UDK 159.964.2
Ivan Urbančič
RAZPRAVA O »PATOLOŠKEM NARCISIZMU«
IN PSIHOANALIZI
Razprava obsega naslednje tematske sklope : 1. oris specifičnega sociologizma sodobne psihoanalitične
teorije »patotoškega narcisizma«, navezujoč pri tem na prispevek Slavoja Žižka »Patološki narcis« kot
družbeno-nujna forma subjektivnosti« (»Družboslovne razprave« štev . 2, ISU 1985) ; 2 . oris možnega
moralizma sodobne psihoanalize kot posledica preloma njene teorije v sociologizem. 3. poskus eksplika-
cije osnovne hotenjske (»libidinalne«) ustrojno-dinamične sestavne organizacije družbenega individua
in s tem povezana eksplikacija strukturnih možnosti »normalnosti« in » patološkosti«družbenih indivi-
duov; 4. oris razlik med zahodnimi državljanskimi družbenimi sistemi, vzhödnimi družbenimi sistemi
realsocializma in jugoslovanskim družbenim sistemom samoupravnega socializma, kakor se kažejo skozi
osnovne vidike psihoanalitične teorije ; 5 oris »bistva« slovenskega nacionalnega patološkega narcisizma .
Die Abhandlung umfasst Abrisse folgendender Themenkreise: 1. des specifischen soziologismus der
psychoanalytischen Theorie des »pathologischen Narzisismus«, ausgehend von den Thesen des Beitrags
von Slavoj Žižek : » Der »pathologische Narzis« als gesellschaftlich-notwendige Form der Subjektivitet«
(»Družboslovne razprave«, Nr . 2, ISU 1985) ; 2. des möglichen Moralismus der gegenwartigen Psycho-
analyse als Folge ihres theortischen Soziologismus ; 3. einer Explikation der Grundstruktur und Dyna-
mik des Systems der Wollens-organisation (der Organisation des »Libido«) des gesellschaftlichen Indivi-
dums und der damit zusammerihangender Strukturmöglichkeiten der »
Normalitat« und der »Morbidi-
tat« der gesellschaftlichen Individuen ; 4. der Unterschiede der westlichen burgerlichen Geselischaftssy-
steme, der östlichen Gesellschaftssysteme des Realsozialismus und des jugoslawischen Gesellschaftssy-
stems des Selbstverwaltungs-sozialismus, wie sich diese durch die Grundgesichtspunkte der Psychoana-
lyse zeigen; 5. des »Wesens« des slowenischen nazionalen pathologischen Narzisismus
.
patološki narcisizem, psihoanaliza, subjekt, simbolno, normalnost, patološkost
l .
Izhodišča in tematsko področje pričujoče razprave zarisuje v več pogledih izvrsten in v
nekaterih teoretskih obratih, ki jih prinaša, kar presenetljiv prispevek Slavoja Žižka, ki ga je
pod naslovom »»Patološki narcis« kot družbeno-nujna forma subjektivnosti« objavil v
»Družboslovnih razpravah« št. 2. (ISU 1985). Jedro prispevka je bistven element sodobne
psihoanalitične teorije in njenih notranjih kontroverz . Kot tak presega klinično psihoanali-
zo, saj sega na polje splošnih družbenih in človeških vprašanj današnjosti . To nakazuje že
sam naslov, ki »pataloškega narcisa« kot neko formo ali strukturo subjektivnosti, kakor jo
eksplicira sodobna psihoanalitična teorija (potrjuje pa jo psihoanalitična praksa), predstavi
kot družbeno-nujno. To pomeni, da »patološki narcis« tu ni ime za kake posebej »zaznamo-
vane« redke posameznike med pretežno večino normalnih individuov sodobnih družb, am-
pak je ime, ki označuje družbeno-nujno strukturo ali vsaj strukturno potezo subjektivnosti
individuov današnjih družb. To pa dalje pomeni, da se v tem smislu predstavljeni »patološki
narcisizem« tu prikazuje kot današnji svetovno zgodovinski pojav . Žižek zato tudi izrecno
govori o strukturi subjektivnosti indviduov poznokapitalističnih in »realno socialističnih« so-
dobnih družb . »Patološki narcisizem« se torej prikazuje kot nekaj, kar se tako ali drugače
neposredno in nujno tiče vseh nas, današnjih . ljudi. Je takorekoč forma naše subjektivnosti .
Preseneti, začudi in kar zgrozi te lahko trditev, da je forma ali struktura tvoje lastne subjek-
tivnosti »patološki narcis« ; oz. da je to nekaj, kar je nekako nenehno pri tebi. Pri tem se
trdi, da ta struktura subjektivnosti ni nekaj, kar se nas danes tiče morda le po naključju ali
99
od čas do časa . Tudi ni nekaj, čemur bi se lahko kar zlahka izmaknili, saj je o nji rečeno, da
je družbeno nujna .
Brž ko pa se zavemo rečene razsežnosti »patološkega narcisizma«, kakor je predstav-
ljen v Žižkovem prispevku, se nam vprašanje o tem narcisizmu ne zastavlja več kot kak zgolj
teoretičen problem med drugimi, ampak kot vprašanje o nas samih
; torej kot vprašanje, za
katerega smo na poseben način zainteresirani
. Iz takega interesa izhaja tudi moja pričujoča
razprava o »patološkem narcisizmu«. Ta razprava zato ni niti zavračanje, niti polemika, niti
zgolj kritika, četudi ob nekaterih temah ubira drugačne poti od avtorja . Razumljivo je seve-
da, da se naša razprava odvija lahko le v navezavi na teze in izpeljave Žižkovega prispevka .
Vprašanje je seveda, na kakšen način je ta forma subjektivnosti nujna . Vprašati pa tudi mo-
ramo ali nas teorija »patološkega narcisizma« kot družbeno-nujne forme subjektivnosti
sploh zares zadeva? Dandanes nas od vseh strani preplavljajo vse mogoče »teorije« o nas, ki
pa jim po navadi posvečamo vse manj pozornosti
. Kaj ni morda tudi teorija o »patološkem
narcisu« kot družbeno nujni formi subjektivnosti le zadnje v vrsti že pregovorno »znanih«
psihoanalitičnih pretiravanj? Proti takemu pomisleku ne pomaga prav nič drugega, kot pre-
mislek. Tak pa je izvorno mogoč le, če nas je že zadela stvar psihoanalitične teorije
. Tako se
vrtimo v čudnem krogu .
Toda, če »patološki narcis« ni kak omejen klinično terapevtski problem, ampak nujna
svetovno zgodovinska forma subjektivnosti individuov v sodobnih družbah, se skupaj z vpra-
šanjem o tej »patološki« formi zastavlja tudi vprašanje o
»normalni« ali »zdravi« formi da-
našnje subjektivnosti. Celo določneje moramo reči : »zdrava« forma sama je nujno nepos-
redno sovisna s »patološko«, saj »zdravo« in »patološko« očitno spadata skupaj tako, da vsa-
ko šele iz drugega ima svoje »bistvo« . Strukturno gledano je »patološko« fundirano v »zdra-
vem« in »zdravo« v »patološkem«
. Tukaj je na mestu bistveno dialektični stavek :
»Zdravo«
je »patološko« . Stavek lahko tudi obrnemo
. Blizu temu je videti tisto, kar govori Žižek o
paradoksu »
patološkega narcisa«, ki da je psihotik kot normalna osebnost :
»po vseh »pozitivnih«, empirično opazljivih potezah lahko PN ravna »normalno«, »socialno prilago-
jeno«, pa vendar je v
nekem pomenu »vse narobe«, nenehno imamo občutek, da imamo opraviti z grozlji-
vo travestijo, z nekom, ki skrajno spretno »igra normalnost« .« (D . r ., 2, str . 125)
Žižek dodaja, da je PN dobesedno »nekdo drug« glede na samega sebe, t
.j. glede na
svojo simbolno identiteto
. V tem vidi smisel Lacanove misli, da je današnji »normalni
človek«(
psihotik. Toda ravno to, da je pri »patološkem narcisu« prav s to njegovo »normal-
nostjo« vendarle
vse narobe, kaže na neko drugo, »izvorno« normalnost, glede na katero se
»normalnost« patološkega narcisa prikaže kot patološkost, kot skoz in skoz
heteronomna
»normalnost«, medtem ko je ona »izvorna« normalnost nezaigrana, ni travestija, je avto-
nomna
. Paradoksa »patološkega narcisa«, kakor ga omenja Žižek, torej nikakor ne smemo
zamenjati z mojim prej zapisanim dialektičnim stavkom
. Ta spada v drugačen pomenski
kontekst kot prej omenjeni paradoks. Zato, če se v Žižkovem prispevku prikazuje »patalo-
ška« forma subjektivnosti, namreč kot
»patološki narcis«, se zastavlja vprašanje, kakšna je
in kako bi lahko bila označena ta izvorna »zdrava« ali »normalna« forma (ustroj) subjektiv-
nosti individuov današnjih družb, vendar seveda zagledana in prikazana iz same strukture
svoje lastne »patološke« forme . S tem v zvezi se mi zastavlja posebno vprašanje, v kakšni
meri in kako je ta problem razvit v Žižkovem prispevku . Če pa Žižkov način obravnave te
tematike sodi v sam vrh sodobne psihoanalitične teorije, je prej naznačeno »dvo-edino«
vprašanje obenem tudi bistveno vprašanje sodobne psihoanalitične teorije
. V nadaljevanju
bom poskusil pokazati kako .
Poseben sklop tem, ki jih razvija v svojem prispevku Žižek, izhaja iz vprašanj, kako se
»patološko narcisistična« struktura subjektivnosti individuov sodobnih družb dejansko
izkazuje oz
. uteleša v različnih družbenih sistemih : zahodnih »postindustrijskih«, vzhodnih
ali real-socialističnih in posebej v našem jugoslovanskem samoupravnem družbenem siste-
mu . Za nas posebej zanimiv pa je Žižkov poskus, da bi na podlagi
»obče«strukture »patolo-
škega narcisizma« izpeljal tudi način njenega posebnega izkazovanja na Slovenskem kot po-
sebno potezo nacionalne identitete slovenstva
.
Doslej naznačene teme in vprašanja zarisujejo tematični krog naše razprave o »patolo-
škem narcisizmu« in psihoanalizi .
100
2 .
Naj že na začetku povem, da v celoti sprejemam Žižkovo kritično zavrnitev transgresi-
stičnih teorij o nezavednem kot tistem prvinskem, od intelekta in »kulture« še nepokvarje-
nem, takorekoč »izvorno prirodnem« v človeku, ki ga velja sprostiti vsiljenih spon (intelek-
ta, kulture) in tako rešiti človeka nadlog, ki iz tega zanj izvirajo . Žižek upravičeno opozori
na radikalno heterogenost freudovskega nazavednega, ki je ravno skoz in skoz »intelektual-
no«, in nezavednega transgresističnih teorij . Že sam ta moment, če ga premislimo v vsem
njegovem obsegu, ima neznansko tehtnost ne le za vso psihoanalitično teorijo in prakso,
temveč tudi za vsakdanje človeško obnašanje, ki iz ene ali druge teorije o nezavednem izha-
ja. Tudi če so teorije o življenski prvinskosti nezavednega delovale morda v posebnih oko-
liščinah kdaj sproščajoče, zavajajo subjekt v »patološki narcisizem«, so pravzaprav ideologi-
ja tega narcisizma .
Nadalje moram tudi povedati, da v splošnem in načelno sprejemam Žižkovo lacanovsko
kritiko obstoječih nelacanovskih psihoanalitičnih teorij »patološkega narcisizma« in teorije
takoimenovanih borderline motenj v strukturi sodobnega subjekta, kakor tudi prikaz bor-
derline motenj kot zloma in histerizacije »patološkega narcisa« . Žižek je v svojem prispevku
v poglavitnih potezah posebej prikazal kliniko borderline motenj (str. 108 f) in kliniko »pa-
tološkega narcisizma« (str. 111 f) po ameriškem avtorju Kernbergu, ki ga uvršča v dobro
»tradicionalno« smer ameriške psihoanalize. V pričujoči razpravi se držim podanih definicij,
kakor jih sprejema tudi Žižek . Do razhajanj prihaja šele pri teoretični interpretaciji podanih
kliničnih podob . Podlago za ta razhajanja vidi Žižek že v možnosti različnih interpretacij
Freudove druge topike, ki jo označuje trojica
: ego - super-ego - itd. Ena da navezuje na
Freudove tekste iz desetih let našega stoletja o narcisizmu in kaže na »patologijo« samega
jaza in na to, da tudi nadjaz ni zgolj svetla sila moralnih zakonov, ampak kot povezan z
Onim (idom) lahko nastopa kot barbarski zakon . To interpretativno smer povzema Žižek in
lacanovska psihoanaliza. Druga pa, tudi navezujoč na Freudovo drugo topiko, daje poudar-
ek na jaz - ego -
kot sintetizirajočo instanco, ki racionalno usklajuje zahteve realnosti in
Onega . To interpretativno teoretično smer imenuje Žižek
»konformistično« in kot takšno
značilno za ameriško ego-psychology. Za to smer je cilj psihoanalize okrepiti pacientov jaz
kot prej omenjeno sintetizirajočo instanco .
Poglavitna izhodna teza Žižkove kritike »klinične«teorije »patološkega narcisa« in bor-
derline subjekta je teza, da v teoretskem okviru, ki ga implicirata ti dve psihični strukturi
(popis simptomov, strukturna razlaga, geneza) manjka predstavitev posega simbolne uredit-
ve. Z drugimi besedami : izvor in bistvo teh dveh patoloških entitet ni izpeljan iz odnosa do
Simbolnega. Naj navedem to odločilno tezo, ki pravi, da
» . . . razlike »normalnega« in »patološkega« narcisizma ne moremo teoretsko pojasniti brez reference
na pojem Simbolnega, ker vse poteze, po katerih se »normalni« narcisizem razlikuje od »patološkega«
( . ..), izpričujejo prav poseg Simbolnega
. Kraj, kjer se v resnici odloča usoda subjektovega Jaza, njegova
»normalnost« ali »patološkost«, ni sam Jaz, marveč subjektivno razmerje do Simbolnega ; in izoblikovanje
»normalnega« Jaza je zgolj sekundarni učinek »interiorizacije« simbolnega Zakona .« (str. 115).
Da je v navedeni tezi najbolj tehtna in najbolj daljnosežna zadeva prav razmerje sub-
jekta do Simbolnega, je očitno . Tu, v tem skrivnostnem »razmerju« je vozlišče in takorekoč
izvorno mesto že omenjene dialektike »patološkega« in »zdravega«, »normalnega«
. Ta teza
postavlja psihoanalizo takorekoč na njena izvorna edinstvena tla . Za mojo razpravo in pre-
mislek je odločilen stavek, da je »izoblikovanje »normalnega« Jaza zgolj sekundarni učinek
»interiorizacije« simbolnega Zakona«, torej prihaja iz nekega razmerjasubjekta do tega Za-
kona, pri čemer je očitno, da tudi izoblikovanje »patološkega« jaza prihaja iz tega istega raz-
merja. Vso pozornost je treba sedaj nepopustljivo naravnati na vprašanje, kako se to godi
;
na vprašanje strukturne možnosti takega ali drugačnega izhoda subjekta (v »patološkega« ali
v »normalnega«) prav iz tega razmerja do Simbolnega . Kakšna je strukturna možnost »inte-
riorizacije« ali pa »neinteriorizacije« (torej neke »eksternosti«) simbolnega Zakona? In ne
nazadnje, ampak v prvi vrsti: kaj pravzaprav označuje beseda »simbolni Zakon« ; in ali je v
samem tem »simbolnem Zakonu« kaj, kar morda součinkuje na proces interiorizacije ali
neinteriorizacije, torej na razmerje subjekta do simbolnega Zakona? Ali morda simbolnemu
Zakonu bistveno pripada značaj, da lahko zaveže ali pa ne zaveže subjekt? Ali pa je ta ali
101
ona možnost le stvar subjektove odločitve? V čem je strukturno bistvo tega razmerja? Ta
vprašanja so prav odločilna za razumevanje »patološkega narcisizma«
.
Iščoč odgovor na gornja vprašanja, bom najprej sledil Žižkovemu izvajanju . Svojo tezo
on najprej pojasni z uvedbo Lacanove simbolne zaveze . Patološki narcis ne more vzpostaviti
prave odvisnosti od drugega, pravega zaupanja drugemu, saj ni zmožen simbolne zaveze
. Ta
je v tem, da »daš besedo», ki te notranje zaveže . Žižek omeni, da beseda, pakt ipd . patološ-
kega narcisa »notranje«, »eksistencialno« ne zaveže . Ta se drži le vnanjih pravil igre, s po-
močjo katerih streže potrebam svojega »velikega jaza«, sam pa se »počuti prostega« . Toda iz
tega še ne vidimo, v čem je strukturna možnost besedne zavezanosti človeka . Kako je mogo-
če, da beseda sploh lahko zaveže? Sedaj Žižek uvede razliko performativne in pragmatične
razsežnosti govornega dejanja . Pravi, da performativ meri na dejanje, ki ga izvršimo s sa-
mim izjavljanjem, meri na novo intersubjektivno realnost, ki jo vzpostavi govorno dejanje .
Pragmatika pa obsega zgolj učinke izjave . Toda vpeljava performativne in pragmatične raz-
sežnosti govornega dejanja ne pojasni ravno odločilnega : kako to, da pri nekom govorno
dejanje ne vzpostavi prave intersubjektivnosti in se on »drži«zgolj zunanjih učinkov govor-
nega dejanja, ga zanima le pragmatična stran govornega dejanja? Saj ravno to, da pri nekom
govorno dejanje ne izpolni performativne razsežnosti, ampak le pragmatično, ki jo celo
izvrstno obvlada, dela tega nekoga za patološkega narcisa . To je le ena sestavina ali moment
njegove »neinteriorizacije« simbolnega Zakona . Taka sestavina pa ne more fungirati niti kot
strukturna možnost »patološkega narcisa« niti kot strukturna možnost lacanovske simbolne
zaveze .
Nadalje vpelje Žižek za pojasnitev svoje teze Kripkejevo teorijo deskripcij, rekoč, da
patološki narcis ravna natanko v skladu s to teorijo deskripcij
. Zanj se objekt ali drugi redu-
cira na sveženj opisnih lastnosti, ki so njemu v narcisistično zadovoljitev (glej na str . 116) .
