpomemb- nejše medicinsko odkritje 20. stoletja« (18). Rehidracija in vzdrževanje hidraci- je sta temelj zdravljenja akutne driske. Dokazi, da vezana absorpcija natrija in glukoze ostaja popolnoma intaktna pri koleri ter tudi pri drugih cAPM in cGMP induciranih sekretornih driskah (19), so patofiziološka podlaga zelo uspešne- ga programa oralnega rehidracijskega zdravljenja, ki ga podpirajo Svetovna zdravstvena organizacija (SZO), UNICEF (angl. United Nations Children `s Fou- nd), ESPGHAN (angl. European Society of Pediatric Gastroenterology, Hepato- logy and Nutrition) in AAP (angl. Ameri- can Academy of Pediatrics). SZO je v 70. letih razvila oralno rehidracijsko razto- pino (WHO ORS) za splošno uporabo, ki vsebuje 90 mmol/l natrija, 20 mmol/l kalija, 80 mmol/l klorida, 30 mmol/l bikarbonata in 111 mmol/l glukoze, in se je kot zelo uspešna izkazala pri zdra- vljenju otrok in odraslih s kolero, saj je rešila več življenj kot katera koli druga oblika zdravljenja dotlej. Delovna sku- pina združenja ESPGHAN je 1992 leta objavila priporočila za sestavo ORS za otroke v Evropi, za katero je značilna nizka osmolarnost (200–250 mOsm/ kg) s koncentracijo natrija 60 mmol/l in glukoze 74–111 mmol/l (20). V Evro - pi otroci z akutno drisko ne izgubljajo veliko elektrolitov, zato hiperosmolar- ne raztopine z večjo vsebnostjo natrija in glukoze niso potrebne. S široko upo - rabo oralne rehidracijske raztopine se je smrtnost otrok z akutno infekcijsko drisko strmo zmanjšala. Leta 1997 je združenje ESPGHAN objavilo smernice glede prehranjevanja otrok z akutno drisko (20), ki temeljijo na multicentrič- ni evropski raziskavi (21). V raziskavi so pokazali, da dietno zdravljenje sploh ni potrebno in da se otroci z akutno drisko lahko prehranjujejo povsem normalno. Po zmanjšanju smrtnosti in obolev- nosti zaradi akutne driske so na površje priplavale kronične vnetne črevesne bolezni, ki so pomembna težava v otroštvu. Do leta 1970 so mislili, da je Crohnova bolezen v otroštvu zelo red- ka, a se je žal kmalu izkazalo, da temu ni tako. Diagnozo Crohnova bolezen je pri otrocih postaviti bistveno težje kot pri odraslih, ker sistemske manifesta- cije bolezni, kot sta zaostanek v rasti in zapoznela puberteta, prevladujejo v zgodnji klinični sliki. Če prebavni simp- tomi niso močno izraženi, diagnozo postavimo pozno. Z uporabo fiberop- tične ileokolonoskopije z več biopsijami sluznice in drugimi dodatnimi preiska- vami je postavitev diagnoze postala hitrejša in bolj natančna ter omogočila prepoznanje treh diagnostičnih katego- rij kroničnih vnetnih črevesnih bolezni, tj. Crohnove bolezni, ulceroznega koli- tisa in neopredeljenega kolitisa. Razvoj molekularne biologije in razi- skave na celičnih kulturah so omogo - čili spoznanja patofizioloških osnov številnih gastrointestinalnih bolezni in motenj ter dale velik zagon razisko- valnemu dela v pediatrični gastroen- terologiji. V 80. letih so opisali glavne dedne motnje prebave in absorpcije ogljikovih hidratov, maščob in beljako- vin. Z razvojem molekularne genetike in biologije danes razumemo številne bolezni na genetski osnovi, npr. cistič- no fibrozo. Projekt človeškega genoma odpira nove možnosti prepoznavanja in zdravljenja bolezni prebavil. Razvoj popolne parenteralne prehrane od 1968 leta naprej (22) in razvoj ente- ralne prehrane skupaj z razvojem spe- cialnih formul za prehranjevanje otrok z prebavnimi motnjami so omogočili normalen razvoj tudi tistih otrok, ki so nekoč umirali od lakote, saj jim je ome - njeni način prehranjevanja omogočil preživetje. Tako danes živijo tudi otro- ci s težkimi gastrointestinalnimi bolez- ni, ki se pojavljajo v zgodnjem otroštvu z značilnim fenotipom in genotipom, kot so mikrovilusna atrofija (23), tufting enteropatija (24), avtoimunske entero- patije (25) in družinska enteropatija (26). Dokončno zdravljenje omogoča presaditev tankega črevesa, ki so jo med prvimi opravili v Pittsburgu (ZDA) in v Parizu (Francija) (27). Spoznanje, da se bolezni jeter v otroštvu razlikujejo od bolezni jeter pri odraslih, zlasti prirojene bolezni v pre- snovi bilirubina in žolča ter presnov- ne jetrne bolezni, je spodbudilo razvoj pediatrične hepatologije v okviru pedi- atrične gastroenterologije. V zgodnjih 70. letih 20. stoletja je per- kutana biopsija jeter postala rutin- ski poseg pri diagnostični obdelavi holestaze dojenčkov. Igelna biopsija je omogočila pridobitev tkiva za sve- tlobno in elektronsko mikroskopiranje in biokemijske oz. encimske analize (28). Tako so