Skratka : za patološkega narcisa se objekt reducira na niz ali na končno listo opisnih lastn-
osti, ki jih on glede na svoj veliki jaz deli na »dobre« in »slabe« . Za »normalni« subjekt pa je
drugi ali objekt z vsemi svojimi opisnimi lastnostmi vred nekako »postavljen v brezno«, saj
so te podvržene » transsubstanciaciji« in zažarijo na ozadnju neke neujemljive praznine in
globine. To se pravi: integracija »dobrih« in »slabih« potez objekta v enotno substancialno
predstavo je možna le na podlagi neke simbolne enotujoče poteze, ki takorekoč postavi ob-
jekt v neko nepredstavno simbolno oznako ali recimo substancialnost, ki je performativne
narave. ('e nekoliko premislimo zadnji odstavek Žižkove kritike (glej na str . 117), se poka-
že, da simbolno tu fungira tako, da subjektu predstavi substancialnvst ali bitnost objekta ali
drugega subjekta, ki ni zvedljiva na take ali drugačne, še tako številne opisne lastnosti, ki je
ne-predstavna neznanka, neko »brezno«, kakor pravi Žižek. Mogoče je tudi reči, da si sub-
jekt predstavi to ne-predstavno »brezno« substancialnosti ali bitnosti drugega (bodi česa ali
pa koga, saj Žižek - glej na str. 118 - govori prav tudi o »simbolni identifikaciji s Stvarjo«),
pri čemer se prav v tej predstavitvi izpolnjuje funkcija simbolnega . Šele s to predstavitvijo
ne-predstavnega »brezna« substancialnosti ali bitnosti drugega lahko pride do simbolne
zaveze
in doperformativne razsežnosti govornega dejanja, o čemer smo govorili prej . Toda
problem je ravno v tem, da se ta simbolna funkcija pri nekom izpolnjuje, pri nekom pa ne .
Očitno je namreč, da je manjkanje te simbolne funkcije spet le s posebne strani osvetljena
poteza patološkega narcisa. Kot taka je le moment »neintergracije« simbolnega Zakona in
ne odkriva strukturne možnosti tega, da se pri nekom ta »transsubstanciacija« opisnih
lastnosti izpolnjuje in je zato »normalen« subjekt, pri nekom pa se ne izpolnjuje in je zato
»patološki narcis« . Tako še vedno ne vidimo, kako je struktuno možen »patološki narcis« in
kako »normalen« subjekt. V zvezi s Kripkejevo teorijo deskripcij in opažanjem, da se pri
»patološkem narcisu« objekt reducira zgolj na sveženj opisnih lastnosti brez transsubstan-
ciacije le-teh, lahko zdaj omenim teorijo o sublimaciji ali desublimaciji, ki jo Žižek vpelje
pozneje. Navadno se v psihoanalitični literaturi govori o sublimaciji kot nečem, kar se tiče le
načina, kako subjekt sprošča svojo libidinalno (»seksualno«) energijo . Lahko jo sprošča na
golem predmetu zadovoljitve svoje nagonske potrebe, lahko pa tudi na višji, »poduhovlje-
ni«, visoko kulturni način, npr . z ustvarjalnostjo v poeziji ipd. V prvem primeru je drugi
(bodi kot nekaj
ali kot nekdo) le pozitivni predmet lastne zadovoljitve, »ima« vse tiste
pozitivno ugotovljive in uporabljive (ali ne-uporabljive) lastnosti, ki ravno služijo subjektu
102
za njegovo zadovoljitev (ta odnos se izpolnjuje v dobesedno neštetih, neomejeno številnih
različicah, ki same neomejeno »množijo« ali proizvajajo predmetne lastnosti). V drugem
primeru pa »poduhovIjeni«, sublimirani način sproščanja libidinalne energije subjekta, torej
tak način, ki je posredovan ravno s simbolnim, proizvede tudi posebno »sublimnost« samega
predmeta zadovoljitve, ki je tudi zdaj lahko nekdo (drugi subjekt) ali pa neka »stvar« . Prav
to je tisto, kar posebej izpostavi Lacan in daje tako pojmu sublimacije novo in bistvenejšo
vsebino. Tu sedaj ne gre več za razliko med »surovostjo« in »visoko kultiviranostjo«
subjekta, pri čemer bi sublimnost pripadala visoki kultiviranosti, desublimacija pa surovosti
.
Saj »patološkega narcisa« nikakor ni mogoče imeti za kulturno nerazvitega primitivca. Celo
nasprotno bi lahko rekli, da je »patološkemu narcisu« visoka kultiviranost bližja kot pa pri-
mitivna surovost, saj se trdi, da je »patološki narcis« forma subjektivnosti poznomeščanske
družbe. Lacanovsko pojmovana sublimnost ali nesublimnost, zgolj »pozitivnost«, se zdaj
bistveno tiče samega subjektovega predmeta, naj bo ta nekdo ali pa nekaj ; sublimnost je
zdaj značaj samega predmeta, vendar nikoli kot kaka pozitivno ugotovljiva lastnost
. Žižek
takole opiše ta posebni značaj predmeta :
»Lacan pa tudi tu izhaja iz praznega mesta, niča, okoli katerega se artikulira želja, iz tega, da je
objekt-razlog želje neki realni-nemogoči, nesimbolizabilni objekt, grozljiva, oslepljujoča Reč, ki je sam
ta »nič«, ki sovpada s svojim lastnim izostankom; in sublimacija pomeni natanko dejstvo, da je neki »em-
pirični«, pozitivni predmet »povzdignjen v digniteto Reči«, da doživi svojsko»transsubstanciacijo« in zać-
ne v subjektovi libidinalni ekonomiji delovati kot utelešenje, pozitivacija »niča«, nemogoče Reči, razlo-
ga-objekta želje . Sublimni predmet je zelo paradoks predmeta, ki lahko »živi«
le »napol v senci«, kot evo-
ciran - čim ga skušamo »eksplicirati«, spraviti na svetlo, se porazgubi, skopni . ( . . .) . . . dokler ostaja v
»vmesnem«, nejasnem, senčnem svetu, evocira grozljivo Reč, ko se mu preveć približamo, postane nava-
den »pozitivni« predmet in znajdemo se pred banalno realnostjo.« (str. 126)
Trdim, da je ta posebni, sublimni značaj predmeta kljub vsej svoji nesimbolizabilnosti
učinek, torej proizvodsimbolnega . Ta simbolna transsubstanciacija predmeta in vseh pred-
metnih lastnosti, ki mu da značaj grozljive Reči, je predstavitev »substancialnosti« ali bitno-
sti predmeta subjektu in je možna le na podlagi neke simbolne enotujoče poteze, kakor sem
to omenjal prej . Zakaj prav ta sublimnost, ta značaj predmeta, njegova bitnost je
»grozljiva Reč«, grozljiva prav po svoji neizčrpnosti, po tem, da z njo ni mogoče razčistiti in
ji »priti do kraja«. Zato Žižek docela upravičeno prav v zvezi s to »sublimnostjo« predmeta
omeni lepoto(seveda ta ni le »maska pred grozljivo
Rečjo«, ampak je obenem tudi»evokaci-
ja«, bistveneje rečeno : v izvornem smislu mišljena metafora, pre-nos in pri-nos te grozljive
Reči) . In če hočemo s to sublimnostjo »priti na čisto«, jo izpostaviti kot kaj pozitivnega (v
tem je jedro vsega pozitivizma), se zgubi, umakne, odtegne in nam zapusti »vsakdanjo ba-
nalnost«, kakor reče Žižek . Tako se obnaša ravno »patološki narcis«, zato sploh nikjer in ni-
koli ne zadene ob ta docela nenavadni značaj predmeta in je tako vse njegovo početje le uk-
varjanje s pustimi »vsakdanjimi banalnostmi« . V tem je njegova obupna »notranja prazni-
na« . Zato je sedaj mogoče tudi reči, da »patološki narcis« nima pristnega »občutkaza lepo-
to«, v vsem njegovem, lahko zelo kultiviranem, estetskem obnašanju in ponašanju manjka
vsak pristen »odnos« do lepote, vsaka zadetost od te »reči« . Toda spet moram ponoviti, da
je osnovni problem ravno v tem, da nekdo ta »odnos« vzpostavi in je zato »normalen«,
nekdo pa ga ne vzpostavi, sublimnosti predmeta takorekoč nikoli ne izkusi in je zato
»patološki narcis« . Vprašanje pa je ravno strukturna možnost enega ali drugega, ki z uvedbo
lacanovskega pojma sublimacije in desublimacije še vedno ostaja nepojasnjena, neeksplici-
rana. Vprašanje sublimacije sem razvil relativno podrobneje zato, ker se bom pozneje k
temu še vračal .
Toda zdi se, da Žižek vendarle daje pravi psihoanalitični odgovor na naše vprašanje .
Poda namreč tisto odločilno potezo patološkega narcisa, kakor pravi, ki strukturira vse
ostale :
»temeljnega pomena za PN je spodletela integracija simbolnega Zakona, ki ga zastopa Ime Očeta,
očetovski Ideal-Jaza, spodletela simbolna identifikacija z Idealom-Jaza, (kar je rezultat 'normalne'
razrešitve Ojdipovskega kompleksa), nadomestitev očetovskega Ideala-Jaza s pred-ojdipskim, 'sado-
mazohističnim', 'analnim', 'materinskim' nadjazom .« (str. 117)
Žižek navaja, da podana razlaga izvira od ameriškega psihoanalitika Christopherja La-
scha, ki da je prvi opozoril na to nadomestitev Ideala-Jaza z 'analnim' nadjazom kot na te-
meljno potezo subjekta poznokapitalistične »birokratske« družbe . Gre za to, da se za navi-
103
deznim zlomom (očetovske) avtoritete, za »permisivnostjo«, značilno za psihični ustroj
Narcisa skriva vzpon veliko bolj »iracionalnega« in krutega, pred-ojdipskega, »arhaičnega«
nadjaza .
Vendar meni se podani odgovor zdi le nova variacija že podanih karakteristik »patolo-
škega narcisa«, katerega strukturna možnost ostaja pri tem še vedno nepojasnjena . Kajti če
je za »patološkega narcisa« brezpogojno bistvena spodletela integracija simbolnega Zakona,
ni s tem rečeno prav nič drugega kot to, kar je bilo rečeno že z začetno tezo, da pri subjektu
pač ni prišlo do interiorizacije simbolnega Zakona
. Simbolno subjekta ne zavezuje, struktur-
na možnost takega razmerja subjekta do simbolnega pa s tem ni pojasnjena . Ostaja nepo-
jasnjena tudi z vpeljavo »novega« momenta, namreč s pojasnilom, da interiorizacija
simbolnega Zakona spodleti zaradi spodletele razrešitve Ojdipovsega kompleksa ali - če
rečemo poenostavljeno - zaradi ponesrečene pubertete . Spodletela razrešitev Ojdipovskega
kompleksa pa se razloži v naslednjem koraku prejšnjega navedka : je v nadomestitvi
očetovskega Ideala-Jaza s pred-ojdipskim, sado-mazohističnim, materinskim nadjazom . Ta
» . . . izključuje sleherno identifikacijo, nastopa kot ireduktibilno tuji, neponotranjeni,
travmatični, nedojeti, grozljivi ukaz, torej kot nekaj realnega v pomenu nemogočega-
nesimbolizabilnega«, kakor po J . A. Millerju navaja Žižek (glej na str. 118). Vendar ni
mogoče prezreti tega, da ni identifikacija z Idealom-Jaza-Očeta prav nič drugega kot le
drugo ime za interiorizacijo simbolnega Zakona in za simbolno zavezo . In prav tako ni nein-
tegracija simbolnega Zakona spet prav nič drugega kot nadomestitev očetovskega Ideala-
Jaza s pred-ojdipskim, »sado-mazohističnim«, »analnim«, »materinskim« nadjazom . Struk-
turna možnost take nadomestitve pa ostaja nepojasnjena .
Ker se kot mesto bodisi za interiorizacijo simbolnega Zakona ali za nadomestitev oče-
tovskega Ideala-Jaza s pred-ojdipskim »materinskim« nadjazom kaže Ojdipovski kompleks,
katerega razrešitev se subjektu lahko posreči (»normalnost«) ali ponesreči (»patološkost«),
se prav na tem mestu odpirajo možnosti za več razlag . Na vprašanje, zakaj se razrešitev ojdi-
povskega kompleksa ponesreči in subjekt zaostane v podrejenosti noremu, krutemu, »ira-
cionalnemu«, »materinskemu« nadjazu, se odgovori, da je »krivda« za to v družbenih
razmerjih poznega kapitalizma in nastopa birokratizma. V to smer zaobrne razlago Lasch in
Žižek mu v tem - kljub vsej kritiki - sledi v poglavju, kjer govori o »patološkem narcisu« kot
»formi subjektivnosti poznomeščanske družbe« (str . 120 f) in o »bordelinekot njegovi histe-
rizaciji« (str. 122 f). Če ponovno povzamem : krivda za spodletelo interiorizacijo simbolnega
Zakona leži v ponesrečeni razrešitvi ojdipovskega kompleksa ; in krivda za to ponesrečenje
leži v razmerjih poznega kapitalizma in nastopa birokratizma, leži v odnosih ali razmerjih
poznomeščanske družbe v njeni tretji razvojni etapi . Reče se, da so to takšna razmerja, v
katerih so spodkopane vse oblike patriarhalne avtoritete in je tako oslabljen družbeni nad-
jaz, ki so ga od nekdaj zastopali očetje, profesorji, duhovniki . To pomeni zaton vsake insti-
tucionalizirane avtoritete itd. To ima za posledico nemožnost »normalne« razrešitve Ojdi-
povskega kompleksa pri odraščajočem subjektu, ki zato zaostane podrejen krutemu nadjazu .
Žižek to takole povzame, ko govori o razvojnih etapah »meščanske družbe« .
.Temeljna poteza te tretje etape je torej, da socialni 'veliki Drugi', mreža socio-simbolnih razme-
rij, s katero je soočen in v katero je vpet subjekt, v subjektivni ekonomiji le-tega vse bolj deluje kot
'Mati-od-katere-je-odvisna-zadovoljitev-naših-potreb', ta - po Lacanu - prvi lik velikega Drugega,
Zahteva Drugega privzame obliko nadjazovskega ukaza uživanja (v obliki 'socialnega uspeha' itd .) pod
zašćitniško skrbjo materinskega 'velikega Drugega', podaljška narcisističnega 'velikega Jaza' .« (str. 121)
Ta povzetek zarisuje sodobno družbeno konstelacijo razreševanja ojdipovskega kom-
pleksa in kaže osnovna družbena razmerja njenega ponesrečenja, vsled katerega se subjekt
razvije v patološkega narcisa. Tako se poraja patološki narcis; družbe poznega kapitalizma
in birokratizma drsijo vse bolj v patološki narcisizem, saj tako nastali patološki narcisi
ustvarjajo spet kar najbolj ugodno družbeno okolje ali konstelacijo nastajanja naslednjih
generacij patoloških narcisov . Toda če se zdaj ne spuščamo v nedvomno pomembne in zani-
mive podrobnosti naznačene razlage, ki je najbrž zelo zadeta in je gotovo ni mogoče kar
zavrniti, je o nji kot celoti vendarle treba reči, da ne daje odgovora na naše vprašanje. Če se
namreč reče, da je kraj »normalnosti« ali »patološkosti« subjekta v subjektovem razmerju
do Simbolnega, kar je Žižek tudi izrecno postavil v svoji uvodni tezi, ki sem jo navedel, po-
tem tega
razmerja ni mogoče zamenjati kar z družbenimi razmerji poznomeščanske družbe
104
oz. poznega kapitalizma - z vso njegovo empirijo vred. Strukturne možnosti interiorizacije
ali neinteriorizacije simbolnega Zakona in s tem vsega tistega, o čemer smo doslej govorili,
nikoli ni mogoče pojasniti z družbeno empirijo, ki kot takšna tudi sama šele zahteva pojasni-
lo. Saj so vsi za našo temo relevantni elementi družbenih odnosov današnjosti pojasnjeni v
svoji takšnosti šele z eksplikacijo prej omenjene strukturne možnosti .
Da so patološki narci-
si ugodno družbeno okolje za porajanje novih patoloških narcisov, da je ta proces mogoče
empirično opazovati in raziskovati ne le sociološko in psiho-socialno, ampak tudi v psiho-
analitični praksi itd . -
vse to je lahko popolnoma res, vendar ne daje odgovora na vprašanje
o strukturni možnosti »patološkega« narcisa ali »normalnega« subjekta
. Ravno če sprejme-
mo dani prikaz faktičnega družbenega dogajanja ponesrečenega razreševanja Ojdipovskega
kompleksa, ostaja pri tem še vedno neodgovorjeno vprašanje, kako je to mogoče, ni
pojasnjena strukturna
možnost niti takega ponesrečenja niti eventualnega posrečenja . Zato
menim, da naznačena razlaga, ki referira na družbeno empirijo poznega kapitalizma in biro-
kratizma, ki odgovarja s to poznomeščansko družbeno empirijo in se obrača tako k nji,
zgreši začetno konceptualno ravnino psihoanalitične teorije in zapade psiho-sociologizmu .
Ravno zahteva radikalne de-psihologizacije psihoanalitične teorije, kakor jo postavlja La-
can, zahteva tudi njeno radikalno
de-sociologizacijo. Če
struktura subjektivnosti ni nič »psi-
hičnega«, marveč učinek radikalno »ne-psihološke« simbolne ureditve, kakor pravi Žižek
(str
. 119), potem je pač treba insistirati na tej ravnini in eksplicirati
strukturno možnost inte-
riorizacije ali neinteriorizacije simbolnega Zakona
. Te strukturne eksplikacije tedaj tudi ni
mogoče nadomestiti z družbeno empirijo zato, ker s tem in na tak način pojasnjujemo
bistveno opredelitev (konceptualno raven teorije) z nekimi empiričnimi fakti, ki jih treba
same šele pojasniti prav s to bistveno konceptualno opredelitvijo .
Zdaj tudi vidimo, da ima Žižkova formulacija, ko govori o
»patološkem narcisu« kot
formi subjektivnosti poznomeščanske družbe, dva temeljno različna pomena, ki izhajata iz
funkcije, ki jo ima v tej formulaciji sintagma »poznomeščanska družba«, Po prvi fungira tu
»poznomeščanska družba«
kot tisto, čemur po pojmovnosti psihoanalitične teorije pripade
značaj »patološkega narcisizma«
. Po drugi pa sintagma »poznomeščanska družba« fungira
kot instanca utemeljitve same temeljne pojmovnosti psihoanalitične teorije . Prva možnost,
ki je edino primerna, v Žižkovem prispevku ni izpeljana, ker se razlaga prelomi v družbeno
empirijo in zgreši ravnino psihoanalitične teorije . Da bi se izognil nesporazumu, moram po-
sebej izrecno poudariti, da tu nikakor ne zavračam in tudi nimam namena kakor koli po-
pravljati podobe sodobnih družb, kakor se kažejo skozi vidik sodobne psihoanalize .
3 .
Zaradi naznačenega,
vendar ne nujnega, zloma psihoanalitične teorije, zapada psiho-
analiza danes v polje morale in moralizma, zapada oblasti moralizma in začne sama na
različne načine moralizirati . Začne npr . pridigati žrtvovanje sebe, podreditev sebe višji stva-
ri, višji lojalnosti, podreditev zasebnih interesov občim družbenim interesom ipd
. Simbolni
Zakon, s katerim naj bi se integriral »normalni« subjekt, dobi vsebino tradicionalnih in še
obstoječih moralnih norm, vrednot in idealov, lahko zelo različnih izvorov . Zdi se, da v to
smer kaže odlomek iz Lascha, ki ga navaja Žižek (str . 119)
. Tu Lasch polemično zavrača
psihoanalitične terapevte, ki so skušali paciente zdraviti tako, da so jih reševali družbenih
dolžnosti in zavez . O njih pravi, »da jim ne pade na misel
. . . da bi spodbudili klienta, naj po-
dredi svoje potrebe in interese potrebam in interesom nekoga drugega, nekomu drugemu,
neki stvari ali tradiciji, ki je zunanja njegovemu ljubemu jazu«
. Tu se nakazuje konformi-
stična moralistična psihoanaliza . Njena naloga je, ob vsej njeni kritičnosti do obstoječe
družbe, indoktrinacija moralnih norm in idealov in vrednot iz tradicije, kar je sedaj prav
določena in izbrana moralna vsebina »simbolnega Zakona«
. Cilj indoktrinacije je dosežen,
ko subjekt interiorizira »simbolni Zakon«
takšne moralne vsebine
; ko je torej nezavedno
»)zasužnjeno pod neko določeno moralo, ki so mu jo (kdo?) izbrali kot primerno .
Z doseženo interiorizacijo moralne norme ideali, vrednote itd . izgubijo značaj zgolj
vnanjih »pravil igre«, ki notranje ne zavezujejo
. Na tak način bi bila v najboljšem primeru
dosežena neka »heteronomna avtonomija« družbenega subjekta
. Iz naznačenega se zdaj
105
kaže osnovni značaj Lascheve kritike obstoječe anti-Ojdipske psihoanalitične teorije in
prakse . Ta njen osnovni značaj je v njenem moralizmu . Če nekoliko skrajšano in zaostreno
formuliram Laschevo intencijo, bi rekel takole : krivda za ,patološki narcisizem sodobnih
družb leži v popustljivi ali razkrojeni morali in razvrednotenju ali opešanju dosedanjih nosil-
nih moralnih vrednost in idealov, rešitev iz družbenega patološkega narcisizma pa je pono-
ven dvig te morale, moralnih vrednot in idealov . Kako? Lahko tudi z psihoanalitično indok-
trinacijo, ali pa z neko vzgojno in družbeno indokrinacijo, v službo katere stopi ta
konformistično moralistična psihoanaliza .
Žižek v svoji interpretaciji navedene Lascheve misli zelo natančno zadeva tisto njeno
osnovno stran, po kateri je oni » . . . toliko slavljeni 'zlom očetovske avtoritete', očetovskega
Ideala-Jaza, zgolj sprednja stran procesa, katerega hrbtna stran je vznik nekega neprimerno
bolj 'iracionalnega' in 'krutega' zakona materinskega nadjaza, ki ne prepoveduje, marveč
zapoveduje, nalaga uživanje (v podobi nenehnega hlastanja za' socialnim uspehom', domi-
nacijo nad drugimi in njihovim izkoriščanjem za potrditev lastnega narcisizma itd
.) in ki mo-
rebitni 'neuspeh' kaznuje še bolj kruto kot 'glas vesti' Ideala-Jaza, v obliki neznosne tesno-
be, skrajnega mazohističnega samoponiževanja, ki gre tja do izgube identitete subjekta
ipd.« (str
. 119) Hrbtna stran »zloma očetovske avtoritete« je, skratka, vznik patološkega
narcisizma. Temu seveda ni mogoče oporekati . Toda ko Žižek, interpretirajoč Lascha, reče :
»'Žrtvovanje sebe', 'podreditev višji lojalnosti' itd ., vse to so zgolj 'patetična' imena za sim-
bolno zavezo, 'angažma' za podreditev simbolni avtoriteti Ideala-Jaza .« (str. 119), - se ne
moremo znebiti vtisa, da sedaj tudi Žižek s to tako rečeno simbolno zavezo izpoveduje mo-
ralizem, kjer se vsebina simbolnega Zakona nakazuje kot neka morala, moralne vrednote in
ideali. Ta vtis se še okrepi z naslednjo Žižkovo mislijo, ko govori o kultu avtentičnosti :
»zasluga Lascha je v tem, da je pokazal, kako ni ta kult 'avtentičnosti', ta kult prostega
razvoja 'velikega Jaza', osvobojenega 'mask' in 'represivnih' pravil, nič drugega kotpojavna
oblika svojega nasprotja, pred-ojdipske odvisnosti, in kako pelje edina pot k preboju iz te
odvisnosti skoz identifikacijo z neko razsrediščeno, tujo, jazu zunanjo instanco simbolnega
Zakona.« (str
. 122) Iz rečenega je očitno, da dobiva »simbolni Zakon« tu neko čisto
določno vsebino : moralnih norm, vrednot, idealov. Reči moram celo to, da spričo prej
naznačenega zloma psihoanalitične teorije in torej spričo neeskpliciranosti načelne
struktur-
ne možnosti
»patološkosti« in »normalnosti« subjekta današnjosti-vprašanja, pri katerem v
svoji razpravi že ves čas insistiram - pravzaprav nimamo nobene načelne podlage, da bi na-
kazanemu moralističnemu zasuku psihoanalize na konceptualni ravni teorije lahko postavili
kakršno koli mejo . Lahko samo pademo iz teoretične ravni in rečemo, da mi pač take psiho-
analize ne maramo, ker - kdo ve zakaj -
ne maramo moralne družbe in njenih spon, zato se
pač rajši postavimo na stališče anti-Ojdipske psihoanalize ipd . Toda očitno je, da taka naša
stališča nimajo nobene teoretične relevance ; razen tega pa se s tem stališčem tudi že
spremenimo v ideologe nezlomljenega narcisizma
. Zato moram izrecno reči, da naznačeni
psihoanalitični moralizem nikakor ni nekaj, kar bi bilo samo na sebi slabo in proti čemur bi
se bilo treba boriti ali zviška gledati nanj . Osebno se mi zdijo moralni ljudje vendarle znos-
nejši kot patološko narcisistični kaoti in/ali brezobzirni povnanjeni štrebarji, čeprav je tudi
moralna družba lahko zelo naporna. Bojim se le, da poskus ponovne utrditve obče morale
ne upošteva dovolj zgodovinske nepoljubnosti padca njene utemeljenosti .
Toda zapadlost psihoanalize morali se lahko izkazuje tudi v popolnoma drugačnem tipu
moralizma, katerega osnovni značaj je nonkonformizem in revolucionalnost . Poskusil bom
skicirati ta tip psihoanalitičnega moralizma . Dejanska intersubjektivnost
kot proizvedena
realnost performativne razsežnosti simbolne produkcije je dejansko-predmetno posredova-
na
. Šele na nji je mogoča prava človeška skupnost . Narcisistična privacija in privatizacija
subjekta iz intersubjektivne celote, absolutna prednost svojega narcisističnega velikega Jaza
pred celoto skupnosti je mogoča šele na podlagi privatne lastnine . Privatistični razkroj inter-
subjektivne skupnosti na osamljene narcisistične »velike Jaze« ima podlago v privatni lastni-
ni in na nji utemeljenih družbenih odnosih . Patološki narcisizem družbe je zato rezultat na
privatni lastnini utemeljenih odnosov poznokapitalističnih družb in njim lastnih moral .
Psihoanalitični moralizem nonkonformističnega in revolucionarnega tipa zato v svojih recep-
turah nasprotuje reševanju »patološkega narcisa« na prej opisani način, namreč, da subjekt
106
interiorizira moralo, vrednote in ideale teh družb, ampak zahteva revolucionarno spre-
membo tistih bazičnih odnosov družbe, utemeljenih na odnosu privatne lastnine, ki nosijo v
sebi ves psihoanalitično eksplicirani »mehanizem« geneze »patoloških narcisov« . To pome-
ni : vsebina
simbolnega Zakona bo v obstoječih družbeno-zgodovinskih razmerah Revolucija
in revolucionarna Morala, z vgrajeno vizijo ali perspektivo vzpostavitve intersubjektivno ze-
dinjene skupnosti -pravega Komunizma -, v katerem so možnosti geneze patološkega narci-
sizma ukinjene z ukinitvijo bazičnih privatno-lastninskih družbenih odnosov . Iz tega je
očitno, kako blizu temu tipu moralizma psihoanalize je prelom psihoanalitične teorije v
družbeno empirijo
. Naloga psihoanalize v razmerah poznokapitalistične družbe sedaj je, da
služi indoktrinaciji revolucionarne Morale, kjer je cilj te indoktrinacije dosežen, ko
»patološki narcis« interiorizira ta revolucionarni »moralni Zakon« in tako premaga svoj
narcisizem v zavezanosti tej »veliki stvari«
. Tudi tu pa v najboljšem primeru subjekt doseže
le neko »heteronomno avtonomijo« . Kako taka praksa resnično »izgleda«, si na podlagi ne-
kih izkušenj našega polpreteklega in sedanjega časa ni težko zamisliti . V kakšna dejanska
družbena razmerja takšna revolucija neogibno pripelje, je tudi bilo že večkrat zgodovinsko
preskušeno in je znano. Vendar v prikazovanje tega se sedaj ne nameravam spuščati . Posku-
sil sem le poenostavljeno in v grobih potezah skicirati dva osnovna, a nasprotujoča si tipa
moralizma, ki jima lahko zapade psihoanaliza in ki je pred njima celo brez vsake načelne
obrambe, če na prej naznačeni način pade iz svoje konceptualne teoretične ravni v družbeno
empirijo, s katero poskuša nadomestiti neizpeljano lastno teorijo . Pri obeh slutimo za
omenjeno »heteronomno avtonomijo« subjekta v bližnjem ozadju možnosti totalitarizma .
4 .
Klinično podobo takoimenovanih borderline motenj subjekta Žižek
- pritrjujoč v tem
J . A. Millerju -
premakne iz posebne patološke entitete s tem, ko prepričljivo pokaže, da
borderline motnje niso nič drugega kot zlom in histerizacija »patološkega narcisa«
. Ker je ta
posebna tema pomembna za mojo nadaljno razpravo, naj tu opozorim na tiste elemente te
teme, ki so za mojo razpravo relevantnejše .
Kot osnovni klinični izsledek borderline motenj navaja Žižek neko posebno psihično
stanje, ki ga označuje nevezana, neopredeljiva tesnoba,
tesnobni občutek praznine, ki ni ve-
zan na kak poseben objekt . Rečena je, da je tesnoba medij vseh ostalih simptomov, ki jih
povzemajo v dve skupini
: poli-simptomalno nevrozo in polimorfno-perverzno usmerjenost v
spolnosti. Po Kernbergu razvita strukturna analiza izpostavi štiri strukturne poteze
: šibkost
jaza, regresija k primarnim oblikam mišljenja, regresija k primitivnim obrambnim mehaniz-
mom in patološko razmerje do objekta
. Pozornost nam zbudi to, da ona neopredeljena
tesnoba, o kateri je rečeno, da je podlaga in medij vseh ostalih simptomov, ostaja po svojem
strukturnem izvoru nepojasnjena
. Če je tesnoba kot psihično stanje podlaga in medij vseh
ostalih simpotov, potem ima vprašanje izvora ali strukturne možnosti te tesnobe prav gotovo
svojo relevanco v psihoanalitični teoriji .
Toda bistven je obrat, ki pokaže borderline kot točko zloma »patološkega narcisa« in
zato kot sodobno obliko histerije, obenem pa že tudi kot prvi korak k normalizaciji
patološkega narcisa, medtem ko je za ameriško psihoanalizo borderline bliže patološkemu
razkroju osebnosti, patološki narcis pa korak k njegovi normalizaciji . Zižek pravi :
»Kolikor je 'patološki Narcis' prevladujoči libidinalni ustroj subjekta poznomeščanske 'permisivne'
družbe, pomeni borderline
točko njegove histerizacije, toćko, na kateri vznik histeričnega vprašanja,
naslovljenega Drugemu, pretrga krogotok njegove frenetične aktivnosti, točko, na kateri je subjekt
soočen z - že orisano -
osnovno paradoksnostjo oziroma protislovnostjo svojega PN .« (str. 122)
Če pustimo zazdaj ob strani vprašanje, ali je »patološki narcis« res samo libidinalni
ustroj subjekta »poznomeščanske 'permisivne' družbe«, kar implicite sugerira, da v družbah
»realnega socializma« sploh ni patološkega narcisizma, je za borderline bistveno to, da
patološkemu narcisu vznikne vprašanje o smislu
lastnega početja, na katerega ne ve odgo-
vora
. To vprašanje pretrga nori krog frenetične dejavnosti patološkega narcisa in ga histeri-
zira. Patološki narcis postavi velikemu Drugemu histerično vprašanje, kaj pravzaprav sam
hoče . S tem v zvezi govori Žižek o preobrazbi tradicionalne oblike histerije (glej na str . 126)
107
Zdi se mi, da patološkega narcisa pravzaprav ne histerizira samo vprašanje o smislu lastnega
početja, ampak nemožnost najti odgovor na to vprašanje, odsotnost vsakega odgovora in
vsake poti do možnega odgovora ga histerizira, zlomi . In zdi se, da to odsotnost vsakega od-
govora evocira nenehno grmadenje »odgovorov brez vprašanja«, ki jim je izpostavljen
patološki narcis . Žižek meni, da je »odgovor brez vprašanja« nemara najbolj koncizna opre-
delitev realnega kot nesimbolizabilnega (str . 123). Pri tem razume realno kot takšno, ki je
brez pomena, zunaj vsakega pomenskega horizonta . Pri srečanju s takšnim realnim se znaj-
de subjekt pred zahtevo, da mu vendarle najde neki smisel, da poišče temu realnemu neko
rabo, koristnost, funkcijo ipd. tj . da dožene, na katero nezastavljeno vprašanje je to realno
odgovor. Zato se s tem realnim subjekt srečuje kot z »odgovorom brez vprašanja« . Toda
očitno je, da se z realnim tako srečuje le subjekt, ki je že in kolikor je ravno patološki
narcis. Zakaj srečati se z realnim kot z »odgovorom brez
vprašanja«
pomeni ravno zgrešiti
realno v njegovi neizčrpnosti in grozljivosti, o čemer smo že govorili v zvezi s sublimacijo .
To pa je poteza patološkega narcisa, ki se ravno nikoli zares ne sreča z realnim . V
naznačenem smislu razumem Žižkovo misel, ko poskuša opredeliti »razliko« med patolo-
škim narcisom in borderline :
»'patološki Narcis' se takorekoč 'brez vprašanja' prepušča krogotoku zmerom novih odgovorov, ob
vsakem odgovoru se s pravcato 'etično' obsedenostjo loti izmišljanja funkcij, ki bi jim zadeva lahko
služila, potreb, ki bi jih lahko zadovoljevala, itd
., vse zato, da bi bil čimprej zamaskiran osnovni para-
doks 'odgovora brez vprašanja', medtem ko pomeni
borderline točko, na kateri se ta krogotok zlomi, na
kateri se subjekt sooči z brezpomenskostjo odgovora kot tako, na kateri ponujanje zmerom novih 'odgo-
vorov brez vprašanj' ne sprejema več 'brez vprašanja', marveč zastavi znamenito
histerično vprašanje,
vprašanje Drugemu, od katerega pričakuje nek drug odgovor, odgovor na to, kaj pomenijo sami ti od-
govori brez vprašanja.« (str. 124)
K rečenemu moram najprej pripomniti, da subjektovo soočenje z brezpomenskostjo
odgovora tu ne more pomeniti njegovega pristnega soočenja z grozljivim realnim . Kot drugo
pa se mi zastavlja vprašanje, kdaj »patološki narcis« postavi svoje histerično vprašanje . Je
treba za vznik tega histeričnega vprašanja biti najprej določeno število let PN ali pa doseči
določeno stopnjo intenzivnosti svojega patološkega narcisizma? Že sama ta vprašanja naka-
zujejo, da je borderline v Žižkovem interpretativnem obratu treba razumeti kot patološke-
mu narcisu že od vsega začetka imanentno lastno stukturno možnost njegovega zloma, ki se
lahko vsak čas aktualizira in izpolni
. Zato pri »razliki« med »patološkim narcisom« in bor-
derline
najbrž ne gre za kaj drugega kot za razliko med možnim in dejanskim zlomom
»patološkega narcisa« . Toda prav ta, v strukturno celoto »patološkega narcisa« spadajoča,
strukturna možnost zloma ali histerizacije patološkega narcisa ostaja v Žižkovem prispevku
nepojasnjena, neeksplicirana. Kako je mogoče, da »patološki narcis« nenadoma zastavi
svoje histerično vprašanje Drugemu, naj mu pove, kaj pravzaprav hoče, ko kar naprej hoče
zdaj to, zdaj ono pa tretje itd. brez konca v vse bolj frenetičnem tempu? Vpeljava znameni-
tega »odgovora brez vprašanja« ne pojasnuje te možnosti, ampak opisuje le neko potezo
njene aktualizacije. Ta aktualizacija ima lahko neke empirično ugotovljive družbena vzroke,
vendar sama ta možnost ni zvedljiva na to družbeno empirijo oz . te vzroke
. Sočasno s
pojasnitvijo te možnosti bi se moralo pokazati tudi to, kako je, na kakšen način je borderli-
ne, ki je vendar histerizacija »patološkega narcisa« in torej neko hudo poslabšanje njegove-
ga celotnega stanja, vendarle in kljub temu »prvi korak k 'normalizaciji' patološkega Narci-
sa
: točka njegove histerizacije, točka, na kateri subjekt zgubi zunanjo distanco in se ujame v
paradoks želje, paradoks Simbolnega«, kakor v nasprotju z ameriško psihoanalizo trdi Žižek
(str. 125). Saj je patološki narcis videti znosnejši in »boljši« prav zaradi takega »po-
slabšanja« borderline subjekta
. Ali ni prav tako tudi mogoče, da se tako histerizirani
patološko narcisistični subjekt ne »normalizira«, marveč dejansko razkroji v psihozi? Ali ni
tako histerizirani patološki narcis dejansko bližji psihotičnemu razkroju, kot pa je to nevro-
tizem še nezlomljenega patološkega narcisa? In je subjekt morda prav zaradi te bližine
psihotičnemu razkroju tudi bliže »normalizaciji«, tako da bi
borderline bila pravzaprav ne-
ka ločnica ali razpotje subjektovega psihotičnega razkroja in »normalizacije«? Ločnica, na
kateri bi šlo subjektu za »biti ali ne biti«, na kateri bi se odločalo med psihotičnim razkrojem
ali »normalizacijo« subjekta .