se možnosti natančnega diagnosticiranja zunajjetrne in znot- rajjetrne biliarne atrezije, holedohalne ciste in neonatalnega hepatitisa znat- no povečale. Med številnimi genetski- mi motnjami, ki so povezane z jetrnimi boleznimi, so opisali pomanjkanje alfa- 1-antitripsina (29), različne oblike kopi- čenja glikogena in druge motnje. Ker je pogost simptom jetrnih bolezni pruri- tus, so v zgodnjih 80. letih 20.stoletja opravili veliko raziskav o vlogi žolčnih kislin, njihovi toksičnosti in prirojenih napakah v njihovi presnovi. Razvoj gastroenteroloških oddelkov v Evropi Čeprav smo temeljnemu napredku v poznavanju bolezni, kot sta celiakija in cistična fibroza, priča od konca 19. in začetka 20. stoletja, se šele po letu 1960 letu pojavi zanimanje pediatrov tudi za druge bolezni prebavil in pre- bavne motnje pri otrocih. T ak o so v Evropi, Severni Ameriki, Avstraliji in drugih državah začeli ustanavljati otro- ške gastoenterološke oddelke. Eden prvih evropskih centrov za pedi- atrično gastroenterologijo se je razvil v Slovenska pediatrija 3/2022.indd 71 14/09/2022 10:20 72 | Slovenska pediatrija 2022; 29(Suppl1) Utrechtu na Nizozemskem, kjer so zelo uspešno sodelovali pediatri in biokemi- ki, med drugim Dolf Weijers in van de Kamer, sprva v sodelovanju z J.W. Dic- kejem. Metoda po van de Kamerju za določanje maščob v blatu je bila vrsto let osnovna preiskava za potrditev sin- droma malabsorpcije (31). Pozneje je vodilno vlogo prevzel prav tako nizo- zemski Amsterdam. Od samega začetka je imel ključno vlogo v pediatrični gastroenterologiji Pariz z Jeanom Reyjem, ki je poudar - jal pomen klinične prehrane. Priroje- ne motnje absorpcije in tanko črevo sta področji, ki ju je raziskoval Jacques Schmitz. S parenteralno prehrano sta se ukvarjala Claude Ricour in Olivier Goulet (vključno z parenteralno prehra- no na domu), pozneje pa so v sodelova- nju z zdravniki v raziskovalnih centrih v ZDA (Omaha in Pittsburgh) postali pio- nirji na področju presaditev tankega črevesa pri otrocih (32). London je bil pomembno središče razvoja pediatrične gastroenterologije s prvima dvema katedrama pediatrične gastroenterologije, ki sta ju vodila John Harries in John Walker-Smith. V Londo- nu so se izobraževale generacije evrop- skih pediatrov gastroenterologov – v bolnišnicah Queen Elisabeth Hospital, St. Bartholomew‘s Hospital in Royal Free Hospital – ter na podiplomskih tečajih, ki jih je vsako leto organiziral prof. Walker Smith s sodelavci Ianom Sandersonom, Petrom Millo, Allanom Philipsom in številnimi drugimi, ki so se poglabljali v bolezni črevesa (2). Pomembna »sila« v pediatrični gastroenterologiji je bila tudi Finska s središčem v Helsinkih in pozneje v Tampereju pod vodstvom Jarma Visa- korpija in Markkuja Makija. Sprva je bil glavni poudarek na celiakiji, pozne- je na gastroenteritisu in prehranskih alergijah. V Švici je pomembno vlogo odigral cen- ter v Zürichu, kjer sta delovala Andrea Prader, ki je spodbujal in vodil razi- skave rasti in razvoja otrok, in David Shmerling z raziskavami na področju celiakije. Tedanja mlada raziskovalca v Zürichu Salvatore Auricchio in bioke- mik Giorgio Semenza sta bila pionirji na področju motenj absorpcije sladkorjev (2, 32). V Bernu je Ettore Rossi usta- novil pomemben center, kjer sta Beat Hadorn in Michael Lentze raziskovala patofiziologijo absorpcije. Pozneje so vzpostavili pomembna središča pedia- trične gastroenterologije tudi v Nemči- ji – v Münchnu in Bonnu (2, 32). Po usposabljanju v Zürichu je Salvatore Auricchio »ustanovil« velik pediatrični gastroenterološki center v italijanskem Neaplju, ki je igral pomembno vlogo na področju celiakije in fiziologije absorp- cije ter peroralnega rehidracijskega zdravljenja, akutne infekcijske driske ter motenj motilitete in drugih prebav- nih motenj. Omeniti moramo številne raziskovalce, ki so Amido Rubino, Ste- fano Guandalini in Alessio Fasano, Lui- gi Greco, Alberto Tronccone, Ana Maria Staianno, Alberto Guarinno in drugi. V Bruslju se je pod vodstvom E. Egger- monta in Helmutha Loeba razvil pomemben evropski center. Za pionir- ja pediatrične endoskopije velja Samy Cadranel, ki se je udejstvoval tudi na področju okužb z bakterijo Helico- bacter pylori pri otrocih in raziskoval pH-manometrijo. Yvan Vandeplas je imel pomembno vlogo pri raziskova- nju prehrane dojenčkov (2, 32). Pediatrična hepatologija se je v Evro- pi začela razvijati v Parizu v bolnišni- ci Bicetre leta 1964, ko je bil za vodjo Pediatrične službe imenovan profesor Alagille, ki