108
Žižek na nekem mestu pravi, da je v polju Simbolnega vsaka potreba subjekta podreje-
na želji, onstran katere da zeva brezno njene neizpolnjivosti, njene nerazložljivosti, vsled ka-
tere subjekt ne ve, kaj hoče (glej na str. 124) . S tem v zvezi omeni, da je temeljno dejstvo
psihoanalize ravno to, da subjekt kot konstitutivno vpet v mrežo govorice oz . v mrežo
označevalca (kar je polje Simbolnega) izvirno in ireduktibilno ne ve, kaj hoče, da mu objekt
želja uhaja, kar da odpre možnost celi vrsti premestitev in sprevrnitev, tja do skrajne točke
želje, ki je »nit želeti«: hoteti ne več karkoli hoteti, je še zmeraj hoteti, ki je kot tako spet
brazrazložno. Temeljno dejstvo psihoanalize je torej to »brezno želje« . Histerično vprašanje
patološko narcisističnega subjekta, naslovljeno Drugemu, naj mu pove, kaj pravzaprav
hoče, zahteva od Drugega torej razložitev lastne želje, navedbo njenega zadnjega razloga ali
temelja, trdnega »smisla«. To tako zastavljeno histerično vprašanje pa vključuje po Žižku
celotno pozicijo psihoanalize in psihoanalitika . In ker je bilo rečeno, da je »patološki narcis«
s svojo histerizacijo vred struktura subjekta našega časa, se iz tega nakazuje imanentna zgo-
dovinskost psihoanalitične teorije in prakse in njenega »predmeta« . Skratka: psihoanaliza
sama je zasnovana v strukturi histeriziranega patološkega narcisa . Zato je tudi pozicija sa-
mega psihoanalitika vključena v histerično subjektovo vprašanje Drugemu, naj mu pove,
kaj hoče . Pozicija psihoanalize in psihoanalitika kot »subjekta, ki se zanj predpostavIja, da
ve«, je po Lacanu vkIjučena v subjektovo Nezavedno kot njegov imanentni del (glej
str. 127) . In ker sta tako »patološki narcis« kot struktura subjektivnosti naše dobe kakor tudi
njegova lastna histerija zgodovinska pojava, je prav zato tudi sama psihoanaliza kot teorija
in kot praksa po svojem lastnem »predmetu« ali temeljnem dejstvu zgodovinska, lastna naši
zgodovinski dobi. Tako bi lahko tudi rekli, da je psihoanalitik, ki naj analizira histerika in
patološkega narcisa, že sam histerik in patološki narcis. Obenem pa to tudi pomeni, da ima
danes vsak subjekt psihoanalitika že
možnostno v sebi. Psihoanalitik po profesiji ima pred
»navadnim« subjektom tedaj le to prednost, da je psihoanalitika v sebi že aktualiziral s tem,
ko je tematično ekspliciral strukturo subjektivnosti subjekta in se tega Nezavednega, katere-
ga »del« je psihoanaliza, ovedel . Lahko bi torej tudi rekli, da ima to psihoanalitično Neza-
vedno - struktura subjekta - v sebi tendenco k vedenju in ovedenju ; in da je psihoanaliza
zasnovana prav v tej lastni tendenci Nezavednega. Tako da je medij psihoanalitične teorije
radikalna intelektualnost. Obenem pa je glede na rečeno zgodovinskost in glede na takšno
izvorno mesto psihoanalize mogoče tudi uvideti, da načelna razprava o »patološkem narci-
su« in njegovi histerizaciji nujno vključuje tudi razpravo o sami psihoanalizi, njenem mestu,
»smislu«, možnosti in nalogi. Se pravi: šele dognana psihoanalitična teorija, torej takšna, ki
ne zdrsne s svoje konceptualne teoretične ravni v družbeno empirijo tam, kjer bi se morala
držati svoje zastavljene teoretične ravni, lahko reče tudi tehtno besedo o sebi in svoji nalogi,
o svoji možnosti, o svojem - »bistvu« . Je torej morda imanentna tendenca psihoanalitične
teorije, da bi postala filozofija? To bi seveda pomenilo, da je v njeni lastni taki intenciji tudi
njen konec .
5 .
Razprava o »patološkem narcisu« in psihoanalizi je sedaj na točki, ko mora tvegati ko-
rak v samo jedro problema in poskusiti odgovoriti na svoja lastna uvodoma zastavljena
vprašanja. Ta vprašanja so vsa zbrana v tezi, da je kraj, kjer se odloča usoda subjektovega
Jaza, njegova »normalnost« ali »patološkost«, pravzaprav subjektovo razmerje do Sim-
bolnega, ne pa sam Jaz . In da je to razmerje subjektova »interiorizacijaaali pa » neinteriori-
zacija« simbolnega Zakona . Zastavila so se vprašanja, kakšna je strukturna možnost takega
»razmerja« in predvsem, kaj pravzaprav označuje beseda »simbolni Zakon« . Ali simbolne-
mu Zakonu morda samemu in izvorno pripada značaj te »razmernosti« do subjekta in s tem
možnost, da le-tega zaveže ali pa ne zaveže? Ta korak v simo jedro problema ima kljub svoji
tveganosti svoje čvrsto vodilo v temeljnem dejstvu psihoanalize, namreč v »breznu želje« . V
dejstvu torej, da je »patološki narcis« skupaj s svojo možnostjo histerizacije libidinalni
ustroj subjekta današnje zgodovinske dobe . To dejstvo je libidinalna struktura in libidinalna
dinamika ali libidinalna ekonomija »končnega« subjekta . Lahko bi tudi govorili o libidinalni
109
organizaciji subjekta. Tako se zdi, da je jedro našega problema nekako podvojeno : na eni
strani simbolni Zakon, na drugi strani libidinalna struktura in dinamika subjekta .
V naši psihoanalitični publicistiki se je uveljavil prevod besede »libido« z besedo »že-
lja«
. Iz več razlogov se mi ta prevod ne zdi najbolj posrečen, saj je »želja« nekako oslabitev
»libida« . Libido je pravzaprav neka intenzivna subjektivna zmožnost, dinamika »notranje«
strani subjektovega delovanja, ki je
neposredno povezana s slastjo zadovoljevanja. Zgolj
želja je brez te intenzivnosti ali dinamike . Subjekt, katerega notranja struktura bi bila
struktura take zgolj-želje, bi bil nezmožen kakršnega koli delovanja . Kot tak pa ne fungira v
psihoanalizi. Zato se mi primernejši prevod »libida« zdi »poželenje« ali »pohotnost« .
Vendar je pomen teh besed spet preveč omejen in zožen zgolj na »seksualnost« in gre tako
na roko tradicionalnim očitkom psihoanalizi, češ da »vse razlaga le s seksualnostjo« . Še
najbolj ustrezen prevod besede »libido« kot temeljnega termina psihoanalize je naša beseda
»hotenje«. Hotenje moramo pri tem misliti v njegovem modernem, od Nietzscheja naprej
ekspliciranem smislu, ki se neposredno veže na slast zadovoljevanja in se v tej neposredni
zvezi kaže kot sla . V hotenju se oglašajo poželenje, hotnost ali pohotnost, sla, slast, »ape-
tit«, »gon« ali »na-gon«, dinamična naperjenost k nečemu, vseskozi naperjena intenzite-
ta sama. Tu mi ne gre za kako puljenje za gole besede, ampak za imenovanje ustroja
subjekta psihoanalize v njegovi nepoljubni epohalno zgodovinski bistvenosti . Prav tu je moj
glavni razlog za iskanje primerne besede, zakaj prav s tega vidika gledano so besede in z nji-
mi imenovane zadeve v tesnem in nepoljubnem stiku . In hotenje je zato temeljna beseda in
zadeva psihoanalize, če je ta sama po svoji prej naznačeni izvorni možnosti epohalno zgodo-
vinska. Ravno pri formulaciji znamenitega histeričnega vprašanja »patološkega narcisa«,
naslovljenega Drugemu, naj mu pove, kaj hoče, pri čemer je po Žižkovih besedah izvorna
pozicija psihoanalize sama vključena v to vprašanje, najbolj določno kaže, da »želja(« v
psihoanalitičnem govoru pomeni
hotenje in da prav epohalno zgodovinsko gledano nemore
pomeniti nič drugega kot hotenje . Sedaj gre za to, da se, izhajajoč iz psihoanalitičnih opre-
delitev, postopoma poglobimo v strukturo hotenja .
To, da subjekt ne ve, kaj hoče, da je njegovo hotenje nerazložljivo, brez razloga ali
temelja, pomeni breztemeljnost hotenja
. Breztemeljnost lastnega hotenja zadene »patološ-
kega narcisa« kot neznosen nesmisel, ki ga histerizira. Ta breztemeljnost je tisto prazno
mesto, »nič«, okoli katerega se artikulira hotenje (želja) . »Brezno želje«je v breztemeljno-
sti hotenja . Osnovna karakterizacija »patološkega narcisa« je, da je pri njem objekt hotenja
(libida, »želje«) zveden na golo pozitivnost, ker on izgubi razmerje do nemogoče Reči,
praznine, ki je onstran hotenja; izgubi torej razmerje do breztemeljnosti lastnega hotenja .
Toda patološki narcis pravzaprav tega razmerja še nikoli ni zares vzpostavil in prav zato je
»patološki narcis« . Zato tega razmerja tudi ni mogel izgubiti .
Breztemeljnost hotenja pomeni, da hotenje nima zunaj sebe ničesar, na kar bi se opira-
lo, kar bi ga utemeljevalo. Hotenje je prepuščeno samo sebi . Njegova bistvena osnovna
sturktura je, da je breztemeljno-samoutemeljivo, je ta breztemeljnost-samoutemeljivosti .
To je njegova pozicija. Pravim namenoma »samoutemeljivost« in mislim s tem na možnost
neomejenega samoutemeljevanja, ki je zmeraj že»pred« vsako dejansko samoutemeljitvijo .
Objekt hotenja je hotenje samo, kar pomeni, da je hotenje bistveno samohotenje . In če je
struktura in dinamika ali organizacija hotenja (libida) epohalno zgodovinsko mesto da-
našnjega subjekta (» človeka«), potem je zadnji izvir »normalnosti« in »patološkosti« indivi-
dulanih »končnih« subjektov prav v načinu individuacije te osnovne strukture breztemeljne-
samoutemeljivosti hotenja . Premisliti bo treba v nadaljevanju strukturne možnosti in načine
individuacije ali »utelešenja« te osnovne strukture hotenja v jazih individulanih »končnih«
subjektov. Vendar je prej treba premisliti osnovno strukturo hotenja.
Breztemeljna-samoutemeljivost kot osnovna struktura hotenja fundira absolutno avto-
nomijo hotenja, torej svobodo kot vrhovni fundamentalni strukturni zakon hotenja, kot
brezpogojno edinstven s hotenjem samim
. Zakon hotenja je bretemeljna samoutemeljivost
hotenja, ta izvorna svoboda hotenja. To ni kantovski obči umni zakon dobre volje, takoime-
novani kategorični imperativ, ampak je fundamentalnejši, je pred odločitvijo volje za »do-
bro«, je torej na polju pred »dobrim« in »zlim« umeščeni zakon svobode hotenja
.
S kantovskim občim umnim kategoričnim imperativom kot občim umnim zakonom dobre
110
volje in njene omejene avtonomije je izvorni zakon svobode hotenja, torej njene brezte-
meljne samoutemeljivosti že ukinjen; s to ukinitvijo je grozljivo brezno hotenja, njegova ne-
simbolizabilna, brezdanja breztemeljnost samoutemeljivosti že zagrnjena in zamaskirana .
Hotenje samo kot taka »grozljiva Reč« se na polju dobre volje, se pravi na polju kantovske
obče-umne morale ne pokaže več . Pravzaprav je vsaka morala že zamaskiranje in zator te iz-
vorne svobode . Za našo razpravo je sedaj odločilnega pomena vpogled, da in kako tu te-
meljni in vrhovni zakon svobode hotenja pripada neposredno in nerazločljivo samemu
hotenju kot njegov strukturni absolutno avtonomni zakon in kako je hotenje samo brezpo-
gojno in že izvorno umeščeno v tem svojem zakonu . Glede na osnovni strukturni sestav
hotenja sploh ni mogoče smiselno govoriti o tem, da naj bi hotenje šele integriralo ta svoj
zakon, oz . da naj bi se šele identificiralo z njim . Tu brezpogojno odpade tudi vsaka indoktri-
nacija, saj ta predpostavlja ravno heteronomnost, vnanjost zakona . Združenost »želje« in
zakona, torej enost hotenja in zakona je absolutna in izvorna . Vendar je to mogoče trditi le
na ravni eksplikacije strukturnega sestava hotenja . Pri posameznem »končnem« subjektu,
pri individualnem jazu pa se, kot bom poskusil pokazati, v njegovi »končni« hotenjski (libi-
dinalni) strukturi in dinamiki ali »hotenjski organizaciji« ta zadeva močno zaplete . Toda
vrnimo se nazaj k strukturnemu zakonu hotenja in poglejmo, kako je ta zakon brezpogojno
izvorno združen s hotenjem. Če je osnovna strukturna poteza hotenja breztemeljna samo-
utemeljivost, potem je pozicija hotenja mogoča le v brezpogojnem hotenju (potrjevanju)
sebe kot v breztemeljnosti samoutemeljivega . To hotenje ali potrjevanje hotenja kot v brez-
temeljnosti samoutemeljivega je vrhovni in temeljni
zakon hotenja v njegovi lastni poziciji .
S tem hotenjem -potrjevanjem -,sebe kot v breztemeljnostisamoutemeljivem - se hotenje
hoče in potrjuje v svoji strukturni absolutni avtonomiji . Kajti potrjevanje svoje breztemelj-
nosti in svoje samoutemeljivosti kot dokončno neukinljive možnosti je samo po sebi potrje-
vanje svoje absolutne avtonomije. Zato je takšno hotenje (potrjevanje) hotenja vrhovni in
temeljni zakon hotenja, ki mu je le-to brezpogojno in samohotno zavezano . In kot tak zakon
je zakon absolutne avtonomije hotenja ali zakon svobodepred kakršno koli hotenju tujo de-
terminacijo in tudi pred kakršno koli lastno samodeterminacijo ali samodoločitvijo za kar
koli, kar pomeni, da je tudi pred
poljem razlike »dobrega« in »zlega« in s tem predpoljem
vsake morale. Zakon svobode hotenja ima svoje mesto pred vsako tujo ali lastno
(avtonomno) determinacijo hotenja. Kot tak »uzakonja« tudi brezpogojno samoodgovor-
nost hotenja. Tako razumem zakon svobode in trdim, da je ta zakon svobode praizvorna
vsebina in oblika simbolnega Zakona, ki ima tako odločilno vlogo in mesto v psihoanalitični
teoriji »patološkega narcisa« in njegove histerizacije, kakor je to pokazal Žižek v svojem
prispevku. Trdim celo, da se v epohalnem obzorju hotenja vse simbolno sploh sprosti za to,
kar je, šele pod zakonom svobode, ki je prav zato vsebina in oblika simbolnega Zakona .
Treba je izpeljati to strukturno potezo .
Simbolna produkcija kot produkcija smisla predpostavlja svobodo hotenja, ki se izka-
zuje v taki produkciji. To pomeni: predpostavlja breztemeljno samoutemeljivost hotenja
kot samorazložljivost in s tem samo-artikulabilnost, ki se izpolnjuje v razlagi kot do-prinosu
in iz-nosu razložitve, razlogov : »temelja«. Vrhovni in temeljni zakon hotenja kot zakon
absolutne avtonomije ali svobode v prej naznačenem smislu, ta zakon svobode je edinstveni
simbolni Zakon hotenja samega. Breztemeljna samoutemeljivost hotenja je sicer strukturna
možnost in medij vse simbolizacije hotenja, vendar pa pri tem to hotenje ostaja, oz . se prav
skozi to simbolizacijo nakazuje v svoji breztemeljnosti kot dokončno neizčrpno, nerazlož-
ljivo, nesimbolizabilno, kot realna grozljiva Reč, če uporabim Žižkove besede, pri čemer ta
grozljivost nikakor ni le kak retorični okras . Da bi se ta poteza razločneje pokazala, se je
treba sedaj vrniti k lacanovskemu pojmu sublimacije
in ga še za stopnjo razširiti. Tista prva
in najbližja sublimna stvar, s katero se subjekt lahko sreča, namreč nikakor ni kak predmet
ali drugi subjekt, ampak je njegovo lastno hotenje (libido!), katerega ustroj in organizacija
in dinamika niso nič drugega kot subjektivnost subjekta
. Če Lacen izhaja iz praznega mesta,
niča, okoli katerega se artikulira hotenje (»želja«), če izhaja iz tega, da je »objekt« hotenja
neka realna-nemogoča, grozljiva Reč
; in če se je pokazalo, da hotenje v prvem in skrajnem
hoče samo sebe v svoji breztemeljni samoutemeljivosti, potem je treba pokazati, da hotenje
prav v svoji breztemeljni samoutemeljivosti zadeva samo sebe ob vsej svoji neomejeni arti-
111
kulabilnosti in simbolizabilnosti obenem kot neizčrpno, nesimbolizabilno, grozljivo Reč,
torej kot to realno v smislu Žižkove terminologije . Samo to je tista edinstvena strukturna
točka, na kateri se hotenje samo v sebi navda s svojo realnostjo
. Izkazovanje hotenja v de-
lovanju kot dinamične sile, kjer njen impulz zadeva ob upor ovire in ima v tej enotnosti
impulza in upora izkušnjo svoje dejanskosti, je nekaj drugega . Fenomen hotenjskega
impulza in upora ovire pravzaprav že zabrisuje točko, na kateri se hotenje samo vtisne vase
kot realno, kot grozljiva Reč . Prav skozi simbolizacijo te same v sebi že bistveno
simbolizabilne breztemeljne samoutemeljivosti hotenja vstaja in se nakazuje njena iredukti-
bilna nesimbolizabilnost, se dogaja ona transsubstanciacija razloženega hotenja zanj same-
ga, torej : hotenje samo zadevajoči vznik
grozljive bitnosti sebe samega. Tako hotenje ni
zvedljivo na kako golo pozitivnost. V tem smislu se hotenje skozi simbolizacijo izvorno sim-
bolizabilne breztemeljne samoutemeljivosti sreča s seboj kot z vase iz-gubljenim, vase
iz-gubnim breznom
. Tako se hotenje samo sebi samemu skozi takšno transsubstanciacijo vse
svoje samosimbolizacije nakaže kot prva in najbližja sublimna zadeva
. Vendar šele tako
hotenje v samem sebi zadeva ob svojo »notranjo resničnost« in ima v tem nepremakljivo
»gotovost« svoje bitnosti ali dejanskosti, ki z njo ni mogoče »priti do kraja«, ki je ni nikoli
mogoče izčrpati s še tako obširno listo opisnih lastnosti itd
. Te »gotovosti« ni mogoče enačiti
z gotovostjo kartezijanskega cogito . Teorija, ki dejanskost hotenja izvaja iz znotraj subjek-
tivnega fenomena enotnosti impulza in upora (Nietzsche, Dilthey, Scheler idr
.) prezre v tem
odločilno vlogo simbolnega, če rečem po Žižkovo . Zato je osnovni strukturi hotenja, njego-
vi breztemeljni samutemeljivosti lastna tudi tendenca k vedenju : prav v samoutemeljivosti
fundirana simbolizabilnost hotenja nosi tendenco nezavednega k vedenju
; in je zato prav v
tej tendeci zasidrana tudi možnost psihoanalize, ne pa šele v histeričnem vprašanju »patolo-
škega narcisa« .
Toda strukturna točka neposredne izkušnje »grozljive realnosti« in bitnosti hotenja sa-
mega je obenem tudi strukturna možnost izkušnje sublimnosti vsega drugega, bodi drugega
subjekta ali pa objekta, v prvi vrsti drugega hotenja
. Šele tu je zasnovana strukturna
možnost vzpostavitve razmerja do drugega kot neizčrpnega, kot realnega, kot »grozljive
Reči«, kakor pravi Žižek . Tu je šele zasidrana možnost pristne intersubjektivnosti, namreč
v sami tej strukturni potezi hotenja, da se v simbolizaciji lastne bistveno simbolizabilne
breztemeljne samoutemeljivosti vtisne vase obenem kot nesimbolizabilna grozljiva Reč, kot
to realno samo, kot lastno brezno
; namreč vtisne skozi »transsubstanciacijo« svoje simboli-
zacije
. Treba bi bilo pokazati, kako strukturna možnost pristne intersubjektivnosti (in s tem
vsaka možnost »vživetja v drugega«) leži v samem osnovnem ustroju hotenja, ne pa v zgolj
simbolnem, saj je simbolno samo fundirano šele v simbolizabilnosti hotenja . Tu je torej zasi-
drana možnost »normalnega« razmerja do drugega in do objekta ali stvari . Strukturno
možnost intersubjektivnosti bi bilo mogoče pokazati z eksplikacijo načina transsubstanciaci-
je simboliziranega drugega hotenja
. Intersubjektivnost je posredovana s simbolnim kot s
svoje strani zmeraj fundiranim v osnovni strukturi hotenja . Temeljni in vrhovni zakon ho-
tenja kot strukturni zakon absolutne avtonomije hotenja, ta vrhovni in temeljni zakon svo-
bode kot forma in vsebina simbolnega Zakona obenem z absolutno avtonomijo »uzakonja«
tudi strukturno možnost pristne intersubjektivnosti
. S tem se odpira tu strukturna možnost
intersubjektivno posredovane brezpogojne samoodgovornosti hotenja, kakor ga »uzakonja«
njegov lastni zakon svobode . Zato je sedaj tudi očitno, da ta zakon svobode nikakor ni
nekaj, kar bi bilo strukturnemu sestavu hotenja vnanje ali kakor koli nad njim kot kaka
višja instanca
. Zato je tudi očitno, da simbolni Zakon, katerega forma in vsebina je, kot
rečeno, prej naznačeni Zakon svobode, nikakor ni kaka instanca, ki bi imela mesto kje zu-
naj celotnega strukturnega sestava hotenja, ali ki bi bilo kaka njemu nadrejena instanca, ka-
teri naj bi se hotenje podredilo. Takšno najstvo, kantovski Sollen, ob zakonu praizvorne
svobode hotenja sploh odpade . Zato pri eksplikaciji celote strukturnega sestava hotenja
sploh ni smiselno govoriti o integraciji kakega takega zakona. Tu je istovetnost zakona in
hotenja (»želje«) praizvorna in brezpogojna . Žižek pa to takole formulira :
»Ta vpeljava, integracija Zakona še zdaleć ne pomeni nekakšne 'represije' želje, marveč nasprotno
željo 'osvobodi' njene podrejenosti zahtevi Drugega in ji tako šele 'odpre prostor'
; v tem pomenu je do-
jeti Lacanovo trditev, da je želja istovetna z Zakonom .« (str. 130)
112
Seveda velja ta istovetnost Zakona in »želje« - primerneje rečeno : hotenja - le za
strukturni sestav hotenja samega (kako je pri individualnem »končnem«
subjektu, si bomo
ogledali kasneje). Vprašanje pa je, ali je dopustno to istovetnost hotenja in Zakona prikaza-
ti kot nadjaz (glej prav tam, str . 130)
. Strogo gledano v celoti strukturnega sestava hotenja
še ni mesta za razlikovanje Jaza -Nadjaza - Onega; in sestavne strukturne celote hotenja ni
mogoče stlačiti niti v Jaz, niti v Nadjaz, niti v Ono . Ta trojica je samo pomožna shema anali-
ze hotenjske organizacije individualnega »končnega« subjekta
. V čisti strukturni analizi ho-
tenja samega nima mesta . Obenem pa sta upravičenost in domet te sheme v analizi
hotenjske organizacije individualnega »končnega« subjekta razvidni šele skozi eksplikacijo
čistega strukturnega sestava hotenja . Če pa brezpogojna zedinjenost Zakona in hotenja v
zgoraj prikazanem smislu ni kak hotenju nadrejeni nadjaz, kar je absurd, s tem še ni rečeno,
da ta brezpogojna zedinjenost Zakona in hotenja ne more fungirati kot nadjaz pri
individualnem »končnem« subjektu .
Še na nekaj je treba opozoriti . Prej naznačena praizvorna istost hotenja in zakona (kot
zakona svobode) je strukturna možnost
neomejenega kultiviranja hotenja. To pomeni, da
hotenje nikakor ni kaka surova, pod vso kulturo in civilizacijo potlačena »prirodno-
avtentična« eruptivna energija ipd . Nasprotno, hotenju samemu je izvorno lastna tendenca
neomejenega kultiviranja, prehaja samo v svojo kultiviranost, ne da bi v tem kdajkoli izgu-
bilo svojo prvinskost in neizčrpnost, ki pa - kot bomo še videli - nikakor nista kaj »izvorno-
prirodnega«, ker hotenje, kakor ga tu mislimo, ni kaka »prvinsko-prirodna« psihična energi-
ja. Ta poteza »kulturibilnosti« hotenja je fundirana v osnovni strukturi hotenja, v brezte-
meljni samoutemeljivosti, ki na prej naznačen način fundira samosimbolizabilnost, ki je že
strukturna možnost neomejenega kultiviranja hotenja . S tega vidika gledano je treba pritrdi-
ti Žižkovemu zavračanju transgresističnih psihoanalitičnih in tem podobnih teorij in praks, v
bistvu sovražnih kulturi, duhovnosti, intelektualnosti .
Strukturno dinamični sestav hotenja kot sestavna celota nikakor ni kaka v slabem po-
menu metafizična entiteta, ki bi bila takorekoč že z rojstvom vsajena v človeka in bi tičala
nekje v njem. Hotenje v svojem strukturno dinamičnem sestavu oz . kot tak strukturno
dinamični organizacijski sestav in enota nikakor ni kaka prirodno-izvorna »stvar« ali sila ali
prirodno-izvorna psihična energija v človeku . Tu je slepa pot Junga, ki je libido razlagal kot
psihično energijo . Hotenje
je le kot edinstvena organizacija - »organizem« ne v biološkem
pomenu -, ki je skoz in skoz zgodovinska tako, da vse »izvorno-prirodno« in družbenozgo-
dovinsko (»sile« kulture) v človeku in pri človeku organizira vase, strukturira, organizacij-
sko povzame vase, v enoto svoje organizirane in strukturirane sestavnosti, ki je subjekt .
Hotenje kot tak edinstven strukturno dinamski sestav se šele vzpostavi s sestavno organizaci-
jo in strukturacijo vseh mogočih prirodnih in zgodovinsko družbenih sil, elementov, sestavin
itd. subjekta, ki so medsebojno nasprotujoče, se razpršujejo, druga drugo onemogočajo,
razdirajo, uničujejo . Hotenje, kakor ga tu mislim,
je samo in edinole v strukturno-dinamični
sestavni organizaciji tega kaosa v subjektu . Kaotični razkroj subjekta (v smislu npr . psiho-
tičnega razkroja kot končnega stanja psihoze) je ipso facto odsotnost hotenja, razkroj in iz-
guba hotenja. S tem propadejo pa tudi vse tiste kaotične »prirodno-prvinske« in družbeno-
zgodovinske (»kulturne«) »sile« in sestavine v subjektu . To pa kaže, da tudi same te »izvor-
ne« kaotične »sile« oz . sestavine subjekta dejansko so (se izkazujejo, razvijajo itd .) le v
strukturiranem organizacijskem sestavu hotenja .
Podrobnejše razvijanje gornjih, v vsakem pogledu tveganih trditev in naznačb, presega
okvir pričujoče razprave o »patološkem narcisizmu« in psihoanalizi . Toda prav z nadalje-
vanjem te razprave se bo razločneje pokazalo tudi »bistvo« hotenja .
6 .
Spet moram opomniti, da tu poskušam v grobih potezah eksplicirati nekaj elementarnih
strukturnih potez iz čistega strukturnega sestava (sistema!)
hotenja, ki se v »končnem«
ustroju ali hotenjski organizaciji »končnega« dejanskega družbenega subjekta močno zaple-
te. Toda ta zaplet je kot tak sploh šele viden skozi vidik čistega strukturnega sestava hotenja .
113
Vemo že, da je patološki narcis tisti subjekt, ki v svoji hotenjski organizaciji nikoli ne vzpo-
stavi takšnega razmerja do sebe, v katerem bi se zares in pristno »notranje« srečal in zedinil
z grozljivo realnostjo svojega hotenja, katerega struktura in dinamika nosi vso njegovo
subjektivnost. In da prav zato tudi ne vzpostavlja »normalnega« razmerja do drugega
subjekta in do stvari ali objekta
. Toda da bi se pokazale strukturne možnosti takega
ponesrečenja, moramo tega »končnega« subjekta ali navadnega človeka današnjosti poiskati
prav na mestu njegovega zgodovinskega »učlovečenja«, kakor se vsakodnevno dogaja, in
analizirati njegovo hotenjsko organizacijo v njenem dogajanju . Takšno vsakodnevno doga-
janje » učlovečevanja« pa je, psihoanalitično gledano, »razreševanje ojdipskega kompleksa«
in s tem vse tisto, kar - kot temu razreševanju predhodno -.v njem sodeluje in obenem tudi
vse tisto, kar se s takšno razrešitvijo vzpostavi
. Z drugimi besedami : treba je opazovati posa-
mezni »končni«subjekt prav v njegovi usodni točki prehoda iz otroštva v odraslost, v bistve-
no razumljeno polnoletnost .
Vsak bodoči prebivalec človeškega sveta in član človeške družbe se rodi vsakokrat v neki
zgodovinsko določeni svet vsakdanjosti kot docela odvisen od skrbi svojih bližnjih, bodisi
roditeljev ali rednikov
. V tem zmeraj faktičnem svetu vsakdanjosti se počasi razvija, indivi-
dualizira, raste do točke, ko doseže svojo odraslost in polnoletnost, se sprosti svoje
dosedanje odvisnosti od bližnjih (matere, očeta, družine itd .), se v dobesednem pomenu te
besede emancipira v odraslo samostojno osebo
. Toda prav tu, na tej točki prehoda iz
otroštva v odraslost je skrit največji, usoden problem njegove človeškosti, zakaj to
»učlovečenje« se zelo lahko le delno posreči ali celo ponesreči, lahko na zelo mnogo načinov
spodleti, kar ima usodne posledice za vse nadaljnje življenje človeškega individua
. Zasluga
psihoanalize je, da je razkrila »notranjo« psihično stran tega dogajanja, da je pokazala na
strukturo in dinamiko tega prehoda subjekta iz otroštva v odraslost samostojne osebe, ko je
eksplicirala načine njegove
hotenjske organizacije . S tem je razkrila tisto, kar ostaja v svetu
vsakdanjosti odraščajočega skrito in zagrnjeno in o čemer se v tej vsakdanjosti nič ne ve in
tudi noče vedeti . Prav zaradi tega je psihoanaliza zadevala in še zadeva na »nesporazume« in
na odpor, je bila in je še zmeraj deležna v vsakdanji javnosti vseh mogočih načinov
zavračanja
. Pojasnitev tega pojava je sama imanentni element psihoanalitične teorije .
Psihoanaliza naravnava svoje opazovanje na omenjeni vsakodnevni proces »učloveče-
vanja« človeka in ga opisuje pod strokovnim imenom »razreševanje ojdipovskega kom-
pleksa«. Toda nemogoče je sedaj opazovati vsak posamezni subjekt v njegovem faktičnem
načinu razrešitve lastnega ojdipovskega kompleksa . To je naloga psihoanalitične prakse ; in
še to le pri takšnih subjektih, ki imajo motnje zaradi ponesrečene razrešitve tega kompleksa .
Naloga psihoanalitične teorije pa je, da eksplicira osnovne strukturne možnosti procesa
razreševanja ojdipovskega kompleksa, da eksplicira strukturne možnosti ponesrečenja take
razrešitve in s tem sploh omogoči praksi razvidnost njenega početja
. Razrešitev ojdipovske-
ga kompleksa je v tem, da se subjekt znebi ali reši svoje odvisnosti od »matere«,
da nadomesti »materinski« nadjaz kot partikularno vladavino in »kaprico« Drugega z vlada-
vino univerzalne simbolne instance očetovskega Zakona
. S tem je psihoanalitično naznačen
prehod »subjekta« iz svojega, v družbeno okolje vraščenega otroštva in odvisnosti v
polnoletnost odraslosti in samostojnosti. Naj navedem Žižkove besede :
» . . . ključnega pomena je, da uvidimo, kako je pomen Ojdipovega kompleksa oziroma njegove
razrešitve prav v tej nadomestitvi vladavine paritkularne kaprice Drugega (Matere) z vladavino uni-
verzalne simbolne instance očetovskega Zakona, Imana-Očeta . . . .V pred-ojdipski situaciji in namreč
subjekt podrejen kaprici Drugega-Matere, njegova želja se reducira na zahtevo po ljubezni Matere, v
podarjenem ali odklonjenem predmetu vidi izpričevanje ljubezni ali zavrnitev ljubezni Matere, in ista
'matrica' strukturira tudi subjektovo ražmerje do ostalih : suženjsko je ujet v to dialektiko zahteve .
Drugi mu nastopa kot nadjazovski lik, subjekt je povsem odvisen od njegove naklonjenosti -v nekem
pomenu je povsem povnanjen. Z integracijo očetovskega Zakona pa se subjekt iztrga tej podrejenosti
kaprici Drugega, zadobi 'notranjo samostojnost' . .. Če pa ta razrešitev Ojdipa oziroma integracija sim-
bolnega Zakona spodleti, subjekt še naprej ostane v stanju odvisnosti od nekega ('materinskega') real-
nega Drugega, svoj nadjaz ima nekako zunaj'
: . . .« (str. 130)
Skratka: ko razrešitev Ojdipa spodleti, ponesrečenje te razrešitve je bistven moment
geneze »patološkega narcisa« kot geneze patološke hotenjske strukture in organizacije
subjekta
. Toda prav strukturna možnost tega ponesrečenja razrešitve Ojdipa je ostala na
ravni psihoanalitične teorije neeksplicirana in se je ta prelomila v družbeno empirijo, z vse-
114
mi posledicami, ki iz tega zdrsnjenja z lastne teoretične ravni zanjo izhajajo . Zato je treba
sedaj pred vsakim posegom v družbeno empirijo najprej jasno videti, kaj se »znotraj« same-
ga subjekta v opisanem njegovem procesu ali prehodu iz otroštva v odraslost in polnoletnost
pravzaprav dogaja. Treba je razločno eksplicirati, pred kaj je subjekt v tem procesu nenado-
ma postavljen. Predočimo si njegovo osnovno situacijo
. Rodil se je v neki zgodovinsko
določeni svet vsakdanjosti kot popolnoma odvisen
- od matere, rednikov itd., zmeraj dru-
gih. Ta svet vsakdanjosti in vse medosebne, družbene odnose v njem uravnavajo zmeraj
neka pravila, norme, morala, zakoni itd
. - pisani in še bolj nepisani . V vse to se ta subjekt
vrašča . Bistveno za tako vsakdanjost sveta je, da prikriva popolno breztemeljnost vseh tu
vladajočih pravil, norm, zakonov, morale itd
. z njihovo navadnostjo in samoumevnostjo . V
vsem tem ni nikjer ničesar bistveno nevarnega, bistveno grozljivega
. Znotraj sredine takega
varnega sveta »subjekt« preživlja svoje otroštvo in mladeništvo v prej omenjeni
odvisnosti .
Ta svet mu zagotavlja nevprašljivo varnost . V tej samoumevni varnosti se v otroku
» . . . v
čisti obliki uteleša nadjazovski imperativ' Uživaj', s katerim se materinski Drugi naslavlja na
subjekta -« pravi Žižek, ko govori o ameriški družini (str
. 131) . Vendar taka osnovna
situacija odraščajočega nikakor ni specifična le za kako posebno obliko razvite družbe
današnjosti, npr. ameriško
. Skupni smisel psihoanalističnih opisov pred-ojdipske hotenjske
strukture subjekta je : heteronomija . Predojdipsko hotenjsko strukturo in dinamiko bistveno
in torej v vseh elementih oz . momentih označuje heteronomija . S pozitivno razrešitvijo ojdi-
povskega kompleksa pa se ta heteronoma hotenjska struktura in dinamika takorekoč
preustvari v avtonomno. In tu smo pred odločilnim vpogledom
. Preobrazba heteronomne
hotenjske strukture in dinamike in organizacije subjekta v avtonomno se ne more dogoditi
preprosto s subjektovim sprejetjem ali indoktrinacijo pravil, zakonov, norm, vrednot ali
skratka morale vsakdanjega sveta, v katerem je »subjekt« preživljal otroštvo
. Ta bistvena
preobrazba (»resnično »učlovečenje«, dejanska vzpostavitev sebe kot subjekta) nikakor ni
mogoča kar s preprosto integracijo obstoječega »Zakona-Očeta« v lastno hotenjsko
strukturo in organizacijo
. Takšna zgolj integracija »Zakona-Očeta« nikoli ne vzpostavi
resnično avtonomnega subjekta, ampak ga pusti ravno v »heteronomni avtonomiji« . Na-
sprotno: otrok se preobrazi v odraslega, bistveno polnoletnega subjekta lahko le skozi
brezobzirno problematizacijo celotne »vsebine in oblike« »Zakona-Očeta« sredine vsak-
danjega .sveta svojega otroštva
. V tej brezobzirni problematizaciji se celotna »vsebina in
oblika« tega »Zakona-Očeta« v svoji vsakdanjostni veljavi in navadnosti brezobzirno raz-
krinka kot laž, torej kot
prikrivanje nečesa brezdanje grozljivega in neodklonljivega,
vse-ogrožujočega, ki mahoma podere vso tisto nepremakljivo varnost vsakdanjega sveta in
svojega otroštva v njem . »Subjekt« je sedaj daleč od tega, da bi sprejel »Zakon-Očeta«, saj
so mu mahoma in ta »Zakon« in vsa pravila, vse norme, vse vrednote in vsi ideali, vse sploh,
kar so ustvarili očetje in v čemer je preživel otroštvo, z ljubeznijo in »kapricami« »Matere«
in sploh vseh realnih Drugih vred - ves ta vsakdanji svet njegovega otroštva
- vse to mu je
mahoma ničevo in zlagano . Takorekoč podrl se mu je svet . In to se najbolj brezobzirno do-
gaja prav pri najboljših sinovih tega sveta, ki so bili deležni največje nege, ljubezni,
pozornosti itd., ki pa zdaj niso pripravljeni obtičati pri »heteronomni avtonomiji« zgolj
sprejetja ali integracije Zakona svojih očetov .