je organiziral multidiscipli- narno skupino strokovnjakov s sodelo- vanjem številnih znanih hepatobiliarnih kirurgov tistega časa. Kmalu so posta- li mednarodno znani po pionirskem delu v pediatrični hepatologiji. S pro- fesorjem Odievrejem je profesor Ala- gille napisal knjigo »Maladies du foie et des voies biliaires chez l’enfant,« ki je bila leta 1978 objavljena v francoščini in leta 1979 tudi v angleščini. Prvo presa- ditev jeter pri otroku je v Parizu v bolni - šnici Bicetre leta 1981 opravil profesor Bismuth (2,32). V Veliki Britaniji so prvi center za pedi- atrično hepatologijo razvili v bolnišnici King‘s College v Londonu leta 1970 pod vodstvom dr. Alex Mowata in pozne- je dr. Giorgine Mieli Vergani. Objava prve Mowatove knjige »Bolezni jeter v otroštvu« leta 1979 (33) je jasno poka- zala, da se pediatrična hepatologija pomembno razlikuje od hepatologije pri odraslih. Leta 1989 je v Angliji zače- la delovati druga nacionalna enota za jetrne bolezni v Birminghamu pod vod- stvom Deirdre Kelly in bila pionirska v Združenem kraljevstvu na področju presaditve jeter v otroški dobi ter tudi na področju uvedbe redukcijske hepa- tektomije leta1989 in pri presaditvi deljenih jeter leta 1993. V enoti so nato leta 1997 razvili postopek presaditve tankega črevesa in jeter (2, 32). Postopno so se v Evropi pojavili cen- tri za jetrne bolezni in presaditve jeter, npr. v Italiji (Bergamo, Milanu) in v Nem- čiji (Hamburg). V Severni Ameriki, Kanadi in Avstra- liji se je vzporedno razvijalo več centrov odličnosti pediatrične gastro - enterologije. Evropsko združenje za pediatrično gastroenterologijo, hepatologijo in prehrano (ESPGHAN) Največjo vlogo pri razvoju pediatrične gastroenterologije in širjenja znanja s tega področja je odigralo Evropsko združenje za pediatrično gastroentero- logijo, hepatologijo in prehrano (ESPG- HAN), ki so ga ustanovili leta 1968. Leta 1969 so na sestanku v Interlaknu člani sprejeli merila za diagnosticiranje celi- akije, ki so veljala vse do leta 1990, ko so bila v Budimpešti objavljena revidi- rana merila za diagnosticiranje celiaki- je. Uvajanje neinvazivnih diagnostičnih tehnik, kot je določanje protiteles in HLA DQ2/DQ8 v krvi, je leta 2012 pri- vedlo do novih smernic za diagnosti- Slovenska pediatrija 3/2022.indd 72 14/09/2022 10:20 Slovenska pediatrija 2022 | 73 ciranje celiakije. Celiakija je še vedno pomemben del dejavnosti združenja. Ustanovitev odborov za gastroente- rologijo, za hepatologijo in za prehra- no je združenju omogočila izdelavo in objavo številnih smernic za opredeli- tev standardov v diagnosticiranju in zdravljenju znotraj posameznih sub- specialnosti. Vse več izobraževalnih dejavnosti s poletnimi šolami, foru- mom mladih raziskovalcev in orga- niziranjem delovnih skupin znotraj odborov je omogočilo širjenje znanja med mlajše generacijami in privedlo do plodnih poročil, smernic in učnih načrtov. Vsako leto potekajo letna sre- čanja ESPGHAN, na katerih udeležen- ci predstavijo najnovejše raziskovalne dejavnosti in dognanja. Tesno sodelovanje združenj ESPGHAN in NASPGHAN (Severnoameriškega združenja za gastroenterologijo, hepa- tologijo in prehrano) se je odrazilo v organizaciji prvega svetovnega kongre- sa pediatrične gastroenterologije leta 2000 v Bostonu, ki so mu sledili kongre- si v Parizu, Iguazu, Taipehu in Torontu. Revija Journal of Pediatric Gastro- enterology and Nutrition je glasilo združenj ESPGHAN in NASPGHAN in od leta 1991 vrhunska revija pedia- trične gastroenterologije z objavami vrhunskih prispevkov ter svetovno sprejetih smernic in doktrin. Združe- nje ESPGHAN je tudi eno od sedmih ustanoviteljev Združene evropske gastroenterološke zveze (UEGF), ki se je razvila v uspešno organizacijo za gastroenterologijo v Evropi (32). Razvoj pediatrične gastroenterologije v Sloveniji Razvoj pediatrične gastroenterologije v Sloveniji je potekal vzporedno z razvo- jem pediatrične gastroenterologije v Evropi. V Sloveniji so bile do polovice 20. stoletja glavni razlog hospitalizacije otrok akutne bolezni prebavil in dihal. Smrtnost otrok zaradi akutne driske in dehidracije je bila visoka, podobno kot v drugih delih Evrope. Do ustanovitve prvega gastroenterološkega oddel- ka leta 1965 v Ljubljani so za otroke z akutnimi in kroničnimi boleznimi pre- bavil skrbeli pediatri po vsej Sloveniji, najtežje primere so premeščali v Lju- bljano na Pediatrično kliniko, kjer je zanje skrbel prof. dr. Leo Matajc skupaj s prof. dr. Kristo Kocijančič. Sredi 50. let 20. stoletja je