In kar je pri tem najhujše : ničev in zavržen je
ta
»nastajajoči subjekt« tudi sam sebi v svoji zagledani heteronomiji, svoji celotni dosedanji
otroški, naivni ujetosti v ta svet očetov in mater, v vsej svoji taki zlaganosti .
Do tega katastrofalnega »potresa« celotnega vsakdanjega sveta, vključno njegovega do-
sedanjega »notranjega« sveta pri odraščajočem »subjektu« nikakor ne prihaja zaradi
kakršnih koli posebnih dogodkov v »vnanjem« svetu ali celo zaradi kakor koli »skvarjenih«
»slabih«, »skorumpiranih« medčloveških odnosov njegove ožje sredine ali širših družbenih
(ekonomskih, političnih, nacionalnih, verskih, ideoloških ipd .) odnosov . Takšne »pozno-
pubertetniške racionalizacije« in iz njih izvirajoče »kritike« je treba gledati samo simptoma-
tološko
. Dandanes se med »izobraženstvom« ravna nasprotno: kadar začne kak pozni pu-
bertetnik »kritizirati«, se napne ušesa, kakor da govori resnica sama
. (Videli smo, da na po-
seben način celo del današnje psihoanalize naseda temu
.) S tem ni rečeno, da take »kritike«
ničesar ne odkrivajo . Nastajajoči subjekt tudi ne zavrača celotnega sveta Očeta, z
Zakonom-Očeta vred, zaradi kake vezanosti na »Mater«, saj se mu zdaj nezadržno podira
115
tudi »varno« »Materino« okrilje . Sam njegov »materinski« nadjaz sedaj pada v prah. Potres
celotnega vsakdanjega in veljavnega sveta »nastajajočega subjekta« prihaja iz najbolj »no-
tranjega« središča tega sveta in »subjekta« . In to zdaj misleč izkusiti je odločilno .
»Psihična« struktura odraščajočega »subjekta« (»mladeniča« ali »mladenke«) je že neka
hotenjska (»libidinalna«) organizacija in strukturacija, ki jo je psihoanaliza eksplicirala
(v Žižkovem prispevku jo srečamo pri fenomenskih in strukturnih opisih »patološkega
narcisa«). Kot osnovni značaj te pred-ojdipske hotenjske strukture, dinamike in organizaci-
je odraščajočega »subjekta« se nam je pokazala vseskozna heteronomija .
Do katastrofalne-
ga potresa »subjektovega« sveta, vključno njegovega« sveta, pride v trenutku, ko se le-ta
»sreča« z grozljivo brezdanjostjo možne lastne avtonomije, lastnega vzniklega hotenja . To
hotenje »je že v njem«, vendar je heteronomno. Zdaj pa mu mahoma zazija nasproti brez-
danje, grozljivo brezno možne avtonomije hotenja, ki vrže iz tečajev ves njegov domnevno
trdni svet. To je tisto grozljivo, neodklonjivo, vse-ogrozujoče in prikrito v vsakdanjosti sveta
njegovega otroštva, prikrito ali zastrto njegovi »zavesti« celo zdaj, v trenutku »srečanja z
njim«. To je njegovo nezavedno, naj se zdi trditev še tako paradoksalna, zakaj vse to se do-
gaja na polju
hotenjske (»libidinalne«) strukture, dinamike in organizacije »subjekta«, ne pa
na polju zavesti, kamor najpogosteje, torej pri večini, segajo le nekateri »površinski«
elementi tega dogajanja ; vendar polno ovedenje tega »dogajanja« ni nemogoče (so izjeme,
ki se tega polno zavedo). Brezdanji in neodvrnljivi zakon svobode hotenja v njegovi brezte-
meljni samoutemeljivosti, ta zakon absolutne avtonomije hotenja je tisto grozljivo in za
dotlej varno spravljenega ter pred njim zavarovanega »heteronomnega subjekta« neznosno
.
Spričo tega brezdanjega brezna se ves svet njegovega otroštva in mladeništva, z vsem, kar
vsebuje, vključno veljavni Zakon-Očeta itd
. v prej opisanem smislu, pokaže kot to brezno
groze prikrivajoče zagrinjalo, kot razpadljiva laž . Treba se je z vso možno pozornostjo po-
globiti v najbolj notranje dogajanje odraščajočega »subjekta« in misleč izkusiti, kako je prav
hotenjski zakon svobode, kakor sem ga v prejšnjem razdelku v glavnih obrisih pokazal,
takorekoč epicenter potresa in pretresa celotnega sveta odraščajočega »subjekta«, vključno
s celotnim njegovim »notranjim« svetom, torej »subjektom« samim
.')
S tem je opisana takorekoč »prva stopnja« na prehodu mladeniča v odraslost . Ta prva
stopnja na prehodu je označena kot razpad heteronomne hotenjske organizacije strukturne-
ga sestava »subjekta« . Drugo stopnjo označuje
možno pogumno soočenje »subjekta« z
grozljivim breznom absolutne svobode lastnega hotenja (v strukturno dinamskem, ne empi-
ričnem smislu) kot neodvrnljivega zakona hotenja samega
. To je takorekoč odskok od
vsega pretresenega, domnevno varnega vsakdanjega sveta svojih očetov, mater, družbe, Za-
kona-Očeta, morale, vrednot, idealov, norm itd . v brezno svobode kot prazakona samega
hotenja. Toda to sploh ni kak nujen korak, ni po ničemer determiniran, do njega lahko
sploh ne pride. Če pravimo, da je to brezno
svobode, da je brezdanje, grozljivo, strašno, po-
tem omenjeno soočenje in odskok pomenita premaganje strahu in groze, ki subjektu zija na-
proti iz tega lastnega brezna v njem . Strahu in groze absolutno brezmejne svobode hotenja
in s tem tudi
neznanske nevarnosti, ogroženosti brez vsakega kritja, brez kakršne koli nepre-
makljive zanesljive zaščite in vnanje opore v brezdanji samoodgovornosti, ki jim je subjekt
izpostavljen pri takem soočenju s to najbolj lastno možnostjo svojega hotenja
- torej svojo
možnostjo. Zakaj to ga izvorno ne srečuje kot kaj tujega, vnanjega
. Ta strah in groza ne-
varnosti in ogroženosti izhajajo subjektu iz prazakona svobode hotenja kot umeščenega v
brezmejnem poljupred
vsako razliko »dobrega« in »zlega«, torej pred vsemi tistimi norma-
mi in vrednotami in ideali in moralo, oz. Zakonom-Očeta svojega vsakdanjega zgodovinske-
ga sveta, v katerem je subjekt odraščal . Groza in strah je ravno v brezmejnosti »zla« in
»hudega«, ki zija »subjektu« nasproti iz tega brezna, iz prazakona svobode, in ki se mu pri-
kazuje kot strašno in grozno prav glede na »prepovedi« in »tabuje« njegovega vsakdanjega
sveta, v katerem je odraščal in ki sestavljajo celoten heteronomni hotenjski sestav ali
subjektivno hotenjsko organizacijo in dinamiko . Ta strah in grozo »hudega« in »zla« je
psihoanaliza eksplicirala najprej v okrožju erotizma in seksualnosti kot posebnih »organsko«
strukturnih hotenjskih področij ali sestavov subjekta
. Prehod iz mladeništva v moško
odraslost samostojnega subjekta je mogoč samo skozi pogumnost soočenja s tem breznom
hotenja, s tem njegovim prazakonom svobode, z odskokom od vsega dosedanjega,
116
domnevno trdnega, na brezmejno polje zakona svobode in s tem tudi vsega »zla« in
»hudega«
.
Šele s tem, ko se subjekt brezpogojno
umesti v to brezmejno polje prazakona svobode
kot prazakona hotenja samega, se lahko vrne nazaj k Zakonu-Očeta, k morali svojega vsak-
danjega sveta in vse to sprejme, takorekoč na novo ustvari, preustvari, iz novega doseženega
jedra avtonomno
re-organizira, spet postavi svoj nekdanji celotni svet, vključno s svojim
»notranjim« svetom . Tako se pomiri s svojimi očeti, materami, vsemi realnimi drugimi, nji-
hovimi odnosi in zakoni itd. gele tako »integrira« nekdanji Zakon-Očeta, ki je sedaj njegov
zakon. Toda ne smemo prezreti bistvenega. Taka »vrnitev« nazaj k Zakonu-Očeta je
mogoča, ne pa nujna . Subjekt je sedaj izvorno prost, avtonomen, torej v odprti možnosti
za neomejeno »zlo« in »hudo«, v možnosti strašnega podiranja in uničevanja sveta svojih
očetov, v možnosti uničevanja Zakona-Očeta
. Možno je oboje in tudi dogaja se faktično
oboje
: preustvarjajoč svet svojih očetov in svojega odraščanja, mora subjekt na novo orga-
nizirati hotenjski strukturno dinamični sestav in organizacijo samega sebe; in mora brezpo-
gojno tudi v »vnanjem« svetu marsikaj uničiti, podreti in ustvariti na novo, reorganizirati .
gele to je prava vrnitev k svojemu svetu, ker je avtonomno Zakono-nosna, iz jedra hotenja
samega organizirajoča in strukturirajoča
. Vse to, namreč opisano »vrnitev« subjekta nazaj k
svojemu svetu označuje tretjo in končno stopnjo njegovega prehoda iz mladeništva
v odraslega samostojnega moža, iz heteronomije k avtonomiji sebe kot dejanskega subjekta
.
S tem šele lahko pride do tega, da » . . . otrok izkusi, kako je že sam Drugi, materinski Drugi,
podložen nekemu zakonu, neki 'besedi', očetovski besedi . .
.« kakor pravi Žižek, (str . 130) .
Toda pri tem ne gre več, strogo gledano, niti za otroka niti za kako podložnost .
S tem je v poglavitnih strukturnih potezah orisano »bistvo« »normalnosti«, torej »zdra-
vega« »končnega« individualnega subjekta
. Zdaj pa je treba ob vodilu prikazanega
»trostopenjskega« prehoda iz mladeništva v odraslost in polnoletnost, iz heteronomije v
avtonomijo hotenja, pokazati strukturno možnost nastanka »patološkega narcisa« . To
pomeni
: pokazati je treba strukturno možnost ponesrečenja pozitivne razrešitve ojdipov-
skega kompleksa, brez poseganja v družbeno empirijo . Pokazati je treba ponesrečen prehod
iz heteronomije v avtonomijo, kar pomeni lahko le bolesten, travmatičen zaostanek v
heteronomiji hotenja »subjekta«, ki v pravem pomenu besede sploh subjekt ni, je le navidez
subjekt .
Če predpostavimo celotno situacijo v strukturnem smislu do prve stopnje prehoda v
odraslost kot nespremenjeno, potem se tudi bodoči »patološki narcis« znajde pred breznom
hotenja, vendar tega strašnega pogleda Gorgone ne prenese, njegov strah pred to
strašnostjo in grozo brezdanjosti hotenja, strah pred tem groznim »hudim«, »zlim«,
»mračnim« in strah pred naporom, ki ga terja, ga odvrne k umiku ; in to pomeni, da ponovi
postopek otroka, ki se pred »hudim« zmeraj spet zateče k »Materi«, torej v svoj domnevno
varni in trdni domači svet vsakdanjosti, kjer se mu »ne more pripetiti nič hudega«
. In res se
mu ne pripeti nič hudega, le da odrasti ne more, ostaja v vsem svojem hotenju heteronomen,
kar pa ostaja navzven najprej malo opazno
. Vendar se v njegovi »notranji« strukturno-
dinamični hotenjski organizaciji začne zapletati : elementi in sestavine te organizacije se brez
notranjega hotenjskega jedra razpršujejo . Npr. »polimorfna predojdipska seksualnost in
razpršenost« . Kolikor bolj se v njem razvijajo njegove notranje sile, hotenjski kompleksi
ipd
., toliko bolj očitno izbija na dan njihovo razhajanje, nered, kaotičnost, nerazrešljiva
protislovnost in ob vsem tem, kljub vsemu frenetičnemu preskakovanju z enega na drugo,
pojavljajoča se notranja praznina, dolgočasje, ki se vsak čas sprevrača v nerazložljivo
tesnobo . Skratka
: z razvojem »notranjih« raznoterih hotenjskih elementov in kompleksov
se vsa ta »vsebina« zaradi odsotnosti vseorganizacirajočega hotenja spreminja v »patolo-
škega narcisa«, t .j
. v vseskozi heteronomno in sestavno dezorganizirano hotenjsko
strukturo, z vsemi simptomi patološkega narcisizma in njegove histerizacije . Nedoločna
tesnoba takega »subjekta« je tesnoba pred nenehno možnostjo srečanja s strašnim, groznim
breznom hotenja, kakor sem ga opisal, pri čemer do pravega soočenja nikoli ne pride
. Ta
nedoločna tesnoba pravzaprav torej ni nič drugega kot tesnoba »subjekta« pred svojo lastno
pristno možnostjo
. Takemu »subjektu« se njegov svet nikoli ne podre, nikoli se mu ne iz-
podmaknejo »temelji«, nikoli ga ne podvrže radikalni totalni problematizaciji
. Odtod
117
konformizem patološkega narcisa
. Ker ni bil nikoli vržen onstransvojega sveta vsakdanjosti,
ki se mu nikoli ni podrl, se tudi nikoli ne more vanj vrniti, kakor smo to videli pri »normal-
nem« subjektu. »Patološki narcis« je takšna hotenjska struktura in sestavna organizacija, v
kateri se hotenje ne more izpolniti v svojem polnem bistvu iz svojega lastnega brezdanjega
jedra kot avtonomno. In ne more se, ker ga blokira strah na eni in udobje varnosti pri
»Materi« na drugi strani ; se pravi domnevne varnosti v lastni neodraslosti, ki pomeni ravno
nedovršeno hotenjsko sestavno organizacijo. Skrajnost takega razvoja je popolna dezorga-
nizacija, psihotični razkroj »subjekta« . Strah odraščajočega »subjekta« pred soočenjem z iz-
vorom svoje odraslosti, z grozljivim »bistvom« svoje avtonomije in odgovornosti, torej s to
svojo pristno možnostjo, ne prihaja od kod zunaj njega, iz »družbe« ali iz vsakdanjosti sveta
njegovega odraščanja, ampak je strukturno zasnovan v samem hotenjskem strukturnem
sestavu odraščajočega kot faktičnega »končnega« individuma . Zato umik odraščajočega
»subjekta« od tega soočenja s svojo pristno možnostjo nazaj v okrilje »Matere« in vsak-
danjosti ni razložljiv z zvajanjem na empirijo »družbenih razmer« . Ni pa tudi razložljiv
s kako »šibkostjo subjektovega jaza«, ki bi morda spet imela empirično razlago v družbenih
razmerah. Take razlage referirajo na potrošništvo v družbi, na permisivnost, zlom očetovske
avtoritete, Zakona, vrednot, norm, idealov, morale itd. in na družbeno pogojeni nadjazni
ukaz Drugega : »uživaj« . Ampak vse to je pravzaprav samo že neka povnanjenost, družbena
objektiviranost »notranje« strukture »patološkega narcisa«, ki sama zahteva pojasnilo . Ta
usodni umik in nenehno izmikanje odraščajočega »subjekta« izhaja iz faktičnega odnosa
njegovega strahu in hotenja (»libida«) kot razmerja dveh sil v njem, kjer je »šibkost« ene ali
druge vedno le razmerna glede na drugo. Te sile same niso nič drugega kot hotenjski
kompleksi še ne v sestavno hotenjsko enoto organiziranega »sestava«, kar je ravno značilno
za pred-ojdipsko »psihično« strukturo individuma . Vprašanje, katera teh »sil« bo prevla-
dala in kam se bo individum nagnil, ni odgovorljivo, ostaja nezvedljiva fakticiteta individual-
nega »končnega« subjekta, njegove individuacije . Zato je neodgovorljivo tudi vprašanje,
zakaj pri nekom prevlada strah pri drugem pa hotenje . Za nas je odločilen sedaj vpogled, da
se tega ne da razložiti z družbeno empirijo, ker je možnost takega ali drugačnega izhoda
zasnovana v hotenjskem strukturnem sestavu »končnega« individuma kot faktičnost njegove
individualizacije. Da se v nadaljnem razvoju take subjektivne hotenjske strukture le-ta
lahko sestavno razcepi in podvoji (shizoidnost kot poteza patološkega narcisizma), da se
lahko še naprej fragmentira in popolnoma razkroji (psihoza), v eksplikacijo teh možnosti se
sedaj ne morem spuščati .
Sedaj je mogoče tudi nakazati odgovor na vprašanje, zakaj je borderline kot točka
histerizacije »patološkega narcisa« in s tem kot hudo poslabšanje celotnega stanja takega
individuma obenem tudi korak
k možni normalizaciji . Najprej je treba opozoriti na to, da se
enkrat začete oz . storjene »rešitve« v hotenjski ekonomiji individuma lahko pri njem habi-
tualizirajo . Tako se tudi umik in umikanje pred lastno pristno možnostjo -avtonomnostjo-
nazaj v okrilje »Matere« in »vsakdanjosti« lahko habitualizira in postane habitualna indivi-
dualna poteza patološkega narcisa . Toda s tem nikakor ni rečeno, da je možnost avtonomije
za zmeraj ukinjena . Zato se borderline kot histerizacija »patološkega narcisa« z onim
znamenitim vprašanjem po »smislu« lastnega početja kaže obenem kot zmerajšnje vračanje
začetne situacije soočenja z grozljivim breznom lastnega hotenja in s tem s svojo pristno
možnostjo : avtonomijo. Celotna simptomatika in struktura te histerizacije je zaobsežena z
»vračanjem« (natančneje : stalno prisotnostjo) te lastne pristne možnosti individuma, da
postane avtonomen subjekt . Med začetno stopnjo patološkega narcisizma individuma, ki se
od »normalnosti« le malo razlikuje, in končno fazo psihotičnega razkroja je zvezni niz
neštetih »patoloških« stopenj, ki pa ne izključujejo poti k »normalizaciji« . Psihotični razkroj
ne pomeni nič drugega kot razkroj hotenjske strukture in sestavne organizacije individuma .