uvedel intravensko rehi- driranje z elektrolitskimi raztopinami in postopke za popravo acidoze (34). Leta 1965 je bil na Pediatrični kliniki na Vrazovem trgu v Ljubljani ustano- vljen prvi gastroenterološki oddelek z a d o j e n č k e i n o t r o k e d o st a r o st i 2 leti in pol ter oddelek za večje otroke in mladostnike v Sloveniji. Za vodjo oddelka je bil imenovan prim. Henrik Peče, ki je to funkcijo opravljal do leta 1991. Oddelek so leta 1974 preimeno- vali v Službo za gastroenterologijo, hepatologijo in prehrano. Leta 1983 se je na oddelku zaposlila zelo perspek- tivna kolegica Marjeta Žakelj, a je nje- no uspešno pot žal prekinila usodna bolezen. Za prim. Henrikom Pečetom je vodenje do leta 2001 prevzela prim. Gordana Logar Car, nato do leta 2011 prim. Marjeta Sedmak, za njo pa aktu- alni vodja Službe prof. dr. Rok Orel (34). V Mariboru je prof. dr. Draga Černelč vizionarsko predvidela razcvet pedia- trije v subspecialističnih dejavnostih, med njimi tudi pediatrične gastro- enterologije. Njeno delo in vizijo je nadaljeval prim. dr. Karel Sinkovič, ki je mlade specializante usmerjal v posamezne specialistične dejavnosti. T ako se je na začetku leta 1972 tedaj nova specializantka pediatrije Dušan- ka Mičetić-Turk usmerila na področje pediatrične gastroenterologije in pre- hrane. Po specialističnem izpitu je leta 1976 leta prevzela vodenje te dejavno- sti in vodstvene naloge opravljala do leta 2011, ko je vodenje prevzel prof. dr. Jernej Dolinšek (35). Gastroenterološka dejavnost se je postopno in v manjšem obsegu razvi - jala tudi na drugih otroških oddelkih po Sloveniji, tj. v Celju, Slovenj Gradcu, Kopru, Ptuju in Kranju. Ko pogledamo nazaj na prehojeno pot, lahko s ponosom ugotovimo, da je slo- venska pediatrična gastroenterologija spremljala napredek stroke v Evropi in mu nenehno sledila. Tako je na področju celiakije prof. dr. Dušanka Mičetić-Turk leta 1977 po izo- braževanju v Leidnu (Nizozemska) prva v Sloveniji začela opravljati biopsije tankega črevesa pri otrocih z Watsono - vo kapsulo, ki je omogočala pridobitev dovolj velikega vzorca tkiva za histo- loško preiskavo tkiva ter za določanje aktivnosti disaharidaz v tkivu črevesne sluznice (36). Nova diagnostična meto- da je omogočila natančno in pogloblje- no diagnosticiranje malabsorpcijskih sindromov, predvsem celiakije. Tako v Mariboru od leta 1977 obravnava- mo primere kroničnih drisk in malab- sorpcijskega sindroma, ki smo jih prej pošiljali v Ljubljano. Temu je botrova- lo odlično sodelovanje z Oddelkom za laboratorijsko diagnostiko in Oddel- kom za patologijo. V 90. letih prej- šnjega stoletja smo v rutinsko delo uvajali serološke teste, sprva protite- lesa AGA, nato EMA in IgA in IgG proti- telesa proti tkivni transglutaminazi. Z uveljavljanjem endoskopije je aspira- cijsko biopsijo sluznice tankega čreve- sa zamenjal endoskopski odvzem, kar je olajšalo postopek odvzema tkiva in omogočilo intenziven razvoj raziskoval- nega dela na področju celiakije. Uvajanje novih seroloških testov je zahtevalo tudi specialno laboratorij- sko diagnosticiranje in sodelovanje s specialisti medicinske biokemije. V Ljubljani je Inštitut za laboratorijsko diagnostiko od leta 1982 do leta 1999 vodila prof. dr. Jana Lukač Bajalo, nato Mirjana Zupančič, magistra medicin- ske biokemije. Inštitut se je intenzivno razvijal in razdelil na specifična pod- ročja, kot so diagnosticiranje priroje- nih presnovnih motenj, imunološko in alergološko diagnosticiranje preobčut- ljivostnih stanj, specialna hematologija Slovenska pediatrija 3/2022.indd 73 14/09/2022 10:20 74 | Slovenska pediatrija 2022; 29(Suppl1) in motnje hemostaze, diagnosticiranje malabsorpcij, glutenske enteropatije in imunskih pomanjkljivosti, molekularna genetika in citogenetika. V Mariboru je bilo sodelovanje z Oddelkom za labo- ratorijsko diagnostiko bilo vseskozi odlično. Za pediatrično gastroentero- logijo je bilo pomembno sodelovanje z dr. Mileno Adamič, mag. Maksimilija- nom Gorenjakom in doc. dr. Evgenijo Homšak. Leta 1990 smo po spremembi diagno- stičnih meril za celiakijo, ki so veljala od leta 1970, namesto treh jejunalnih biopsij začeli uporabljati zgolj eno bio- psijo ob kontroli specifičnih protiteles po prehodu na dieto brez glutena. Od leta 2012 je z uporabo hitrih testov in ob uveljavljanju najnovejših meril za diagnosticiranje celiakije (raven tTG 10-krat višja od normalnih vrednos- ti) diagnosticiranje celiakije postalo bistveno lažje. Dogajanje na evropski gastroentero- loški sceni glede celiakije smo pedia- tri v Sloveniji spremljali zelo pozorno. To dokazujejo številne raziskave s tega področja ter projekti ARRS in projekti združenja ESPGHAN na temo celiakija. Leta 1980 smo na Odseku za gastroen- terologijo in prehrano v Mariboru prvi v Jugoslaviji uvedli neinvazivni dihal- ni test z določanjem količine vodika v izdihanem zraku (t. i. H 2 -test) za dia- gnosticiranje malabsorpcije in laktozne intolerance (42). Splošna bolnišnica Maribor je kot zibel- ka ultrazvočnega (UZ) diagnosticiranja v Jugoslaviji ponujala izjemne možnos- ti na področju diagnosticiranja v pedi- atriji. Tako smo v zgodnjih 80. letih 20. stoletja v sodelovanju z doajenom UZ in našim učiteljem prim. Igorjem Japljem, dr. med., uvedli UZ preiskavo trebuha pri otrocih z bolečinami v trebuhu. UZ preiskave, vključno z dopplersko ana- lizo pretoka krvi, so omogočile hitro in neinvazivno ter neboleče diagnosti- ciranje številnih bolezenskih stanj ter izognitev rentgenskemu sevanju. Leta 1985 smo prvi v Jugoslaviji opisali UZ diagnosticiranje zožitve pilorusa in s poglavji, namenjenimi UZ v pediatriji, sodelovali v prvem učbeniku ultrazvo- ka prof. dr. Asima Kurjaka (43, 44). Leta 1995 smo UZ preiskavo vpeljali v dia- gnosticiranje celiakije in leto dni pozne- je tudi v diagnosticiranje kroničnih vnetnih črevesnih bolezni (45). Po letu 1995 so v Mariboru ultrazvočne preiska- ve prešle v roke radiologov. V Ljubljani je po upokojitvi prof. dr. Marjana Pro- dana leta 1995 vodenje Službe za radi- ologijo prevzel prim. dr. Anton Kenig, ki s kolegi radiologi opravlja ultrazvočne preiskave otrok. Z preselitvijo v novo stavbo Pediatrične klinike leta 2009 so radiološki oddelek posodobili z najmo- dernejšimi ultrazvočnimi napravami. V zgodnjih 80. letih je nastopilo obdob- je endoskopije. Leta 1984 sva s prim. Henrikom Pečetom obiskala šolo endoskopije, ki jo je na Kliniki za gastro - enterologijo UKC Ljubljana organiziral prof. dr. Ivan Matko. Naši učitelji so bili internisti gastroenterologi, ki so nas učili endoskopskih veščin. V Ljubljani odlična ekipa okoli prof. dr. J. Satler- ja in prof. dr. I. Matka, v Mariboru eki - pa prim. Mirka Drobniča. S preselitvijo v novo stavbo 1987 leta na Ljubljanski ulici 5, UKC Maribor smo dobili odlič- no organizirano endoskopsko eno- to za zgornje in spodnje endoskopije, pH-metrijo in anorektalno manome- trijo ter začeli z izvajanjem interven- tne endoskopije (tj. odstranjevanjem zaužitih tujkov iz zgornjih prebavil, s skleroziranjem varic na požiralniku in krvavečih razjed, s polipektomija- mi). Preiskave smo opravljali v sedaci- ji, pozneje v splošni anesteziji. Od leta 2014 rutinsko izvajamo tudi kapsulno endoskopijo. V Ljubljani so s preselitvijo s starega otroškega oddelka na Vrazovi 2 v novo pediatrično ustanovo na Bohoričevi ulici leta 2009 pogoji dela za pediatre gastroenterologe postali odlični ter so omogočili strokovni in raziskovalni raz- cvet (46‒48). Leta 2007 je prim Marje- ta Sedmak organizirala službo 24-urne pripravljenosti pediatrov endosko- pistov za nujne endoskopske preglede otrok vseh starosti. Tako so vsi otroci v Sloveniji z nenadnimi krvavitvami iz prebavil, poškodbami z jedkimi snov- mi, po zaužitju tujkov in drugi diagno- sticirani in terapevtsko obravnavani kot nujni primeri. Na področju vstavitev perkutanih endoskopskih gastrostom pri otrocih se je prof. dr. Matjaž Homan leta 2005 izpopolnjeval na Pediatrič- ni kliniki v Philadelphii (ZDA) in poseg začel izvajati v Sloveniji (49). Na področju hepatologije je pomem- ben napredek v zdravljenju najtežjih bolezni jeter pomenila ustanovitev Republiškega centra za vodenje otrok pred presaditvijo jeter in po njej na Pediatrični kliniki v Ljubljani leta 1995. Vodenje centra je prevzela prim. Gor- dana Logar Car, ki ji je sledila prim. Marjeta Sedmak. Vzpostavili smo sode- lovanje s Kliniko za presaditve jeter Maggiore v Milanu, pozneje še v itali- janskem Bergamu. Od leta 2008 Cen- ter vodi prof. dr. Matjaž Homan. Na področju prehrane je prof. dr. Met- ka Derganc s sodelavci na Oddelku za kirurgijo in intenzivno terapijo UKC Ljubljana začela z izvajanjem total- ne parenteralne prehrane in z odlič - nimi rezultati vpeljala parenteralno prehrano na domu. Enteralna prehra- na po sondi, enteralni črpalki ali sko- zi stomo se je kot varen in učinkovit način prehranskega zdravljenja hitro uveljavila v obravnavi bolnih otrok, saj zagotavljanja energijo in hranila, ki podpirajo optimalno rast in nevromo- torični razvoj otroka, prispeva k