»Patološki narcis« in »borderline« kot njegova histerizacija sta samo neki orientacijski
zaznambi, ki povzemata neke značilne elemente na liniji med »zdravim« subjektom in bole-
zensko razkrojenim individumom
.
118
7 .
Doseženi vpogledi v strukturno-dinamični in organizacijski hotenjski sestav subjekta,
njegove »normalnosti« in »patološkosti« ali avtonomnosti in heteronomnosti, nam odpirajo
tudi razglede na mesto in »smisel« in nalogo - na »bistvo« - psihoanalize. Psihoanaliza kot
enotnost teorije in prakse je v izrecnem smislu znanost epohalnega zgodovinskega
»učlovečenja človeka, znanost prehoda »končnih« faktičnih družbenih individumov iz stanja
heteronimije svoje hotenjske organizacije in strukture v stanje avtonomije svoje hotenjske
strukture in organizaicje . Ipso facto je psihoanaliza znanost »zdravljenja« patološkega narci-
sizma, znanost prevajanja »patološkega narcisa« k »normalnosti« avtonomnega subjekta .
Psihoalnaliza pomaga subjektu odrasti v
bistvenem smislu te besede, tako da ta premaga
strah pred breznom svojega hotenja, njegove breztemeljne samoutemeljivosti ; da premaga
strah pred zakonom svobode kot prazakonom hotenja onstran »dobrega« in »zlega«, kakor
sem to opisal. Pomaga mu, da v prej opisanem smislu razreši svojega nerazrešenega oz . ne-
popolno razrešenega »Ojdipa«
. Če mu v tem pomaga, stori največ, kar more storiti
. S tem
se zdaj ne postavlja v službo nobeni, ne zahodni ne vzhodni empirični družbeni ustanovi in
redu, niti se ne postavlja v službo indokrinaciji te ali one obstoječe morale in sploh nobene
morale
. To ne pomeni, da se postavlja proti kateri koli . Znebi se moralizma, ki mu dandanes
še zapada in se v njem duši . Psihoanaliza s tem ne poskuša subjekta narediti »dobrega« ga
»poboljšati« v smislu katere koli morale
. Nasprotno, s tem, ko prevede subjekta do
absolutne hotenjske avtonomije, do prazakona hotenja kot zakona svobode, »naredi« s tem
subjekta obenem mnogo »hujšega«, kar brezmejno »zlega« in »hudega«, »strašnega«, ker
svobodnega . Natančneje rečeno : ne naredi ga takšnega, ampak mu pomaga premagati strah
pred to svojo neomejeno možnostjo »zla«, »hudega«, »strašnega« . Če pravi že Freud, da
človek ni le boljši kakor o sebi ve, da je, in hujši (»slabši«) kot o sebi verjame, da je, potem je
glede na simo osnovno strukturo hotenja, kakor sem jo prej poskusil eksplicirati, naloga
psihoanalize, ki nadaljuje Freudovo začeto delo, da subjekta sprošča tako za možno
»dobro« kakor istočasno za možno »zlo« in »hudo« in »strašno«
. S tem je prava psiho-
analiza, torej tista, ki prihaja iz svoje umeščenosti v polju osnovnega ustroja in organizacije
hotenja subjekta, kot kar se vzpostavlja še vedno človek naše epohe svetovne zgodovine,
radikalno onstran vsake morale dobrega in zlega, onstran vsakega moraliziranja, onstran
vseh vladajočih ideologij .
Z brezpogojno umestitvijo psihoanalize na naznačenem svojem praizvornem polju ho-
tenja bi delovala zares sproščajoče, vendar ne na kak transgresistični način
. Sproščala bi, ne
da bi pri tem delovala bodisi konformistično z »obstoječim« ali pa nonkonformistično v
smislu »levičarskega« revolucionarstva in kritike . Bila bi kritika, vendar niti v službi »obsto-
ječega« niti v službi kake »Revolucije« in njene »Morale« .
Šele z brezpogojno umestitvijo na polje onstran (ali tostran!) »dobrega« in »zlega« kate-
re koli morale se psihoanaliza vzpostavi kot prava znanost
. Zakaj znanost nima mesta v
polju kake morale . Glede na prej rečeno bi lahko tudi rekli, da je psihoanaliza (kot enotnost
svoje teorije in prakse) znanost hotenjske strukturne in dinamične (»ekonomske«) sestavne
organizacije epohalno zgodovinskega subjekta (torej »sistema hotenja«) . In je znanost v
pravem pomenu besede znati
kot enotnosti vedeti in storiti. Psihoanaliza ne le, da ve za
strukturo in dinamiko hotenjske sestavne organizaicje subjekta in njenih anomalij, ampak je
obenem tehnika, ki v to spreminjevalno poseže
. V tem smislu je znanost o današnjem člove-
ku kot hotenjskem subjektu
. Toda prav z vpogledom v zgodovinskost psihoanalize in še prej
v zgodovinskost samega njenega »predmeta«, namreč človeka v »formi« hotenjske subjek-
tivnosti, se nam zastavlja najtežje vprašanje prav o tej zgodovinskosti
. Vendar to vprašanje
mora ostati v okviru naše razprave nevprašano .
8 .
Omenjenemu »subjektovemu« umiku pred soočenjem z breznom hotenja in njegovo
strašnostjo nazaj v okrilje »Matere« in »otroštva«, umiku, ki ga izsili strah, gre seveda lahko
zelo na roko tudi določeno družbeno stanje v vsakdanjem svetu odraščajočega mladeniča .
119
Različni družbeni sistemi lahko na zelo različne načine sodelujejo pri formiranju hetero-
nomnega patološko narcisističnega »subjekta«, so takorekoč aktualizatorji strukturne mož-
nosti patološkega narcisizma, vendar sama strukturna možnost patološkega narcisa ne leži v
družbenih sistemih, ampak v celotnem hotenjskem strukturnem sestavu odraščajočega »sub-
jekta«. Družbeni sistemi so kot že možno povnanjenje in družbena objektivizacija
»notranje«, subjektivne » patološko narcisistične« hotenjske strukture, torej kot dražbeno
objektivirana heteronomija sami spet pospeševalci in aktualizatorji patološkega narcisizma v
njih odraščajočih mladeničev oz . prihajajočih generacij
. V tem je neki sklenjen krog gene-
riranja patološkega nacisizma, ki se obrača v sebi s pospešenim tempom, ki pa nikakor ni
absolutna zapora »normalnosti«
. To nam kaže prav poglobitev v tri stopnje prehoda iz
mladeništva v odraslost, iz
heteronomne
hotenjske sestavne strukture, dinamike in organi-
zacije »subjekta« v avtonomno
dejanskega subjekta. Omenjeni »generacijski« krog pospe-
šenega poganjanja družbe v patološki narcisizem nam šele omogoča, da glede na osnovne
vidike naše teme opazujemo različne družbene sisteme našega časa in prikazujemo njihove
razlike, kakor se le-te kažejo skozi »naše«, t .j
. psihoanalitične vidike . Tako lahko opazuje-
mo tudi spremembe kake družbe v teku časa, njene različne »razvojne etape«
. Žižek npr .
govori o treh »razvojnih« etapah »kapitalističnih« ali »meščanskih« družb in meni, da so
danes te »razvite« družbe dosegle tretjo etapo, ki jo imenuje »poznokapitalistična« ali »poz-
nomeščanska« družba ali tudi postindustrijska družba
. Od teh oblik družbenih sistemov
razločuje družbene sisteme »realnega socializma« in naš jugoslovanski sistem »samo-
upravnega socializma« . Zelo na kratko se hočem sedaj dotakniti teh razlik .
Tisto, kar je dandanes z našega vidika bistveno za današnje zahodne razvite drža-
vljanske družbene sisteme, je način,
kako spodbujajo nastajanje »patološkega narcisa« ali
heteronomne hotenjske strukturno dinamične sestavne organizacije družbenih individumov .
Ta način lahko razberemo iz Žižkovega prispevka, če ga pozorno beremo
. Omenimo neka-
tere značilnosti
: permisivna vzgoja in splošna družbena permisivnost, sodno kaznovalna
praksa kot prevzgoja in zdravljenje prestopnikov, potrošništvo, uspešništvo z zunanjim
uspehom in bliščem, zlom očetovske avtoritete, slabitev strogosti morale, notranja neza-
vezljivost vrednot, norm, idealov, zgolj upoštevanje vnanjih pravil igre itd
. Dalje lahko
omenimo vseprisotnost reklame,
»življenjski slog«, »kvaliteto življenja«,»standard«, zago-
tovljeno zadovoljevanje vseh potreb, uživanje, rekreacija, šport in vse mogoče igre, družbe-
no varnost - zdravstveno, pokojninsko, nezgodno itd . -
stalen »napredek« in zagon, »vse je
možno«,
»družba odprtih možnosti« itd . itd . V vsem tem se izkazuje osnovni družbeni
imperativ : »VSE JE VREDU, UŽIVAJ!«. Ta
družbeni imperativ fungira v hotenjski struk-
turno dinamični
sestavni organizaciji družbenega individuma
kot »materinskinadjaz«, ki mu
ostaja »subjekt« podrejen, od njega odvisen, torej heteronomen. Družbeni red z vsemi prej
naštetimi in
podobnimi elementi zadržuje hotenjsko strukturno sestavno organizacijo indivi-
duma
v heteronomiji. Taka je osnovna shema »generacijske« aktualizacije patološkega
narcisizma razvitih
zahodnih družb. Pomembno je pri tem, ne prezreti dejstva, da ta družbe-
ni sistem ne zahteva in ne izsiljuje nasilno te heteronomije, ampak zvablja vanjo . Te
heteronomije ne izziva s kakim totalitarnim terorjem. Njegov način
ni brutalen totalitarno
diktatorski, ampak le zvablja, mami v dobesednem pomenu z obljubljanjem in dajanjem
opojne omame
kot sredine »generacijske« aktualizacije patološkega narcisizma ."
Drugačen je način vzhodnih družbenih sistemov »realsocializma« . Žižek trdi da » . . .
imamo v poznem kapitalizmu opraviti s povsem drugačnim libidinalnim ustrojem kot pa v
realnem socializmu, tudi v njegovi 'posodobljeni', neostalinski
različici . .
.«(str . 129)
Temeljno razliko obeh sistemov izpelje Žižek iz razlike »materinskega nadjaza« in
»očetovskega nadjaza« . Izpeljava je naslednja : materinski nadjaz pomeni podrejenost
individuma kaprici tiranskega Drugega, ki ni podvržen Zakonu, partikularnega Drugega,
ki ni integriral vase razsežnosti univerzalnega Drugega, simbolnega Zakona, medtem ko je
očetovski nadjaz druga, hrbtna, obscena in kruta plat samega univerzalnega Zakona (glej .
str. 129). Kot primer tega navaja Žižek razliko med pred-kantovsko heteronomno etiko in
kantovsko avtonomno etiko z njenim strogim in rigoroznim kategoričnim imperativom
. To
pa, da je ta kantovski kategorični imperativ strog, nepopustljiv, dolžnost nepopustljivo zah-
tevajoč, neizprosen, da se ne ozira na okoliščine itd
., naj bi bila njegova kruta, hrbtna,
120
obscena, sadistična stran . Po tej analogiji naj bi v vzhodnih sistemih neostalinskega realso-
cializma vladal neki analogen univerzalni očetovski Zakon in družbeni subjekt teh sistemov
naj bi se opiral na hrbtno, obsceno, sadistično in kruto plat tega univerzalnega očetovskega
Zakona,» . . . subjekt realnega socializma je histerizirana-razcepljena žrtev ali objekt-instru-
ment, agent 'krute' nadjazovske volje« (str . 131). Meni se zdi, da taka izpeljava stalinizma
vzhodnih realsocialističnih sistemov le-teh ne zadeva, z vidika prej naznačenih strukturnih
analiz se mi kaže kot zgrešena. Žižek se pri svojih izpeljavah razlike med zahodnimi
družbenimi sistemi in vzhodnimi družbenimi sistemi realsocializma celo nagiba k temu, da
bi patološki narcisizem pripisal samo zahodnim sistemom, saj v vzhodnih ne vidi zanj prave
sredine, v kateri bi se lahko »porajal« in »uspeval« . Tudi v tem vidim posledico neizpeljane
teorije, kakor sem to v teku te razprave opisal . Kljub temu je Žižkov opis realnega
socializma v zadnjih treh poglavjih njegovega prispevka izvrsten in zadet .
Vprašanje je, kaj je pravzaprav osnovni družbeni imperativ vzhodnih sistemov realso-
cialističnih družb . Je to res kak univerzalni Zakon, ki bi bil primerljiv s kantovskim
kategoričnim imperativom kot zakonom obče umne dobre volje in obče ume avtonomije
subjekta? Kakega takega zakona v teh sistemih pri najboljši volji ne morem najti . Vidim pa
popolnoma drugačen imperativ . Osnovni družbeni imperativ realsocializma oz . realso-
cialističnih družbenih sistemov je brezpogojna heteronomija družbenih individumov, brez
vsakih »«odsprednih« in »odzadnih« plati. Družbeni imperativ brezpogojne heteronomije
(ki v subjektivni hotenjski sestavni organizaciji pravzaprav fungira kot brezobzirno
kapriciozni »materinski nadjaz«), tem individumom ne dovoli odrasti, jim ne dopusti
dejanskega prehoda v polnoletnost in avtonomno subjektnost . Imperativ brezpogojne hete-
ronomije na totalitaren, diktatorski, brezobzirno krut, a tudi perfidno zakrinkan način,
družbenim individumom od vrhnjih državnih in partijskih institucij pa vse do zadnje delovne
enote ne dovoli zares dozoreti v samostojno, samoodgovorno, avtonomno osebo . Možna oz .
dopustna je le docela heteronomna oseba in ta heteronomija in popolna odvisnost ji zago-
tavlja družbeni uspeh, napredovanje, časti, nagrade, ugodja in privilegije, užitke, vsakršne
prednosti, »standard« itd . - vse. Znani so celi sistemi nagrajevanja »pridnih« »delavcev« na
vseh področjih družbenega življenja in ob njih tudi grozljivi sistemi sankcij proti »slabim« in
»nepokornim« »posameznikom« (o tem imamo zelo plastične reportaže) . Kdor kljub vsemu
odraste in pokaže svojo zrelost in avtonomijo, je preganjan, zaprt, izgubi vse, ga v skrajnem
primeru čaka brutalna psihiatrična »predelava« . Celoten družbeni sistem oz. njegova
vodilna sila partija deluje v subjektivni hotenjski strukturi kot stroga in samovoljna »velika
Mati«, ki po svoji kaprici in muhavosti deli in odteguje lahko vse, celo »prostost«
(v navadnem smislu, da te pač ne stlači v zapor ali v Gulag, ker te po svoji kaprici in
muhavosti vsak trenutek lahko) in golo življenje . Ona obdarja z ljubeznijo ali udarja s kazni-
jo odtegnjene ljubezni, izključitve, odvzema vsega . Skozi celoten sistem nagrajevanja za
svoje, »pokorne in pridne« in torej heteronomne, z vsemi ugodji in privilegiji, neprikrito
govori vsiljeni imperativ: »VSE JE V REDU, UŽIVAJ!«, vendar seveda na popolnoma
drugačen način kot na Zahodu . Takorekoč tenor v pesmi imperativa brezpogojne heterono-
mije je ta svojevrstni (»realsocialistični«) subjektivni imperativ : »VSE JE V REDU,
UŽIVAJ!«. In to je sredina (medij) »generacijske« aktualizacije patološkega narcisizma
individumov (in širših »subjektov«, takoimenovanih »mi-subjektov«, »kolektivov«) vzhod-
nih realsocialističnih družbenih sistemov . Tudi tu se lahko, po svoje, izkazujejo vse
fenomenološke in strukturne poteze »patološkega
narcisa« . Sovjetski filmi npr. so pravi vir za
opazovanje takih pojavov. In prav tako lahko v »pogumnejših« sovjetskih filmih (s takoime-
novano »dopustno kritično noto«!) opazujemo previdno in zagrnjeno prikazane pojave
histerizacije realsocialističnega patološkega narcisa, specifični realsocialistični »borderline
subjekt« . Opažamo ga iz prikazov »utrujenih in zagrenjenih« »herojev«, zavzetih aktivistov,
funkcionarjev, »delavcev«, ki »vse dajejo«, zdaj pa jih obhaja »vprašanje smisla« tega njiho-
vega početja, »malodušje« itd . ; ne vedo več »jasno«, za kaj se pravzaprav še »ženejo«, kaj
pravzaprav hočejo itd . Seveda se »težava« filmsko zmeraj pozitivno reši in junaki spet
najdejo pravi smisel in cilj v partiji in njenih ciljih .
Tako se mi zdi dopusten sklep, da velike dejanske empirične razlike med zahodnimi in
vzhodnimi družbenimi sistemi ne vsebujejo bistvene različnosti patološkega narcisizma
121
svojih družbenih individumov, čeprav sta si načina »generacijskega« aktualiziranja patološ-
kega narcisizma na eni in drugi strani docela nasprotna
. »Pravi« in »nepodvojeni« in »nor-
malni« realsocialistični, sovjetski človek, človek, ki ni v nenehni »kognitivni disonanci«
s seboj, je patološki narcis . Tisti pa, ki kljub vsemu doseže bistveno odraslost in polnolet-
nost, avtonomno osebnost, je pa obsojen na zavestno maskiranje, na vzdrževanje stalne
»kognitivne disonance« s seboj, ki ga mora prej ali slej pripeljati do osebnostnih »psihičnih«
poškodb in »razčlovečenja« . Neznanski obseg ekscesoidnega alkoholizma v »prvi deželi
socializma« morda sam po sebi kaže na to . Predvsem za takega velja Žižkova misel, ko
pravi, da je »subjekt realnega socializma histerizirana-razcepljena žrtev ali objekt-instru-
ment« družbeno prisilno, totalitarno vladajočega imperativa brezpogojne heteronomije in z
njo podrejenosti, odvisnosti kot brezpogojno uveljavljene zahteve polit-biro-kratizma .