zmanj- šanju gastrointestinalnih simptomov ter je pomemben terapevtski ukrep pri zdravljenju bolezni, kot sta Crohnova bolezen in kronična driska. Priporočila glede prehrane zdravih otrok so se v zadnjih 50. letih zelo spre - minjala in sledila doktrini prehranjeva- nja v Evropi (50‒52). Dosledno sledimo vsem strokovnim novostim v skladu s priporočili, ki veljajo v Evropi. Tako so bile leta 2010 na 28. Derčevih dnevih predstavljene nove »Smernice zdra- ve prehrane dojenčkov v Sloveniji« (53). Pripravila jih je delovna skupina za nutricionistiko, ki vključuje strokov- Slovenska pediatrija 3/2022.indd 74 14/09/2022 10:20 Slovenska pediatrija 2022 | 75 njake različnih področij, tj. neonatolo- gije, alergologije, gastroenterologije, endokrinologije, nutricionistike in splo- šne pediatrije. Priporočila so napisana za zdrave in donošene dojenčke. Nutri - cionisti in specialisti klinične dietetike pomembno prispevajo k uspešnosti prehranskega zdravljenja. Svetova- nje glede prehranskih režimov otrok, ki potrebujejo prehranske nasvete, je trenutno v rokah prehranskih timov – v Ljubljani v sestavi Andreja Širca Čampa, univ. dipl. ing., klinični dietetik, prof. dr. Nataša Fidler Mis in doc. dr. Evgen Benedik ter v Mariboru na Oddelku za prehrano in dietetiko v sestavi Ksenija Ekart, univ. dipl. inž. živ. tehn., Mirjam Koler Huzjak, dipl. m. s., spec. klinične dietetike, pred tem pa se je na področju udejstvovala Svetlana Šarenac, spec. klinične dietetike. Sodelovanje in povezanost z Evrop- skim združenjem za pediatrično gastroenterologijo, hepatologijo in prehrano se je začelo leta 1989, ko se je prof . dr . Dušanka Mičetić - T urk izobraževala v bolnišnici Queen Eli- zabeth Hospital v Londonu pri prof. dr. Johnu Walkerju Smithu (štipendi- ja British Councila). Evropsko združe- nje za pediatrično gastroenterologijo, hepatologijo in prehrano (ESPGHAN) je večstrokovna organizacija, ki pro - movira zdravje otrok s posebnim poudarkom na prebavilih, jetrih in prehranskem stanju ter ustvarja zna- nje, širi znanstveno utemeljene infor- macije, spodbuja najboljše prakse pri zagotavljanju oskrbe in zagotavlja visokokakovostno izobraževanje za pediatre, usmerjene v gastroenterolo- gijo, hepatologijo in prehrano v Evro- pi in drugod. Združenje ESPGHAN ima tri stalne odbore, ki se osredotočajo na gastroenterologijo, hepatologijo in prehrano ter spodbujajo zdravje otrok in skušajo izboljšati razumevanje in zdravljenje bolezni. Člani ESPGHAN so vključeni tudi v različne delovne skupine, povezane z ustreznim stal- nim odborom, in se osredotočajo na posebne vidike nege otrok in/ali bolez - ni. Najboljšim prezentacijam iz gastro- enterologije, hepatologije in prehrane na letnem sestanku ESPGHAN pode- ljujejo nagrade Johna Harriesa, Alexa Mowata in Jeana Reyja. Tako od leta 1990 pediatri gastroente- rologi vsako leto obiskujemo in aktivno sodelujemo na letnih sestankih združe- nja ESPGHAN. Smo člani v tej prestižni strokovni organizaciji, kjer nadvse ceni- jo našo strokovnost in naše znanje. V združenju zasedamo pomembne polo- žaje. Tako je bila prof. dr. Dušanka Miče- tić-Turk članica Councila (2009–2011), zadolžena za organizacijo poletnih šol v vzhodni Evropi. Prof. dr. Jernej Dolinšek je bil član Councila, zadol- žen za mednarodno šolo (2014–2017) in član odbora za gastroenterologijo (2018–2021), od leta 2022 pa je pred- sednik Odbora za gastroenterologijo. Je tudi član Foruma mladih razisko- valcev (2019–2023) in ponovno član Councila (2022–2025) ter član znan- stvenega odbora (2022–2025). Prof. dr. Rok Orel član odbora za gastroen- terologijo (2013–2019), prof. dr. Matjaž Homan član odbora za gastroentero- logijo (2022–2025) in prof .dr. Nataša Fidler Mis članica odbora za prehrano (2015–2018). Sodelovali smo tudi pri oblikovanju številnih evropskih/ESPG- HAN smernic in priporočil za obravnavo različnih bolezenskih stanj. Člani ESPGHANA so tudi asist. dr. Jer- nej Brecelj, doc. dr. Maja Šikić-Poga- čar, dr. Darja Urlep Žužej, dr. Martina Klemenak, Tina Kamhi Trop in doc. dr. Evgen Benedik. Mladi člani so dr. Petra Rižnik, Anja Prapotnik Novak in Janez Eržen. Zaključek O pediatrični gastroenterologiji govo- rimo šele 50–60 let. V tem času smo dosegli resnično veliko. Priča smo povsem novim diagnostičnim meto- dam, terapevtskim ukrepom ter novim znanjem in razumevanju patogene- ze različnih bolezni, ki se pojavljajo v otroštvu. Akutne bolezni prebavil ki so še pred 50 leti predstavljale veči - no bolezni, so danes »nadomestile« kronične bolezni prebavil. V prispev- ku opisujemo razvoj stroke v Evropi in razvoj stroke v Sloveniji, čeprav v kratkem prispevku nismo uspeli opisa- ti vseh podrobnosti. Delo na področju pediatrične gastroenterologije tako na nacionalni kot tudi mednarodni ravni je večinoma vezano na dva centra, mari- borski in ljubljanski. Raziskovalno delo se odraža v številnih objavah, organiza- ciji nacionalnih in mednarodnih znan- stvenih simpozijev ter sodelovanju v mednarodnih raziskovalnih skupinah. V tem duhu se zgodovina pediatrič- ne gastroenterologije danes nezadr- žno nadaljuje. Doslej smo za otroke z boleznimi prebavil sicer naredili veli- ko, a bo potrebno še marsikaj. T o je »naloga« mladih generacij pediatrov gastroenterologov. Literatura 1. Gee S. On the celiac affection. St Bart- holomew’s Reports 1888; 24: 17–21. 2. Walker-Smith J, Walker WA. The development of pediatric gastroenterology: a historical overview. Pediatr Res 2003; 53(4): 706–15. 3. Ministry of Health. Fit for the future: report of the court committee on child health services. Her Majesty’s Stationery Office, London, 1976. 4. Sakula J, Shiner M. Celiac disease with atro- phy of the small intestinal mucosa. Lancet 1957; 2: 876–7. 5. Dicke WK. Celiac disease. MD thesis. University of Utrecht, Utrecht, The Netherlands, 1950. 6. Crosby WH, Kugler HW. Intraluminal biopsy of the small intestine: the intestinal biopsy capsule. Am J Dig Dis 1957; 2: 236–40. 7. Partin JC, Schubert WK. Precautionary note on the use of this intestinal biopsy capsule in infants and emaciated children. N Engl J Med 1966; 274: 94–5. 8. Sunshine P, Kretchmer N. Studies of small intestine during development. III: Infantile diarrhea associated with intolerance to disaccharide. Pediat - rics 1964; 34: 38–50. 9. Burke V, Anderson C. The relationship of die- tary lactose to refractory diarrhea in infancy. Aust Paediatr J 1965; 1: 147–51. 10. Eisenmann A, Amann A, Said M, Datta B, Ledo- chowski M. Implementation and interpretation of hydrogen breath tests. J Breath Res 2008; 2(4): 1–9. 11. Désormeaux AJ. De l’endoscope, instrument propre à éclairer certaines cavités intérieures de l’économie. Comptes Rendus Acad SCI Paris 1855; 40, 692. 12. Kluge F, Seidler E. Zur Erstanwendung der Ösophago-und Gastroskopie. Briefe von Adolf Kuss- Slovenska pediatrija 3/2022.indd 75 14/09/2022 10:20 76 | Slovenska pediatrija 2022; 29(Suppl1) maul und seinen Mitarbeitern. Medizin Historisches J 1986; 21: 288–307. 13. Mikulicz J. Über Gastroskopie und Oesophago- skopie. Centralbl Chirurgie 1881; 43, 673–6. 14. Hopkins NH, Kapany NS. A flexible fiberscope using static scanning. Nature 1954; 173: 39–41. 15. Cadranel S, Mougenot JF, Fishman DS. History of pediatric gastrointestinal endoscopy, Practical pediatric gastrointestinal endoscopy, 3rd ed. John Wiley & Sons Ltd., 2021. 16. Walker WA, Isselbacher KJ, Bloch KJ. Intestinal uptake of macromolecules: Effect of oral immuniza - tion. Science 1972; 177: 608–10. 17. Kuitunen P, Rapola J, Savilahti E, Visakorpi JV. Response of the jejunal mucosa to cow’s milk in the malabsorption syndrome with cow’s milk intoler- ance. Acta Paediatr 1973; 62: 585–9. 18. Editorial. Water with sugar and salt. Lancet 1978; 2(8084): 300–1. 19. Cash RA, Forrest JN, Nalin DR, Abrutyn E. Rapid correction of acidosis and dehydration of cholera with oral electrolyte and glucose solution. Lancet 1970; 2: 549–50. 20. Booth I. Recommendations for composition of oral solutions for children of Europe. J Pediatr Gas- troenterol Nutr 1992; 14: 113–5. 21. Sandhu BK et al. Early feeding in childhood gastroenteritis. J Pediatr Gastroenterol Nutr 1997; 24(5): 13–6. 22. Wilmore DW, Dudrick SJ. Growth and develop- ment of an infant receiving all nutrients exclusively via a vein. JAMA 1968; 20: 860–4. 23. Phillips AD, Jenkins P, Raafat F, Walker-Smith JA. Congenital microvillous atrophy: specific diag- nostic features. Arch Dis Child 1973; 60: 730–5. 24. Reifen RM, Cutz E, Griffiths A. Tufting enterop - athy: a newly recognized clinicopathological entity associated with refractory diarrhea in infants. J Pediatr Gastroenterol Nutr 1994; 19: 379–85. 25. Unsworth DJ, Walker-Smith JA. Autoimmunity in diarrheal disease. J Pediatr Gastroenterol Nutr 1985; 4: 375–81. 26. Davidson GP, Cutz E, Hamilton JK, Gall DG. Familial enteropathy: a syndrome of protracted diarrhea from birth, failure to thrive and hypoplas- tic villous atrophy. Gastroenterol 1978; 75: 783–90. 