Če vprašamo, kakšen je glede na opisano razliko zahodnih in vzhodnih družbenih
sistemov z našega vidika osnovni značaj jugoslovanskega družbenega sistema samoupravne-
ga socializma in kako ta njegov značaj fungira v »psihični« hotenjski strukturno dinamični
sestavni organizaciji njegovih družbenih individuov, pridemo do več kot zanimivih ugotovi-
tev. V jugoslovanskem sistemu samoupravnega socializma se zlijeta v fantastično enotnost
oba nasprotujoča si načina vzdrževanja heteronomije njegovih družbenih individuov,
namreč opisana zahodni in vzhodni način . Zedinjenje teh nasprotnih načinov vzdrževanja in
izzivanja heteronomije ustvari fantastičen edinstven tip balkanske heteronomije . Na eni
strani je tu očitna skoraj neverjetna družbena permisivnost, »zlom očetovske avtoritete«,
tipično balkanski anarhični »jebe se meni!«, tipično balkansko »samoupravno« »vse si dovo-
liti« brez ozira na skupnost, dalje določena preskrbljenost in »standard« in uživanje, skratka
elementi vsega tistega iz zahodnega načina, ki kot celota ne izsiljuje totalitarno, teroristično,
diktatorsko, ampak zvablja in mami v heteronomijo z obljubljanjem opojne omame . Na
drugi strani pa partija s svojim brezpogojnim imperativom heteronomije, ki na celotnem
področju družbeno-političnega in nacionalnega udejstovanja družbenih individuov le-tem
ne dovoli polne odraslosti in bistvene polnoletnosti, ki direktno in totalitarno diktatorsko
onemogoča individue, da bi dozoreli do dejanske avtonomije in subjektnosti . Oba načina
vzpostavljanja heteronomije se v hotenjski strukturno dinamični sestavni organizaciji (v
»psihi«) zlijeta v fantastično enoto in fungirata v tej neznanski obliki kot »materinski
nadjaz«, katerega dvo-edini veliki ukaz je zdaj specifistično balkanski »VSE JE V REDU,
UŽIVAJ!« K vsemu doslej omenjenemu je treba v tej specifično balkanski heteronomiji
narcisizma videti še bistveno potezo nacionalnega narcisizma, saj je prav to zelo tipično za
»Balkan« kot družbeno zgodovinski pojem
. In tu je medij ali sredina »generacijskega«
aktualiziranja patološkega narcisizma v jugoslovanskem samoupravnem socializmu, ki prav
tako izkazuje - po svoje
- vse fenomenske in strukturne poteze »patološkega narcisa« . Vso
to strukturo in dinamiko hotenjske sestavne organizacije idnividuov jugoslovanskega
družbenega sistema samoupravnega socializma, torej specifičnega načina generiranja »pato-
loškega narcisa« in njegovih pojavnih oblik, je mogoče lepo preučevati iz sodobne
jugoslovanske literature in umetniške produkcije ter mnogih pojavov v kulturi . Te, sedaj le
bežno in v poglavitnem naznačene posebnosti bi bilo zanimivo podrobneje eksplicirati,
vendar to presega okvir naše razprave .
9 .
Posebna zasluga Žižkovih raziskav je zastavitev vprašanja slovenske nacionalne identi-
tete, kakor se prikazuje skozi osnovne vidike psihoanalize . Sama zastavitev tega vprašanja
je po svojem načinu v slovenski publicistiki izjema . Takole pravi uvodoma k tej temi :
»Ne nazadnje nam takšna analiza 'patološkega narcisa' omogoči natančneje opredeliti tudi libidi-
nalni ustroj, ki je značilen za oblikovanje in reprodukcijo slovenske nacionalne identitete .« (str. 131)
Žižek meni, da za slovensko nacionalno identiteto ni specifična instanca materinskega
nadjaza, marveč materinskega Zakona, materinskega Ideala-Jaza :
»'Lik slovenske matere' ni nadjazovski lik, ki bi služil kot opora 'patološkega narcisa' in sub
jektu
nalagal uživanje ter brezobziren boj za socialni 'uspeh', marveć je specifična podoba simbolnega
Zakona, ki subjekta 'notranje zadolži' mu naloži simbolno Poslanstvo, Mandat
; specifično 'mate-
122
rinska' črta te točke simbolne identifikacije pa je, da kot simbolni Mandat nalaga 'mazohistićno'
žrtovanje: sam socialni uspeh v 'tujem svetu' je dojet kot izdaja domaćije . . . fantazmatski scenarij
'izpolnitve materinskega poslanstva' je nasprotno subjekt, ki se sredi tujega sveta' zave dolga domačiji',
zavrne 'tujo učenost' in se vrne k svojim 'koreninam' . . .« (str
. 131)
Oče uteleša v tem »libidinalnem«, torej hotenjskem ustroju
- po Žižku- izdajo domo-
vine, uživaški tuji svet pokvarjenosti itd
. Oče, ki je v klasični ojdipski situaciji utelešenje
Zakona, simbolne identifikacije, uteleša pri Slovencih Zakon tujine, mati pa uteleša
simbolni Zakon domačije
. Tu sedaj lahko v podporo podani Žižkovi razlagi navedemo kot
tipičen primer takega
»očeta« znani primer Dežmana, njegovega renegatstva in izdaje slo-
venstva, kar ima razsežnosti pravcatega slovenskega nacionalnega kompleksa (o tem je ne-
koč v 70-tih letih pisal Taras Kermauner v Problemih) .
Toda o podani razlagi in o znanem kompleksu slovenskega dežmanovstva moram pri-
pomniti, da pravzaprav ne zadeva kake specifično slovenske nacionalne poteze, saj se
pojavlja takorekoč pri vseh narodih v času njihove nacionalne geneze in bivanja
. Vsak narod
ima svojodomovino
in glede na to domovino dobiva svoje »bistvo« šele tujina in vse tuje. In
v takšni so-odnosnosti domovine in tujine vsepovsod vstaja nekaj takega, kot je pri
Slovencih fenomem dežmanovstva
. S tem v zvezi lahko samo opozorim na isti problem pri
Nemcih, ki se npr
. zelo določno izrazi v Fichtejevih znamenitih »Govorih nemškemu
narodu« (Reden an die deutsche Nation, 1807) v času francoske okupacije nemških dežel in
potujčevanja mnogih Nemcev -
tudi v kulturi in ob vprašanju nacionalne samostojnosti
.
Mislim, da je treba pri iskanju potez slovenske nacionalne identitete izhajati iz vprašan-
ja izvora in bistva specifično slovenske nacionalne heteronomije . Zakaj prav heteronomija
se nam zmeraj kaže kot medij ali sredina »generacijske« aktualizacije patološkega
narcisizma. Po moje le po tej poti lahko najdemo specifično potezo slovenskega nacio-
nalnega patološkega narcisizma
. Slovenci nismo vzpostavili svoje nacionalne subjektnosti,
državne suverenosti in to pomeni avtonomnosti v tistem bistvenem smislu, kakor sem ga opi-
sal
. Tiste svoje razsežnosti, ki v najvišjem smislu nosi
odraslost subjekta v naši epohi,
namreč politične, Slovenci niso izpolnili ; politične avtonomije slovenstvo kot enota ni vzpo-
stavilo
. Iz tega sledi, da Slovenec ni mogel biti polno politično odrasel, polnoleten kot
Slovenec. V tej razsežnosti je ostal
»nedonošenček«, odvisen od samovolje in kaprice
realnega Drugega in torej neogibno heteronomen . In ta
realni Drugi je v hotenjski
strukturno dinamični sestavni organzaciji Slovenca fungiral in še vedno fungira kot
Tujec .
Ta zavzema v Slovečevi »libidinalni«, torej hotenjski organizaciji mesto predojdipskega
»materiskega« nadjaza . Uspeh, privilegije, ugodnosti in koristi, ugled, položaj in kariero in
nadvsezadnje tudi standard in vse ostalo si je mogoče pridobiti le s prilizovanjem Tujcu in
zavisi od njegove muhe in kaprice, od tega, če smo si zagotovili njegovo naklonjenost, če
smo ga prelisjačili itd . Zato realni Drugi kot nadjazna instanca patološko narcisistične
poteze Slovenca na ravni nacije
ni niti lik trpeče Matere niti ni očetovski lik, ampak lik
Tujca, od katerega je Slovenec odvisen
. In ko Žižek pravi, da za slovensko nacionalno
identiteto ni bila specifična instanca materinskega nadjaza, marveč materinskega
Ideala-
Jaza, materinskega Zakona, potem se meni kaže ta slovenski materinski Ideal-Jaza prav
toliko tudi očetovski Ideal-Jaza. Kajti ta
sedaj mišljeni Ideal-Jaza je pravzaprav
nacionalni
simbolni Zakon slovenstva (kot rodu!), slovenske
domovine in očetnjave . To je tako, prav
ko imamo pred očmi slovenstvo kot nacijo, kot nacionalni subjekt. To je tisti simbolni
zakon, ki nosi in prežema svet vsakdanjosti, v katerem odraščajo vsakokratne prihajajoče
generacije Slovencev - kot Slovencev . In ta Zakon je tisti, ki ravno ne zahteva heteronomije
in tudi nemami v
kako heteronomijo in je v tem pogledu za nas kot Slovence
edinstven . Ko
govorimo o nacionalni identiteti, ne moremo misliti na »človeka« ali »subjekt« nasploh,
ampak prav na Slovenca
. Slovenec v procesu prehoda iz mladeništva v odraslost, kakor sem
ga opisal, če se iz razpada svojega sveta sploh še vrne k slovenstvu in vsakdanjemu svetu
svojega odraščanja, si ponovno ustvari ta in prav ta zakon očetnjave, domovine, slovenstva .
In to pomeni, da avtonomno spejme nase slovenstvo, slovenski svet, zgodovino, kulturo itd .
Če ne pride do tega, ga brezpogojno
čaka nacionalna heteronomija, udinjanje Tujcu
na
kakršen koli način
. S to heteronomijo se aktualizira možnost slovenskega nacionalnega
patološkega narcisizma . S tem je naznačeno »psihološko« bistvo slovenske politične hetero-
nomije in nacionalnega patološkega narcisizma
. Dilema domačijstvo ali veliki tuji svet, ki jo
123
je postavil v sredisče pozornosti Žižek, se na nacionalni ravni speljuje na osnovnejšo in
bistvenejšo dilemo : Nacionalna politična heteronomija ali politična avtonomija, ki ni le stvar
nekih »nacionalno pregretih« posameznikov, ampak je tista bistvena zadeva, ki prizadeva v
svetu vsakdanjosti slovenstva nenehno vsakega Slovenca kot Slovenca, ne glede na to,
koliko se tega zaveda . Svetovno zgodovinsko dejstvo naše epohe pa je, da se nacionalna
avtonomija doseže in dovrši le z ustanovitvijo lastne države in v nji .
Naj povzamem: v hotenjski (»libidinalni« ali tudi »psihični«, »subjektivni«) strukturno
dinamični sestavni organizaciji Slovenca (na ravni nacije) imamo na eni strani realnega
Drugega kot Tujca, ki fungira tu kot nadjazna »materinska«, pred-ojdipska instanca in
nalaga slovensko nacionalno neodraslost in s tem heteronomijo, kar je nenehni »generator«
slovenskega nacionalnega patološkega narcisizma . Na drugi strani pa imamo v tej hotenjski
strukturno dinamični sestavni organizaciji Slovenca nacionalno edinstven zakon slovenstva,
domovine, očetnjave, ki fungira kot Ideal-Jaza-Očeta in je edinstven nacionalni simbolni
Zakon slovenstva. Z integracijo le-tega, ki poteka »normalno« le po poti, ki sem jo opisal v
6. razdelku te razprave, se Slovenec reši svoje nacionalne heteronomije in se reši obenem
svojega nacionalnega patološkega narcisizma ter se vzpostavi kot avtonomen subjekt slo-
venstva, kot Slovenec, ki polno vzame nase in izpričuje slovensko zgodovinsko usodo, torej
lastni svet domovine, lastno zgodovino, lastno kulturo in predvsem zgodovinske možnosti
slovenstva . Kot tak se brez kakega »moranja« ali »najstva« ali nacionalne ideološke indokri-
nacije ali tudi nacionalnega šovinizma izkazuje v prizadevanju in boju za slovensko
nacionalno politično avtonomijo kot najvišjo realizacijo svoje lastne avtonomije, zagotavlja-
joč tako kontinuiteto slovenske narodne indentitete in njenega izkazovanja na vseh
področjih narodnega življenja . Jasno je, da govorim tu o
strukturnih možnostih slovenskega
subjekta, ne pa o katerih koli faktičnih Slovencih . Psihoanaliza mora na nacionalni ravni
Slovenca eksplicirati naznačene temeljne ustrojne sestavine hotenjske strukturno dinamične
sestavne organizacije slovenskega subjekta in podrobneje analizirati te sestavine . S tega
vidika se ji med drugimi odpira obširno področje analize Tujca in tujstva v slovenski literatu-
ri, saj je znano, da je ta tema zelo razdelana pomembna sestavina slovenske literature, po-
sebno npr. v literarnem opusu Ivana Cankarja . Vzporedno s to temo in v sovisnosti z njo je
tu tudi tema domovine in domačijstva in s tem tudi lika slovenske matere, ki ga je omenil
Žižek. Takih tem in tematskih sklopov je seveda v naši slovenski literaturi še več
; in analiza
slovenske literature s tu odprtih vidikov obeta marsikaj presenetljivega .
Tako vidimo, da politična heteronomija Slovencev (na ravni nacije) in nacionalni patološki
narcisizem Slovencev (na individualni ravni) spadata najstrože skupaj
. Politična samostoj-
nost, dejanska avtonomija, katere polno realizacijo zagotavlja šele lastna nacionalna država
(ali pa kot nasprotje temu politična heteronomija odvisnosti od Tujca) nikakor ni nekaj, kar
se tiče morda le politikov ali kakih drugih redkih izjemnih posameznikov, ampak vseh in
vsakega. Politična samostojnost, dejanska nacionalna avtonomija lastne države so mnogo-
tere institucije, s katerimi se srečujejo individui narodne družbe na vsakem koraku in
neprestano in na vseh mnogoterih področjih svojega delovanja, svojega žitja in bitja . Poli-
tična samostojnost vključuje tudi gospodarsko samostojnost
. In če te politične institucije v
celoti znotraj hotenjske sestavne organizacije narodnih individuov in članov narodne družbe
fungirajo kot samovolja in kaprica Tujca (kot nadjazne ukazovalne instance), vlada hetero-
nomija, ki generira oz
. aktualizira možnost nacionalnega patološkega narcisizma (fenome-
nologijo in strukturo nacionalnega patološkega narcisizma bi bilo treba šele razviti) .
Ponovno pripominjam, da je »Tujec« tu predvsem analitično eksplicirani specifični modus
slovenskega nacionalnega »materinskega nadjaza« ki pa ima neki dejanski objektivni
korelat
. Politične institucije kot vsiljene od Tujca onemogočajo nacionalno odraslost in
bistveno polnoletnost. To je še vedno nerazrešena travma Slovencev
. Če pa je to tako, tedaj
psihoanaliza Slovencev (na ravni nacije) odkriva, da je edino mogoča razrešitev slovenskega
nacionalnega patološkega narcisizma le z dosežkom dejanske politične nacionalne avtono-
mije, katere svetovno zgodovinsko dovršeno obliko zagotavlja le lastna nacionalna država .
Tak »dosežek« pa nikoli ni ne dar neba ne dar Tujca, ampak ga je mogoče le dejansko izbo-
riti
. Seveda je zmeraj vprašanje, ali obstajajo tudi realne vnanje okoliščine za tak dosežek .
124
Toda ko gre za hotenjske strukturne možnosti takega dejanja, so kakršne koli vnanje
okoliščine nebistvene.Zmeraj in povsod so bile in so vnanje okoliščine vzpostavitve državne
nacionalne samostojnosti bolj ali manj neugodne, brezizgledne in je iz njih izhajajoče
odpore taki dejanski nacionalni osamosvojitvi bilo treba premagati . Dosežek federativne
oblike samostojnosti Slovencev v Jugoslaviji je bil brez dvoma korak k dejanski slovenski
nacionalni avtonomiji. Vendar ta v polnem zgodovinskem smislu s tem še ni bila dosežena .
Naslednji korak bi zato lahko bil dosežek konfederativne oblike samostojnosti Slovencev v
Jugoslaviji (in analogno tudi oblike samostojnosti drugih jugoslovanskih narodov) . Tak
korak seveda implicira tudi razrešitev patološkega narcisizma jugoslovanskega družbenega
sistema samoupravnega socializma, o čemer sem pisal v prejšnjem, 8 . razdelku te razprave .
Za Slovence bi tak korak pomenil : brezpogojno priznanje slovenstva kot naroda (pri tem ne
gre v prvi vrsti za kakšno »priznanje« s strani drugih, spet Tujca!, - ampak za naše lastno
priznanje tega kot ireduktibilnega zgodovinskega dejstva) . Takšno priznanje pomeni varo-
vanje slovenstva kot naroda pred podrejenostjo kakršni koli vlogi, cilju, funkciji ; odvrnitev
vsakega zastiranja slovenske etnično-narodne identitete s kakim Združenim Delom ipd . ; ne-
pristajanje na kakršno koli obravnavanje Slovencev kot materiala ali pritikline česar koli
»višjega«, npr. socializma, komunizma, katolištva, tujega velikodržavja ipd . . Slovenci (pa
tudi drugi narodi) v Jugoslaviji so v narodnem pogledu danes zapostavljeni. Brezper-
spektivnost slovenstva danes je sestavina slovenske politične heteronomije in so-generira
slovenski nacionalni patološki narcisizem .
1) S tem v zvezi naj omenim, da je ta dogodek s silovito intenziteto popisan v tretji knjigi Nietzche-
jevega dela »Tako je govoril Zaratustra« .
Zadevne Zaratustrove podobe sem interpretiral
v obširni štu-
diji, katere prvi del je objavljen kot spremna študija k prevodu »Zaratustre« (Slovenska Matica,
Ljubljana 1984), drugi del pa v Novi reviji št . 33/34 in
35/36
. Menim, da je tam - v svetovno zgodovinski
perspektivi- popisano prav to, o ćemer zdaj govorim .
2) Zelo vprašljivo je opredeljevanje postindustrijske družbe s kategorijami »poznomeščanske« ali
»poznokapitalistične« družbe . Mogoče je namreč in celo verjetno, da take opredelitve že prikrivajo
bistvene, svetovno zgodovinsko epohalne razsežnosti tistega, kar se skriva za oznako »postindustrijska
družba« .S tem pa se skriva tudi epohalno pri-hodna konstelacija »generacijske« aktualizacije patološke-
ga narcisizma današnjosti. Menim, da je družbeni sistem »postindustrijske družbe«treba gledati kot pra-
vi kibernetični supersistem, v katerem ima »človek« docela novo mesto in način udejstvovanja, kjer se
spremeni osnovni značaj znanosti in vseh drugih podroćij, kjer je vse le informacija (pri čemer je bistvo
informacije ukaz), kjer ni več ne subjekta ne objekta ali stvari v tradicionalnem smislu in kjer tudi »hete-
ronomija« in »avtonomija« izgubita dosedanji značaj in smisel itd . O vsem tem sem nekoliko več pisal v
prispevku »Paradoks - naš rešitelj?« (Nova revija št.41/42) in v študiji »Kibernetika - epohalni prelom
načma proizvodnje« (še ne v celoti objavljena raziskava na ISU) . S tem v zvezi bi bilo treba na novo
premisliti tudi problem Husserlove teorije » Umwelta« in spremembe, ki vdirajo vanj z novimi
kibernetićnimi produkcijskimi načini
. Ta problem načenja Žižek v svojem prispevku, navezujoć na
Millerjeve teze. Toda naznačeni ogromni tematični sklop docela presega okvir naše pričujoče razprave .
125