27.Schroeder P, Goulet O, Lear P. Small bowel trans - plantation: European experience. Lancet 1990; 336: 110–4. 28. Walker WA, Krivit W, Sharp H. Needle biopsy of the liver of infancy and childhood: a safe diagnostic aid in liver disease. Pediatrics 1967; 40: 946–50. 29. Sharp HL, Bridges PA, Krivit W, Freier EF. Cirrho- sis associated with alpha-1- antitrypsin deficiency: a previously unrecognized inherited disorder. J Lab Clin Med 1969; 73: 934–9. 30. Mowat AP. Liver Disorders in Children. Post - graduate Paediatrics Series. Apley J (ed), Butter - worths, London, 1979. 31. Van de Kamer JH, Huinink HTB, Weyers HA. Rapid method for the determination of fat in fec - es. J Biol Chem 1949; 177: 347–55. 32. ESPGHAN 1968–2018. Celebrating fifty years, jubilee supplement a history of ESPGHAN and its contributions to paediatric gastroenterology, hepa- tology and nutrition. J Pediatr Gastroenterol Nutr 2018; 66(1): 182. 34. Kržišnik C. Pediatrična klinika in Katedra za pediatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani skozi čas, UKV Ljubljana, 2015. 35. Mičetić-Turk D, Marčun Varda N, Burja S. 80 let pediatrične bolnišnične dejavnosti v Mariboru, UKC Maribor, 2016. 36. Mičetić-Turk D, Vio PMA, Sinkovič K. Peroralna biopsija tankega črevesja pri otrocih. Zdrav Vest 1979; 48: 13–6. 37. Mičetić-Turk D. Glutenska enteropatija pri otro- cih - klinični in histološki aspekti. [doktorska nalo- ga]. Univerza v Ljubljani, 1987. 38. Lukač-Bajalo J, Lipovac K. Cirkadialne oscilaci- je aktivnosti disaharidaz in vitro v kulturah tkiva tankega črevesa. Disertacije tehniških fakultet; Lju- bljana 1988. 39. Orel R. Določanje celičnega imunskega odziva na gluten pri otrocih s celiakijo. Magistrsko delo. Ljubljana, 1992. 40. Radolli L. Aktivnost črevesnih disaharidaz pri otrocih z glutensko enteropatijo: korelacija s sto- pnjo atrofije sluznice tankega črevesa. Magistrsko delo. Ljubljana: 1994. 41. Dolinšek J. Ugotavljanje celiakije pri ožjih družinskih članih bolnikov s celiakijo - diagnostič- na vrednost serumskih antigliadinskih in antien- domizijskih protiteles. Magistrsko delo. Ljubljana, 2000. 42. Mičetić-Turk D, Drobnič M, Sinkovič K, Gregorič A. Določanje količine vodika (H 2 ) v izdihanem zraku – neinvazivna metoda v otroški gastroenterologiji. Med Razgl 1982; 21: 219-25. 43. Mičetić-Turk D, Japelj I, Gregorič A, Krajnc O. Ehografija u dijagnozi hipertrofične stenoze piloru- sa. Jugoslav Pedijatr 1985, 28. 44. Mičetić-Turk D, Japelj I, Gregorič A. Sonogra- phy of hypertrophic pyloric stenosis. In: KURJAK A, ed. Diagnostic ultrasound in developing countries: textbook for post-graduate students. 1st ed. Zagreb Manualia Universitatis studiorum Zagrebiensis: Mla- dost, 1986. Str. 576-9. 45. Umek Bradač S. Značenje ultrazvučne pretrage tankog crijeva pri diagnosticiranju i praćenju djece s celiakijom. Magistarski rad, Medicinska fakulteta Sveučilište u Zagrebu, 2003. 46. Orel R. Vloga kislega gastroezofagealnega refluksa in duodenogastroezofagealnega refluksa v patogenezi refluksnega ezofagitisa pri otrocih in mladostnikih. Doktorsko delo. Ljubljana, 2003. 47. Homan M. Povezava med prisotnostjo genov cagA, iceA, vacA in babA bakterije Helicobacter pylori in stopnjo histoloških sprememb sluznice želodca pri otrocih. Doktorsko delo. Ljubljana, 2009. 48. Brecelj J. Morphological and functional assess- ment of oesophageal mucosa integrity in children with cystic fibrosis. . Doktorsko delo. Ljubljana, 2016. 49. Žagar T, Podlogar N, Homan M. Endoskopska gastrostoma pri otrocih: podatki s Pediatrične klini- ke v Ljubljani. Slov ped 2021; 28(3): 123–9. 50. Avčin M. Naš otrok. Ljubljana, DZS 1961. 51. Černelč D. Zdrav in bolan otrok. Založništvo tržaškega tiska 1983. 52. Matajc L. Prehrana zdravega in bolnega dojenč- ka. CZNG 1986. 53. Sedmak M, Homan M, Brecelj J, Mičetić-Turk D, Fidler Mis N, Širca-Čampa A, Bigec M, Plev - nik-Vodušek V, Battelino T, Orel R, Bratanič B, Vesel T, Avčin T, Kržišnik C. Smernice za prehrano dojenčkov v Sloveniji: delovna skupina za nutri- cionistiko. V: KRŽIŠNIK, Ciril (ur.), BATTELINO, Tadej (ur.). Pediatrična alergologija in revmatologija. V Ljubljani: Medicinska fakulteta, Katedra za pediatri - jo, 2010. zasl. prof. dr. Dušanka Mičetić-Turk, dr. med. (kontaktna oseba / contact person) Medicinska fakulteta UM Taborska ulica 8, 2000 Maribor, Slovenija Micetic-Turk D. Razvoj pediatrične gastroenterologi- je. Slov Pediatr 2022; supp(10): 68−76. https://doi. org/10.38031/slovpediatr-2022-supp-10. Slovenska pediatrija 3/2022.indd 76 14/09/2022 10:20